Hobeška bona 


ali 

premišljevanje o nebesih. 

Spisal 

Janez IT. Stoger, 

duhoven iz Jezusovega reda. 
Poslovenil 

Janez Šmuc, 

duhoven Goriške nadškofije. 

Na svitlo dala 

družba sv. Moiiora v Celovcu. 

V Celovcu 1876. 
Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohóra. 



Z dovoljenjem visokoöastitega Kerškeg a knezoškofijstva. 


Vvod, 

Veliko veselje vam osnanujem, prijatelji moji, bratje 
moji, ljudje vsakega naroda in jezika in vsake dežele, 
veselite se in veselja zaukajte, sreča vas čaka, sreča vas 
vse čaka in sicer doveršena, neskončna in večna sreča. 
Tako kliče vera, naša sveta vera, tako kliče mati katoliška 
cerkev, ta prava Kristusova nevesta in ta njeni 
klic doni neprenehoma od kraja do kraja sveta. Naj 
prodre ta radostni glas — nsreča vas čaka" — tudi 
skoz tihe verstice te knjige v serca njenih čitateljev. 

Bes lep je nauk, svete so resnice in prečudne so 
skrivnosti naše vere, vendar cilj in konec, kamor vse to 
meri, je le obdarite, ki nam je obljubljeno. Nada večne 
sreče je sad odrešitve, je cena predrage Kristusove kervi, 
s ktero je zemljo z nebesi spravil, nas peklenski oblasti 
otel, nas k časti božjih otrok povzdignil in nam večno 
življenje zaslužil. 

Pač res, tu na tej revni zemlji, v tej solzni dolini 
ni nikjer prave, doveršene, stanovitne sreče, ne za dušo 
in ne za telo. Toda vzdignimo oči proti rajskim višavam, 
le tam gori, v božjem mestu, v svetem raju, v nebeškem 
kraljestvu, le tam gori nas čaka veselje brez bolečin, 
mladost brez starosti, sitenje brez naveličanja, prostosl 
brez meje, lepota brez madeža, mir brez žaleuja, varnost 
brez strahu, zveličanje brez konca in kraja. 

1* 


Pa akoravno je nebeško kraljestvo cilj in konec vseh 
obljub in sad naše vere, vendar je gola resnica, da ljudje 
vse bolj poznajo in za vse bolj porajtajo kakor za 
nebesa* Naj toraj ta knjižica kristjane spodbode, da 
bi nebesa radi premišljevali ter si visokost svojega cilja 
in konca pogostoma pred oči postavljali; ona naj jim 
razjasni, kako imeniten je naš poklic in koliko je bogastvo, 
kterega je Bog izvoljenim pripravil. 

Kdor nebes nikdar ne premišljuje, pušča v nemar 
mogočno sredstvo si jih prisvojiti in srečnemu biti ; kdor 
se na-nje nikdar ne spomni, se sam odpove najčistejšemu 
in najžlahtnejšemu veselju in nepogrešljivi tolažbi že tu 
na zemlji. Kdor pa nebesa večkrat premišljuje in njih 
radost, lepoto in blaženost pri luči svete vere ogleduje, 
bo koj sklenil si jih prisvojiti, naj velja kar hoče, on bo* 
moč in serčnost zoper vsako skušnjavo v sebi našel, bo' 
zopernosti življenja poterpežljivo prenašal in ker bo njegov 
duh že na tem svetu pokušal kapljico rajskega veselja, 
bo v terpijenju pogumen, on bo ljubil čednost in 
bo srečen. Važno je toraj, karkoli se da, nebesa premišljevati. 
Truden popotnik zmiraj misli na cilj svojega 
pota, mornar misli na ladjostajo, suženj na rešitev. Zakaj 
nek bi kristjan na nebesa ne mislil ? In ker je ta zadeva 
v ozki zvezi s srečo vsakega kristjana, bi zares ne smeli 

o nobeni verski resnici tako radi govoriti ali o njej kaj 
poslušati, kakor o tej; nič bi nas ne smelo tako mikati 
kakor misel: Verujem v večno srečno nebeško življenje. 
Pa mar ni prederznost, stiskati v tako malo knjižico 
opis tako visokih skrivnosti? ni li prederznost, če poskušamo 
nebesa in njih blaženost opisovati ? Smemo li se 
prederzniti, zapeti siónsko pesem zdaj, ko še sedimo ob 

5 

rekah pregrešnega Babilona? Kako bo nek ta, ki je od 
rojstva slep, opisoval lepoto luči ali barv? Kako bo nek 
slaba in komaj berleča luč človeške pameti s svojim revnim 
jezikom izrazila, kar je dušnega, večnega in nebeškega ? 
Clo prerok, ki je bil vajen z dušnimi očmi gledati božje 
skrivnosti v daljni prihodnosti, ni znal o čudežih, ki nas 
v nebesih čakajo, drugega povedati kakor: „Nekdaj ni 
bilo slišati, tudi na ušesa ni prišlo, oko ni videlo zunaj 
tebe, o Bog, kar si pripravil tem, ki tebe čakajo. " Tudi 
sveti Pavi, čeravno je bil v nebesa zamaknjen, ni našel 
drugih besed, opisati nebeško kraljestvo, razun teh: „Oko 
ni videlo, uho ni slišalo in človeško serce ni občutilo, kar 
je Bog jim pripravil, ki njega ljubijo.u Tolike, tako 
visoke in brezštevilne so tvoje dobrote, o Gospod, da 
presegajo vse naše misli in vse zapopadke človeškega 
duha. Sveti Avguštin je hotel na prošnjo svojega prijatelja 
Severa napisati nekaj verstic o nebeškem veselju. 
Že se zapre v celico in prime za pero, da poprej list 
napiše svetemu Hieronimu in se po navadi ž njim o neki 
zadevi posvetuje, kar na enkrat, kakor sam piše, napolni 
neka nepopisljiva svitloba in neizrekljivo prijeten duh vso 
celico, v kteri je sedel. Osupnjen in ves omamljen zasliši 
Avguštin prijazen glas, ki ga razumljivo nagovori, rekoč : 
Avguštin! kaj delaš? Hočeš li celo morje spraviti v 
v majhno posodo? ali pa vso zemljo objeti s svojo roko? 
hočeš li ti videti, kar še nobeno oko ni videlo? ti občutiti, kar 
še nobeno človeško serce ni občutilo ? ti razumeti, kar je neskončnega? 
S kakošno mero boš meril, kar je neizmernega? 
Bil je to glas svetega Hieronima, ki je ravno ta dan v 
Betlehemu umeri, ter s to prikaznijo sv. Avguština pre-» 


€ 

pričal ? da se nebeško veselje, ktero je ta čas dosegel, 
ne da po nobeni ceni opisati. To resnico je tudi sveti 
Avguštin poznej poterdil, rekši: „Slava, lepota in veličastvo, 
ki bo tam naša blaženost, presegajo vse misli, vse občutke 
in človeške besede; kar je Bog svojim ljubljencem 
pripravil, prekosi vso našo vero, preseže naše upanje, 
našo ljubezen in vse naše misli in želje. Ta blaženost 
se da doseči, pa ne zadosti ceniti, se da zaslužiti, pa ne 
opisati.a Kolika prederznost je toraj, ako poskušamo 
pogledati v knjigo življenja, ktera je, kakor skrivno razodenje 
pravi, s sedmimi pečati zapečatena, da je nikdo 
ne v nebesih ne na zemlji odpreti ne more, razun jagnjeta 
božjega, ki pozna vse skrivnosti v njej zapisane in ki bo 
nekdaj vse nebeške čudeže izvoljenim razodel. 

Akoravno smo slabi in nezmožni, smemo vendar 
svoje oči proti nebesom povzdigovati. Iščimo jih toraj, 
dokler jih najdemo, terkajmo, dokler se nam odpró, in 
bodimo si svésti, da nam bo premišljevanje nebeškega veselja 
um razbistrilo in serce z gorečo ljubeznijo navdalo. 
Toda Bog obvari, da bi hotel tej skrivnosti božje volje, 
kakor jo sv. Bavl imenuje, do korenine seči. Naš namen 
je le, v prostosti serca in jezika si to pred oči postaviti, 
kar nam vera in sv. pismo o tem govorita, in kar so 
svetniki o tem napisali. Naj si bo opis, kar se nebes 
tiče, še tako slab) pomanjkljiv, vendar človeka mika in 
tolaži, ko mu na misel pride veselje, ki ga tam čaka, 
če do konca zvest ostane; in ko se spolni dedišno veličastvo, 
ktero mu je božja dobrotljivost tam odločila. 

Jaz pa k tebi tečem, o Marija, ter stopim pod 
tvojo obrambo, da s svojo nevednostjo in kratkoumnostjo 


predmeta tolike važnosti ne oskrunim. Öe ti, o Marija, 
meni, tvojemu najzadnemu služabniku, svoje obrambe in 
priprošnje ne odrečeš, mi tudi Bog svoje pomoči odrekel 
ne bo. Zakaj ti, o Bog, ki boš nekdaj izvoljenim svoje 
veličastvo razodeval, si ta, ki nam zdaj, ko v senci smerti 
in nevednosti tavamo, potrebno luč dajaš, da zaklade 
blaženosti in veličastva, ki nas v večnosti čakajo, ako 
ne razumeti in zapopasti, vsaj predčutiti in po njih brepeneti 
zamoremo. 


1. Nebesa naša domovina, 
Vse žive stvari, ki nimajo uma, ne proste volje, imajo 
pogled proti zemlji obernjen, ker so za zemljo vstvarjene; 
le človeku je Bog obraz na kviško obernil, da oči 
vedno proti nebesom dviguje. Troj poklic, o človek, je 
toraj Boga gledati, ne pa ponižati se do posvetne poželjivosti. 
Nebeško življenje naj bo tvoj delež, a ne 
živinske sladnosti. Nebesa so za človeka in človek je 
za nebesa vstvarjen. Zato je Bog najprej nebo in zemljo, 
potem še le človeka vstvaril ; on ni najprej človeka 
vstvaril, ker je hotel dvor dogotoviti, preden se kralj 
vanj preseli, hotel je hišo sezidati, preden jo ljudem 
v prebivališče izroči. Nebesa so plačilo, in presrečni, 
ki ga to plačilo čaka, je človek. Poklicana sta se 
združiti. 

Na tem svetu, kakor sv. Pavi lepo pravi, smo le 
ptujci, le popotniki, še daleč od Gospoda. Nimamo tu 
obstoječega mesta, temuč iščemo prihodnjega. Važno je 
toraj, da človek visokost svojega cilja in konca spozna 
in razume, da ve, kakošno upanje mu cvete iz njegovega 
poklica, in kako bogato veličastvo mu je odmenjeno v 
nebesih. 

Na zemlji smo le na poskušnji ; nebesa so naš dom, 
nebesa so naša dedšina in naša obljuba. Imamo sicer 
tudi na zemlji svojo domovino, kjer smo beli dan zagledali, 
kjer naši prijatelji z nami živé in se svojega življenja 
veselé. Mi ljubimo to domovino, v ktero spademo, Francoz 
ljubi francosko, Poljak poljsko, Nemec nemško, Slovenec 
slovensko. Toda naša prava dedšina, naš poslednji cilj 
in konec ni zemlja ne njene dobrote ; zakaj, glasno pravi 
serce: Visokejši je moj poklic, za kaj žlahtnejšega sem 
vstvarjeno. Zemeljska domačija ni naša lastnina, in naj 


bi jo še tako ljubili ÍR V zastopnosti ž njo živeli, enkrat 
jo bo vendar treba zapustiti; zakaj pride noč, pravi Gospod, 
ko nihče več delati ne more. Neusmiljena smert bo 
pokosila naše truplo v hladno zemljo, naša duša pa se 
bo preselila v neznano kraljestvo. — „O vi kralji, knezi, 
velikaši in bogatini te zemlje, kliče sv. Avguštin, veličastne 
grajščine, krasna poslopja in prostrana posestva tega sveta 
niso vaša lastnina, marveč vi le gostujete v njih, treba 
vam jih bo zapustiti, in se naprej podati. Le ptujci 
ste v hiši, ki jo svojo štejete. Moj oče, moj ded, 
praviš ti: so mi to hišo zapustili, toraj je po pravici 
moja. Oh, že vem, — pravi dalej ta svetnik — kaj 
meniš s tem reči. Tvoji prededi, meniš ti, so v tej hiši 
nekaj let prenočišče imeli, in se podali naprej. Tako 
bodeš tudi ti ta kratek čas se v njej pomudil in odrinil 
naprej, ter vse, kar imaš, naslednikom zapustil. Edina 
gomila je tvoj stanoviten dom na svetu, tvoja domovina 
pa je unkraj groba, v nebesih.u Zato gost ne sme nikdar 
svoje kratko prenočišče za stanovitno prebivališče imeti, 
ne sme pot v nebesa za ista nebesa čislati; in kakor 
popotnik, ki svojo domovino v resnici ljubi in se po 
dolgi ločitvi na svoj dom vrača, ne navezuje serca na 
dežele, skoz ktere popotuje, ne na hiše, v kterih prenočuje, 
naj tudi kristjan ima to zemljo le za prehodišče, 
za prognanstvo, daleč od prave domovinei ter naj skoz 
in skoz le namen svojega popotovanja pred očmi ima. 
Vse pride na to, da njih doseže. Zares le hrepenenje 
po večni, doveršeni sreči, kjer se vedno v veselji in blaženosti 
plava, na glavi krono neumerjočnosti nosi, kjer 
se vsak čas pri Boga živi in ž njim v rajski slasti kraljuje, 
to je pravo domoljubje. Skliknimo toraj s svetimAvguštinom 
rekoč: „O predraga domačija! mi te od 
daleč povzdravljamo ; ti si ona obljubljena dežela, ktero 
je oče od začetka vsem izvoljenim pripravil, kjer nas 
doveršena, večna, neskončna sreča čaka." 

Neki človek starega žlahtnega rodu na Poljskem, 
mož bistre glave in blagega serca, ki je še le pred malo 


leti v sivi starosti, in od vseh čislan ta svet.zapustil, 
pripoveduje sledečo kaj zanimivo dogodbo iz svojega živ-
Ijenja. Izšolal sem se na nekem nemškem vseučelišču, 
kjer sem, spoznavši se z načeli sedanjega modroslovja, 
nauke svete vere, ki mi jih je mati v otročjih letih v 
serce vsadila, sicer ohranil, v dejanji pa za vse "bolj 

maral kakor za Jezusa in njegove nauke. Le za domovino 
mi je gorelo serce. Stopivši v visoke službe, 
sem koj našel priložnost, svojo ljubezen do domovine v 
djanji razodevati. Obernil sem ji večidel svojega premoženja 
v prid. Ceravno sem živel kakor tako imenovani 
pošteni možje, utegue vendar tudi o meni obveljati, 
kar neki spisatelj o taki poštenosti piše, rekoč: Malopridnega 
življenja sicer ne poznam, ali to kar navadno 
svet pošteno življenje imenuje, je nekaj gerdega. 
Bil sem že zlo v letih, kar se mi nekaj prav čudnega 
sanja. Sanjam, da sem na visokem, prekrasnem, mi skoz 
in skoz neznanem kraju, kjer je bilo Čuda mnogo nebeških 
duhov, ki so, kakor je bilo videti, kaj naglo 
pisali. Stopim k enemu teh neznanih mož, ter ga radoveden 
vprašam, kaj da tako naglo čerka. Mi smo angelji 
božji, mi prijazno odgovori ta duh, in zapisujemo 
dela ljudi, ki živé na svetu, v knjigo večnosti. To zaslišati, 
me silno mika pozvediti, koliko dobrih del nek jaz 
že v tej knjigi imam. Pošeptám toraj angelju na uho : 
Bi li ne bilo mogoče pozvediti, kaj je na mojem listu 
zapisanega? Zakaj pa ne, odgovori angelj, ter koj 
poišče med mnogimi listi mojega, in mi ga da. Toda 
kako se zavzamem ali bolje rekoč, prestrašim, ko vidim, 
da je moj list, izvzemši nekoliko verstic, ves pražen. 
Je H mogoče, zakličem, da nimam doslej nič zaslug za 
nebesa, vsaj sem vendar toliko delal, zlasti za domovino, 
kteri sem marsikaj na altar položil. O prijatelj! me 
zaverne angelj, v te liste, iz kterih obstoji knjiga življenja, 
zapisujemo samo to, kar ljudje za Boga in iz Ijubezni 
do njega storijo. 

Na to se zbudim. Te sanje presunijo kot ojstei 


meč moje serce. Živo sem občutil njegov pomen. Kaj 
pomaga človeku, če ves svet pridobi, če pa na svoji 
duši skodo terpi. Ta zemlja ni naša prava domovina. 
Za kaj visokejšega smo vstvarjeni. Naše življenje ima 
le takrat svojo veljavo za večnost, če ga z dobrimi deli 
posvetimo. Ker sem spoznal, da so te sanje vabilo 
božje gnade, začel sem resnobno misliti na spreobernjenje. 
Ljubil sem sicer tudi odtihmal svojo domovino 
in skerbel za njen blagor, ali največo skerb sem imel 
za svojo dušo, in sklenil, se poti čednosti in keršanskega 
življenja odslej tako zvesto deržati, da po tem življenji 
v nebeško domovino dospem. 

2. Nebesa so naša blaženost. 
Naše serce, ki le po sreči in blaženosti zdihuje, ju 
vendar zastonj išče na svetu. Veselja, ki nam jih ta svet 
ponuja, so vsa goljufiva in nezmožna nas v resnici osrečiti. 
Naj vidi človek karkoli je lepega in prijetnega, 
ako se vendar gledanja ne nasiti, in naj pokuša vse 
slasti tega- sveta, svojega serca vendar ukrotil ne bo; 
zmiraj bo po veči ugodnosti hrepenel. Naše življenje 
je velika zastavica, je dolgo terpeča laž, pravi neki 
svetnik. Bog je vsadil v tvoje serce neukrotljivo željo 
po neskončni večni blaženosti, da te opomni, da ne zemlja, 
marveč nebesa, posestvo neskončne dobrote, so tvoj poklic. 
Človeško serce nima ne pokoja, obstoji sv. 
Avguštin iz svoje skušnje, dokler v Bogu ne počiva. 
In zares, le v nebesih, v svetem raju je prava sreča 
doma. Kakošna pa je nebeška sreča? kaj je sveti raj ? 
Sv. Avguštin piše: „Će si ti, o moj Bog, revnemu in strohljivemu 
telesu že tu na zemlji pripravil toliko dobrega, 
ki ga odsolnca, obnebja, zraka, zemlje, morja, svitlobe, 
teme, barv, sence, rose, dežja, vetra, tičev, rib, živali, 
dreves, zelišč in sladkega sadja prejemlje, kolike m brezštevilne 
dobrote si še le v nebeški domačiji jim odmenil, 
ki te ljubijo. Če nam na zemlji v tej temni ječi toliko 


dobrot deliš, koliko nam jih boš podelil tam v kraljevi 
palači.u Kaj je sveti raj? Sveti raj je čudež božje vse 
gamogočnosti, iznajdba božje modrosti, verhunec božje 
darljivosti, vredna cena božje odrešitve, dobrota tolika in 
tako neskončna, kakor je Bog sam ; zakaj nebesa so Bog, 
je rekla nekdaj sv. Terezija. Zamor e li Bog nam kaj 
boljšega dati, kakor samega sebe? Vse veselje in ugodnosti, 
ki jib nam Bog v tem življenji pokušati daje, so le 
pičle kapljice zajete iz morja sladkosti, v ktero bo Bog 
svoje izvoljene v nebesih vtopil, in vsa lepota, ki nas 
v tem življenji očara, je le kakor temna svetloba berleče 
svečice proti svetlim žarkom opoldanskega solnca. Karkoli 
ima ta svet lepega in prijetnega, vse je le predčutek 
tega, kar nas v nebesih čaka. Oh sreča, oh lepota in 
slast, kakoršne še oko ni videlo, uho ni slišalo in človeško 
serce ni občutilo, bo delež izvoljenih, ki bo njih 
serca nasitil in jih za vselej potolažil. 

V tem svetem mestu ni bolečine, ne žalosti, ne solz, 
ne terpljenja, marveč preobilno čistega veselja in sladkega, 
neporušljivega miru je ondi delež svetnikov. Ondi 
bodo vse imeli, kar bodo želeli, in nič jim ne bo ostalo, 
kar bi še želeti zamogli. Njih serce bo nasiteno in 
njih duša bo plavala v morju rajske slasti. Ne le vse 
dobrote, marveč Bog sam, izvirek vseh dobrot, bo njih 
delež. Ta rajska radost prav za prav ne bo šla v njih 
serca, marveč oni sami, duše svetnikov, ki so nebesa 
zaslužile, bodo šle v veselje Gospodovo in stopile v njegovo 
neskončno blaženost. Pa, o moj Bog, kako reven 
je človeški duh, in kako slab je človeški jezik! Kdo je 
kos z besedo dopovedati, kar le po veri zapopademo in 
kar le, ako Bog da, nekdaj v resnici spoznali in uživali 
bodemo. 

Poslušajmo, kaj svetniki o tem govore. Bog je dopustil 
sv. Tereziji, ko se je zamaknila, v preddvore večnosti 
pogledati. V svojem životopisu ona tako le govori : 
»Reči, ki sem jih tam videla, so tolike in tako čudne, da 
najmanjša izmed njih dušo vso osupne in jo z neskončnim 


sovraštvom do vsega posvetnega celo življenje napolnuje. 
Kaj takega živa duša kar misliti ne more. Ta prikazen 
me tako razveseli in moje čustvo v tako sladko zadovoljnost 
zaziblje, da ni izreči. In Gospod, odkrivši mi 
te eudeže, mi reče: Glej moja hči, kaj izgubijo, ki me 
razžalijo. Ta pogled v večnost, pravi dalej ta svetnica, 
je mojo dušo tako presunil in moje serce s tolikim 
sovraštvom do vsega posvetnega napolnil, da sem odtihmal 
vse dobrote in ugodnosti tega sveta le za nečimernost, 
dim in laž imela. Nekega dne se me loti moja 
navadna bolezen, in silno sem terpela. Kar pride neka 
gospa, žlahtnega stanu, me kaj poveselit, kázaje mi dragocene 
bisere, zlasti pa drag lišp iz demanta. Smeh in 
pomilovanje me posilita, vidivši, kako revne stvari svet 
visoko čisla in spomnivši se, kako vse drugačne zaklade 
nam je Gospod v nebesih pripravil. * 

Nekako tako je Gospod tudi sv. Katarini Sienski, 
ko se je zamaknila, pokazal en žark rajskega veličastva. 
In ta svetnica, zavedši se, izklikne: Čudeže sem videla! 
Čudeže sem videla ! Njen spovednik jo nagovarja, mu povedati, 
kaj je videla. Toda ona odgovori: „Zlo napčno 
bi bilo se prederzniti kaj takega. Človeškemu jeziku 
ni dano vrednost in krasoto nebeških zakladov izraziti.* 
Sv. Vincenc Fererski pravi: „Nebeško kraljestvo je tako 
nezapopadljivo, da vse terpljenje tega življenja in clo 
bolečine, ki so jih svetniki prestajali, niso zadostna cena, 
si za-njo, ne rečem nebesa, ampak eno samo uro nebeškega 
veselja uživati. 

Poslušajmo naposled še sv. Avguština, kaj nam on 

o nebesih govori: „Yeličastvo večnega življenja, piše on, 
je toliko, da, ko bi ga en sam dan uživati imeli, se izplača 
za sam ta dan vsa bogastva in veselja tega sveta 
brez števila let sovražiti. V nebesih je vse, kar je ljubega 
in dragega, in ni mogoče še kaj želeti, kar bi ondi 
ne bilo. Y nebesih je vsa dobrota in sicer neskončna 
dobrota, zakaj Bog sam, izvirek vseh dobrot, je sladek 

14 

vžitek izvoljenih, in ta gotovost, da ga bodo na vse veke 
brez strahu in naveličanja vživali, je verhunec njih blaženosti. 
V tvoji neskončnosti in velikodušnosti, o Gospod, 
je skrito neskončno veselje za tvoje služabnike. 
Zakaj velik si, o Gospod, in neizmerna je tvoja 
velikost; brezštevilni so tvoji zakladi in neskončna 
ja tvoja dobrota. Zato je tudi obdarilo, ki nas v 
nebesih čaka, neskončno, brezštevilno in neizmerno. 
Zakaj velik si, in tvoji darovi so toliki, kolikoršen 
si ti, ti pa boš naša plačilo in naše zveličanje. 
Toraj bo Bog sam naša doveršena sreča. Na veke ga 
bomo gledali, na veke bodo puhteli plameni naše ljubezni 
in naših zahvalnih pesmi ne bo nikdar konec. Ta 
je naša sladka nada, da po tem življenji začne novo 
življenje, ki bo vekomaj terpelo. Ondi bo vse doveršeno, 
vse resnično, vse sveto in vse večno. Ondi bo pravičnost 
naša jed, modrost naša pijača, neumerjočnost naš 
kinč in večnost naše prebivališče. * 

3. Nebesa so kraljestvo. 
Sveto pismo opisuje v bukvali modrosti govorjenje 
bedakov takole : „Kratek in težaven je čas našega življenja 
in ni ga ohladila ob koncu človekovem; in za nobenega 
se ne ve, da bi se bil vernil iz unega sveta. Zatorej 
pridite in vživajmo pričujoče dobrote in hitro rabimo 
stvari še v mladosti. Napolnujmo se z dragim vinom 
in mazili, in naj nam ne odide časov cvet. Yenčajmo 
se s cvetlicami, dokler ne zvenejo; naj ga ne bo travnika, 
da bi ga naša sladnost ne prehodila. Nihče izmed 
nas ne bodi ločen od naše potrate; povsod puščajmo za 
seboj znamnja veselja, ker to je naš delež in to naš odloček 
; zakaj po tem življenji nas nikoli več ne bo. * Tako 
so govorili razpaseni bedaki pred več kakor štiri tisoč 
leti in žalibog nahajamo jih še dandanašnji mnogo, ki 
tako govore, ki Boga in večnosti ne poznajo, ter si žejo 


po blaženosti s posvetnimi sladnostmi pogasiti prizadevajo. 
Bog pa, da nam vsak izgovor v tem oziru spodbije, in 
nas s prihodnjo srečo seznani, je poslal na svet svojega 

ediiLorojanega Sina, ki nebesa dobro pozna; kterému 
smemo verovati, karkoli nam o njih pove. Poslušajmo 
toraj, kaj naš zveličar o nebesih govori : Pred vsem imenuje 
on nebesa kraljestvo. Na svetu ni strasti, ki bi 
človeka tako mikala, kakor je vladoželjnost. Kraljevanje, 
vladanje, to ti je zapopadek vse časti in slave, vsega 
bogastva in veselja, vse mogočnosti in sladkosti; z eno 
besedo : ono je obseg vseh posvetnih dobrot. Kraljevska 
krona, to ti je verhunec vseh človeških želj na svetu. 
Ni daritve pretežke, ne vojske prekervave, ne hudobije 
prevelike, če gre m dosego gospodarstva nad kakim mestom, 
kraljestvom ali kako deželo. Zanj se dá mir serca 
in clo vera, če je treba, kakor skušnja uči. Še hudič, 
ko je Kristusa skušal, ni našel nič mičnejšega, kakor je 
gospodarstvo. Kraljestva tega sveta so se mu zdela najpripravniše 
vabilo za Kristusa, če predenj pade in ga 
moli. Odtod vidimo, da vladárstvo nikdo rad iz rok ne da, 
bodi si majhno ali veliko. To nam dokazujejo vladarji 
sedanjega stoletja, ki so bili prisiljeni, se kroni odpovedati. 
Priča so nam tudi zastopniki ljudstva, kteri, dokler 
jim je kolikaj mogoče, vladárstva se udeležiti, to pravko 
po nobeni ceni nikomur ne odstopijo. 

Toda posvetna kraljestva imajo kratek obstanek 
in njih posestvo je z marsikako žalostjo in skerbjo sklenjeno; 
naposled razpadejo. Le eno kraljestvo je stanovitno, 
namreč ono, o kterém prerok Danijel takole govori: 
„Ko bo čas štirih velikih kraljestev — o kterihje 
govoril — pretekel, bo Gospod obudil novo kraljestvo, 
ktero ne bo razdjano na vse veke, temuč vsa kraljestva 
razdrobilo iu pokončalo, in ono bo stalo vekomaj." Čeravno 
se tudi katoliška cerkev kraljestvo imenuje, namreč kraljestvo 
božje na zemlji, vendar se tú prav za prav nebeško kraljestvo 
razumeva, kjer Jezus s svojimi svetniki kraljuje in o 


kterém ange] j Gabriel pravi ; „Njegovega kraljestva nebo 
nikdar konec. a V podobi kraljestva nam tudi sin božji 
nebesa predstavlja. Y imenitni pridigi na gori Tabor, 
kjer je prečudne verske in nravne resnice razlagal, je 
obljubil ubogim v duhu, ki zarad pravice preganjanje terpé, 
nebesa kot kraljestvo. Slavniši je poterdil to obljubo, ko 
je vesoljno sodbo opisaval; kjer je namreč rekel, da bo 
izvoljene v nebesa sprejel, s temi besedami : „Pridite ljubljenci 
mojega očeta, posedíte kraljestvo, ki vam je pripravljeno 
od začetka sveta. " 

Ko je poslal učence po širokem svetu, oznanovat sv. 
evangelij, zapove jim oznanovati božje kraljestvo. In ko 
je imel svet zapustiti ter se verniti v nebesa, pove jim 
očitno, da gre v svoje kraljestvo, pripravit jim mesta. 
Z eno besedo: Kjerkoli o obdarilih nebeščanov govori, 
povsod obeča kraljestvo, toda ne kraljestvo tega sveta, 
marveč prihodnje, večno kraljestvo v nebesih. 

Nebeško kraljestvo je tako veličastno, da vse 
naše zapopadke o njem presega. Üe nas že samo 
misel, da smo udje božjega kraljestva na zemlji, to je, 
da smo otroci matere cerkve, ki ljudi vseh krajev in 
narodov v ljubezni objemlje in v svoje naročje vabi, če 
nas že ta misel, pravim, toliko povišuje, kako bo zakipelo 
še le naše serce, če pomislimo neskončnost nebeškega 
kraljestva, kjer bodo vsi izvoljeni in svetniki, 
kolikor jih je bilo od Adama noter do sodnega dne, 
s trumami angeljev in drugih nebeških duhov kraljevali. 
Ondi bo vseh narodnosti konec, vsi bomo bratje, otroci 
in dediči božji. Različnost jezikov ne bo overala naših 
pomenkov več; zakaj jezik nebeškega kraljestva je jezik 
ljubezni, ki bo vsem razumljiv. Tam ne bo sovraštva, ne zavida, 
ne greha, ne strasti, marveč vsi bomo v ljubezni in 
sveti edinosti z milijoni in milijoni bratov in sester z Bogom 
kraljevali. Kralj tega kraljestva, kralj večnosti, ni le Bogvojskinih 
trum,kralj vseh kraljev, neomejen samovladar, pred 
kterim se priklanjajo vsa kolena, kralj miru, slavni kralja 


marveč tudi najmilejši oče vsakega nebeškega prebivalca posebej. 
Jaz bom njegov Bog in on bo moj otrok, govori 
Gospod o vsakem teh nebeščanov. Zares, izvoljeni v nebesih 
niso le hlapci in služabniki božji, marveč Bog odmeri 
vsakemu po njegovem zasluženji tudi delež pri vladarstvu 
nebeškega kraljestva. Vsi izvoljeni so kralji. 
„Oni so izvoljeni rod, kraljevo duhovstvo, sveti narod, 
pridobljeno ljudstvo, ktero je Bog poklical iz teme k 
svoji prečudni luči." Takemu gospodu služiti se pravi 
kraljevati. Njegov najmanji služabnik je tisočkrat imenitniši, 
kakor največi vladar tega sveta. „Njegovi služabniki 
mu bodo služili in bodo gledali ga v obličje, 
in Djegovo ime jim bo na čelih, in bodo ž njim kraljevali 
na vse veke." Ni li Bog izvolil ubogih na tem 
svetu, da so bogati v veri in deležniki kraljestva, ki ga 
je Bog obljubil tistim, ki ga ljubijo? Oh z versko gotovostjo 
vemo, da, če s Kristusom terpimo, bomo tudi 
ž njim kraljevali. Zares, mi bomo deležniki njegovega 
gospodarstva, šli bomo v njegovo veličastvo in vsak, ki 
meso, svet in pekel premaga, bo z deležem svoje blaženosti 
zaslužil, sedeti s Kristusom na sedežu, ž njim 
kraljevati in ž njim delež veličastva deliti, kakor je 
Kristus premagal in se vsedel s svojim očetom na njegov 
sedež. 

Po takih prevdarkih mi je še le jasno, zakaj sv. 
Alojzi ni hotel prevzeti vladárstva svoje kneževine, ter 
je rajši sironxašk minih postal, kakor da bi vladarsko 
krono na glavi nosil; zdaj še le vem, zakaj je mladi 
kralj Hermenegild rajši mučenik postal, in se svojemu 
očetu ob glavo djati dal, kakor da bi bil najmanjšo resnico 
katoliške vere zatajil, ker je nebeško kraljestvo bolj 
ljubil, kakor minljivo posvetno; zdaj še le vidim, zakaj 
je cesar Dragotin cesarsko krono odložil ter se v privaten 
stan podal, da bi se lože k smerti pripravljal; 
zdaj še le razumem, zakaj je toliko kraljev in cesarjev 
čednost ljubilo, cerkev branilo in dobra dela z vso gorečnostjo 
doprinašalo, ker so se bali, da bi pri posvetni 

Nebeška krona. ^ 


kroni večno krono zapravili. Serčno molimo toraj : „Pridi k 
nam tvoje kraljestvo." 

Pri visoki časti mojega poklica, kakor človek in 
kristjan, smem reči, da mi je vsako kraljestvo premajhno ; 
nekako preslabo mi je, nima za me stanovitne sreče. Oh 
ne dajte se oslepiti goljufivi bliščobi cesarske krone, kliče 
sv. Zlatoust, ne glejte na bliščobo, ki vladarje obdaja, 
marveč mislite si njih. nemirno serce, njih kalne misli, 
in njih strah pred smertjo, ki jim bo vse vzela. 

Za nebesa smo vstvarjeni, v nebesa moramo priti, naj 
velja, kar hoče. Nebesa, kraljestvo veselja, ki nam ga 
je Kristus obljubil in zaslužil, prečastno kraljestvo, kterega 
ne bo nikdar konec, kjer bodo pervi poslednji in 
poslednji pervi, to je ona obljubljena dežela, kjer bomo 
pri Bogu živeli, ž njim kraljevali na vekomaj. Amen. 

4. Nebesa so zaklad. 
Neki precej prileten mož pride po naključbi v dotiko 
s sila gorečim božjim služabnikom, ki je nebesa čez vse 
ljubil, in z veseljem na nje mislil. Po dolgem pogovoru 
resnobnega zapopadkavpraša božji služabnik priletnega moža: 
Povejte mi, o gospod, kaj je namen vašega življenja? zakaj 
ste na svetu? To čisto novo nenadno in nenavadno vprašanje 
osupne starega gospoda lako, da skorej ni vedel, 
kaj bi odgovoril. Ostermi nekoliko, in potem reče : Da bi 
dnar nabiral. Ta odgovor se sicer redko čuje ; toda če 
pogledaš življenje, djanje iu nehanje ne le nekterih narodov 
in stanov, marveč večine sedanjega sveta, si skoraj 
prisiljen reči: Ees je, svet ne misli, da je vstvarjen za 
nebesa, za večnost, za posestvo božje, za nepopisljivo 
nebeško veselje, ktero si lahko prisluži, če le kratek čas 
svojega življenja modro obrača. Oh svet živi v en dan, 
kakor da je denar njegov Bog, in perva pogodba njegove 
sreče na svetu. Ta čast in žlahtnost serca, da je otrok božji 
in dedič nebeškega kraljestva, sreča njegovega poklica, ta 
mu je skrita. Zato pravi Kristus, da so nebesa skrit 


naklad. „Nebeško kraljestvo je podobno zakladu skriteniu 
v njivi, kterega je človek, ki ga je našel, skril 
in od veselja gre in proda vse, kar ima in kupi tisto 
njivo." Zaklad je kup zlata, srebra ali pa dragocenih 
biserjev, ki jih človek po naključbi najde, od kterih ni 
poprej nič vedel. Kdor zaklad najde, meni, da je našel 
srečo; zato ga skerbno skrije, ga položi na varno 
mesto, da mu ga kdo ne odnese, in stori, kar je mogoče, 
da ga popolnoma v posest dobi. Toda kolika slepota je 
y denarju in premoženji srečo iskati. „Kteri hočejo obogateti, 
pravi sveti Pavi, padejo v skušnjavo in v zadergo 
hudičevo." „Zatorej gorje vam bogatim, zakaj svoje oveseljenje 
že imate." „Hočete li v resnici obogateti, nabirajte 
prave zaklade, kterih ne tat ukrasti in rija razjesti 
ne more." „Bil je bogatin, ki je imel veliko blaga. In 
je mislil sam pri sebi, rekoč: Kaj bom storil, ker nimam, 
kamor bi svoje pridelke spravil. To bom storil: 
poderl bom svoje žitnice in veči naredil; in v nje l)om 
spravil vse, kar mi je zraslo in svoje blago ; potem porečem 
svoji duši: Duša! veliko blaga imaš spravljenega 
za prav veliko let; počivaj, jej, pij in bodi dobre volje. 
Bog mu je pa rekel: Neumnež, to noč bodo tvojo dušo 
terjali od tebe ; kar si spravil, čegavo bo ? Taka se godi 
vsakemu, pravi dalej Izveličar, ki bogastvo nabira, pa 
ni bogat v Bogu." Ta prilika o zgubljenem zakladu 
in una o dragocenem biserju, kterega je nekdo našel 
in vse prodal, kar je imel, da biser kupi, je vsakemu 
razumljiva. Ona nas spominja nebeških zakladov, ki so 
neskončno veči veljave, kot merzlo zlato in mertvi biser ji, 
zakladov pravim, kterih izgubiti ni moč, ki vekomaj terpé, 
M nas bodo popolnoma osrečili, in ktere vsak dan, dokler 
živimo, z vsakim, tudi najmanjšim delom pomnožiti 
zamoremo. Bog jih vsakemu nebeščanu deli, po meri 
njegovih zaslug, z neskončno darežljivostjo, kolikor jihsprejeti zamore. On želi nas popolnoma osrečiti, če le 
hočemo, za nebesa delamo, terpimo, se vojskujemo in 
zmagamo. Da je res njegov namen, nam podeliti toliko 

2* 


zakladov, kolikor hočemo, vidimo najbolje v skrivnosti 
najsvetejšega zakramenta svetega altarja; zakaj v tej daritvi 
nam daje Jezus vse, kar ima: svoje telo, svojo kri, 
svoje serce, svojo dušo, svoje človeštvo in svoje božanstvo. 
„Neskončna modrost božja, pravi sv. Avguštin, ne 
vé nič boljega, neskončna mogočnost božja ni v stanu 
nič večega in neskončna ljubezen ne zna nič svetejšega 
nam podeliti, kakor je to, kar nam v svetem obhajilu 
podeljuje.a V tem zakramentu izliva Bog vse bogastvo 
svojih gnad čez nas. Če pa nas ni volja zajemati iz 
tega vira božje ljubezni, ni Bog tega kriv. 

Častitljivi duhovnik Baltazar Alvarec, spovednik svete 
Terezije, in slavnoznani učenik duhovnega življenja, se 
je vselej z veliko pobožnostjo na sveto mašo pripravljal. 

Nekega dne, ko kleči ves zamaknjen v molitev pred 
svetim Eešnim telesom, se mu prikaže v sveti hostji nedolžno 
dete Jezus, ki je imel obé proti njemu stegnjeni 
roki polni dragocenih biserjev, da jih je bilo, kaj deržati. 
Ob enem zasliši Baltazar iz Jezusovih ust te-le besede: 
Da bi le kdo bil, ki bi mi jih odvzel. 

„Akotoraj bogastvo ljubiti, piše sv. Avguštin, in zares 
obogateti želite, nabirajte zaklade za nebesa, zakaj 
nebesa so edino mesto, kjer jih izgubiti ne morete.Ä 

Nebeško kraljestvo-je njiva, kjer je zaklad zakopan. 
Ta dragoceni zaklad je nebeško veselje, ki ga najti zamoremo. 
Kdor ga najde in se prepriča, da zakladi in 
bogastva tega sveta so le prah in pepel, ki ga v večnost 
seboj vzeti ne moremo, bo prodal, kar ima; to je, 
bo odtergal svoje serce od vsega posvetnega ia bo dal 
vse tje, bo pripravljen vse prestati ia se vsemu odreči, 
da skriti zaklad spravi na varno mesto, to je, da se 
zveliča in večno srečo doseže. 


5, Nebesa so ženitnina. 

„Blagor jim j ki so na ženitno večerjo Jagnjetovo 
poklicani." Toda veliko veči blagor nevesti, s ktero Jezus 
v nebeškem kraljestvu sklene zvezo ljubezni in s ktero 
večno ženitnino obhaja. Znano je vsakemu? da v nebesih 
ni več nevrednih potreb, ki jih tu z živalmi delimo. 
Ko bomo stali pred božjim sedežem, ne bomo občutili 
ne lakote, nezeje, ne mraza, ne vročine; „tudi ne bo več 
žalosti, ne vpitja, ne bolečine, ker vse poprejšnje bo minilo." 
Tam bomo kot angelji božji. In ker naš duh 
kar misliti ni v stanu, kakošna da so nebeška veselja, nam 
je Jezus povedal priliko o kraljestvu, da vname naše 
želje po časti, priliko o skritem zakladu, da obudi naše 
želje po bogastvu in priliko o ženitnini, da naše hrepenenje 
po veselji spodžge. 

Karkoli si človek prijetnega, veselega in veličastnega 
na svetu misliti zamore, vse to bo v neskončnem preobilji 
v nebesih njegov delež. In ker je ženitnina navadno 
velika veselica, nam kaže Kristus nepopisljivo radost, 
ki nas v nebesih čaka, v priliki ženitnine. 

„Nebeško kraljestvo je podobno deseterim devicam, 
ktere so vzele svoje svetilnice in so šle ženinu in nevesti 
naproti. Pet jih je bilo nespametnih, pet pa pametnih. 
Petere nespametne so vzele svetilnice, olja pa niso vzele seboj. 
Pametne so vzele olja v svojih posodah s svetili 
vred. Ker pa se je ženin mudil, so vse podremale in 
zaspale. O polnoči pa je šum vstal: Glejte! ženin gre, 
pojdite mu naproti. Takrat so vstale vse tiste device 
in so napravljale svoje svetilnice. Nespametne pa so modrim 
rekle: Dajte nam svojega olja, ker naše svetilnice 
ugasujejo. Pametne pa so odgovorile, rekoč: Da ga 
ne zmanjka nam in vam, pojdite raji k prodajalcem 
in si ga kupite. Ko so pa šle kupovat, prišel je ženin 
in pripravljene so šle ž njim na ženitnino in duri so 


se zaperle. Naposled pa pridejo tudi une device, rekoč : 
Gospod! gospod! odpri nam. On pa je odgovoril in 
rekel: Resnično vam povem, ne poznam vas." Ta prilika 
je tako jasna, da je ni treba razlagati. Ženin je 
Jezus. Nevesta ni le katoliška cerkev, marveč vsaka človeška 
duša. Svetilnice pomenijo luč svete vere. Olje so 
dobra dela. Mudenje ženinovo je čas našega življenja. 
Šum o polnoči pomeni smert. Ženin pride, to je vabilo 
na nebeško ženitnino. če pa zamudimo trenutek, ko Jezus 
pride, da nas v nebesa odpelje — in ne vemo ure ne 
hipa — se nam nebeška vrata zapró in nikdar več ne 
odpró. Naj potem le ter kaj o nespametne deklice, kolikor 
jim drago, vselej bodo zazlišale te strašne besede: Prepozno 
je, prepozno je! zamudile ste čas, ne poznam vas 
več, nikdar in nikoli več. Te pa, ki gredo na nebeško 
ženitnino, oh kaka radost, kaka blaženost jih tam čaka. 
Zveza ljubezni, ki jo duša z Bogom v nebesih sklene, jo 
ž njim tako zedini, da se oba v eno bitje zlijeta. Sklenivši 
to zvezo večne ljubezni, stopi duša v rajsko veličastvo, 
kjer Boga od obličja do obličja gleda, in to gledanje 
jo v njega spremeni. Yidivši, kakošen da je, se 
mu v hipu upodobi in se njegove blaženosti udeleži 
In radost duše, ktera po tej sklenitvi z Bogom nebeško 
ženitnino obhaja, je tolika, tako doveršena in neskončna^ 
da jej ni podobe na tem svetu. „Yse zemeljsko veselje^ 
piše sv. Bernard, je le žalost, vsa slast je le bolečina 
in vsa lepota tega sveta je gnjusoba proti nebeški ženitnini." 
Prevdari najveselejšo posvetno ženitnino, in po 
njej sodi nebeško, kjer ne bo kratko meseno veselje., 
ne ugodnost, ki ti jo kaka stvar obeta, tudi ne blaženost 
vseh angeljev in vseh nebeških prebivalcev, marveč 
kjer bo Bog sam z vso svojo lepoto, z vsem svojim 
veličastvom tvoj večni delež, krona tvoje sreče, in tvoje 
preobilno obdarilo, in kjer bo tvoja duša, sklenivši % 
Bogom zvezo večne ljubezni, se vtopila v morje rajske 
slasti in nepopisljive blaženosti. Sveti Jeler, PoatiersM 
škof, je bil oženjen, preden je duhoven in škof postaL 


Imel je eno hčer. In ko ga sovražniki kristjanstva 
zavoljo njegove stanovitnosti v veri v daljno Azijo 
preženejo, izroči svojo hčerko, ki je bila ta čas še 
malo dete, neki pobožni družini v odrejo. čez nekaj 
let, ko deklica odraste, in kakor lilija v vertu svojo lepoto 
razvije, jo snubi neki premožen mládenec. Ali deklica 
spomnivši se četerte zapovedi, ne da mladenču besede, 
dokler ne prejme od očeta privolitve in blagoslova. 
Piše toraj očetu v prognanstvo in ga vpraša, kaj 
jej je storiti. Toda oče ji odpiše : Ženin, ki te v zakon 
snubi, je prenizkega stanu, ni zadosti lep, ne zadosti 
moder in ne zadosti ljubeznjiv. Tvoje serce je prežlahtno 
za tako revno ženitev. Zato sem ti poskerbel drugega 
ženina kraljevega rodu, čigar lepota, dobrotljivost in bogastvo 
preseže vse tvoje zapopadke. Le videti ga, se 
boš koj vanj zaljubila, in boš srečna v svoji ljubezni. 
Ce skoraj, kakor se nadjam, domu pridem, bom prinesel 
njegovo podobo seboj, dokler sam pride in se s teboj 
zaroči. Če ti je toraj dobri nasvet tvojega očeta po 
misli, daj mladenču, ki te v zakon želi, slovo in poterpi 
nekoliko, dokler pride pravi ženin, ki je tvoje ljubezni 
vreden. Deklici je bil očetov nasvet po volji, in ko 
se Jeler na Francosko verne, jej prinese podobo, 
križanega Kristusa, nebeškega ženina čistih duš. Devica 
se tega ženina razveseli, in sklene, mu svoje serce posvetiti. 
Nedavno potem smertno oboli v cvetji svojega 
življenja — zakaj resnica je, da človek ne ve hipa, ne 
ure, kdaj ga Gospod k sebi pokliče. Jeler jej stoji 
kakor dušni pomočnik na strani in ko jej Jagnje božje 
pokaže, reče ves ginjen tele besede : Glej moja hči ! ženin 
pride. Ta je kraljevi sin, s kterim sem te zaročil; 
pojdi toraj v nebeško ženitnino, in veseli se vekomaj 
spolnitve tvoje ljubezni. 

O da bi tudi mi, ko pride ženitnina, ktero je Jezus 
svoji nevesti napravil, se tako veselili, in Bogu čast prepevali. 
Blagor jim, ki so na Jagnjetovo ženitnino poklicani. 



Premišljevali smo toraj štiri prilike. Odprimo še 
enkrat sveto pismo. Tu najdemo še mnogo prilik, ki 
nebeško kraljestvo predstavljajo, kakor postavim : Prilika 

o sejavcu, o hišnem gospodarju, ki dnino svojim najemnikom 
plačuje, o kupčiji s talenti, o večerji, o prijetnem 
gaju, o zadobljeni stavi, o kroni, o mestu božjem, o hiši 
gospodovi itd. Toda vse te podobe, čeravno predstavljajo, 
kar je najimenitnišega iu najprijetnišega na svetu, vendar 
še senca niso proti resnici. Zdi se mi, da sam Kristus 
ni našel besed, opisati nebeško kraljestvo; ali pa, da 
človeški um in človeško serce nista v stanu zapopasti, 
kar nas tam čaka. Dokler tu, v senci nevednosti tavamo, 
ne moremo Gospodovih čudežev gledati. Ce zemeljskih 
reči ne razumemo, kako bomo nebeške? Pa ravno ta lastnost 
svetega pisma, ta nemogočnost, nebeško veselje zapopasti, 
nam spričuje, kako neskončne in veličastne da 
morajo biti. „To je moja tolažba, piše sv. Gregor, da služim 
Gospodu, čigar velikost in veličastvo je toliko, da vse moje 
zapopadke preseže. Ko bi jaz večno blaženost zapopadel, 
bilo bi kaj majhnega. Ker so pa nebesa nezapopadljiva 
skrivnost, mi je porok vera, da me tam čaka neskončna 
radost pa ne žalost, zdravje pa ne bolezni, svitloba pa 
ne tema, življenje pa ne smert. Ondi se mladost nikdar 
ne postara, lepota nikdar ne ovene, ljubezen se ne ohladi, 
radost nikdar ne neha, in življenja ni nikdar konec, zakaj 
Bog sam, največi dobrota, bo naš delež na vse veke." 


6. Spomin na nebesa. 
Ni res, da je taka težava, pobožno in sveto živeti, 
če je človek le terdne volje. Vsa skrivnost obstoji v 
tem, da se nebeške reči poskušajo. Si li pobitega serca, 
ozri se proti nebesom, in lahko se ti bo zdelo, kar Bog 
od tebe tirja. Ko te bo prešinil žark rajske ljubezni, boš 
zaničeval, kar si nekdaj visoko čislal. Glej ptice ! kolikor 
visokejši v zrak lete, toliko varniši so pred lovcem. Y 
nebesih je le ena čednost, in ona obstoji v tem, da se 
ljubi, kogar se gleda; posvetna blaženost pa obstoji v tem, 
da se poseduje, kar se ljubi. Iz tega neposušljivega 
izvirka se izliva tolažba v to revno življenje in ona 
nezapopadljiva milost, da zmernost, srečnost, pravičnost 
in modrost celo v največih skušnjavah ohraniti zamoremo. 
Ce nam je toraj v resnici mar za ta nebeški mir, prizadevajmo 
si, da tje pridemo, kjer nepopisljiva resnica 
kraljuje; potlej se ne bomo plašili nobene težave; celo 
dopuščenega veselja se bomo lahko odrekli; mi bomo v 
britkosti poterpežljivi, bomo revščino voljno prenašali in 
skušnjave junaško zmagali. 

Časne in večne ugodnosti uživati, dušnim in mesenim 
sladnostim služiti, iz veseljice v veseljico zahajati, imeti 
nebesa tukaj in tam, to ni nikakor mogoče ; zakaj vojska 
je naše življenje, in le po borbi pride zmaga. 

Hočeš svojo vojsko srečno prestati, misli vedno na 
obdarilo. Delavcu v vinogradu serce upade, akt) nima zmiraj 
plačilo pred očmi. Misli tudi na plačilo, ki te v nebesih 
čaka, in lahko ti bode vse terpljenje tega sveta. 

Kdor nebesa večkrat in resnobno premišljuje, stopil 
bo brez odloga v svoje serce, bo porajtal s svojo vestjo, 
bo vse poravnal in se spokoril. In kje je človek pod 
milim nebom, ki spreobernjenja ne potrebuje; ta več, 
uni manj. Prestopiti od krive vere h kristjanstvu, od 
mertve vere k živi, od greha k pokori, menim, da je 
ravno toliko in nič več nič manj, kolikor je prestopiti 
od pokore k čednosti, od mlačnosti k gorečnosti, od 


gorečnosti k pobožnosti, od pobožnosti k svetosti. M 
pa v sveti veri resnice, ki bi človeka s toliko silo k 
spreobernjenju priganjala, kakor je ravno misel na nebeško 
plačilo. Večno plačilo, večna sreča, večna ljubezen do 
Boga, in njegovo posestvo po meri naših zaslug, ta nada 
ima tako moč do človeškega serca, da duša, ktero ta 
resnica prešine,-koj razbije vse verige, ki jo priklepajo 
na ta svet, in spoznavši minljivost in nečimernost vsega 
posvetnega, le za to skerbi, kako bi si božjo prijaznost 
in ljubezen naklonila. 

Ob času sv. Avguština je živela v Eimu gospa visoko 
slovečega stanu, po imenu Melanija. Bila je kristjana, 
pa ker je bila tudi bogata, mlada in lepega obraza, 
godilo se jej je tako, kakor mnogim njenega spola; od 
zapeljivega sveta omamljena se je bila prevzetnosti vdala, 
ljubila sijajnost v obleki, iskala dopásti, ter je močno 
gizdavo živela. V svoji družini je imela mládenca Voluzijana, 
ki je bil še ajd. Po opravilih gre ta mládenec za 
več časa iz Eima v Milan in se ondi spozna s svetim 
Avguštinom. Avguštin poskuša Voluzijana pokristjaniti, 
pa ajd se mu ni vdal. Med tem, ko se Voluzijan v Milanu 
mudi, premišljuje Melanija doma neki dan nebesa. To 
premišljevanje jo tako močno gane, da očevidno spozna 
veliko bedakost, posvetno srečo za nebeško veselje izpaenjafi, 
ter se zavé, da pervo opravilo je, za nebesa skerbeti, 
in da za nejpesa ni nobena zamena predraga. Nasledek 
tega je bil, da je Melanija svoje življenje popolnoma 
spreobernila, se posvetnemu lišpu odpovedala, vse lepotičje 
iz hiše odpravila, in začela s svojim velikim premoženjem 
ubogim radodarno pomagati. In ker je ves lišp in 
vse, kar je njeno telesno lepoto višalo in oči na se vleklo, 
zavergla, ter svoje telo v ostrejši spokornosti vadila, ni 
bila več tako cvetečega obličja videti, kakor poprej. Pride 
Voluzijan iz Milana domu in najde njeno pohištvo, obleko 
in podobo vso premenjeno. Močno se začudi in reče: „Oh 
Melanija, kaj je to ? kje je bliščoba tvoje hiše ? kje tvoja 
lepota? kdo te je tako ogerdil?" Ona pa mu odgovori: 


„Nebesa! nebesa! so to storila.* Na to povzame Melanija 
besedo in mu dopoveduje, kako je spomin na večno 
življenje, na nebeško srečo jej živo do serca segel in 
vse njeno življenje spremenil; koliko srečniši da je odtihmal, 
da uživa tak mir serca, kakoršnega poprej ni 
poznala; kako jo je pogied v večnost odtergal vsemu, 
kar je njeno serce vezalo ; kako nečimerno in prazno se 
jej zdaj zdi vse posvetno v primeri z večnim, neminljivim. 
Ta goreči izliv njenega serca in opis velike sreče, 
ki jo zdaj v prijaznosti božji in v nadi večne sreče uživa, 
gane Voluzijana tako, da se da pokristijaniti, in se kristijanskemn 
življenju ves posveti. Tako je spomin na nebesa 
to učinil, kar sv. Avguštin s svojo veliko učenostjo 
ni izpeljati mogel. Gola je toraj resnica, da je le takrat 
človeku mogoče, svet sovražiti in se nad vse posvetno 
vzdigniti, ko nebesa premišljuje. 

Spomin na nebesa ima navadno še ta nasledek, da 
nam Gospodov jarm olajša in njegovo butaro osladi. Misel 
na srečno večnost človeku daje serčnost v vseh viharjih 
življenja, in ta sladka nada, da jo bomo enkrat dosegli, 
odžene vse teme od naše duše. Ona zaduši vsak nemir, 
odžene vso žalost, ohladi vse bolečine in obriše vse solze. 
Ona najbolj zdravi vsako bolezen in hladi skeleče rane 
človeškega serca. Zato pravi sv. Frančišk: „Veličastvo, 
ki ga tam pričakujem, je toliko, da radosten zanj prenašam 
vse križe, in prestojam vse terpljenje, bolezni, 
obrekovanje in prognanstvo. " Ta spomin na nebesa nam 
z lučjo svete vere tudi to razjasnuje, kar je dandanašnji 
marsikomu v spodtiklej, namreč, zakaj da Bog dopusti, 
da se nedolžnost proganja, hudobija pa v zvezde kuje; 
pride dan plačila, dan povračila. Če to prevdarimo, 
bomo lahko vse težave prenašali, da se le večnega 
pokoja spomnimo; mi bomo oboroženi zoper vsako 
skušnjavo, zakaj naše serce bo oberujeno v nebeški 
Jeruzalem. Neki opat, kadarkoli je videl, da je kdo 
njegovih mnihov žalosten, ali pobitega serca, je koj 
stopil k njemu, ter mu rekel: „Ljubi brat! zakaj ža



laješ ? Naj žaluje, kdor je Y svet zaljubljen, ki nima 
te sladke nade, da v nebesa pride. Nam pa je Kristus nebesa 
obljubil, in to upanje nas goljufalo ne bo. Zakaj bi 
toraj mi žalovali, ker romamo proti nebesom." O da bi 
vsi ljudje to visoko resnico razumeli ! Spomin na nebesa 
bi jih okrepčal; oni bi bili v vojski tega življenja stanovitni 
do konca in že tu na zemlji srečni, kakor je bil 
sv. Štefan, ki je, ko so ga kamnovali, oči proti nebesom 
obernil in zagledal na Očetovi desnici Jezusa, ki 
je čakal svojega služabnika, da mu krono večnosti na 
glavo pritisne in mu nebeško blaženost v plačilo podeli. 

7« Hrepenenje po nebesih. 

Jetnik zdihuje leta in leta v temni ječi. Revež ne 
vidi belega dne, tudi nima svobode, ker je v železje 
ukován; terpi lakote, mraza, dolgega časa in drugih 
brezštevilnih nadlog. Lahko si misliš, kako težko da 
čaka, da se vrata ječe odpró, da prosti zrak dihati zamore. 

Mornar na nevarnem morju, kjer ga silni viharji 
plašijo, kjer mu vsak hip žuga pogin, kaj si bolj želi, 
kakor da bi po dolgem jadranji kaj skorej zaslišal to 
sladko besedo: kopno! kopno! Vojšak v kervavi bitvi, 
ki se, vse težave in nevarnosti preziraje, junaško za pravice 
svoje domovine bojuje, ali ne želi tudi on, da bi 
bilo kaj skoraj vojske konec, da se sovražnik zmaga in 
venec slave doseže? 

In mládenec^ ki si dalječ od ljube domačije med ptujim 
svetom učenost nabira, ali ne misli tudi on na oni 
dan, ko bo nauke doveršil in se vernil v naročje staršev ? 

In nevesta, ki svojega ženina v resnici ljubi, s kolikim 
hrepenenjem čaka tudi ona, da se iz ptuje dežele, 
v ktero se je podal, verne, in jo k altarju popelje? 

Kako bi pa kristjan, ki z versko .gotovostjo vé, in 
žalibog vsak dan občuti, da je na zemlji ves enak ne-
srečnemu jetniku, revnemu mornarju, vojaku v vojski, 
mladenču med ptujim svetom, nevesti oddaljeni od že



nina, ki jo serčno ljubi, kako bi kristjan pravim, ki 
vse to spozna, ne kopernel po nebesih, ki so mesto 
prave svobode, zavetje sreče, prava domovina, bogata 
dedščina, in radost večne ženitnine? O zares, lahko je 
verjeti, da ljudje, ki svoj poklic spoznajo in težo zemeljskega 
življenja občutijo, ki so razsvitljeni od luči sv. 
vere, ki na nebesa radi mislijo in njih velikost in blaženost 
občudujejo, lahko je verjeti, pravim, da taki ljudje 
le po nebesih kopernijo, in da drugega ne želé, kakor 
da bi se jim njih sladka nada rajskega veličastva koj skorej 
uresničila. „Oh veselje čez vse veselje, kliče sv. Avguštin, 
veselje, ki mu ni para, kdaj te bom dosegel? kdaj te 
užival ? kdaj bom stopil v posestvo mojega Boga, v kterém 
bom vse najdel?" O večno kraljestvo! kjer sveti luč, ki 
nikdar ne ugasne, kjer kraljuje mir, kakoršnega še živa 
duša ni pokusila, kjer se duše izvoljenih v rajski slasti 
od trudapolnih vojsk odpočivajo. Ondi, o Gospod, bodo 
svetniki v nepopisljivi svitlobi z nami vred kraljevali, in 
krona iz dragocenih biserjev jim bo na glavi. Tako čustvo, 
tako hrepenenje po nebesih se zbudi v sercu vsakega kristjana, 
ki nebesa resno premišljuje in v nje priti želi. 
Umreti, se v večnost preseliti, ta misel je strašna za 
vsakega človeka. Vsak se smerti boji, nikdo rad ne umerje. 
Toda ker je smert kazen greha, jo mora vsak poskušati, 
zakaj vsak se rodi kakor otrok jeze. Edino zaupanje 
v našo odrešitev, zavest pobožnega življenja in zaupanje 
v Kristusove zasluge, nas tolaži ob smertni uri in nas navdaje 
z gorečo željo po tem, kar pravičnega v večnosti čaka. 

Odprimo še enkrat sv. pismo. In najdemo kralja, 
ki je bil nekdaj velik grešnik, ki se je pa spokoril in mož 
po volji božji postal. Ktero čustvo je premagalo v njegovi 
duši? oh, ne drugo, kot kopernenje po nebesih in po 
posestvu večnega Boga. „Kakor hrepeni jelen po studenčni 
vodi, piše on v svojih psalmih, — tako hrepeni 
moja duša po tebi, o Bog. Kdo mi da perutě, kakor 
golobu, da bi zletel in v Bogu počival? Oh kdaj bom 
prišel in se prikazal pred božje obličje? Moje solze so 


moj kruh noč in dan, ker se moje popotovanje podaljšuje. 
Zakaj bolje je en dan y tvojih lopah, kakor tisoč 
v šotorih grešnikov. Ker ti, o Bog, si Bog mojega serca 
in delež moj na vekomaj." 

Taka želja po . nebesih se zbudi v sercu vsakega 
kristjana, ki kristjanstvo prav razume. In kristjan 
mora zdihovati po rešitvi iz sužnosti greha in po dosegi 
nebeškega veličastva. Kdor ni ptujec na tej zemlji, ne 
bo nikdar domačinec v nebesih. Niso li nespametni, M 
važnost in imenitnost svetih nebes poznajo, pa se za nje 
ne zmenijo? Blagor jim, ki si to resnico k sercu vza~ 
mejo, in po večnih dobrotah kopernijo. Minljivo svetno 
bogastvo ne bode več njih zveličanji na poti, zakaj vse 
njih misli in želje bodo le pri nebeških bogastvih, kterih 
ne bo nikdar konec. „Kako ostudno se mi dozdeva vse 
posvetno, — je rekel nekdaj ljubezni plamteči sv. Ignac 

— ko nebeško veličastvo premišljujem." „Kaj mi pomaga 
to za nebesa ?" je navadno vprašal sv. Alojzi pri vsaki 
dogodbi. Tako bodo vprašali tudi oni pri vsakem primerljeji; 
ne bodo skerbeli in marali za ta svet več kakor 
je treba, ne za njegovo lepoto, ki mine, marveč bodo 
Boga, izvirek lepote, iskali. Nebeški Jeruzalem bo njih 
veselje, njih namen in cilj in konec vseh njihovih nad 
in želj. Ko sv. Filip Neri čuje, da so ga sveti oče 
izvoliti namenili za kardinala, verze v svoji otroški 
prostosti svojo kapico na kviško in izklikne: Paradiso! 
Paradiso! Neki menih se je vselej zamaknil, kadarkoli 
je nebesa imenovati slišal. Sv. Alojzi je umiraje klical: 
„Gremo veseli; in na vprašanje kam? odgovori: V nebesa! 
v nebesa!" Ko sv. Tereziji popotnico na smertno posteljo 
prinesejo, jame prepevati ter naposled zdihne: „Tedaj je 
vendar prišla srečna ura, ktero sem toliko časa pričakovala. 
Poslušajmo naposled še sv. Avguština. Tri knjige 
je on napisal o tem predmetu, v kterih nam svoje 
goreče želje po nebesih dostojno opisuje. Te knjige so : 
Premišljevanje, ročna knjižnica in samogovori. Kdor želi 
nježnost ljubečega serca spoznati, naj bere te knjige. 

V eni teh knjig takole govori: „O nebeška domačija! 
domačija varnosti! mi te od dalječ pozdravljamo in po 
tebi iz globočine serca zdihujemo in težko pričakujemo, 
da bi se smeli iz te solzne doline v tvoje mične širjave 
preseliti. O da bi kmalo napočil tisti dan, ko bomo zaslišali 
sladke besede : Pojdi v veselje, pojdi v hišo Gro« 
spodovo ! Nebeški Jeruzalem ! mati izvoljenih, sveto Grospodovo 
mesto, draga Jezusova nevesta! oh kako te ljubi 
moje serce! kako moja duša željno hrepeni po tvoji 
nježni imenitnosti. " In v nekem odgovoru opominja kerščence 
rekoč: „Hočete li stati, kakor ter dna skala med 
zapeljivim svetom, hrepenite po nebeškem Jeruzalemu. 
Varujte se plamenov, ki večno goré, in bolečin, ki večno 
pekó, ter užgite svoja serca z ognjem ljubezni in hrepenenja 
po nebeškem veselju, kjer delo nikdar ne upeha, 
počitek nikdar ne dosaduje, kjer se Bog zmiraj časti 
in kjer se zmiraj veči slast uživa. Ondi ni žalosti za 
dušo, ne bolečin za telo. Tam ni več vojskovanja, ne 
skerbi za te, ki so nam izročeni. Bog sam bo ondi naše 
vse, in naše neskončno veselje.a 

8. Malomarnost za nebesa. 
Vidivši sv. Fulgencij, kako imenitno, veličastno in 
bliščobno da je cesar Teodorik svoj vhod v Eim obhajal, 
reče svojim tovaršem : Če je v Rimu toliko bliščobe, koliko 
je bo nek v nebeškem Jeruzalemu. Če prijateljem 
nečimernosti ta svet toliko časti naklada, koliko čast, koliko 
srečo je nek Bog pripravil tem, ki bodo vir res-
nice v nebesih gledali in občudovali. Po takih prevdarkih 
se vzdigne duša, ki po večni sreči koperni, od vidljivih 
stvari k nevidljivim in ogledovaje posvetno visokost 
in bliščobo pride sama na to, da nebeško veličastvo premišljuje. 
Kako slepi so toraj, ki se dajo od posvetnega 
veselja, tako omamiti, in od sladnosti tega sveta, vkljub 
vsem skerbem in žalosti, ktero jim prouzrokujejo, tako 
očariti, da na svoj visoki poklic pozabijo in se za ne



skončno nebeško veličastvo ne zmenijo. In koliko izgledov 
take slepote vidimo vsak dan med svetom. „ Ali ne 
nahajamo v vseh časih ljudi, ki so tako lakomni posvetnih. 
reči — piše sv. Gregor, — da clo večne nebeške 
zavoljo njih sovražijo in zaničujejo. Namesto hoditi za 
lučjo svete vere, in misliti na domačijo, za ktero so 
vstvarjeni, pobešajo oči le na zemljo, zabijo nebes, ter 
ljubijo bolj temo kakor svitlobo luči." 

O človeški otroci ! kako je to, da je vaša vera tako 
oslabela, da vas velikost in imenitnost božjih obljub več 
ne mika? Ne ljubite minljivega posvetnega življenja, oh 
ljubite rajši večno, če bote malomarni za nebesa, jih ne 
bote dosegli in jih tudi ne morete nikdar doseči. Zakaj nebesa 
so kraljestvo, ktero se mora privojskovati, so zaklad, 
kteri se mora iskati, so cena, ktera se mora zaslužiti, so 
krona, ktera se mora s kervavim trudom privojskovati; 
pa kdo se bo vojskoval, kdo bo delal, se trudil in potil 
za kaj takega, kar ne pozna, ne ljubi in ne želi, kar človeka 
čisto nič ne mika in ne veseli. Oh vse drugači 
je bilo v pervih časih kristjanstva. Takrat so ljudje z 
vso gorečnostjo po nebesih koperneli in se za nje v resnici 
trudili. Nebesa so jim bile najsladkejša misel, ktere 
se niso nikdar znebiti mogli. Mnogi so zapustili vse. 
čez tri sto let je tekla kri mučenikov ; radi so življenje 
za nje dali, ko so se ozerli na sveta nebesa. „Za Kristusa 
umreti, je rekla nedolžna deklica sv. Cecilija, ko jo je 
rabelj, ki je imel smertno sodbo nad njo zveršiti, pomiloval, 
za Kristusa umreti, se pravi: dati blato za zlato, 
kočo za palačo, in prah za krono.u Ko sv. Agapitu žerjavico 
na glavo denejo, reče on trinogom: „Kaj maram, 
naj se glava sožge, vsaj bo v nebesih kronana.a Sv. Agata 
je šla tako vesela v kervavo smert, kot da gre na ženitnino. 
In kdo popiše veselje, s kterim je nedolžna deklica, 
sv. Neža, že v svojem trinajstem letu svoje življenje 
nebeškemu ženinu darovala. 

Zares, ozir proti nebesom in želja, si jih, kar je 
mogoče, z junaštvom prisvojiti, je navduševal možé, da 


so vse posvetno in clo smertne bolečine zaničevali; je 
dajal materam moč, da so se veselile? ko so svoje otroke 
zavolj vere kri prelivati videle; je oserčeval mládenče 
in deklice, da so se vsemu posvetnemu veselju odpovedale, 
da bi edino serce edinemu Bogu posvetile. 

Pa? o moj Bog, kakošna promena je dan današnji. 
Pogled po širokem svetu nas uči? da večina ljudi od nebes 
nič ne vé, na nje ne misli, ali pa clo za nje ne porajta. 
Iz Azije in Afrike, kjer je bilo kristjanstvo nekdaj 
toliko živo, je sedanji čas do malega zginilo. Ljudstva, 
ki ondi živé, ne vedó nič o tem, kar naša vera o 
nebesih uči ; nimajo življenja v sebi, ker ne poznajo Tebe, 
pravega živega Boga, ne Jezusa Kristusa, kterega si poslal. 
Enako se godi ljudem na otokih tihega morja. Koliko 
miljonov ljudi je, ki živijo v temi nevednosti in smerti, 
ki ne poznajo kraljestva, kterega nam je Jezus s svojo 
kervjo kupil. Njih nesreča je ginila, sv. Frančišk se 
je prei 300 leti k njim podal, jim sv. evangelij oznanovat. 
Ko je ta sveti mož na Japonske otoke prišel, zdahne, 
poln ljubezni do človeštva, iz globočine serca: O da bi 
mogel zleteti v Pariz in učenjakom na tamošnjem vseučelišču 
nesrečo teh narodov opisat, ter jim serca ogreti, 
da bi nepotrebne nauke zapustili in sem prišli, duše 
zveličat. V drugih krajih sveta se nahaja sicer kristjanstvo, 
toda silno pokvarjeno in s krivoverami oskrunjeno; tu 
in tam leže po tleh mladike od vinske terte odrezane, 
vse suhe in brez življenja. Otroci, odpadli od maternega 
serca, nočejo nič slišati o ozki in ternjevi poti, ki v pravo 
domovino pelje. Oslepljeni od sladnosti tega sveta, hrepenijo 
le po tem, kar jih za čas osrečuje, za prihodno 
življenje se kar ne zmenijo. Rada se nebesom odpovem 

— je rekla večkrat neka kraljica — da 40 let kraljevati 
zamorem. Kolikokrat omamijo strasti ubogo človeško 
serce, da se še za manjši dobiček vsem pravicam do nebeškega 
kraljestva odpove. 
Pa tudi med otroci svete cerkve in spoznovavci 
Kristusovega evangelja se nahaja današnji dan velika 
Nebeška krona. a 


34 

míačnost in malomarnost do vsega, kar je večno in nebeško. 
Kje so dan današnji tiste blage duše, ki po besedah 
sv. Pavla čakajo zveličanskega upanja in častitljivega 
prihoda velikega Boga in Zveličarja, Jezusa Kristusa, ki 
le na večnost mislijo, in le nebeško plačilo pred očmi 
imajo ? Oh večina kristjanov je tako mlačna, neobčutljiva 
in neskerbna za nebesa, da v resnici zasluži grajo, ktero 
sv. pismo Izraelcem daje, namreč da so obljubljeno deželo 
za nič imeli. Ta svet je tako zamaknjen v strohljivo 
zemljo, da oči proti nebesom kar povzdigniti ne 
more. Obljubljena dežela, kjer ni bolečin ne solz, nebeško 
mesto, kjer večni mir kraljuje, sedež neskončne 
radosti, kjer je dan brez noči, solnce brez omračja, to 
neskončao Kristusovo kraljestvo nima v sedanjih časih 
za marsikoga nič mičnega v sebi, kakor da bi bilo prazna reč. 
Kar pa ljudi še bolj malomarne in neobčutljive za nebesa 
dela, je greh. Kdor njegov strup pokuša, in svoje 
serce napuhu in meseni poželjivosti vda, pozabi sčasoma 
na vse dušne in čeznaravne reči tako, da se kar ne zmeni 
več za obdarilo, ki je čednosti v večnosti odmenjeno. 
Išče v begočem času stanovitno srečo, ktero mu le večnost 
dati zamore, ter naposled zaspi tako terdno v svoji 
malomarnosti, da ga ne vest, ne nadloga, ne strah pred 
smertjo iz njegovega prejšnjega spanja zbuditi, poboljšati 
in za nebesa oživiti ne more. Takih žalostnih prikazni 
je v sedanjih časih brez števila. 

Y neki deželi, kjer ima tako imenovana deržav-
Ijanska ženitev postavno veljavo, je živel neki šolski učenik 
v zvezi, ki je bila sicer po postavah tiste dežele 
privoljena, ki je pa od katoliške cerkve zaveržena in 
kakor pregrešna prilega spoznana, ker ni z zakramentom 
posvečana. Ker je bilo mesto, kjer je ta učenik živelf 
čisto katoliško, je bila ta zveza njegovemu poklicu v 
spodtiklej. Tožijo ga pri srenjskem poglavarstvu zavolj 
nje, in tirjajo, da ga iz službe odpravi. Kar povzame eden 
srenjskih svetovavcev besedo, rekoč : Kaj ga iz službe 
odpraviti? zakaj pa? Tega pa vendar ne; tudi jaz živim 


tako, pa naj se le prikaže, ki bi hotel mi braniti, kar 
postava dovoljuje. Ni li to malomarnost za nebesa? 

Neki človek, ki je zavolj hudobnega življenja malo 
upanja imel, da bo zveličan, smertno oboli. Opominjajo 
ga, naj se z Bogom spravi. On pa odgovori: Tudi moj 
oče je tako živel, če je on pogubljen, naj bom še jaz. 
Ni bil li ta mož malomaren za nebesa? 

Neka uboga žena je imela troje otrok. Silna rev-
ščina jo je stiskala, da jih ni mogla preživiti. Kaj stori? 
ona sklene vreči vse tri otroke v reko Seno, da utonejo. 
Ni li bila ta mati malomarna za nebesa? Neki mládenec 
je živel v pregrešni zvezi z neko oženjeno gospo. Nekega 
dne, ko ga strast in jeza napadeta, ustreli najprej 
njo, potem pa še sebe umori. Jeli ta mládenec kaj potajtal 
za nebesa? In če pogledamo zapisnik grehov sedanjega 
časa, kakor ga vsak dan javno v načelih in v 
djanji v vseh časopisih odpertega imamo, smemo reči, 
da nas ne more nikdo prederznih sodb krivičiti, če naravnost 
povemo, da večina ljudi za nebesa malo ali nič 
ne porajta. 

O da bi vsaj mi, ki to knjižico prebiraje nebesa premišljujemo, 
iz svoje skušnje spoznali, kako sladko in tolažijivo 
je, verovati v srečno večnost. Badostni bomo potem 
sprijeli vsako še tako britko osodo iz božjih rok v tej 
sladki nadi, da v nebesa pridemo. Posvetne muke in bolečine, 
kterim se že živa duša ne ugane, nas ne bodo 
plašile več; zakaj spomnili se bomo, da ni pod sonlcem 
stanovitne stvari, da vse mine in vse preide, razun tega, 
kar je večno. Potem še le bomo spoznali, kako drag je 
čas našega življenja ter resno skerbeli, ga tako obračati^ 
da si srečno večnost ž njim kupimo. 

9. Klic k nebesom, 
„Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša % pravi 
Gospod. Z večno ljubeznijo sem te ljubil. Te tolažljive 
besede, kaj so nek drugega, kakor klic v nebesa? Niso 

3* 


rečene samo enemu, marveč vsem. Zakaj vsi ljudje so 
njegove stvari, vsi njegova podoba, vsi njegovi otroci, 
vsi njegovo posestvo ; — zakaj „ti ljubiš duše, o Gospod", 
pravi sv, pismo v bukvah modrosti. 

Sicer ima človek prosto voljo; lahko dela dobro 
in hudo ; pri njem stoji, si s čednostjo nebeško kraljestvo, 
ali pa z grehom večno prokletstvo zaslužiti; po svojih 
delih bo sojen. Nebesa in pekel sta mu na izber; srednjega 
mesta v večnosti ni. Vice so le prelaz v nebesa. 
Raba prostosti bo toraj odločila, kakošna naj bo naša 
večnost. Vstvarjeni smo brez naše pomoči, toda izveličati 
se ne moremo brez našega sodelovanja, izvzemši kerščene 
otroke. Toliko je gotovo, da smo vsi k zveličanju 
poklicani. Zakaj sv. pismo pravi: „Bog hoče, da bi bili 
vsi ljudje zveličani in da bi k spoznanju resnice prišli. * 
Nikdo se nima pogubiti. Kdor to taji, ta se upira sv. 
pismu in nauku sv. vere, ter podira temelj našega upanja. 
Naše zveličanje je delo tolike važnosti, da ima po besedah 
nekega cerkvenega učenika cela sv. Trojica ž njim 
opraviti. Oče s stvarjenjem, Sin z odrešenjem in sv. Duh 
s posvečevanjem. In zares, sv. evangelij nam na več 
kot sto mestih spričuje, da je v resnici volja Božja, da 
se vsi ljudje zveličajo, in k spoznanju resnice pridejo. 
„Ni volja vašega Očeta, ki jev nebesih, pravi ondi Gospod, 
da se teh malih kdo pogubi. Take resnobne volje 
je Bog, človeški rod zveličati, da lastnemu Sinu ni prizanesel, 
marveč ga je za nas tje dal, da kdorkoli vanj 
veruje, se ne pogubi, temuč ima večno življenje. Bog 
namreč ni poslal Sina na svet, da bi svet sodil, marveč 
da bi bil svet po njem zveličan. Edinorojeni sin Božji 
se je ponižal, ter podobo hlapca na se vzel, da nas s 
svojo kervjo, s svojim terpljenjem in s svojo britko smertjo 
na križu od večne smerti reši. „En Bog je — piše sv. 
Pavi — tudi en srednik med Bogom in ljudmi, človek 
Jezus Kristus, ki je sam sebe v odrešilo za vse dal/' 
Kako je toraj mogoče dvomiti nad to poglavitno resnica 
sv. vere, da je Bog zares ljudi vseh časov, rodov in na



rodov za nebesa vstvaril in k zveličanji poklical. „Vsaj 
imamo smert Kristusovo, vsaj imamo kri Kristusovo v 
rokah, piše sv. Avguštin. Naj toraj nikdo ne obupa, 
naj nikdo ne reče: Jaz ne bom zveličan. Bog sam, o 
kristjan, ti je obljubil, da boš ž njim kraljeval na veke. 
Mar ne verjameš? O veruj! veruj! živo veruj, da se bo 
to uresničilo, če le hočeš. Teč in veči je to, kar je za 
te storil; kot uno, kar ti je obljubil. Kaj je za te 
storil? On je za te umeri; kaj pa ti je obljubil? da 
boš pri njem živel. Manj verjetno se zdi, da je večni 
Bog za te umeri, kakor pa da bo umerljiv človek na 
večno živel. Da se je pervo spolnilo, vemo za gotovo; 
boš li dvojil o drugem?a vpraša sv. Avguštin. Kako pa, 
ako se človek z grehom od Boga loči, in svojevoljno v 
sovraštvu z Bogom živi, je li tudi tedaj poklican k večnemu 
zveličanji? Odgovor je kratek: Za človeka, ki v 
smertnem grehu umerje, ni nebes; ker po smerti ni več 
iasa, se poboljšati. Kamor drevo pade, tam obleži. Dokler 
pa človek še živi, dokler ima še čas pokoro delati, se 
poboljšati in z Bogom sprijazniti, ga še zmiraj- Bog 
kliče v nebesa. Vsaj on pravi: „Nočem smerti grešhikove, 
marveč želim, da se verne s svojega pota in da 
áivi ; ako bi bili vaši grehi kakor škerlat, bodo beli kakor 
sneg." Jezus je ne le uči v prilikah o zgubljenem sinu, 

o zgubljeni ovčici, o najdenem dnaru, o vabili na veliko 
gostijo, marveč nas zagotovlja z razumljivo besedo, da je 
prišel iskat in zveličat, kar je zgubljenega. Zato je dal 
duhovnikom nove zaveze oblast, spokornike grehov odvezovati 
in jim vse odpustiti, in to ne le enkrat, ne sedemkrat 
na dan, temuč sedem in sedemdesetkrat, če je 
treba. 
V nekem kraji tik severne nemške dežele je živel 
pred 40 ali 50 leti brezvesten duhovnik v veliki nemarnosti 
za svoj poklic. Greh in samopašno življenje ga 
naposled tako premotita, da je iz domovine pobegnil^ 
svojo vero zatajil in k luteránski veri prestopil, ter 
službo pastorja, ali luteranskega duhovna prevzel. Tako 


se je pergel učeníka resnice T učeníka laži. Y tem 
stanu Božjega sovraštva prebije več let Nekega dne po« 
vabi mestni pridigar njega in več pastorjev iz bližnje 
okolice na obed. Med obedom prejme eden teh pastorjev 
od doma sporočilo, da je nekdo v njegovi fari smertno obolel, 
ki tolažbe potrebuje. Toda, ne vem kak zaderžek 
je bil, da poklicani gospod ni mogel k bolniku. Ponudi 
se toraj omenjeni odpadenec, da gre on k bolniku. Ponudba 
je sprejeta; on gre. Stopivši v hišo bolnika, mu 
pokažejo borno sobo, kjer je sivi starček skoraj na pol 
mertev na slamnati postelji zdihoval. Pastor stopi k 
njemu in ga tolaži z besedami sv. pisma. Toda bolnik 
se ne da potolažiti, v enomer kliče: „Zgubljen sem; za 
me ni milosti, gorje mi, jaz sem pogubljen.* Pastor ga 
le tolaži in opominja v Boga zaupati. „Ne! ne!" odgovori 
bolnik. »Za me ni pomoči; zaperta so mi nebesa; 
moje pregrehe so prevelike/' „Za Božjo voljo, zaverne pastor, 
zakaj pa? kaj ste nek storili, da vam je tako težko 
pri sercu?" Umirajoči pa kar v enomer ponavlja besede 
obupa. Naposled, ko vidi, da ga pastor tolikaj izprašuje, 
se vendar vda, in reče: „Jaz vam povem, zakaj ni zame 
pomoči, ne nebes. Jaz sem katolišk duhovnik, ki sem 
svojo vero zatajil in k luteránski prestopil. Vsi grehi? 
ki so s tem odpadom od katoliške vere sklenjeni, terdovratnost 
za klic gnade, usmiljenje Božje, kterega sem zametal 
in drugi veliki grehi, ki sem jih doprinašal, ležijo 
zdaj kot velika skala na mojem sercu, in mi strah in 
grozo delajo. Odklenkalo mi je, pogubljen sem, za me 
ni nebes.a Te besede sežejo pastorju globoko v serce. 
Bile so mu opis njegovega dušnega stanu; nekdajšnja 
vera se mu v sercu zbudi, in v zavesti čreznaturne moči? 
ki je mašniku v Kristusovi cerkvi podeljena, reče bolniku : 
„Prijatelj! brat! jaz ti zamorem pomagati. Resnično, 
kakor je Bog v nebesih, jaz ti zamorem pomagati; zakaj? 
tudi jaz sem katolišk duhovnik, sicer žalibog, odpaden 
in izbučen kakor ti; toda z mojo duhovsko močjo, ki 
mi je dana? zamorem vendar umirajočemu nebesa od



preti.u Zdaj se bolniku čelo razvedri; zdi se mu, da vidi 
angelja pred seboj, M mu je tolažbo iz nebes prinesel. 
Premagan od preobilja Božjega usmiljenja, Id mu še v 
zadnjem zdihljeju odpuščanje ponuja, in nebesa obeta, se 
z zgrevanim sercom pastorju obtoži svojih grehov, zadobi 
odvezo, in poljubivši Kristusa dušo izdahne. To preobilje 
Božje ljubezni, ki želi vse ljudi zveličati in clo 
največi grešnike še clo v poslednji uri njih življenja kakor 
mila mati okrog išče, presune pastorja, moč gnade 
mu v hipu preoberne serce; on sklene pri ti priči 
se spreoberniti in spokoriti. Yeroe se k zbranim gostovom, 
ter jim reče: „Z Bogom, moja gospoda! grem 
nazaj v naročje matere katoliške cerkve, ktero sem kot 
nezvest sin zapustil. Usmiljenje Božje me kliče k pokori, 
k spravi — in če je Božja volja — v nebesa." 

10. Pot v nebesa. 
Kako težko je popotniku, ki ga važna opravila kličejo 
na kako mesto, kjer se po vsaki ceni ob določenem 
času znajti mora, če se na svojem popotovanji skoz gozd 
zgubi, da ne vé kam in kod. Še težavniši je faka zamuda 
mladenču, kteri, ko sliši, da sta oče in mati na 
smertni postelji, domu hiti, pa ju še zadnjikrat žive objame, 
ali pa če, zgrešivši pravo pot, po dolgih in neznanih 
ovinkih trati dragi čaš, v kterém je imel veliko 
srečo doseči. Tudi mi smo popotniki v večno domovino, 
kjer ob pravem času, morda prej ko mislimo, dospeti 
imamo. Dolga in važna je naša pot; zakaj tú ne gre 
le zato, da bi svoje ljubljence, ki so šli pred nami v 
večnost, zopet videli, tudi ne za kak majhen dobiček ali 
zaslužek, marveč gre za posestvo večnega Boga, gre za 
nebeško krono. Kako vesela in tolažljiva je toraj ta 
gotovost, da smo na pravi poti, ki nas naravnost v nebesa 
pelja. 

In to gotovost imamo pravoverni kristjani. Mi pojznamo 
pot v nebesa, in vemo za gotovo, da je prava. 


40 

Yemo pa tudi, kdaj jo zgrešimo in kdaj se je deržimo. 
Sam Sin Božji, ki je iz ljubezni do nas na zemljo stopil 
in nam s STOJO kervjo nebesa zaslužil, nam jo je pokazaL 
Nanj se pač smemo zanesti, zakaj ta je moj 
ljubi Sin — se je zaslišalo iz nebes — njega poslušajte. 
Kaj pa pravi sin Božji o tej poti v nebesa ? On pravi : 
Jaz sem pot, resnica in življenje. „Zares, piše sv. Peter, 
poklicani smo ne le vanj verovati, temuč tudi po njegovih 
stopinjah hoditi/' Sv. Peter je slišal ta nauk iz ust 
Jezusovih, ki mu je rekel : Hodi za menoj. Následovati 
Jezusa Kristusa, to je pot, ki v nebesa derži. Kristus 
je podoba, ktero nam je oče nebeški v ta namen dal, 
da se njej podobnim postati prizadevamo, to je, da Kristusa 
posnemamo, svoje zaderžanje popravljamo in tako 
svoje življenje po njegovem vravnaje stopamo po poti 
miru proti nebeški domovini. Mar ni po pravici, da mi, 
ki smo od Kristusa ime zadobili, tudi po Kristusovem 
izgledu živimo. Gospod nas je iz ljubezni izvolil, da 
po njegovih stopnjah hodimo, in da bodemo njegovo 
izvoljeno posvečeno ljudstvo. Sin Božji je zato stopil 
na zemljo, da nam pokaže, kako naj v nebesa hodimo. 
„Jaz sem pot, pravi on, jaz sem luč sveta, kdor hodi za 
menoj, ne hodi po temi, marveč bo imel luč življenja. u In 
ker po odhodu v nebesa nas ni zapustil sirote, brez vsake 
pomoči, marveč je pri nas vse dni do konca sveta, da nas s 
svojo gnado podpira, nam pač ni težko ga následovati, zlasti 
ker nas sama ljubezen k njemu vleče. „Pridite k meni 
vsi, ki se trudite, in ste obteženi, jaz vas bom poživil; 
vzemite moj jarm na se in bote našli pokoj svojim du-
šam ; zakaj moj jarm je sladek in moje breme je lahko.a 
Ta klic Kristusov nas oserčuje, razveseljuje in zbuja v 
v naših sercih clo hrepenenje piti iz kozarca, iz kterega 
je on pil. Nasledovanje Jezusa Kristusa je toraj, kakor 
nas vera uči, edina pot v nebesa. Naj si je človek, kdorkoli 
si bodi, če njegovo življenje ni Kristusovemu podobno, 
ne pojde v Kristusovo kraljestvo; za podobnost 
s Kristusom je mera, s ktero se meri naša čednost in 


pobožnost: in nihče ne pride k Očetu drugače, pravi 
Kristus, kakor po meni, to je: mene nasledovaje. On je 
pot, ki pelje v življenje; zato more naše zaderžanje skoz 
in skoz njegovemu zaderžanju biti podobno; zakaj Bog 
nas je odločil, da bomo enaki podobi njegovega sina. Kako 
silno ta resnica človeka spodbada, da bi Kristusa 
posnemal, dokazuje sledeča dogodba iz življenja sv. 
Frančiška Ksaverija. Ta svetuik si je na vso moč prizadeval, 
da bi spreobernil nekega bogatega Portugiza, 
ki je imel sicer kristjansko vero, pa ne kristjanskega živ-
Ijenja. Posvetno veselje, kratkočasi in mesena poželjivost 
so ga tako omamile, da ni hotel o spreobernjenji 
kar besedice slišati. Ko Ksaver, ki mu je bil oseben 
prijatelj, od njega slovo jemlje, reče mu te le besede: 
Y spomin vam dam tale nasvet; toda ne pozabite ga: 
Premišlujte večkrat sami pri sebi te dve besedici : „ Jezus 
in jaz. * Cez nekaj časa je bil Portugiz pri svojem prijatlu 
na kosilu. Kar zagleda na nasprotnem zidu velik 
križ s Kristusovo podobo; zakaj takrat si tudi bogati 
in žlahtni ljudje še niso v sramoto šteli, imeti križ 
Kristusov v svojih hišah, kar je pa dan današnji, se ve 
da, vse drugači. Po šegi sedanjih spačenih časov bi 
bilo zoper vljudaost in izobraženost — če ne clo svetohlinstvo 
— ko bi kje v sobanah ali v spavnicah bogatinov 
visela podoba tistega, ki je za ljudi kri prelil 
in ki bo nekdaj prišel z veliko mogočnostjo in častjo 
sodit žive in mertve. Ko ta mož, kakor smo rekli, 
križ Kristusov zagleda, spomni se koj besedi, ki mu jih 
je Ksaver tako živo priporočil, namreč: „Jezus in 
Jaz." Moj Bog, si misli, kakošen razloček je me i 
Jezusom in menoj. Jezus siromak, jaz pa bogatin ; Jezus 
v terpljenji, jaz pa v veselji. Jezus na križu, jaz pa 
pri pojedini. Jezus umerje za me in jaz ne živim zanj; 
Jezus misli na me in jaz se zanj ne zmenim; Jezus gre 
s križa v nebesa, jaz pa — Tukaj nekako ostermi; ža-
lost ga prime, nebo in pekel mu stopita pred dušo, on 
spozna, da pot njegovega življenja se loči kot noč in 


dan od tiste poti, ktero nam je Kristus pokazal kakor 
edino, ki pelja T življenje. On zasliši klic milosti, se 
oberne k Bogu še med obedom, začne odslej sicer Y istem 
stanu toda po kristjansko živeti, in doseže, kakor se sme 
nadjati, Kristuta nasledovaje, večno zveličanje. 

Potem takem je ta pot edina, ki v nebesa pelje, 
Kakošna pa naj bo ta pot za vsakega človeka posebej, 
ali bolje rekoč, kako naj vsak človek Kristusa posnema, 
to je, se vé da, različno. Sv. Pavi pravi: Ysakteri naj 
ostane v stanu, v kterega ga je Bog poklical. Nasledovanja 
pot je sicer za vse, vendar naj vsak po svoji posebni 
poti bodi v nebesa; ta po tej, uni po drugi. Sv. 
Bernard in sv. Bonaventura pravita, da se da nebeško 
kraljestvo na štiri načine prisvojiti. Eni ga s silo na 
se potegnejo, drugi ga kupijo, tretji ga ukradejo, četerti 
so k temu prisiljeni. S silo ga na se potegnejo, ki 
vse zapustijo in za Kristusom gredo. Kupijo ga, ki iz 
ljubezni do Kristusa vse, kar imajo, med uboge razdelijo, 
da bi si tako zaklade za nebesa nabirali. Ukradejo 
ga, ki skrivej dobra dela doprinašajo. Naposled prisiljeno 
gredo v nebesa, ki se v revščini in ognju nadlog 
skušajo, in do zadnjega madeža očistijo. 

Preden različne poti v nebesa opišemo, naj povemo 
še to, da je toliko poti v nebesa, kolikor je nebeških 
vrat. Će ima toraj nebeški Jeruzalem dvanajst vrat, 
smemo misliti, da je tudi dvanajst poti v nebesa, to je, 
dvanajst različnih načinov, Kristusa posnemati. Potem 
bo vsak lahko spoznal, po kteri poti on stopa proti 
nebesom. 

a) Vnebohod. 

Ta pot je za nedolžne otroke. Da si nimajo lastnega 
greha, vendar bi brez Kristusa in njegove rešitve 
nikdar Boga ne gledali, ker so otroci jeze, kterim izvirui 
greh vrata v nebesa zapira. Če pa v svetem kerstu 
obleko nedolžnosti oblečejo, in v svetišče cerkve stopijo, 
da postanejo njeni dediči in sodediči Kristusovi, če jim 


ni bilo celo mogoče STOJO prostost napak rabiti, in torej 
brez najmanjšega greha gredo iz tega sveta, grejo narayno 
Y nebesa. Srečen pot, srečen odhod! Veselite se 
matere, vé, ki najbolj občutite, kako britko je, ljubo, 
drago dete, ktero ste z bolečinami povile, mertvo Y naročju 
deržati in na serce pritiskati. Veselite se, ko potihnejo 
pervi naravni občutki vaše žalosti in britkosti, 
veselite se, otroče je zveličano; šlo je v nebesa; ono je 
srečno, večno srečno , neskončno srečno, ter vas čaka, 
da tje pridete. 

b) Navadna pot 

Po tej poti hodi velika truma vsakdanjih kristjanov. 
Za nebesa ne tirja Bog nič izvanrednega in nemogočega 
od človeka. Se vé da, po široki poti naj ne hodi, 
če jih misli doseči; zakaj njeni konec je smert, in ti, 
ki hudobije doprinašajo, ne hodijo po poti, ktero nam 
je Kristus pokazal. Kdor pa kakor pravi kristjan, a ne 
kakor kristjan le po imenu, Kristusa nasleduje, temu ni 
treba ostrih postov, ne hudih pokoril za zveličanje; zadosti 
je, da le Božje in cerkvene zapovedi zvesto spolnuje, 
ktere je že tako pod smertnim grehom spolnovati 
dolžan. Če ima kak odpustljiv greh, postavim, premalo 
gorečnosti, premalo ljubezni, pa vendar toliko, da vsaj 
najimenitniše dolžnosti kristjana vestno spoinuje, sme se 
zanesti, da je na pravi poti, in da, če do smerti zvest 
ostane, gre gotovo v nebesa, če tudi, kakor sv. Pavi 
pravi, „bo le kakor skoz ogenj prišel na sedež, v veliko 
število izvoljenih, kterih ni nikdo prešteti mogel, iz vseh 
narodov, rodov in ljudstev in jezikov, ki so stali pred 
sedežem Božjim in pred obličjem jagjnetovim in so bili 
oblečeni v bela oblačila in palmove veje so bile v njih 
rokah.u 

c) Pot po ovinkih. 

Naravno zvezo med možem in ženo je naš nebeški 
Zveličar visoko čislal, ter jo kot pripravno sredstvo za 


večno življenje do časti zakramenta povzdignil. „ Zakon, 
piše sv. Pavi, je velik zakrament, jaz pa rečem v Kristusu 
in v cerkvi. Zatoraj naj vsaki ljubi svojo ženo, 
kakor sam sebe, in žena naj bo svojemu možu v strahu; 
zakaj mož je glava žene, kakor je Kristus glava cerkve. 
Kakor je cerkev Kristusu podložna, tako naj bodo žene 
svojim možem podložne v vseh rečeh. Možje, pravi dalej 
sv. apostelj — ljubite svoje žene, kakor je Kristus ljubil 
svojo cerkev, in sam sebe za njo dal." Kako imenitna 
je ta podoba ! Kako nam sv. evangelij kaže zakon 
v vsej drugačni svitlobi. Vendar je gola resnica, ktero 
tudi sv. apostelj terdi, da je v tem stanu teže edino serce 
edinemu Bogu posvetiti, kakor pa v deviškem. Če pa 
Bog to zvezo, ktere nobena posvetna moč ni razbiti v 
stanu, s smertjo moža ali žene razterga in udo vec ali ud ova 
zadovoljno s pervim zakonom, v udovskem stanu ostane, 
da bi ložé Bogu služila ter višo stopnjo popoluosti 
dosegla, tedaj pravimo, da laka duša gre po ovinkih poprejšnjega 
stanu v nebesa. Tudi na tej poti nahajamo 
bliščeče zvezde posebne velikosti. Postavim: sv. Moniko, 
sv. Frančiško Šantalsko, sv. Lizo, fev. Hedvigo. 

d) Ternjeva pot 

„Kdor je prepovedano veselje užival, pravi sv. Gregor, 
naj se zderži dopuščenega.u Kdor je v grehu živel, 
naj umerje v pokori. Če se ne spokorite, pravi Gospod, 
bote pogubljeni. Za ljudi toraj, ki so po dolgi lahkoumnosti 
ali po hudobiji na pregrešne poti zabredli, ni 
drugega, kakor nastopiti pot pokore. Srečen človek, 
ki po dolgi in pregrešni poti zasliši Božji glas, ki mu 
vedno doni na serce. Srečen kdor zasliši božje vabilo, 
svoj greh spozna in k nebesom za odpuščanje zdihuje. 
Spolnile se mu bodo besede sv. pisma, ki pravi: „Če se 
hudobnež spokori, svoj greh zapusti in vse zapovedi spolnuje, 
tedaj bo živel in ne bo umeri. In njegovih hudobij 
se ne bom spomnil, jaz bom njegove grehe za her



bet vergel, Y globočino morja jih bom potopil." Kdor 
zapusti očetovo hišo, naj se verne po drugi poti v njo. 
To je pot pokore, ternjeva je sicer in mehkužnemu človeku 
silno zoperna, toda, ona je polna rajskega veselja. 
„Spokornik, —obstoji sv. Avguštin iz svoje skušnje — 
je zmiraj ves skesan, toda ta kes je izvirk veselja. " Sladkejši 
so solze njegove žalosti, kakor vse veselje tega sveta. 
Zakaj one so solze ljubezni, solze hvaležnosti, solze sladkega 
upa, dospeti po ternjevi poti v posestvo neskončne 
dobrote. 

e) Tatovska pot. 

Prederzne tatove mika zaklad, ki v terdnem na visoki 
pečini sezidanem gradu zakopan tiči. Radi bi si 
ga prisvojili, toda po navadni poti ne gre. Gledajo 
toraj, kako bi po stermi in komaj obhodni stezici prilezli 
do verha pečine, ter od ondod se do zaklada zmuzali. 
Toda nevarna reč je. Ozka je stezica, ki pelja k 
stermi pečini in strašni propadi zevajo okrog nje. Gorje 
mu, komur se zdersne — in to je kaj lahko v temni 
noči — zanj ni pomoči več. Kdorkoli pade v te globočine, 
ni ga več nazaj. In večina tih, ki plezajo po 
ti stezi, se pogrezne v brezden. M li toraj v nebo 
vpijoča prederznost, podajati se v tako nevarnost, ko bi 
tudi gotovo bilo, da se zaklad odnese. 

Tak prederznež je grešnik, ki pokoro na smertno 
uro odlaša ter v grad, ki je na visokem hribu, kjer je zaklad 
večnega življenja zakopan, po tatovski stezi splezati 
misli. Strašna je nevarnost, brez dna je propad pod 
njim. Ena sama kriva stopnja je gotova smert; in 
smert je večna. Sto in sto jih je že požerl ta propad, 
vendar prileze tudi po tatovski poti še marsikdo v nebesa. 
Spreobernitev na smertni postelji, je negotova reč ; 
zato sv. Avguštin o desnem razbojniku Dizmu, ki je v 
zadnjem zdihljeju milost našel, nam v svaritev piše : 
„Eden je, da ne obupaš, toda le eden, da preveč ne 
zaupaš. " 


f) Deviška pot 

Pot, po kteri device Y nebesa hodijo, je sicer ozka, 
kakor bery čez derečo reko; toda ona je delo ljubezni, 
zato je skoz in skoz varna; če pa nevarnost proti, jej 
je lahko zbežati; v temi pa sveti luč svete vere. Ta pot 
pelje k Jezusovemu sercu. Sv. Pavi pravi: „Kdor je 
brez žene, skerbi za to, kar je Gospodovega, 
kako bi Bogu dopadel; kdor je pa oženjen, 
skerbi zato, kar je svetovega, kako bi se 
ženi dopadel in je razdeljen.a „Ravno tako 
devica, ki ni omožena, misli, kar je Gospodovega, 
da bi bila sveta na duši in na telesu; 
ktera je pa omožena, misli na to, kar je sve« 
tovega, kako bi se možu dopadla." Čeravno 
je Kristus deviški stan le nasvetoval in ne zapovedal, 
izvolilo si ga je vendar od začetka kristjanstva do danes 
na miljone ljudi. Ljubezen do Kristusa, ko se v sercu 
vname, gori močnejši od vsake druge ljubezni in upanje 
po deviški poti dospeti v znotranjšino nebeškega svetišča, 
polajšuje vsako težavo, ter s silo vleče k sebi serce. 
Zato šteje katoliška cerkev v vseh stoletjih veliko mladenčev 
in deklic, ki so v deviškem stanu ostali, vsako posvetno 
ljubezen sovražili ter serce, kri in življenje ljubezni do Kristusa 
posvetili. 

g) Pat Časti. 

Öudne zapopadke imajo ljudje o časti. Ce se komu 
zdi, da ga je kdo z najmanjšo besedico na časti poškodoval, 
pokliče berž svojega nasprotnika na dvoboj, ga 
vstreli, prebode ali pa smertno rani, ter misli, da je s 
tem svojo čast rešil. Za eno iskrico posvetne časti se 
podajo ljudje v nevarnost, biti obsojenim od Boga v večno 
sramoto. V mislih, ktere ljudje o nas imajo, ne gre 
nikakor časti ibkati. Prava čast je služiti Bogu, kralju 


večnosti. Kdor to čast išče, ta bo češčen Y nebesih, naj 
ga tudi ves svet zaničuje. Po tej častni poti so hodili 
spoznovavci. „Oni, kakor sv. Pavi pravi, se niso sramovali 
evangel j a." Dobro so vedeli, komu verujejo; 
zato so naravno spoznali, da je Kristus njih kralj, 
sv. evangelj njih vodilo in da je katoliška cerkev njih 
mati. In po tej poti mora vsak kristjan in vsaka kristjanka 
proti nebesom hoditi; zakaj Kristus pravi: „Kdor 
me pred* ljudmi zataji, tega bom tudi jaz 
pred Očetom zatajil. Kdor me pa pred ljudmispozna, 
tega bom tudi jaz pred nebeskim 
Očetom spoznal." 

Kdor tora| z besedo in djanjem to spozna, stopa 
po poti časti proti nebeškemu kraljestvu. Te poti so se 
od nekdaj deržali vsi goreči katoliški kristjani. Spolnovati 
naravno postavo, ki je v človeško serce vpisana, ali pa 
Božje zapovedi, to zamore tudi ajd, nevernik in krivoverec. 
Ne krasti, ne obrekovati, ne prešestvati, to so 
tudi družbene čednosti, ki se dajo tudi brez ozira na Božje 
in cerkvene zapovedi spolnovati; ali poleg Božjih zapovedi 
tudi cerkvene z otroško prostostjo spolnovati in 
sveti cerkvi v vseh tudi v najmanjših rečeh pokoren biti 
iz gole ljubezni do Kristusa, ki je rekel: „Kdor cerkve 
ne posluša, naj ti bo kakor nevernik in 
očiten grešnik" — to zamore le katoliški kristjan. 
Mati pravijo: Otroci! danes ne bomo jedli tega ali 
unega, v nedeljo gremo vsi skúpej v cerkev; ob veliki 
noči bomo vsi k angeljski mizi pristopili. In otroci 
odgovore: Da, mati, kar hočeš, in kakor hočeš, vse naj 
se zgodi v malem in v velikem iz spoštovanja, pokor« 
ščine in ljubezni do tebe. To so besede, to so zmamnja, 
po kterih se katoliški kristjan loči od drugih ljudi 
Iščimo toraj čast v tem, da naravno prçd vsem svetom 
spoznamo, da smo pokorni otroci matere katoliške cerkve. 
To je pot časti. Če zvest cesarjev služabnik ali pa hraber 


vojak za svojo zvestobo zlat križec ali pa zlato svetinjo 
od svojega cesarja prejme, ali ga bo mar sram, ta kinč 
svetu pokazati ? ali mar ne bo veliko več vesel takih slovesnosti, 
ko z leskečo zvezdico na persih v javnost stopiti 
zamore. Tak križec Kristusovega reda, taka svetinja 
je naša pokorščina in zvestoba do matere cerkve; ona 
je najsvetlejša zvezda, ki se na persih pravega kristjana 
bliščati zamore, in prečastno znamnje, po kterém se loči 
katoliški kristjan od vseh, ki tega imena ne aosijo. In 
jaz naj se ga sramujem? Ali naj ne bo veliko več moj 
ponos in moja čast, hoditi po tej poti časti. Zares, clo 
neverniki ne morejo ljudem, ki so pravega značaja in terdnih 
načel, spoštovanja odreči In kako, mar ni ta zvestoba živa 
zastava večnega življenja? 

Nek žlahtnik pa slab kristjan izroči svojega sina 
pobožnim duhovnikom v nauk in odrejo. Ob šolskih 
praznikih pride fantič domu. Ko mu pri obedu na 
posten dan meso predložijo, se ga fantič ne dotakne. 
Oče mu zapove, ga jesti. Ali fante odgovori: „Kaj danes 
meso jesti, tega pa vendar ne, to bi bil smerten greh, 
tako nas gospod učenik učijo. Tega nikakor ne smem, 
bom pa rajši od drugih jedi kaj več vzel." „Naka, fante! 
zarezi oče, če mesa ne ješ, tudi drugega ne dobiš — 
in kar poberi se od stola in beži v drugo sobo. " Fantič 
uboga in gre. Ali ljubijoči materi serce ne da, da 
bi bil sinček brez obeda. Skrivej mu nese nekaj jedi v 
sobo. Toda fantič se jih brani, rekoč: „Nikakor, ljuba 
mati, da bi danes meso jedel, kaj takega ubogati ne smem, 
ker nočem Boga žaliti; nič jesti, to pa lahko-storim. 
Zahvaljujem se ti toraj za tvojo ljubezen; jaz hočem in 
moram ubogati, kar so oče zapovedali.u Mati vsa ginjena 
pove očetu. Gorké solze se jima po licih udirajo. Ko 
oče o začetku šolskega leta fantiča zopet v odgojišče 
pripelje, reče učeniku: „Moj fantič me je zopet kristjana 
spreobernil. " 


h) Pot gorečnosti. 

Po tej poti so hodili sveti aposteljni. Njih izgled 
morajo posnemati vsi učeniki, duhovniki in oznanovavci 
sv. evangelja; in vsak kristjan in vsaka kristjaninja, ki 
ljudem z lepim izgledom naprej svetijo, so ravno tako oznanovavci 
sv. evangelja, delavci v vinogradu gospodovem 
in pomagajo odrešiti duše, ktere je Kristus s svojo kervjo 
odkupil. 

i) Pot kervi. 

Kar nam zgodovina o sveti Simforozi in njenih sedem 
sinov pripoveduje, ravno to spričuje sveto pismo 
z ginljivo besedo o neki drugi materi, ki je imela 
tudi sedem sinov. Silijo jih preganjavci, da bi vero zatajili 
in božje zapovedi prelomili; toda mládenči enoglasno 
odgovore, da rajši umerjejo, kot se Bogu izneverijo. 
Že je šest sinov vpričo matere prestalo kervavo 
smert; zdaj pride versta na najmlajšega in najljubšega. 
Okrutni trinog je mislil, da materi serce poči velike 
britkosti. Zato jo sili, naj bi otroka, ki je doslej vse 
obljube zametovaje po izgledu svojih bratov umreti hotel, 
nagovarjala, da bi vero zatajil. Vidivši muke, ki 
otroka čakajo, da se mati vendar pregovoriti, da bi trinogovim 
tirjatvam zadostila; ona stopi k svojemu dragemu 
in edinemu ljubljencu. —Postoj, o nesrečna mati ! 
ako otroka pregovoriš, da vero zataji, ga rešiš sicer 
časne smerti, pa mu večno nakloniš. — Oh, ne bojte 
se, žena je junaškega serca ; poslušajte, kaj pravi otroku. 
„Moj sin! zarotim te pred živimBogom, ozri 
se v nebo in nikar se tega rabeljna ne boj. 
Dvigni vendar oči proti nebesom, in muk in 
bolečin te groza ne bo. Ozri se v nebo, in 
zvest boš ostal postavi Gospodovi, ti boš 
smert premagal in večno krono dosegel. Ozri 
se vendar v nebo, kratka bo tvojamuka, ali 
večno bo tam veselje. V nebesih se bova zo-

Nebeška krona.

 4 


pet videl a.u Drago dete prelije kri, umerje, mati pa 

— pristavi sv. pismo — je z močno dušo prenesla, da je 
vpričo nje enega dne sedem sinov kervavo smert prestalo 
zarad upanja, ktero je v Boga imela. Naposled 
pride še mati na versto. Ta pot se imenuje pot kervi. 
Na milijone ljudi mož in starčkov, otrok in devic je že 
hodilo po njej! Nebeška sreča ni nikdar predraga. 
Jo) Pot križa. 

Po tej poti je hodil sam Kristus : Kdor toraj hoče 
njegov učenec biti, naj vzame križ na svoje rame in naj 
hodi za njim. Križ nositi se sicer človeku merzi. Toda 
blaga misel, da se po poti križa najlože in najhitreje 
in brez nevarnosti v nebesa pride, tolaži vsakega, ki po 
njej hodi, ter mu osladuje vse težave. Pot v nebesa, 
ktero nam sam Kristus kaže, je pač najvarniša, saj on 
sam pravi: „Jaz sem pot, resnica in življenje." 
„Ali ni bilo potrebno, da je Jezus terpel in 
takovsvojočastšel?" „Oesenamrečnadsirovim 
lesom to godi, kaj se bo godilo nad su« 
him?" Zato je Bog od nekdaj v starem in novem zakonu 
vse svoje ljubljence, še celo Marijo, nebeško kraljico, 
po ternjevi poti vodil, jih s križi obiskoval in skušal. 
Ker smo grešniki, moramo svojo kazen, preden v nebesa 
stopimo, dostati. Mar ni bolje, svoj križ tu na zemlji 
z Bogu vdanim sercem prenašati, kakor pa v vicah svoj 
dolg plačevati? Zares neskončno lože je, pravi sv. Pracijan, 
očistiti se grehov z vodo pokore, kakor pa z og~ 
njem. Po poti križa se pride najhitrejši k cilju in koncu. 
Pobožni Baltazar Alvarec imenuje pot križa poštno cesto, 
britkosti pa čile poštne konje. Sv. Avguštin jih imenuje 
nagle ladje, gredice, lestvice, po kterih se naravno v 
nebesa pride. Zato ima razsvitljen kristjan križe in te« 
zave le za gnade in dokaze božje ljubezni. Bog nam 
jih vsak dan pošilja, da bi nam ne zmanjkalo pripo


močkov, se Kristusa upodobljevati in njega posnemaje 


5i 

proti nebesom potovati. Naj ti bo toraj, o kristjan, tvoj. 
križ vselej v veliki časti. Nikar priložnosti ne opuščaja 
s poterpežljivostjo mnogo zaslug za nebesa si nabrati. 

V nekem samostanu ste živeli dve devici v najlepši 
sesterskí ljubezni. Ena je bila nekoliko priletna, druga 
pa v cveteči mladosti. Ker je starša bila učiteljica in 
odgojiteljica mlajše, jo je mlajša kot svojo duhovno mater 
častila in ljubila. Po dokončanih, treh letih gospodarstva 
samostanskega, stopi starša nazaj v versto prostih 
sester ter prejme od novoizvoljene poglavarice službo 
strežnice pri bolnikih. Ta služba je bila za njo pretežka 
ter jo premoti, da svoje težave pritoži mlajši sestric 
ktera se jej koj ponudi, to službo namesto nje oprav-
Ijati. Úez nekaj dni sanja mlajša sestra, da vidi Jezusa 
8 križem obloženega hiteti za starša sestro, ktera je p& 
pred njim bežala. Na to pa pristopi mlajša sestra, ter 
da odvzame križ svojemu terpečemu Zveličarju. Drugi dan, 
ko se ni živa duša nadjala, razdeli poglavarica samostanske 
službe,'ter izroči mlajši sestri ravno tisto, ktera je 
bila starši pretežka. Ko starša sestra zve, kaj se je 
mlajši sestri sanjalo, koj spozna, da ves ta sanj na njo 
meri. Ktera teh sester je bila srečnejša? 

l) Sferma pot v nebesa. 

„Nebeško kraljestvo silo terpi in le 
silni ga na se potegnejo." Kdor se namreč 
satira, svoje strasti berzda, ter z milostjo božjo svoje 
puntarsko meso v sužnost stavlja iz ljubezni do Boga, 
ta hodi po stermi poti v nebesa. Včasih vzdigne eno 
samo junaško delo človeka na visoko stopnjo pobožnosti, 
ali kakor sv. Ignacij pravi, eno junaško delo več zda, 
kot tisoč vsakdanjih pobožnih vadb. Se vé da je tukaj 
le o junaštvu v pobožnosti govor. Dragotin XIL, Švedski 
kralj, se je bil v mladih dneh tako vdal pijanosti, da 
je v vinu kakšenkrat celo pamet zapil. V takem stanu 


napade nekega dne svojo mater z zeló razžaljivimi besedami. 
Drugi dan, ko se strežne, ga opomni nek prijatelj 

— redek izgled odkritoserčnosti do kralja — britkosti 
in žalosti, ktero je prej ta dan z nespodobnim zaderžanjem 
svoji dobri in že priletni materi napravil. Dragotin 
posluša mirno svojega prijatelja, in ko njegove 
besede resnobno in nekako z ginljivim sercem prevdari, 
zavpije: Prinesite mi steklenico vina pa kupico. Zgodi 
se. Dragotin vzame steklenico v roke, gre k svoji materi 
in reče : Mati ! včeraj sem vas zeló razžalil, kaj ne ? 
J.a to nalije kupico z vinom in jo izprazni do zadnje 
kaplje vpričo svoje stermeče matere, rekoč: Mati! to je 
moja poslednja kaplja vina, to in nobene več, če sto 
let živim. Eeče in ostane mož beseda. . li to junaštvo ? 

Neka gospa je imela edino dete, ktero je čez vse 
ljubila. Otroče oboli. Otožna mati prosi in prosi Boga, 
naj jej to dete ozdravi. Sila veliko daritev mu obeta 
za to dobroto. Ako ga ozdraviš, reče Bogu, ga ne bom 
nikdar več poljubila. Ona doseže, kar prosi in ostane 
pri besedi. . li to junaštvo? 

Sveta Frančiška Šantalska, ko je še bogata gospa 
bila, vzame nekega bolnika pod svojo streho. Bolezen 
tega bolnika je pa bila tako ostudna in smradljiva, 
da so se vsi služabniki zbali, mu streči. Pa 
iaj stori sv. Frančiška; ona prevzame sama to skerb, 
mu streže več mescev, dokler ni v njenem naročju dušo 
izdahnil. M li to junaštvo? 

Neka udova je živo napletala sv. Pavlina, škofa, 
naj bi odkupil njenega edinega sina sužnosti. Pavlin pa 
ni imel čisto nič svojega, vse je že med uboge razdelil. 
Kaj stori ta škof? On gre sam v sužnost za mládenca. M li 
to junaštvo? 

m) Vzdig ljubezni. 

Ljubi, pravi sv. Avguštin, pa delaj, kar te je volja. 
Cisti in sveti ljubezni ao Boga ni v stanu nič zoperstati. 
Vera mine, upanje ugasne, edina ljubezen ostane. Kdor 


razume to visoko učenost, ljubiti Boga čez vse, iz vsega 
svojega serca, iz vse svoje duše in po vsi svoji pameti., 
kakor gaje ljubila sv. Magdalena, sv. Terezija, sv. Katarina, 
Neža, sv. Ignacij, sv. Avguštin m sto in sto drugih, ta 
se vzdigne nad vse zemeljsko, ter poleti s perutmi ljubezni 
k samemu Bogu. Sveta ljubezen! užgi moje serce. „Ko 
bi znala, da šviga še ena kapljica kervi po mojih žilah, 
ali da je ie kaka žilica pri mojem sercu, ktero ni še 
prešinila ljubezen do Boga, ne bi je terpela v sebi. 
Izcedila bi kri in iztergala bi žilico/ Tako je zdihovala 
goreče ljubezni do Boga vsa vžgana Magdalena Paciška 
in ljubezni plamteči France Šaleški. 

11. Vodnik v nebesa. 
Ladja se bliža bregu; toda nevarno je, veslati v 
luko. Mornar ne vé poti in skalovja in plitvin je obilo. 
Kako srečen bi bil v tej zadregi mornar, ako mu pride 
skušen m izurjen brodar na pomoč, ki ladjo po varni 
poti v luko pripelje. Tak mornar je kristjan, ki po nevarnem 
morju tega sreta vesla v zavetje večnega življenja. 
Pa kakor je bil mladi Tobija vesel, da se mu je angelj 
Eafael v podobi mládenca za sprevoditelja po dolgi poti 
ponudil, naj bo vesel tudi kristjan, da mu sv. vera kaže 
zvestega spremljevavca v znani podobi, v kterega sme 
svoje zaupanje stavljati. In ta zvesti, zanesljivi in ljubeznjivi 
vodnik v večnost je — katoliška cerkev. Njo 
in le njo je Bog izvolil, da vodi vse ljudi, kot zgubljene 
ovčice na tečno pašo, ter jih v nebeški hlev pripase* 
kjer bo ena čreda in en pastir. Ona je mesto na gori 
sezidano, da ga vsako oko lahko vidi; je luč na sve<
5enik postavljena, da sveti vsem ljudem po temnih potih 
tega življenja; njenemu poglavarju je Kristus rekel r 
„Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce." Cer« 
kev ima toraj to nalogo, da osrečuje vse ljudi in jih w 


nebesa pripelje. To je pač najlepši izraz Jezusove lju~ 
bežni do ljudi, ko je rekel, da jih ni zapustil osamljen© 
kakor sirote, marveč da jih je izročil svoji predragi nevesti, 
naj jih vodi v nebeško domovino. Je li nam treba 
boljega dokaza, da nas Jezus v resnici zveličati hoče, 
kakor je ta, da nas je izročil vodniku, ki ga v vsaki 
okolščini zastopa ? Saj je rekel : „Kdor vas posluša, 
mene posluša, kdor vas sovraži, mene sov« 
raži* in „če kdo cerkve ne posluša, naj ti 
bo kakor nevernik in očiten grešnik.u Inda 
bi vse svoje zaupanje v tega vodnika stavljali in se 
njegovemu vodstvu brez strahu izbočili, nam je vera 
porok, da t& vodnik v zmote zabresti ne more. Človeška 
modrost je goljufljiva; človeška pamet se večkrat pri najbolji 
volji zmoti. Le Kristusova cerkev ni zmotam podveržena, 
ker ni delo človeških rok. Y verskih resnicah 
kar ni v stanu zabresti v kako zmoto; zakaj zidana 
je na terdno skalo in peklenska vrata je ne bodo 
zmagala. Ona je podlaga in steber resnice. Kristus^ 
Sin živega Boga, jo je utemelil, in jej svoj nauk izročil ; 
on je zmiraj pri njej, ter jo oživlja; in sv. Duh jo vlada 
in uči vso resnico. Kdor se toraj njenemu vodstvu izroči, 
njeno besedo posluša in si jo k sercu vzame, nikdar 
ne zajde ; on mora po vsaki ceni dospeti k svojemu cilju 
in koncu; zakaj on posluša klic živega Boga, ter hodi 
za nebeško zvezdo, ki mu razsvetljuje vse poti v noči 
tega življenja, ali za ognjenim stebrom, za kterim so 
hodili Izraelci iz puščave v obljubljeno deželo. Kdo bi se 
toraj na takega vodnika ne zanašal? Kakor se otrok 
oklene svoje matere, in nikjer varnišega zavetja ne 
najde, kakor v njenem naročju, tako se oklene pravi 
.katoliški kristjan z otroško ljubeznijo svoje duhovne matere, 
latoliške cerkve, in se je tako zvesto derži, da ga nobena 
posvetna moč od nje ločiti ne more. Ljubezen je ona 
terdna vez, ki ga k njej priklepa. On jo ljubi, ker je 
lepa, ker je sveta in čez vse ljubeznjiva; in ona ljubi 


njega, ker je njen otrok, in odkúplenec njenega 
nebeškega ženina, ker je nebeški mestjan in dedič nebeškega 
kraljestva, in ta njena ljubezen je živ odsvit 
Jezusove ljubezni. Kakor Jezus, tako tudi ona ne gleda 
na osebo, marveč vsak, bodi si bogatin ali siromak, 
velikaš ali prostak, učen ali nevednež, bodi si kteregakoli 
naroda, ali spola, vsak je njeni otrok. Še clo 
te, ki niso njeni otroci, ki so se od nje odcepili, 
ali pa clo v njene sovražnike zvergli, objemlje ona z 
nježno, če tudi bolečo ljubeznijo; jim kliče na serce, 
povzdiguje roke in serca proti nebesom, da bi jim milost 
in spreobernjenje sprosila. Rada bi, kakor božji Sin, 
vse zveličala. Ona moli in prosi, zlasti veliki petek, po 
neskončnem zasluženji Jezusa Kristusa za milost in blagoslov 
vsem odpadnikom, krivovercem, nevernikom, judom 
in ajdom in vsem ljudem. Kolika je njena ljubezen! 
Kako srečni smo, da smo otroci take blage matere ! 
Kako imenitno je ime, ki ga nosimo! O sveta cerkev! 
ti živa Kristusova nevesta, mati božjih otrok, učenica 
resnice, delivka gnad, in blagajnica božjega usmiljenja, nikdar 
te pozabili ne bodemo; jezik naj se nam posuši 
in roka naj nam odpade, preden se tvoje ljubezni nevredne 
skažemo. In tako zvesta nam bo noter do smerti ; 
ja to je bistna lastnost te nebeške učenice. Komaj zagledamo 
življenja beli dan, že nas vzame v svoje naročje, 
nas nese v svoje svetišče in nas pita z mlekom nebeškega 
nauka. In ko odrastemo, oboroža nas za prihodnje 
vojske. Nas okrepča v zakramentu sv. birme, nam da 
čelado zveličanja, oklep pravice, ščit vere, meč besede, 
in častno znamnje Kristusovega viteštva. Ako smo ranjeni 
v vojski, zaceli nam rane, sedem in sedemdesetkrat 
če je treba, z mogočnim zdravilom Kristusove kervi. 
Ona nas krepča in oživlja s kruhom življenja, ki nam 
ga lomi, kadarkoli smo lačni, in s kozarcem zveličanja, 
ki nam ga ponuja ob vsaki žeji. Ona pelje mládenca 
in deklico, ki butaro življenja vzajemno prenašati želita, 


56 

1 altarju 5 ter požlahtni in posveti njuno zvezo. Ako je 
toga volja, dubovskému stanu posvetiti se, ter edino pod 
^Kristusovo zastavo se vojskovati, podeli mu ona Božjo 
pooblast in prečudno moč. In ko stojimo na pragu večnosti, 
pomaže ia okrepča nas za poslednjo borbo, stoji 
pri nas, ter nas ne zapusti, ko nas že vse zapusti. In 
še ko naše oči ostermé in naše ubo njenega milega glasu 
Teč ne čuje, poklekne ta mila mati k naši postelji ter 
^dibuje iz globočine svojega ljubijočega serca proti ne-
besom, rekoč : Ne spomni se, o Gospod, grebov njegovih 
mladih dni, temuč pokaži mu prijazen obraz; odpri mu 
nebesa. Ne sodi ga po njegovih grehih, v ktere ga je 
slabost in hudo nagnjenje zavleklo ! grešil je sicer — 
tako terka ta ljubeznjiva mati na serce nebeškega Očeta — 
-grešil je sicer, vendar ni tajil tebe, pravega živega Boga, 
Očeta, Sina in sv. Duha, marveč je veroval in v veri in 
^gorečnosti do tebe do konca stanoviten ostal. Bodi mu 
toraj milostljiv. Sprejmi tega mojega otroka v tvoje 
blaženo prebivališče. Glejte, bratje, prijatli, takega iz-
Terstnega, nepogrešljivega, ljubeznjivega in zvestega vodnika 
imamo pravoverni kristjani ves čas našega življenja 
.noter do nebeških vrat. Öast in hvala bodi Bogu zanj 
na vse veke. 

12. Zapahi pred nebeškimi vratmi. 
Odprimo sv. pismo. Tu beremo: „Široka so 
vrata in prostorna je pot, ktera pelje v pogubljenje, 
in veliko jih je, ki po njej noter 
hodijo. Ali ozka so vrata in tesna je pot, 
ktera pelje v življenje in malo jih je, kteri 
jo najdejo. Posilite se skoz ozka vrata 
noter priti, zakaj povem vam, da mnogo jih 
bo skušalo tam noter priti, pa ne bodo 
mogli." „Veliko", —to je — „vsisopoklicani, 
pa malo jih je izvoljenih." 


Te besede jasno spričujejo, da ne bodo vsi zveličani. 
Yesoljnega potopa je bilo samo osem ljudi rešenih, 
namreč Noë in njegova družina. V celi Sodomi in G-omori 
se ni našlo deset pravičnih. Od izraelskega ljudstva, 
ki je štelo do šest sto tisoč za vojsko pripravnih 
mož, brez žen in otrok, sta prišla le dva, namreč Jozue 
inKaleb, v obljubljeno deželo, in od egiptovske armade, 
ktero je Farao skoz rudeče morje peljal, ni ostala živa 
duša pri življenji; vse je poginilo v valovih morja. 
Tudi dandanašnji se vidi, da je pot hudobije in razuzdanosti 
mnogo širokeji od poti čednosti in svetosti in da 
večina sveta po njej hodi. Ker pa vsak človek, naj bo 
njegovo življenje že kakoršnokoli, naposled vendar v nebesa 
priti želi, je pač vredno premisliti, kaj bi nas na 
poti v nebesa overati ter nam nebeška vrata zapirati 
utegnilo. 

a) Pervi zapah pred nebeškimi vratmi. 

„Kdor ne veruje, bo pogubljen.* Ta je 
ona strašna in prevažná beseda, ktero je Jezus, naš sicer 
mili in dobrotljivi Zveličar, nam vsvaritev govoril. „Nebo 
in zemlja bota prešla, moje besede pa ne bodo prešle.ft 
Pomanjkanje vere je po tem takem pervi zapah, ki nam 
nebeška vrata zapira. Kdor ne veruje v trojednega Boga, 
Očeta, Sina in svetega Duha, ki vse vlada in ohranuje, 
dobro plačuje, hudo kaznuje; kdor ne veruje v Jezusa 
Kristusa, Šina Božjega in Sina Marije, ki nas je s terp-
Ijenjem in smertjo na križu odrešil in ki bo enkrat z 
velikim veličastvom prišel, sodit žive in mertve, kdor se 
v kerstu ne vpiše med otroke njegovega kraljestva in po 
njem utemeljene edino zveličavne cerkve; in kdor ne 
veruje vsega, ker mu po sv. Duhu razsvitljena cerkev 
verovati zapoveduje, temu bodo nebeška vrata na vse 
veke zaperta. Naj le pride potem, ter naj terka celo 
večnost, odperle se mu nikdar več ne bodo. Zakljenena 
mu bodo s takim zapahom, da ga ne hudič ne aagelj ne bo 
več odriniti mogel. 


l) Drugi nebeški zapah. 

Tudi vernemu kristjanu marsikaj nebeška vrata zapira. 
Bog je dal človeku prosto voljo, in ta dar je neizrekljive 
veljave. Prost je človek, piše nek pesnik, 
naj se tudi v železju rodi. Vsled te prostosti zamore 
človek, dokler je na tem svetu, vsak čas svoje življenje 
spremeniti. Kdor je hodil do zdaj po ozki stezi, lahko 
prestopi na široko in narobe. Sto in stokrat se prigodi, 
da ljudje, ki so leta in leta pobožno živeli, naposled 
Boga zápuste ter se v brezen hudobije pogreznejo. Ravno 
tako je brez števila takih, ki s pomočjo gnade, brez 
ktere ni zaslug, po večletnem pregrešnem življenju greh 
zápuste ter se vsaj v poslednjih trenutkih svojega življenja 
z resnično pokoro k Bogu obernejo. Toda ta" 
volitev med hudim in dobrim je človeku le toliko časa 
na ponudbo, dokler na zemlji živi. Ko svoje življenje 
dokonča in se v večnost preseli, ni več gospodar svoje 
volje; čas skušnje mu preteče, on prejme, kar je zaslužil. 
Kakoršna je toraj njegova duša v zadnjem zdihljeju 
življenja, taka ostane celo večnost. Kamor drevo pade, 
pravi sv. pismo, tam obleži. — Če tedaj človek umerje v 
smertnem grehu, ki ga, kar že pri vsakem grehu biva, 
sicer ob ljubezen, a ne ob vero pripravi; če ga ta greh, 
pravim, loči od Boga, največi dobrote, in če je zavolj 
tega greha čez njega izrečena sodba večnega prekletstva, ki 
je že navadni nasledek smertnega greha, tako najde kristijan, 
ki s kačo smertnega greha okrog vratu v večnost stopi, 
nebeška vrata Is takim pahom zarinjena, da ga ne angelj 
ne hudič ne razbije. Sin Božji nam je sicer s svojim 
terpljenjem in s svojo smertjo na križu ta zapah odrinil 
ter nam nebeška vrata odperl ; če pa človek noče se 
oprati v njegovi kervi ter se spokoriti ; če ga ni volja se 
spraviti s tistim, ki z neskončno poterpežljivostjo zgubljenega 
sina čaka, ter je pripravljen mu sedem in sedemdesetkrat 
na dan vse odpustiti, ter ga z vso gorkoto 


svoje ljubezni na svoje serce pritisniti, če se le skesan 
k njemu oberne; če toraj človek vse te milosti od sebe 
odbija in, kakor smo rekli, v smertnem grehu umerje, 
so mu nebeška vrata za vselej zaperta. Naj potem le 
terka na nje, kolikor mu drago, odpró se mu ne več; 
naj vpije na vse gerlo : Gospod ! Gospod ! vselej bo slišal 
isti odgovor: Ne poznam te? ne poznam te. Če ga pa 
Bog za svojega otroka ne pozna, če za-nj ni več nebes, 
kaj bo pa potem? Tečne muke, večne bolečine, pekel, iz 
kterega ni rešitve, bo njegov delež na vse veke. Yekomaj 
ločen od Boga in oddaljen od nebeške domovine bo 
revež zdihoval v groznih temah, kjer ni ljubezni več, 
kjer se Bog več ljubiti ne da. 

c) Tretji nebeški zapah. 

Omenjena dva zaderžka nam zapreta nebesa za vselej. 
Za časno pa nam jih zapira tudi odpustljivi greh. On prav 
za prav ni sovraštvo, ki Bogu zvestobo naravno odpoveduje, 
vendar razžali Boga, serdi Očeta, žali Sina, in 
žalosti svetega Duha. Ne odvzame nam sicer ljubezni 
božje, pa jo vendar nam ohladi. Ne loči nas od Boga, 
vendar nas ž njim spre. On nas ne spodi iz očetove 
hiše, vendar nas oddaljuje od očetovega serca; ne obropa 
nas nebeške dedšóine, pa nam jo vendar pomanjša; ne 
obropa nas otroštva božjega, pa vendar nam ohladi detinstvo 
; ni smert duše, pa je vendar bolezen, ki jo 
oskruni ; ne zapre nam popolnoma nebes, vendar nam vanje 
stopiti brani. Ker vemo, da nič nečistega ne more v nebeško 
kraljestvo, je jasno kot beli dan, da je treba 
vsak greh do čistega zbrisati, preden se nam nebeška 
vrata odpró. Kdor se v življenji ne očisti, ta se bo 
moral v vicah. V vicah bomo tako dolgo goreli, dokler 
se kakor zlato v peči ne očistimo ; po tem še le se nam 
bo odrinil zapah od nebeških vrat. 


d) Četerti nebeški zapah. 

Kdor milost Božjo zlorabi in se klicu božjemu oglušuje, 
imel bo velike težave pri ustopu v nebesa, če tudi 
v milosti božji umre. Milost je sredstvo k zveličanju; 
ona je vsakemu potrebna ; brez milosti ne zamoremo nič ; 
zeiinimo pa gnado s svojo prostostjo, potlej zamoremo 
vse. Jezus nam je ta pripomoček prikupil s svojo smertjo 
na križu; on je začetek, napredek in zveršitelj vseh zaslug; 
on je semensko zerne rajske časti. Bolj se milosti 
tu na zemlji poslužujemo, večo srečo bomo v nebesih, 
dosegli. Če pa človek za milost malo porajta, ta dar 
zametuje in napak obrača; če ljubezni in dobrotljivosti 
božje nikakor v svoj prid obračati noče, bo sodniku živih 
in mertvih težek odgovor dajal ; ne bo stopil v večno 
veselje, dokler ne zadosti Božji pravici s terpljenjem v 
vicah. „Zakaj povem vam, pravi Kristus, da za vsako 
prazno besedo, ktero bodo ljudje govorili, bodo odgovor 
dajali na sodnji dan." Enaka osoda čaka vsakterega, ki 
navdihleje ljubezni Božje in svetega Duha od sebe odbija 
in za klic Božji ne porajta. Vsaj je zadosti Božji 
ljubezni, če se trikrat sveti Bog tako poniža, da ti na 
serce govori in da te k dobremu zbuja, in te k visi čednosti 
in veči pobožnosti priganja. Če se pa oglušaš njegovemu 
klicu in se tega braniš, kar je tebi v srečo, boš 
zarad te terdovratnosti do njegove ljubezni ostro rajtengo 
dajal, zapah pred nebeškimi vratnú se ti ne odrine, dokler 
za vse to pokore ne storiš. 

e) Peti zapah. 

Je star dolg. Po pravi pokori zadobimo odpuščanje 
grehov in večnih kazni. Vendar se včasih prigodi, da 
nam Bog tudi časne kazni zbriše, ko posebno serčno ža-
lost pri nas najde. Tako, postavim, je Bog zbrisal časne 
kazni sv. Magdaleni, sv. Dismu in več drugim. Navadnim 
spokornikom, ki se v zakramentu sv. pokore grehov si



cer očistujejo, Yendar izvanredne grevenge nimajo, ostaiiejo 
še zmiraj časne kazni, které v tem življenju ali pa 
po smerti v vicah zadostati morajo. Grešniki toraj, ki so 
y svoji mladosti ali pa v poznejših letih zeló grešili, pa 
malokdaj pokore storili, imajo star dolg nad seboj ; vsakako 
ga plačati morajo, preden v nebesa stopijo. 

Da ga bodo pa ložej splačali, naj se taki grešniki 
poslužijo sv. odpustkov, ki nam jih cerkev ponuja. (Imamo 
tudi slovensko knjižico, ki o odpustkih govori. Iz nje 
naj si zbere vsak tiste odpustke, ki se njegovemu stanu 
in njegovim razmeram najbolj prilegajo.) Tako bo iz 
zaklada Kristusovih zaslug toliko zajel, kolikor mu je 
treba, da, dokler je še čas, stari dolg izplača. 

13. Nebeški ključ. 
„Tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva," 
rekel je Kristus sv. Petru, Sv. Peter je toraj 
vratar nebeškega mesta, po kterém hrepenimo. Odperl 
ga bo pa le takim kristjanom, ki v tem življenji 
z milostjo Božjo sodelujejo ter se poslužujejo pripomočkov, 
ktere je Gospod svoji cerkvi izročil. Po tem takem 
imamo tudi mi ključe nebeških vrat v rokah. Prevdarima 
nekoliko to reč. 

a) Jezusova kri. 

Ta je pervi in najimenitniši ključ nebeških vrat. „Kri 
Jezusa Kristusa, piše sv. Janez, nas očisti vsega 
greha" in ker se to večidel zgodi v zakramentu sv. po« 
kore, naj kristjan, ki mu je v resnici mar za nebesa, ta 
tolažljivi zakrament večkrat in vredno prejme. Ni zadosti, 
da se kristjan le takrat k temu sedežu milosti približa, 
kjer ga Gospod z neskončnim usmiljenjem sprejema, marveč 
ljubezen do Kristusa naj ga spodbada, tudi drugekrate, 
vsak mesec, celo vsak teden svoje serce v Kristusovi 
ker vi oprati. Vsaka vredna zadobljena odveza mu prinese 
celo bogastvo odrešenja in ne le, da nam grehe zbriše. 


marveč nam pomnoži tudi posvečujočo gnado, po kteri 
se nam bo merila nebeška blaženost, ktere najmanjša stopnja 
več velja, kot vsa kraljestva tega sveta. Sv. Magdalena Paciska 
je nekdaj v duhu videla, kako je kri Jezusovih 
ran kapala na njene sestre, ki so pri spovednici klečale, 
kako jim je serca čistila in jih z milostmi napolnovala. 
To vidivši, zaklikne ta ljubezni plamteča in po Kristusovi 
kervi toliko hrepeneča devica, rekoč: „Tudi meni! 
tudi meni! o Gospod!" 

Sveta rešnja Kri se nam tudi pri daritvi svete meše 
deli; kdor to daritev opravlja, ali pa kdor se je udeleži, 
stoji, rekel bi, pod križem na Kalvarski gori, ter hvali, 
prosi in kroti očeta usmiljenja. Položi toraj, o kristjan, 
v duhu svoje serce s sveto hostijo vred na božjo mizico, 
in daruj sam sebe ž njo vred, potopi potem syojo dušo 
v Jezusovo kri, ki je v kelhu, in gotovo boš prejel obilno 
gnad. Še tesnejši pa se s Kristusom zedinimo, kadarkoli 
zakrament sv. altarja vredno prejmemo. Po ti skrivnosti 
božje ljubezni sezida Jezus v vsakem izmed nas živ tabernakelj, 
v kterega se telesno preseli, kadarkoli, in kolikorkrat 
želimo. On hoče svojo meso in' svojo kri z 
našim mesom in našo kervjo zediniti; on hoče, naj bo 
njegovo meso in njegova kri naša jed, naša pijača in 
naš vsakdanji kruh. On hoče, pravi sv. Oiprijan, da naj 
njegovo meso bode naše meso in njegova kri bode nekako 
naša kri. „Ti hočeš, kliče sv. Bonaventura, nas v samega 
sebe spremeniti, nas sebi vpodobiti, ti nas hočeš v sebe spremeniti, 
tvoje serce v naše serce položiti, ter nas z ognjem 
tvoje ljubezni ogreti, da bomo s teboj ena duša in eno 
življenje. " Blagor jim, ki v taki edinosti s Kristusom živijo 
in umerjejo ; ta ključ jim bo za gotovo nebeške vrata 
odperl. Nasproti gorje jim, ki te jedi poznati nočejo, je 
ne ljubijo, ne vživajo. Oni nimajo življenja v sebi in ne 
bodo nikdar Boga gledali ; zakaj Gospod je Bog živih, a 
ne mertvih. Naposled je premišljevanje terpljenja kaj pri« 
pravno, da nas k ljubezni, k edinosti in vdeležitvi nepresenljive 
odrešitve ter v večno veselje pripelja. Priča ste 


mi ye pobožne duše, ki ne poznate veči slasti in tolažbe, 
kakor ko se spomnite, kaj vse je Kristus iz ljubezni do 
nas storil in prestal. Kdor Jezusovo kri stotisučkrat daruje 
nebeškemu Očetu, napravi vsakikrat neskončno veselje 
trikrat svetemu Bogu, ki z večno dopadljivostjo na 
delo odrešenja gleda. Če pa koga vidimo, ki ne porajta 
Ea ta mogočni ključ Jezusove kervi, umivajmo vsaj mi 
to ubogo dušo, ki nas skerbi, v kervi Kristusovi in Bog 
nam bo milostljiv zavolj kervi nedolžnega Jagnjeta, ki 
grebe sveta odjemlje. 

h) Molitev. 

Drugi mogočni ključ, ki nam za gotovo nebesa odpre, 
je molitev. Umetnost molitve in zdihljejev, ki nas k 
Bogu dvigujejo ter ga k usmiljenju za naše reve nagib-
Ijejo, je človeku prirojena. Že pobožno čustvo nekako sili 
človeka, da v revah in nadlogah sam ob sebi svoje roke 
in oči proti nebesom dviguje. Mi vemo, da je Bog, vemo 
tudi, da je vsegamogočen ; to nam pravi naša duša, ktera 
je, kakor Tertulijan piše, kristjana že po svoji naravi. Vsaj 
je za to stvarjena, da se z Bogom zjedini. K temu zedinjenju 
pa je molitev neobhodno potrebna. Brez molitve, 
pravi sv. Krisostom, je človek podoben mestu brez ozidja 
in obrane, kterega vsak sovražnik lahko vzame. Z molitvijo 
pa je naša duša mogočna terdnjava, ktere najmogočnejši 
sovražnik zmagati ne more. „Kdor moli, 
piše sv. Alfons Liguori, bo zveličan; kdor pa ne molir 
bo pogubljen.Ä „Navadno naj ne pričakuje spreoberajenja, 
kdor ne moli,a pravi sv. Tomaž. Pa tudi po spreobernjenji 
ne bo dolgo terden v dobrem ostal brez posebne milosti, 
ktero pa Bog le tistim deli, ki ga za-njo prosijo. Zlasti 
pa velja to o gnadi do konca stanovitnim ostati, o kteri 
zbor Tridentinski veli, da jo je treba le z molitvijo 
sprositi« 

Ni naš namen dokazovati, da nam je molitev potrebna, 
marveč le pokazati, da je molitev zares nebeški 


64 

ključ. Ako bogatina poprosimo miloščine, stoji pri njem, 
nam jo dati ali pa odreči, siliti ga ne moremo, da nam jo 
podeli kot kaj takega, kar nam po pravici gre. Ako se 
pa bogatin obveže nam jo dati, potem je gotovo, da bo 
našo prošnjo uslišal. Tak bogatin je Bog, mi vsi smo pa, 
kakor sv. Avguštin pravi, njegovi prosivci. . dolžan 
nas uslišati; če se je pa s kako obljubo zavezal, nam 
dati, kar ga prosimo, potem je jasno kot beli dan, da 
naših prošinj več odbiti ne more. In zares, takih obljub 
nahajamo brez števila v sv. pismu. „Prosite , pravi 
On, in se vam bo dalo, terk a j te in se vam bo 
odperlo, iščite in bote najšli." „Dozdaj niste 
nič prosili, zato tudi niste nič prejeli/' 
„Vi prosite in ne prejmete, ker slabo pro-
site/' „Molite neprenehoma" z zaupanjem in 
brez dvombe. „In vse, karkoli prosite v molitvi, 
ako verujete, bote prejeli." „Bog nas usliši, 
česarkoli po njegovi volji prosimo." „Resnično, 
resnično vam povem, ako bote Očeta 
kaj prosili v mojem imenu, vam bo dal." 
.so li te besede zadosti jasne? Je li mogoče terjati 
še kaj več, kakor je ta tako rekoč s prisego živega Boga 
poterjena obljuba, da ga je zares volja, nam dati vse, 
kar je njemu v čast in nam v zveličanje? Kdor ne veruje 
tem besedam, naj sam poskuša Boga prositi kakoršnokoli 
dobroto in ako je po tem, ko je s čistim sercem, 
s čistim namenojn, s terdnim zaupanjem in stanovitno 
prosil, ne prejme, potem naj taji resnico te Kristusove 
obljube. „Nebo in zemlja bota prešla moje besede 
pa ne bodo prešle." Molitev je tedaj krepko 
orožje, s kterim sebi in drugim nebeško kraljestvo 
privojskovati zamoremo. Pred blizo tridesetimi leti se je 
v nekem mestu na Francoskem ljudski misijon obhajal. 
Zvečer po dokončanih pridigah je misijonar spovedal 
može, ki so se v velikem številu k Bogu spreobernili. Nekega 
dne pride mlada deklica k misijonarju, ter mu za



potoži, da njeni oče se nad misijonom močno jezi, in 
ker ga ni mogel ubraniti, zdaj strašno preklinja, in še 
misijonarja zdaja, in vendar, pravi deklica, bi niojemu 
očetu treba bilo se poboljšati, ker se pred ko ne v 
grešnem stanu znajde. Jaz in moja mati sve v veliki 
skerbi za očetovo zveličanje. Prosim svetujte mi, kaj bi 
bilo storiti. Moj otrok! jej reče misijonar, ti zamoreš 
sama pomagati. Ali veš, kaj je Jezus rekel, da, kar 
bomo očeta v njegovem imenu prosili, nam bo dal ? Prosi 
Boga za spreobernjenje svojega očeta in uslišana boš. 
Na to deklica odide. Za nektere dni se verne, ter misijonarju 
pove, da je vse zastonj, da je oče še bolj nad 
misijonarjem razkačen in strašno divja. Zdaj misijonar 
nekoliko resen postane, ter reče : Deklica ! nad tem si ti 
kriva. Ako bi bila prav molila s ponižnim sercem, s 
terdnim zaupanjem v Jezusovo obljubo in stanovitno 
molila, tvoj oče bi se bil že spokoril. Pojdi in moli 
boljši kakor do zdaj. Deklica gre vsa solzna od misijonarja 
pred altar Marije Device, ondi poklekne, svoje 
roke do matere povzdigne in iz globočine serca za očeta 
moli. Za dva dni pride misijonarju povedat, da se je 
oče spreobernil, da je pridigo od milosti Božje slišal in 
je tako ginjen, da ga je terdna volja, z Bogom se pomiriti 
in življenje poboljšati. — Ko bi ljudje moč molitve 
prav spoznali, koliko dobrot bi od Boga za se iu 
za druge sprosili. V marsikaki soseski in v marsikaki 
hiši bi bilo vse drugače, ko bi bil poglavar ali hišni 
gospodar prijatelj molitve. Marsikater razuzdan sin in 
marsiktera zašla hči bi se na pot pobožnosti vernila, 
ko bi njena mati posnemala izgled sv. Monike, ki je 18 
let za spreobernjenje svojega sina Avguština goreče molila. 
Koliko duš bi bilo že kdaj svoje strasti zmagalo, koliko 
sosesk bi se bilo že kdaj na višjo stopnjo pobožnosti 
povzdignilo, ko bi bili njih poglavarji, njih vodniki veči 
prijatli molitve. Zakaj molitev pravičnega oblake prodre, 
ona je ključ, ki najskrivnejše nebeške zakladnice odpre, 
pravi sv. Avguštin. 

Nebeška krona. «-> 


c) Dobra dela« 

Tretji neDegki ključ so dobra dela. Vsako dobro 
delo Bas nekoliko pomakne k nebesoin. Nek minišM 
brat, ki je minihom v samostanu oblačila delal, smertno 
oboli ; vide vši, da je smerti blizo, poprosi minihe, naj bi 
iglo, s ktero jim je oblačila šival, ž njim vred v go-
milo položili. Glejte, je rekel, nadejam se, da bo ta igla 
ključ, ki mi bo nebesa odperl ; zakaj vsak zabod, ki sem 
ga ž njo storil, sem v Božjo čast namenil. Med dobrimi 
deli pa so dela ljubezni najpripravniša, nebeška vrata nam 
odpreti. Kdor iz dobrega namena, z veseljem iu pogo-
stoma dobra dela doprinaša, temu bo Bog milost dal, tako 
živeti in umreti, da bo nebeška vrata odperta našel. Ker 
usmiljenje Božje presega vsa njegova dela, in ker nam je 
izgled pokazal, naj bi tudi usmiljeni bili, kakor je Oče v 
nebesih usmiljen, je oči vidno, pravi sv. Tomaž, da usmi-
Ijenje najbolj človeka Bogu podobnega dela. Podobniši 
pa je človek Bogu, veči je njegova čednost. Zato bodo 
nebeški vratarji tega brez zaderžka v nebesa pustili, ki je 
bil usmiljen do ubogih. Nebeški vratarji poznajo Boga, 
zato tudi dobro vedó, koliko pri njem usmiljenje velja. 
Ako poleg tega še pomislimo, da je vsak ubožček, s kterim 
usmiljenje imamo, prijatel, brat in namestnik Kristusov; 
če prevdarimo, da ni plačila enakega temu, ki ga 
sveta vera usmiljenim do ubogih obeta, nasproti pa, da 
čakajo nepopisljive kazni te, ki so neusmiljeni do ubogih, 
bomo lahko razumeli, da je miloščina zapopadek vse Ijubezni, 
in delo največe važnosti, ki nas časno in večno ossrečiti 
zamore. Zares, nič ne pospešuje našo srečo tako, 
kakor dela milosti. „Dajte ia se vam bo dalo," rekel je 
nek mož bistre glave, — to ste dve nerazdružljivi sestri; 
kjer je ena, ondi je tudi druga ; ko ena zbeži, zbeži tudi 
druga. To tudi skušnja uči. Kdor reveže podpira, ne 
bo nikdar pomanjkanja terpel. Kdor obilno deli, ta bo 
obilno prejel. Sv. Janez škof, ta usmiljeni oče ubogih, 
ki je vse> karkoli je imel, med uboge razdelil, in vendar 


6T 

še vsak dan zadosti imel, je nekdaj izdahnil z ljubijočim. 
sercem: O moj Bog! jez hočem vendar viditi, kdo še bo 
prej naveličal ali ti mi dobrote deliti ali pa jaz jih med 
vboge razdelivati. Kdor je toraj darežljiv, njemu se kruh, 
M ga vbogim deli, V roki množi. Previdnost Božja čudeže 
dela tim, ki svojih rok ubogim ne odtegujejo. Če 
svoje premoženje revežem v naročje sipaš, pravi prerok^ 
bos vedno v obilnosti plaval; kolikor jim daš, toliko boš 
nazaj prejel. Ti boš kakor izvirk, ki se nikdar ne posuši. 
Pa proč s posvetnimi nagibi; dušni dobički nasmorajo 
k delom milosti priganjati. Miloščina, pravi sv. pismo, 
€e tudi ne s temi besedami — miloščina pokriva naše grehe, 
nas dviguje proti nebesom, prodre do sedeža Božjega, ter 
posili usmiljenega Boga, izliti čez nas svoj nebeški blagoslov. 
Lomi lačnemu kruh in prenoči revnega popotnika 
in izhajala ti bo zarja sreče, pravičnost bo stopala pred 
teboj. Vidiš li golega,, obleci ga, skrivaj svojo miloščino v 
naročje revežu, potem bo klical njen glas za te proti ne-
besom, ona ti bo izvirk nebeških milosti. Poklicala ti bo 
iz nebes razsvitljenje, da boš zanjke, ki ti jih sovražnik 
nastavlja, še ob pravem času zasledil ter ti naklonila moč 
in pogum, da boš v vojski zmago dosegel. Kakor voda ogenj, 
tako pogasi miloščina vSak greh. Ona je mogočen jez, na 
kterém se valovi strasti razbijejo, da nas dereči potok hu« 
dobij za seboj ne potegne. Miloščina v nekakšnem oziru 
celo peklenska vrata zapira, obvaruje vsmiljenega večnega 
propada ter je ob smertni uri njegova zvesta tolažnica. 
Ona ga sprejme pred sedež Božji, vkroti sodnika živih in 
mertvih, mu odpre nebesa ter posadi usmiljenega na sedež 
slave in neumerjočnosti. Nasproti sodba brez milosti ga 
čaka, ki je neusmiljen do ubogih. Ne bo mu dobro pri sercu, 
hudič bo stal pri njegovi smertni postelji in stopivšemu 
pred sodbo bo zazeval naproti brezen večnega prekletstva* 

Porok tega nam je sv. evangelij; to nam spričuje 
Kristusova beseda Kako mogočen spodbadek k radodar-
Mosti in ljubezni do bližnjega je toraj sveta vera. Sveta 
vera! ti sama tolažiš človeka s takimi obljubami in ti sama 

5* 


68 

mu groziš s takimi kaznimi, ti sama vtisneš revežem v 
obličje tako znamnje, ktero nas spodbada z najmanjšim 
revežem tako ravnati, kakor da bi Kristusa v človeški podobi 
pred seboj imeli. 

Y životopisu sv. Frančiška Ksaverija nahajamo to le 
dogodbo, ki nam v živi podobi pred oči postavlja, kar 
smo doslej o miloščini govorili. Nekega dne gre ta svetnik 
k svojemu prijatiu, bogatemu Portugizu, ki je tačas 
zavolj kupčije v Indiji živel, ter ga prosi nekoliko denarja 
za ubogo deklico, ki se je ravnokar omožiti imela. Ko 
Frančišek k Portugizu pride, najde ga ravno pri igri. 
Frančišek predloži svojo prošnjo ali Portugiz nekako nevoljen 
zarezi, rekoč : Pustite me zdaj, vsaj vidite, da imam 
drugo delo, da nimam časa vam postreči. Toda Frančišek 
spomni se besed Kristusovih: „Prosite inse vam bo dalo, 
terkajte in se vam bo odperlo,a ne jen ja prositi, marveč 
še bolj tišči v Portugiza. Naposled, ko se mu več odkrižati 
ni v stanu, reče Portugiz, ves nevoljen : Tukaj 
imate ključ, pojdite v mojo sobo in vzemite iz denarnice, 
kolikor vam je treba. Frančišek gre, in vzame, kolikor 
se mu je zdelo. Ko čez nekoliko dni Portugiz Frančiška sreča, 
reče mu: Koliko ste vzeli iz moje denarnice, nič ne pogrešam 
v nji. Frančišek odgovori*' Pet sto zlatih. Oh, 
zaverne Portugiz, zakaj niste več vzeli, ko sem vam ključ 
dajal, prišlo mi je na misel, vam dati polovico mojega 
denarja. Na to mu prerokuje Frančišek, da bo zato, ker 

je usmiljen do ubogih, dolgo časa živel, da bo srečen v 
vseh opravilih, in da bo smertno uro tri dni prej zvedel 
ter čas imel, se na večnost pripraviti Tako je tudi bilo. 
Znamnje bližnje smerti, ki ga mu je Frančišek napovedal, 
se čez več let v resnici pokaže. Y sivi starosti, srečen 
v vseh rečeh, sedi nekega dne Portugiz pri obedu. Kar 
zapahi, da mu je vino grenko; pokliče drugo vino, pokliče 
tretje vino, vsako mu je bilo grenko. Zdaj — zdahne 
Portugiz — zdaj je smert pred vratmi; zakaj Frančišek 
mi je prerokoval, da bom tri dni potem, ko mi bo vsako 
vino grenko, v večnost stopil. 


6& 

14. Nebeška vrata. 
Dva Poljaka, oče Lavčic pa oče Druzbicki, oba iz~ 
verstna spisatelja in pobožna kristjana, sta bila ob istem 
času Y Rimu. Čudili so se jima ljudje, da je med njima, 
čeravno zavolj posebne čednosti in pobožnosti silno slovita, 
vendar taka različnost v značaju. Eden je bil resnoben, 
spokoren in s seboj kaj oster; drug pa je bil bolj navaden 
človek; ni razodeval kaj posebne spokornosti, marveč 
bil je pogumen, vesel in kaj šaljiv. 

Ta dva po značaju toliko različna moža sta prišla 
skoz različna vrata v Rim, vendar sta bila ob istem času 
v Rimu. 

Taka je z nebeškim kraljestvom. Po kteri poti, ali 
skoz ktera vrata noter gremo, to nič ne dé. Da le noter 
pridemo, bodi si skoz ta ali una vrata, na tem je vse ležeče. 
Važno je toraj za vsakega človeka vprašanje, ktera 
so različna nebeška vrata, da, dokler je še čas nekako 
prevdarimo, pri kterih vratih je upanje, da noter pridemo. 
Nebeška vrata prav za prav so znamnja, da smo za nebesa 
izvoljeni, so poroštvo našega zveličanja ; zakaj čeravno, 
kakor sv. pismo pravi, nikdo ne ve, ali je ljubezni ali 
serda vreden, je vendar tolažijivo, če človek kako znamnje 
svoje izvolitve za nebesa na sebi zapazi. Spoznati nebeška 
vrata nas bo spodbujalo, vaditi se v takih čednostih, h 
kterim nas je Bog posebno poklical in ktere so najgotovejši 
in najpripravniši pripomoček, priti skoz kakošna vrata 
v nebeško kraljestvo. V nekem opisu nebeškega Jeruzalema, 

o kterém bomo poznej govorili, pravi sv. Janez, da ima 
Božje mesto dvanajst vrat, tri proti izhodu, tri proti zahodu, 
tri proti poldnevu in tri proti polnoči obernjena. Na vsakih 
vratih je straža, kakor pri terdnjavi, da nikdo noter 
ne more, kdor ni prijatel ali pa zaveznik. Angelji stoje 
na straži, oni ga ne pusté noter, kdor med prebivalce 
tega kraljestva ne spada. Straža na vratih terdnjave 
pozna prijatie, ktere noter pušča, po neki vojaški besedi. 
Kdor to besede vé, gre noter. S tako vojaško besedo 

torno tudi mi pri vstopu T nebeško kraljestvo dokazati 
morali, da smo res otroci Božji in dediči nebeškega kra-
Ijestva. Kdor teh besed ne ve, bo kakor ptujec in sovražnik 
od nebeških vrat spod en. In ta velika, mogočna, 
nam neobhodna potrebna beseda je ime — Jezus. Zares, 
le Jezusu gre hvala, da so nam nebesa odperta, le po 
njem nam je dano stopiti v kraljestvo veličastva; on sam 
pravi: „Jaz sem vrata in nikdo ne gre noter, razun skog 
mene." Omenivši to, kot versko pravilo, ktero se kaj 
lahko na glavne pogodbe večnega žiljenja oberne, prevdarimo 
nekoliko še znamnja izvolitve, ktere nam dvanajstero nebeških 
Trat pomeni. 

a) Vrata vere. 

Z žarnimi čerkami so na pervih nebeških vratih zapisane 
tele besede: Kdor veruje in je kerščen, 
ta bo zveličan.* Perva vrata v nebesa so toraj vera; 
brez vere ni mogoče Bogu dopásti. Luč sv. vere, ta dragoceni 
in najviši dar, nam je Bog po Jezusu Kristusu 
na svet poslal; milost, ki je dar božji, nas je po veri rešila 
in opravičila ter nas iz sence smerti v prečudno svitlobo 
pripeljala. Ta je, ki zmaga svet, sveta vera. Ona 
je perva in neobhodna pogodba večnega življenja. Resnice 
svete vere pa moramo zato verjeti, ker jih je Bog, ki je 
večna resnica, nam razodel. Mi ne smemo, kakor sv. Avguštin 
Manihejcem očita, verovati, kar se nam ljubi in zavreči, kar 
nam ni po volji. Vsak kristjan mora podvreči svoje sklepe razsodbi 
svete, po Kristusu utemeljene ter od svetega Duha razsvitljene 
cerkve. Naša dolžnost, je imeti in čislati cerkev kot 
svojo mater in voditeljico v nebesa Naj bomo odraščeni in še 
tako učeni, enaki moramo biti otroku, ki je svojo vero v Je2usa 
takole opravičeval : Mati so meni rekli, Bog pa materi 
Oh pač res, kar mi mati cerkev verovati veleva, to mi je 
resnica, ktero z zadnjo kapljo kervi rad poterdujem. O 
sveta vera! ti si moja nada, ki me nikdar goljfala ne bo. 

Sv. Petra Veroneža, ko je še fantič bil, vpraša nek« 
do iz njegove žlahte, ki je od vere odpadel, kaj da se ? 


71 

šoli uči ? Fantič odgovori : Učim se katoliško vero. Fantek 
odraste, stopi v duhovski stan, postane minih, pridigar 
in mučenik. In ko ga trinogi zavolj katoljške vere smertno 
prebodejo, zaupije: Credo - Yerujem v Boga Očeta. 
In ko se na zemlji zvija, s smertjo rinja, ter besedice več čerhniti 
ne more, pomoči perst v kri svojih ran in zapiše na zem-
Ijo: Credo-Yerujem. 

b) Vrata uboštva. 

„Blagor ubogim v duhu." Ta veličastni napis 
se blišči na drugih nebeških vratih. Odkar je Jezus, 
ki je bil neskončno bogat, iz ljubezni do nas tako obožal, 
da je smel reči : „Lesiee imajo jame in ptice 
neba gnjezda, Sin človekov pa nima, kam 
glavenasloniti" — odkar se je on prostovoljno v revščini 
rodil, v revščini živel in v največi revščini umeri, odtihmal 
je ljubezen do uboštva velike veljave. Sv. Avguštin veli: 
„Kako srečni so kristjan je, da jim je uboštvo cena nebeškega 
kraljestva. „Zakaj, ko je Jezus rekel : „Kdor se 
ne odpove vsemu svojemu premoženju, ne 
more biti moj učenec," je koj pristavil: „Blagor 
ubogim v duhu, ker njih je nebeško kraljestvo. 
" Toraj ubog v duhu mora biti vsak kristjan. 
Blagor človeku, ki se iz ljubezni do Boga vsemu posvetnemu 
odpove, ter ubog ubogega Jezusa nasleduje, da izdihniti 
more: Moj Bog in moje vse. Kdor pa k taki 
revščini ni poklican, naj bo vsaj v duhu ubog, da skoz 
vrata uboštva v nebesa pride. Naj ne bo navezan preveč 
na svet, marveč naj bo vsikdar takih misli, kakor je bil 
slavni cesar Ferdinand, ki je večkrat v življenji te le večnega 
spomina vredne besede ponovil : Rajši beračim z ženo 
in otroci od hiše do hiše, kakor da smerten greh storim. 
O bogatini tega sveta ! bogastva, ki ga posedujete, ne bote 
v večnost seboj vzeli. Od vsega, kar imate, je prav za 
prav le to vaša lastnina, kar na dobra dela obernete. 
Bodite toraj ubogi v duhu; proč z vsem, kar sv. pismo 


72 

krivični mamon imenuje ; nikar ne navezujte serca na minljive 
reči in posestva tega sveta, ker dobro veste, da bote 
od vsega, kar vam je Gospod zaupal, ostro rajtengo 
dajali. Vi pa reveži in od nadlog stiskani! prenajšajte 
voljno in z Bogu vdanim sercem težo vam toliko nemile 
osode; spomnite se večkrat nebeških vrat uboštva in gin-
Ijivib besed sv. Avguština, ki pravi : „ Y nebeškem kraljestvu 
si mi ti, o Bog, neminljivo bogastvo, namreč samega sebe 
pripravil in jaz tu na zemlji nabiram zlato, srebro in 
biserje in drugo bogastvo, ki ga tudi grešniki, brezbožnjaki 
in hudobneži posedujejo. Oh nekdaj sem visoko čislal take 
reči, še na misel mi ni prišlo, da si mi v nebeškem kra-
Ijestvu samega sebe pripravil.u 

c) Vrata čistosti. 

„Blagor jim? Y\ so čistega serca, ker oni 
bodo Boga gledali." Zares, blagor jim, ki gredo 
skoz te vrata v nebesa. Oh kak sladek ozir v preteklo 
življenje ! Kako veselo poroštvo rajske blaženosti ima pač 
človek, ki svoj živ dan ni Boga s smertnim grehom razžalil. 
Kdor je tako srečen, da se je tej kači ubranil ; 
kdor namreč belo oblačilo, ki ga je pri sv. kerstu dobil, 
do zadnjega zdihljeja brez vsega madeža ohrani, ima zaklad, 
ki vse bogastvo tega sveta daleč preseže, on ima 
živo zastavo večnega življenja. In če se človek ne le smertnega, 
marveč tudi odpustljivega greha skerbno varuje; če 
tedne, mesce in leta, kakor marsiktera pobožna duša, brez 
najmanjšega greha preživi^ naj si bo svest, da bo šel skoz 
vrata nedolžnosti v rajsko veselje. Kako pa, če človek 
v deviškem stanu ne živi tako čisto, kakor sv. Jožef ali 
kakor sv. Neža; ali če v zakonskem stanu ni tako sramožljiv, 
kakor Tobija, Sara itd. ; ali če kot udovec ni tako 
pobožen, kakor je bila Judit, Ana itd. — mar potem ni 
upanja, da bo šel tudi tak kristjan skoz vrata čistosti v 
nebesa? Nikakor! Blagor jim sicer, ki vse svoje žive dni 
nedolžno živijo, toda blagor tudi takim, kterim Gospod grehe 


odpusti, ktere je Y kervi nedolžnega jagneta do čistega opral. 
Berž ko grešnik svoj greh. zapusti in v zakramentu pokore 
odvezo dobi, mu Bog zbriše ves dolg, ga ljubeznjivo pritisne na 
svoje serce, da mu poljub miru v poroštvo večnega življenja. 
In če se grešnik potem v resnici spreoberne, večkrat k 
spovedi gre ter si dušo v Jezusovi kervi spira ; če se je od 
ure svoje spreobernitve z milostjo božjo smertnega greha obvaroval, 
sme se zanesti na obljubo, ki je na tretjih nebeških 
vratih zapisana. 

V pretečenem stoletju je živel na Bavarskem vnet 
duhovnik, ki je blizo in daleč slovel zavolj svoje ljubeznjivosti, 
zlasti pa zavolj tega, ker je znal posebno grešnike 
ganiti in prebračati. Nek kerčmar na deželi, ki je 
leta in leta v grehu živel, sklene nekega dne iti k spovedi 
k temu duhovniku, ko ga je gnada nagnila, da naj 
vendar enkrat začne skerbeti za svojo dušo, ter naj v enomer 
ne živi v nevarnosti večnega prokletstva. On zasede 
konja in jaha v mesto, kjer je ta duhovnik živel. Pridši 
pred vrata spovednikove sobe, obide reveža tak strah in 
taka groza, da se ne upa na vrata poterkati. Na to pridejo 
duhovni oče iz sobe ter ga z apostoliško ljubeznivostjo 
nagovore, rekoč: Vi pridete k spovedi, prijatel, kaj ne? 
Stopite le noter, rad vas izpovem. Ko kerčmar po spo-
Yedi konja zajaha in se domu verne, reče svojemu konju: 
No, konjič, zdaj najmanj za en cent ložej domu neseš. 
Odtihmal se je kerčmar ves spreobernil. Šest let potem 
smertno zboli. Na smertni postelji reče svojemu duhovniku, 
ki mu je popotnico v večnost prinesel: Prosim Vas, duhovni 
oče, poročite po moji smerti očetu Hofmajsterju v mestu, 
da sem besedo, ki sem mu jo pri spovedi ob moji spreobernitvi 
dal, namreč, da se bom poboljšal in spokoril, do 
zadnjega zdihljeja tako zvesto deržal, da v šestih letih nisem 
ne smertnega, ne odpustljivega greha storil. Oh blagor, 
stokrat blagor jim, ki so čistega serca, ker Boga bodo 
gledali. 


d) Vrata bolečin. 

Po kratkem grešnem smehu, pravi sv. Peter Damijan, 
pride večen jok, in s kratkim jokom na svetu si človek 
zasluži večno veselje. „Blagor žalostnim, ker 
bodo oveseljeni." Ta napis je na četertih nebeških 
vratih. Ni pa žalost čutov, ne kaka druga posvetna žalost, 
za ktero se nam nebesa ponujajo ; marveč je dvojna skoz in skoz 
različna žalost od vsake druge žalosti. Žalost namreč zavolj naših 
grehov in grehov vesoljnega sveta, ki nas sili noč in dan 
z Davidom zdihovati, rekoč : „Usmili se me, o Bog, 
po svoji milosti, in po obilnosti svojega 
usmiljenja izbriši mojo hudobijo. Operi me 
čedalje bolj od moje krivice; zakaj potertega 
in ponižanega serca, o Bog! ne boš zaničeval. 
Oisto serce vstvari v meni o Bog! in ponovi 
v mojem o s er č ji pravega duha." Iz te žalosti, 
ktera je bila sv. Avguštinu toliko sladka, in ktera se pri 
vsaki spokorrii duši v ljubezen spreoberne, izvira še druga 
žalost, namreč ta, da svet Boga, najviši dobroto, premalo 
ljubi, in bolečina, da je toliko duš od Jezusovega serca 
odcepljenih ali pa da se celo take nahajajo, ki Jezusa., 
svojega ' nebeškega ženina, sovražijo. Ta dvojna žalost je 
izraz čiste in plamteče ljubezni, kakoršna se pri svetnikih 
nahaja. 

Ko sv. Ignacij zasliši, s kolikom vspehom njegovi 
samostanski bratje sv. evangelje po širokem svetu oznanujejo, 
rezveseli se iz serca; ko se pa ozre na zemljovid, 
vlijejo se mu solze britke žalosti po licih, da ves potert 
izdahne: O moj Bog! koliko je še sveta, ki za ime „Jezusa" 
ne ve! Koliko je še ljudi, ki tebe o Bog, ne poznajo! 
Enako žalost in bolečino je občutila tudi sv. Katarina 
Sienská, zato je zdihovala rekoč : „Rada bi se postavila 
na peklenska vrata, da bi vsem ljudem noter branila.u 


e) Vrata usmiljenja. 

„Blagor usmiljenim, ker usmiljenje bodo 
dosegli". O sveta vera, ki nam daješ sladko in zanes-
Ijivo zastavo večnega življenja ! Kdor se ubogih usmili, posoduje 
na obresti Bogu, ki mu bo vse povernil. Bog sam 
postane potem njegov dolžnik; zakaj on sam pravi: „Kar 
ste storili kterému mojih najmanjših bratov, 
ste meni storili." Usmiljen človek je toraj dobrotnik 
svojega Boga. Že iz teh dveh visokih misli se vidi, da 
bo Jezus na sodni dan zares usmiljenim rekel : „Pridite 
blagodarjeni mojega Očeta, posedíte kraljestvo, 
kterovamje pripravljeno od začetka 
sveta: zakaj lačen sem bil in ste mi dali j est i, 
žejen sem bil in ste mi dali piti, gol sem bil 
in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me 
obiskali". Oh kako ugodi]o bi bilo opisovati, kar nas 
vera in vsakdanja skušnja učite o tem, kako se izliva 
nebeški blagoslov čez usmiljene tu na zemlji in tam skoz 
vso večnost. 

Pa prevdarimo za zdaj samo to, kar sv. Avguštin 

o usmiljenju piše: Bog, pravi on, ne bo dopustil, da bi 
se človek, ki usmiljenje skazuje, pogubil ; toda ne kakor 
bi usmiljenje že samo na sebi grehe zbrisovalo, ali pa 
kakor da bi usmiljeni človek grešiti več ne mogel, marveč 
piše dalej sv. Avguštin, ker Bog človeka, ki je usmiljen 
do ubogih, ne bo ob nesrečni uri iz tega sveta poklical 
ter ga pred sodbo postavil. On mu bo milost in priložnost 
dal, se spokoriti in zveličati. 
Y neki deželi, kjer se katoliška vera tako zatira, 
da je po ondotnih postavah krivoverce spreobračati prepovedano, 
na Husovském namreč, — je živel nek polkovnik 
kot dober kristjan. Pobožen duhovnik mu je bil 
prijatel. Nekega dne hiti ta duhovnik skoz vas, v kteri 
je polkovnik živel. Notranji glas mu veli : Obišči polkovnika 
! On pa le ne, ter si zbija to misel iz glave, da ni 
časa. Naposled se veddar vdá in gre v polkovnikovo 


76 

hišo. Stopivši vanjo, mu pribiti polkovnik naproti ter mu 
reče: Oh ravno prav pridete, zakaj moja žena, ktera je, 
kakor veste, luteránka, je na smertni postelji; jaz mislim, 
da se vaše pomoči ne ho hranila. Taka je tudi bila* 
Žena spozna glas milosti, ki jo še v zadnjem trenutku 
kliče, se krivi veri odpove, se vseh grehov izpové, dohi 
odvezo, in umerje kot Kristusova, v zadnjem hipu najdena 
duša. Še le po njeni smerti so zasledili, s čem 
je ona to gnado zaslužila, ktere sad zdaj v večnosti uživa. 
Bila je namreč ta gospa, kakor njen dnevnik kaže, tako 
usmiljenega serca, da je terdno sklenila, vsak dan uhogim 
kak dar podeliti. In da nohenega dne ne preskoči, 
je vsako milošnjo, ki jo je vhogim podelila, proti v 
dnevnik zapisala. Usmiljena je hila v življenji in usini-
Ijenje je dosegla oh smertni uri. Šla je skoz vrata usmi-
Ijenja v neheško veselje. 

f) Vrata besede. 

„Blagor jim, ki hožjo hesedo poslušajo 
in jo ohranijo." Glej znamnje izvolitve! glej vrata 
neheškega kraljestva. „Kdor j e iz Boga, pravi Kristus, 
posluša hožjo besedo, zategadel je vi ne 
poslušate, ker niste iz Boga". Celo s prisego 
Kristus te besede poterduje ia pravi : „R e s n i č n o, r e s-
nično vampravim, kdor mojo besedo posluša 
in veruje temu, ki me je poslal, ima večno 
življenje v sebi." Yera pride od poslušanja, poslušanje 
pa po besedi, ktera ima tako moč, da ko na dve 
strani oster meč presune človeško serce. Kdor toraj 
božje besede ne obrajta, se jej leta in leta oglušuje, peša 
čedalje bolj v veri, dokler naposled ob vso vero ne pride. 
Eavno ta nesrečna mlačnost pri poslušanju božje besede 
je vzrok, da toliko kristjanov veči del svojega življenja 
v pregrešnem spanji prebivajo ter se za nebesa kar nič 
ne zmenijo; oni so znabiti bistre glave iu v vseh rečeh 
znajdeni; le o tem, kar se večnosti tiče, nič ne vedo. 


Božja beseda, ki je svet zmagala, ima dan današnji 
ravno tako moč, kakoršno je imela pred dve tisoč leti; 
ona zbudi vest, razbistri duha, omeči serce, nagne voljo 
k dobremu in užge v nas pravo ljubezen; ona je glas 
najvišega, zato ima tako moč. Ako pa dan današnji toliko 
sadu ne obrodi, kolikor ga je nekdaj obrodila, temu 
ni nikdo kriv, kakor človeška malomarnost. Duhovnik je 
le žleb, po kterém nam milost priteka. Kaj sem jaz drugega, 
vpraša sv. Avguštin, kakor sejavčeva košara. Bog 
je v mene vlil, kar vam oznanujem. Oh nikar ne glejte 
na revnost košare, marveč na čistost semena in vsegamogočnost 
sej avca. Po teh prevdarkih se koj prepričamo, 
kako resnične so besede Gospodove, ki pravi: „Resnično, 
resnično vam povem: Kdor mojo besedo 
posluša, ima življenje v sebi." 

g) Vrata krotkosti. 

„Blagor krotki m. " Kolika, kako Bogu dopadljiva 
in zaslužljiva za večno življenje da je ta čednost, 
vidi se že iz tega, ker nas Jezus sam nagovarja, se je 
od njega učiti, rekoč: „Učite se od mene, ker sem 
krotek in iz serca ponižen." S to čednostjo se 
je Jezus, ko je po zemlji hodil, prikupil najterdovratnejšim 
grešnikom in njih serca omečil. Kako krotko in 
ljubeznivo je objemal svojega izdajavca. Kako pohlevno 
in poterpežljivo je prenašal, besedice ni čerhnil, ko so 
mu v lice pljuvali, ga zaničevali in z biči vsega razmesarili, 
in kak čudež pohlevnosti nam kaže vsak dan 
v zakramentu ljubezni. Ta čednost našega Zveličarja je 
velik zaklad, ona je ključ do človeških sere; kdor si jo 
prisvoji, ta se koj vsem prikupi, on je sposoben, svet 
umno vladati ter ga voditi po poti sreče. Zares, blagor 
pohlevnim! Kdor svoje hude nagibe stanovitno in junaško 
zatira, tako daleč pride, da mir serca v vsaki okolščini 
ohrani; kdor je vljuden in pohleven do vsakega, kdor 
razžalenja s hladnim sercem in brez nasprotovanja pre



78 

naša, nikogar prederzno ne sodi, vse izgovarja, vse po« 
terpi, z vsakim usmiljeno ravna, sebe zaničuje in bližnjemu 
nikdar žal besede ne da, z eno besedo: kdor vselej in 
v vsaki okolščini Kristusa in Marijo v pohlevnosti posnema, 
ta človek je po volji božji; on se sme zanesti 
na Kristusove besede: Ne sodite in ne Bote sojeni; on 
naj si bo svest, da bo šel vesel skoz vrata krotkosti 
v obljubljeno deželo. — 

O ko bi ljudje vedeli, kako imenitna je ta čednost, 
kako prijeten in dopadljiv je krotek človek Boga in ljudem, 
gotovo bi se že od mladih nog vadili, svoje hude 
nagibe zatirati, in si prizadevali dušni mir v vsaki zadregi 
obraniti! Ne bi se dali vsaki naglosti premagati, 
ne se prederznim sodbam premotiti; oni bili bi srečni 
že tu na svetu. 

Blizo mesta Eab na Ogerskem je živel pred kakimi 
deset leti pobožen duhovnik, ki je slovel zavolj svoje po« 
sebne pohlevnosti po vsi okolici. Pripoveda se, da, če« 
ravno je bil zmiraj milega serca, je bil vendar kot fantič 
kaj nagle jeze. Nekega dne ga strast tako premaga, 
da je svojega brata s pestjo v lice butnil. Ko svojo 
pregreho spozna, zalije mu serce taka žalost, da pri ti 
priči sklene, ne le svojo strast zatirati, marveč jo v koreniki 
zadušiti, ter se Jezusu in Mariji, kolikor bo v njegovi 
moči, upodobljavati. On se hitro loti tega dela? 
se vojskuje stanovitno, dokler samega sebe ne zmaga in svojo 
strast popolnoma pod svojo oblast ne spravi, kakor nekdaj 
sv. Frančišek Šaleški v enaki vojski. Privojskovana čednost 
pohlevnosti mu nakloni ljubezen ljudi in večnega 
Boga, in mu, kakor se sme misliti, nebesa odpre. 

h) Vrata odpuščanja* 

„Blagor mirnim/' Najviša stopnja mirnosti je 
razžaljenje odpuščati. Ta lastnost, ki nas dela otroke 
božje, je gotovo poroštvo večnega zveličan ja. „Odpuščajte 
injse vam bo odpustilo, prizanašajte 


in se vain bo prizaneslo/' pravi Kristus. O 
kristjan! ki hočeš po Kristusovih stopnjah v nebesa 
priti, ozri se na les Križa, poglej vendar, kako neusmi-
Ijeno so sovražniki s tvojim Zveličarjem ravnali! so li 
ravnali tvoji nasprotniki s teboj tako ? in kako jim on 
povrača? „Oče odpusti jim," čuj tako se niaščuje. 
Slišiš li, kako ga zasramujejo? Bil si li ti tvoj 
živ dan od tvojih sovražnikov tako zaničevan? In kako 
se Jezus nad njimi maščuje : „Oče o d p u s t i j i m. " 
In kaj vse so se krivi poroki domislili, da bi Jezusa pred 
svetom očernili ! Natolcujejo li tudi tebe tako tvoji sovražniki? 
napadajo li tudi tebe tako strastno? In kako 
se Jezus nad njimi maščuje ? „Oče odpust i jim." 
Si li ti svetejši in nedolžniši od Jezusa? So li tvoji 
sovražniki bolj hudobni, terdovratni in nehvaležni, kakor 
so bili Judje? In kako jim je Jezus povracal? 
„Oče odpusti jim. O da bi si svet ta KristusoV 
izgled k sercú vzel, bi se koj prepričal, da je 
mirnost serca res znamnje, po kterém se otroci Božji 
spoznajo. Imaš li, o kristjan, znabiti priložnost, kako 
natolcevanje, razžaljenje ali krivico preterpeti, glej to je 
denar, s kterim si nebeško krono kupiti zamoreš. Si li 
sovražnikom iz serca odpustil, potem smeš Zveličarja za 
besedo prejeti ; on te mora pustiti skoz vrata krotkosti v 
večno veselje. 

i) Vrata preganjanja. 

„Blagor jim, kteri so zavolj pravice 
preganjani, ker njih je nebeško kra« 
ljestvo. * Ta obljuba, ki se bere na desetih nebeških 
vratih, je že sama po sebi tako jasna in razumljiva, da 
je dalej razlagati ni treba. Vendar, da bi se pred stolom 
sodbe nikdo ne izgovarjal, hotel jo je naš nebeški Zveličar 
še bolj razjasniti. Zato najdemo pri sv. Matevžu te le 
besede: „Blagor vam, ko vas bodo k J eli in 
preganjali in vse hudo zoper vas lažnjivo 


govorili z a v o 1 j mene, veselite se in v eselja 
poskakujte, ker je vaše plačilo 
obilno v nebesih." Bolj nas tedaj svet preganja, 
bližej smo nebes. Nasproti pa pravi sv. Gregor: „Manjši 
je pobožnost, manj jo svet preganja.u 

k) Vrata milosti. 

Na teh vratih se leskeče v žarni svitlosti neko posebno 
tolažljivo ime, kterega vsi poznamo, vsi ljubimo in v kterega 
svoje zaupanje stavljamo ; in to ime je ime Marija . 
Zares Mariji pravimo vrata nebeška; ona je mati milosti; 
in sicer ne samo zato, ker vsi zakladi, ktere Bog na 
zemljo zliva, nam pritekajo po njeni dobrotljivi roki, 
marveč ker vsi, ki se zveličajo, le po njenih priprošnjah to 
srečo dosežejo in ker je ona zlasti ob smertni uri pribežališče 
kristjanov. Od Marije imamo Jezusa, ki nas je 
peklenske sužnosti rešil in nam nebesa odperl, in nadjamo 
se, da bomo le po Mariji pred sodnim stolom mi-
lost našli; zakaj po Mariji prejemljemo vse darove. 
Zato piše sv. German: „Nikdo se ne zveliča razun po 
tebi, o najčistejša devica; nikdo ne najde usmiljenja, razun 
po tebi, o najčistejši devica; nikdo ne doseže milosti, 
razun po tebi, o visoka kraljica! Za ktere ti pro-
siš, ktere ti ljubiš, ti se ne bodo pogubili, marveč 
zveličali." Oh Marija! kdo more popisati, kolikanj smo 
tebi dolžni. Po tebi so nam vrata odperta v nebeško 
domačijo. Na vrata zemeljskega raja je Bog postavil 
Kerubina, da nihče noter ni mogel, na vrata nebeška pa 
je postavil ponižno devico, ki je naša mati, ki nas ljubi 
kot svoje otroke, nas brani, k sebi kliče in želi nas v 
nebeški dom pripeljati. 

O Vrata obljube. 

„Blagor lačnim in žejnim pravice." Žeja 
po popolnosti, žeja po čednosti in nebeški ljubezni, 


81 

glad po kruhu življenja in žeja po kervi odrešenja vredno 
in pogosto prejemanje sv. obhajila, vse to je naša sladka 
nada. In ako smo poleg tega še tako srečni, da ob smertni 
uri Jezusa kot popotnico v večnost prejmemo, uzamemo 
ob enem seboj poroštvo večnega življenja. Zakaj Jezus 
pravi: „Kdor jé moje meso in pije mojo kri, 
ne vidi smerti, temveč imavečno življenje v 
sebi in jaz ga bom obudil na sodnji dan% pa 
še pristavi : „V e r u j e š t o ?" Da, o Grospod, mi verujemo, 
in blagor človeku, ki to vero terdi in v djanji kaže. 
Yečkrat k božji mizi pristopiti, je očitno znamnje, da 
nismo le povabljeni na ženitnino nedolžnega jagnjeta, 
temveč da tudi želimo, se pri tej v resnici znajti. 

m) Vrata smerti. 

„Blagor mertvim, ki v Gospodu zaspijo, 
zakaj njih dela gredo za njimi.a Kdor je stanoviten 
do konca, bo zveličan, in kdor bo zvest do 
smerti, bo udobil krono življenja. Blagor jim, ki s 
svetim Pavlom reči zamorejo: „Dobro sem se vojskoval, 
tek dokončal, vero ohranil, zdaj pa 
mi je prihranjena krona pravice, ktero mi 
bo dal&ospod, pravični sodnik tisti dan; pa 
ne le meni, ampak tudi tistim, ki ljubijo njegov 
prihod/ 

Kdor srečno umerje, ta je vse pridobil; stopivši 
skoz vrata nebeška bomo srečni na vse veke. 

15. Yhod v nebesa. 
Nek žlahten, pa zeló premožen mož, ki je bil sicer 
v katoliški veri odrejen, ki je pa poznej, kakor se žalibog 
večkrat pripeti, omamljen od posvetnega duha za 
zveličanje svoje duše tako malo maral, da je vsako pobožno 
opravilo v nemar puščal, smertno oboli. Akoravno 
vidi, da se smert bliža, se vendar ne da pregovoriti, da 
bi se z Bogom spravil in zakramente umirajočih prejel. 

Nebeška krona. t> 


Bil je celo tako terdovraten, da kar ni privolil, da bi 
ga duhovnik zgolj iz prijaznosti obiskal. Zakaj taka slepota 
in terdovra/tnost ob smertni uri je večkrat pravična 
kazen božja. Pregrešni ljudje, ki v življenji ne porajtajo 
za Boga, se navadno tudi ob smertni uri za večnost 
ne brigajo. Ali kakor so oni gluhi za Boga, ki jih k 
pokori kliče, tako je gluh tudi Bog za nje ob njih poslednji 
uri; on jim ne terka več na serce, tudi jim ne 
govori več po glasu njih vesti, in to obmolknenje božje 
je gotovo znamenje, da so na vse veke zgubljeni. K sreči 
je imel ta gospod kerščansko in pobožno ženo. Blagor 
možu, ki ima tako tovaršico v življenji. Njegov žalosten 
stan in strah, da brez Boga umerje, sta blagi gospej 
silno stikala serce. Toda vse nagovarjanje, naj bi se z 
Bogom spravil, je bilo brez vspeha, kar slišati ni mogel 

o spovedi. Strašna je bila misel za ubogo gospo, da 
bo njen zaročnik, čigar razpašeno življenje je dobro poznala, 
za kak trenutek s černo vestjo stopil pred sodnika 
živih in mertvih. Posvetuje se toraj s spovednikom, 
kako in kaj je storiti, da se njen mož pogubljenja reši. 
Sklenejo bolnika pregovoriti, naj vsaj v to dovoli, da ga 
duhovnik kot prijatelj obišče. Po dolgem nagovarjenju 
bolnik vendar privoli, toda proti temu, da duhovnik o 
spovedi kar čerhniti ne sme. Duhovnik stopivši v sobo 
bolnikovo, postavi se blizo postelje in besedice ne zine. 
Ko več časa ves zamišljen tu stermi, povzame bolnik 
besedo, ter ga vpraša rekoč: Povejte mi gospod, kaj ste 
tako zamišljeni. Ead vam povem, odgovorijo duhovnik, 
ako dovolite : Jaz premišljujem to-le : Moj Bog, si mislim, 
kaka sprememba bo za malo časa s tem gospodom ; zdaj 
v krasni sobi ; za en trenutek pa, ako brez Boga umerje, 
v peklenskem brezdnu. Zdaj v družbi mile žene in ljubeznjivih 
otrok, za malo pa v družbi peklenskih pošasti ; 
zdaj na mehki postelji, za en trenutek pa v peklenski 
žerjavici. Te besede presunejo bolnika; v njegovem sercu 
se zbudi vera mladih dni, on segne duhovniku v besedo, 
rekoč: Pojdite sem, da se z Bogom spravim in grem 

kot kristijan iz tega sveta. —Yse drugačni počutki navdajajo 
pobožno in Bogu do zadnje ure zvesto dušo, ko 
stoji na pragu večnosti. Kdo je v stanu popisati njeno 
preobilno veselje pri vstopu v tisto preblaženo domovino. 
Mislimo si ubogo od vseh zapuščeno dušo, kterej se skoz 
celo življenje revno godi; ki noč in dan v žalosti in 
britkosti zdihuje: ki ne živi v obilnosti, kakor bogatinci 
in velikaši, temveč v pomanjkanji, ter si s kervavimi 
žulji košček bornega kruha prislužiti mora; mislimo si, 
pravim, siroto, ktero pri njenih nadlogah še svet zani


•čuje, preganja in sovraži; za ktero celó njena rodbina 
ne mara, marveč jej dobro ime spodkopuje, jo krivo 
sodi, pika in terpinči; ktero nadloge in bolezni brez 
konca in kraja stiskajo. Z eno besedo: dušo, ki je od 
vseh poteptana in zaveržena, ki pa vendar sred vseh 
nadlog pobožno živi, Boga IjubHn mu od mladih nog 
zvesto služi ali vsaj grehe mladih dni v solzah pokore 
orni va ter vse britkosti voljno prenaša v ti sladki nadi, 
da bo večno plačilo prejela. — Ko se bode ta duša ločila 
v guadi božji od telesa, pripeljali jo bodo angelji 
ali pa kraljica nebes pred obličje božje, kjer bo iz ust 
svojega nebeškega ženina slišala te sladke besede: Pridi 
nevesta moja, kronana boš, pridi izvoljena mojega očeta, 
pojdi v veselje tvojega gospoda! Ko bo stopila v sveti 
raj, bode zagledala vso bliščobo nebeškega veličastva, ter 
videla in občutila veselje, kakoršaega še oko ni videlo, 
uho ni slišalo niti človeško serce občutilo; angelji jej 
bodo privojskovano krono naproti nesli, in jej za vsak 
adihljej ljubezni, za vsako solzo pokore, za vsako voljno 
prestano bolečino, večno, zlato krono z neskončno radostjo 
na glavo pritisnili — zakaj, gotovo je, da bo 
Bog vsako še tako majhno delo ljubezni, vsak požirek 
vode, vsak grižlej kruha, ki ga ubogemu podelimo, s posebno 
stopnjo časti poplačal. Prijatelji in znanci, s kterimi 
je na zemlji v ljubezni živela, rajnci, za kterih zveližanje 
jo je zmiraj skerbelo, jej bodo prišli naproti ; videla 
bo starše, brate, sestre, žene in može z venci slave 
G* 


8a 

okrog sebe ; videla bo tisto neskončno kerdelo izvoljenih 

— vse verne in vse svetnike od Adama noter do sodnjega 
dne, vse nnete služabnike božje in vse mučenike 
in mučenice iz pervik časov kristijanstva ; videla bo tebe, 
o sv. Jožef, tebe sv. Peter, tebe sv. Pavel in tebe, o 
ljubljenec Gospodov, sv. Janez in tebe sv. Terezija, sv. 
Neža, sv. Tina, sv. Jedert, in tebe o ljubeznjivi oče sv. 
Ignacij, vse nebeške prebivalce iz vsega kristijanskega 
sveta; nebeško kraljico bode zagledala, in veselja omamljena 
se bo v njeno materno naročje vergla; kdo je 
v stanu popisati preobilje radosti in morje sladkosti, v 
kterega se bo takrat taka duša vtopila? In kaj bo še 
le takrat, ko bo zagledala Jezusa in trikrat svetega Boga. 
Oh stori, o Bog, nam to veselje, pripelji nas v tvojo 
nebeško blaženost. O predraga domačija ! mi te od daleč 
pozdravljamo in iz globočine serca po tebi zdihujemo. 
Neka pobožna ženica je bila smerti blizo. Njen 
spovednik, ki je bil še le pred 30 leti umeri, je bil ta 
ias pri nji, ter jo je tolažil z nebeškim veseljem, v 
ktero se bo vsak hip preselila. Žena se vsa pomiri, in 
T voljo božjo vda. Ne boji se večnosti, ker vé, da je 
od mladih nog Boga ljubila in mu zmiraj zvesto služila. 
Le ena reč jo še skerbi. Ne more si namreč domisliti, 
kaj bi rekla, ko bo v nebesa stopila, kako bi nebeščane 
pozdravila. Popraša toraj v svoji prostosti spovednika, 
rekoč: Duhovni oče! kaj pa naj rečem stopivši v nebesa, 
vsaj ne bom našla besed. Spovednik sicer učen pa 
ravno tak prost in pobožen mož, jej odgovorijo : Nič ne 
skerbi ljuba duša, ko stopiš v nebesa, reci: „Hvaljen 
T3odi Jezus Kristus," in vsi nebeščani bodo enoglasno odgovorili 
: „Na vekomaj ! na vekomaj ! na vekomaj lu Hvala 
torej Bogu, hvala Zveličarju, neizrekljiva, neskončna 
Iivala, da smo svoj cilj dosegli, skušnjo prestali; svet, 
meso in hudiča junaško zmagali, nevarnostim zbežali ter 
srečno v deželo miru in Kristusovih obljub dospeli in 
in krono življenja dosegli, ta zahvala pravim, bo pervi 


izraz naše radosti in pera glas našega, v veselji kipečega 
serca. 

Sin se verne iz daljnih krajev v svojo domačijo ; 
po dolgi ločitvi zopet ljubega očeta in blago mater objame 
in s solznimi očmi na serce pritisne, v naročju 
svojih bratov in sester se odpočije od nevarnosti, v kterih 
je bil, in njegova perva skerb, je poizvediti, kaj 
so stariši za-nj storili v tem času, ko ga doma ni bilo. 
Tako bomo tudi mi, stopivši v nebesa, koj spoznali neskončno 
ljubezen božjo do nas, in sicer ne več po veri, 
ne v ogledalu ali skoz zaganjalo, kakor tu na zemlji, 
ampak v najsvitljejši luči; spoznali bomo, kako nas je 
Bog od vekomaj ljubil, in kako je naše duše, kakor dragocen 
biser, ki se bo lesketal v kroni njegovega veličastva, iz 
zakladnice svojega serca vzel^ ter jej tako visok cilj in 
konec odločil; mi bomo spoznali, kako usmiljen je bil 
do nas, da še takrat, ko smo grešili, nas ni zavergel, 
kakor prevzetne angelje, marveč nas je po svoji dobroti 
odrešil, in rajši svojega sina na križ razpeti dal, kakor 
da bi bil nas pogubil. Spoznali bomo, kako si ti, o 
Jezus! nas ljubil, za nas terpel in na lesu križa svojo 
kri za nas prelil ; kak izvirek gnad si nam v zakramentu 
sv. altarja odperl. Spoznali bomo, kako si ti, o Bog! 
po očetovsko za nas skerbel, da si nam dobre stariše, 
brate, sestre, prijatelje in dobrotnike dal, nam zmiraj 
nove dobrote delil, nas toliko nevarnosti rešil, in nas po 
vseh potih z očetovsko ljubeznijo spremljal. Vse te dobrote 
v bistri luči spoznavši bo duša, prešinjena neskončne 
ljubezni, zagnala krik zahvale in vzajemne ljubezni. Kakor 
se bo pogubljenec rotil in preklinjal vse, kar mu 
bo na misel prišlo, tako bo izvoljena duša blagrova^ 
vse, kar jej je k tej sreči pripomoglo. Srečna ura, bo 
rekla, v kteri sem se rodila; srečen dan, na kterém sem 
v katoliški, edino zveličavni veri kerščena bila. Blaženi 
moji' stariši in moji odredniki ; blažen bodi moj zaročnik^ 
blažena moja žena, ki me je k svetosti nagibala; blažena 
moja služabnica, ki je s svojim lepim izgledom pobožnost 


86 

Y meni budila; blažena tista pridiga, ki mi je oči od* 
perla; blažena tista ura, ko sem zapeljivcu slovo dala 
in sveto živeti začela; blažen moj spovednik, ki me je ssvojimi 
nauki in s svojo gorečnostjo spreobernil, Boga 
spoznati me učil ter me na višo stopnjo pobožnosti, čednosti 
in popolnosti povzdignil; blažena tista spoved, 
v kteri sem se vseh grehov celega življenja obtožila; 
blažene solze pokore, ki sem jih zavolj svojih grehov 
točila; blažene moje reve in težave, s kterimi sem si 
toliko veličastvo prislužila in blaženj bodi ljubezen, poterpežljivost 
in milost mojega usmiljenega Boga! In po 
vsakem blagru bodo vsi nebeščani odviknili: In na vekomaj! 
na vekomaj! na vekomaj! Tako! ohne, neskončno 
veči, kakor ga moje pero opisati zamore, bo veselje duše, 
ki bode vstopila v sveta nebesa. „Vemo, piše sv. Pavel? 
da, ko se podere naša zemeljska hiša, v kteri zdaj stanujemo, 
bomo našli pri Bogu drugačno hišo, ki ni % 
rokami storjena, marveč večno hišo v nebesih. Saj nimamo 
tu obstoječega mesta. Mi smo mestjani nebeškega 
Jeruzalema, Siona, svetega mesta." 

16, Sloves po sodnem dnevu. 

Po tem življenju stopi le duša pravičnega pred sodnika 
Jezusa, in ko zasliši iz njegovih ust sodbo, gre v 
rajsko veselje; njeno truplo pa ostane v černi zemlji in 
je groza ljudem, ker jih na njihovo trohljivost opominja. 
Ob koncu vseh časov na sodni dan še le bo slava pravičnega 
doveršena. V pričo vesoljnega sveta bota njegova 
duša in njegovo spremenjeno telo v dolini Jozafatovi 
svoje plačilo prejela. Oh kaka promena bo ta dan! 
Ubogi Lazar, ki ves v ranah pred vratmi bogatinov zdihuješ 
in drobtinice kruha, ki od mize padajo, poberaš^ 
ta dan boš dosegel obilnost vseh dobrot; vtopil se boš 
v morje m h sladkosti. In vi vsi, ki božjo previdnost 
dolžite, da ne razdeljuje po pravici posvetnih dobrot? 
ter z Davidom žaljujete: — ^Moje noge bi se bile kmalo 


spodtaknile; kmalo bi spodersnile moje stopnje, ko sem 
videl mir, y kterém grešniki živijo " : — počajte nekoliko, 
odložite svoje tožbe do sodnjega dne. Zdaj vidite le 
pičico one velike malarije, ter ne veste, kam merijo 
2}jeni posamezni potezi, zato se vam zdi nesreča in krivica 
vsak križ, ki vam ga Bog pošilja. Oh kako različne 
bodo ta dan vaše sodbe od sedanjih ! Kako vam bo 
takrat mogoče tožiti čez nadloge, ki vas stiskajo, čez 
reven stan, v kterém živite, ko bote spoznali, da vas je 
s temi britkostmi iz zemeljske revščine izkopal in vas 
na kraljevi sedež večnega veličastva posadil. Bote li obžalovali, 
da ste bolezni voljno prenašali, ko bote rajsko 
veselje z^nje v plačilo dobili? Ali si bote tako terpljenje 
T nesrečo šteli, ki je vam toliko krono naklonilo? 

Oj, kako srečni bote na tem velikem in prevažnem 
dnevu, ko bote videli Jezusa, sodnika živih in mertvih 
z velikim veličastvom stopiti na zemljo í Kako ljubo 
vam bo takrat, da ste syoje serce, dokler je še čas bil, 
v britkostih in solzah pokore očistili! Med tem, ko se 
bodo otroci tega sveta z veliko žalostjo ozirali na svoje 
prepozno spoznane hudobije in v svojem zdvojenji vpili : 
„Gore padite na nas! in hribi pokrite nas," bote vi 
mirno in brez strahu stali pred kraljem vseh kraljev. 
Jasno vam bo čelo, in radosti se vam bo smejalo serce. 
Križ Kristusov, ki so ga hudobneži zaničevali, bo vas 
branil in kri Jagnjetova^ ki bo zoper hudobneže pričevala, 
vas bo opravičila. Vsaj poznate svojega sodnika, 
vsaj veste, da vas ljubi ; kaj bi se ga toraj bali ? Zakaj 
bi se nek tresli? Poglejte, — Najsvetejšega, ki na sodnem 
stolu sedi. On se bo z milimi očmi ta dan na vas 
ozerl, vas s svojimi prebodenimi rokami objel ter vam 
z vso ljubeznivostjo rekel : Pojdite, pojdite na moje serce ! 
Oh kaka slast mojemu ušesu in mojemu sercu, zaslišati 
iz Jezusovih ust te sladke besede : „Pridite izvoljeni mojega 
očeta, posedite kraljestvo, ki vam je pripravljeno 
od začetka sveta. Pojdi v veselje tvojega Gospoda!" — 
Jaz, revna stvar, sem toraj srečen za vselej. Jaz, ubogi 


grešnik, sem Y društvu svetnikov. Zbrisani so moji grehi, 

vse je odpuščeno, vse je pozabljeno. Ljubezen božja bo 

moj delež na vse veke. 

O veselje čez vse veselje! jaz srečen, jaz blagoslovljen 
od Očeta, Sina in sv. Duha. Nebesa so zdaj 
moj dom, moj delež, moja večna domovina. Na to se 
bo vzdignil Gospod vojskinih trum B svojega sedeža, pritisnil 
mi bo krono večnosti na glavo, okinčal mi bo čelo 
z vencem neumerjočnosti, oblekel me bo v oblačilo veličastva 
in podal mi bo v roke vejico zmage in žezlo 
njegovega kraljestva. Moje ime bo zapisano z zlatimi 
čerkami v podnožje njegovega sedeža; sedež mi bo odločen, 
in zakladi, posestvo in veličastvo božje bo ob 
enem moja večna lastnina. Takrat bom zdihnil : „Preveč, 

o Gospod, preveč je sreče, radosti in plačila. Prečastitljivi 
so mi tvoji prijatelji.Ä Jezus pa bo odgovoril: nPojdiv veselje svojega Gospoda. Dobro si se vojskoval, vero 
ohranil, tek dokončal, sprejmi toraj krono pravice. Zakaj 
lačen sem bil in si mi dal jesti, žejen sem bil in si mi 
dal piti, ptujec sem bil in si me vzel pod streho, gol 
sem bil in si me oblekel, bolan sem bil in si me obiskal, 
v ječi sem bil in si me rešil. Pojdi toraj v veselje 
svojega Gospoda, jaz bom tvoje preobilno plačilo. 
Karkoli si storil kterému mojih najmanjših bratov, to 
si meni storil. * Kako bom takrat se ves osupnjen začudil, 
rekoč: Kako, ali je bil Jezus tisti berač, kteremu 
sem miloščino dajal ? Ali je Jezus zdaj moj dolžnik 
za pičla dela milosti, ktera sem doprinašal? Kaj take 
pičlosti, kakor je požirek vode, ki se iz ljubezni do njega 
žejnemu podeli, ali pa kakor je zdihljej ljubezni, kesa 
in sočutja, Jezus tako obilno plačuje? Kaj tako velikodušno 
povračuje Jezus mojo merzlo ljubezen in revno 
zvestobo ? 
Oh neskončna in nezapopadljiva ljubezen mojega 
Boga ! 
Tako boš toraj ti, o Bog ! na sodni dan svojo pravico 
skazoval, svojo previdnost opravičeval, svoje obljube 


spolnoval in zvestobo svojih poplačal. In ko bo vse to 
pri kraju, ko bom skušnjo dostal pred sodnikom živih 
in mertvih, stopil bom v nebeško kraljestvo, kjer bom 
vekomaj Boga gledal, ga užival in posedoval ter se veselil 
njegovega veličastva in poslušal slavodobitne pesmi : 
„Vredno je Jagnje, kfcero je bilo umorjeno, prejeti oblast 
in božestvo in modrost in moč in čast in slavo in hvalo.u 
In vse stvari, kar jih je v nebesih, na zemlji in pod 
zemljo, in kar jih je v morji, bodo rekle: „Njemu, ki 
sedi na sedežu in Jagnjetu bodi hvala in čast in slava 
in oblast vekomaj in vekomaj.u 

17. Nebeški Jeruzalem, 
O veličastno se govori o tebi, božje mesto! „Kako 
ljuba so. mi tvoja prebivališča, o Gospod! moja duša 
hrepeni in koperni tje dospeti,* prepeva o tebi psalmist. 

Enako kliče nek drugi prerok, ko ves ginjen nebesa 
premišljuje, rekoč: „O Izrael, kolika je hiša božja 
in kako silno velik je prostor njegovega posestva, zares 
velik, nima konca, visok je in neizmeren!* 

Enaki počutki občudovanja in kopernjenja prevzamejo 
sv. Avguština, ko je lepoto nebeškega Jeruzalema 
premišljeval. Njegovo serce, kakor sam pravi, se je 
užgalo velike ljubezni do nebes. Kdor bere njegova spoznavanja, 
to navdušenja polno knjigo, najde v njej živ 
izliv njegove ljubezni do nebes, ki naše merzlo serce 
osramuje ter ga ogreva ob enem. „O čudapolna hiša, 
piše on, o rajske svetlobe žareči se dvor! kako silno 
me mika tvoja neizrekljiva lepota in preblaženo prebivališče 
božjega veličastva, ktero si je Bog sam sezidal, 
da v njem kraljuje. O naj imajo grešniki to zemljo, naj 
jih slepi prah, ki ga prebračajo, jaz se pa rajši zaprem 
v mojo tiho sobico, da ti ondi prepevam pesmi ljubezni 
v moji silni ljubezni in gorečem hrepenenji po tvoji lepoti; 
ondi zdihujem iz globočine serca in objokujem 


revščino svojega življenja na svetu ter povzdigujem serce 
proti nebeškemu Jeruzalemu, moji domačiji; proti dragemu 
Jeruzalemu, ki je moja mati, kamor kipé vse 
moje misli, in puhté vse moje najsladkejši želje.a 

Že pred dve tisoč leti je pobožni prerok to božje 
mesto nekoliko opisal. Zamaknjen v lepoto tega nebe* 
škega prebivališča v svojem preroškem duhu tako-le govori: 
„S svitlo lučjo se bo svetil Jeruzalem, božje mesto» 
Z dalnjega bodo ljudstva k tebi hodila in te molila. 
Tvoja vrata bodo zidana iz satira in smaragda in iz drazega 
kamnja bo ves krog tvojega ozidja. Z belim in 
čistim kamnom bodo vse tvoje ulice vložene in po tvojih 
tergih se bo Aleluja prepeva"o.* 

Nikjer pa ne nahajamo tako živega opisa nebeškega 
mesta, kakor v skrivnem razodenju sv. Janeza. Se vé da, 
se podobe in popisi, ki jih tam nahajamo, ne dajo po 
naših zapopadkih razlagati. Zakaj bogastvo in lepota 
nebes sta mnogo visi od posvetnih zakladov in biserjev; 
ona neskončno presežeta vse, kar člove.ški um misliti in 
človeški jezik dopovedati zamore. V nebesih se razodeva 
vsemogočnost božja in vse, kar je lepega in veličastnega 
na svetu, je le majhen žark one svitlobe, v kteri Gospod 
tam kraljuje. Zato je opis, ki nam ga sv. Janez 

o nebeškem Jeruzalemu daje, ves duševen in skrivnosten* 
Kdor ga hoče razumeti, naj bere razlaganje sv. očetov, 
ali vsaj kar Belarmin v svoji knjigi o blaženosti svetnikov 
govori. Nam pa naj bo dovolj to, kar nam sv. 
Janez o božjem mestu govori. Nikdo ne vé kaj jasnejšega 
o božjem mestu povedati. Razumeli, to je skoz in 
skoz razumeli ga bomo pa še le takrat, ko tje pridemo. 
Odprimo toraj knjigo skrivnega razodenja ter poslušajmo, 
kaj ta Gospodov ljubljenec govori: „In je prišel eden 
sedmerih angeljev, pravi on, in je govoril z menoj rekoč : 
Pridi/ pokazal* ti bom nevesto Jagnjetovo. In me je 
vzdignil v duhu na veliko in visoko goro in mi je pokazal 
sveto mesto Jeruzalem, ktero je iz nebes od Boga 
prišlo; in je imelo veličastvo božje in njegova svitloba 

je bila podobna dragemu kamnu, kakor kamnu jaspida, 
kakor kristalu. In je imelo velik in visok zid, kteri je 
imel dvanajst vrat in na vratih je bilo dvanajst angel je v 
in zapisana imena, ki so imena dvanajsterih rodov Izraelovih 
otrok. Proti jutru so bile troje vrata in proti 
severu troje vrata in proti jugu troje vrata in proti zahodu 
troje vrata. In zid mesta je imel dvanajst podlagnih 
kamnov in na njih dvanajst imen dvanajsterih 
aposteljnov Jagnjetovih. In mesto je na štiri vogle zi


dano in njegova dolgost je tolika, kolikoršna je širjava. 
Njegov zid je bil zložen iz kamna jaspida, mesto samo 
pa je bilo čisto zlato, enako čistemu steklu. In podlagni 
kamni mestnega zidu so bili z mnogoterimi dragimi kamni 
ozaljšani. Pervi podlagni kamen je bil jaspid, drugi safir, 
tretji kalcedon, čerterti smaragd, peti sardonik, šesti 
sardi, sedmi krizolet, osmi beril, deveti topas, deseti krizopaz, 
enajsti hijacint, dvanajsti amestit. In dvanajstere 
vrata so bile dvanajst biserov vsake posebej in 
ulica mesta so bila čisto zlato, kakor previdljivo steklo. 
In tempeJjna nisem v njem videl. Gospod namreč vsenaogočni 
Bog je njegov tempelj in pa Jagnje. In mesto 
ne potrebuje solnca, ne lune, da bi svetila v njem ; ^aka j 
veličastvo božje ga razsvitljuje in njegovo svetilo je 
Jagnje. In narodi bodo v njegovi svitlobi hodili in kralji 
zemlje bodo prinašali va-nj svoje veličastvo in svojo 
čast. Njegova vrata se ne bojo zapirala po dnevi; noči 
namreč ne bo tamkej. Nič omadeževanega ne pojde va-nj, 
tudi nič kar gnjusobo dela in laž, ampak le tisti, ki so 
zapisani v Jagnjetovih bukvah življenja. — Nič prekletega 
ne bo več tam; temuč sedež božji in Jagnjetov bo 
v njem in njegovi služabniki mu bodo služili in bodo 
gledali njegovo obličje in njegovo ime bo na njih čelih 
in bodo kraljevali na vse veke." 

Oh kak opis ! In vendar vse te podobe zunanje lepote, 
ktere nam sv. Janez v tako čudnih izrazih kaže, 
to mesto, ki mu ni para, ta nebeški Sion, čigar ulice 
so z zlatom vložene, čigar zidovje je iz zlata in dragocenih 


kamnov, vse to ni še nič proti tisti visoki misli, ktero 
je sv. Duh skoz usta Davidova razodel, rekoč, da je nebeško 
mesto sezidano iz vseh bogastev in zakladov božje 
milosti? in da je njegov največi lišp božja pravica in 
resnica ; sv. Avguštin k temu še dostavlja, da je ljubezen 
tista vez, ki veže skúpej žive kamne te nebeške stavbe. 

18. Novi človek v nebesih. 
Prah si, in v prah se boš verni]. Grlej ! to je kazen 
greha! Ker je pa Kristus smert, greh, pekel in grob 
zmagal, ter od mertvih vstal, bomo tudi mi vstali. In 
sicer ne le duša pravičnega, temuč tudi telo, ki je kakor 
duša k neumerjočnosti poklicano, bo nekega dne, ki 
je vsem neznan, zaslišalo glas Sinú božjega, se zbudilo 
ter vstalo k novemu življenju. Duša pravičnega, ki se 
že kdaj raduje v nebeškem Jeruzalemu, je znabiti že, Bog 
vé, kolikokrat se spomnila svojega trupla ter pogledala 
na zemljo, kjer ga je pustila; in njeno truplo, posvečeno 
pri sv. kerstu, očiščeno v sv. pokori iu tako rekoč 
obožanstveno po vrednem prejemanji sv. obhajila, bo 
znabiti že leta in leta počivalo v černi zemlji, pod senco 
križa, v družbi vernih bratov, čakaje da se zbudi na 
zadnjem vseh dnevov. Kar naenkrat, ob uri vsem nezuani, 
bo zadonel trobente glas in zemlja in morje bota 
povracala, kar sta v svojo merzlo globočino pograbila. 

Duh božji bo oživil prah vsakega človeka, da postane 
telo in se sklene s svojo dušo. Kakor se bo sklenila 
duša pogubljenega s svojim telesom, da kakor mu 
je bila tovaršica pri grehu, mu bo tudi tovaršica pri 
kazni, tako se bo sklenila duša pravičnega s telesom, 
da ž njim vred uživa večno plačilo. „Vstali bodo, pravi 
sv. Duh, da se njih mladost obnovi kakor orlova/ Njih 
telo bo obdarjeno s prečudno močjo in lepoto; ono bo 
po sklenitvi z dušo neumerjoče in večno srečno. Takrat 
bo vse doveršeno; izvoljeni bodo se vtopili v morje ne



beškega veselja; kar je starega, bo minilo in uresničilo 
se bo j kar je Gospod nekdaj rekel: „Glej novo storim 
vse." — 

Ko zemeljski kralj vzame ubogo pasterico iz ljubezni 
za svojo nevesto ter jo iz borne koče na svoj kraljevi 
dvor pripelje in na kraljevski sedež posadi, napravi vse 
novo po Mši, karkoli je okrog nje. Taka bo v nebesih. 
Okrog duše, ki si jo Gospod izbere za nevesto, bo vse 
predelano, vse novo. Novo prebivališče, nov človek, nova 
družba, novo veselje, novo življenje, nov duh in novo 
serce. Da novo življenje v nebesih bolje razumemo, premislimo 
nekoliko, kaj uči vera o novem človeku v nebesih 
in kake lastnosti bo njegovo telo po vstajenji 
zadobilo. 

Sv. Pavel pravi : „Vsi bomo sicer vstali, toda spremenjeni 
ne bomo vsi." To je: vsi bomo rešeni groba, 
tudi grešniki, toda njih vstajenje bo druga smert, ki bo 
hujši kot perva. Pa prevdarimo tu samo, kakošni bodo 
vstali pravični. Kake promené bodo takrat z našim telesom 
! Vera nas uči, da bo takrat naše telo neumerjočnost 
obleklo in tako bistro in čisto postalo, kakor je bilo 
Kristusovo telo po vstajenji. Iz tega izhaja, da v našem 
telesu ne bo takrat več nobene pomankljivosti in o nepopolnosti 
celo sledu ne bo več. 

Cerkveni očetje celó terdijo, sodé po besedah sv. 
Pavla, da bomo vsi z mero polne starosti Kristusove 
vstali. Naše telo bo tisočkrat lepši, kakor je bilo telo 
pervega človeka, ko je prišlo iz božjih rok. Obdajala ga 
bo rajska svitloba, vse bo angeljsko in po predpodobi 
Kristusovega telesa prestvarjeno. „Vemo, pravi sv. Pavel, 
da ko se bo naša zemeljska hiša tega stanovanja poderla, 
imeli bomo prebivališče od Boga, ne z rokami storjeno, 
ampak večno hišo v nebesih ; zatorej zdihujemo, ker že-
limo s svojim stanovanjem, ktero je v nebesih, preoblečeni 
biti; zakaj, dokler nosimo to telo, zdihujemo pod njegovo 
težo.* 


Perva sprememba našega telesa po vstajenju bo ta, 
da bo telo lehko in duhovno. „Živalsko telo se seje, 
pravi sv. Pavel, pa duhovno bo vstalo/' Ne bo več stiskalo 
duše, marveč se bo gibalo po njeni volji s prečudno 
lehkoto. Ne bo spremenilo svojega bitja, ne bo 
duh, veli sv. Pavel, marveč bo lehko, kakor duh; z eno 
besedo: ono bo tako, kakoršno je bilo Kristusovo telo 
po vstajenju, tako, da bo, kakor piše sv. Bernard, hitrost 
naših misli doseglo. Hitrejši kakor orel preplava nadzemeljske 
širjave, naglo, kakor blisk, ali pa kakor misel, 
ki od kraja do kraja sveta zleti in je, ko bi trenil, od 
zemlje pri zvezdah, tako hitro bo zletelo telo za svojim 
duhom. „Kjer bo duh, piše sv. Avguštin, tam bo v hipu 
njegovo telo, in kakor naglo je duša v svojih mislih zdaj 
pri solnčnem izhodu, zdaj pri zahodu, tako naglo bo telo 
zletelo za-njo ; in kakor v nebesih duša svojega stvarnika 
na vsak pomiglej uboga, tako pokorno bo takrat telo 
svoji duši! In da nikdo ne misli, da je to kaj nemogočnega, 
pristavi sv. Anzelm še to, da bo naše telo imelo 
hitrost in lehkoto solnčnih žarkov, ki prešinijo temne 
oblake in se v hipu od izhoda do zahoda zasvitá. To se 
vidi tudi pri angeljih, ki v tem hipu iz nebes na zemljo 
stopijo i a so ravno tako hitro zopet v nebesih. Ker bo 
pa človek v nebesih ves kakor angelj, ni čuda, da bo njegovo 
telo z angeljsko hitrostjo in brez zaderžka izšlo za 
spojim duhom. 

Ta čudna lehkoba postane še veči po tenkosti, ktero 
bo ondi dobilo. Ta lastnost ne odjemlje telesu sicer njegove 
podobe, ne velikosti, marveč mu daje le to sposobnost, 
da je v stanu skoz vsako še tako ter do reč v hipu prodreti. 
Kakor je Kristusovo telo proderlo skoz terdo skalo, 
iz ktere je bil grob izsekan, in skoz zaperta vrata k 
aposteljnom prišlo, ter mladenčema, ii sta v Emavs šla, 
v hipu spred oči zginilo, tako bo naše telo v stauu, skoz 
vsak predmet priti in kakor senca spred oči zginiti. Sv. 
Tomaž, angeljski učenik, pravi, da daje ta lastnost pove— 
ličanemu telesu neko svitlobo časti in sijajnosti, ktera 


95 

ga duhu podobnejšega dela, kakor lehkoba, pa mu vendar 
ne odjemlje njegovih naravnih lastnosti, tako da se občutiti 
in dotakniti more, kakor je Jezus svoje truplo apostolom 
kazal in ga otipati dajal. 

Tretja lastnost vstalega telesa bo svitloba in čistost 
ali bistrost njegova. Izvoljeni se bodo svetili, kakor solnce, 
in ognjene iskre; bolj bodo prozorni kakor kristal in bolj 
se bodo bliščali, kakor zlato. Ta čistost ali bistrost našega 
telesa bo nekakošen odsvit nekakošno preobilje tiste 
lepote, ktero bo duša po svitlobi nebeškega veličastva zadobila. 
Ona bo, kakor piše sv. Janez, veči in svitlejši 
kakor solnčna in lunina svitloba skúpej, ter bo skoz trupla 
izvoljenih, kakor solnčni žarki skoz kristal svitala ia jim 
še večo svitlobo dajala. „Kolikor je zdaj solnce svitlejše 
od našega telesa, toliko svitlejše bo naše telo od sedanjega 
solnca," pravi sv. Avguštin. Na to merijo tudi besede 
preroka Izaija, ki pravi: „Takrat bo lumna svitloba kakor 
solnčna in solnčna svitloba bo sedemkrat tolika, kolikoršna 
je svitloba sedmih dni." 

Četerta lastnost našega spremenjenega'telesa bo naposled 
ta, da za terpljenje ne bo več sposobno. Naše revno 
telo, ki je zdaj tako mehko in občutljivo, da ga vsaka 
nadloga in vsaka neugodna sapa podre in pokvari, bo 
potem tako neranljivo, da se ga nobena bolečina in nobena 
težava več prijela ne bo. Vse muke in neugodnosti 
mu ne bodo mogle več kaj. Zakaj v nebesih bo Bog 
obrisal vse solze od njih oči; tam ne bo več žalosti ne 
bolečin. O lakoti, žeji, vročini, mrazu, trudu, z eno besedo 
o vsem, kar nas na zemlji tiska in nadleguje, v nebesih 
ne bo sledu ne tirú. Naj gre telo potem skoz goreče 
plamene, ognja občutilo ne bo. To pa je modro in 
potrebno. Zakaj poveličano telo je poklicano, na vse veke 
v doveršeni, večno varni blaženosti svojemu stvarniku slavo 
prepevati. Ta lastnost spremenjenega telesa bi bila pa 
zmiraj v nevarnosti, ko bi človek še Mikaj pripravnosti 
za terpljenje v sebi nosil. Tako bo naše telo spremenjeno 
in upodobljeno preobraženemu telesu Jezusa Kristusa. 


Te prečudne lastnosti daje Bog našim truplom iz 
tega namena, da bodo tim priličniša in sposobniša uživati 
nebeško radost, ktero nam bo po številu in velikosti našili 
dobrih del v nebesih odmeril. Te lastnosti vstalega 
trupla, kakor jih sveta vera razjasnuje, si pred oči postaviti, 
je toliko bolj potrebno, ker bi se sicer težko pomisliti 
zamoglo, kakošna blaženost je našim čutom v nebesih 
pripravljena. — 

19, Svitloba velicastva. 

Preden v nebesa, v posestvo neskončnega velicastva, 
stopimo in troedinega Boga uživati začnemo, treba je, 
da se nek poseben čudež božje modrosti in vsemogočnosti 
nad nami razodene. 

Nek mož, ki ga sv. pismo najpohlevnejšega imenuje 
in ki je imel to posebno srečo z Bogom kakor prijatelj 
s prijateljem občiti, je silno želel, Boga gledati in njegove 
lastnosti spoznati. Večkrat je izdihnil iz globočine 
svojega ljubijočega serca, rekoč: „Ako sem naáel milost 
pri tebi, pokaži mi tvoj obraz, da te spoznam in milost 
najdem v tvojih očeh.* In Gospod mu je odgovoril: „Oh 
Mojzes! ta želja se t] ne more spolniti. Pokazal se ti 
bom, toda zdaj še ne, v nebesih me boš videl; zdaj pa 
se to zgoditi ne more. Mojega obličja ne moreš videti; 
zakaj človek ga ne more videti in živeti.u S temi besedami 
ni hotel Bog samo reči, da človek mora umreti, preden 
gre v nebeško kraljestvo, temveč je očitno povedal, da bi 
človek koj poginil, ako bi Boga videl in ga jasno ogledal. 
Veličastvo in častitljivost bi ga koj poterla, kakor sveto 
pismo drugod pravi. To je lehko zapopasti; zakaj celo 
morje ne gre v malo posodo. Ravno tako ni prostora v 
malem človeškem sercu za toliko radost in blaženost. Kakor 
človeka prevelika vročina ali prevelika merzlota usmerti, 
tako bi ga prevelika radost, ko bi Boga zagledal, koj 
zadušila. Ne da se gledati v žarke opoldanskega solnca, 
sicer človek oslepi. Kako bo toraj gledal v morje božje' 


svitlobe, svetosti in blaženosti, da ne bi ostermel in poginil. 
Kaj pa bo? Tedaj ne bomo nikdar Boga gledali? 
Mkakor; potolažimo se; mi bomo večno živeli in Boga 
gledali. Bog je iznašel nekakšno sredstvo, po kterém nam 
bo mogoče v svitlobo njegove lepote gledati in njegovo 
veličasfcvo na vse veke uživati in posedovati. 

Poglejmo le naše oko ; kakor je majheno , vendar 
koliko obseguje. Kako je nek mogoče, da se v tako mali 
zvezdici našega očesa nebo in zemlja svetita, ki stavendar 
milijonkrat veči od njega, in da ž njim vse vidimo, 
kar je okrog nas in nad nami. To stori svitloba, solnčni 
žarki. Tako bo neka čeznatorna luč, ktere še živa duša 
ni videla, in ki ni nič drugega, kakor neka vdeležba one 
večne luči, v kteri Bog prebiva in se gleda in spozna, 
našemu slabemu duhu in našemu omejenemu umu podelila 
to zmožnost, da bo neskončno svetlost božjo gledati in 
njegovo blaženost razumeti in prenašati zamogel. To 
terdi sveto pismo, ko pravi: „Mesto božje, nebeški «Jeruzalem, 
ne potrebuje ne solnca ne lune , da bi svetila 
v njem, zakaj veličastvo božje ga razsvetljuje." To uči 
kraljevi prerok, ki pravi : „Zakaj pri tebi, o Gospod ! je 
studenec življenja in v tvoji svetlobi bomo gledali luč/' 
Ta čeznatorna svetloba, s ktero bo Bog naš duh obdal, 
daje izvoljenim nekako višo čeznatorno moč, da zamorejo 
svoje oči upreti v središče njegove lepote in bliščobe 
in žarno solnce njegovega bitja gledati vso večnost brez 
najmanjšega zaderžka. Y tej svitlobi bodo v Bogu vse 
videli. Ta luč jim daje moč, da Boga gledati in ga na 
vse veke uživati jim ne bo več nemogoče , marveč njihova 
neskončna radost. Ta rajska svitloba, v kteri bomo 

Boga gledali, je neizmerna, netelesná, nerazrušljiva, neminljiva, 
neugasljiva luč božja, ki angeljem oči ožari 
in večno mladostna serca svetnikov z veseljem napolnuje. 
Kolik je toraj Bog! kako neskončna je njegova lepota 
in blaženost, da je brez čudnega, čeznatornega sredstva 
kar gledati ne moremo. 

7

Nebeška "krona. 


Prav imaš torej, ti o sv. Avguštin, ki praviš, da le Y 
luči slave, le gledaje Boga , se najde največa dobrota, 
največa sreča in največe veselje, doveršena ljubezen, prava 
radost, večna varnost; le pri njena je resnično veselje? 
doveršena lepota, doveršena modrost in vsa blaženost doma; 
le tam gori, v nebesih je mir, dobrota, moč, veselje, 
sladkost, življenje, čast, hvala, veličastvo, mir, ljubezen, 
edinost in večna sreča. 

Napočil bo dan, ko bomo gledali s svojimi očmi, 
česar še oko ni vidilo. O kaka radost bode, gledati neskončnega 
Boga. Pri pogledu božjega veličastva bomo 
pozabili na lepoto sveta, bliščobo zlata, na krasoto polja, 
na veličastvo cele narave, na igranje neizmernega morja, 
zraka, solnčne in lunine svitlobe. Oh gledati Boga, to 
nezapopadljivo lepoto, proti kteri še ni senca vsa lepota 
angeljev in vsega stvarjenja, ki je živ izvir vse lepote, 
tebe uživati in posedovati, je naš visoki poklic! 

20. Gledanje božje. 
Kako velika in nezapopadljiva je ljubezen božja do 
človeka. M mu bilo dovolj, da je vse zanj stvaril, ga 
kralja nad vse stvari postavil in mu nebeško veličastvo 
pripravil ; še vse več mu hoče dati. On sam pravi, da, če 
skušnjave premagamo, in kot pravični umerjemo, bo naše 
plačilo toliko, da veče kar biti ni vstanu. „Jaz — jaz 
sam — bom tvoje preobilno plačilo. " Toraj Bog sam, 
od kterega vse pride, ki je izvirek vseh dobrot in začetek 
vse blaženosti, on sam, ta neskončni Bog, bo naše 
neizmerno večno plačilo v nebesih. Njega gledati, to ti 
bo jedro vse nebeške blaženosti. „Zakaj ni je ne prave, 
ne goljufive, ne domišljene sreče, pravi veliki Tomaž, 
ktere bi v neskončni meri ne uživali, ki Boga gledajo.u 
Vse druge ugodnosti in veselja so manj važna. Boga 
gledati, to je krona vse blaženosti. Kaj se pa to pravi, 
Boga gledati, to človeškemu jeziku izreči ni dano. Sv. 
Pavel piše: „da je zamaknjen v raju slišal besede, kte



rih človeku ni pripuščeno govoriti.& Vendar, ker že nebesa 
Y luči sv. vere premišljujemo, nam veljajo besede 
sv. Avguština, ki pravi: „Ni moč o tem kaj govoriti, 
pa se tudi molčati ne sme.* Poglejmo dalej, kaj sv. 
pismo o nebesih govori : Ono pravi, da, ko v nebesa pridemo 
in po svitlobi nebeške dike sposobni postanemo, 
Boga , večno nevstvarjeno lepoto, gledati „ga ne bomo 
več videli skoz zerkalo kot v megli, kakor tu na svetu, 
marveč takošnjega, kakoršen je v resnici. " On sam se 
nam bo razodel, in mi ga bomo spoznali, kakor smo mi 
od njega spoznani; od obličja do obličja ga bomo gledali, 
in spolnile se bodo nad nami besede pisma, ki pravi : 
„To pa je večno življenje, da spoznajo Tebe, samega 
pravega Boga in Jezusa Kristusa, kterega si poslal. * 

Boga gledati nas bo s četverno blaženostjo napolnovalo, 
namreč: Mi bomo na tenko Boga spoznali, mu 
bomo skoz in skoz upodobljeni; naša ljubezen bo dosegla 
verb vse popolnosti in naposled bomo Boga samega 
dobili v posestvo. 

Razjasnimo nekoliko to resnico. Y nebesih bomo 
spoznali Boga, toda ne od daleč, kakor je nekdaj Mojzes 
obljubljeno deželo le od daleč z gore Horeb videl, ne 
kakor bi z visokega stolpa v ozvezdje gledali, ne skoz 
meglo vere, ne po nauku, ne po njegovih delih, kakor 
biva v tem življenji, tudi ne več pod zagrinjalom sknvnosti, 
kakor v zakramentu sv. altarja, tudi ne le deloma, 
ali le nekoliko, ne! ne! marveč veselite se .kristjani! — 
veselite se ljubezni polne duše! — mi bomo spoznali 
Boga, kakor je v resnici ; žarno veličastvo večnega Očeta, 
edinorojenga Sina in posvečevalca sv. Duha, ljubezen 
presvete Trojice, njene skrivnostne lastnosti, vse to nam 
bo jasnejši kot beli dan. Zakladi njegove doveršenosti, 
njegova večno stara in večno nova lepota, njegova ne« 
skončna svetost, neizmerna modrost in vsegamogočnost, 
njegova milost, in resničnost, njegova nezapopadljiva neskončna 
ljubezen do vseh stvari, vse to bo v najsvitlejši 
iuči pred nami stalo. Vse skrivnosti naše sv. vere, nad 

7* 


iterimi zdaj naša pamet stermi, jih bomo v hipu popolnoma 
spoznali in razumeli. Spoznali bomo neskončne 
čudeže stvarjenja, odrešenja in vladárstva sveta, spoznali 
bomo tiste čudne poti, po kterih je Bog vsakega človeka 
iskal, ga varoval, miloval in proti nebesom nagibaL 
Zgodovina vesoljnega sveta in vsakega bitja posebej nam 
bo stopila v svitli luči pred oči. Spoznali bomo vse stvari, 
karkoli jih je bilo na svetu, in vse njihove lastnosti; 
spoznali bomo pekel, kterega smo se ognili, ostro sodbo, 
kteri smo zbežali, in vsakega pogubljenca posebej. V 
Bogu bomo naposled spoznali nebesa in njegovo veličastvo, 
Marijo, vse angelje, vse nebeške duhove. Z eno besedo 
: zajemali bomo iz morja božjega spoznanja, kolikor 
bomo po veči ali manjši stopnji naše svetosti prenašati 
zamogli. G-ledaje Boga bomo vse spoznali. „Kaj vse ne 
vidi, kliče sv. Avguštin, ki v vsegledajočem vse vidL 
Vidivši Boga, bomo videli ob enem nebeško veselje, veselo 
večnost, večno blaženost, blaženo Trojico in trojedinega 
Boga, in to srečno gledanje v Boga je veselje našega 
Gospoda.u 

To vse bomo stopivši v nebesa na pervi pogled zagledali 
in vso večnost čedalje bolj spoznovali. Mi bomo 
enaki človeku, ki po noči v staro, gotično cerkev pride, 
pa nič ne vidi, in se le z mislijo, da je lepa, potolaži. 
Drugi dan pa, ko solnčni žarki skoz okna prisijejo, vso 
bliščobo veličastnega poslopja in čudne prozorne malarije 
na oknih naenkrat zagleda, in bolj jih gleda, zmiraj 
večo lepoto v njih občuduje. 

Kako pa to biva, da ko se Bog gleda, se vse ? 
njem vidi, vsi angelji in vsi svetniki in vsak posebej? 
kolikor nam Bog po meri naše sposobnosti razodeti hoče, 
to nam prav mično in razumljivo opisuje sv. Terezija, 
ki pravi, da si misli Boga in gledanje božje, kakor veliko 
sobano, v kteri je eno veliko ogledalo in brez števila 
raznih manjših in večih ogledal. Kdor pogleda v 
veliko ogledalo, vidi ne samo ogledalo in samega sebe 
v njem, marveč vsa ostala ogledala, ki so v sobani in 


101 

vse, kar vsako teh ogledal kaže, kolikor zamore oko videti 
in razločiti. Od tod je videti, da edina čednost, ki 
nas tje pelja, kjer bomo Boga gledali, nam daje pravo 
modrost, in da si ž njo vse pridobiti zamoremo. To nam 
spričuje tudi razsvitljena sv. Jedert. Njej se nekdaj prikaže 
neka nmerla sestra, in jej razodene čudne reči o 
nebeškem kraljestvu. „Od kod veš ti vse to? jo vpraša 
sv. Jedert ; vsaj si bila v življenju najprostejša sestra v 
našem samostanu." „Dovolj ti je, jej odgovori mertva, enkrat 
Boga pogledati, da se vse naučiš. * To veliko resnico 
terdi tudi sv. Gregor, ki piše: „Lahko verjamemo, 
da svetnikom ni nič skritega od zunaj, ki znotraj Boga 
gledajo.a 

Kaj vse in kako jasno bomo spoznali, ko bomo 
Boga gledali. Vsa človeška modrost še senca ni proti 
tistemu spoznanji, ki ga bomo takrat dosegli. Eevna 
kmetica bo v nebesih tisočkrat bolj učena, kakor je zdaj 
prevzeten modrijan, ki pred svetom zavolj svoje učenosti 
slovi, ki pa ni zapisan v bukve življenja. „Če so učeni-
Ijudi vsi zveličani v Platonovi učenosti, v Oiceronovi 
govornosti in v Salomonovi modrosti, kako bodo še le 
srečni, piše sv. Bonaventura, ko bodo deležni spoznanja 
ín modrosti neskončnega Boga, ki je začetek in izvirek 
vse učenosti in vednosti. * 

Eazun spoznanja ima gledanje božje še ta nasledek, 
da človeka popolnoma Bogu upodobi. Naj revček na svetu 
še tako slavnega kralja gleda, ostane vendar revček; 
naj gerd človek gleda še tako lepo lice, ostane vendar 
gerd, kakoršen je bil. Vse drugače je v nebesih. „Vemo, 
da bomo, ko se prikaže, njemu podobni, ker ga bomo 
videli, kakoršen je", veli sv. Janez. Še več; „ko bomo, 
piše sv. Pavel, z odgernjenim obličjem veličastvo Gospodovo 
gledali, bomo vsi od svitlobe kakor od duha Gospodovega 
v ravno tisto podobo spremenjeni.a 

Na svetu je mnogo treba, da kdo prav zadene, ki 
živega človeka risati hoče. In če ga tudi prav zadene^ 
če je malarija vsa podobna živi podobi, vendar je le brez 


102 

gibanja in življenja. Ako pogledamo T ogledalo, prikaže 
se nam koj naša podoba ; ona je živa in se giblje ; toda 
tudi ta prikazen ni resnična. 

Neskončno drugače je pri Bogu. Cilj in konec na~ 
šega življenja na zemlji je, se Bogu čedalje bolj upodobljevati; 
zakaj „za nas je poprej vedel, nas je tudi 
poprej odločil, da bomo enaki podobi njegovega Sina.* 

Človek naj se toraj trudi, da ta cilj in konec svojega 
življenja Kristusa posnemaje doseže. Pa, oh kako težko 
je to! in kako pomanjkljivo je vse naše prizadetje! Y 
nebesih pa nas bo Bog v hipu sebi upodobil. „Yemo? 
da, ko pride Gospod in ko bomo videli, kakošen da je? 
se bomo koj v njegovo podobo spremenili in preobrazili. * 
Njegova svitloba, njegova lepota in njegova narava bo 
ob enem tudi naša. Berž ko ga bomo zagledali, ko bo 
žar njegovega veličastva našo dušo prešinil kakor luč 
kristal prešine, bomo se v hipu vanj spremenili. Kakor 
se kapljica vode, ki pade v sod, z vinom zedini, ali 
ali kakor se razbeljeno železo v ogenj spremeni, tako 
se bomo mi v Boga spremenili. Ta spremena ne bo samo 
na videz, marveč bo v resnici ; tudi ne bo terpela le 
kak čas, temveč bo večna. „Človeška narava, pravi sv» 
Bernard, mi bo sicer ostala, toda zadobila bo drugo podobo, 
drugačno moč in skoz in skoz drugačno veličastje* 
kakor hitro bom stopil pred obličje božje. In ta enako» 
bitnost z Bogom, ta sprememba v njega bo ob enem 
vstop v Gospodovo veselje. Živel bom, toda ne jaz, marveč 
Gospod v meni. Bog mi bo v duši, v pameti, v 
spominu, v volji in po vstajenju tudi v celem telesu* 
Jaz bom po stopnji moje sposobnosti tako lep, tako 
prost, tako miren in srečen kakor je Bog sam, ž njim 
bom živel in ž njim kraljeval na vse veke." Iz tega 
zedinjenja z Bogom bo potem izvirala doveršena ljubezen 
do Boga. „On bo, pravi sv. pismo, Bog naših sere in 
delež naš na vekomaj." Takrat še le bodo besede : „Moj 
Bog in moj Gospod, moj Bog in moje vse, * imele svoj 
pravi pomen. Zagledavši Boga bo nehala vera, konec bo 


103 


upanja, edina ljubezen bo ostala. „Oh ljubezen! ljubezen! 
zdihuje sv. Avguštin, ti najsladkejši občutek človeškega 
serca ; brez tebe je reva in tuga vse posvetno. In vendar 
si v tem življenju le želja, ki se nikdar ne ukroti. Ob 
sladka muka! ti si veselje in bolečina naših sere; oh 
kdaj bo napočil tisti dan, da se nam bo to hrepenenje 
nasitilo, da bo v resnici naš večni užitek. Le takrat — 
pravi dalej ta svetnik — ko bomo Boga gledali; zakaj 
ljubili ga bomo iz celega srca, tako, da naše srce ne 
bo zadosti veliko za toliko veselje; in veselili se bomo 
iz celega serca, da v našem sercu ne bo zadosti prostora 
za .toliko veselje. Gledanje in spoznanje božje in spremeujenje 
v Boga bo v naših sercih užgalo ogenj hvaležne 
svete, sladke, čiste, nježne in večne ljubezni. Ljubezen 
božja in njegova neizmerna lepota nas bote tako ginili, 
da bote nekoliko svoje prostosti zgubili ter nas z nekakšno 
sladkostjo primorali, edinega Boga čez vse Ijubiti." 
„Ljubezen, pravi omenjeni svetnik, je zrak, ki ga 
zveličana duša, ktera Boga gleda, diha; ljubezen je duh, 
ki jo oživlja; o ljubezni bo mislila, o ljubezni govorila 
in edino v ljubezni bo živela; prav za prav ne bo mislila, 
ne govorila, ne živela, kakor mi, marveč bo samo 
ljubila in bo ljubljena od Boga, in v tej ljubezni bo 
našla najvišo blaženost ter bo deležna vseh nebeških dobrot. 
Zakaj Gospod jej poreče : Ti si moja in jaz sem 
tvoj na vse veke. Tirjaj, karkoli želiš, vse ti dam, nad 
vse moje zaklade te bom postavil. Pristopi toraj, o ljuba 
nevesta, in pojdi v veselje tvojega Gospoda. Vse, kar 
imam, je tvoje; gospoduj in kraljuj z menoj vred na 
vse veke. Uživaj, kolikor zamoreš, nebeško veselje, ki je 
tudi moja blaženost; jaz sem tvoje neizmerno veliko plačilo. 
O blaženost svetnikov! kolika si! o dobrotljivost 

večnega Boga ! kako neskončna in nezapopadljiva si ! 

Boga toraj popolnoma spoznati, v Boga se spremeniti, 
Boga čez vse ljubiti in popolnoma posedovati, 
to je — čeravno smo nekako revno razložili — Boga 
gledati To je toraj ona blaženost, ono neskončno večno 


veličastvo, kterega sv. pismo meni, ko pravi, „da oko 
ni videlo, uho ni slišalo, ne človeško serce občutilo, kar 
je Bog pripravil vsem, ki ljubijo njegov prihod. " Ta je 
ona blaženost, ki je tolika, da za las veči biti ne more ; 
ta je ona blaženost, ktero sv. pismo dragocen biser, 
kraljestvo in krono imenuje ; blaženost, pravim, ktero je 
Gospod vsem namenil, ki mu zvesto služijo, zakaj: „Jaz 
bom tvoje neizmerno, večno plačilo/' 

21.' Izliv serca, 

Boga gledati, oh nepopisljivo veselje! Kaj je ven


dar človek, da na-nj misliš ? Prah in pepel, odgovore 

sv. očaki. Kaj je človeško življenje ? dim, ki se razkadi, 

kličejo aposteljni, in vesoljni svet je le peščica prahu v 

božjih očéh; vsa zemlja je le neznatna pičica v orjaški 

sestavi sveta ; in na tej zemlji je človeški rod, in v nje


govem neizmernem številu sem jaz. Oh kaka pičlost je 

posamezna stvar v neizmernem prostoru in času ! In ven


dar si ti, o dobrotljivi Bog! od vekomaj na me mislil^ 

ter mi neukrotljivo željo po ljubezni do tebe v serce 

vsadil. Posestvo vesoljnega sveta mi je premajhno; po 

neskončni dobroti koperni moje serce, in moje želje lete 

kakor ognjene pušice za nekakšno mi do zdaj neznano 

srečo. 

Gledati in spoznati Boga, to mi je edina sreča, ki 
moje serce pomiriti, mojo žejo pogasiti in plamena mojega 
koperneiija ugasiti zamore. Tebe, o Bog ! nezakritega 
gledati; te ljubiti brez naveličanja, te hvaliti brez utrudenja, 
te posedovati brez strahu, tebe še kedaj zgubiti, 
to bo moj delež v rajskem veličastvu. 

Ko vojsko svojega zemeljskega življenja dokončam 
in ob smertni uri zmago dosežem, bodo se odperle pred 
menoj vrata večnega svetišča; čas in večnost mi bota 
stopila pred oči in moji hrepeneči duši, v trenutku razodele 
se mi bodo vse božje skrivnosti in lastnosti, gledal bom 
v obličje neskončnemu Boga. In gledaje njegovo lepoto 


se bo zlil moj um v neizmerno morje večne svitlobe in 

moje serce se bo topilo v sladkosti njegovih dobrot ; moje 

dušne moči se bodo z neskončno radostjo v Bogu upo


kojile, in svěste si, da bo ta sreča večna, bodo popol


noma srečne. 

Takrat še le bomo spoznali, da je zemeljsko živ-
Ijenje le košček našega življenja, da je le nečimernost, 
le sanje, le skušnja. Da smo tu enaki popotniku, ki po 
noči skoz krasno dolino potuje, pa le toliko svitlobe od 
svoje svetilnice dobiva, kolikor mu jo je za silo potreba 
ter še le ob zoru, ko solnčmi žarki dolino razsvitlé, nenadjano 
krasoto doline zagleda in občuduje. Tako bo naše 
serce, ki zdaj za berlečo lučjo svete vere po noči tega 
življenja popotuje, takrat, ko mu bo zarja večnosti prisijala, 
se koj zbudilo iz globokega spanja , in gledaje 
Boga se prepričalo, kaka sreča in blaženost je biti deležnikom 
nebes, sodedičem Kristusovim, otrokom božjim 
in družnikom angeljev in svetnikov. Takrat ne bo več 
vere, konec bo upanja, edina ljubezen bo ostala in krono 
zadobila. Hrepenenje po ljubezni bo zasitjeno in moja 
žeja po resnici, miru in blaženosti se bo za vselej na vse 
veke ugasila. 

Ob kdaj bo napočil tisti dan , ki me bo rešil iz 
ječe tega umerljivega življenja in me preselil v ono obljub-
Ijeno deželo, kjer bom vse božje čudeže razumel, rajsko 
veselje užival ter Boga gledal brez konca in kraja! 

22. Jezus v nebesiL 
„B™ W rad videl v ujegovi bliščobi" — rekel je 
nekdaj sv. Krisostom — „in sv. Pavla pridigati in Kristusa 
po svetu hoditi. * Res mnogo je želel ta mož, toda 
še več bomo mi dosegli, ko v nebesa pridemo, Ondi 
bomo videli nebeški Rim, božje mesto , v njegovi neskončni 
bliščobi in svetega Pavla obdanega od angeljev 
in svetnikov; in Jezusa, ne kakor je po svetu hodil v 
človeški podobi, temveč v žarni rajski svitlobi, sedečega 


106 

na svojem prestolu, Boga gledati, to bo verhunee naša 
blaženosti Y nebesih; razun te blaženosti nas ne bo v 
nebesih nič toliko mikalo in veselilo, kakor gledati neskončno 
lepoto Jezusa Kristusa- Sv. pismo pravi, „da 
je bil Jezus, ko je kakor Bog in človek po zemlji hodil, 
najlepši od vseh človeških otrok. * Filô, ajd, nam je njegovo 
podobo opisal. Kako lep in ljubeznjiv je moral 
biti, vidi se bolje odtod, ker je njegova lepa postava, 
njegova beseda in vse njegovo vedenje tako silno ganilo 
vsakega človeka, kdorkoli ga je videl, Ustmeno sporočilo 
priča, da je že takrat, ko je še kakor fantič v hiši svojega 
rednika živel, veljal ta pregovor, če je bil kdo žalosten 
in pobitega serca : Grem gledat Jezusa, Sina Marijinega. 
Njegov pogled je ulil mir v pobita serca in 
odpravil vso tugo in britkost iz njih. Njegovo obličje, 
njegovo govorjenje in vedenje, kakor sv. Brigita spričuje, 
je bilo polno rajske milote, ktera mu je serca 
vseh naklonila. Ena beseda je bila zadosti, da sta Peter 
in Andrej in vsi ostali aposteljni vse zapustili in za njim 
šli. En pogled njegovih milih oči je imel to moč, da je 
padšega Petra do grenkih solz ginil in očitno grešnico 
Magdaleno z gorečo ljubeznijo navdal. Zato so se ga 
njegovi učenci tako deržali, da jih ni bilo v stanu nič 
ločiti od ljubljenega učenika. Ko jih je nekdaj vprašal: 
„Hočete li tudi vi proč iti,* odgovori mu Simon Peter: 
„Gospod! h komu pojdemo, ti imaš besedo večnega živ-
Ijenja." In pri neki drugi priložnosti reče Tomaž: 
„Pojdimo tudi mi, da ž njim umerjeino". Tako so se 
učenci Jezusa deržali; kaj pravim učenci? „Yes svet je 
šel za njim ^, kakor se bere v svetem pismu. Kamorkoli 
je šel, bodi si na goro, Y puščavo ali k morju, povsod 
ga je množica sprejemala in obdajala. Ljudje so zapustili 
hiše in mirišče, so pozabili na jed in pijačo, ter 
šli za njim; po več dni jih ni bilo odtergati od njega; 
tako jih je očaral njegov pogled. Celo ajdje in neverniki 
so prihiteli, ter vikali rekoč: Jezusa bi radi videli! Jezusa 
bi radi videli! Njegovi ljubezni ni bilo zoperstati. 


107 


Spreobernjenje očitne grešnice Magdalene, obudenje mladenča 
Y Najmu in Lazarja k življenju, tolikim podeljeno 
odpuščanje grehov, čudeži, ki jib je nad revnimi in z 
nadlogami obteženimi doprinašal, z eno besedo : vse, karkoli 
je storil, vsaka beseda in vsaka stopinja, vse spričuje 
njegovo ljubezen do ljudi. In kdo zamore že 18 
sto let podobo križanega Kristusa pogledati, brez da ne 
čuti gorke ljubezni v svojih persih in velikega hrepenenja, 
enkrat od obličja do obličja gledati tega, ki nas je Ijubil, 
ljubil do smerti. 

Kolika radost bo toraj gledati poveličanega Kristusa 
v nebesih. Na gori Tabor, veli sveto pismo, je 
pokazal svojim učencem en žark svoje nebeške svitlobe. 
Njegova oblačila so bila bela kot sneg in njegov obraz 
se je svetil kot solnce. Mojzes in Elija, preroka starega 
zakona, sta prišla iz nebes ter se pogovarjala ž njim. 
In Bog oče se je oglasil. Ta žark njegovega veličastva 
je tako presunil učence, da jim ni bilo mogoče, gledati 
mu v lice. Bili so vsi srečni na tem mestu, da se od 
njega kar odtergati niso mogli. Zato je rekel Peter Jezusu. 
„Gospod! dobro nam je tukaj; ako hočeš, naredimo 
tukaj tri šotorje. * In po vstajenju, kakšna radost 
in nebeška slast je navdajala vse, ki so ga videli. Magdalena 
vidivši ga pervikrat, ga ni spoznala; še le ko jo 
Crospod po imenu pokliče, spozna ga, povzdigne krik, 
ter reče vsa ginjena: „R&bboni* in hoče vsa plamteča 
ljubezni se okleniti njegovih nog. In neverni Tomaž, ko 
položi perst v Jezusove rane in roko v njegovo desno 
stran, zdihne s trepetajočim glasom: „Moj Bog in moj 
Grospod !a Tudi mi ob smertni uri, ko nas bo vse zapustilo, 
ne bomo imeli druge tolažbe in druge nade, kakor 
križ Kristusov, ako zdaj Jezusa v resnici ljubimo. Na 
križ Kristusov bomo upirali svoje oči; križ Kristusov 
bomo pritiskali na ustnice in serce; ime Jezus bo naš 
zadnji zdihljej in naša poslednja nada. Jezusa v serca, 
Jezusa na jeziku, njegov križ v rokah; tako oboroženi 
bomo polni zaupanja stopili pred sodbo, kjer bomo Je« 


108 

zusa, Sina božjega, Y kterega smo verovali, v kterega 
smo upali in kterega smo čez vse ljubili, pervikrat v človeški 
podobi videli 7 ki bo sprejemal svoje služabnike v 
večno življenje. 

Ako je Jezusova lepota in ljubezajivost že tu na 
zemlji ljudi tako veselila in osrečevala, kaj bo še le tam, 
ko ga bomo v doveršeni preobraženosli in v vsi bliščobi 
rajskega veličastva od obličja do obličja gledali. Bogoslovci 
dvomijo, ali bomo v nebesih Boga samo z dušnimi 
očmi gledali, ali pa bo tudi telesno oko po svit» 
lobi nebeške dike toliko moči zadobilo, da ga bo gledati 
zamoglo. Ysi svetniki in vsi bogoslovci so pa v tem ene 
misli, da razun gledanja božjega, ki je prav za prav 
jedro nebeške blaženosti, je največi veselje v nebesih, 
gledati, spoznati in ljubiti milega Jezusa. 

Zares, kolika bo radost, gledati kraljestvo neskončnega 
veličastva, ktero je Oče svojemu edinorojenemu Sinu 
od vekomaj pripravil; gledati Jezusa, pervorojenca človeškega 
rodu, sedečega na desnici božji in v njegovi 
osebi nas iste poveličane; kolika bo radost, ko napoči 
veliki dan Kristusovega razodetja, kakor ga sv. Peter 
imenuje, ko bomo spoznali, kako nam je Jezus s svojim 
terpljenjem in s svojo smertjo na križu zaslužil nebesa in 
jih nam odperl; kako je Oče ljubezen svojega Sina in 
trud za razširenje svete vere poplačal z neskončnim veličastvom, 
ki je čudež božje vsemogočnosti ! Kolika radost 
bo videti, kako je Kristusu, našemu Gospodu, Odrešeniku, 
Učeniku in bratu vsa oblast dana v nebesih in na 
zemlji; kako se pred njim njegovi največi sovražniki s 
strahom, trepetom kakor črviči v prahu zvijajo ; kako mu 
je Oče ključe nebes in pekla izročil; viditi, da je on 
začetek in zveršetek vseh stvari, neskončni Bog in Gospodar 
prihodnjega življenja, kterému je Oče vso sodbo 
izročil, naj bi se Sin kakor Oče poveličal; kolika bo 
radost, ko bomo ljubezen njegovo v njeni neskončni velikosti 
zapazili ter spoznali, kako so njegove rane, njegova 
kri in njegovo ponižanje bili za nas neposušljiv 


zvirek gnade in milosti; ko bomo videli, kako seilesketajo 
y rajski svitlobi njegove rane, sedemkrat svtlejše, 
kakor svitloba solnca in se prepričali, kako drage so mu 
bile naše duše, da je celo njih ime v svoje roke s kervavimi 
čerkami vpisal, nam svoje serce odperl in nam večni 
sedež ljubezni v nebesih pripravil ! Kolika bo radost, viditi, 
kako je Jezusu vse, kar je za nas izgubil, v neskončno 
mero povernjeno; nekdaj, — bomo takrat zdihovali 
— je bil revček, zdaj pa je bogatin in gospodar 
nebes in zemlje ; nekdaj je bil zaničevan in kakor izveržek 
človeštva zapljuvan in kakor červ v zemlji z nogami poteptan, 
zdaj pa nosi krono rajske dike na glavi, sedi na 
sedežu neskončnega kraljestva, na desnici svojega Očeta; 
nekdaj od vseh zapuščen, zdaj od vseh ljubljen in češčen ; 
nekdaj žalosten do smerti, zdaj pa ves v blaženost in v nepopisljivo 
veselje utopljen. Nekdaj mož bolečin s kervjo polit, 
ves v ranah, zdaj pa svitlejši kot solnce. Ta, ki je bil nekdaj 
na križ razpet, je zdaj živ, je od smerti vstal, se je prerodu, 
je zmagal smert, je kralj življenja, čigar neskončna dika se 
bo zarila na vse veke. Kolika bo radost, ko bomo Jezusa 
tako «rečnega videli in v njem tudi svojo srečo 
našli! Zakaj res je, da, če ž njim umerjemo, bomo tudi 
ž njim živeli ; če ž njim terpimo, bomo tudi ž njim poveličani; 
če se ž njim vojskujemo, bomo tudi ž njim 
kronani in ž njim kraljevali. On bo spremenil naše revno 
telo in ga upodobil svojemu častitljevemu telesu in kakoršni 
tovarši smo mu v terpljenji in vojskovanji na 
zemlji, taki tovarši in deležniki njegove sreče in blaženosti 
mu bomo tudi v nebesih. Mi bomo srečni, ker 
bomo srečnega videli Jezusa, ki je glava tistega duhovnega 
telesa, čigar udje smo mi. Zanj, ž njim. in po njem 
bomo v nebesih živeli in vso večnost kraljevali. 

Oh, pač res ! serce, ki Jezusa ljubi, zamore kapljico 
one blaženosti in sreče, ki jo izvoljeni v nebesih Jezusa 
gledaje uživajo, že tu na zemlji okušati. Zato bomo ob 
koncu te knjige kaj malega opomenili iz življenja nekterih 
svetnikov, ki so ljubezni do Jezusa posebno go



110 

reli. In da karkoli je mogoče, pojasnimo veselje nad 
Jezusom v nebesih, odprimo še enkrat sveto pismo. Tu 
opisuje sv. Janez v skrivnem razodenji slovesnost, ki jo 
je nebeški Oče svojemu Sinu v nebesih napravil, ter jo prilikuje 
z ženitnino nedolžnega jagnjeta s cerkvijo, s 
skupščino izvoljenih. „Veselimo se in veselja poskakujmo 
in dajmo čast Bogu, tako beremo ondi — zakaj prišla 
je ženitnina Jagnjetova." In ko hoče ta apostelj radost 
nebeške ženitnine, ki jo je Oče svojemu Sinu in po njem 
odrešenemu človeštvu napravil, dalej opisati, išče in išče 
besedice, pa jih ne najde. Nebeško veličastvo naj bo pred 
vsem plačilo za daritev, ktero je iz ljubezni do človeških 
otrok na zemlji doprinesel, in odškodilo, vredno božjega 
veličastva, ki vse želje nasiti in vse nade neskončno prekosi. 
To veličastvo bo doseglo na dan večnosti svoj 
naj visi verhunec. Takrat bo Jezus predmet naše molitve 
občne ljubezni. Angelji bodo z nepopisljivim hrepenenjem 
va-nj stermeli in to gledanje bo njihova blaženost. Vse 
bo prepevalo vesele pesmi in hvalilo Boga Očeta, da je 
svojega Sina, ki je za ljudi smert prestal in od mertvih 
vstal, po pravici odškodoval. In nebeški duhovi bodo z 
ginljivim glasom izvoljenim klicali, rekoč: rBlagor jim, 
ki so na ženitno večerjo nedolžnega Jagnjeta poklicani.* 
Ta ženitnina pa med Jezusom in njegovimi izvoljeni ne 
dá se opisati. Nihče, tudi razsvitljeni sv. Janez ni bil 
v stanu, njeno bliščobo opisati. Ondi bo sama radost, 
vse bo veličastje, vse blaženost. Vse trume nebeščanov? 
vtopljene v rajsko slast, bodo enoglasno zavikale: 
„Alleluja, vredno je jagnje, ki je bilo zaklano, časti, 
slave in češčenja." Ti si vse obnovil, Ti sam, o Gospod, 
si vreden, odpreti bukve življenja in odkriti v njih skrivnost 
vseh skrivnosti. V tvojem imenu nam je zveličanje 
došlo; ti si nam krono prislužil; zato bodi čast, hvala 
in slava, molitev in zahvala našemu Jagnjetu, ker se je 
Očetu v čast in svojim bratom v zveličanje daroval; 
zakaj le tvoja smert, o Jezus, le tvoja kri nas je z 
Očetom spravila in nam toliko sreče naklonila. Zato te 


Ill 

je Oče kronal ter ti gospodarstvo nad vse stvari izročil. 
Tako opisuje sv. Janez slovesnost nebeške ženitnine, ter 
dokazuje, da Jezusu gre vsa čast in radost v nebesih, 
in da bodo izvoljeni vseli narodov pričevali, da so po 
njegovi kervi in z njegovim britkiin terpljenjeni toliko čast 
in blaženost dosegli. 

23. Marija v nebesih, 
Kdor pozna serce blage ia mile matere, kdor ve, 
kolika žalost je, daleč od nje živeti, ta tudi vé, kolika 
je radost, po dolgi ločitvi jo zopet videti. Ta radost je tim 
veča za tistega, ki je skerbno mater pri odhodu v rev-
ščini pustil, pa jo potem srečno in v blagostanji zopet 
najde. Ta resnica se bo poterdila, ko v nebesa pridemo 
in Marijo zagledamo. Blagor nam, da smo ljubezen do 
te mile matere tako rekoč z otročjim mlekom v se serkali; 
blagor nam, da smo zgodej spoznali, koliko ona 
zamore, da njene lepe čednosti posnemamo, jej otroško 
ljubezen skazujemo, ter njeno materno ljubezen, moč 
njene priprošnje in njeno mogočno varstvo že v tem življenji 
sto in stokrat občutimo. Blagor nam, da smo jej 
kot hvaležni otroci vdani in da vse svoje zaupanje vanjo 
stavljamo. Ob naši smrtni uri, če v božji milosti umerjemo 
in nebeško veselje dosežemo, bo Marija, ki ima za 
Jezusom pervo mesto v sercih pravovernih kristjanov, še 
le naše pravo veselje. Takrat, oh takrat bomo to mater 
milosti osebno gledali in spoznali, da ni več dekla Gta~ 
spodová, ne revna od sveta zapuščena mati križanega 
Kristusa, temveč da je poveličana mati poveličanega Kristusa; 
takrat, oh takrat bo naše veselje zakipelo do 
verha; videti, kraljico nebes, od obličja jo gledati, imenovati 
jo svojo mater, to bo naša preobilna blaženost. (3e 
oko ni videlo, če uho ni slišalo, ne človeško serce občutilo, 
kar je Bog pripravil, tem, ki ga ljubijo, kako krono, kak 
sedež veličastva je Bog nek Mariji pripravil, ki ga je bolj 
ljubila, kakor vsi angelji in vsi svetniki in ktero je že 


112 

tu na zemlji bolj ljubil ter jo z večimi gnadami obdaril, 
kakor vse druge stvari! Res, Bog je Marijo, ki je mati 
Jezusova biti zaslužila in ki je več gnad in veččednosfi 
in zaslug imela, kakor vsi ljudje, celo več, kakor vsi 
angelji, gotovo tudi v nebesih nad vse nebeščane povzdignil 
ter jej sedež najbliže sebe odločil. „Kakor je solnce 
svitlejše od zvezd, tako je Marija slavniša od vseh nebeščanov," 
pravi sv. Bazilij. „In kakor se zvezde in 
luna tako rekoč skrijejo, ko solnce prisveti, tako otemni 
bliščoba angeljev in svetnikov pred Marijino svetlobo,u 
piše sv, Damijan. In kakor se luna in planeti po solnčnem 
odsvitu razsvité, tako zadobijo svetniki, Marijo gledaje, 
veči veselje in blaženost. Zato terdijo cerkveni 
učeniki, da so veseli in neskončno srečni vsi, ki Marijo 
v nebesih gledajo. 

Sv. Janez, ljubljenec Gospodov, opisuje v svojem 
skrivnem razodenji nek poseben nebeški čudež: „Žena, 
pravi on, je s solncem obdana in luna pod njenimi nogami 
in na njeni glavi je krona iz dvajnajst zvezd." 
Toda, kako slab je ta opis, kako revna je ta podoba 
proti resnici! Krona, s ktero je večni Oče svojo ljubo 
hčer. Sin božji svojo mater in sv. Duh svojo preblago 
nevesto venčal, je tisočkrat lepša , kakor krona iz dragocenih 
kamnov ali pa iz svetlih zvezd. In kaj je 
svetloba dneva proti svetlobi, ki Marijo v nebesih 
obdaja. Namesti lune so jej angelji in nebeški duhovi 
pri nogah; zakaj prestol, na kterém Marija sedi, je veličastniši 
od sedeža Kerubinov in Serafinov. Jezus sedi 
na desnici svojega Očeta, Marija pa na desnici njegovi. 
Kakor je bila na zemlji z milostmi obdarjena in med 
vsemi ženami poveličana, tako je veličastna tudi v nebesih 
ter povzdignjena nad vse kore nebeških duhov, ki 

jej večno hvalo , večno Allelujo prepevajo , radovaje se, 
da imajo tako kraljico za svojo mater. 

Pa kako merzle in revne so te besede, o Marija, s 
kterimi bi rad našo radost nad tvojim veličastvom v 
nebesih opisal ! Govori toraj ti? mati cerkev, učenica mo



drostî, namesto mene ter povej nam, kako velika in veličastna 
je naša mati v nebesih in kako srečni bodo, ki 
jo bodo nekdaj gledali, na njenem maternem sercu sloneli 
in ž njo vred rajsko blaženost uživali. Zdi se mi, 
da se mi ta želja spoinuje, ko slišim verne kristjane 
lavretanske litanije pobožno moliti. V tem krasnem vencu, 
ki ga je cerkev svoji gospi v Lavreti spletla, so spletene 
in nabrane skrivnosti in podobe, ki nam postavljajo 
doveršeno Marijino veličastvo in blaženost v nebesih pred 
oči. Svetniki so nam priča, kako človeško serce veselja 
igra, ko te skrivnosti premišljuje. Mati božja, mati milostljiva, 
mati prečudezna, devica modra, podoba pravice, 
skrinja mirú in sprave, hiša zlata, jutranja da niča, oh 
kakšne podobe ! kako lepo kaže vse to Marijino veličastvo 
in njeno nepopisljivo blaženost v nebesih! Zares, ako 
Bog da, bomo enkrat vse do drobnega razumeli, kar je 
Bog nad Marijo razodel. Sedeli bomo med trumami izvoljenih, 
ter jej enoglasno nebeški slavospev prepevali, 
Úeščena si, o kraljica ! bodo klicale device : mi smo kra-
Ijice nebes, ti pa si naša kraljica; ti si bila perva, ki 
si nas učila svoje devištvo Bogu posvetiti; ti, o najčistejša 
devica! si nam Jezusa za ženina prisnubila. Oeščena 
bodi, o kraljica! bodo vikali spoznovavci; ti sinašakraljica, 
ker si nam v življenji pot pokazala, po kterém smo 
v sveti raj dospeli. Ceščena si, o kraljica! bodo prepevali 
sv. mučeniki — tvoje junaštvo nam je v nadlogah 
sercnost dajalo, da smo življenje za vero dali, ter si s 
svojo kervjo — ni nam bila predraga — nebesa kupili. 
Ceščena bodi, o Marija! se bodo oglasili aposteljni, očaki, 
preroki in vsi svetniki, in vse trume angeljev, ti si naša 
kraljica, mati našega kralja, poveličana med ženami, milosti 
polna, svetnica svetnikov, Bogu najljubša, neomadeževana 
in najlepša od vseh stvari ! Ti si cvet naše domovine, 
naša čast, veličastvo nebes, naša gospa; ti, o 
Marija, si in ostaneš na vekomaj naša mati! 

8

Nebeška kroaa. 


114 

24, Družba v nebesih. 

Odkritoserčen, blag in zvest prijatelj nam sladi živ-
Ijenje. Zvest prijatelj osrečuje človeka že na tem svetu. 
^Kdor najde prijatia, najde zaklad," pravi sveto pismo. 
Več velja zvest prijatelj kakor vse ; vse zlato in srebro ni 
nič v primeri z njegovo ljubezaijo in zvestobo, — on 
je zdravilo življenja in neumerjočnosti. Prijazno občiti z 
blagim, izvedenim in Ijubeznjivim človekom je tako mično, 
da je sv. Avguštin pred svojim spreobernjenjem mislil, 
da mu kar ni obstati brez prijatia. „Moje serce, piše on, 
je zmiraj nekaj iskalo, kar bi rad ljubil ; tako sladko mi 
je bilo, ljubiti in ljubljenemu biti.Ä Hrepenenje po ljubeznivi 
in prijazni družbi je tako vkorenjeno v naša serca, 
da se človek osamljen ne čuti prav srečnega. Obilno 
obložena miza je dolgočasna, ako sam pri njej sediš. 
Kraljevski dvor je puščava, ako sam v njem prebivaš. 
Osamljenost je največi kazen ; skušnja uči, da jetnik, zapuščen 
od vseh, obupa ali se celo sam umori. Pa kje 
najdeš zvestega prijatia in prijetno družbo? Malo je 
treba, da se večletna prijaznost podre in stara ljubezen 
ugasne. Še manj pa je najti veliko društvo, v kterém 
zmiraj ljubezen, edinost, mir in sreča kraljuje. Zakaj 
kako je mogoče, da bi ljudje nizkega in visokega stanu, 
surovi in izobraženi, pametni in razpašeni, pobožni in 
hudobni, čednostni in nevošljivi, skopi in blagodušni, 
krotki in jezljivi zmiraj enega serca in enih misli bili? 
Verh tega razsaja po svetu še neki drugi rogovilež, kteremu 
je sebičnost ime; on se vrine v vsako društvo, 
včasih celo med brate in sestre. Moje in tvoje, to sti 
oni ledeni besedi, ki nam po besedah sv. Avguština zemljo 
preozko delate. 

Toda vzdignimo oči proti nebesom, ter poglejmo 
družbo stokrat srečaih duhov, in kmalo se bomo prepričali, 
da človek kar pomisliti ne more, kolika je sreča in 
blaženost, poslušati radostne pesmi nebeških angeljev in 
udeležiti se družbe svetnikov božjih. Vodja te družbe je 


115 

Jezus sam, kralj večnosti, kralj neumerjočnosti. Poleg 
njega je Marija, kraljica nebes. Pred sedežem božjim 
stoji sedem nebeških knezov: Mihael, G-abriel, .Rafael* 
Uriel, Salatíel, Barahiel in JehodieL Sedež božji obdajajo 
angelji in nebeški duhovi in vse brezštevilne rajde 
svetnikov in izvoljenih. Razdeljeni so v devet različnih 
trum, namreč : Angelji, nadangelji, troni, oblasti, gospodstva, 
moči, vladarska, kerubimi in serafimi. Lepota in 
veličastvo njih je v vsakem više in veče; njihova sreča 
preseže naš um in njih število je neskončno. „Kdo zamore 
prešteti njegove vojake ?* vpraša prerok Daniel, in 
pristavi: „Tisočkrat tisoč mu jih služi in deset tisočkrat 
tisoč od njih ga oddaja, in okoli sedeža, ki ga žarna 
mavrica v znamnje večnega miru razsvita, je 24 drugih 
sedežev, na kterih sede starašini v belih oblačilih in % 
zlato krono na glavi." Patriarhi pa preroki, aposteljnij 
mučeniki, spoznovavoi, device in neskončne trume drugih 
nebeščanov so dvorniki Gospodovi. V tej nebeški dražini, 
ki je najbolj odbrana, najlepša in po številu največa, 
so sami kralji in kraljice. Že prerok Jeremija pravic 
^da bodo hodili skoz vrata tega mesta kralji in poglavarji 
bodo sedeli na prestolu.a Ravno to terdi tudi sv» 
Janez, rekoč: „Kteri Bogu služijo, bodo ž njim kraljevali 
in njihov lišp bota krona in palme.a Prejeli bj>dos 
pravi sv. Bonaventura, „kraljevo krono iz rok nebeškega? 

kralja.a 

Ker so vsi izvoljeni udje enega telesa, čigar glava 
je Jezus, kralj vseh kraljev, je vsak izvoljenih ob enem 
tudi deležen Kristusovega kraljestva in njegove krone* 
Vsi sveti in pravični, ki so kedaj na svetu živeli, vsi 
bodo v tej nebeški družbi. Nihče ne bo žalil, nihče nevoljen, 
nihče drugemu sreče zavidal. Ondi bo sovraštvu 
in poželjivosti za vselej konec. V tem zbirališču — o 
blaženost ! o raj ! — so sami prijatli božji, ki so po gledanju 
božjem z vso učenostjo obdarjeni in z vsemi čednostmi 
okinčani in vseh hudih nagibov rešeni, pred vsako 
gmoto tako varni in v tako zanesljivi in doveršeni Iju


8* 


bežni, tako enega serca in enih* misel, da med njimi ni 
najmanjšega nereda, tudi različnost osebe ne bo uzrokovala 
najmanjše nevolje in nevošljivosti. Nebeška sreča 
bo vsakemu zadosti. Vsak je bo imel toliko, kolikor bo 
hotel, in kolikor je bo uživati zamogel, Bog bo vse vsem ; 
zakaj vsak nebeščan bo podedoval celega Boga, toraj bo 
vsak vse v Bogu našel. Iz tega vidimo, da v nebeški 
družini kraljuje neporušljiv mir, o kterém prerok 
Jeremija pravi: „Moje ljudstvo bo prebivalo v lepem 
miru in v varnih šotorjih in v obilnem pokoji. * Ta mir 
nebeški bo izviral iz ljubezni do Boga, ktera bo vse ob 
enem in vsakega posebej z Bogom vezala. „Nebeščani 
bodo, piše sv. apostelj, živi kamni v zidovih veličastnega, 
v kterém bo Gospod vekomaj prebival." Vsak nebeščan 
bo poznal vse izvoljene in bo od njih poznan; 
vsak bo vse ljubil in bo od njih ljubljen. Serce vsakega* 
nebeščana, njegovi počutki, njegove želje in njegova ljubezen 
bodo vsem izvoljenim znane in odkrite. En duh 
bo vse navdajal. Vsi bodo v edinosti in pokoju večna 
radost uživali. Vsi bodo, kakor so bili pervi kristjanje? 
enega serca in enega duha. 

Ako soseščina, prijaznost in ljubezen zvestega prijatla, 
mile matere, blage zaročnice, ljubeznjive neveste 
nam je že na tem svetu tako mila in draga, koliko veselje 
nam bo še le družba nebeška? Ako sem na svetu 
osamljen in od vseh zapuščen, ako nikjer sočutja in 
usmiljenja ne najdem; ako vsako posvetno ljubezen zaničujem 
in se edino ljubezni do Kristusa ves posvetim^ 
kolika bo moja radost, ko bom pri pervem koraku v 
nebesa naenkrat zagledal, da se mi vse, kar sem na svetu 
prestal, milijonkrat povrača, da imam tam toliko prijatlov, 
bratov, sester in ljubijočih sere, kolikor je svetnikov, angeljev 
in drugih izvoljenih v nebesih! Kdo zamore popisovati 
mojo radost, ko bom na enkrat zagledal milijone 
najblažih duhov, ki me poznajo in iz serca ljubijo ? Kdo 
opiše veselje, ko si bodo vsi zveličani v čisti dušni Ijubezni 
— zakaj vse posvetno se bo spremenilo — nena



117 


doma snidli in vzajemne * sreče razveselili. Kdo je kos 
opisati one počutke, ko si bodo jeli YSÍ nebeščani dopovedati 
čudeže božjega usmiljenja, ko bodo enoglasno zapeli: 
Yeselimo se in radujmo in dajmo čast Bogu, ker 
prišla je ženitnina Jagnjetova, Alleluja! Blagor jim, ki 
prebivajo v tvoji hiši, o Gospod, vekomaj in vekomaj te 
bodo hvalili. — O srečna občina! o sveto društvo! 

25. Svoboda, enakost in bratinstvo v 
nebesih, 
„Mir! mir! pa ga le ni,u kliče prerok. Enako kliče 
sedanji svet: Svoboda! svoboda! pa je le ni. Svoboden 
je, kdor je svoj ; to je, kdor ni pod jarmom, ne v sužnosti, 
ne v stiski, ne pod postavo, ne ptujcu pod peto, 
temuč misli, govori in dela po svoje; komur ne kraj, 
ne čas, ne delo sile ne dela, marveč kdor vselej in v 
vseh rečeh tako ravna, kakor sam hoče. Toda kje pod 
milim nebom je taka svoboda? in je li mogoča? V sedanjih 
časih se to lože vidi, kakor v preteklih. Narodi 
odpadajo od svojih vladarjev in jim odrekajo pokorščino. 
Ljudovlada je geslo svobode. Ljudstva si volé zastopnike. 
Piše in tiska se, kar je komu drago. Svet se baha, da 
je razbil verige one vere, ktera terdi, da je edinoprava, 
-edinozveličavna. Resnica in laž naj se enako čislate, vsak 
naj veruje, kar ga je volja. Pa vprašam, ali so ljudje 
sedaj svobodni? Poprej so bili podložni enemu človeku, 
ki je bil po svojem poklicu oče svojega ljudstva; sedaj 
se uklanjajo sedem sto ljudem, kterih vsaki vodo na svoj 
mlin obrača. In zastopniki ljudstva so li oni svobodni? 
Ali se ne vklanjajo tudi oni tirjatvam nasprotne 
stranke, ako ima ona en sam glas več v zboru? 
Je li svet zdaj opusten strasti, davkov, ostrih postav, 
težkega jarma in drugih nadlog? Mar ni več smerti, sodbe, 
plačila in kazni? mar ni več Boga, ni več resnice? Ali 
sme zdaj misliti, govoriti in delati, kar se hoče ? Mar nam 
niso Švicarska, Francoska, Laška in Nemška očiten 


dokaz, da je jarm goljufive ljudovlade za slabejšo stranko 
silno težak, ako ne celo neprenosljiv in da je sila, ki 
jej močnejša stranka dela, največa krivica in pravo trinoštvo. 
Najpametnejša svoboda je svoboda svetega evangelja. 
Kristjanstvo ni tako tesnega serca, da bi le nektere 
narode, ali pa samo narode, ki so pod isto vlado, v 
svoje krilo jemalo. Katoliška vera objemlje v ljubezni 
vse ljudi; njej je ajd kakor jud, divjak kakor skit, suženj 
kakor prostak, vse je Kristus odrešil; vse naj njegova 
kri v nove ljudi speoberne; vsi naj se upodobijo Kristusu, 
pervencu iz mertvih, ki nas je kakor izvoljen rod 
iz tame poklical k svoji prečudni luči, iz sužnosti greha 
k svobodi božjih, otrok. Res je sicer, da, dokler smo na 
zemlji, smo zmiraj pod neko oblastjo, Naše truplo je 
pod oblastjo smerti in naša duša je pod gospodstvom po« 
stave. Narodi so podložni svojim oblastnikom in jim ne 
smejo zoperstati. Kdor se oblasti vstavlja, ta se božji 
volji vstavlja. Otroci so podložni staršem, žene možemf 
in posli gospodarjem« Kdor greh dela, je suženj greha,, 
hudobnež je otrok hudičev in ki meseno poželjenje pasejo, 
vam sicer svobodo obetajo, pa vam je v resnici dati 
ne morejo, ker so sami sužnji spridenja. Zakaj od kogar 
je kdo premagan, tistega je suženj. Jezus nas je pe« 
klenske sužnosti rešil in nam pravo srobodo podelil, in 
le kjer je njegov duh, ondi je tudi prava svoboda; le 

„ako vas Sin božji oprosti, bote res prosti;" le „ako 
vi ostanete v moji besedi, bote spoznali resnico in resniča 
vas bo oprostila, kakor vam je Kristus obljubil. 
Toraj bratje, k svobodi ste poklicani, vendar naj svoboda 
ne daje priložnosti mesa, temuč po ljubezni duha si med 
seboj postrezite. To je volja božja. Kakor hlapci božji 
in kakor svobodni ljudje delajte dobro, ne kakor bi svobodo 
imeli v zagrinjalo hudobije. * 

Lep in važen je sicer ta nauk o svobodi božjih 

otrok, vendar dokler po tej revni zemlji hodimo, ne bomo 

nikdar pokušali njenega sladkega sadu. Oh le prebivavci 

nebeškega Jeruzalema uživajo pravo svobodo. Ondi v ne



119 


beški domovini bomo prosti sužnosti, pekla in greha. 
Otresli bomo jarm vseh strasti, in smert nas ne bo več 
strašila. Bevščine, silnih nagibov in posvetnih skerbi bo 
ondi za vselej konec. Ne bomo več podložni ne postavi 
ne ptuji volji, tndi ne bomo več navezani na pešico 
zemlje, nebeško kraljestvo bomo posedli na veke, Edinosti 
naše ne bodo rušili ne navkriž misli, ne uporni 
ugovori. Z Bogom enega duha in s Kristusom v eno 
truplo stopljeni bomo vso večnost kraljevali. Ysaka želja 
se nam bo spolnila in nič se nam ne bo zgodilo, kar 
bi bilo zoper našo voljo. „Vsak svetnik, piše sv. Anzelm, 
bo kralj in vsi svetniki bodo z Bogom vred le en kralj« 
Volja enega bo volja vseh, tako da bo volja vseh svetnikov 
skúpej le ena volja, ktera se bo vselej na tenko 
spolnovala. Mi bomo vsemogočni po svoji volji, kakor 
je Bog po svoji volji vsemogočen. " Oj neskončno srečna 
svoboda božjih otrok! Tebe doseči, tebe zadobiti, se pač 
izplača kratka leta našega življenja jarm vere in težo 
postav voljno prenašati. In to svobodo bomo za gotovo 
vso večnost uživali, če smo le nebeškemu Očetu, kakor 
je Jezus bil, pokorni ter vsak čas pripravljeni, če je treba 
tudi življenje zanj dati in če se od goljufite svobode tega 
sveta ne damo omamiti in zapeljati na stranpoti, ki deržé 
naravno v večno smert, v večno sužnost in v gotovo zgubo 
naše svobode v nebesih. Ravno taka je z enakostjo. S 
tem, da smo enaki pred pravico, nam ni nič pomagano, 
enakost pri pravici kar nič ne pospešuje občne sreče 
različnih stanov. Od druge strani pa smemo vprašati, 
zamore li taka enakost na svetu obstati. Jaz mislim, da 
ne. Zakaj, kako je mogoče v takih okolščinah le sanjati 

o enakosti, kjer je eden bogatin, drugi pa siromak, eden 
nevednež, drugi- učen, eden gospod, drugi služabnik; kjer 
svet enega v zvezde kuje, drugega pa z nogami tepta; 
kjer se eden v obilnosti topi, drugi od gladu umira. V 
takih okolščinah je enakost le prazna sanjarija in nič 
drugega. In postavim, da bi tudi siromaki vse bogatine 
vsmertili in si njih premoženje med seboj razdelili, da bi 

120 

nihče ne delal, nihče ne služil, da hi se otroci staršem, 
žene možem, podložni gosposkom uperli in jim pokorščino 
odrekli, vprašam, ali hi Y taki slepi enakosti mogoče 
bilo, mir in red ohraniti? Po nobeni ceni. Prave ena« 
kosti toraj na zemlji ni in je biti ne more. Le v nebesih 
je prava enakost doma. Res je sicer, da tudi ondi ne 
bomo vsi enaki; zakaj nebeško plačilo se nam bo ondi 
le po meri in velikosti naših zaslug odmerilo; in kakor 
v tem življenju ne najdeš dva človeka, ki sta si v zunanji 
podobi povsem enaka, ravna tako nam kaže različnost 
vseh nebeščanov božjo vsemogočnost in doveršenost. 
Pri vsem tem se nahaja v nebesih prava enakost. 
Vsi gledajo Boga, vsi ga ljubijo, vsi ga posedujejo in 
to je njih sladka sreča. Ysi so otroci, prijatelji in dediči 
božji in sodediči Kristusovi. Nebeške sreče je vsem zadosti in 
po drugi jih ne mika; in čeravno jo vsak v različni meri 
uživa, vendar ne vzrokuje ta različnost ne zavida, ne nevolje 
med njimi, zakaj vsak je svoje sreče tako vesel in zadovoljen, 
da jo po nobeni ceni ne zameni za blaženost svojega sone-
beščana. Vsak je na svojem mestu, vsak v pravem redu, 
in vsak je v&em ostalim enak. Kako se pa ta različna 
mera blaženosti, ktero izvoljeni v nebesih uživajo, z njih 
splošno enakostjo vjema, nam kaj mično razlaga sveti 
Frančišk Salezijan z nekim prav lepim izgledom. „Oče, 
pravi on, ima dva sina; edea je majhen fantiček, drugi 
pa odraščen mládenec visoke postave. V znamnje, da ju 
ljubi, omisli vsakemu prav lepo in povsem enako obleko 
iz zlate, pozlačene robe. Za obleko odraščeuega sina, se 
vé da, je treba trikrat toliko take robe kakor za obleko 
mlajšega in njegova obleka tudi trikrat toliko velja. Pa 
vprašajmo fantiča, da li zameni svojo obleko za obleko 
starejšega brata; odgovoril nam bo, dane, daveči obleka 
ni zanj, da mu ne služi in da je s svojo, čeravno je 
je manjša od bratove, tako zadovoljen, da si boljše ne želi. 

Kaj enakega vidimo pri kaki gostiji. Vsi jedó enake 
jedi in pijejo enake pijače. Vsem je vsega zadosti. Eden 
povžije več, drugi manj. Vendar nikdo drugega zato ne 


zavida, marveč veseli človeka, če kak prijatelj ali znanec 
kaj več povžiti zamore. Taka bo v nebesih. Vsi bomo 
nosili enaka oblačila rajskega veličastva, eden manjša, 
drugi veča, vsak po svoji sposobnosti in po velikosti svojih 
zaslug ; vsi bomo sedeli pri enem stolu, jedli enake jedi 
in pili enake pijače, eden bo vžil več, drugi manj, vsak 
po svoji zmožnosti. To je, vsi bomo gledali Boga, vsi ga 
ljubili, vsi ga posedovali, vsi bomo njegovi otroci, mu 
povsem enaki, namreč neskončno srečni, in v neizmerno 
veselje vtopljeni." 

Francozi, kterih serca so po besedah slavnega pridigarja 
Matija Kartija že po naravi katoljška, so si v 
zadnji prekuciji izvolili to besedo „bratinstvo" za svoje 
geslo. Berž ko ne ni takrat živi duši prišlo na» misel, 
da je ta beseda geslo kristjanstva, Ljubi Boga čez vse 
in bližnjega kakor sam sebe, ne delaj mu nič, kar sam 
nimaš rad, da bi on tebi storil, to je pravo bratinstvo. 
Ta vzajemna ljubezen je bila značaj pervih kristjanov in 
pečat žive vere. Kje se na dan današnji v djanji nahaja 
ljubezen? Živi li vsaj teh 28 milijonov ljudi, ki zmiraj 

o bratinstvu sanjajo, v pravi keršanski ljubezni kakor 
bratje in sestre ? Oj zgodovina sedanjih in preteklih časov 
nam daja žalosten odgovor na to vprašanje. Ne! ne! 
razun, med pobožnimi kristjani, kterih je žalibog le mala 
peščica, ne najdeš nikjer prave ljubezni. Le v nebesih ima 
ta čednost svoj sedež. Samo ondi ljubi vsak bližnjega, 
kakor sam sebe; samo ondi se vsak veseli sreče svojih 
bratov, kakor svoje sreče. Blaženost, ki je sami ne vživamo, 
bo naša blaženost, samo zato ker jo naš brat 
uživa. „Vzajemna ljubezen, pravi sv. Anzelm, bo v nebesih 
tako visoko stopnjo dosegla, da bo vsak sreče svojega 
brata tako vesel, kakor da je njemu vplačilo dana.a 
Ker je izvoljenih v nebesih brez števila, ki eden drugega 
popolnoma poznajo in popolnoma ljubijo, toraj bo „ vsaki, 
govori sv. Avguštin, tolikokrat nebesa užival, kolikor bo 
imel prijatlov in tovaršev v blaženosti.u Sreča enega bo 
sreča vseh. Med nebeščani je taka edinost, kakoršna je 

122 

med udi človeškega telesa. Deyice blagrujejo zasluge vdov? 
vdove pa prednosti čistega društva; spozno^avci občudujejo 
zmage nmčenikov, mučeniki pa častni venec spoznovavcev; 
preroki hvalijo ondi življenje očakov, očaki pa 
vero prerokov; aposteljni in angelji se veselijo zaslug 
nizih korov, nizi pa se veselijo krone in slave viših 
kardél. ^Vsi bodo bratje Jezusa Kristusa in otroci božji 
imenovani,Ä Öeravno bo mnogo deležnikov nebeške dedšine, 
vendar dedšina zato ne bo manjša; temveč bo zmiraj 
tolika ? kar bi je en sam podedoval. Toliko je bo za 
enega, kolikor za vse. Takih misli navdušen, zaklikne sv. 
Avguštin: „V nebesih uživa vsaki drugačno srečo, toda 
radost je ena in tista; zakaj med nebeščani kraljuje čista 
ljubezen v neskončnem preobilju. Ondi je Bog vse vsem, 
tisti Bog, kterega bodo vekomaj gledali in mu vekomaj 
slavo prepevali. Zares ljubiti ga bodo vekomaj in njih najsladkejši 
veselje bo, mu slavo in čast prepevati brez utrudenja, 
brez konca in kraja. Y nebesih govorijo vsi ne-
beščani le en jezik in uživajo le eno radost; ondi je le 
en govor, ena gostnina in ena blaženost.* 

Veselite se toraj prijatli ljudovlade, veselite se in 
veselja poskakujte, zakaj kar na zemlji zas'onj iščete, 
bote v nebesih v neskončni obilnosti našli; če le ne 
umerjete, kakor ajdje in neverniki, marveč kakor kristjani 
in zvesti otroci matere katoliške cerkve smete se nadjati, 
da vas ondi čaka doveršena svoboda, prava enakost in 
pravo bratinstvo. 

26. Radost počutkov v nebesih. 
Gledati, spoznati, ljubiti in posedovati Boga, bo 
toraj, kakor smo ravnokar videli, naša največa sreča v 
nebesih. To srečo uživajo vsi nebeščani brez razločka in 
ker uživajo najvišo in neskončno dobroto, zato so popolnoma 
srečni. Bog pa deli še veči čudeže, da bi jih 
še osrečil. On stori, da, ko ga vsi zamaknjeni gledajo, 
občutita njih duí a in telo vse slasti in veselja, kterih 
sta po svojem zasluženju vredna. In to po vsi pravici* 


123 

Zakaj, da omenim le veselja počutkov, se zares z božjo 
pravico in darežljivostjo nič tako ne strinja, kakor da 
tudi telo, ki je z dušo vred toliko sovražnikov in toliko 
skušnjav zmagalo, po zadobljeni zmagi od privojskovane 
sreče svoj delež dobi. Že skrivnost našega 
vstajenja in sprememba našega telesa v novega človeka 
nam kaže, da nas v nebesih neskončno veselje čaka« 
Kakor je namreč božja pravica telesu pogubljenega 
človeka večne muke, večno žalost, večen smrad, 
večno temo in večen ogenj v peklu odsodila, tako je 
telesu zveličanega kristjana večne slasti, večno veselje, 
večno krasoto in večno blaženost v nebesih pripravila* 
Ees je sicer, da se na tenko ne ve, kake so prav za 
prav ugodnosti prečutkov v nebesih; toliko je vendar 
gotovo, da so vse drugačne od posvetnih, in da nas 
bodo, brž ko jih pokusinio, s svojo neskončno slastjo 
opijanile. Ko bi od rojstva slep, ki doslej še misliti ne 
more, kakošno je solnce, kakošne so zvezde itd., na enkrat 
spregledal, ali ne bo obstermel nad krasoto sveta 
ter občudovaje zdihnil: Kako! Je li to ono svitlo, ono 
žarno solnce in krasna zemlja, o kterih sem tolikokrat 
slišal? O kako vse drugači sem si jih predstavljal! Koliko 
lepši in veličastniši so, kakor sem si jih jaz mislil. 
Enako, toda neskončno večo radost nas bo presunila v 
onem trenutku, ko bomo bliščobo nebeškega Jeruzalema 
zagledali. Videli bomo sveto mesto v neskončni svitlosti 
njegovih žlahtnih kamnov, leskečih se biserjev in prozornega 
zlata. Videli bomo v svetem raju brez števila 
svetnikov, angeljev ia drugih nebeških duhov, kterih sle« 
herni je svitlejši od solnca. V svetem pismu se bere, da 
je Eahel očaku Jakoba s svojo lepoto tako očarila, da 
je njenemu očeta 14 let služil, da bi jo v zakon dobil. 
Kaj enakega se bere o vdovi Juditi, da je Holofernezove 
vojake s svojo prijetnostjo tako omamila, da videti 
jo, so vsem oči ostermele, in da je z enim pogledom 
njenih milih oči Holoferna v svojo oblast dobila. Ako 
toraj že puhla človeška lepota, ki naglo kot rožica na 


124 


polji övene in se Y smradljiYo trohljivost razkadi, iam 
tako moč do človeškega serca, kakošno bo še le imela 
lepota nebeškega Siona, kjer bomo milijone najlepših in 
najžlahtnejših duhov zagledali in poveličana telesa ne« 
«končno srečnih nebeščanov občudovali! Koliko veselje? 
kolika radost bo, videti one beložarne nedolžnosti, kterih 
greh ni omadeževal; limbarje čistosti, kterih se posvetni 
duh. ni dotaknil; one palme mučenikov, kterih najokrutniša 
preganjanja niso polomila ! Kolika bo radost, ko bo 
mila mati svoje ljubo dete, ljubeznjiva žena svojega moža, 
ko bomo s? oje starše, svoje brate, sestre in znance preobražené 
in poveličane ter od rajske svitlosti obdane zagiedali? 
Ko bomo vse bogaboječe ljudi od Adama noter 
do sodnega dne, vse pobožne kristjane vseh rodov in 
narodov in svetnike, vse angelje in zveličane duhove, ktere 
smo na zemlji častili in ljubili, spoznali! Kolika bo radost, 
ko bomo tebe, o prečista devica Marija ! mati Sinu 
božjega, najlepšo izmed vseh stvari, kraljico angeljev in 
Gospo sveto, pervikrat v tvoji nebeški bliščobi zagledali 
ter te potem vso večnost z čedalje večim veseljem gledali, 
spoznovali in ljubili! Kolika bo radost, ko bomo 
Jezusa Kristusa, našega Gospoda, Učenika, brata, resenika 
in kralja kot Boga in človeka zagledali in ga po* 
tem vekomaj gledali, spoznovali in ljubili! Zares! ko bi 
za počutke drugega veselja ne bilo, že samo to, kar je 
za oči lepega, so nebesa. 

Poslušal i bomo tudi nebeško slavopetje. Sladko 
je, poslušati miloglasne pesmi ; serce človeku radosti igra, 
ko sliši lepoubrano godbo ali pa mično žvergolenje veselih 
ptičic. Kolika radost bo pač poslušati glasove rajskih 
citer in glas samega Boga, ki je najviša, neskončna milota, 
in izvir vsega blagoslovja. „Kakor šum silnih vod 

— pravi sv. Janez v skrivnem razodenju — sem slišal 
glasove brezštevilnih angeljev okrog božjega sedeža, njih 
število je bilo tisočkrat tisoče in glasovi, ktere sem slišal, 
so bili kakor glasovi harfe in nebeškega petja. Peli so 
novo pesem. In nebeške verste so odgovorile: Alleluja. 

125 

In od izhoda do zahoda je po nebeškem oboku zadonelo 
veliko, Tečno Alleluja, ktero so odpele trume svetnikov.* 
O moj Bog! kakošno mora to petje biti! Kakošni gla-
SOYÍ ! kakošni napevi, ki bodo pred božjim prestolom doneli 
celo yečnost y hyalo in slayo troedinemu Bogu! 
Kolika radost j ko bomo y tistih veselih yerstah sedeli 
ter ž njimi vred enoglasno prepevali: „Amen, blagoslov, 
veličastvo, modrost, zahvala, čast, gospodstvo in mogočnost 
bodi našemu Bogu od yekomaj do vekomaj. Amen.* 

Taka blaženost čaka tudidrugepočutke. čeravno 
nam sv. pismo malokaj o tem pove, toliko je gotovo, 
da bodo vsi enakega veselja deležni in y morje 
nebeških slasti vtopljeni. Zakaj tvoji svetniki, o Gospod! 

— prepeva cerkev — bodo prijeten duh pred teboj. 
In Kristus je rekel svojim učencem: „Jaz vambompripravil, 
da bote jedli in pili pri mojem stolu.* Će za 
naše povehčano telo ondi ne bo treba zemeljskih jedi, 
zakaj po vstajenji bomo ysi dušni kakor angelji in nesposobni 
za mesene čutljive reči, yendar bodo ysi njegovi 
počutki se čistih nebeških želj navžili. To se ysaj nekoliko 
posname iz lastnosti, ktere bo naše telo po ystajenju 
imelo. Bolj ta ali uni počutek tu na zemlji zatajujemo 
in k svetosti nagibljamo, yečo čast in radost bo 
on užival y nebesih ; nasproti bodo, pravi sv. pismo, oni 
počutki največe kazni prestajali, ki so nam najbolj k 
grehu služili. Neka pobožna žena, ktere življenje nam 
opisuje eden najpobožniših duhovnov, si je glavo belila, 
kako se godi na unem svetu njenemu možu, ki je na 
tem svetu tako hudobno živel, da so ga ob glavo djali. 
Öez dolga časa se jej prikaže y spanju ta mož. Obleka 
mu je bila sicer na mnogih krajih raztergana, toda njeni 
razporki so bili z zlatom in z žlahtnimi kamni okinčani, 
in okoli yrata mu je visela prelepa in draga veriga. Te 
prikazni ni težko razumeti. Belo oblačilo pomeni srajco 
nedolžnosti, ktero je pri kerstu zadobil. Razporki so nasledki 
greha. Kinč, ki je škodo na obleki pripravil, so 
spokorna dela, in ker je hudobnež yse smertne bolečine 

126 

y duhu pokore in z Bogu vdanim, sercem prestal, imel 
je kaj lepo verigo okoli vratu. Neka druga nespametna 
in razpašena deklica vpraša svojega spovednika ta hip 
pred smertjo: „Plešejo tudi v nebesih? Bo mi li mogoče, 
tudi tam to veselje uživati, ktero sem na zemlji 
tako strastno ljubila." Kaj je hotel spovednik na to odgovoriti 
? — (Hej otroka, ki se z lesenim konjičkom in 
z čičo igra, on je pri tej igrači ves srečen. Ko pa odraste 
in je mož, ki s svetom vlada, bo li tudi takrat 
konjiček in čiča še njegova igrača? Sv. Pavel piše : „Ko 
sem bil otrok, govoril sem po otročje, umel po otročje, 
mislil po otročje ; odkar sem pa mož, opustil sem, kar je 
otročjega.* To je: zdaj govorim, mislim in sodim 
kakor mož. 

27« Dušna veselja v nebesih. 

Kako srečna je duša, ktero Gospod obišče, v koliko 
radost se ona tisti trenutek vtopi, ve le ta, ki to 
sladkost sam pokuša. „Eakrat — terdi sv. Bernard iz 
svoje skušnje — me doleti ta sreča, da sem tebe, o 
sladki Jezus, pokušal; tisočkrat rad umerjem, da te le 
še pokúsim.* Ako toraj naša duša že v tej solzni dolini 
sladkosti vsa gine, ko najmanjša kapljica nebeške slasti 
v njo kane, kaj bo še le v nebesih, kjer se bo vsa v 
morje nebeške slasti in blaženosti vtopila? Pa čeravno 
nam ni dano, nebeško veselje s svojimi počutki že popred 
poskušati, kakor svetemu Bernardu, zamore vendar naš 
um, razsvitljen po sveti Yeri7 dušna veselja, ki nas v 
nebesih čakajo, vsaj nekoliko predočiti. Naš um hrepeni 
po resnici, kakor naše serce po ljubezni. Toda, žali Bog, 
za to hrepenenje ni pod milim solncem hladila. „Tukajna zemlji, pravi sveti Avguštin, je vse lažnjivo; le v 
nebesih kraljuje čista resnica. Gorje mi toraj, da sem v 
stvareh, namesti v stvarniku resnico iskal. Vse posvetno 
je le nečimernost in zmota in kar je še bolj žalostnega 
pri tem, to je, da se naäe spačeno serce svoje zmote 


127 

veseli in v svoji revščini veselje išče. Ne ! ne ! v tej de* 
želi smerti ne gre nikakor prave sreče iskati, le senca 
in predpodoba je, karkoli nas obdaja; resnica ni tu 
doma. Željno sem iskal resnico tudi ta čas, ko sem še 
greh ljubil, ali dvomil sem, da je kedaj najdem. Le po 

Jezusu Kristusu sem našel milost in resnico in njena 
luč, ktera zmiraj sveti in nikdar ne ugasne, nam bo v 
nebesih, še le prav svetila, ko bomo pri Bogu, ki je gola 
resnica, na vekomaj kraljevali. " 

Spoznanje resnice je toraj pervo veselje, ki ga duša v 
nebesih občuti, in to veselje, kterega ravno ta svetnik 
rajski raj imenuje, je veče kakor vse veselje počutkov. 
In zares ! Kdo popiše radost, ktera dušo navdaje, ko Boga 
gleda? Ona je podobna velikemu morju. „Kakor je riba, 
pravi sv. Anzelm, v tistem vsa od vode obdana, tako bo 
duša pravičnega vsa v veselje vtopljena; veselje odznotraj, 
veselje od zunaj, veselje v globočini, veselje v visočini, 
povsod veselje. * Kako sladek jej bo ozir na pre-
tečeno življenje. Hraber vojak se radosten ozira na vojske, 
v kterih je bil, na kervave bitve, v kterih se je 
bojeval, na slavne zmage, ktere je dosegel, na nevarnosti, 
kterim je zbežal in težave, ktere je prenašal; tako se 
bo tudi duša z veseljem spomnila svojih skušnjavcev, 
namreč : sveta, mesa, in pekla, ktere je junaško zmagala, 
spokornih del, v kterih se je vadila, in milosti, ktere je 
v svoj prid obračala. Kako lahko, — bo takrat zdihnila 

— kako lahko se mi je bilo pogubiti, koliko jih je, ki 
so v ravno takem stanu živeli in se večno pogubili. Jaz, 
hvala ti, usmiljeni Bog, sem v zavetju; nevarnosti za 
me ni več. Po tvoji milosti in po obrambi Matere Marije 
in po sveti veri sem zdaj srečna, srečna na vekomaj ! 
Enako radost bo užival naš um v nebesih. Eu sam 
pogled v čisto zerkalo nebeškega Očeta ga bo napolnil 
z vso modrostjo. Vse skrivnosti stvarjeaja, odrešenja in 
posvečenja mu bodo koj razodete in jasne kot beli dan. 
Kaj bo iskrica posvetne modrosti proti tisti nebeški mo« 
drostij ki jo bomo dosegli, ko bomo Boga spoznali in 


128 

njegove lastnosti. „Vsak pravičen, pravi sv. Anzelm, bo 
v nebesih take učenosti imel, da mu ne bo ničesar od 
vsega neznanega, karkoli vediti hoče, bodi si iz preteklega 
ali iz prihodnega.* 

Ker je človeku v nebesih vse po godu, doseže tudi 
njegova volja najvišo stopnjo svoje blaženosti. Vsaka 
želja se ji bo v hipu spolnila. Želeti in to spolniti, bo 
eno. „V Bogu, piše sv. Bonaventura, ti je vse. Hočeš 
li lepoto ? glej, takrat se bodo pravični svetili, kakor 
solnce. Hočeš li svobodo in moč ? glej, oni bodo, kakor 
angelji božji v nebesih. Ali zdravje? Ondi je večno 
zdravje; hočeš li nasiten in napojen biti? Ondi bodo vsi 
od božje časti nasiteni in napojili se bodo od obilnosti 
tvoje hiše; blagoglasje? Ondi bodo peli angelji in nebeške 
trume jim bodo odpevale večao Alleluja. Hočeš li 
družbo in prijateljev? glej! ondije občinstvo svetnikov; 
ali čast in bogastvo? slava in bogastvo je v njegovi hiši; 
hočeš li stanovitnost in gotovost? Glej njegovega kra-
Ijestva ne bo nikdar konec. * 

Enako veselje je sveti mir, ki ga duša pravicnega 
v nebesih uživa. Mir z Bogom, pri kterém, s kterim 
in po kterém sklene duša nerazdružljivo zvezo ; zakaj 
on postane njeno življenje, njeua sreča in dobrota. Mir 
z nebeščani, zakaj vsi so enega serca in enih misli ; mir 
s seboj, mir brez nadloge, mir brez nasprotovanja, mir 
brez konca in kraja. 

Enako veselje za dušo bo to, da bo vseh nebeških 
dobrot ob enem deležna. „Kaj vse bo ona v enem hipu 
v nebesih zadobila?" vpraša sv. Bonaventura ter si sam 
odgovori : „Zadobila bo zdravje brez bolezni, mladost 
brez starosti, sitenje brez naveličanja, prostost brez meje, 
lepoto brez madeža, neumerljivost brez terpljenja, obilnost 
brez pomankanja, mir brez žalenja, gotovost brez 
strahu, čast brez graje, veselje brez žalosti.u „Ondi, pravi 
dalej ta serafinski učenik, je prijetnost kraja, v kterém 
stanujejo ; veselo društvo, v kterém kraljujejo ; preobraženje 
telesa, ki jih poveličuje ; svet, ki so ga zaničevali ; 


129 

pekel, kterému so zbežali, izvoljenih preobilno veselje. * 
Ravno to terdi sv. Anzelm, ko opisuje ugodnosti, ktere 
pravični v nebesih v istem času občutijo, ter tako-le govori: 
„Njih. delež v nebesih bo: lepota, lehkoba, moč, 
svoboda, zdravje, radost, modrost, prijateljstvo, edinost, 
čast, mogočnost, veselje, gotovost". „Zares, pristavi sv. 
Bernard, duša, ki Boga poseduje, ni v stanu nič drugega 
želeti, zakaj ona ima v eni dobroti vse dobrote. Kjer je 
neskončna dobrota, tam je največa sreča, najslajše veselje, 
prava svoboda, doveršena ljubezen, večna gotovost 
in gotova večnost. Ondi je prava radost, dognana učenest, 
vsa lepota in vsa blaženost, ondi je mir, dobrota, 
prijaznost, moč, čast, veselje, sladkost, stanovitnost, živ-
Ijenje, svitloba, veličastvo, ljubezen in sladka edinost." 
Enako veselje bo duša pravičnega v nebesih občutila, ko 
bo vsegamogočnega, neskončno modrega Boga vsa zamaknjena 
občudovala." Ker bo Bog, kakor sv. Pavi pravi, 
vse vsem, in ker tolika preobilnost sreče, ki jo tam pri« 
čakujemo, ni nikjer najti, razun v Bogu samemu; zato 
bo spoznati Boga , ona radost, ki nas bo vso večnost 
nasitovalo, pa nam nikdar presedala. In to spoznanje 
bomo čez vse mere občudovali na vse veke." Ker je Bog 
neskončen, bo tudi naše stermenje nad njegovimi orjaškimi 
deli, nad njegovo ljubeznijo in dobroto brez konca 
in kraja. Zakaj videli bomo čudeže njegove pravice, ter 
se radovali, da je svoje sovražnike svetu odkril, jih obsodil 
in pogubil; svoje prijatie pa povišal, in preobilno 
obdaril. Spoznali bomo one prečudne poti, po kterih je 
on človeka vodil, ga varoval in v večno zavetje pripeljal.-
Obstermeli bomo nad čudeži njegove dobrotljivosti, ktero 
je izvoljenim skazoval, da bi jih k sebi privabil, nad zakladi 
njegovih gnad, ktere je svojim otrokom delil, da 
bi jih za nebesa obogatil. Ostermeli bomo, videči, s kako 
ljubeznjivo je on grešnike leta in leta iskal, jim vse 
prizanesel, vse odpustil in ko ljube otroke zopet sprejel 
in na svoje serce pritisnil. Občudovaje bomo gledali čudeže 
božjih skrivnosti: kako se je sveta vera od kraja 

Nebeška krona. J 


do kraja sveta razširila in razvila; kako je Bog svoje 
obljube na tenko spolnil in svojo besedo deržal. Ysi 
čudeži božjega veličastva in božje ljubezni, kterih si zdaj 
kar misliti, še manj pa predčutiti zamoremo, bodo takrat 
v svitli luči v naše veliko začudenje nam pred oči stopili 
Na to bota duša in telo, vse videti, ljubezni zaplamtela. 
Družba izvoljenih in nebeških duhov bo začela 
večne slavospeve in brezštevilne trume bodo vikale: „Cast 
bodi Bogu očetu, Sinu in svetemu Duhu, kakor je bilo 
od začetka, zdaj in na vse veke Amen. Tisoč drugih nebeških 
verst pa bo pelo : „Dober je Gospod in vekomaj 
terpi njegova milost* „Zares, njegovo usmiljenje bomo 
na vekomaj prepevali, ker njega usmiljenje je do vsih 
njegovih del." In v višavi bodo milijoni angel jev povdignili 
glas, rekoč: „Svet, svet, svet je Bog vojskinih 
trum, vsa zemlja je polna njegovega veličastva. * In globoko 
doli se bo glasilahvalna pesem: „Sveti Bog, sveti 
močni Bog, sveti neumerjoči Bog. „In milijoni izvoljenih 
bodo z ginljivim glasom zavzdignili večno Alelujo in 
brez števila drugih hvala- in slavapevcov. 

Kdor na kaki božji poti posluša različne trume ro~ 
marjev, kterih vsak zase zdaj moli, zdaj poje, ter se 
prepriča, kako globoko segajo take pesmi v serce, ker 
pridejo iz pobožnih sere, kako ga bude k pobožnosti in 
zaupanju, čeravno so soglasne ; ta si vsaj nekoliko lahko 
predstavi9 kolika bo radost poslušati rajske slavopesmi, 
ki so polne soglasja, čistosti in sladkosti. In ta radost, 
da se vidi Boga in Jezusa Kristusa toliko poveličevati, 
doseže po ljubezni najvisokejšo stopnjo doveršenosti. Ljubezen 
se bo izlivala iz sere svetnikov v Marijino in Jezusovo 
serce in od ondod bo vrela, kakor orjaški plamteči 
potok v neskončno morje pres ve te Trojice in od tod 
se bo zopet izlivala v serce nebeščanov; in to izlivanje 
ljubezni, to njeno premenjavanje, ki nas vpelje v posestvo 
radosti in blaženosti božje, je ob enem najviši 
verh in doveršenost nebeške sreče. Tako se bodo spolnile 
besede velikega Avguština, ki pravi: „Izvoljeni v nebe



13í 

sih bodo gledali, ljubili, hvalili in posedovali. To je njih 
edino delo, delo brez konca in kraja. Nikdar ne 
bodo nehali gledati Boga, zato bo njihova ljubezen večna^ 
in dokler jim bo v sercih ljubezen gorela, bode se zmiraj 
hvala jim čez usta razlivala; in dokler bodo hvalo peli 
Bogu, vedno bo blaženost in radost njegova tudi njih 
užitek. * To četverno opravilo bo toraj celo večnost njih 
dušno veselje in njih nebeška sreča. 

28. Večnost v nebesih. 
Nek grof P., ki je križem svet prehodil in povsod 
le posvetno veselje iskal, pride po nesreči ob vso vero. 
Naposled je celo dvomil, da li je Bog. Ko se verne v 
svojo domovino in živi v svoji grajščini na kmetih, posili 
se mu večkrat ta misel. Ni sicer pod solncem človeka, 
ki bi Boga tajil, zakaj resnica, da je Bog, im& 
pregloboke korenike v našem sercu; vendar ker hudobneži 
čutijo, kako gorje jim bo, če je res Bog, sodba in 
večnost, zbili bi si radi z vso silo to misel z glave, ter 
si pokrotili vest s praznimi dvombami. Nek dan gre 
grof na sprehod, kar sreča kmeta, ki je bil ves pobitega 
serca. „Kaj ti je?* vpraša ga grof: „Oh, odgovori kmet, 
moj oče so ravnokar umerli; rad bi jih spodobno po« 
kopal, ali taka revščina me stiska^ da tega ne zamorenú* 
Grof pola usmiljenja, segne v žep in mu poda toliko 
zlatov, kolikor jih je pri sebi imel. Dela usmiljenja p& 
ne ostanejo nikdar brez plačila. To grof koj spozna. 
Pridši domu zapre se v svojo sobo ter hoče napisati 
svoje dvombe o verskih resnicah. Kar, oh groza, starček, 
za čigar pogreb je ravnokar zlato odštel, stoji pred 
njim. Strah obleti grofa, on jame trepetati na vseh udih. 
Merli č pa reče: „Je Bog, je večnost, neumerjoča je 
t^oja duša." Te besede sicer niso učen dokaz, da je res 
Bog, vendar presunejo grofa tako, da se mu ni več ljubilo 
dvomiti o verskih resnicah. Tudi naš namen ni večnost 
dokazovati, zakaj kakor verni kristjani verujemo, da 

KJ 


132 

je to resnica, naj nas le spodbada, greha ogibati se in 
po nebesih goreče hrepeneti. M je močnejše misli, kakor 
je ta : Yečno srečen ali večno nesrečen, yečno v veselju, 
v sladnosti in sreči ali pa večno v žalosti, terpljenji, v 
bolečinah in obupu ; večno pri Bogu v svetlem raju, ali 
pa večno v društvu hudičev v peklenskem, breznu, v 
prekletstvu ; v večni zvezi z Bogom, vekomaj v njegovi 
ljubezni in v njegovem posestvu, ali pa vekomaj ločen od 
Boga, ž njim biti v večnem sovraštvu in v večni razkačeDOstL 
Ena teh dveh večnosti bo za gotovo naš delež, 
kakor vera uči; srednje poti ni. Oj kako mogočna je ta 
resnica! ona je krona drugih resnic. Y peklu ni pekla, 
ako ni večen in v nebesih ni nebes, ako niso večna. „M 
mogoče, pravi sv. Bernard, popolnoma srečnim biti, ako 
ni gotovo, da bo naša sreča vekomaj terpela. Yeča je 
sreča, ktero uživamo, bolj se bojimo, jo zgubiti. Ta strah 
greni vse naše• dobrote. Misel: moja sreča gre h kraju, 
to je bodeči tern, ki je celo v kraljevo krono vpleten. Le 
v božjem mestu, v oni predragi domačiji, kjer po besedah 
svetega Avguština kraljuje čista resnica, kjer postava je 
ljubezen, čas je večnost, samo tam gori v nebeškem Sionu 
je vse stanovitno, obstoječem neminljivo. „Pravični bodo 
vekomaj živeli in pri Gospodu je njih plačilo in skerb za 
D je pri Najvišem, Čigar kraljestvo nima konca." „Prejeli 
bodo častitljivo kraljestvo in lep^o krono iz Gospodove 
roke ; ker s svojo desnico jih bo pokrival in s svojo sveto 
roko jih bo branil.a Y nebesih bodo izvoljeni, kakor piše 
sv. Peter, nestrohljiv delež posedovali in neovenljivo krono 
velieastva na glavi nosili." Ali res ne bo nebeškega veiselja 
nikdar konec? Toraj se nebeška krona nikdar in 
nikoli ne zgubi? Nikdar. Tedaj nas nobena moč več od 
Boga ločiti in njegove ljubezni obropati ne more. Nobena ! 
zakaj spolnile se bodo besede Kristusove, ki je rekel : 
„Vaše serce se bo razveselilo in vašega veselja vam ne 
bo nikdo odvzel." O veselje! o blaženost! Stopivši v ne-
T>esa, stopimo ob enem v nebeško blaženost, ktere ne bo 
nikdar konec. Naša mesta, vasi, hiše in posestva bodo 


133 


razpadla; dežel, kraljestev in narodoy ne bo več — le 
vaše zveličanje, o stokrat srečni nebeščani ! vaša blaženost 
bo vekomaj terpela. Ko bi bil ves svet iz samega pesk& 
m prahu , in ko bi se vsako leto ena sama pešica tega 
prahu pozgubila, trebalo bi zares čuda let, da se ves svet 
pozgubi. Veselite se, o srečni nebeščani! vaše zveličanje 
bo še več časa terpelo, ono bo večno. Ko bi se vsake 
sto let ena sama kapljica vode iz velikega morja odnesla, 
koliko sto in sto let bi pač trebalo, da se vse morje iz« 
jemlje. Yeselite se, o blaženi v nebesih, vaša sreča bo 
terpela še več, nje ne bo nikdar konec. Ko bi na prekrasnem 
obnebju vsake tisoč let ena zvezda ugasnila, 
koliko milijonov let bi preteklo, dolgo dolgo bi terpelo, 
predenj vse zvezde otamné. Veselite se, o neskončno srečni 
izvoljeni, vaša sreča bo terpela še dalej, nje ne bo nikdar 
konec. Ko bi angelj božji stopil v pekel in zaverženim 
rekel: Poslušajte! Bog je sklenil, vas rešiti pekla, vam 
vse zbrisati in vse odpustiti, toda zdaj še ne, to bo še le 
takrat, ko se bo ves svet v prah razsul, čez toliko sto 
let ko se bo vse morje z malo kupico izjemalo', čez toliko 
stoletij, ko bodo vse zvezde na nebu ugasnile, če 
tudi vsake tisoč let še le ena ugasne, ko bi angelj božji 
pogubljenim kaj takega oznanil, oh kak vrisk, kaka radost 
bi bila ta dan v peklu. Pekel bi ne bil več pekel, 
ampak kraj veselja. Eadostni bi terpeli ; zakaj njih terpljenja 
bi bilo enkrat konec, čeravno še le čez milijonov in milijonov 
let. Upa žar bi jim prisijal, da bodo enkrat Boga 
gledali, na njegovem naročju sloneli ter stopili v veselje 
Grospodovo. 

Pa kakor je strašna ta misel, da se iz pekla nikdar 
več ne pride, tako radostna in sladka je resnica, da nebeškega 
veselja ni nikdar konec in da se ono po nobeni 
ceni več zgubiti ne more. Te resnice navdušen izklikne 
sv. Avguštin: „O vir življenja! kdaj bom stopil iz te 
žalostne puščave k viru sladkosti, ter si žejo pogasil pri 
studencu tvoje milosti ; kdaj bom stopil v veselje mojegar 
Crospoda, v kterega se noben grešnik ne sprejme in k 


134 

kterega se nobeden izvoljenih več ne odpravi. O resnično? 
sladko ljubeznjivo življenje ! o blaženo življenje brez konca 
in kraja* Ondi je najviša gotovost, gotov mir, mirno veselje, 
vesela sladkost, sladka večnost in večna blaženost.u 

Pač res, za kratka prizadetja in mala, minljiva 
terpljenja na zemlji se nam ponujajo večne radosti v plaiilo. 
Naša pobožnost in naša dobra dela, ktera zdaj do» 
prinašamo, so po besedah sv. Bernarda le semenska zerna 
za večnost Ondi ne bomo veselja v takem redn uživali, 
kakor tu na zemlji, namreč ena za drugim, marveč vse 
naenkrat, vse skupaj. Ondi ní več minulosti, ne prihodnosti 
; marveč vse je le sedajnost. Ondi je pokoj, čast, 
radost in ljubezen in krona naše sreče bo neskončna večnost. 
„Bog bo kraljeval na veke in še dalej/ pravi sv, 
pismo, „in mi bomo živeli v imenu Gospodovem, vekomaj 
in še dalej," pravi prerok, to -e pravi: Njegovega kra« 
Ijestva in naše sreče ne bo konea ne kraja. 

29. Stopnje veličastva Y nebesih, 
„Kdo bi rad kupil življenje in Videl dobre dni?* 
tako kliče kraljevi prorok. Nebeško kraljestvo je na pro« 
daj, glej Bog ti ga toče prodati. Mar vprašaš, koliko 
velja? Glej sv. Avguštin ti pove: „Ono velja dela.* In 
ker so nebesa večno prebivališče , morala bi se prav za 
prav prodati po večni ceni, za večna dela ;• vendar Gospod 
tirja dela, ki terpijo kratek čas. „Zakaj naše sedanje 
kratke nadloge nam pripravljajo neizmerno visoko, večno 
čast," pravi sv. pismo. Nebeško kraljestvo je na prodaj. 
In ti vprašaš, koliko velja? Poslušaj sv. Krizostoma, on 
ti namesto Boga pové, ker pravi: „Ne postavljam ti cene, 
da se ne boš z uboítvom izgovarjal : Daj zemljo, pa imaš 
nebesa ; daj denar in dobiš kraljestvo ; daj, kar imaš in 
nebesa so tvoja. Imaš li en sam vinar, daj ga3 kupi si 
nebesa za-nj. Nimaš vinarja, daj kozarec vode, daj 
košček kruha, kupi si za-nje nebeško kraljestvo.* Ti 
Tprašaš, kaj velja? Si Lavrencij Justinijan ti pove: „To



135 

liko velja, kolikor dati utegneš.* Abraham si ga je kupil 
z gostoljubnostjo, Job z miloserčnostjo do bolnikov, Tobija 
s pokopovanjem merličev, Cahej si ga je kupil s tem, 
da je polovico svojega premoženja med uboge razdelil. In 
če ti je še ta cena previsoka, počakaj, veli sv. Avguštin, 
vem za drugo; uboga udova si ga je kupila za dva vinarja 
; še bol ji kup : za en požirek vode ga dobiš ; ali še 
bolji kup: tudi za samo- dobro serce ga dobiš. Ker je 
tedaj tako lehko, nebesa si prislužiti, ki so pravično po 
zaslugah odmerjeno plačilo, razume se samo po sebi, da 
morajo biti v nebesih različne stopnje blaženosti, ali veličastva. 


Ali se nahajajo različne stopnje veličastva v nebesih ? 
Y čem obstoje one? Kako se prislužijo? To so tri pre« 
važna prašanja. Naj jih toraj nekoliko prevdarimo. 

Oče Jakob je v snu videl lestvice postavljene od 
zemlje do nebes. Eavno take sanje sta imela sv. Eomold 
in sv. Koleta. Te lestvice nam predstavljajo versko resnico, 
da ?e zamoremo povzdigniti vsak čas na višo stopnjo veličastva, 
ter se Bogu čedalje bolj bližati. Res je sicer, da 
kot minljive stvari ne bomo nikdar Boga, najvišo in neskončno 
dobroto dosegli, vendar se lehko njegovemu ve« 
ličastvu vsak dan bolj bližamo. 

Bistveno je nebeška blaženost, kakor smo rekli, za 
vse nebeščane ena in tista, namreč : spoznati, gledati, 
ljubiti in posedovati Boga. In ta blaženost je doveršena 
sreča vsakega nebeščana. Vsak zajemlje iz njenega studenca, 
kolikor po svoji sposobnosti zamore. Vendar, kakor 
nas vera in pamet uči, je med svetniki sicer prava enakost 
poleg neskončne različnosti. „Druga je svitloba solnca, 
piše sv. Pavi, druga je svitloba lune, druga je svitloDa 
zvezd; zvezda se namreč razloči od zvezde po svitlobi; 
tako bo tudi vstajenje mertvih" in „v hiši mojega očeta 
je veliko prebivališč,* pravi Gospod; toraj ena hiša in 
veliko prebivališč, ena blaženost, toda različne so nje stop nje, 
nizke, više in sila visoke. Kakor posejano seme, uči 
prilika v sv. evangelju, obrodi različen sad : trideseten, 


136 

šestdeten, sto tern; kakor si v kupčiji ta pridobi pet'uni 
deset talentov; kakor kralj po zadobljeni zmagi ne obdaruje 
vseh. junakov enako, marveč gleda na velikost njihovih 
zaslug in njih junaštva, ter postavi enega čez pet, 
drugega čez deset mest; kakor so po besedah skrivnega 
razodenja različni sedeži v nebesih , kjer eden sedi na 
desnici Očetovi, drugi na levici Sinovi, tako ima sleherni 
različno stopnjo blaženosti v nebesih. Vsak bo prejel po 
svojih delih, po svojih zaslugah in po tem, kakor se je 
gnade božje posluževal. Kako bi otrok, kiberž po kerstu 
umerje, tako plačilo prejel, kakor sv. Štefan, ki se je iz 
ljubezni do Kristusa kamnjati dal? Kako bo razbojnik na 
križu, ki se je v zadnjem trenutku svojega življenja spokoril, 
enako krono dosegel, kakor pervaka aposteljnov, 
sv. Peter iu Pavi, ki sta se toliko let za Kristusa vojskovala? 
In znano je, da je devet različnih verst angeljev 
v nebesih, in da so človeški otroci poklicani, izpraznjena 
mesta v angeljskih verstah dopolniti in da je 
nebeška kraljica Marija najveličastniša med vsemi ne-
beščani. 

Ta različnost pa ne uzrokuje nevolje, ne zavida, ne 
sovraštva med nebeščani; vsak je sreče svojega soseda 
tako vesel, kakor svoje lastne ; toda v djanji vendar ta 
različnost obstoji. Tudi na dvoru posvetnega vladarja je 
mnogotero služb : so strežaji, vratarji, stražarji, žlahtniki, 
dvorniki, grofi, knezi, ministri in kraljeviči. Vsi so dvorniki, 
vsak je svojega stanu vesel; in vendar, kolik je 
razloček med vratarjem in ministrom ; ali pa med žlahtnikom 
in kraljevičem. Toda neskončno bolj različne so 
stopinje veličastva med dvorjani nebeškega kralja. Sv. 
Tomaž Akvin uči, da najniža stopnja nebeškega veličastva 
več velja, kakor vse krone in vsa kraljestva tega 
sveta. Dokler živimo, se lehko vsak dan, vsak hip na višo 
stopnjo blaženosti povzdignemo; zakaj kakoršno je zdaj 
naše življenje, taka bo naša večnost. Ko čas našega živ-
Ijenja preteče , potle bo sodba nad nami izrečena, in ta 
sodba ostane nepremenljiva na vse veke; zakaj unkraj 


137 

groba ni napredka, ne priboljška. Dokler po tej zemlji 
hodimo, dokler nam še serce v persih bije, zamoremo se 
zmiraj višej po nebeških lestvicah pomikati; visi pa 
splezamo, bolj je*Bogu všeč. On ima tudi zakladov dovolj, 
naš trud poplačati, če je treba, tudi z neskončnim 
plačilom. 

V čem da obstoje različne stopnje nebeške slave, ni 
tako težko razumeti, če prevdarimo , kaj nas vera uči o 
gledanju božjem. Razun telesnih in dušnih ugodnosti, 
ktere bo Bog po velikosti sile, ki smo si jo delali, in 
po naših dobrih delih, zaslugah in po naši ljubezni povikšal, 
razun veselja, ktero bomo po velikosti našega 
vojskovanja, naših zmag in naše zvestobe uživali, in Ijubezni 
in časti, ki nam jo bodo angel ji in svetaiki v nebesih 
skazovali; razun nježne in uzajemne ljubezni, ki 
jo od Jezusa in Marije po naši sposobaosti in po velikosti 
pridobljenih si gnad pričakujemo, razun vsega tega bo 
vsak imel še to plačilo, da kolikor več ima zaslug, toliko 
bolj bode Boga spoznal, ljubil in gledal. Ali ne vidimo 
kaj enacega tudi v vsakdanjem življenju? Ako prost in 
neveden človek v jasni noči zvezde na nebu gleda, vidi 
ravno to, kar učen zvezdoznanec ; toda kolik razloček je 
med njima. Prost človek vidi samo bliščeče zvezde; 
zvezdoznanec pa pozna vsako zvezdo, jej vé imé ; vé kako 
se suče in po čem se od drugih razloči; on pozna vse 
čudeže, ktere je stvarnik v zvezde vplel. Taka je v nebesih. 
Ysi nebeščani gledajo Boga od obličja do obličja; 
vsem je odkrito njegovo bitje ; vsi občudujejo njegovo 
vsegamogočnost, modrost, lepoto, svitlost in dobrotljivost; 
toda nekteri ga svitlejšega vidijo, jasnejši spoznajo in 
čistejši ljubijo memo drugih, kakor je komu veče ali 
manjše veličastvo za plačilo njegovega truda odmerjeno, 

S to mero se nam bo tudi ljubezen božja merila. 
Kako silno se da povišati ljubezen z najmanjšim znamnjem, 
in koliko srečnejši je človek po taki povikšani 
ljubezni, to vé in občuti vsako ljubijoče serce. Ko ljuba 
mati po dolgi ločitvi svoje otroke zopet vidi, objame 


138 


in na serce pritiska enega po enem. Moje ljubo dete, 
reče pervemu. Moje ljubeznjivo, dobro in drago dete, 
reče drugemu; ob moje predrago in preljubo dete, reče 
tretjemu. Ali ne kažejo te besedice različne stopnje njene 
ljubezni ? 

Po ravno tej meri nas bo naposled tudi posestvo 
božje osrečevalo, ako bo naše serce po meri naše čednosti, 
svetosti in po meri večih zaslug sposobno za veči nebeško 
veselje. Ako že otroku, ki po kerstu umerje, posvečujoča 
gnada nakloni nebeško blaženost, koliko blaženost, koliko 
radost mora nek nakloniti tistemu svetniku , ki si skozi 
dvajset, trideset, petdeset let z velikim trudom in junaškimi 
čednostmi vsak dan nove zasluge nabira, ter si 
na milijone višib stopinj veličastva prisluži? Oh ko bi v 
nebesih še kaj bilo, kar bi utegnilo nebeščane žaliti, bi 
bilo gotovo to, da so na zemlji toliko kron po svoji 
lahkoumnosti zapravili; zakaj tukaj so imeli priložnost, 
si kar na lahkem brez posebnega truda marsikako višo 
stopnjo gnade in prihodnje sreče prislužiti ter se vsak 
dan in vsako uro po zlatih nebeških stopnicah više povzdigniti. 
Ali je toraj res tako lehko nebeško veličastvo, 
dokler tu živimo, pomnožiti? Na to vprašanje odgovarja 
sveta vera, ki nas uči, da je kaj lehko, pomnožiti 
posvečujoco gnado s pobožnim življenjem. Kdor 
je v smertnem grehu, ne more čisto nič zaslužljivega 
storiti za večno življenje, dokler se ne spokori. Naj v 
tem stanu moli, ali kakoršne koli dobra dela doprinaša, 
nič mu ne pomaga. Gnado resnične pokore bo sicer po 
dobrih delih ložej dosegel, toda od vseh svojih dobrih del, 
ktera je v smertnem grehu doprinašfl, ne bo imel nobenega 
zasluženja za nebesa. Nasproti pa ima vsako tudi 
najmanjše dobro delo, ki ga v stanu posvečujoče gnade 
dopriuesemo, svojo veljavo pri Bogu in nam je zarajtano 
za večno življenje. Ysako tako delo, bodi si še tako 
majhno, nas pomakne na višo stopinjo gnade, kteri je 
primerna stopnja veličastva v nebesih odločena. To je 
tolaži j iva resnica naše svete vere in Tridentinski cerkveni 


139 

zbor izoběuje vsakega, kdor jo taji. O moj Bog! Mika 
je Yendar tvoja dobrotljivost ! Ysako, tudi najmanjše dobro 
delo, vsako zatajevanje samega sebe, vsaka molitvica, vsak 
zdihljej k tebi, vsaka pobožna želja, še eelo malenkosti, 
za ktere nihče ne porajta, kakor jesti, piti, sprehajati 
se, če jih zavolj tebe in po tvoji volji doprinašamo, so 
menihi listi, ktere nam boš enkrat iz tvoje nebeške zakladnice 
izplačeval. Prevdanmo še nekoliko te prečudne 
iznajdbe božje ljubezni, da se prepričamo, kako silno Bog 
želi, nas na prav visoko stopnjo nebeške slave in časti 
povzdigniti, ter nas prav blizo svojega serca posaditi. 
Z dobrimi deli si pomnožimo milost in pridobimo si više 
nebeško veličastvo; to je toraj edino od Boga nam za 
dobra dela odmerjeno plačilo, ki bo naša osebna lastnina. 
Res je sicer, da zamoremo pri dobrih delih še druge 
pobožne namene imeti, in šo kaj drugega od Boga doseči, 
kakor postavim : zdravje, blagostanje, dolgo življenje, 
pomoč v skušnjavah, spreobernjenje grešnikov, 
navdihe sv. Duha, stanovitnost v ljubezni do Boga, srečno 
smeit itd. To so dobrote, ki nam jih Bog skazati zamore, 
in nam jih tudi v resnici skazuje, ako ga le ponižno in 
zaupljivo prosimo. Toda te dobrote niso plačilo za naša 
dobra dela, temveč so le darovi božji. Za dobra dela se 
nam bo le povišala gnada in veličastvo v nebesih, in to 
je edino plačilo, ki nam ga Bog obeta. 

To plačilo je tako, da ga nikomur odstopiti ne moremo. 
Ostale zasluge, čednosti, molitve, milošnje zamoremo 
tudi bližnjemu v prid cbračati; mi zamoremo, postavim, 
darovati za duše v vicah svete maše in druga bogoljubna 
dela njim v korist obračati, kakor je pri pravovernih 
kristjanih od nekdaj navada. Taka dela so tudi Bogu po« 
sebno všeč, ker ž njimi nekoliko zadostujemo za svoje 
grehe. S takimi deli, ki jih drugim v prid obračamo, 
zaslužimo pa tudi sebi lepo plačilo, namreč višo stopnjo 
posvečujoče gaade in veličastva v nebesih. Tega plačila, 
ko bi tudi hotel in mislil, da se res zgodi, ne morem 
drugim odstopiti; ono ostane moja lastnina tudi na dan 


140 

plačila. Kako dober je pač Bog, in zmiraj pripravljen, 
nas popolnoma osrečiti! 

Ta zasluga dobrih del raste čedalje bolj in se množi 
pri Bogu, za kolikor se množi posvečujoča gnada v nas. 
Pojasnimo si to reč s prosto priliko. Tergovec, postavim, 
začne svojo kupčijo s 100 goldinarji. S temi si pridobi 
drugih 100. Zdaj toraj kupcuje z 200 goldinarji, toraj 
si ž njimi dvakrat toliko pridobi. Ko s 500 goldinarji 
jame kupčerati, narašča mu kapital na tisoč in še več goldi


•narjev. Taka je z gnado. Ako je v meni dvakrat toliko 
posvečujoče gnade, kakor je je poprej bilo, veljajo tudi 
moja dobra dela pri Bogu dvakrat toliko, kakor so poprej 
veljala; ali, da v priliki rečem, z vsakim dobrim 
delom je še enkrat toliko mojega kapitala , s kterim za 
večno življenje kupčujem; tako se množi število mojih 
zaslug in njim primernega veličastva brez konca in kraja. 
Kolika bogatija! koliko zakladov si pač človek v enem 
dnevu, v enem letu prislužiti zamore! 
To zaslugo, ktero si s trudom in prizadevanjem pridobimo, 
hoče Bog brez našega sodelovanja samo po svoji 
darežljivosti in ljubezni, ki nam jo v miloščino daje, na 
čudni način pomnožiti. In to se zgodi v svetih zakramentih. 
Iz teh neposušljivih izvirkov Kristusovih zaslug 
se gnada vliva v naša serca. Kolikokrat mi zakrament 
svetega altarja vredno prejemamo, ter se s Kristusom, 
začetnikom gnad, zedinemo, vselej se pomaknemo na višo 
stopnjo gnade i a veličastva nebeškega. Bog sam nam je 
to obljubil, da nas kakor ovčice z zelenim berstom ali pa 
kakor otroke s sladkorjem privabi in spodbuja, pogostoma 
zajemati iz tega vira gnad in blaženosti. 

Ta zasluga stoji naposled tako terdno, da je celo vsak» 
daije slabosti in odpustljivi grehi pomanjšati ne morejo. 
To je pač resnica, ki mora slabe in omahljive ljudi z 
veliko radostjo in hvaležnostjo do Boga napolniti. Imej 
odpustljivih grehov kakor listja in trare si brez smertnega 
greha, je zaklad zadobljenih gnad še zmiraj cel. 
Ob vse drugači računi ta svet. Ako posodim komu 100 


goldinarjev, in jaz potem 70 goldinarjev od njega na 
posodo vzamem, mi ne verne več celega kapitala od 100 
goldinarjev, temuč mi odrajta posojenih mi 70 goldinarjev, 
ter mi verne le 30. Vse drugači je pri tebi, o dobrot-
Ijivi Bog ! Ti se veseliš, ako si svojim otrokom kaj mnogo 
dolžan, ako jih na sila visoko stopnjo veličastva povzdigniti 
zamoreš. Po nauku svete vere bo delal Bog z 
nami kaj čudne rajtenge, vse drugačne od posvetnih. On 
ima, da v priliki govorim, dve knjigi, pri kterih ni treba, 
da bi se tudi druga stran v poštev jemala. Y eni so 
zapisane zasluge, za ktere nam gre plačilo, ktero bomo 
tudi prejeli od Gospoda s primerno stopnjo veličastva, 
kakor nam je zagotovljeno. V drugi pa so na tenko popisani 
vsi naši dolgovi, naše slabosti, odpustljivi grehi in 
kazni, ki jih imamo za poprejšne nam že odpuščene grehe 
znabiti še dostati. Ko napoči dan plačila, ne bo Bog rekel, 
kakor se navadno sliši v svetu : Na ! toliko ti gre, toliko 
si pa dolžan. Odbivši tvoj dolg od tega, kar ti gre> 
ti ostane še toliko čistega zaslužka. Naka! tako ne računi 
večna ljubezen, sicer bi pobožni slabo stali, ki pri 
vsi svoji pazljivosti vendar večkrat v male grehe padejo 
in se svojim slabostim omagati dajo; bati se bi jim bilo, 
da bi jim po odbitem dolgu od zasluženega plačila malokaj 
ostalo. Hvab stokrat Bogu, da ne rajta tako; temveč 
on pravi: V dolžni knjigi najdem toliko dolgov, 
kterih še nisi izplačal, toliko malih grehov, toliko slabo 
rabljenih gnad; vse to moraš do zadnjega vinarja poplačati, 
ali s pokoro v tem življenji ali pa s terpljenjem 
#v vicak Toda od tega, kar je v knjigi življenja ti ostane 
vse. Yes kapital posvečujoče gnade, ktero si sebi pridobil, 
ostane tvoja gotovina na vse veke; to se pravi: Ako za 
vse grehe poprej zadostiš in v moji ljubezni umerješ, ti 
bodo vse stopnje nebeškega veličastva, ktere si zaslužil, 
pri meni v rajski domačiji brez vsega odbitka in priterganja 
do čistega izplačene. Oh kaka tolažba ! Bodi si, da 
tudi več let v vicah terpimo, enkrat pridejo vendar naša 

dobra dela k svojemu neprikrajšenemu plačilu. 


Naposled gre omeniti še to, da nam te zasluge 
ra^en greha nikdo oteti ne more, ne človek, ne satan. 
Edini greh ima to moč. Kdor je tako nesrečen, tako 
silno nesrečen, da smertao greši, zgubi vse svoje za« 
sluge in vse pravice do plačila, ki si ga je poprej z 
čednostmi zaslužil ; in če v takem stanu umerje, bo po« 
gubljen, kakor da ne bi bil nikdar v življenji najmanjšega 
dobrega dela doprinesel. Zakaj, Bog postane njegov 
sovražnik in nebesa so za otroke in prijatelj božje, a 
ne za sovražnike. „Ako se pravični od svoje pravice 
oberne in počenja hudobijo , vsa njegova pravična dela, 
ktera je storil 5 bodo pozabljena, v svojih grehih bo 
umeri,a veli sv. pismo. „Ako se pa grešnik skesa, čisto 
spove in s pravo ljubeznijo k Bogu oberne, mu Bog ne 
le vsega odpusti, temveč mu tudi poprejšno ljubezen in 
pravice do nebeškega kraljestva zopet podeli in vse njegove 
zasluge, ki so bile v bukve življenja zapisane, 
ktere je pa smertni greh iz njih zbrisal, zopet oživé in 
zadobijo svojo poprejšno veljavo. Bog mu je zopet 
dolžnik, in dobra dela mu bodo na dan plačila tako izplačana, 
kakor da ne bi bil nikdar grešil. Še celo poslednja 
pokora, ktero je za smertni greh delal, mu Bog 
kakor novo zaslugo za večnost zarajta. „Če krivični pokoro 
dela ii^ prav po pravici ravna, naj živi in naj ne 
umerje. Nobene njegovih storjenih hudobij se ne bom 
spomnil." Kako čudna in neza popadljiv a je pač božja 
dobrota in darežljivost ! Ees je Bog terdne volje nas vse 
zveličati ín nas na najvišo stopnjo nebeškega veličastva 
povzdigniti. To željo jasno razodeva on pri mnogo ljudeh ;* 
on jim* podaljša življenje ter jih s svojimi navdihi k 
svetosti napeljuje. Ni toraj čuda, da je Bog otrokom, ki 
četerto božjo zapoved spolnujejo, in svoje starše ljubijo 
in vbogajo, dolgo življenje in srečo že tu na zemlji ob-
Ijubil; zakaj dolgo življenje od 20, 30, 40, 50, 60, 
80 let, če ga prav obernemo, nas utegne na verhunec 
nebeške sreče, celo do izpraznjenih angeljskih mest kerubimov 
in serafimov pripeljati ; in navdihi svetega Duha, 


143 

kaj so drugega, kakor očitne priče, da ima Bog lepšo 
krono, večo blaženost in više veličastvo v nebesih za nas, 
kakor za une, kterih s takimi navdihi ne osrečuje? 

Vse to naj si kristjan, kterému je y resnici mar 
za yečno življenje, k sercu yzame, ter naj kratki čas svojega 
življenja marljivo in z vso gorečnostjo v zveličanje 
svoje duše obrača ter z dragimi talenti, kteri so mu za« 
upani, skerbno kupčuje, dokler ne pride Gospod, rajtengo 
tir j at. Vsak dan, vsaka ura, celo vsak trenutek našega 
življenja je velike važnosti; in ne le junaška čednost, 
marveč vsako, tudi najmanjše delo, ki ga iz ljubezni do 
Boga storimo, nam poviša stopnje nebeškega veličastva. 

Mislimo si dva človeka, ki sta si v zaslugah za 
nebesa po vsem enaka, ki toraj tudi enake stopnje nebeške 
slave upati smeta. Mislimo si, da gresta na prijeten 
vert na sprehod, ter da vidita ob poti lepe in 
prijetno dišeče rožice. Eden njih gre in si uterga cve» 
tečo rožico in se raduje njenega prijetnega duha. Tudi 
drugi bi si rad to veselje privoščil, serce ga mika po 
rožici ; ali, naka, pravi sam pri sebi, odrekel si bom 
tega veselja, ter rajši to sicer majhno zatajevanje Bogu 
daroval v znamnje moje ljubezni. Vsaj ljubezen rada 
daruje; in serce plača, ne pa denar. Ko stopita ta dva 
si v zaslugah za nebesa povsem enaka človeka pred sodnika, 
bo ta, ki rožice ni utergal, za to malo daritev, 
celo večnost eno stopnjo nebeške sreče več užival, kakor 
uni, ki jo je utergal; to je, on bo vekomaj Boga bolj 
čisto gledal, vekomaj boljši spoznoval9 vekomaj gorkejši 
ljubil in nad njegovim posestvom veči radost na večne 
čase užival. 

30, Krona v nebesih. 

Krona je najlepša, najžlahtnejša in vsaj za junaška 
serca najmičniša podoba, kterej sv, Pavel nebeško zve» 
ličanje primerja. Že stari Kimljani ob času ljudovlade, 
ko še ni bilo cesarjev v Rimu, niso vedeli za lepši in 


144 

oastniši znamnje, s kterim bi hrabre junake venčali, kakor 
je krona. Imeli so, kakor je znano, sedmero kron, s 
kterimi je hvaležna domovina zaslužene možé častila. Nam 
kristjanom pa zlata in sreberna krona ni zadosti, mi že-
limo še kaj več. Sv. Ludovik, Francozki kralj, sige 
omislil dragocen perstan. Žezlo in krona, ki sta bila na 
perstanu, pomenita mogočnost, s ktero je Ludövik Francosko 
vladal. V perstanu pa je bil napis: ^Volo solidum 
pereimé." To se pravi: Jaz hočem stanovitno, večno 
kraljestvo. S temi besedami je hotel Ludovik reči, da 
kakor kristjanu mu je krona mogočnega Francoskega 
kraljestva preslaba, da toraj zato po nebeški kroni hrepeni, 
Sv. Pavi imenuje večno zveličanje krono pravice, 
ker se kristjanu kot pravično plačilo za njegova dela 
podeli. Sv. Peter jo imenuje neovenljivo krono časti, 
ker njena lepota nikdar ne ovene. Sv. Jakob jo imenuje 
krono življenja, ker vsi, ki jo na glavi nosijo, vekomaj 
živijo. In prerok Izaija pravi, da bo Bog sam 
krona časti svojemu zvestemu ljudstvu. 

Ta nebeška krona namenjena je vsakemu, ki po 
božjih zapovedih živi. „Prihranjena mi je krona pravice, 
piše sv. PaTl, ktero mi bo dal Gospod, pravični sodnik, 
tisti dan, pa ne le meni, ampak tudi tistim , ki ljubijo 
njegov prihod." Ta krona je toraj nebeška blaženost, gledanje 
božje, obdarilo v nebesih. Vsi nebeščani zajemljejo 
svojo srečo iz ravno tega vira, vsi gledajo Boga od obličja 
do obličja, vsi ga ljubijo, vsi ga posedujejo ter po 
svoji sposobnosti se nebeške blaženosti navživajo. To je 
jedro nebeške radosti, ki jo podoba nebeške krone predstavlja. 
Čistejši in svetejši je kdo na zemlji živel, večo 
radost bo iz morja nebeških slasti zajemal. Teč stopinj 
nebeške dike je kdo na zemlji s pridobljeno gnado si 
prislužil, lepša in svetlejša bo njegova krona v nebesih. 
Vsaka stopnja veličastva je nov žlahten kamen, nov biser, 
nova zvezda v nebeški kroni. .Kakor so na zemlji krone 
različne po velikosti, po veljavi in lepoti, kakor so postavim, 
baronove krone, grófove krone, knezove krone, 


145 


kraljeve in cesarske krone, tako so tudi nebeške krone 
različne po lepoti, dasiravno nosijo YSI nebeščani isto 
krono, namreč krono ,pravice , veličastva, in večnega 
življenja. 

Kdor hoče eno teh kron pridobiti, je treba, da si 
silo dela ter si resnobno prizadeva. „Zakaj samo ti bodo 
kronani, veli sv. Gregor Nacijanski, ki v vojski zmagajo, 
a ne uni, ki le sede in vojskovalce le gledajo. " Za to 
primerja sv. apostelj nebeško krono s. tekanjem za slavo, 
kjer nikdo, komur je mar za slavo, se ne sme obotav-
Ijati, temuč vsi morajo derčati proti cilju in sicer po 
pravi poti: „Mnogo jih je, ki sicer tekó, to je, ki se 
trudijo in potijo od jutra do večera, ali oni ne tekajo 
po pravi poti, zato ne dospejo vkljub vsemu trudu k 
pravemu cilju in koncu. Jaz tečem — govori sv. apostelj 
sam o sebi — ne kakor nepremišljeno, marveč pozabim 
na vse, kar je za menoj in hitim samo za tem, kar je 
pred menoj; jaz se napenjam, da odločeni cilj dosežem 
in slavo nebeškega kraljestva zaslužim, zakaj vsi sicer 
tekó, ali le eden stavo dobi.'' In zares, če ni ljudem nobena 
težava prevelika, ko gre za posvetno krono ; če veliko 
plačilo gre le velikim delom, je po vsi pravici, da 
se nebeška krona le tistim podeli, ki jo z velikim trudom 
zaslužijo. Celo peklenske muke niso prevelike — 
pravita sv. Avguštin in sv. Krizostom, — za dosego nebeške 
krone. Sile je toraj treba, kakor Kristus opominja, 
zakaj le silni nebeško kraljestvo na-se potegnejo. Ne 
udajmo se toraj zapeljivemu duhu tega sveta, zakaj, kdor 
seje v svojem mesu, bo od mesa žel pogubljenje; kdor 
pa seje v duhu, bo od duha žel večno življenje. „Nikar 
ne bodimo sužnji posvetnega blaga, marveč rabimo ga 
tako, da večnega pranjem ne zapravimo." „Čas je kratek, 
pravi apostelj, toraj naj bodo ti, ki žene imajo, kakor 
bi jih ne imeli, ti, ki jokajo, kakor bi ne jokali, in ki 
se veselé, kakor bi se ne veselili, in ki svet uživajo, 
kakor bi ga ne uživali, ker podoba tega sveta preide." 
In piti moramo kozarec, kterega je Grospod pil. Kdor so


Ne"beška krona. 1 0 


146 

vraži svoje življenje na tem svetu, ga bo prihranil za 
večno življenje. Kolikorkoli je kronanih v nebesih, vsi so 
oprali svoja oblačila v Jagnjetovi kervi ter so prišli le 
po velikih križih v nebesa ; zakaj, »kdor ne nosi svojega 
križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec,a 
pravi Gospod. V nadlogi, piše sv. Bernard, nam sije up 
veličastva, kakor iz ' semenskega zerna up sadu. In sv. 
Avguštin pridaje: „Bog nam je počitek še le po delu 
obljubil, po udanosti prostost, po strahu varnost, po žalosti 
tolažbo, po smerti vstajenje, po vstajenji doveršeno 
veselje , najviše veselje, večno veselje — krono blaženostL* 
Kdor toraj želi večno krono podedovati, naj se 
vojskuje; kdor se prav vojskuje, bo kronan. „Kdor se 
na premaganje skuša, odloži vse, kar bi ga overati 
utegnilo , dasiravno se vojskuje za strohljivo krono , mi 
pa za nestrohljivo.a Zatorej naj se kristjan vadi v zatajevanji 
samega sebe, naj odmerje vsem strastim in. posvetnim 
zapeljivostim, naj čuva in bdi, da ga sovražnik 
iz nenade ne napade, naj obleče orožje, kterega mu nebeški 
voditelj priporoča. Po tem se mu bo ložej vojsko« 
vati. „Oblecite božje orožje, veli sv. apostelj, ker se nam 
ni vojskovati le zoper meso in kri, te muč tudi zoper zalezovanje 
hudičevo , zoper gospodovalca temnega sveta. 
Primite toraj za orožje božje, da se zamorete braniti ob 
hudem dnevu. Stojte toraj opasani okoli svojih ledij z 
resnico in oblečeni z oklepom pravice in obuti na nogah 
za oznanovanja evangelja miru, pred vsem pa vzemite v 
roko škit vere, s kterim zamorete ognjene pušice hudobnega 
duha ugasiti in vzemite čeljado zveličanja in meč 
duha, ki je božja beseda/' Kristjan, čigar življenje jele 
vojska, zamore s takim orožjem se brez strahu vojskovati, 
da le posluša glas nebeškega vodja, Jezusa Kristusa, 
pod čigar zastavo se vojskuje, ki mu kliče : Karkoli vidite, 
da jaz delam, storite tudi vi, in storite brez odnašanja. 
Berž ko kristjan sklene Kristusa posnemati, občuti v sebi 
zaupanje, da bo zmagal. Krona, si misli, mora biti moja, 
naj velja, kar hoče. Naša pomoč je v imenu Gospoda, 


147 


ki je nebo in zemljo vstvariL Ako je Bog* za nas, kdo 
je zoper nas. To je zmaga, Mera premaga svet, naša vera. 
Križ pelje v paradiž, T zveličanje. Terpljenja tega sveta 
se ne dajo primeriti s prihodnjim veličastvom, ki se bo 
razodevalo nad nami. Kdor premaga v naši vojski, si 
prisvoji kraljestvo, ktero je naš vojvoda in kralj, Jezus 
Kristus nam pripravil, tisto kraljestvo , ki ga je Oče 
njemu odmenil; on nas bo posadil na prestol zraven 
sebe , da bomo ž njim vred sodili. In ko pride konee 
našega romanja na zemlji, bomo s sv. Pavlom reči zamogli: 
„Dobro sem se vojskoval, tek dokončal, vero 
ohranil, zdaj pa mi je prihranjena krona pravice, ktero 
mi bo dal G-ospod, pravični sodnik, tisti dan; pa ne le 
meni, ampak tudi tistim, ki ljubijo njegov prihod; m 
našega kraljestva ne bo nikdar konec. " 

S to lepo in nestrohljivo krono je bil venčan sv* 
Štefan in ko je med kamnjanjem zagledal Jezusa v božjem 
veličastvu pripravljenega, mu krono za plačilo na glavo 
djati, bilo mu je kamnje sladko. 

S to krono je angelj božji venčal sv. Kaprasija T 
sredi gorečih plamenov, v kterih je zgorel zavolj katoliške 
vere.. 

S to krono je bilo vencanih 40 mučenikov, ktere so 
obsodili, da imajo v najojstrejši zimi v zmerznjenem jezpru 
poginiti. 

S to krono je bil venčan sv. Agapit, kterega je 
lastni oče zavoljo vere ukazal ob glavo djati. 

S to krono je bila kronana sv. devica Lidvina^ 
potem ko je za-njo 38 let najbritkejše bolečine pre« 
staj ala. 

S to krono je bila kronana sv. Katarina Sienskas 
ki je vse svoje življenje le po križih in ternovi kroni 
hrepenela. 

S to krono so bili naposled kronani vsi izvoljen^ 
ki so se za Kristusa junaško vojskovali, zmagali inprijaznosti božji svoje življenje sklenili. 

10* 



148 

31. Tri nebeški venčeki, 
„Po zmagi obhaja zmagovalec svoje slavodobitje* 
Brez vojske ni zmage ; in veči je ogenj v bitvi, veče je radost 
po zmagi. Mornarju žuga vihar z brodolomom« 
Eevež se ves trese, njegovo bledo lice nam kaže, kako 
se smerti boji. Kar se zvedri nebo, vihar potihne, morje 
se ukroti, vse uka veselja. Kolikor veči je bil poprej 
strah , toliko veči je zdaj veselje. In to velja povsod ; 
veselje je toliko veči, kolikor veče se prestanejo težave« 
Veliko delo, veliko plačilo ; velike muke, velika obdarila.* 
Te neprecenljive besede sv. Avguština nas spominjajo 
tega, kar nas vera o nebeških obdarilih uči, in kar smo 
ravnokar premišljevali. Vsak bo plačan po svojem zaslužen 
ji. Krona pravice, krona nebeška, posestvo božje, to 
je jedro one blaženosti, s ktero se izvoljeni plačujejo. 

Eazun poprej omenjenih bitnih ugodnosti, ki se tudi 
slučajne imenujejo, nahaja se v nebesih, kakor sv« 
Tomaž in drugi učeniki terdijo, še troje posebnih venčekov, 
ki so neka posebna čast, imenitnost in blaženost 
Teh venčekov ne bodo vsi deležni, marveč še poleg občne 
nebeške krone imeli samo ti, ki so jih na zemlji si 
prislužili. 

Ti nebeški venčeki, venci slave — aureolae — ime» 
no vani, so odmenjeni onim, ki so v gorki vojski s sve« 
tom, mesom in peklom se proslavili z nenavadno serč« 
nostjo, ter vse druge v gorečnosti prekosili. Po teh 
Tenčikih se bodo oni kakor nebeški junaki vso večnost 
odlikovali od onih, ki teh častnih znamenj nemajo. 

Pervi častni venec nebeški je venec mu-
í e n i k o v. Kdo so toraj tisti presrečni v nebeških verstah? 
ki se svetijo s palmo v roki in s svitlo krono na glavi v rajski 
svitlobi? Žarki, ki se blišče iz Jezusovih ran in iz Marijinega 
od sedem mečev prebodenega serca, kinčajo to 
nebeško trumo, ki se v kervavi svitlobi leskeče. Kdo so 
ti presrečni? 


To je ono ljubezni plamteče kerdelo svetih mučeirikov. 
Ker je ljubezen do Boga in do bližnjega veriiunec 
vse svetosti in vseli čednosti, smemo reči, da ni 
pod solncem človeka, ki bi bil veči in čistejši ogenj 
ljubezni do smerti obranil, kakor sveti mučeniki, ki so 
Kristusu v terpljenji tako podobni in v ljubezni najbližL 
Ako je Kristus tem, ki zavolj pravice proganjanje terpen 
nebeško krono obljubil, razume se samo ob sebi, da bo 
tem, ki so zavolj vere, ali zavolj kake ž njo zvezane čednost^ 
ne samo sramoto, terpljenje in brezštevilne bolečine prestajali, 
marveč življenje, ki je najdraže blago,' radovoljno 
svojim sovražnikom dali, posebno veličastvo in posebno 
krono zmage v nebesih podelil. Kdor sramoto in brit« 
kosti zavolj Kristusa poterpežljivo prenaša, pravi kardinal 
Hugo, nabira žlahtne biserje, s kterimi bo nekdaj 
okinčana njegova krona v nebesih, tista krona, o kteri 
cerkev prepeva: Zlato krono nosi na glavi in znamnje 
svetosti je vtisnjeno v njo, ona je žar časti in sad junaške 
stanovitnosti. O stokrat srečni, ki svet junaško 
zmagajo, za vero kri prolijajo in v tej slavni bitvi padejo; 
v nebesih jih bo Jezus kot stanovitne junake čez 
vse povzdignil. Kolikega občudovanja je vreden njih izgled, 
ki nas k serčnosti zbuja in k stanovitnosti navdušuje. 
Zakaj kristjan, ki te izglede premišljuje, sliši v 
svojem sercu tiste besede, ki so sv. Avguština k tolikim 
čednostim spodbadale: ^So li zamogli ti in té, zakaj ne 
ti, Avguštin !* 

Ako pogledamo device, rahle device, cveteče niladenče, 
sive starčke, kterim je ljubezen do Kristusa in 
nada večnega življenja persi s tolikim junaštvom napolnila, 
da niso porajtali ne za ogenj, ne za meč, tudi ne 
za najgrozovitniše trkoštvo, marveč da so s svojo hladnosijo 
ob smertni uri celo nečloveške rabeljne omehčili; 
ako to pomislimo, pravim, dobimo noFO moč, da svoje 
mnogo manjše težave zamoremo srečno prenašati. Zato 
pravi Tertulijan, da je kri mučenikov seme kristjanstva. 
Ta slavna ljubezen, ki za Kristusovo vero kri preliva^ 


150 


zasluži res posebno obdarilo Y nebesih. Čeravno ne veno 
pray na tanjko , Y čem obstoji to povelitanje, ki se 
venec inučeuiätva imenuje, vendar nidvombe, da je taka; 
vera ga imenuje častni venec mučenietva. 

Enako poveiičaiije čaka te , ki iz ljubezni do 
Boga ostanejo v deviškem stanu. Drugi sovražuik 
našega zveličan ja je namreč naše meso, zoper 
kterega se je treba vsem vojskovati brez prenehanja; 
iakaj nič nečistega ne pride v nebeško kraljestvo. Zakonski 
in udovski stan sta sicer oba sveta, toda mnogo 
imenitniše je devištvo. Ono je venec, ki nikdar ne ovene? 
piše sv. Atanazi, je tempelj božji, je svetišče svetega 
Duha in dragocen biser, kterega izvoljeni iščejo, malokdo 
najde in mnogi čerti jo. 

Y starem zakonu ljudje niso poznali vrednosti de» 
vištva. Kristus jim je še le oči odperl ter jim pokazal? 
da devištvo dela ljudi angeljem podobne, ter jih s kraljem 
vseh angeljev poročuje. Ker je pa vojska s svojim mesom 
silno huda in zderžanje do smerti kaj težko, zato ni 
Kristus to čednost vsakemu kar naravnost zapovedal, 
marveč jo je le nas vetoval, b r je rekel: „Kdor to besedo 
more ume ti, naj jo ume." „Cist je ta, pravi sv. Avguštin, 
kdor ljubezen z ljubeznijo zmaga", namreč meseno Ijubezen 
z ljubeznijo do Boga; kdor ogenj z ognjem po~ 
gasi, ogenj strasti z ognjem duha. Yelika daritev je devištvo, 
zatorej pa bo doseglo veliko obdarilo na dan 
plačila* Kdor toraj čistost do smerti ohrani in v gnadi 
božji umre, ta bo zraven občne blaženosti, ktero vsak 
nebeščan uživa, še neko posebno čast prejel, namreč, 
venec devištva,po kterém se bo ločil od unih, ki niso 
s to krono venčani Tako govori Gospod skoz u^ta svojega 
deviškega preroka: „Ki se deržé moje zaveze, dal 
njim bom v svoji hiši in v svojem ozidji prostor in bolje 
ime, memo sinov in hčer; večno ime jim bom dal, ktero se 
ne bo zgubilo." In kako je to ime? V visoki pesmi nahajamo 
odgovor na to vprašanje, kjer beremo : „Pridi 
nevesta moja, kinčana boš." In da vsaj nekaj zapopa



151 

demo , kolika radost je deviška čistost y nebesih, poslušajmo 
angeljskega učenika sv. Tomaža, ki pravi, da 
„plačilo devištva obstoji v neki posebni prijaznosti z 
Jezusom v nebesih. a Eavno to terdi sv. Janez v skrivnem 
razodenju, kjer blaženost, ki jo cerkveni učeniki 
krono devištva imenujejo, tako-le opisuje : „Grlej, • Jagnje 
je stalo na gori Sion in ž njim njih sto in štiri in štirdeset 
tisoč, ki so imeli njegovo ime in ime njegovega 
očeta zapisano na svojih čelih in peli so neko pesem 
pred sedežem. In nihče ni mogel peti pesmi, razun onih 
sto štiri in štirdeset tisoč, ki so bili odkupljeni od zemlje. 
Ti so, ki se niso z ženami ognusili, device so namreč. 
Ti hodijo za Jagnjetom, kamorkoli gre. Ti so odkupljeni 
zmed ljudi, pervine Bogu in Jagnjetu." Oh, ko te besede 
premišljujem, mi je še le jasno, zakaj sveti očetje 
niso našli besedi, da bi bili dostojno pohvalili to rajsko 
cßdnost. „O čistost, zdihuje sv. Efrem, ti veseliš vsakega, 
ki te ima, ter daješ duši krila, da poleti v sveta nebesa. 
Čistost, ti, ki v duši in telesu kakor žlahtna roža cvetiš 
in vso hišo s svojim prijetnim duhom napolnuješ; oh 
kaj je slajši od devištva! kaj je lepšega? kaj je višega? 
Ono je svitlejši od sonca, ter nas sposobne dela s čistimi 
očmi stermeti v solnce pravice. Blagor mu, ki te ima, 
in blagor vsem, ki te ohranijo. Ti si veselje prerokov, 
veličastvo aposteljnov, življenje angel jev in krona svetnikov." 
Blagor toraj človeku, ki razun krone pravice 
tudi venec devištva v nebesih doseže. 

Tretji častni venec kinča sv. učenike v 
nebesih. Kakor ta, ki svet in meso junaško zmaga, tako 
prejme tudi uni, ki pekel premaga še nek poseben venec 
v plačilo, ki se venec učenikov imenuje* Kdor toraj v 
evangeljsko službo stopi in ljudi zveličati si prizadeva, 
jim pridiga, piše, jih uči, ta prejme v nebesih neko posebno 
slavo, ki se apostoljska krona imenuje. Prerok 
Daniel pravi, da je v nebesih med srečo prostega Ijudstva 
in blaženostjo duhovnov, mešnikov, pridigarjev in 


152 

učeníkov, ki ljudi k svetosti napeljujejo, tak razloček, 
kakoršen je med zvezdami na nebu in med istim nebom? 
ki svojo svitlost od zvezd dobiva* „Ki so bili učeni, 
pravi dalej ta prerok, se bodo svetili, kakor nebesna 
svitloba in kteri jih veliko podučujejo v pravici, bodo 
kakor zjezie na vse večne čase.a Da jim taka čast po 
vsi pravici gre, to bo vsak lehko priterdil. Bes je sieer? 
da je dolžnost vsakega kristjana peklenskim skušnjavam 
se ustavljati ; vendar, kdor satana z resnicami svete vere? 
s svetim evangeljem odganja, zmaga ia iz sere svojih 
ovčic odpodi, zasluži zares, da se še posebno proslavi. 
Moder kralj ne obdaruje po srečno dokončani vojski vseh 
svojih vojakov enako; drugači se sponese prostaku, drugači 
vodju. Umni kermar, ki v silnih viharjih ladijo 
umno vodi in jo srečno v zavetje pripelje, dobi gotovo 
veče obdarilo, kakor prosti mornar. Kraljev minister, 
kteri, ko ni kralja doma, kraljevino modro vlada, plamen 
punta pogasi, rogovileže razkropi in v strah dene, zasluži 
seveda boljše plačilo, kakor kak nizi služabnik ali 
pa kak drugi podložen. Tudi cerkev je armada, ki je 
vsak čas za vojsko pripravljena. Mešniki, pridgarji, učeniki 
so njeni vodje; ona je ladija, ktero viharji gostokrat 
sem ter tje sučejo; njeni kermarji so mešniki, 
pridigarji, učeniki, kterih dolžnost je, skoz vsa skalovja 
in viharje na breg večnega življenja jo pripeljati ; ona je 
kraljestvo, v kterém se včasih hudi punti in nevarne preiucije 
vnamejo; mešniki, pridigarji in učeniki so ministri, 
ki ga vladajo in v redu in podložnosti deržé, dokler 
se kralj ne verne domu. Ako Bog človeške duše po' besedah 
sv. Krizostoma bolj ljubi, kakor vsa svoja dela}
kako plačilo je pač tistim odločil, ki mu jih pridobivajo? 
Kdor toraj božje kraljestvo prav goreče razširja; kdor 
ne le sam pobožno živi, ampak tudi drugim božje zapovedi 
razlaga in jih k pobožnosti napeljuje, temu je 
Bog odmeril neko posebno stopnjo časti v nebesih, ko je 
rekel: „Kdor zapoved božjo spoinuje in uči, bo velik 
imenovan v nebeškem kraljestvu. * 


153 


Duhovni pastirji bodo toraj v nebesih okinčani z 
vencem učeníkov, ter se po tem častnem vencu odlikovali 
od vseh drugih kerdel na vse veke. 

To so toraj nebeški venčeki, ki se zraven krone 
pravice, ki je vsakemu nebeščanu odmenjena, priprav-
Ijeni za tiste Kristusove junake, ki so svet, meso in pekel 
junaško zmagali. Na kroni mučeníkov, kakor sv. Bonaventura 
v prelepi podobi piše, se lesketajo žlahtni kamni, 
ker so v hudi vojski za vero noter do smerti terdni 
ostali kakor dijamant. Deviški venec je spleten iz najlepših 
cvetlic, ker so device najlepši cvet kristjanstva in ker 
je deviška čistost med svetom zmiraj v nevarnosti, kakor 
cvetlica med ternjem. Krona učeníkov je iz najčistejšega 
data, ker je zlato med vsemi rudami najžlahtnejše in 
podoba modrosti. 

32. Sedem zvezd keršanskega upa. 
Spoznamo visoko vrednost nebeške krone, vprašajmo 
zdaj sami sebe — in to vprašanje je nad vse važno — 
ali nam je upati, da jo bomo kedaj dosegli ? Odgovor 
na to vprašanje je kratek. Res je sicer , da človek ne 
vó, ali je ljubezni ali serda vreden; res je, da moramo 
le s strahom in trepetom za svoje zveličanje delati; res 
je, da, dokler dihamo, nismo nikdar pred padcem varni, 
če smo tudi na poti doveršene čednosti; res je pa tudi, 
da, če kaj dobrega na sebi imamo , smo vendar le še 
zmiraj nevredni hlapci ; zakaj za vse gre čast Bogu, brez 
čigar gnade ni moč nič zaslužljivega storiti za večno 
življenje. Vendar, ker je kerščansko upanje naša dolžnost, 
ki se naslanja na zasluge Kristusove •— zakaj, 
karkoli dobrega storimo , gre le Kristusu pripisati, čeravno 
prostovoljno sodelujemo — smemo v duhu ponižnosti 
svojo roko na serce položiti in vest vprašati. 
Ona nam bo povedala, ali nam sveti kaka zvezda keršanskega 
upa. Kakor sv. Janez v skrivnem razodenju 
piše, nam Gospod, ki sedem zvezd derži v svoji desnici. 


154 

takole govori : „Poznam tvoja dela, tvoje zasluge in tvoja 
poterpežljivost." Njega ni moč goljufati, pa tudi vera, ki 
nam kaže sedem zvezd keršanskega upa , nas goljufala 
ne bo. Ta ali una teh zvezd nam gotovo sveti. Blagor 
nam, ako nam serce pravi, da smo zmiraj zvesto za njo 
hodili; blagor nam, ako nam vseh sedem zvezd skupaj 
na poti zemeljskega življenja sveti; blagor, ako poslušamo 
ta sedmeri poklic gnade m si njegove mile opomine 
k sercu vzamemo. Poglejmo toraj , ktere so te 
zvezde keršanskega upa. Ta, ki jih v roki derži, nam kliče : 
„Bodi zvest do smerti in dal ti bom krono življenja.* 

a) Zvezda vere. 
„Vera je podlaga vseh čednost", pravi sv. Ambrož, 
in le kar se na njo zida, sme se nadjati plačila. Yer& 
je vinska terta, čednosti so mladike , dobra dela pa so 
grozdi/ Ravno to terdi sv. Avguštin, rekoč: „Yera je korenika 
vsakega dobrega djanja, je oko, po kterém se naš 
namen k ne besom povzdiguje ; je ker milo, ki ladjico naše 
dobre volje srečno na breg večne ljubezni pripelje.u 
„Yera očisti grehov, oživlja dušo, zaznamnuje izvoljene, 
varuje pravične, zmaga povsod ter krona svoje zveste s 
krono neumerjočnosti." Yera je zanesljivo sidro. Ko 
ladji na viharnem morju žuga pogin, takrat je vera njeno 
sidro, ki jo nesreče reši, brodoloma obvaruje ter jo 
srečno v zavetje pripelje. Zato pa Jezus pred vsem tirja 
od nas vero. „Kdor veruje in je kerščen, pravi on, bo 
zveličan ; kdor pa ne veruje, bo pogubljen. " Jezus pravi 
dalje: „Resnično, resnično vam povem, kdor v mene 
veruje, ima večno življenje. u In vsak list svetega pisma 
nam priča, da je vera zastava večnega življenja« Kolikokrat 
je &ospod rekel: „Tvoja vera ti je pomagala;" „naj 
se ti zgodi,, kakor veruješ." „Yelika je tvoja vera." Kdor 
toraj pravo živo katoliško vero v persih nosi in jo do 
smerti ohrani, on ima poroštvo , da bode zveličan ; in 
ako v djanji ne taji, kar v sercu veruje, to je, ako po 
veri živi, bode ga zvezda keršanskega upa v zavetje več



155 


nega žhljenja pripeljala. „Skušnja naše vere, piše sv. 
Peter, nam bo prinesla hvalo, čast in poveličanje na dan 
razodetja Jezusa Kristusa, kterega ljubimo, da si ga ravno 
nismo videli, v kterega tudi zdaj verujemo, dasiravno ga 
ne vidimo, verujoči pa se bomo veselili z neizrekljivim 
častitljivim veseljem, ko bomo prejeli konec svoje vere 
zveličanje duš." Vera je nekakšno dolžno pismo, ki nam 
ga je Bog dal. Pri sodbi bomo lehko rekli: Gospod! 
vse sem veroval, kar si razodel, in kar je katoliška 
cerkev verovati zapovedala. Ti si mi za to vero obljubil 
večno življenje. Grlej dolžno pismo, tukaj ga imam; plačaj, 
kar si podpisal; s svojo božjo besedo si se obvezal. 
Pusti me toraj v večno življenje, daj mi krono, ktero si 
mi obljubil. Vera mine ter se v gledanje spreoberne; 
gledati Boga, največi dobroto, to bo toraj krona vere. 

Ta velika resnica nam kaže, zakaj so svetniki in 
vsi od Boga razsvitljeni kristjani sveto vero kot največo 
dobroto čislali in va-njo ob smertni uri vse sv(je 
zaupanje stavi jali. Nek pobožen mož smertno zboli. Ko 
spovednik v imenu cerkve pri njegovi postelji stoji in 
molitve umirajočih opravlja, izreče te-le besede: „On ni 
tajil Očeta, Sina in sv. Duha, temuč je veroval,* zaklikne 
bolnik sicer s slabim, glasom, pa z veliko zavestjo 
: „Res je, veroval sem! veroval sem! credidi!^ 

— Tudi SFeta Terezija ni imela v svojih smertnih bo-
lečinah slajše tolažbe in boljšega upanja, kakor v besedi : 
„Jaz umerjem kakor hči matere katoliške cerkve,u ktero 
je v resnici tako ljubila, da je bila pripravljena za narmanjši 
obred te lepe Kristusove nevede življenje dati. 
Sv. Janez Qualbert je ob smertni uri prosil, da naj se 
mu v trugo dene spomenica, na kteri so zapisane te-le 
besede: „Jaz Janez verujem in spoznam sveto vero, 
ktero so aposteljni oznanovali, in ktero so sveti očetje 
v 4 zborih poterdili." Toraj, kolika tolažba! kolika radost 
mojemu sercu ! Upa polna zvezda svete vere mi sveti 
v vsi svoji žarnosti naproti. Grešnik sem sicer, velik 
grešnik in nevreden hlapec; toda po tvoji dobroti, a 

156 

Gospod, sem vero ohranil ; ljubil sem jo od mladih nog 
in zdaj, ko mi večna ura bije, radosten ponovim besede? 
s kterimi je Tridentinski zbor svoje seje sklenil : „To 
sveto , rimsko katoliško vero, zunaj ktere ni zveličanja, 
javno in prostovoljno spoznam iu jo hočem do zadnjega 
zdihljeja terditi in ohraniti, kakor resnično mi Bog pomagaj 
in njegov sveti evangelij. * 

b) Zvezda čednosti. 
Ko bi poljedelec iz skušnje ne vedel ali pa od 
dedov ne slišal, da pšenično žerno, ki v zemlji odmerje, 
šestdesetero ali celo stotero obrodi, nikdar bi mu na 
misel ne prišlo , zemljo ž njim posejati. Tudi čednosti 
bi človek nikdar na serce ne sejal, ako ne bi ga vera 
učila, da bo za-njo Boga samega, ki je neskončna dobrota 
in večna ljubezen, v plačilo pridobil. Vera je toraj 
korenina, upanje je cvet, ljubezen je pa sad. Ko sv. 
evangelij pregledamo, spoznamo, da nam, kakor sv. Pavel 
piše j ostanejo tri čednosti : Vera, upanje in ljubezen. 
Vera preide m se v gledanje spremeni; upanje 
mine, na njegovo mesto stopi uživanje; edina ljubezen 
ostane. Z versko gotovostjo vemo , da bo vsako dobro 
delo , ki ga človek v stanu gnade božje in s čistim namenom 
doprinaša, v nebesih poplačano; nebeško veselje 
bo njegovo plačilo. Tega nam ni Bog samo obljubil, 
temveč nam je po besedah svetega Pavla tudi poterdíl s 
posebno prisego, da bi nas oba zagotovila, — obljuba 
in prisega, ki goljufati ne moreta, tolažila ter to sladko 
upanje v nas oživila , da bomo enkrat — kot dediči 
božji in sodediči Kristusovi — prederli skoz zagrinjalo 
vere v sredino nebeškega svetišča, v ktero se je Jezus 
Kristus večni in najviši mešnik po redu Melhizedekovem 
že poprej podal, da bi ga nam odperl. 
Za vsako, tudi najmanjše dobro delo nas čaka 
plačilo. Beseda čednost pa ne pomeni tukaj urnosti, s 
ktero mi dobra dela doprinašamo,*ampak vsa dobra dela 
vkup, ki smo jih v življenju storili. Zatorej ni zvezda 


157 

čednosti nič drugega, kakor terdno upanje, da bomo enkrat 
v plačilo svoje čednosti Boga gledali in nebeško 
zveličanje prejeli. 

Ako — postavim — prostemu kmetu obljubim : Ti 
boš kmalo moder in učen, kakor sta bila Plato in Salomon, 
ali če rečem ubogi dekli: Ti boš v kratkem kra« 
ljica; ali pa če rečem kakemu bolniku: Ti boš za malo 
dni ves zdrav in srečen: ne bo mi nikdo verjel; vsakemu 
se bo zdela ta obljuba prevelika. Vera pa nam 
ubogim in slabim ljudem obeta neskončno več ; ona nam 
pravi, da bomo za svojo čednost celo božjo modrost, 
moč in srečo nebeško v plačilo dobili. Se vé, da tolikih 
obljub naše serce težko zapopade; toda sv. Janez pravi: 
„Bog je veči kakor naše serce; kar je našemu upanju 
preveč , to ni preveč darežljivosti in previdnosti božjL" 
Yeselite se toraj kristjani, ki čednost ljubite, veselite se 
veselja, poskakujte, zvezda čednosti vam sveti; ona vas 
pelje h kroni upa in k vživanju večnega Boga. „Čednost, 
piše sv. Bernard, pelje v veličastvo ; zakaj ona je mati 
veličastva. Lepota in vse posvetno je le nečimurnost» 
Edina čednost je v resnici veličastva vredna; ona ga bo 
tudi dosegla. Zakaj njen cilj in konec je, zediniti se z 
Bogom ter vdeležiti se njegove sreče." Kako vesela in 
tolažljiva je vendar ta resnica za nas! Ona nas spod« 
bada, greha skerbno ogibati se, ter na vso moč si prizadevati, 
da bi Bogu dopadli, da bi Kristusa oblekli, to 
je, da bi po njegovih stopnjah hodili, se ogibali, česar 
se je on ogibal, delali, kar je on delal in ljubili, kar 
je on ljubil. 

Kolika tolažba je to za našo dušo, ako od ure svoje 
spreobernitve nismo nikdar sami radovoljno se s kakim 
grehom od Boga ločili, in ako smo vse dolžnosti z do-
brim namenom in z vso natančnostjo spolnovali in se 
neutrudljivo v čednosti vadili. Od daleč nam blišči nebeška 
krona naproti, ktero nam bo Gospod za gotovo 
dal, kakor je obljubil. Veče so naše čednosti, lepša bo 
ta krona. Ko bi človek, ki je 50 let pregrešno živel9 


158 

pred smer tj o to srečo , to redko srečo imel, da se iz 
celega serca k Bogu spreoberne, bila bi mu ena sama 
odveza poroštvo nebeške krone in večnega življenja. Ko 
bi pa kdo 50 let le čednosti nabiral, vsak mesec k spovedi 
šel, ter zakrament altarja vredno prejel; koliko 
lepšo in veličastnišo krono bo ta kristjan prejel? Krona 
nebeškega upa blišči tudi temu naproti, ki le enkrat v 
letu sv. obhajilo prejme, ako le v gnadi umerje. Koliko 
lepše in veličastniše krone sme pa ta se nadjati, 
kdor vsak teden iz tega vira gnad zajemlje? Kdor — 
postavim — v stanu gnad e božje moli, milošnjo deli, 
ali pa kako drugo bogoljubno delo doprinaša, tega čaka 
npbeška krona. Ako pa on desetkrat ali stokrat toliko 
takih čednostnih del doprinaša, zasluži deset ali po sto 
nebeških kron; ali da bolj jasno povemo: Njegova nebeška 
krona mora bili desetkrat ali stokrat veličastniša, 
kakor je bila poprej; zakaj „vsak prejme plačilo po 
svojem delu.a „Kdor pičlo seje, bo pičlo žel; kdor seje 
obilno, bo vobilnosti žel.* Ali ca* ne bo ta misel mogočno 
spodbadala, da bogoljubna dela z TSO gorečnostjo 
doprinašamo ter si zakladov za nebesa nabiramo? Nasproti 
koliko žalost občutimo, ko se ozremo v preteklo 
življenje, ako smo do zdaj toliko tisoč stopinj nebeškega 
veličastna zgubili in v nemar pustili. Kolika in nad vse 
velika tolažba, ako smo kot pravi kristjani v gnadi božji 
leta in leta po poti čednosti hodili ter si brez števila 
stopinj nebeške dike prislužili! 

Upapolna zvezda čednosti je toraj ponižna in terdna 
nada večnega plačila za naša dobra dela. Nebeška krona 
upanja bo toraj posestvo in uživanje najviše in neskončne 
dobrote. 

c) Zvezda mučeništva. 
„Ljubi Boga iz vsega serca, iz vse svoje duše, iz 
vse svoje pameti in po vsi *svoji moči in nad vse/' to 
je perva in največa zapoved Zato naj bo kristjan vedno 
pripravljen, rajši smert preterpeti, kakor Boga s kakim 


159 


grehom razžaliti. Ko je človeku na izber, življenje dati 
ali pa od vere odpasti, takrat je njegova dolžnost, rajši 
smert izvoliti si, kakor pa vero zatajiti. Pa dasiravno je 
v takem primerljeju vsakega kristjana sveta dolžnost, 
rajši glavo tje dati, kot vero zatajiti, vendar Kristus te 
ljubezni ne poplačuje z navadno nebeško krono, ktero 
vsak nebeščan ima, marveč ima za take vojskovalce neko 
posebno plačilo, ki se krona mučeníkov imenuje. Ne na 
tisoče, na milijone kristjanov vsakega stanu in rodu je 
doseglo to krono v pervih časih kristjanstva, ko se je 
katoliška vera z mečem in ognjem preganjala. Dandanašnji 
so take prikazni bolj redke; sovražniki svete 
vere ne prežijo več po telesnem življenju kristjanov, tem 
bolje pa po dušnem, kar je še hujši. Kdor pa ima to 
srečo, za Kristusa in njegovo vero življenje dati, kar se 
i udi v sedanjem veku včasih prigodi, temu sveti zvezda 
mučeníkov naproti. 

Pa ali se mora za vero kri prelivati, da se ta venec 
prisluži? Ali se ne da na kak drugi način priborili? 
Niso li zvesti junaki, ki za domovino življenje darujejo, 
pravi mučeniki ? Ni li dolgo in terpljenja polno življenje 
pravo mučeništvo? Niso li ti, ki se službi ljubezni posvetijo, 
tudi mučeniki? 

Sv. Tomaž nam na to vprašanje tako-le odgovori: 
jjSami ti, ki za Kristusovo vero, ali pa kako ž njo sklenjeno 
resnico življenje dajo, so pravi mučeniki. Junaki, 
ki za domovino kri prelivajo in v gnadi božji umerjejo, 
bodo dosegli svoji daritvi primerno plačilo, toda mučeniki 
niso, če se za vero ne vojskujejo.u In sv. Gregor pravi: 
„Ne terpljenje , marveč reč, za ktero se umerje, stori 
mučeníka. Dolgo terpljenje, kakor postavim, v redovniškem 
stanu, v nesrečnem zakonu, v pregnanstvu in drugih 
britkostih je tudi navada, mučeništvo imenovati, ker je 
včasih britkejši kakor smert; in tudi ljudem, ki take britkosti 
z Bogu vdanim sercem prenašajo, plačilo v nebesih 
odšlo ne bo; toda venca mučeništva ne bodo dosegli; 
ta čaka le tiste, ti si ga s svojo kervjo zaslužijo. 


160 

Kdor svoje življenje postrežbi bolnikov, ubožcev ali pa 
odreji mladine posveti, ta se tudi navadno mučenik ljubezni 
imenuje ; on bo v resnici veliko plačilo za to prejel ; 
vendar mučenik ljubezni zato še ni» Najkrajši pot do 
venca mučeníkov je želja in hrepenenje po inučeništvu. 
Öeravno nam sama želja tega venca še ne da, utegne 
nam vendar, ako prav goreče po njem hrepenimo, včasih, 
veče plačilo nakloniti, kakor je mučeništvo, in Grospod, 
ki tudi željo za dobro vzame, nas zamore vsaj na nekak 
način deležne storiti tiste blaženosti, ktera mučenike s 
svitlo in veličansko krono mučeništva osrečuje. 

d) Zvezda devistva. 
Neka druga veličastna krona, ki zveste Kristusove 
junake v nebesih čaka, je venec devistva, kterega smo 
že poprej omenili. Kdor neoženjen ostane in se nikdar 
zoper čistost ne pregreši, bo enkrat silno vesel, da je 
dušo in. telo, ta žlahtni tempelj sv. Duha, brez madeža 
do smerti ohranil; in če v tej težavni vojski ne opeša, 
tako bo Bog sam njegovo preobilno plačilo. Toda venca 
devistva zato ne dobi. Ta zlata krona je le za device, 
ki prostovoljno in iz gole ljubezni do Jezusa noter do 
smerti čiste in neoženjene ostanejo in v ljubezni božji 
umerjejo. 
Blagor vam toraj, Kristusove neveste, ki svoje devištvo 
Bogu posvetite ; veselite se in veselja ukajte ! Ako 
temu sklepu do konca zveste ostanete , bote za plačilo 
vaše zderžnosti ne le Boga gledale in posedovale, kakor 
ostali nebeščani, temveč vam sveti zvezda devistva naproti, 
namreč zvezda sladke gotovosti, da vas čaka v 
nebesih neka posebna proslavitev, ktera v tem obstoji, 
da bote najbližej Jezusa, nedolžnega Jagnjeta, ter da bote 
prepevale pesem, ki je razun čistih devic, nihče, ne svetnik 
ne kak drug nebeščan, prepevati ne more. 
Srečen poklic ! Srečna ura , ko sem stopil v stan 
tolike prednosti! Srečen hip, ko sem Kristusu zvestobo 
prisegel in šel za zvezdo devistva. Kako pa, ko bi člo



Yek še le v poznejših letih to važno resnico spoznal ter 
poprej o tem častnem vencu čisto nič ne slišal? Ko bi 
brez prevdarka in brez ozira na veliko zgubo v zakonski 
stan stopil : ko bi v mladosti lehkomiselno tje v en dan 
živel , ter se za nedolžnost in čistost ne zmenil, ko bi 
oskrunil tempelj, čigar lepoto in visoko vrednost je še 
le zdaj spoznal? Kako pa potem? Mar mu potem ni 
več mogoče deviškega venca zadobiti? 

Odgovor : Nikdar in nikoli več ! Ti se zamoreš tudi 
v zakonskem stanu posvetiti in zveličati; zamoreš s solzami 
pokore vse grehe mladih dni zbrisati; zamoreš še 
celo večo stopnjo pobožnosti doseči, kakor bi jo v deviškem 
stanu dosegel; toda, kar si storil, je storjeno. 
Za tvojo zgubo ni odškodila. Tvoj zaklad, piše sv. Hieronim, 
da devištvo, in ta zaklad, enkrat zgubljen, je vekomaj 
zgubljen. 

Kako pa, ako odsihmal čisto in nedolžno živim, ako 
dušo in telo Gospodu posvetim ter se zaobljubim, odvsihmal 
po deviško in neoženjen živeti in tej obljubi 
vkljub vsem spodtikljejem in nevarnostim do smerti zvest 
ostanem, je-li potem še nemogoče, zgubljen venček zadobiti, 
blizo Jezusa v nebesih sedeti, in ž njim občiti, kakor 
deviške duše? Je-li pri Bogu kaj nemogočnega? Ysemogočnost 
božja je neskončna in res tudi vse, kar nam vera o 
vencu devištva govori; vendar pridejo tudi leta in časi, 
ki jih v deviški zderžljivosti preživimo, k svojemu plačilu. 
Pravični sodnik ne plačuje samo dela, ki jih iz ljubežni 
do njega doprinašamo, ampak tudi želje*in dobro 
voljo. In od te strani je še upanje, da bomo celo one 
radosti deležni, ktero je Bog samo nedolžnim dušam prihranih 
Kako se bo to zgodilo , to sam Bog vé ; to pa 
je gotovo, da ljubezen, kolikor bolj gori, toliko bolj nas 
Jezusu bliža. Ako Madgalena ne nosi venca devištva na 
glavi, vendar ni dalej od svojega ženina Jezusa, kakor 
so device. 

11 

Nebeška krona. 


e) Zvezda apostoljske gorečnosti. 

Kozarec vode, ki ga v Gospodovem imenu podelimo^ 
ne ostane brez plačila ; vsako tudi najmanjše dobro delo, 
ki ga blížnemu skažemo, nam nakloni novo krono. Kako 
plačilo gre še le tem, ki resnico ljudi uče, jim večnost 
oznanujejo , ter pot kažejo proti nebeški domovini. „Če 
je tolika zasluga, piše sv. Gregor, človeka telesne smerti 
rešiti, kaka zasluga je še le neumerjočo dušo oteti večnemu 
poginu." Ker so človeške duše Bogu med vsemi 
stvarmi najljubše ; ker on za nič tolikanj ne skerbi5 kakor 
za to, kako bi jih. zveličal in za vselej osrečil, ni zares 
veče časti, kakor je apostoljska. Mešnike, pridigarje in 
druge cerkvene učenike imenuje sveto pismo božje možé, 
božje sodelavce , Jezusove poslance. Njih poklic je, po 
nauku cerkvenih učeníkov najviši od vseh časti. Zatorej 
ni čuda, da Bog te, které v apostoljsko službo pokliče 
in ki v njegovem vinogradu neutrudljivo delajo, udeleži 
neke posebne proslavitve, ki se venec učeníkov ali apostoljska 
krona imenuje. 

Akoravno je duhovski stan podoben višavi, ktero 
okoli in okoli obdajajo strašni prepadi, v ktere se duhovnik 
vsak hip lehko pogrezne, vendar je visoka in za 
duhovnika ginljiva že sama ta misel, da ga je Bog izmed 
milijonov ljudi izvolil, da bi sv. evangelij, kraljestvo 
božje razširjal in ljudi proti nebesom nagibal. Ako toraj 
svoje življenje in vse svoje moči evangeljski službi posveti; 
ako to, kar ljudi uči, tudi sam spoinuje ; ako žlahtnim 
človeškim dušam luč svete vere prižiga in jih peklenske 
teme varuje; ako je zares dober pastir, in kakor 
Izajija pravi, „malim učenik, ubogim oče, udovam zavetje^ 
sirotam podpora, slepim oko, oslabljenim palica, nedolž« 
nim tolažba, in izgled vsem/ tak duhovnik se sme nadjati, 
da mu bo ob smertni uri zvezda apostoljske go-
rečnosti naproti prisvetila. Svest naj si bo, da ne bo le 
milosti našel, ker je bil milostljiv, ampak da bo poleg 
krone pravičnosti še apostoljsko proslavitev za svojo ne



163 

utrudljivost prejel. Kako mogočno spodbuja pač ta resnica 
Kristusove namestnike, cerkvene učenike. Kako silno jih 
navdušuje, da so prav goreči v svojem apostolskem poklicu 
; kako jih spodhada, naj bi vse posvetno zaničevali 
in le za sveto vero živeli in goreli; naj bi skerbno in 
nevtrudljivo nevedne učili, dvomečim dobre svete dajali, 
žalostne tolažili, grešnike spreobračali, za vse pa molili. 
Boljši s svojimi talenti barantamo , več bo dobička in 
toliko obilniše bo naše plačilo. To velja o blaženosti 
sploh, zlasti pa, kakor sveti Tomaž piše, o trojnem nebeškem 
vencu, namreč : O mučeništvu, o devištvu in 
apostoljski gorečnosti, Veče je terpljenje, ki ga zavolj 
yere prestajamo ; čistejše je naše devištvo in veča je naša 
gorečnost v apostoljskem poklicu, žlahtnejša, lepša in veiičastniša 
bo naša krona v nebesih. 

Kako srečni so toraj dušni pastirji, ki imajo tako 
lepo priložnost, s pridigami, naukom in pobožnimi spisi 
tako visoko čast si prislužiti, po kteri se bodo vso večnost 
razlikovali od vseh, ki niso delali v vinogradu 
Gospodovem. 

Pa utegnejo možje, ki so po svojem poklicu na 

posvetna, politična ali vojaška opravila navezani, ali pa 

ki se zgolj s posvetno učenostjo pečajo, se pritožiti, da 

so mnogo na slabšem; in žene, kterim sveti Pavi pravi, 

da naj molčijo v cerkvi, to je, da za nje niso cerkvene 

službe, utegnejo memrati, da jim je zaperta pot do tega 

venca. 

Žalibog ! te pritožbe so pravične. Toda poklic v vi


sokejši stan je dar božji in Gospod pravi: „Ali mi ni 

dopuščeno storiti, kar hočem? Je-li tvoje oko zato hu


dobno, ker sem "jaz dober." Naj jih tolaži misel, da bodo 

sodeležni nebeških dobrot, kakor smo ravnokar premiš-

Ijevali. Zakaj občna ljubezen zveličanih stori, da veselje 

in zveličanje enega, postaneta ob enem delež drugega,, 

kterému nista ravno v plačilo dana. Dalej naj se pre


vdari še to. Kdo nam brani, v vsakem stanu gorečnost za 

zveličanje svojega bižnjega v djanju pokazati? M li pobožno 

11* 


164 

življenje staršev šola čednosti za njihove otroke? Nima 
li vsakteri pri svojih opravilih dovelj priložnosti resnic 
svete vere se naučiti in jih tudi drugim razlagati? Mar 
niso matere v stanu svoje otroke in posle keiščanski 
nauk učiti in jih k pobožnosti nagibati? Niso li device, 
ki bolnikom strežejo in zlasti za njih dušno zdravje skerbijo 
— niso li učeniki in odgojitelji mladine vsaj deloma 
v apostoljski službi? Res je sieer, da apostoljske krone 
ne morejo doseči; pa zakaj bi jim Bog za njih dobro 
voljo, za njih gorečnost in hrepenenje po apostoljskem 
poklicu ne privošil vsaj nekoliko tiste časti, o kteri govorimo 
? 

f) Zvezda zmage. 

Ta beseda pomeni upanje povišanega plačila v nebesih 
za junaška dela. Ker je v Bogu vse neskončno m 
ker so različne stopnje božjega spoznanja in sreče v nebesih, 
razume se samo ob sebi, da je nenavadnim čednostim 
odločeno tudi nenavadno plačilo, kterega nikoli 
ne dosežejo ti, ki se z vsakdanjo pobožnostjo zveličajo. 
Kdor v življenju junaška dela doprinaša in v gnadi 
božji umre, temu sveti zvezda zmage naproti. On naj 
se zanese na usmiljenje in na obljubo božjo in naj pričakuje 
z mirno vestjo krono zmage za svoje plačilo. 

Mnogo je proslavitev v nebesih, ktere tako rekoč 
brez svojega zasluženja zadobimo; zatorej bi se te poslavitve 
bolje imenovale krone milosti kakor krone zmage. 
Tako postavim, uči sveta vera, da se dušam onih> 
ki kerst, birmo in mašnikovo po^večenje prejmejo, 
vtisne nek zakramentalen značaj , po kterém se ločijo 
od vseh, ki tega neizbrisljivega znamnja nimajo. 
Ta značaj bo vekomaj naše veselje. On bo vso večnost 
povikšal nam nebeško srečo , čeravno smo to znamnje 
otroštva, viteztva in duhovstva božjega le po milosti 
božji zadobili brez svojih zaslug. Ako nam toraj nezaslužena 
znamnja našo srečo v nebesih bodo toliko 


165 

vikšala, kakšno plačilo bodo pač junaška dela, težke borbe 
ín zadobljene zmage tam gori zadobile. In to plačilo je 
krona zmage. 

Odprimo sv. pismo , ondi nam je pojasnilo. „Nek 
mládenec vpraša Jezusa, rekoč: Dobri učenik! kaj naj 
storim, da večno življenje dosežem?* In Jezus mu od


•govori: „Hočeš v življenje iti, spoinuj zapovedi.* Mladeneč 
reče: „Vse to sem spolnoval od mladih nog, kaj 
áe manjka?" In Jezus mu odgovori: „Hočeš li popolnoma 
biti, idi, prodaj kar imaš, daj ubogim, ter pridi in 
hodi za menoj.a Evangeljski sveti so toraj pripravni za 
kristjansko junaštvo. 
Da Bog nenavadna junaška dela zares z višjim plaiilom 
obdaruje, uči Kristus sam. Ko sveti Peter zasliši, 
4a je radovoljno uboštvo in hoja za Kristusom tolike 
veljave za večno življenje, reče Jezusu: „Glej mi smo 
vse zapustili in smo šli za teboj, kaj nam tedaj bo ? * 
In Jezus mu odgovori: „Resnično vam povem, da ob 
prerojenji, ko bo Sin človekov sedel na sedežu svojega 
veličastva, bodete tudi vi, ki ste šli za menoj, sedeli na 
dvanajsterih sedežih in sodili dvanajstere Izraelove rodove, 
in vsak, ki zapusti hišo, ali brate, ali sestre, ali očeta, ali 
mater, ali ženo, ali otroke, ali njive zavolj mojega imena, 
bo stotero prejel in večno življenje dosegel.a 

Taka junaška zmaga gnade božje čez naravo, tako 
izvanredno delo, kakor je radovoljno uboštvo, radovoljna 
pokorščina in redovniški stan, zasluži po vsej pravici tudi 
izvanredno plačilo, ki ga je Kristus ne le obljubil, temveč 
s prisego zagotovil. To plačilo pa je krona zmage. 
Od tod vidimo, zakaj šteje katoliška cerkev skorej že dve 
tisoč let toliko ljudi vsakega stanu in spola, ki so vse 
svoje zapustili, da bi čisti, ubogi in pokorni čistega, 
ubogega in pokornega Jezusa nasledovali. 

g) Zvezda ljubezni. 

Nek zgodovinar pripoveduje to le dogodbo : Neko 
mesto na Španskem so sovražniki terdo oblegovali. Kral] 


166 

Alfons je dolgo časa branil sebe in svoje mesto. Pa prigodi 
se, da njegov edini sin smukne iz terdnjaye in pride 
sovražnikom Y pest Zdaj, mislili so sovražniki, se kralj 
ne bo več branil in kmalo bo mesto v naših rokah, 
Peljejo torej vjetega sina blizo mesta in vpijejo : „Alfonz, 
ali daj nam mesto, ali pa mora tvoj sin umreti. * Oh strah 
in groza za očetovo serce! Kaj je storiti? Ali dati svoje 
ljudstvo v sramotno sužnost, ali dati sina v kervavo smeri 
Kraljevi oče prevdarja, serce mu žalosti poka. Kar Alfons 
serčao zakliče: „Rajši naj umerje moj sin, ljudstvo pa 
naj živi." Ljubezen do podložnih je zmagala serčne očetove 
občutke. Ko bi se spodobilo, to po človeški pameti 
na Boga obérai ti, bil bi ta izgled kaj pripraven, stan 
človeštva pred Kristusom pojasniti. Tudi božja pravica 
je oblegovala grešno človeštvo skoz 4000 let ter mu 
žugala z večno kaznijo. Zdaj stopi Sin božji na zemljo. 
Božja pravica ga vjame in v nebesa zadoni klic: Oče 
večni ! ali kaznuj človeški rod, kakor zasluži, ali pa naj 
umerje tvoj Sin. In, glej čudež božje ljubezni ! Bog reče: 
Eajši naj umerje moj sin, človek pa naj živi. Zgrabite 
toraj mojega edinega, nedolžnega, mi čez vse dragega. 
Sina, zaničujte ga, da le človek živi in se ne pogubi. 

— „Tako je Bog svet ljubil, da je svojega edinega Sina 
za-nj dal.'' „Svojemu lastnemu sinu ni zanesel, marveč 
ga je dal za nas vse." 
Kolika ljubezen! M li ona svitla zvezda keršanskega 
upa? In Sin božji, naš nebeški Zveličar, ki je ves 
svet in nedolžen, privoli sam rad v ta sklep božje pra« 
vice. On sam pravi: „Nikdo mi življenja ne vzame, jaz 
ga sam od sebe dam.'' „Darovan je bil" — prerokoval 
je Izaija sedemsto let poprej — „ker je sam hotela 
Zares, tako je Sin božji človeka ljubil, — ali da govorim 
z besedami sv. Pavla — „tako je on mene ljubil, 
da je vse kazni, ktere sem jaz zaslužil, iz ljubezni do 
mene prevzel, da bi božji pravici zadostil.* On sam ponudi 
svoje življenje, da s svojo kervjo zbriše naše grehe. 
Kolika ljubezen! . li to zvezda kerščanskega upa? 


167 

Vsa svitloba te zvezde se nam pa še le prikaže, 
ako Jezusovo ljubezen bolj na tanko pregledamo. M 
skrivnosti v naši sveti veri, da bi naše serce s tolikim 
zaupanjem navdajala, naš um tako bistrila ter nam toliko 
poroštvo večnega življenja ponujala, kakor je ravno 
terpljenje našega Odrešenika. Njegovo milo serce ni bilo 
s tem zadovoljno , da je učencem naznanil, da hoče ž 
njimi jesti velikonočno jagnje, in jim po večerji dokazati 
svojo neskončno ljubezen do človeških otrok, temveč 
on je tudi v resnici samega sebe v spravno daritev 
za grešnike dal. Ko bije ura njegovega terpljenja, moli 
zopet tisto molitvico , ktero je večkrat v življenji k ne-
besom pošiljal, rekoč: Sveti Oče! ves trud človeštva je 
zastonj; ono ni v stanu tvoje jeze pogasiti. Zato se ti 
jaz ponudim. Tukaj sem, poglej me, svojega Sina ; 
zmaščuj se nad menoj, kaznuj, strahuj, kakor tirja tvoja 
pravica, grešnike kaznovati. Iz serca rad vse prestanem, 
vse preterpim, da le grešnikom prizaneseš* In Oče ne» 
bešfei sprejme to ponudbo, naloži na-n j naše grehe, zakaj, 
„ranjen je bilzavolj naših pregreh, * pravi sveto pismo. 
Toda to breme mu je bilo še premajhno; še svojo svohodo, 
svojo čast in svojo kri je hotel za nas dati. On 
nmerje na križu med dvema razbojnikoma. Pa tudi to 
mu ni bilo zadosti, on stori še več. Umirajoč nam zapusti 
svojo mater v dedščino. Tudi to se mu je zdelo premalo. 
Zato hoče on, da se mu serce po smerti prebode, in da bo 
vedno odperto , kakor izvirek gnad in svetišče ljubezni. 
Pa še vse to mu je bilo premalo. On hoče, da se spo~ 
min njegove smerti v njegovi cerkvi vedno obhaja in 
vsak dan na altarjih, kakor na kalvarski gori na prečuden, 
nekervav način ponavlja. Tudi to mu ni bilo zadosti, 
se vse več želi : On hoče v zakramentu ljubezni z 
dušo in telesom pri nas ostati, in v istem času v vseh 
tempeljnih, v vseh krajih in deželah med nami prebivati. 
Še več : On hoče, da naj nam bo njegovo meso in njegova 
kri zastava večnega življenja, kar nam on s prišego 
zagotovlja, ker pravi: „Resnično, resnično vam 


168 

povem : kdor moje meso je in mojo kri pije, ima večno 
življenje in jaz ga bom obudil na sodni dan.* Še več» 
Y spomin svojega terpljenja koče on še celo v nebesih, 
kjer sedi na sedežu svojega veličastva, svoje rane na 
sebi nositi, naš Srednik pri svojem Očetu biti in njegovo 
jezo krotiti. ^ Kakšna je pač ta ljubezen! in vendar ni 
mu dovelj. Še tretjo božjo osebo, ki iz Očeta in Sina 
izhaja, nam je iz nebes poslal, da nas uči vso resnico, 
da vodi svojo cerkev, jo pred zmoto varuje, da nas s 
svojo gnado in s svojimi darovi posvetuje in nas s svojimi 
navdihi kot s terdnimi vezmi ljubezni k sercu večnega 
Boga priklene, nas oblažuje in večno zveliča. 

O čudež ljubezni! to je pač ljubeznjiva zvezda 
kerščanskega upa. Zares, ledeno bi bilo serce, ko bi taka 
ljubezen nas ne ganila, da tudi mi ga vzajemno Ijubimo 
in v večno plačilo zaupamo. Veča bo naša ljubezen 
do Jezusa, veličastniša bo tudi naša krona v nebesih. 

33, Ljubezen do Jezusa. 

Te-le resnice o nebeškem kraljestvu so tako jasne, 
da lehko vsak razumen človek po njih svoje življenje 
vravna. Le to še opomnim, da vsa naša popolnost 
obstoji le v ljubezni in da je vse na tem ležeče, da v 
pričujočem življenji do doveršene ljubezni doženemo. Pri 
drugih dobrih delih se utegne kdo izgovarjati, da jih 
doprinašati ne more, ali pri ljubezni ni izgovora. „Boleham," 
utegne kdo reči, zato „se ne morem postiti ;tó 
zamoreš pa reči: „Ne morem ljubiti*? Ti zamoreš reči: 
„Ne morem brez žene ostati, ne morem premoženja med 
uboge razdeliti ;Ä pa zamoreš reči: „da ne moreš ljubiti V 
Ti ne moreš čudežev delati, ne moreš mertvih k življenju 
obujati; pa zamoreš terditi, da ti ni mogoče ljubiti? 

Ta sveta ljubezen se najhitrejši v sercu užge , ako 
življenje Jezusa Kristusa premišljujemo: Kdor njegovo 
življenje premišljuje in si njegovo terpljenje in njegovo 


smert večkrat pred oči postavi, ne bo dolgo merzel in 
neobčutljiv do Jezusa. Žerjavica Jezusove ljubezni mu 
bo kmalo serce segrela, kakor ogenj merzlo vodo, da 
zavre. Ker pa besede le ginejo, izgledi pa za seboj 
vlečejo; zatorej priložimo tu pri sklepu te knjižice nekoliko 
izgledov iz življenja tistih svetnikov, ki so Jezusa 
najbolj ljubili. Ako nam ni mogoče Jezusa tako goreče 
ljubiti, kakor so ga oni, naj se, kolikor je mogoče, vsaj 
hrepenenje po taki ljubezni v naših sercih užge. 

Poglejmo toraj sedem svetnikov, kterih življenje je 
skoz in skoz znano, in ki so glede ljubezni do Kristusa 
najsvitlejše zvezde med vsemi svetniki. 

a) Sv. Ignacij, mučeník. 

V njegovih spisih nahajamo sledeče verstice, ki nam 
kažejo njegovo ljubezni plam teče serce do Jezusa. „Peljejo 
me, pravi on, v Rim in vojaki, ki me spremljajo, 
ravnajo z menoj, kakor z divjo zverino. Pa naj bo vse 
v imenu božjem, da grem le gledat Kristusa svojega 
Zveličarja, ki je za me življenje dal. Vklenjen sem v 
težko železje zavolj Jezusa; nisem sicer tega vreden, 
vendar utegnem biti, ako kri prelijem in življenje za-nj 
dam. Jezusa ljubiti bodi naše edino veselje na svetu. 
Ako njegov duh prešine naše serce, bomo našli pravo 
življenje. Brez njegovega duha bi jaz dihati ne mogel. 
On je moje upanje, moja čast in moje neizmerno veselje. 
Y njem in za njega nesem težko železje iz Sirije noter do 
Rima in zdi se mi dragocen kinč. Pišem vsem cerkvam, 
da iz serca rad umerjem za Jezusa in prosim vas, nikar 
mi ne branite umreti, nikar ne molite , da bi zverine, 
kterim me bodo predvergli, me ne raztergale ; zakaj, ako 
se bodo obotavljale, jih bom sam razdražil. Naj pride 
čez me ogenj, vešala, razdrobljenje kosti, ali vse muke 
tega sveta, nič ne porajtam, da grem le Kristusa gledat 
in njega uživat. To vam pišem, ker goreče želim, za-nj 
umreti. Mojo ljubezen so križali; verujte mi, da Jezusa 
ljubim, ki je življenje za me dal.* Ko Ignacij v Rim 


170 

pride, in ga obsodijo, da naj ga divje zverine raztergajo, 
stopi on ves zveličan na gledišče ter se silno veseli, da 
mu je dano za Kristusa umreti in svojo ljubezen do 
njega s kervavo smertjo pokazati. Vidivši zbrano Ijudstvo 
9 ki je privrelo od vseh strani, gledat ta žalosten 
prizor, nagovori ga ves navdušen rekoč: „Rimsko Ijudstvo 
! nikar ne misli, da sem zavolj kake hudobije k 
smerti obsojen. Ne! ne! Zavolj vere so me sem prignali, 
ker Boga ljubim, in le njega uživati želim." In ko zasliši 
oroslane tuliti in jih vidi se mu bližati, zaklikne 
na ves glas: „Jaz sem Kristusovo žito, ki se mora 
zmleti pod zobmi divjih zverin, da bo čist kruh za daritev*" 
Sedaj spustijo na-nj dva oroslana, ki ga na 
drobne kosce raztergata. 

b) Sv. Jedert. 
Kdor želi spoznati žive plamene ljubezni do Jezusa 
te božje služabnice, naj bere njeno knjižico o božjih 
navdihih, ki jo je sama spisala; ova je vsa zato, užgati 
enake plamene v sercu tega, ki knjigo bere. 
Sveta Jedert, kakor se bere v njenem životopisu, 
je svojega Grospoda tako serčno in nježno ljubila, da je 
ogenj ljubezni njeno serce skoz in skoz prešinil. Yse 
njeno življenje, njene misli in želje so merile samo na 
to, kako bi njemu dopadla, njemu se upodobila, in njegovo 
voljo spolnovala, Jezus je bil njen pastir in voditelj; 
nikdar mu ni pokorščine odrekla. Žar njegove 
ljubezni je njeno dušo tako razsvetlil, da je med vsemi 
čednostmi to spoznala, kar je najčistejšega in kar jej 
najbolj k popolnosti služi. Nje najljubše opravilo je 
bilo moliti in premišljevati Kristusovo terpljenje. Ona 
se je v Kristusovo terpljenje tako zamaknila, da je 
kakor sv. Pavel Kristusove rane v svojem telesu občutila. 
Čutila se je od bičev zadeto , od tern j eve krone 
ranjeno, z žeblji prebodeno in. z žolčem napojeno; z 
eno besedo : čutila je vsako Jezusovih bolečin v svojem 
telesu. 


Njena ginljivost do svetega Bešnjega Telesa je bila 
žiy čudež pobožnosti. Njeno serce je plamtelo za to 
skrivnost; noč in dan je mislila na njo, tako da se 
njeno življenje po pravici vedno obhajilo imenuje. Pred 
vsakim svetim obhajilom je več dni poprej vsa svoja 
dela in opravila Kristusu kakor vredno pripravo na ta 
zakrament priporočevala, da bi takega obiskovanja vredna 
postala. Eavno tako je po vsakem svetem obhajilu 
več dni vsa svoja opravila Kristusu v zahvalo obračala 
Ta veliko gnado , da se je ponižal, k njej priti. Okoli 
te skrivnosti so se vertile vse nje misli in želje. Najrajše 
se je pogovarjala o svetem obhajilu, v kterém je 
živega Kristusa videla. Nič ni svojim sestram tako goreče 
priporočevala, kakor vredno pripravo in gorečo 
željo po onem hipu, ko jih Jezus v zakramentu ljubezni 
obišče. Gnado , da je na tako stopnjo svetosti dospela, 
je največ iz tega zakramenta dobila. Spolnile so se jej 
besede Kristusove, ki je rekel: „Kdor jé moje meso in 
pije mojo kri, ima večno življenje.u Ker je sveta Jedert 
ta zakrament pogost orna in vredno prejemala, stopil je 
Bog ž njo v lako ozko zvezo, da je Kristus sam živel 
v njej. 

c) Sv, Terezija. 

Kako goreče je sv. Terezija svojega Gospoda in 
Zveličarja ljubila, priča nam to, kar je za-nj storila in 
prestala, in kar je o njem govorila in pisala. Nekdaj jo 
vpraša njen spovednik, kako kaj živi, da li misli na 
Boga, tudi v takem času, ki ni molitvi odločen ? Ona 
odgovori, da in,a Boga zmiraj v mislih, ker si človeka 
misliti ne more, ki ima večo ljubezen do njega, kakor 
ona, in da brez Jezusa kar živeti ne more. 

"V svoji ljubezni do Jezusa je včasih tako zagorela, 
da je bila zoper svojo voljo vsa iz sebe. Nekega dne 
vidi Terezija malega, pa prav zalega Serafima stati na 
svoji desnici. Bil je gorečega obraza in imel je v roki 
dato puâico, ki je bila na osti vsa ognjena. Seraf jej 


172 

porine večkrat pušico v serce , iz kterega proizvira preobilna 
ljubezen. Drug dan je bila v samostanski govorišnici, 
kar zapojó duhovno pesem, ki se tako-le začne: 
^Oh, kdaj bo videlo moje oko Tebe, dobri, sladki Jezus. " 
Te besede ginejo njeno ljubijoče serce tako, da omedli, 
se na tla zgrudi, in da jo kakor mertvo na posteljo 
odnesejo. Njena edina želja je bila, Boga poveličati. Veličastvo, 
v kterém on kraljuje, je bilo njeno najsladkejše 
veselje. Ko je slišala pri sveti meši. „ Credo " moliti, 
vselej se je v posebno pobožnost utopila; posebno tolažljive 
so jej bile besede: nČigar kraljestva ne bo nikdar 
konec* Junaško ljubezen do Jezusa spričuje tudi njena 
obljuba, da hoče vselej to storiti, kar je Bogu najbolj 
dopadljivo in njenemu pobožnemu napredku najbolj koristno. 
Njena ljubezen iu hrepenenje po Jezusu v zakramentu 
sv. altarja se kar opisati ne da ; treba je le prebirati 
njene spise, da se kaj takega razumi. Ko jej na 
smertni postelji sveto popotnico v večnost prinesó , dá 
jej ljubezen do Jezusa tako moč, da se pri vsi svoji 
slabosti s postelje vzdigne ; rada bi se bila na tla vergla; 
njeno obličje je bilo lepo iu plamteče. Potem sklene 
roke ter začne vsa vesela s sladkim in ginljivim glasom 
prepevati. In ko Jezusa v sveti hostiji s svojo živo vero 
zagleda, izgovori besede, polne ljubezni, ki so okoli 
stoječe sestre v dnu serca ginile. Ona jim reče med 
drugim: „O moj Bog in moj ženin! toraj je vendar 
enkrat prišla tista ura, po kteri sem hrepenela. Je-li vendar 
enkrat prišel tisti čas, da se vidiva iu da svet zapustim. 
Zgodi se, kakor ti hočeš. Prišla je toraj ura, da bo 
konec mojega pregnanstva, da poleti moja duša v veselje 
mojega Gospoda.* 

Tako je umerlata blaga in sveta devica v 67. letu 
svoje starosti, ne toliko zavolj bolezni kolikor zavolj 
nekega posebnega napada božje ljubezni, kterega zavolj 
svoje slabosti prestati ni mogla. To je sama razodela 
ob smertni uri neki samostanski sestri. 


173 

d) Sv. Katarina Sienská. 

V življenju te svetnice vidimo izvanredne gnade, 
ktere jej je Gospod skazal. Te gnade je zaslužila največ 
s svojo gorko ljubeznijo do Jezusa. Ljubezen do Kristusa 
jo je včasih tako prešinila, da je zavolj oje obolela. 
Že v mladih dneh je , kakor sama piše, sezidala si v 
svojem sercu celico, v kteri se je vedno z ljubeznijo do 
Kristusa pečala. Vse njene misli, njene želje in besede 
so hitele le za Kristusom. Njemu je posvetila svoje devištvo 
in da bi se njemu upodobila, vadila se je noč in 
dan v pokori in v zatajevanju. Postelja ste jej bili dve 
dilji in spala je le malo časa. Sanj se jej je zdel največi 
sovražnik, ker jej je branil, da se ni mogla s Kristusom 
pečati. Zakrament svetega altarja in terpljenje 
Kristusovo sta jej bila dva studenca, iz kterih je zajemala 
vse gnade. Njeno zaupanje v Kristusovo kri, ki je 
cena našega odrešenja, se ne da opisati. Kadarkoli je 
kako pismo pisala ali kaj enakega, vselej je svojemu 
pisanju na čelo postavila: Kri Kristusova; in tudi oh 
smertni uri je ponavljala te besede: „Kri Kristusova! 
Kri Kristusovalu 

e) Sv. Frančišk Ksaverij. 

Ta svetnik, tudi Indijanski apostelj imenovan, je bil 
vreden učenec svetega Ignacija; zvesto ga je posnemal 
v vseh čednostih, zlasti pa v ljubezni do Kristusa. Ta, 
ljubezen do Jezusa ga je navdajala z neko izvanredno 
močjo. Kako silno se je v tej čednosti vadil, kako goreče 
je želel, Kristusa zlasti v ljubezni posnemati, to 
nam najbolj kaže njegova apostoljska gorečnost in nevtrudljivost 
v Italiji, v Španiji, na Portugalskem, v Indiji 
in v Japanu. 

Pri tolikih opravilih je vendar z zbranim sercem 
zmiraj v Boga zamišljen in ako se je od zunaj z ljudmi 
pečal, vendar je znotraj zmiraj le na Kristusa misliL 
Ta prijazna družba s Kristusom je bila njegova moč in 


174 

tolažba in Jezusovo ime je imel zmiraj na jeziku. Še 
celo Y spanju je večkrat zdihnil. „O moj Jezus! o moj 
Beäenik!" 

f) Sv, Francišk Asiški. 

Sv. oče Bonaventura, ki je življenje sv. Frančiška 
opisal, pravi med drugim, da je bil ta svetnik ves vžgan 
in prešinjen od živih plamenov božje lj.ubezni. Kadarkoli 
zasliši sv. Francišk kaj o Jezusovej ljubezni, ves 
zagori in ostermi. „Kdor nas je toliko ljubil, rekel je 
večkrat, je pač vreden, da ljubezen z ljubeznijo povračamo.* 
Ta ljubezen je bila središče, okoli kterega je, 
plavala njegova duša in njegovo serce ; zato je ljubil le 
molitev, zbranost duba in samotno življenje. 

Na samem je večkrat izlil svoje serce v zdihleje 
ljubezni in gorkih solz. Njegovo največe veselje je bilo, 
prepevati pobožne psalme, s kterimi je Boga hvalil in 
njegove čudeže, njegovo velikost in dobroto poveličeval. 
Kadarkoli je izgovoril ime Jezusovo, zakipelo je njegovo 
serce veselja in pobožnosti. „Plamen in zubelj njegove 
ljubezni — piše sv. Bonaventura — sta dosegla toliko moč? 
da je vsi potoki britkosti terpljenjain bofečin, ki so ga 
zadele, pogasiti niso mogli." Vendar najlepši dokaz njegove 
ljubezni do Kristusa je njegova goreča želja. Kri« 
stusa posnemati, njemu se upodobiti v vseh rečeh, zlasti 
pa v uboštvu in terpljenju. Zato mu je Bog za plačilo 
tolike ljubezni podelil izvanredno milost, da je Kristu-* 
sove rane v svojem truplu nosil, kot častitljivo znamnje 
neskončne ljubezni našega Zveličarja. 

g) Sv. Avguštin. 

Ta svetnik se navadno predstavlja v podobi, M z 
gorečo pušico prebodeno serce v roki ima. Njegova lju~ 
bezen do Kristusa ga je po zeló pregrešnem življenju 
na toliko stopnjo doveršenostipovdignila; ljubezen gaje 
med svetnike uverstila; ljubezen njegova pa tudi živo 


175 

dokazuje božjo vsemogočnost in njegovo prečudno zmago 
čez svojo naturo. Ne morem te knjižice boljše skleniti, 
kot da dostavim živ opis njegove ljubezni do Kristusa. 

„Ljubim Te, piše sv. Avguštin, ljubim Te, o moj 
Gospod, za gotovo rečem, in svest sem si, da Te ljubim« 
S Tvojo besedo si ranil moje serce, in posvetil sem ga 
Tvoji ljubezni. Odkar si mojo temo odgnal, ter se mi 
razodel, nisem Te več zapustil. Odkar sem spoznal, kdo 
da si, vtisnil sem Tvoj spomin v svojo dušo ter najdem 
v tem najčistejše veselje in najvisokejšo zadovoljnosi 

Ljubim Te, o moj Bog, in želim v tej ljubezni 
čedalje bolj napredovati. Dodeli mi to milost, prosim Te* 
O Jezus, Ti najlepši izmed Človeških otrok ! jaz hrepenim 
po Tebi. Ko bi Te le ljubiti mogel, kakor želim in kakor 
sem Te ljubiti dolžan! Pa kakor so Tvoje popolnosti 
neskončne, tako naj bi bila naša ljubezen brez konca in 
kraja, ker si nas toliko ljubil, nam toliko dobrega storil, 
nas za tako drago ceno odrešil. O ljubezen, ki vedno 
goriš in nikdar ne ugasneš, presladki moj Jezus, Bog 
ljubezni, vplamti me vsega z ognjem Svoje ljubezni in 
ogrej me, da goreče hrepenim po Tebi! 

Presladki, predobrotljivi, preljubeznjivi, ljubezni naj« 
vredniši, najdraži in najlepši! Ti si bolj sladek, kot 
med, bolj bel kot sneg in bolj drag, kot zlato in biserjL 
Ti si mi ljubši kot vsa bogastva in časti tega sveta* 
Jaz kličem k Tebi na ves glas iz celega serca: Pridi? 
oh pridi v mojo dušo, okinčaj jo, da Ti bo dopadljiva, 
očisti jo vsega madeža, pripravi jo, da bo Tvoje vredno 
posestvo. Zakaj spodobi se, da tako čist in svet Gospod 
v čisti neomadeževani hiši stanuje. Posveti me; zakaj 
posoda sem, ki je Tebi odločena; odpravi iz mene vso 
hudobijo in napolni me s Svojo milostjo ter stori, da 
bom Tvojemu veličastvu imeniten tempelj in lepo prebivališče 
zdaj in na vse veke." 

Glej plamene ljubijočega serca. 


Kazalo. 


Vvod 

1. Nebesa naša domovina 
2. Nebesa so naša blažen ostS Nebesa so kraljestvo .4 Nebesa so zaklad . . .
5. Nebesa so ženitnina . .
6. Spomin na nebesa . .
7. Hrepenenje po nebesih .8 Malomarnost za nebesa .
9. Klic k nebesom . . .
b) Navadna pot . . . .
c) Pot po ovinkih. . .
d) Ternjeva pot . . .
e) Tatovska pot . . . .
f) Deviška pot . . . .

h) Pot gorečnosti . .

1) Sterma pot v nebesa t .
w)Vzdig ljubezni .

11. Vodnik v nebesa . . .
12. Zapahi Npred nebeškim i 
a) Pervi zapah pred ne be


škimi vratmi . . .
b) Drugi nebeški zapa'i .
c) Tretji nebeški zapa] a .
d) Ceterti nebeški zap* ih.
e) Peti zapah . . .

13 Nebeški Hjuči. . 
a) Jezusova kri . .
b) Molitev . . . 
c) Dobra dela .

14 Nebeška vrata . . .

b) Vrata uboštva .
c) Vrata či&tosti. .
d) Vrata bolečin .
e) Vrata usmiljenja .
/) Vrata besede . . .

Stran 
3 
8 
11 
14 
18 
21 
25 
28 
31 
35 
39 
42 
43 
43 
44 
45 
46 
46 

 49 
49 
50 
51 
52 
53 

56 

 57 
58 
59 
60 
60 

61 

 61 
63 
6 
69 
70 
71 
72 
74 
75 
76 

g) Vrata krotkosti .. .
h) Vrata odpuščanja . .
i) Vrata preganjanja . .
k) Vrata milosti. .. .
l) Vrata obljube. .. .

m) Vrata smerti ... .15 Vhod v nebesa ... .16 Sloves po sodnem dnevu .17 Nebeški Jeruzalem .. .18 Novi človek v nebesih . .19 Svitloba veličastva .. .20 Gledanje božje ... .

21. Izliv serca ..... .
22. Jezus v nebesih ... .23 Marija v nebesih . . . .24 Družba v nebesih . . .25 Svoboda, enakost in bratinstvo 
v nebesih ... .26 Kadost počutkov v nebesih27 Dušna veselja v nebesih .28 Večnost v nebesih .. .29 Stopnje veličastva v ne


besih30 Krona v nebesih ....
31 Tri nebeški venčiki . . .32 Sedem zvezd keršanskega 

upaa) Zvezda vere ... .
b) Zvezda Čednosti . . .
c) Zvezda mučeništva . .
d) Zvezda devištva . . .
e) Zvezda apostoljske go-

rečnostif) Zvezda zmage . . .
g) Zvezda ljubezni . . .

33 Ljubezen do Jezusa . . .
a) Sv. Tgnacij, mučenik .
b) Sv. Jedert

c) Sv. Terezija . . * 
d) Sv. Katarina Sienská 
e) Sv. Frančišk Ksaverij 
f) -S^. Frančišk Asiški 
g) Sv. Avguštin . . .

Stran. 
77 
78 
79 
80 
80 
81 
81 
8689 
92 
9fr 
9& 
104 
105 
111 
114 

 117 
122 
126 
131 

 134 
143 
148 

 153 
154 
156 
158 
160 

 162 
164 
165 
168 
169 
170 

172 
173 
174 
174 
,175