557 KRONIKA OB IZIDU ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA Škofjeloški pasijon očeta Romualda Književnost nam je v literarnozgodovinski zavesti kot pozen odmev na srednjeveško dramatiko, z uprizoritvijo trinajstih prizorov leta 1721 pa zaznamuje prvo slovensko dramsko uprizoritev pred A. T. Linhartom - če izvzamemo ljudsko dialogno besedilo, navezano na običaje. Čeprav je Josip Mantuani objavil celotno besedilo Škofjeloškega pasjona v Carnioli v letih 1916 in 1917 in je Mladinska knjiga poskrbela za bibliofilsko izdajo (1972), nam je ostal Škofjeloški pasijon bolj kot zgodovinsko oddaljen pojav, a vreden svojega mesta v domači literarni zavesti. Zdi se, da šele sedanji natis v knjižnici Kondor podaja to besedilo v toliko razberljivi luči, da je mogoče mimo literarnozgodovinske pri-učenosti govoriti o svojskem besedilu z različnih vidikov: kot literarnozgodovinski dokument, kot pojav v zgodovini, kot dramsko besedilo dobe in kot izvajana igra do prepovedi Marije Terezije, kot priča razvoja slovenskega jezika, pa še kako drugače. Škofjeloški pasijon je natisnjen tako, da si vzporedno stojita diplomatični prepis in pa preprosta fonetična transkripcija, kjer pa so vključeni prevodi neslovenskih delov besedila. Primož Simoniti, ki je poskrbel za prevode iz latinščine in nemščine, je poimenoval diplomatični prepis za tistega, ki je najbližji izvirnemu rokopisu. Z Romualdovim rokopisom je gotovo imel težavna mesta, o čemer nas lahko prepriča faksimile iz sedemdesetih let. Jezikovno vprašanje fonetično trans-kribiranega besedila je tedaj od zamisli natisa Škofjeloškega pasijona primarnega pomena. Jože Faganel, kije skrbel za sedanji knjižni natis, je napisal pregledno, skrbno in natančno spremno besedilo Škofjeloški pasijon kot priča razvoja slovenskega besedila ter poskrbel za opombe. Izvirnik ima težišče v slovenskem besedilu, napotki, priloge ter uvod so podani v latinščini, didaskalije pa v nemščini, vse to je bilo treba postaviti v slovenščino; zavedajoč se, da je bilo besedilo namenjeno govorni izvedbi, je diplomatični natis natančno prečrkovanje rokopisa v čitljivem tisku, ki ohranja vse posebnosti črkopisa, pravopisa, z napakami vred; vzporedna fonetična transkripcija pa je približala besedilo današnjemu pravopisnemu pravilu, kolikor je to možno, pravorečno pa so opremljene vsaj nekatere besede, ki so terjale vajo glasovne posebnosti tedanjega časa. Seveda gre za minimalne izgovorne napotke. V taki transkripciji je Škofjeloški pasijon v opreki z dosedanjo prakso ponatisov starejših besedil, vendar se je prireditelj odločil vsaj za temeljne fonetične osnove in znake, vedoč, da so za »ustreznejše glasno branje ali za še tako preprosto jezikovnozgodovinsko razčlembo neprimerni.« Očitno ga je vodila želja, da bi bil dramski zapis kar se da preprosto in berljivo zapisan. Besedilo iz 1721. leta je z jezikovnega gledišča že oddaljeno od knjižnega jezika, kot ga poznajo protestantski pisci, in je v neki vmesni fazi, kjer že pride do veljave vokalna redukcija, kar je Jože Faganel natanko dojel in želel prenesti v prakso preproste transkripcije. V spremni študiji se je različnim jezikovnim, pravopisnim in pravorečnim problemom posvetil s poznavanjem, da bi ob koncu spregovoril še o Škofjeloškem pasijonu kot poeziji, opozarjajoč, da gre za začetek (pravega) dramskega verza pri nas. Janez Hofler je osvetlil Glasbo v Škofjeloškem pasijonu. V izvirniku in dodatku iz 1734. leta je le malo takega, kar bi določneje kazalo na glasbo. Pet mest je, 558 Igor Gedrih kjer se v Škofjeloškem pasijonu omenja lomkov, ki se navezujejo na srednjeveške glasba. Avtor ugotavlja, da je bila glas- gledališke igre in uprizoritev ter tako bena spremljava najspremenljivejši del te vsebinsko dopolnil tista vsebinska teži- prireditve, odvisna vsakič od trenutno šča, ki so neposredno ali posredno v nastopajočih glasbenikov. Domnevamo zvezi s Škofjeloškim pasijonom. Ob kon- lahko o enoglasnem petju ob spremljavi cu bo bralca presenetila novela Ivana prenosnih orgel, oratorijske rešitve pa je Preglja Vesela ekloga. Vsebina tega dela taka igra lahko dobila v krogu ljubljan- iz 1926. leta namreč pripoveduje z lepo- ske Akademije filharmonikov, čeprav za slovno začrtanostjo drobec iz življenja, Škofjeloški pasijon J. Hofler dvomi, da ko so izvajali pasijonsko igro. Ta svoj- bi takšna povezava obstajala. stveni dodatek svojstveno zaključi knji- Marko Marin pa je strnil svoja spozna- go. Po formatu je knjiga drugačna, kot nja o Škofjeloškem pasijonu kot zname- smo jih vajeni, vendar v tej obliki kar nju časa. Nanizal je vrsto od poprej zna- najbolj ustrezna za vzporedno dramsko nih podatkov, se kratko pomudil pri besedilo, hkrati pa se tudi ujema s forma- prednikih, ki so se ukvarjali s tem delom, tom Kondorjeve knjižnice. Tako je razgrnil problematiko v zvezi s Predstavitev knjige o Škofjeloškem Škofjeloškim pasijonom in okoli njega pasijonu je bila premišljena in učinkovi- vse do tržaške uprizoritve pred več kot ta. Prav je, da so dijaki raznih šol prišli v dvajsetimi leti. Pri gradivu, kjer se je z Cankarjev dom in podoživljali odlomka oddaljenostjo časa marsikaj zabrisalo v iz igre, kot so ju igralsko interpretirali spominu, morda tudi zgubilo, pride nuj- študenti igralske akademije. Zagotovo bi no do različnih gledišč. Vendar ni bil tako prakso vsaj občasno kazalo ponoviti Marinov namen, da bi svoje dodal v po- tudi v prihodnje. Čeprav gre za zgodo- lemičnem osiru, ampak ga zanimajo tista vinsko oddaljeno delo, ki ima dandanes zgodovinska dejstva, »ki nam lahko be- predvsem zgodovinsko mesto, bi vse sedilo približajo za današnjo rabo.« Od- ostalo zgolj pri predstavitveni podobi, ko klanja igro v duhu časa kot spokorno ne bi z igralsko obogatitvijo animirali procesijo. Marina zanima gledališka ob- navzočih. Zdi se, da je uspelo tisto, o nova tega dela, znamenja daljnih prete- čemer pravimo, da je kamenček iz naše klih uprizoritev govorijo za gledališkost. književne zgodovine postavljen na svoje Goran Schmidt pa je opredelil pojem mesto, duhovne drame in dal niz odbranih od- Igor Gedrih