Enakopravnost v šoli. Toliko in toliko se dandanašnji govoii in piše o enakopravnosti in le o enakopravnosti — jezikovni, narodni. Da bi se tudi mi lotili metati enakopravni bob v steno, ne mislim. Ume se uže tako in tako saino ob sebi: učitelj bodi naroden. Kako čudno, nenaravno bi tudi bilo, ako bi človek ne spoštoval lastnega gnezda, lastne sklede. Torej : ,,Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan". V tera smislu naroden bodi učitelj slovenski. Ni treba, da bi se Ijudskih šol učitelj boril v učilnici za jezikovno ravnopravnost, barem pri nas so — Bogu hvala — take razmere, da ni treba tega. Ali dostikrat se mora učitelj boriti v učilnici in zunaj nje za neko drugo enakopravnost, to je, za enakopravnost bogatih in ubogih roditeljev dece do zakonov šolskega reda in discipline. Res, da spada imenovana ravnopravnost mej prva osnovna pravila didaktike, vender smelo trdiin, da se malo koje pravilo tako težko v prakso uvaja — osobito na deželi — kot baš to. Dovel me je do tcga prav čuden dogodek, ne čuden radi svoje originalne resnice, teinveč čuden se mi je dozdeval radi tega, ker si v prvih časih svoje male prakse nisem nikdar domišljal, da je to splob mogoče. Ali kaj ni vse mogoče na širnem svetu? Šel sem svoje dni k prijatelju, znancu, tovaiišu. Govorila sva o šolskih stvareh in razmerah ondotnega kraja. Pravil mi je zaupljivo iu s krvavečim srcem oni dogodek, ki ga tu blagovoljnim čitateljcm in čitateljicara objavljam od besede do besede: nBilo je tretji dan", pravi prijatelj, nkar sern nastopil učiteljsko mesto in službo v vasi B . . Kraj ti je znan, prebivalci tudi; le to ti morarn še opomniti, da je v vasi kapital dokaj neenako razdeljen. To pa veš, da tudi pri nas na Notranjskem rad rožlja z deseticami, kdor je le ima? Deca takih roditeljev mora biti, da kako, tudi odlikana. Bog ne daj, da bi kakega otroka v šoli kaznjeval. Z vso prijaznostjo so s teboj roditelji pri konci. Ali jaz, revež, podkovan se samimi noviini cveki suhe teorije, mislil sem, da je vse, povsod in vedno tako gladko, kakor na papirji. Zadel sem kmalu v pravcato sršenje gnezdo. Nekega dne rečem v šoli, videč da se učenec J. igra še po drugem opominu: Stoj! — Pomisli, kar vse je strmelo. Vsa šola gledala je osuplo zdaj njega, zdaj mene. Drugi dan sem učinil isto z neko deklico tudi z omenjenih krogov z ravno takim, če ne še večim vtisom. Prijaznost omenjenih roditeljev manjšalo se je do niene od dne do dne. In ko so bili nekoji one dece, ki se je zmatrala v šoli (seveda le po roditeljih, sama ne) za nekov nmajorutn gentium" celo po šoli pridržani v učilnici, tedaj sem pa čutil, da se usipljejo na me vse inogoče nevihte liki oni pot, ko flvse moči narave se tepd, da majo zemljo in nebo". Kar v hipu izgubil sem vso naklonjenost. Ali da bi bilo še pri tem ostalo — —". Za jedno spomnila sva se s prijateljeoi besed nekedanjega nama učitelja v pedagogiki mnogo zaslužoega gosp. viteza Revelante-ja, ki nain je dejal: nMeine Herren, die Armen, die muss der Lebrer noch luehr lieben". Kako prav si mislil, blagi starček! Vedel si, da premaguje povsod po svetu — mamon, krivičui mamon. Zato si pa rekel to. Ako bi učitelj prav hotel biti vsem pravičen sodnik, ne more, ker se nagiblje vedno raje k mamonu. Da bode pa vender enaka pravica vsem, rekel si: ,,Ubožce morate še bolj ljubiti". Enakopravnost v šoli je zavest učiteljeva in vkupna zavest učencev njpgovih, da so discipline zakoni za vse enaki iD kazen za prelomljenje za vse ista. Ta zavest je na polji vzgoje ona redka cvetica, kl kaže otroku, da so po Božji podobi ustvarjene stvari vsi ljudje. Kakor so ljudje pred Bogom vsi enaki, tako mora biti i vsak posamičen človek, bodi imovit ali ubog, glede nasledkov radi prcgrešenja zoper postave enak. Ali da ne bodo ti principi samo na papirji, niora učitelj vsak pregrošek, nnj bo pri učencu bogatih ali ubogib starišev, obravnavati enakouacrno, tako, da učenci vidijo, da so pred postavo vsi enaki. To je pa tudi edini naravni način, po katerem bi se morali ravnati. Ni pa ta pot najlažja pri poučevanji in vzgoji. Učitelj zadene na ogromne neprilike in sicer z onim elementom, ki bi moral biti njemu desna roka — naime roditelji. Ti v takih slučajih še najraje podirajo potem to, kar je učitelj sezidal v potu svojega obraza, k<T jiin radi omenjene zadeve ni po volji. Kuke nastopke ima na to takov pouk in vzgoja, ni si jih mogoče v prvi mah niti misliti vseh in takovih, kakeršni so v istini. Taki otroci nočejo slušati učitelja, poprime se jih bolezen, ki žuga baš dandanašnji podreti raarsikatere pedagogiške osnovne resnice in to je arenitentnost. Dalje taki otroci ne poslušajo učiteljevega pouka, ker so jib doma roditelji tako nagovorili. In za življenje, kaki so posledki neravnopravnosti v šoli? Pomisli sarao, dragi čitatelj, propad, silno brezdno, ki zija mej: vsi sino Ijudje — in — jaz sem ta in ta, od tukaj in tukaj, tak in tak. Katera vrsta je koristnejša človeški družbi, katera pa misli samo na lastni nego" in nego sum . . .", to je razvidno. V taki deci razvija se in budi preveč samoljubje in častiželjnost. Teh čutov pa, kakor znano, ni treba buditi, temveč samo oprezno čuvati, da ne zdivjata. Nikar naj kdo ne misli, da bi z gojenjem stroge enakopravnosti vzgajali kake socijaliste, nihiliste, anarbiste itd., kakor slove vsa ona sodrga; ne, nikakor ne. človek, ki se je od mladih nog naučil spoštovati postavo, spoštoval jo bode i pozneje. Ali kdor se je uže za mladih dni učil povzdigovati se nad druge, repenčil se bode tudi v poznejib letih. Le v očeb učiteljevih in discipline zakonih so učenci vsi enaki in tudi morajo biti. S tem se goji sočutje do bližnjega, spoštovanje do viših stanov in oblasti in čislanje zakona kot onega pomočka, s kojim se obdržuje vesoljni red in mir. Učitelj pridobi s tem v šoli: ljubezen in zaupanje svojih učencev, ker le tem načinom mogoče je obistiniti didaktiški izrek: učitelj bodi pravičen! Le s tako pravo vzgojo pripravlja se človek za javno življenje, kajti državni zakonik ne pozna nikakega nego", pač pa le pregrešek in kazen. Kakor se otrok v mladosti ne bo učil poslušnim biti, tako je malo upanja, da se pozneje privadi temu, česar se je v mladosti najbolj otresal. rKamor se nagne drevesce, tja raste drevo". S tem, da se gojl v šoli strogo ravnopravnost, postane šola prava, velika družina. Deca se bode mejsobno spoštovala in ljubila, dobro vede, da so pri učitelju vsi enaki, bodi v kazni ali hvali. Učitelj — vzgojitelj pa bode liki rodbinski oče svojim otrokom izobraževal ne le um, temveč tudi srce. Srce poverjene mu dece pa dobi učitelj le z ljubeznijo, in ljubezen le š pravičnostjo, ki je merjena povsod z isto rnero in istim merilom. Ivo od Nanosa.