36
Narodne stvari.
Nekoliko o našem »dramatičnem društvu6'.
Nekoliko prijateljev prave slovenske omike, spo-znavši, da se — kakor pri Grkih in Rimljanih nekdaj -r- prosto ljudstvo posebno po izglednem potu da orni* kovati in izobraževati, osnovalo je v Ljubljani društvo z gori omenjenim namenom, a tudi zato, da bi zabavalo tudi omikane na pristojen ter koristen način, in tako zvezalo „utile dulci" — prijetno zabavo s koristnim podukom.
Tako osnovanemu društvu pristopali so koj iz začetka rodoljubi iz vseh krajev dežel slovenskih, in po njihovih doneskih je stopilo društvo kmalu na krepke noge. Slovenske gledališke predstave so kmalu potem iz pohlevnega odra  čitalničnega  stopile na javni  oder in
društvo je   začelo  izdajati svojo ,,Talijo" v zaporednih zvezkih.
O prvem predsedniku, gosp. Levstiku, ve zgodovina dramatičnega društva le toliko povedati, da ga ni bilo skor v nobeno odborovo sejo in da le neprecenljivi marljivosti gosp. J, Nollija gre zasluga, da komaj rojeno mlado društvo ni zopet zaspalo. Vsled tega pri občnem zboru gosp. Levstik, ki se še zbora vdeležil nil, ni bil več voljen in prišel je na njegovo mesto gosp. G ras se i l i. Tudi odbor se je premenil in volile so se va-nj moči, katere so bile zmožne svojega posla, pa so imele tudi veselje do delovanja. Odbor je imel zdaj pogostoma seje, pripravljale, prebirale in pre-sojevale so se društvu izročene igre, osnovala se je dramatična šola; njeno vodstvo je blagodusno prevzela izvrstna deklamatorica in v dramatiki izvedena gospi Kornelija Solmajerjeva, in tako je bilo društvo kmalu v stanu, brez strahu poštene kritike, pokazati se na javnem odru deželnega našega gledišča. Deželni zbor mu je naklonil nekoliko denarne podpore. In tako je društvo jelo se razcvetati; skušalo se je v mnogovrstnih predstavah prav srečno, občinstvo se je hvaležno ska-zovalo za tako marljivost z obilim obiskovanjem slovenskih večerov in nepristranska kritika je v javnih listih pripoznavala s spodbudljivo pohvalo vodstvo in igralce. Blagajnik je zato mogel zadovoljnega srca poročati občnemu zboru, da je stan društva ugoden, da stroški, dasiravno veliki, ne presegajo dohodkov, ali da je pri-manjkljej j a ko majhen.
Al kmalu se vgnjezdi črv v priljubljeno domačo napravo. Prišel je namreč čas, ko je tisti „tnladoslo-venski" duh jel zavidljivo gledati vse, kar je pred njim zidala sloga, pridnost in trud za narod vnetih nesebičnih delalnih moči, ki so na tihem delovale in ne po časnikih razbobnovale, kar so izgotovile; — prišel je nesrečni čas „svobodovanja" in „žeje in lakote" po slavi brez dela in žrtovanja. Spenjati so se začeli „mladi" po „Matici", da bi jo dobili v svojo oblast in gospodarili ž njo po jalovih svojih domislijah in sebičnih namerah. Ko pa jim je to spodletelo in so se morali sramotno vmakniti, zagledajo se — kakor leta 1866 Avstrijska vojska na Geskem v Olomuc in Josefsstadt — v malo narodno trdnjavo „dramatično društvo" , v kateri bi se morda Še nekaj časa mogli držati, da ne bi se reklo, da so bili povsod, kjer so naskočili, popolnoma potolčeni. Po neki skrivni, dozdaj pri volitvi odbora „dramatičnega zbora" še nenavadni agitaciji in vsled mlačne vdeležitve pravih prijateljev narodnih naprav, so eskamotirali mladi vse svoje ,,odličnjake" v odbor in zdaj je društvo v njihovih rokah.
Pogledirao jih: kako invkaj delajo.
Kamor koli, bodisi na Stajarskem , Kranjskem in Primorskem, pogledamo, povsod je po žalostnih skušnjah dokazano, da so te roke pogubonosne in da vsako stvar zadušijo; ni tedaj Čuda, da tudi,,dramatičnemu društvu" preti taka osoda. Odbor, izvzemši tri ali štiri marljive odbornike, je sestavljen iz tiste vrste ljudi, ki so deloma nezmožni za posel, vsem pa manjka tega, kar je pri tem društvu neobhodno potrebno, namreč časa, dobre volje in delavnosti. Kakor iz gotovega vira vemo, navadno ni nobenega teh k seji, ne vdeležujejo se, kakor treba, presojevaoja iger; sami niso spisali še nobenega prizora. A ne samo to; zavoljo ohole svoje fikse ideje, da razen njih nihče ni v stanu kaj dobrega spisati, od-podili so od društva najbolj delavne moči, kajti nihče, ki pozna te razmere, ne da rad svojega izdelka takim ljudem v presojevanje, ki bero le ime pisatelja, pa zavržejo igro, če je ni spisal kdo „von ihre Leut."
Mi tega ne govorimo tje v en dan, marveč imamo dokaze za to*    Tako je  znani   pisatelj   in  prestavljaiec
37
iger gosp. Al e sovec, ki je do zdaj spisal, poslovenil in predelal že čez 30 iger večih in manjših, dramatičnemu društvu vložil 5 izvirnih iger: „Očetova kletev", žaloigra v 5 dejanjih, „Sirota", resna igra v 4 delih, nSad modernih zavodov", resna igra v 3 delih, ,,Blazen", smešna igra v 3 delih in „Francozi v Kamniku", zgodovinska igra v 3 delih; dalje tudi opereto „Carov-nica" v 2 delih, z namenom, naj bi se kakemu komponistu izročila, če je tekst njen za kompozicijo pripraven. Vse te igre, pregledane po prejšnjih odbornikih, niso bile za gledališke j,smeti" pripoznane in posebno hvaljena je bila prva, ki slika naravno življenje našega ljudstva; zdaj pa jih je pisatelj, kateri jih noče dati svojim očitnim nasprotnikom v presojevanje, nazaj vzel, naprej vede, da jih zavržejo kot „8trašansko slabe" zato, ker pridejo iz njegovega peresa; ne izroči jih tedaj več dram. društvu, dokler je sedanji odbor.
Po vsem tem pa vprašamo: s kako pravico pridržuje odbor občinstvu igre, katere bi po vsem, kar se sliši o njih, gotovo bolj dopadle občinstvu, kakor puhli izdelki pisateljev G^rmonikove ali prestavljalcev Zelez-nikarjeve vrste? Ca se bo čakalo, da bo kak korifej „mlados!ovenskega" pisateljstva kaj spisal, treba bo Metuzalemove starosti. Dolgi jezik in široka usta niso še nikoli ničesa vstvarila. Ko je deželni zbor Kranjski razpisal nagrade za slovenske gledališke igre, misliti se je smelo: no! zdaj bodo Stritarji e tutti quanti nekdanji „Zoričani" vsuli cele kupe svojih del na dramatično polje, ne zato, da bi vgrabili nekoliko desetakov, ampak zato, da bi kot ,,velikani" dramatičnega Parnasa rešili čast slovenske Muze in drugim ,,bornim" slovenskim pisateljem kazali, kako se pišejo gledališke igre; al zmotili smo se! Nobeden teh vitezov se ni upal prikazati v dramatičnem turniru. Se ve, da je lahko pisariti zabavljive „sonetteu in dokazovati, da je bil PreŠern neumen, ker se ni pisal Preširen!
Pa tudi  občinstvo je  zgubilo   veselje   do   društva pod tako   odborsko  večino.    Dokaz   temu   so   nekatere predstave,   pri   katerih   bi človek  po praznih prostorih prav lahko   plesal.    Vse   sloni  na   gosp.   Nolli-jevih ramah,   ki bi moral res pravi Atlant biti, da bi bil takemu bremenu zmirom kos. In oni odborniki, namesti da bi ga podpirali v težavnem njegovem poslu,   zabavljajo pridno po svojih časnikih čez igre, predstave in njega, da! ni jih sram, cel6 sikati pri predstavah.   Ce so igre same po sebi slabe,   zakaj odborniki   tega  poprej ne ved6 in   ne   zabranijo predstave?    V časniku potem se vsesti na visocega vranca za ,,parado" po Zarnikovi metodi, to, gospoda, ni skrb za domačo reč!   Tako, se ve da društvo  ne more napredovati, čeravno je ,,napredek" vaše lažnjivo geslo, in če se večina sedanjih odbornikov, kakor so dr. Zarnik,   Jurčič, Levstik,   dr. Vos* njak i. dr.   ne   odpoved6  svojemu društvu pogubnemu poslovanju, bomo v kratkem času šli za pogrebom društvu,   in  tem  odbornikom bo pripadala zasluga, da so ga pokopali, kakor so pokopali že marsikaj narodu koristnega.
To spregovoriti zdelo se nam je ravno zdaj potrebno , ko vidimo, kako slabo so obiskovane večidel slovenske predstave in je „Slov. Narod" še tako predrzen bil, očitati deželnemu odboru, da namesti 4 predstav ni dovolil jih 6 na mesec dni dram. društvu. Dober kos slabega vspeha pripada nemarnosti teh odbornikov, ki so se dali voliti le zarad ,,časti", pa se ne zmenijo dalje za društvo, menda zarad tega ne, ker od-borstvo — nič ne nese. „Dramatično društvo", osnovano ob času, ko še niso „mladi" petelini peli po strehah, ima brez dvoma velike zasluge o zbujenji narodnega duha, toraj nimajo „mladiči" nikakoršne pravice vgonobiti ga, kar po vsem rečenem nameravajo.    Kaj neki jim  je storila
mati Slovenija,   da jo  neprenehoma  preganjajo  in  jej' škodujejo, kjer koli le morejo?