ZGODOVINA TOLMINSKEGA to je: 4 S S ■ » S ' ^ ZGODOVINSKI DOGODKI SODNIJSKIH OKRAJET TOLMIN, BOLEČ IN CERKNO Ž NJIH PRIRODOZNANSKIM IN STATISTIČNIM OPISOM .Spisal S. R U T A R, profesor na c. k. gimnaziji u Špljetu. NA SVETLO DAL JOSIP DEVETA K, deželni poslanec in župan tolminski. U GORICI NAT. HILARIJANSKA TISKARNA 1882. 1 2 3 T 4 908(497.12-157) ROTAR Simon Zgodovina Tolminskega, to .111 lili 70023689 /So DOM J) j3 t*9/m, Uvod. čudno se bode marsikomu zdelo slišati o zgodovini tako male pokrajine, kakor je Tolminsko. Ce se tudi ne da tajiti, da se važni dogodki in obče zanimive stvari mnogokrat gajajo tudi u ožih mejah kakega kraja ali okrožja, vendar je vse to u tako tesni zvezi z ostalo zgodovino cele dežele, da se učasi ne zdi vredno in potrebno one posamezne dogodke zbirati u poseben okvir ter iz njih sestavljati zgodovino (ne rečem kroniko ali letopis) dotičnega okrožja. Nekaj podobnega opažamo pri zgodovinah večih, zlasti glavnih mest. Vsa zgodovina pojedinih dežel suče se okoli glavnega mesta kot središča, ali pa je sploh ž njim n tesni zvezi, in zato je zgodovina takega mesta le izpisek iz zgodovine cele dežele. Vrednost in potrebnost takega izpiska je, se ve da, po raznih okolnostih različyia. Drugače pa je glede Tolminskega. Ta deželica je okoli in okoli s prirodnimi mejami tako obdana, da se je morala že od nekdaj smatrati kot za se samosiojna, lepo zaokrožena celota. In zares, odkar se nam začne zgodovina teh krajev jasniti, prikazuje se nam Tolminsko (z Idrijo, Oslico in Davčo uredi) pod oglejskimi patrijarhi, goriškimi grofi in austrijski-mi vladarji vedno kot za se odločeno okrožje z lastnimi glav ar ji. lDa, še celo do leta 1848 se lahko terdi, da je bilo Tolminsko posebna deželica med drugimi austrijskimi pokrajinami. Tudi glede cerkvene uprave bilo je Tolminsko ločeno od ostalega Goriškega, ker je spadalo še do novejšega časa pod čedadski kapitul, kateri je je vedno smatral kot svojo dragoceno lastnino na austrijskih tleh. Natorno je tore, da se je začelo na Tolminskem razvijati čisto posebno, od drugih različno ž i ve nje z lastnimi navadami in značajnimi svojstvi. Zato je opravičena terditev, da ima Tolminsko svojo posebno zgodovino, ki je vredna, da se marljivo zbira in skerbno preiskuje, ter sedanjemu in bodočemu svetu spisuje u prijetno zabavo, še bolj pa u poduk in živ uzgled. Pisatelj te knjižice počel se je že u pervih razredih svojega gimnazijalnega učenja baviti zgodovino svoje ože domovine. To mu je delalo 'toliko prijetne zabave, da je začk kmalu zbirati pojedine vesti in spisovati zgodovino Tolminskega. Ali kakor je on sam u znanosti napredoval, tako je ob ' jednem sprevidel, kako nepopolna je njegovo delo. Zato ga je vedno dopolnjeval in predeloval, tako da je pričujoča knjižica že peti izdelek istega predmeta. Ali tudi sedaj ne more se se reči, da je vse doveršeno, brez pomankljivosti in pogreškov. Samo želja, zbrane vesti kolikor mogoče razširiti med naš narod za njegov poduk, in Upa priložnost, ki se ne ponuja tako pogostoma, manje važne knjig? izdavati, naklonile so pisatelja že zdaj u natis dati „Zgodovino tolminsko"'. Zato pa bodi tu izrečena priserčna hvala g. tolminskemu županu in poslancu pri deželnem zboru u Gorici, Josipu Devetaku, ki je pisatelja nagovarjal in spodbujal k dover-šitvi te knjižice in se tudi potrudil, da je beli svet ugledala. S. K Tolminsto jrefl začetkom patrijarške oblasti. A. Najstarejše zgodovinske vesti do prihoda A Slovencev. Rečeno je že bilo, da je Tolminsko krog in krog s pri-rodnimi mejami obdano. Oglejmo si te meje nekoliko natančnejše. Od srednjega dela goriške grofije je Tolminsko tako ločeno, da je bilo občevanje med obema do novejšega Časa skoro nemogoče. Le dve slabi in težavni poti sta vezali Tolminsko s Kanalsko - Goriškim, t. j. jedna ob levem bregu Soče od Sv. Lucije proti Kanalu, in druga se Slapa ali iz Trebuše u čepovansko dolino. Proti Kranjskemu je peljala le jedna zložnejša pot, iz Cerkna v Loko; drugi dve : iz Podberda u Sorico ter iz Idrije proti Terhniki, bili sta še mno^ mnogo težavnejši, nego dandaues. Na Koroško je deržala sicer že od nekdaj velika prehajalna pot čez Predel; ali ravno ta prehod je tako visok, da loči vodovje Soče in Drave, tore tudi dežele na obeh svojih straneh. Vendar je ravno ta cesta čez Predel Tolminskemu dajala posebno važnost kot prehajalni deželici-med seve-roizhodno in jugozapadno Europo, ali pozneje med Nemčijo in Italijo. Predelska cesta zavijala se je namreč pri Kobaridu proti Nediži in vodila skozi Čedad u Oglej ter sploh do obrežja jadranskega morja. Na to stran je tolminski svet najbolj odpert in nekateri terde (ali brez podlage), da je nekdaj tudi Soča u Nedižo tekla. Tako je že pri roda odmenila, da ima ostati Tolminsko u najbliži zvezi z Italijo. Razen že omenjene ceste ob Nediži, vezala je Tolminsko s Frijulskim še druga pot iz Volč iu Ciginja preko RutOv in Srednjega .ter skozi beneška Berda u Čedad. In zares nam poročajo najstarejše zgodovinske vesti, da je vse današnje tolminsko glavarstvo (z Idrijo uredi) nekdaj spadalo k deželi Tenecij , (poznejše Beneško imenovani). Stanovalci Tenecije bili so Veneti, ljudstvo velikega ilirskega plemena, ki je bilo starim Slovanom sorodno, in je go- vorilo jezik zelo podoben slovanskemu. Po severnem in izhodnem delu Yenecije stanovali so Kam i, beržkone tudi ilirsk narod.1) Njih dežela Kar ni j a obsegala je razen Fri-julskega tudi skoro vse Goriško (izuzemši Kras) ter segala proti izhodu še na Gorenjsko. Tolminsko z Idrijo bilo je tore v starih časih samo j eden del Karnije. Ali iz sive starodavnosti imamo le malo poročil o naši deželici. Mnoge stvari moramo le ugibati in sklepati po uzgle-du drugih dogodkov. Tako se prepričamo, da je imelo Tolminsko precej drugačnejšo podobo, nego dandanes. Sočina struga je nekdaj ležala mnogo više, ali vendar se ne more dokazati, da bi bila ta reka po kobaridski dolini proti zahodu tekla ter se pri Robiču u Nedižo izlivala. PaČ je pa izvestno, da je ležalo v gorenji soški dolini več jezer. Podoba današnje poveršine zemljišča ter sledovi vodinega izpiranja govorijo jasno za našo terditev. Po tem takem moralo je nekdaj ležati jezero ob Koritnici med Logom in bolsko sotesko, v bolški kotlini med vaséma Koritnico in Žago, u tolminski dolini med Kobaridom in Modrejem ter okoli Sv. Lucije, kjer se je hribček Sv. Mavra uzdigal kakor otok iz jezera. Ali obstanek teh jezer seza nazaj u predzgodovinsko dobo in zato se nikjer nič ne bere o tem. Izvestno je le toliko, da so se ta jezera odtekla, potem ko je voda prederla braneče Jezove od zdole gor, t. j. od Sv. Lucije pro^ viru Soče. Najprej je izginilo najniže ležeče jezero, za tim više ležeča drugo za drugim. Ne more se pa povedati, kedaj se je to zgodilo. "Vendar je med ljudstvom ostalo še dosta spominov na ta predzgodovinska jezera. Zlasti od tolminskega jezera kažejo se še obrežja, do katerih je sezalo (blizu vasi Prapetnega). Blizu Modreja nahaja se mesto „Pod ključem". Tu se bajé š,e zdaj vidi u naupični steni visoko nad cesto železen sklep, za kateri so nekdaj barke pripenjali. Ob jed-nakem „rinku" se pripoveduje tudi u Kolovratu pod Poni. Ali takih pripovedi je po vsem svetu dosti. ^ Jedna pripovedka terdi, da se je vod^^»¿minskega jezera odtekla čez čiginj po Ušniku. Draga na. aan> razlaga, da je živel na Slapu grajščak, ki je najel veliko delalcev in ž njimi začel kopati pod Sv. Lucijo dokler se ni vodaf odtekla in si počasi sama jbokejše kruge izdolbla. In tretja pripoved terdi, da je nek: velikanska žena zelenih las s plevelnico prekopala rob pri Sv: Luciji in vodi«pot od-perla. Tu vidimo, kako je ljudstvo poosebilo natorao silo in si jo predstavilo kakor mitologično bitje, (morda kako dobro-dejno Yilo), ki je na čisto navadni način odstranilo vodinjez. To se pa izvestno ni zgodilo tako hitro, kakor pripoved misli, ker živa skala dá se le počasi predolbsti od yode. Se le v teku mnogo stoletij predrla je Soča spodnje jezove svojih jezer ter odstranila vse zapreke, ki so njeni tok zaustavljale. Tako je počasi izgubila vse slapove, katere je spočetka izvestno na več mestih svojega toka napravljala, ter izdolbla si jednakomerno strugo, kakeršno ima dandanes. Tudi je bilo Tolminsko takrat še z gostimi, nepredorni-mi gozdi pokrito. Kostanji, orehi, lipe in bukve košatile so se po niže ležečih mestih in ob zložnejših obronkih, više ležeče herbte in obronke obdajale so pa smreke, jelke in me-cesni. Usledi tolikih gozdov bila je naša deželica hladnejša ter vlažnejša, nego sedaj. Dež je pogostoma in redovito padal, zatore ni bilo velikih povodenj, pa tudi suše ne. Podne-blje je bilo bolj jednakomerno, zato ni bilo toliko hudih vetrov in tako močne burje. Neviht skoro neso poznali in toča ni tolikokrat uničevala zemeljskih plodov, kakor dandanes. O pervotnih stanovalcih naših krajev ne vemo nič natančnejšega. Izvestno ni jih bilo mnogo ter živeli so kot divjaki po jamah in kočah iz persti. Oblačili so se u kože pobitih zverin ter rabili orodje iz kosti in izbrušenega kamenja. Še le počasi so začeli lesene hiše staviti, zemljo obdelovati in domačo živino rediti. Potem še le, ko so imeli svoj stalen dom, postali so krotkejši in počeli razvijati se na vse strani. Kmalu so začeli rabiti orodje iz medi in železa, kar je zelo pospeševalo poljedelstvo in omiko u obče. Pozneje začeli so tuji narodi uplivati na pervotne stanovalce, s katerimi so prišli u dotiko zaradi tergovine. Ta tergovina širila se je malo po malem od najskrajnejšega zaliva jadranskega morja proti severu. Od tega zaliva deržale so ceste na vse strani. Jedna najvažnejših bila je že omenjena cesta ob Nediži in dalje po Tolminskem čez Predél u severne dežele. Po tej cesti dohajal je di-agoceni jantar (sterjena drevesna smola) od baltiškega morja k jadranskemu, od koder so ga ra- ali po vsem omikanem svetu. I« bliže ležečih dežel na jii/.ru o^ani Dunave pošiljali so k jadranskemu morju kože, d"vjačino, les, sužnje ter pozneje tudi železne in jeklene izdelke. Karni so bili naglasu u izdelovanju vsakoverstnega orodja in orožja iz medi, železa in jekla. Yse živenje spremenilo se je ^ , ko so si Rimljani podjarmili naše dežele. Ti so bili u dolgih vojnah razširili svoje gospostvo po celi Italiji in leta 182 pred Kristovim rojstvom utemeljili na goriški zemlji, blizu izliva Natise (s Terom združene Nediže) svojo naselbino Akvil ej o ali O gl ej. Iz tega mesta, ki so je Rimljani dobro uterdili, razširili so kmalu svoje gospostvo po naših krajih in podjarmili vse dežele tjagore do Dunave. Že 1. 173 si podjarmijo Karne in osvojijo vse Goriško. Toda pozneje (leta 113) uzdignejo se tlačeni Karni še jedenkrat proti svojim zatiralcem. Akoravno so se Karni hrabro branili in neustrašeno merli za domovino, vendar neso bili kos rimljanski sili in spretnosti. Ko so videli, da jim ves odpor nič ne pomaga, pomorili so svoje žene in otroke ter potem sami sebe ubili, da bi ne prišli u sužnost svojih premagalcev (1. 107). Tedaj je postalo Tolminsko del rimske pokrajine Ye-necije, (pozneje „X. strana Italije" imenovane). Rimsko načelo je bilo, naseliti se po vseh podjarmljenih deželah. Ti naselniki in rimski vojaki razširili so u kratkem času latinski jezik, latinsko vero, šege in običaje. Da bi ljudstva preveč ne razžalili, sprejeli so tudi stare karnske bogove med svoje (n. pr. Belina, boga solnca in svetlobe). Kdor je hotel pod Rimljani kaj veljati, moral je naučiti se latinski govoriti. Tako ni trajalo dolgo in vsa dežela bila je pola-tinčena. Tudi našim krajem, rekam in goram dali so Rimljani latinska imena. Razen splošnih poznamovanj „karnske in julijske Alpe", ki »o se ohranila do dandanes, imenovali so tudi pojedine gore po svoje, n. pr.: Triglav Tullus, Mangart Mons piči s, niže gore ob desnem bregu Idrijce, ki u Ble-gašu prestopijo na Kranjsko, Phlygadia ali Montes Phly-gadi. Tudi Matajor spomiuje še na rimljanske čase, ker je njegovo ime skerčeno iz „Mont major," kakor ga Italijani učasi še dandanes imenujejo „Monte maggiore" (Veči verh). Ravno tako je mogoče, da je ime gore Kern u zvezi se starimi Karni. To ime pa izvajajo drugi od mnogim jezikom poznane besede kar, ker, čer = pečina; iu tretji od priloga krnj, krnj&v, krnjast, t. j. odlomljen, odkrhnjen, oškrb-ljea. Po tem takem bilo bi to ime čisto slovensko. *) Izmed naših rek bila je Rimljanom po imenu znana le gorenja Soča, katero so oni „Sontius" (Sonča) imenovali. Toda pravega njenega izvira neso poznali, nego smatrali so današnjo Koritnico kakor začetek Soče. Slovenski zgodovinar in starinar Terstenjak ima tudi to ime za slovensko in ga izvaja od soč, sok, suč, suk — svetlo, jasno, blesteče. **) Jednako spominje Idrija ali Vidrija na sorodnost slovenščine z ilirskim in gerško-latinskim jezikom. *) Glej Matičin letopis za 1. 1880, str. 194. **) Matičin letopis 1877, str. 89. Ali ne le jezik in vero, nego omiko sploh širili so Rimljani po naših zemljah. Da bi sami dobivali kolikor mogoče dobička iz podjarmljenih dežel, učili so prebivalce obdelovati polja, sušiti močvirja, saditi terte, žgati perstenino in opeko itd. Najbolj pa so skerbeli Rimljani za dobre ceste, ki so jim bile potrebne posebno za hitro razpošiljanje vojakov na meje svoje deržave. Zato so popravili starodavno cesto, ki je peljala iz Ogleja ob Nediži in čez Predel proti Dunavi. Rimski vojaki sami morali so u mirnem času ceste delati, skalovja sekati, klance ravniti in mostove zidati čez deroče potoke. Ob cestah postavili so Rimljani mala selišča, postaje in prenočišča za popotnike, tergovce in vojake. To so bila navadno taka mesta, kjer so imeli že Karni svoja selišča. Odkar sta Julij Cezar in pervi cesar August razširila predelsko cesto in jo pouzdignila med vojaške, postalo je tudi ob njej nekoliko postaj (latinski „mansiones"). Po vestih starih pisateljev bili sta vsaj dve taki postaji na Tolminskem. Perva Ad Silanos („Pri Seljanih" P) morala je ležati nekje u ko-baridski dolini, morda blizu Starega sel a, ali pa verjetnejše na istem mestu, kjer današnji Kobarid. Hribček Sv. Antona nad Kobaridom je zelo pripravno mesto za kako opazovalno terdnjavico („specula"), ker se od todi lepo vidi po dveh različnih dolinah in tako lahko sovražniku pot zapre. Takrat še ni vodila cesta dole ob Soči, nego sla je nad Kobaridom preko gerla onega hribčeka ter še le blizu Ternovega združila se z današnjo cesto. Naslednja postaja na predelski cesti je bila Larix ali Larice („Pri mecesnu"), 30 kilometrov od perve oddaljena, in ležala je tore v loški dolini pod Predelom. Ker počenja onde klanec čez stermi Predel, bila je ta postaja važna za prenočišče in ako je bilo treba priprege za težko obložene vozove. Sicer pa take postaje neso bile bogve kako velike. Štele so le dve ali tri hiše s potrebnimi poslopji in hlevi ter bile več ali manje uterjene za obrambo proti zverinam in nepoštenim ljudem. Ker je bil obseg naših postaj tako majhen razumemo lahko, zakaj se do danes ni še našel najmanjši spomenik od njih. Izvestno je, da so imele, če uže drugrh-nadpispv ne, vsaj se številko zaznamovane miljuike, ki so kazali daljavo od Ogleja. Ali ko so pozneje začeli na mestu teh postaj zidati nove hiše in utemeljevati sela, razdrobili in porabli so staro kamenje za nove zidine, tako da Bog ve, ali pridejo še kedaj na dan ti spomeniki rimske omike.2) Kakor sta se nam ohranili imeni dveh starih postaj na Tolminskem, katerih lege ne moremo pobliže naznačiti, tako nam je poznano mesto druge važne naselbine na Tolminskem, katere imena pa nam ne poroča noben spomenik. Ta naselbina je ležala na hribcu Sv. Mavra in morda tudi ob njegovem podnožju, kjer je sedaj Sv. Lucija. Ravnica na hribčeku zove se še dandanes Merišče ali Mirišče ter spominje na sta-roslovensko besedo mir t. j. zidina, razvalina. Tudi latinsko ime S t. Maurus spominje na murus t. j. zid. Tudi u Istri se nahajajo sela Merišče s cerkvicami sv. Mavra. Akoravno se dandanes zidine na Merišču ne poznajo več, ipak smemo izvestno terditi, da je nekdaj oude stala uterjena naselbina rimska („častnim"). Nekateri so hoteli dokazati, da je ležala pri Sv. Luciji stara No rej a, opiraje se zlasti na podobnost tega imena z imeni bližnjih vasij: Modrej in Modrejce. Ničevost tega terjenja je očividna, zlasti ker nam je sedaj popolnoma znano, da je bila Noreja na koroško-štajerski meji blizu Neumarkta. Ali po obilnosti izkopanih starin okoli Sv. Lucije moremo sklepati, da je bila onde nekdaj precejšna naselbina. Že 1. 1848 najde kmet na svojem polju „Na kuku", ob levem bregu Idrijce, blizu njenega mosta, medene kotle napolnjene s pepelom in raznim lepotičjem. Od tega časa sim izkopavali so pogosto vsakoverstn« denarje, sreberne in bakrene, z nad-pisi rimske ljudovlade in cesarstva; dalje razne posode (kotle in lonce), železne palice, vile, serpe, ključavnice, gumbe, mnogoversten žensk lišp (n. pr. zapone, uhane, zapestnice, iglice za lase itd.). Bolj globoko u zemlji našli so tudi zidine in razvaline poslopij ter opeke z latinskima čerkama C. L. (ali je to število 150, ali pa so začetne čerke lastnih imen?). Teliko tu naštetih starin je nabral in skupil za domačo zgodovino uneti župnik sveto!ucijski, Tomaž Rutar, umeri 29. marcija 1877. Ali ogledovalci so mnogo tega raznesli na razne strani. Kar je še ostalo izročilo se je strokovnjakom u porabo in spravo u muzeje (goriški in dunajski). *) Iz vseh teh starin se je spoznalo, da je bilo na levem bregu Idrijce pokopališče in sežigališče svetolucijskih nasel-nikov. Ali znanstvena preiskava tega zanimivega mesta začela se je še le 2. septembra 1880 pod vodstvom dr. Biz-zar^. Ta je začel kopati na griču „U ogranjci" in u treh dneh izgrebel premnogo zanimivih starin. Spoznal je, da obsega pokopališče, ki se vleče prek griča blizu poti u Bačo, okoli J50 Q metrov, in da je še skoro popolnoma neodkrito. Grobovi so razpostavljeni skoro u istej visočini po obronku, *) Tomaš Ruttar, u „Arkiv za povjestnicu jugosl." III. str. 223—3-q — lili več skoro uzporednih Verstah. TJ njih se ni našlo nič nepričakovanega in različnega od drugih starih grobov. Starine neso iz predrimske dobe. Yerči in lonci so precej umetno, izdelani in podobni etrurskim, ki so bili u starem veku zelo razširjeni in katere so tudi drugi narodi ponarejali in posnemali. U grobovih najdeni denarji in druge izkopane starine pričajo, da so svetolucijski naselniki mnogo občevali z Oglejem in od tam dobivali svoje orodje, lepotičje itd., da ,» tore omenjene starine ne sezajo u predrimsko dobo, nego k večemu u III. in IV. stoletje pred Kr. *) Tu se mi zdi primerno ob kratkem razložiti, kako so stari svoje mertve sežigali in zakopavali. Na mestu, kjer so imeli merliča sežgati, izkopali so jamo in nanesli u njo gro-mado derv. Potem so položili truplo na gromado in jo zažgali. Kedar se je vse u pepel in oglje premenilo, pobrali so pepel in bližnjo zemljo, ki je postala mastna od sežganega trupla, u kotel ali lonec ter pridali še kak lišp in po več malih kotličev ali lončičev, u katere so nabrali sorodniki umerlega njegovih ostankov in mu tako nekak spomin postavili. Veliki lonec pokrili so potem s kamneno ali persteno ploščo, ki je bila tem lepša in skerbnejše obdelana, čim imenit-nejši je bil umerli. Lonec so postavili u tisto jamo, kjer je bil merlič spaljen, obzidali so ga lepo in pokrili z veliko ploščo, ter na koncu opravila vse lepo s perstjo zasuli. Ako je bil umerli nepremožen, neso zbrali njegovega pepela u lonec, nego postavili so le kamen nad spaljene ostanke ter vse ukup zasuli. **) Jednako pokopališče, kakor pri Sv. Luciji, nahaja se tudi na K o ritnici pri Grahovem. To se razprostira po zložnem obronku na levi strani potoka Koritnice blizu njenega izliva u Bačo. Tudi tu se nahajajo kotli in lonci napolnjeni s pepelom ter raznim medenim insrebernim lepotičjem. Zraven tega pa so izkopali že mnogo celih ohrodij ali pa njih delov, zlasti lobanj. Pogosto se nahajajo tudi rimski denarji. Ljudstvo pripoveduje, da je stalo „staro mesto" na drugi strani Bače na' mali glavici blizu poti na Bukovo. Tam se vidijo še dandanes ostanki starega zida, ki derži od Bače naravnost gore po bregu. Ljudstvo pravi temu zidu „šance". Iz vsega tega se vidi, da je bila tudi na Korituici stara naselbina, katere ime se nam je najberže na veke izgubil^ . \ *) Bizzaro, u Mittheilungen der Centralcomiriission fiir Erfo/schung und Erhaltung der Baudenkmale. 1879, str. CLXVIII in 1880, str. IX,-X., ter str. CLV. i* V **) Glej „Sočo" 1880, list 38, dopis od Sv. Lucije. Pokopališči pri Sv. Luciji in na Koritnici nam pričata, da je morala u stari dobi voditi važna tovorna pot po dolini Bače. Ta je prihajala od Gorice skozi in skozi na levem bregu Soče do Sv. Lucije. Tu se je združila z drugima dvema, namreč z ono, ki je peljala od Kobarida po tolminski dolini ob levem brega Soče, in z drugo, ki je prihajala iz Čedada skozi Rute in čez Modrejce k Sv. Luciji. Tako je bil ta kraj natorno središče starih prebivalcev na Tolminskem. Od Sv. Lucije držala je pot naprej ob Idrijci in to morda ob levem bregu ter prekoračila to reko še le malo pred izlivom Bače, morda na istem mestu, kjer stoji še dandanes berv čez Idrijco. Iz Bače je vodila pot dalje na Knežo in Grahovo, koder je tudi dandanes cesta. Na Koritnici prekoračila je Bačo ter deriala nauzgor do bukovskega sedla, od kodar je šla mimo Orehka u Cerkno ia potem dalje na Kranjsko. Tudi u Cerknem je znala že takrat biti kaka naselbina. Na zapadni strani tega kraja se še zdaj lahko opažajo na malem holmcu ostanki nekega grada, o kojem se nič ne ve, iz katerega časa da izvira. Se sed.ij se dobro pozna cesta, ki je nekdaj iz doline vodila na hribček, ki sedaj nema več zidov. Ali sterjeua malta, ki tam okoli leži, priča da je moralo stati poslopje na „Gradišča'1. U začetku našega stoletja našli so na njivi pod hribčekom vojaško orožje, katero so pa kmetje hitro u poljsko orodje prekovat dali. Ravno u isti njivi našli so tudi bakren denar, baje od cesarja Aleksandra Severa (2z2—235). Iz tega se sklepa, da je bila kedaj na Gradišču terdnjavica u obrambo poti. Po ustnem sporočilu stala je perva naselbina cerkljanska na mestu, kjer je sedaj cerkva sv. Jarneja, tedaj baš pod Gradiščem.*) Tudi u Rutih nahajajo se razvaline starega grada., ki je bil berž ko ne prav tako namenjen braniti onde mimo vodeči pot. Vendar bi te razvaline utegnile biti še le iz srednjega veka, ker takrat je deržala pot iz Ročinja na Tolminsko skozi Rute. Sla je namreč čez Doblar, mimo Verhovca in prišla pri Fratniku na Ciginj. Malo nad to potjo stoje omenjene razvaline na hribčeku, ki se tudi „Grad" imenuje. Ob jednakem gradu pripoveda se tudi „u Predelih" za Kobaridom. Ne vem, ali se nahaja onde u resnici kaj razvalin, ali pa je dobil kraj ime „Tonovcov grad" samo po o-bliki hriba, kar se pogostoma dogaja. Izvestuo pa je, da je morala u starem veku terdnjavica stati na mosta, kjer je sedaj cerkvica sv. Antona. *) Glej Novice 1. 1864, str. 58. uVajUXjdmji/ tar hudi. cu *JO¿¿ZCL¡A. M£XKAii btcUAqa. pcÁofUl> * tûtou. £ ligo f. ČuLtkuj ouvivcgt**- vtitií, k&ncc. <¿í¿c¿ti*¿a(cv(jrroi. ti Jtuù&lr¿lwar jts pcpoíyt^nuxJ K.CLUMK> (u*n¿vnvj. J¿ lu,pe>/ít¿te té jjuilmi. UÜCIAHJÍ £a^x&A tUti fn&flA**- Hit to- i¿tncy fvpte-tíuilJ, cUv il JLtcu Vcvarfrz.* túvli U- ej&bvrUhv 'Tizfxy ûr&Xjej. je.' ptytyu£i£e- ¿w ¿pernio nu/wn^e -jprtccb* ¿¿íi iaí¡!tydcL>¿ti rnctnow w-ti'¿octíic, JÍaJuajOj ¿t> fiír íJáim /lui tticLUČ ¿Mj¿tcvvc-aU>yúyúJu ¿ct±tro~. QsicUjV ■fxtt&rttrUi'ni (tttavuki IKOu ■fvtílrCJi' mmrú do&vur £,'uMtvv -/iteui, «jw ¿W- TL&rxaM^&toiw'ÚK itroll, ^^!lvtv MzicUtvU ftióti tfü+hcmv, kw tie, P&vhjou /¿¿yje^*^ . *) %ucU, nw&lnvicUbcrrs í¿ ploonxyti riaÂxc^ ¿arnvn¿r^fiÔot/ïVHj^ ki /uí¿C¿ti&l ¿LeuMr mvcruli ti ûuiÂL /iucmnxr rrvcweiiïïLi u^jti**™*™^^tf/W'*»1^,'fyrObcL" (¿^fi fa/údovje. fx>*na) ¿ZfrtUÚÍv",ViJioMaO"itd. Ùl£Ùi. UM^ÂofutM-^^viUfuo ^hrcuL "llku, Sfovidiie/ fcrMsmuÜ+vÁlA- ¿&&U- VtU * *d¿> /MA. jv tw£¿aa, jticnv). fvu£as, dt^^o ¿U¿ ffirmjpxni, yiLúiuié ¿cáí^^^ ¿H>ža,ywtw ouïr*. ¿f'utíitiv-. dfajčtlni tfzütü je. ¿¿¿(M. futí asùcrk/Mv itCMÍÍ Qe£¿a. ïfcoicuu. gorici. *') J¡lk&porruA¿i*rL&, cíou -je. ticvtfrortxjj&oUuU ¿Cuüítva. ífoSrninoAevn/, ¿¿artflvOJ (WfrO- čej&rvo-, ¿poXn^xtC /rn^rct^ur da. iO huliZčcu. Cé-ffaM^ ¿fiudúkufras f¡-H4ttsvo^iOL. ¿¿(cu il> í^dyuicíiíiKjjcrnácL. fiÉcvH&íéc e<¿ -ncUe-m uitva- » tcJLy £¿<4.ÁKtíW oyumzüa/ qe, lite Jí-hvúúÚcl, yeros HvvuxaUL,¿ f&ezej /wwidj^ilzdcvö ¿kt/ ¿litt- "mÄjtcUio^ btxj&Yii, Cc-lÄnt^cu, wvx&CrAxilnvmitd ¿Üteui»' ¿J^^OünOnJT. . _ . __ «¿»uti1; /itaat^ LWeajct/ naJLayaj ¿¿j rtbCv iölrttcruikirrJ ^{ntt^iid^.c^tmMZc^iYrLajti. /¡¡ff rnaJu. jLtrfiMmT C - bO 1v&fvUU>iicLli tute fuxi vtxtj« 'S^Xfixtrvunv Mtiox-¿'v ¿JttrcLcü, eleu ihJivtnA^Uv rrtdÄoivcd W fvudoiKJ rrtku fwid^ w/>U/»¿¿¿tvtm^as poityuit/, niiette- cUvfitJ paiiljtxlv uJfi/iufM.<ü witAtu ¿C mvrKKfi» &t£uitudi mcudi.uxfj.Jl fmetttt, ia£tf-(>u3jtU j^Q ¿fe, bdiZtas fxritaj'iY oveC&e leda-jt*aJ(»i£*ßcA* Wied '^vi^AJtU^terpdrKC^Ut^. ^atoii tudi /rAtef*anur, tudi maJimal^/K- - clawtqcu 0Öl*nineO Orb &C&MJtfO&jJiic &aJLUuo-m*vpoi^uti t^ cLavm.V ti fajutLlc -AvO-udu aiovi^m^telyU^enJ. ■dl£>cr do^utUnO wicdLiu vk, ijIhlx- flUiAedi ¿di perdlo£nL ¿tweU-- fvU^vCc.' t^fiV m-UerjtsmJliL ¿todtC wfämfyavd. -f^y- ¡¿mcj 'e.. (£. 215 po- Madtr&Uc nrtC/iömjli pArdlc^vnlAL /aWat^a^^ fltavü-, muxr-ali p-e HXXAcucLi te^a/fieJ tv-dt* cLa-i^ej fUa-cCirai*-. [JULd^u^AjJ^ ¿He je, jdM ¿¡er¿cJJnr^¿¿icevali M^ciC V~ jx^^iut fvvicMiut ¿V- ¿¿rvu.¿.t-cL.jrn.M-teru,rffe kultux ^itiZcvtA. AojituiLaJ rruueiiniyuxj. a4ii od&CL^JtJhirna&i. -i^o^&eVThoi^tt, Jidy Qexcuu 1.53 ccti 3Ü, gdU&e, ^oliv ovcU. , >>i ¡tUcLC tc- mttitcr i'ct^uikcu ßeta-^'c^ ¿n, clo&i£a'iLr>vZ. t&Tuw^fulCL, ed. tod Si^'uMe ati ^¿ubtuy (k^Lc^LrJ. - jt- frcvjv ¿mejL (Pedad ¿vcj* nfuuxvr i^v ¿wietuW'^. ¿Ct^tvcv srvcocL -Juanen*, - u stvom razširila se je bila sveta vera iz Ogleja (kjer sta jo oznanjevala sv. Mohor in sv. Jelar) tudi v Čedad. Verjetno je, da so iz Oedada tudi na Tolminsko zahajali misjonarji oz-nanjevat Kristov nauk. Ali s kolikim uspehom so delovali, tega ne moremo presoditi, zlasti ker so kmalu začeli veliki nemiri po naših deželah. Takrat je namreč hudo vrelo med vsemi severnimi in iztočnimi ljudstvi. Stara bivališča so jim postajala pretesna, preslaba in želeli so si novih, boljših. Zato so vedno bolj silili proti jugu in zahodu, zlasti proti lepi Italiji. Od severne strani so pritiskali na staroslavno rimsko carevino nemški narodi, od izhodne pa hunski in tako prouzročili neprestano gibanje in pomikanje ljudstev, katero imenujemo u zgodovini preselovanje narodov. B. Od prihoda Slovencev do začetka patrijarške oblasti. Ker ležijo naše dežele ob iztočnem uhodu u Italijo, derla so skoro vsa hunska in germanska ljudstva skozi njo. Tako so kruli todi mimo 1. 169 po Kr. M ar k omani in K vadi, 1. 402 in naslednjih zahodni G o t i, 1. 452 pa divji Huni. Ti so prekosili vse druge narode u pustošenju, požiganju in ropanju! Njih kralj silni Atila imenoval se je „šiba božja" za narode. Ta grozovitež obsedal je tudi Oglej, premagal ga ter oropal in zažgal, tako da je začelo to slavno mesto od takrat propadati. Mnogo prebivalcev pobegnilo je na bližnje otoke in utemeljilo nova mesta, n. pr. Benetke. Strašna osebnost Atile ohranila seje u narodnem spominu še do danes. L. 476 uniči herulski vodja O d o v a k a r zahodno rimsko cesarstvo in utemelji svojo vlado u Italiji. Ali že 1. 493 ga preženejo izhodni G o ti pod svojim kraljem Teodo-rikom Velikim. Za njegove in njegovih naslednikov vlade opomorejo se nekoliko poteptane dežele in tudi Tolminsko je uživalo takrat mir. Ali le za malo časa. Že spomladi 1. 569 prihrujejo čez Predel in derejo proti Italiji nemški L a ng o bar d i. Na meji poda se njih kralj Alboin na visoko goro, beržkone naš Matajor, in si ogleda lepo fri-julsko nižino. Ko pridejo za tim Langobardi u pervo italijansko mesto Čedad, postavi Alboin svojega nečaka Gisulfa za vojvodo Frijulskega in mu izroči več plemenitih langobar-skili družin, s katerimi naj bi branil drugim narodom uhodu Italijo. Razen čedadske utemeljili so Langobardi še več drugih vojvodin po Italiji. Ali vojvode so bili mogočni, skoro neodvisni knezovi ter se večkrat soper kralja samega puntali in soper zunanjega sovražnika na svojo roko bojevali. Vse to velja zlasti o čedadskih vojvodih. Usledi viharnega preselovanja narodov u Italijo izginili so bili skoro popolnoma stari prebivalci Pano-nije, Norika in Karnije. Ce je kedo izmed pervotnih nasel-nikov ali izmed rimskih provincijalov ušel meču skozi idočih ljudstev, pobegnil je izvestno u varnejše kraje, u Italijo, u terdna mesta, na otoke u lagunah (morskih lokvah) in na morji; ali pa se je umaknil u više nepristopnejše kraje med gorami. A še ti zadnji ostanki so morali pred Langobardi bežati. Ti so po poti vse končali, kar je bilo prejšnjim ljudstvom ostalo. Tako so imeli Slovenci, kateri so že krog 1. 550 u Sirmiji in dolenji Panoniji stanovali, prostor širiti se počasi ob Savi, Dravi in Muri nauzgor. Ker so prišli Slovenci iz velike sarmatske'ravnine in ker je bilo vse njih živenje ravnini privajeno, lahko verujemo, da so se tudi u novi domovini najpopreje ravnih krajev polastili. Saj so jim mogli le j edino ti obetati dovolj pogojev za njih priljubljeno poljedelstvo. Ko so pa drugi rodovi od zadi pritiskati začeli in ko se je ljudstvo s časoma pomnožilo, morali so, se ve da, tudi Slovenci vedno više in više stopati in se zadnjič tudi se stermim svetom zadovoliti. Po, odhodu Langobardov u Italijo bili so se Slovenci tako daleč proti zapadu pomaknili, da so med 1. 592 in 594 "že na meji Italije in bavarske vojvodine stanovali. Izvestno je, da so Slovenci že 1. 598 u Italijo prodreti skušali, a ek-sarh Kallinik jih je za tedaj še nazaj potisnil. Toda kljubu temu razširili so se Slovenci mimo Gradišča in Palme nove tudi na Frijulsko, celo do Taljamenta. O teh Slovencih ni sedaj druzega sledu, kakor slovenska imena njih vasij. Se preje morda, kakor na južnem Frijulskem, naselili so se Slovenci na severnem, u hribih nad Čedadom, kjer so še do današnjega dne svoj jezik terdovratno ohranili, čeravno so že nad 1200 let u vedni dotiki z italijanskim življem. Na Tolminsko naselili so se Slovenci od dveh stranij, kakor nam še dandanašnji obe glavni narečji te deželice pričata. Pervi naselniki so prišli po glavni cesti čez Predel in na poti u Italijo ostal je marsikedo u koritniški, soški in ne-diški dolini. Pozneje še le so se naselili Slovenci iz Kranjskega ob Poljanšici nauzgor u idrijško in baško dolino ter u soško do Tolmina (prav za prav do Volarije). Toda to na-selovai je se je prav počasi godilo in u pervi dobi si moramo jako malo prebivalcev na Tolminskem misliti. Langobardi so hoteli, kakor popreje Goti, osnovati mogočno deržavo u Italiji in jo čez celi polotok razširiti. A temu so se ustavljali zlasti Bizantinci, ki so še vedno upali vso Italijo nazaj dobiti, in pozneje zlasti tudi papeži, katerih posvetna oblast je začela narašati ravno o tem času. Soper Bi-zantince zjedinili so se velikokrat Langobardi z Avari (Obri) in Slovenci ter jih napadali s pomočjo teb dveh ljudstev večinoma u Istri. A Langobardi neso imeli namena razširjati svoje gospostvo zunaj Italije, zlasti proti severoizhodu ne. Pač pa so Slovenci vedno u Italijo silili, čemur so se Langobardi, se ve da, protivili. Zatore beremo tako pogosto o bojih med Slovenci in Langobardi. Pri teh bojih so vedno Slovenci začenjali, oni so bili napadajoči, kar že to kaže, da so se vsi ti boji odločevali na frijulskih tleh in ne na Slovenskem. Proti Slovencem sezidali so Langobardi mnogo gradov okoli Čedada. Tisti Slovenci, ki so na frijulski strani stanovali, bili so čedadskim vojvodam podverženi. Teh si Langobardi neso toliko z orožjem podjarmili, kakor usledi pogodbe. Ker so stanovali u okrožju njih oblasti, začeli so Langobardi počasi davek od njih pobirati (krog 1. 610). Ysi drugi Slovenci zunaj Frijulskega pa so bili slobodni in samostojni, kar že to kaže, da so čedadski vojvode tako pogostoma pri njih pomoči in zavetja iskali. Tudi so umeli slovenščino celo na vojvodskem dvoru u Čedadu. Slovenci so živeli sami za se u zadrugah pod lastnimi župani, ki so bili njih svetni oblastniki in župniki ob jednem. Do veče politične skupnosti pouzdignili so se še le pozneje in le na nekterih mestih. Taki so si volili tudi svoje lastne vojvode, n. pr. na Koroškem, u Sjsku itd. Živeli so mirno pečaje se s poljedelstvom in siru ter tja tudi z malo obertnijo. Okoli in okoli od sovražnih, ropaželjnih sosedov obdani privadili so se počasi tudi sami ropanju in tako beremo, da so Slovenci večkrat čez mejo u Italijo ali u Istro udarili. Sami so morali največ preterpeti od divjih A v ar o v ali Obrov, katere so tudi Pesjane ali Pesoglavce imenovali. Ti so prišli med Slovence, kadar se jim je poljubilo, in uzeli, kar jim je dopadlo, potem pa so zopet izginili. U njih bojih so jim morali Slovenci važne službe opravljati, ladje tesati in jih u vsako bitko spremljati. Slovence si mo- 2 ramo pri vseh avarskih podjetjih sodelujoče misliti, če tudi ne beremo izrečeno o njih. Razen vojaške službe izsilovali so Avari tudi davek od bliže njim stanujočih Slovencev; delali so ž njimi kot se sužnjimi ter zlorabili njih žene in hčere. Toda avarsko gospostvo nad Slovenci si ne smemo misliti stalno, redno in povsodi jednako, nego le kot faktično nadvlado mogočnejšega nad slabejšim, brez pravnega naslova in urejenih razmer u našem pomenu. Avari so bili za Slovence to, kar u XV. in XYI. stoletju Turki, le da se pervim neso mogli tako upirati, kakor drugim. Izmed slovensko-langobarških bojev, o katerih lahko določeno terdimo, da so zadevali tudi Tolminsko, ohranila nam je zgodovina le malokaterega. Teško je določiti, ali so pri avarskih napadih in pustošenjih Frijulskega tudi tolminski in koroški Slovenci kaj deleža imeli; a verjetno je to zaradi bližne lege. Ravno tako se ne more vedeti, ali so tudi naši Slovenci kaj terpeli ob času, ko so bili Langobardi napadli Slovence usledi Dagobertove želje (okrog 1. 630). Izvestno pa je, da so bili pri onih Slovencih, ki so med 1. 665—670 frijulskega vojvodo Vectara napadli, tudi Tol-minci, beržkone u zvezi s koroškimi Slovenci. Prišli so po Nediži na Frijulsko in se ustavili pri B r išči (Broxas). Počasi pa so se pomaknili dalje do nediskega mosta pri Ažli. Tukaj jih napade iz zasede Tectari, ki je bil med tem iz Pa-vije prišel, ne da bi bili Slovenci za to vedeli. Z veliko manjšo silo pokonča skoraj vse in jih zapodi nazaj čez mejo. Malo časa potem uname se med Slovenci in Langobardi prepir zarad pašnikov. Morda so že takrat Langobardi svoje čede na slovensko stran gonili, kakor najdemo pozneje u naših gorah obilo laških pastirjev z njih drobnico. Ti so per-vi začeli planinev graditi ter Slovence planšarstva in sirarstva učiti. Celo na Cerni persti in še dalje na bohinjski strani imeli so Lahi u paftijarški dobi svoje planine. Od todi se je ohranilo toliko pripovedij o Lahih, ki so po naših gorah zlate rude iskali. Krog 1. 700 napadejo tolminski Slovenci langobarške pastirje in njih čede, ki so se blizu onde pasle., ter jih odpeljejo seboj na dom. Langobarški župan tistega okraja udere jo za Slovenci, toda ni jih mogel doiti. Radi tega ozmerja ga čedadski vojvoda Ferdulf, preuzeten in ničemuren človek. Da bi županu svojo lastno hrabrost pokazal, podkupi nektere Slovence, da pregovore svoje rojake poslati slovensko vojsko na Frijulsko. Res, Slovenci pridejo z veliko močjo in postavijo svoj tabor na stermem hribu, do katerega se je moglo le s težavo priti. A Langobardi jo vendar krenejo z vojvodo na čelu po stermini proti Slovencem. Ti pa začno kamenje valiti na sovražnika in, ko Langobardi kljubu temu še bliže pridejo, napado jih se sekirami in drugim orožjem ter skoro vse pomore. Tako jim je bolj ugodnost kraja, nego lastna hrabrost k zmagi pripomogla. Vse langobarško plemstvo s Ferdulfom uredi bilo je uničeno. Nasledek te zmage je bil ta, da se Langobardi neso več upali tako precej motiti pašinske pravice Tolmiacev. Vendar trajnega uspeha to ni imelo. Lahi so tudi pozneje svoje čede na Tolminsko gonili. Ker je vojvoda Pemmo s patrijarhom Kalikstom gerdo ravnal, odstavi ga langobarški kralj 1. 738. Pa s pomočjo Slovencev hotel si je Pemmo svoje vojvodstvo zopet priboriti. Toda kralj ga privabi zvijačno k sebi in zapre u terdno ječo, vojvodstvo pa izroči njegovemu sinu Rathisu. Pemmonova nesreča je oserčila one Sloyence, ki so do sedaj Frijulcem davek plačevali, da ustavijo to plačevanje. Morda so to storili s pomočjo in na prigovarjanje svojih sosedov, tolminskih Slovencev. A le za malo časa otresli so se bili oni Slovenci sitnega bremena. Vojvoda Rathis se uzdigne u Karnijolo, „deželo Slovencev", izmed katerih veliko pomori. Pa Slovenci se zopet zbero, napadejo Rathisa in ga prepode iz svoje dežele. Pod imenom „Karnijola" moramo razumeti „malo Karnijo", t. j. njeni izhodni del u blizu jednakem obsežku, kakor sedanje gorenje in srednje Posočje z bližnjim Gorenjskim. S časoma se je pojem Karnijole razširil in dalje proti izhodu raztegnil na vso kranjsko deželo, tako da se u IX. in X. stoletju Kranjsko le „Carniola" imenuje, dočim Goriško še nema svojega posebnega imena. Zato se tolminski Slovenci še dandanes Kranjce imenujejo. Po tem razlaganju je skoro izvestno, da je bil Rathis na Tolminsko priderl, hote kaznovati ondašnje Slovence za pomoč, (vsaj moralno), usledi katere so mu bili beneški Slovenci davek odpovedali. In izvestno so ti ostali še na dalje podložni frijulskim vojvodam. Ko Karol Veliki 1. 774 langobarško kraljestvo uniči, pride tudi čedadska vojvodina pod njegovo oblast. Zadnji vojvoda Rotgaud spunta se sicer še jenkrat na korist De-siderjevega sina Adelhisa, a 1. 776 ga Karol popolnoma premaga in odstavi. Tako se je razširila oblast frankov-skega kraljestva do slovenskih mej in razumljivo je, da so želeli Franki podvreči svojemu gospostvu tudi mirne Slovence,-lasti ker so hoteli uničiti zadej bivajoče Avare. Verhu tega zaprosi tudi oglejski patrijarh Paul in II. svojega dobrotnika kralja Karla, naj podverže Slovence, da jih bo mogoče pridobiti za Kristovo vero. Takrat je imelo pokristjanjenje in podjarmljenje jednak pomen. Tse to je Karla nagnilo, da pošlje 1. 788 svojega sina Pip i na nad Slovence. Ti, nesložni kakor so bili, neso se mogli uspešno upirati Frankom in podvergli so se skoro brez branenja. Tudi koroški Slovenci, ki so bili že od 1. 748 od Bavarcev odvisni, pridejo istega leta neposredno pod frankov-sko oblast, ko odstavi Karol vojvodo Tassila in uniči rodno vojvodstvo bavarsko. Z letom 778 konča tore doba slovenske neodvisnosti in začne se nova doba tujega gospostva, pa tudi robstva, feudalnega nasilstva, potujčevanja in ponemčevanja, ter ob jednem pokiistjanovanja, usledi česar so prešli Slovenci od prirodnega stanja k izobraženemu. Ker pa je bil Karol moder politik, ni razdelil koj iz početka novo pridobljenih dežel po svoji navadi u okrožne grofije (Gaugrafschaften), nego pustil je Slovencem njih domače župane in glavarje, le da so ee morali ti kerstit dati. Se le počasi je upeljaval svojo upravo in ž njo kristjanstvo z desetino ter razdelenje slovenskega zemljišča med svoje germanske plemenitaše, ki so raznih nemških naselnikov u deželo pripeljali. Po germanskih feudalnih nazorih smel je kralj prosto razpolagati z novo pridobljeno zemljo podverženega ljudstva. 'Razdelil jo je tore po svoji volji med zveste priveržence in ti so postali u kraljevem imenu pravi lastniki darovanih zemljišč. Poprejšnji gospodarji, slovenski posestniki, bili so na ta način ponižani do u žitnikov in za to uživanje svojih poprej lastnih zemljišč morali so razne davke plačevati. Tako je postal poprej sloboden slo-vensk kmet najemnik in velikokrat tudi rob, suženj novih gospodarjev. — To se je pa še le počasi, ne povsodi jedna-ko, in zlasti s pomočjo cerkvene oblasti zgodilo. Se spreobračanjem k novi veri poberala je cerkev povsodi tudi desetino. A to je bilo jako nevarno in modri možje so velikokrat svarili, naj misjonarji ne gledajo toliko na desetino, kakor na pridobitev kristjanov. Tako je moral učeni Alkuin prav nujno opominjati svojega prijatelja, akvi-lejskega patrijarha Paul i na,, naj odlaga z desetino. Kazal je na S a s e, ki so se bili zaradi tega kristjanstvu odpovedali *). Izvestno je morala desetina tudi Slovencem velik uzrok biti, da so se le počasi Kristovih naukov poprijemali. *) Diimmler, Sudoeatliche Marken, Archiv fiir Kunde oesterrei-chischei1 Ge8cl)ichtsquellen, Bd. X. pag. 22.— - 21 - Med tolminskimi Slovenci širili sveto vero brez dvom-be oglejski patrijarhi s pomočjo čedadske duhovščine. Ali kristjanstvo je po naših gorah jako polagoma napredovalo. Slovensk značaj kaže veliko terdovratnosti u sebi, kadar je treba svoje individualno prepričanje zatajiti in se drugemu podvreči. Zato so se deržali Slovenci terdo svoje stare vere, svojih starih šeg in običajev. To terdost toliko bolj umemo. če pomislimo, da so le tuji duhovniki, koji še narodovega jezika néso znali, novo vero oznanjali. Dalje so Slovenci sprevideli, da ne preti nevarnost le veri njih očakov, nego tudi njih slobodi. neodvisnosti, kajti s pokristjanovanjem uredi širilo se je tudi frankovsko gospostvo in nemšk živelj sploh. Kako z veseljem so se nasprotno poprijeli panonski Slovenci svete vere, ker sta: jim jo sv. Ciril in Metod u domačem jeziku oznanjala in ker jih je branila ponemčevanja Svetopolkova deržava! Da je ravno na Tolminskem kristjanstvo počasno napredovalo, vidi se zadosti jasno iz tega, ker so se še 1. 1331 u Kobaridu, tore ob glavni cesti, malikovalci našli! Ostanki poganske vere Slovencev ohranili so se nam le .u ljudskih pravljicah in u krajevnih imenih. Tudi Tolminci imajo še mnogo pravljic o pozoju (lintvernu), ki je zahteval u žertev mladih deklet; o začaranih kralj i čina h, o hudih mačehah itd. Še dandanes obhajajo naši Slovenci o božiču, sv. taeh kraljih, veliki noči, o sv. Juriju in sv. Janezu Kerstitelju mnogo šeg, ki spominjajo na staro-slovensko mitologijo. Vse to kaže, kako visoko so nekdaj častili solnčn,0 luč, ki je bila po zimi oslabljena, začarana, koja se je pa na, spomlad prebudila in oživela, tako da je zemeljske pridelke izcimila, ozelenila in dozorila. Tudi o mitologiških bitjih vedo Tolminci še marsikaj pripovedovati, n. pr. o škratu, povodnjem možu, o b e-1 i h in častiti jevih ženah, o Vesni in Babi. (kije n zadlaški ali Dantovi jami stanovala); o vedomcih, veščah, zmajih itd. itd. Razen teh izvirno slovenskih poznajo tudi apokryphne pravljice o Šembilj i (Sibylla) in zlasti o B e-1 i n u. Tega ima ljudstvo za velikega zdravitelja in daje mu pridevek „sveti". Ž njegovim „ključem" se bajé lahko opravlja slepota. Ta Belin je izvestno znani solnčni bog Karnov in varuh oglejskega mesta.„Belenus". ki je imel u stari Akvi-leji več templjev. To bogočastje pa ni morda keltiškega vira, nego ilirsko-traškega, sploh orijentalskega *). *) Primeri: Czürnig, Gorz-Gradisea, I. pg. 154. Izmed krajevnih imen spominjajo na slovensko mitologijo n. pr. Triglavv, Baba (jako navadno ime gora), Bohinj, morda tudi Ciginj (po boginji Cizi, slov. Cereri ?). Tako ime je tudi T rebus a. To prihaja od staroslo venske besede „treba" t. j. daritev; tore pomeni Trebuša toliko kot kraj darovanja, očiščevanja (locus sacrificii). *) Pa tudi cerkveni patroni spominjajo na čaščenje sta-roslovenskih bogov. Terstenjak je postavil učeno hypo-theso, po kateri se iz sedanjega cerkvenega svetnika lahko sklepa, kako božanstvo so stari ljudje na tistem mestu častili. Po tem takem bi bil stal na volčanskem polju (sv. Danijel) in u Poljubinju (sv. Marko) hram letnega solnčnega boga. Na Stermcu (sv. Mihael) in na tolminskem gradu (sv. Martin) bi biliv častili Peruna in Radegosta; u Drežnici, naivneži, u Sebreljah (svv Jurij) solnčnega boga kot premagalca po-zoja = zime; na Senvidski gori S vet o vita; na Idriji in u Kalu pri Bovcu (sv. Janez Kestitelj) Kresa; u Oblokah, Se-židu (sv. Trije kralji) ter na Ternovem (sv. Trojica) Trigla-v a, itd. Se ve, da more to le tedaj kaj resničnega u sebi imeti, če je dotična cerkev jako stara, hitro pri pokristjane-nju sezidana; kar pa o večini tukaj naštetih cerkva ne velja. **) Usledi Karlove razdelitve novopridobljenih dežel (u Ra-tisboni 1. 788) spadalo je Frijulsko z Goriškim, in morda tudi z Istro, k trevižanski marki ali krajini, katero je dobil mejni grof Mar car u oskerbovanje. Njemu je sledil 1. 795 Erik (Erich) in temu Cadalaus (Cadolach) 799 — 819. Ker se njegov naslednik Bald erich ni uspešno branil bulgarskim napadom, odstavil ga je Ljudovik Pobožni 1. 828 in razdelil njegovo marko na štiri grofije: Frijulsko, Istro, srednje Štajersko in spodnje Štajersko z Dolenjskim. Po bertinijanskili virih bilo bi Goriško takrat Koroškemu pripadlo ***). Verjetnejše je pa, da je ostalo pri Frijulskem in tore do 1. 952 pod Italijo. Usledi verdunske pogodbe (842) dobil je Italijo in ž njo tudi Frijulsko cesar Lotar. Kedo je Frijulsko od leta 828 — 846 vladal, ne vemo, a kaže se, da je takrat velika anarhija u deželi gospodarila. Napadi Slovencev na Frijulsko so se zopet ponavljali. Vendar si moramo pod temi le manjše mejne razpore misliti, kakor so se pogostoma gajali tudi u poznejih stoletjih. Mir in red .u deželi je naredil še le Lo- *) Novice 1864, list 3. fsp. P. Ladislav). **) Terstenjak, Matičin letopis 1871, str. 19. ***) Formentini, Beiträge zur Geschichte von Gürz, 1856 pg. 4, tarjev svak Erberhard, ki je 1. 846 ali 848 frijulsko voj-vodstvo dobil. Njemu je sledil 1. 867 sin Unhroch (Hun-rock) in temu krog 1. 875 brat poslednjega Berengar *). Takrat pa je segala oblast frijulskih grofov na severu do Drave, kakor je bil Karol Veliki oktobra 1. 803 določil u Saligradu, kjer je tudi cerkvene razmere po alpskih deželah uredil.**) Te razdelitve se je deržal tudi pozneje, ko je z dekretom 14. junija 811 določil Dravo kot mejo med sali-gradsko in oglejsko nadškofijo.***) Sploh se je u pervih časih vedno ujemala politična meja s ccrkveno. Po smerti Kar od a Debelega zadobi frijulski vojvoda Berengar kraljevo dostojanstvo u Italiji (888). Ali G u i d o, vojvoda spoletski, mu je preuzel to dostojanstvo in ga prisilil, da se je zopet vernil u svojo vojvo-dino. Toda kralj Arnulf podeli u Tridentu Berengarju italijansko krono. Na njegovo mesto je postavil za frijulskega vojvodo VValfrieda (895—896). Berengar pa izroči 1. 897 Grimoaldu Frijulsko (in Istro). Po Arnulfovi smerti (899) bil je Berengar jedini vladar u Italiji in kot tak pridobil si je celo cesarsko krouo (25. III. 915). Tudi sin njegovega zeta, Berengar II., postal je 1. 950 italijansk kralj. Cesar Oton I. je poterdil njemu in njegovemu sinu italijansko krono. Odločil pa je od nje 1. 952 u Avgsburgu „marko Verono" (obsegajočo tudi Treviž, Frijulsko in Oglej), ter jo pridružil bavarski (in koroški) voj-v o d i n i. Izročil je potem bavarsko vojvodstvo (s Koroškim in Verono) svojemu bratu Henriku I. Tako je bilo združeno Goriško z Nemčijo in ta vez je trajala do 1. 1866 (na Frijulskem le do XV. stoletja). Frijulsko („Comitatus Forojulensis") je segalo tedaj od Livnice čez Sočo do sedanje kranjske meje in še dalje (čez Idrijo in Vipavo). Imelo je za svoje glavarje lastne grofe, ki nam pa mnogokrat še po imenu neso znani. Tudi ne vemo iz tega časa nobenih posebnostij o našej deželici. Izvestno, da so skušali nemški vladarji vedno bolj uterditi svoj upliv na južni strani Alp. Pošiljali so u te dežele nemške, zlasti bavarske naselnike, usiljevali so Slovencem tuje više dostojanstvenike (duhovne in posvetne), ter delili deželo zunanjim samostanom in škofijam (brižinski, bamberški, sabjonski *) Ves ta sestavek je posnet po spisu „Razmere med Slovenci in Langobardi", podlistek „Soče" 1. 1875,— "*) DUmmler, o. c. pg. 17. ***) Ankershofen, Geschichte Kärntens II. Kegesten IV. Periode, pg. 9. - itd.) U tem času so prihajali tudi sirovi Madjari u Italijo ropat; a te nesreče so zadevale večinoma le južni ravni dnji tolminski grof Jakob Anton Coronini 1687 (?)—1734. Usled tega odloči cesar 10. septembra 1698, da morajo vsi viši uradi svoja povelja, bodisi politiška, bodisi upravna, tolminskemu grofu naravnost pošiljati. *) Čeravno bolško glavarstvo ni bilo dedno, kakor tolminsko, vendar je bilo prišlo u drugi polovici XVII. stoletja skoro popolnoma u oblast baronov Zemljerjev (Sembler). Že ime kaže. da je spadala nekdaj ta rodovina med slovensko plemstvo. Pervi bolški glavar iz te rodovine je bil Janez Andrej (1675 ? —1690), katerega je bil cesar Leopold u baron-ati atnn nouzdiffnil s nriimkom j,von Scharffenstein". Ta si je čeravno se grof Janez Ignac 1. 1733 u nekem pi sfliu do vlade u Gradcu hvali, " da še tistih do hodkov vsejej ne terja, kateri mu po pravici gredo", se vendar ne sflie takim izjavam preveč verovati, in tudi če je grof resnico govoril, bila je to le nenavadna izjema. +) listina u grofovskem arhivu u Tolminu. Kakor vsaka „sila silo rodi", tako so si skušali tudi tolminski kmetje večkrat sami pomagati in z javnim uporom breme olajšati si. -Njih grofovski gospodje so dolžili Tolmin-ce, „da so k puntanju nagnjeni." Dalje so terdili, da tudi duhovščina šunta kmete soper grofe. To je deloma res, ker duhovniki so bili popolnoma neodvisni od grofovskega sodstva in slušali samo čedadskega naddijakona. Ker sta pa bila grof in naddijakon u vednih prepirih med seboj, zato je prav na-torno, da so duhovniki gledali škodovati grofom, kjer so le mogli. Saj jim ni moglo nikakor po volji biti, da so se grofi utikali u oskerbovanje cerkvenega premoženja. Tendar se naši kmetje neso puntali le proti svojim posvetnim oblastnikom, nego tudi proti duhovnim, t. j. proti svojim župnikom. Da, Tolminci so se bili prederznili o božiču leta 1557 celo kapitulovemu naddijakonu soperstavljati se, ali o tem nam ni nič natančnega znano. Cerkljani so se 1. 1538 — 1540 zelo pritoževali soper svojega nepriljubljenega župnika Florjana in prosili tolminskega glavarja Bonaven-turo d'Eck, naj zahteva od kapitula, da odstavi tega župnika (18. oktobra 1540). **) Mnogo hujše postopali so Cerkljani 1. 1629. Takrat so bili svojega župnika Nikolaja Vicentina sirovo izpodili iz njegovega stanovanja in iz cele fare ter mu vse njegovo premoženje vergli na ulico. Ka-pitul je večkrat prosil tolminskega glavarja Dornberga, naj Ticentina zopet upelje u njegovo faro, ali vse zastonj. Zato se je kapitul obernil na cesarja in ta zapove 28. oktobra 1630 natrnr tolminskemu erlavariu. da nai nemudoma upelje župni- \ \ +) U omenjeni promemoriji iz Gorice 5. decembra 1#38 piše grof Janez Ignac o podmelsjcen> žup= niku Štefanu Gol ji: "E con cio va inetillando nuovi semi di ribellione in questi Villani, purtroppo inclinati alla iuešesima." + +) Listina u kapitulsker. arkivu u Čedadu. +++) Listina u grofcvskem arhivu u Tolminu, u zbirki od l: 1698. naj vso stvar preišče in o njej poroča. Usledi tega sestavijo Bolčani tožbo soper Klinkona in jo pošljejo vladi u Gradec. Vlada izroči sedaj preiskavo posebni komisiji. Ali ker se je kapitul živo potegal za svojega vikarja, izvestna je skoro, da so Bolčani pravdo izgubili. *) Tudi Šenvidskogorci so se bili 1. 1699 uperli proti svojemu župniku z geslom: „butica, stor' pravica !" (za: pravico!) Uzdignili so ga šiloma iž njegovega stanovanja in ga nesli čez farno mejo ter mu branili nazaj. Očitni upor proti grofu Jakobu Antonu Coroninu se je bil unel početkom XVIII. stoletja. Glava tega upora je bil nek Šimon Gol j a s Kneže. Ta je ljudi šuntal proti grofu in zapeljeval sé slepilnimi obeti. Ali kmetje neso mogli nič opraviti proti grofu; zato se je podal Golja z nek-terimi drugimi somišljeniki na Dunaj pred cesarja Leopolda, da bi se onde pritožili soper stiske in krivice, katere terpé od strani svojih gospodov. Toda vlada je bila prepričana, da so se kmetje brezi uzroka uperli svojej postavni gosposki. Zato je dala nektere omenjenih poslancev zapret in jih ukle-njene k javnim delom obsodit. Golja pa in še nekateri so srečno unesli peté. Toda prišlo je cesarsko povelje u Tolmin, naj tudi te zapró. Ker se pa Golja ni več prikazal u domačiji, obsodijo ga, da mora izgubiti vse svoje precej veliko premoženje, katero je pripadlo deržavni denarnici. Ob času velikega punta 1. 1713 Golje ni bilo na Tolminskem, ker se je bal za svoje življenje. Grofje bil prepričan, da so pri tem uporu zlasti duhovniki kmete šuntali. Coronini je predložil vladi jedno pismo, iz katerega se razvidi, da je nek duhoven župana učil, kako naj se ta ustavlja grofovim ukazom. Preiskovalna komisija je tudi izrekoma poterdila sodelovanje duhovščine pri tem puntu in zato je nekatere duhovne pokarala. **) Ali vse to je bilo samo pripravljanje za veliki „tolminski punt" 1. 1713. Na sosednjem Kranjskem so se kmetje večkrat šiloma upirali svojim grofom tlačiteljem, ali na Goriško se taki' punti neso nikoli razširili. Tudi ob času velikih uporov slovenskih kmetov 1. 1515 in 1573 ostali so bili Goričani mirni, če pomislimo to in znano poterpežljivost našega ljudstva, ki radovoljno prenaša, dokler more, razumeli bodemo, da je morala biti velika krivica, ki je razžalila pravočutje Tolmincev. Sedaj neso bile cerkvene desetine ali grofovska *) Listina u kapitulskem arhivu u Čedadu. **) Iz koncepta grofove promemorije do vlade 1. 1738.' plačila, nego deržavni davki, ki so kmetom kri ugreli. Pravi uzrok je bil ta-le. Leta 1706 upeljejo po vsem Goriškem davek na meso (5000 fl. od vse grofije) in na vino (7000 fl.). Temu novemu davku so se Tolminci stanovitno upirali, zlasti od mesa neso hoteli nič plačevati. Za vino pa so morali mitnino plačevati, če so ga hoteli piti. Splošni davkar za Goriško bil je nek Bandel, oster človek, ki ni nikomu prizanašal. U izterjava-nju davka bil je silno natančen, in kdor bi bil ostal le kaj malega na dolgu, kaznoval ga je brez usmiljenja, naj je bil gospod ali kmet. Ta vsestranska pazljivost in natančnost je mnogo koristila Bandelovemu žepu. Sin ubogih starišev je u sterih letih tako obogatel, da se je začel oblačiti kakor naj-veča gospoda. Posebno pa njegova žena je z dragoceno obleko prekosila najplemenitejše gospe. Zato je začelo nezadovoljno ljudstvo Bandelá dolžiti krivičnosti in odertije. Po celem Goriškem so godernjali, da to nikakor ne gre, ka bi jedni stradali, drugi pa od njih žuljev sijajno živeli. Bandel je imel okoli sebe veliko davkarskih pomagačev, ki so ga nadomestovali ter z dejanjem in svetom podpirali. Število takih pomagačev je rastlo od dne do dne, ker se ni nikdo tega posla branil, vedoč da pri tem obogati. Ti po-magači so pa imeli zopet svoje namestnike, in tako je vse mergolelo davkarjev. Zato pa je tudi nevolja med ljudstvom vedno bolj rastla. Obrekovali so te davkarje, da je bilo kaj, ter pitali jih z „oderuhi in pijavkami." Tolminci so bili že nekaj let z davkom na dolgu, in Bandel jih je zastonj opominjal, naj ta svoj dolg poravnajo. Tudi Bandelov brat, ki je bil župnik na Šenvidski gori, nagovarjal je kmete, naj se udajo in poplačajo zaostale davke. Toda kmete je to prigovarjanje tako razjezilo, da izpode župnika iz fare in mu zažugajo, da naj se ne prikaže več, če ne mu bode še hujša pela. (Ta dogodek je morda ravno tisti, kakor gore opisani od 1. 1699). Med tem se je na Tolminskem natihoma snoval upor proti Bandelu. Središče tega upora je bila idrijska dolina, zlasti Sv.v Lucija, Idrija, Roče in Šenvidska gora. Tudi Tre-bušarji, Cepovanci in Banjškari so se počasi pridružili. Kakor 1. 1628, tako so tiidi zdaj nekateri šuntarji (Ivan Gradnik, Gregor Kobal, Lavrencij Kragulj, Martin Munih itd.) ljudstvo zbirali, pregovarjali in zahtevali od njega denar za puntarske namene. Znamenje za zbiranje so si dajali sé zvonom. Yes upor se je snoval na skrivnem, tako da niti tolminski grof ni nič od njega zvedel, posebno ker se je takrat u Gorici mudil. Povod uporu je dal zopet Bandel sam. Hotel je Tol-mince prisiliti, da mu plačajo zaostali davek. Ko pridejo Tol-minci, sredi marca 1. 1713 po svojih opravkih u Gorico ter se hočejo z nakupljenim žitom in soljo mirno domov verniti, ukaže jih Bandel prijeti, ter s konji in polnimi vrečami ured na goriški grad zapreti. Kakor blisk se je raznesla ta novica po Tolminskem in razgrela kmetom kri. Mahoma se jih zbere 500, oborožijo se z dolgimi lesenimi palicami in kosami, ter se podajo na pot u Gorico, 27. marca zjutraj. Pri solkanskem pokopališču jih sreča tolminski grof Jakob Anton Coronini, ki se je bil z baronom Orzone u Tolmin namenil. Grof praša kmete, kam da gredo, in ti mu odgovore, da so namenjeni u Gorico, da naredijo z Bandelom račun zaradi njegovih stiskanj in krivičnega obnašanja proti Tolmincem. Grof jih je skušal potolažiti in pregovoriti, da naj se vernejo domov, ali vse zastonj. Zato se oberne grof in odjezdi hitro u Gorico ter pove vso stvar deželnemu glavarju Leopoldu Adamu Strassoldu. Ta se precej napoti z nekoliko dragoni in 40 mušketirji u Solkan. Od tu pošlje najprej dva poslanca do Tolmincev, da bi jih prašala po uzroku prihoda. Ti odgovore, ka so prišli zahtevat, da se izpuste njih rojaki iz zapora. Na prigovarjanje poslancev, naj določno izreko svoja zahtevanja, ker jim nauzočni glavar izvestno ne bode kratil njih pravic, odgovore Tolminci, da še le takrat razložijo svoje pritožbe, kedar se dogovore z ujetimi rojaki. Ker se poslanca dolgo nesta vernila, poda se glavar osebno k upornikom, spremljan od dragonov in mušketirjev. Pri-" zadeval si je na vso moč Tolmince pomiriti, ali tudi njegove besede neso imele zaželenega uspeha. Zato ukaže glavar zbrane razkropiti in največe kričače ujeti. Ker neso hoteli Tolminci odstopiti, začeli so vojaki med nje streljati. Pri tej priložnosti je bil jeden Tolminec ustreljen, dva u Sočo pahnjena, 25 so jih pa ujeli. "Vsi ostali so zbežali po cesti proti Sv. gori. Ujete so odpeljali na goriški grad, kjer so mirno in brez mermranja prenašali sramoto, ker jih je glavar zagotovil, da se ne bode nikomu nič žalega zgodilo. Se tisti dan umaknil se je tudi Bandel z vsem svojim imetjem na goriški grad. Tudi vse Goričane. je osupnil ta dogodek. Raznesla se je bila novica, da hoče drugi dan blizu 5.000 Tolmincev in Kanalcev u Gorico pridreti. Zato ukaže goriški glavar, naj posede solkanski klanec jeden oddelek deželnih brambovcev, podpiran od nekoliko mušketirjev. Ali ko so se razkropljeni Tolminci drugi dan zopet zbrali in z novimi pri-šlici pomnožili, sporazumeli so se brambovci z uporniki in se jim pridružili, mušketirji pa so morali u Gorico zbežati in naznaniti, kaj se je zgodilo. Kmalu potem pridejo tudi Tolminci na Travnik. Tu obstopijo glavarjevo hišo in začnejo od njega zahtevati, naj izpusti ujete rojake ter naj jim izroči zaperte konje in blago. Glavar jim ponuja konje in blago, ako se hočejo mirno domov verniti. Ali uporniki neso bili s tem zadovoljni, nego so hoteli tudi svoje rojake osloboditi. Ko glavar vidi, da Tolminci ne odstopijo od svojih zahtev, obide ga strah in sklene umakniti se na grad. Svoje vrednosti in dragocenosti spravi na tihoma u kapucinski samostan in skrivej se poda skozi Podturn na grad. Goričani so imeli s početka velik strah pred Tolminci. Ali ker so videli, da nobenemu meščanu nič žalega ne store, začelo jih je zanimati vedenje Tolmincev. Ti so bili strogo disciplinirani. Ostro je bilo med uporniki prepovedano, kateremu koli Goričanu kaj žalega storiti, če se to posebej ne ukaže. Kdor bi le hlebec kruha uzel in bi ga ne plačal, t^ se ima koj na mestu ustreliti. In res se ni nikomur nič žalega zgodilo, razen Bandelu. Z «grada je bil začel glavar novo pogajanje s Tolminci. Ti so zahtevali od njega, naj jim izroči Bandela, da se bodo ž njim pobotali. Ali glavar jim samo obljubi, da hoče natanko preiskati, koliko je Bandel preveč uterjal, in da to hoče Tolmincem vestno poverniti. Med tem so se podali nekateri na Studenec in so začeli razdirati Bandelovo hišo. Ker je bila zaperta, odkrili so streho in poprodali iz hiše vso posodo po nizki ceni. Bandela ni nihče branil, tako se je bil že vsem pristudil. Sedaj zahtevajo Tolminci z nova svoje ujete rojake. Ker ni bil glavar, precej pri volji to željo izpolniti, žugali so mu, da si bodo sami poiskali pravico šiloma, in da bodo tudi njemu hišo razdejali. Prestrašeni glavar uvidi sedaj, da se ne da s Tolminci nič opraviti, izpusti jim še jetnike in da pismeno zagotovilo, da bodo Tolminci po sedaj slobodni pristu-jenega davka. Izpuščene jetnike so sprejeli uporniki z neizrečenim veseljem in upitjem. U procesiji šli so vriskaje čez Travnik. 28. marca zvečer začeli so se Tolminci vračati proti domu. Nekteri so se obernili čez sočki most u Berda in zanesli iskro upora tudi med Brice, katere so našuntali proti grofu in Bandelu. Drugi so ostali še do 29. u Gorici. Hoteli so razdejati še hišo grofa della Torre, ali bilo je že prepozno. Gradiščanski glavar je bil poslal 300 vojakov na pomoč goriškemu. Ta je ukazal tudi štiri tope z vso posadko z grada na Travnik spraviti. Grad pa je izročil meščanom in študentom u varstvo. Omenjena straža je ostala tri dni na Travniku, dokler neso Tolminci popolnoma odšli. Nazaj grede razrušili so tudi hišo kanalskega dacarja, ki je pobiral u Ban-delovem imenu davek na vino. *) Domov prišedši znesejo se Tolminci nad onimi, ki se neso hoteli upornikom pridružiti in u Gorico iti. Jednemu posujejo hišo, drugemu poberejo posodo, tretjemu izpijejo vino itd. Dober uspeh u Gorici opijanil je Tolmince, da sami neso vedeli, kaj bi počeli. Malo dnij po dohodu iz Gorice zbere se zopet kakih 600 Tolmincev in Kanalcev, ki jo sku-pej urežejo proti Solkanu. Iz Gorice jim pošljejo zopet dva konjika nasproti, katera jih prašata, po kaj so zopet prišli. Ko Tolminci razlože svoj namen (kakošen?) in obljubijo, da bodo mirni ostali, verneta se poročnika k glavarju. Misliti je, da so se tudi Tolminci na to domov vernili. Med tem se je bil upor razširil po Berdih in ne dolgo pozneje tudi po vipavski dolini, zlasti u Rihenbergu. Saj so imeli kmetje povsodi jednak uzrok pritoževati se čez tlačenje od strani svojih grofovskih gospodarjev. Na zadnje so se tudi Devinci uzdignili proti svojemu grajščaku in tako je postal upor skoro občen po vsein Goriškem. U tej stiski prosi goriški glavar u zvezi z drugimi grajščaki pomoči z Dunaja. Vlada pošlje koj 700 Hrovatov ter nekaj pešcev in konjikov. Ti so u kratkem času vipavske upornike ukrotili in polovili. Kakih osem dnij pozneje poči u mestu z nova glas. da so Tolminci že zopet na potu u Gorico z namenom, da Hro-vate preženo, plemiče pobijejo in jetnike rešijo. Tolminci so se bali, da bode glavar tudi ž njimi tako postopal, kakor z Ilihenberžani. Dolžili so ga nepostavnosti, češ da si prilastu-je izvršujočo oblast, katera gre samo cesarski komisiji. Glavar se prestraši pred Tolminci in pokliče berž Hrovate iz Rihen-berga ter jih pošlje u Solkan. Tudi korminski grof in sodnik zbereta kakih 400 mož in jih peljeta verh Sv. Martina, ker so nameravali Tolminci tudi u Berda udariti. Ali ko so ti slišali, da so jim Hrovate nasproti poslali, ostali so rajše doma. Dasiravno se neso Tolminci več ganili, pošljejo ven- *) Primeri goriški list „L' Isonzo" 1878, 28. marea, Appendice. dar čez osem dnij Hrovate na Kanalsko in Tolminsko, kjer se nastanijo po vseh vaseh. Hrano so jim morali kmeti deloma sami dajati, deloma iz Gorice robotaje prinašati. Ker so se Tolminci mirno obnašali, ostali so Hrovati le nekaj dnij med njimi. TJ tem času so ujeli sedem načelnikov upora in potem so odšli nazaj u Gorico. Ali Goričani so se še vedno bali Tolmincev in zato si izprosijo na Dunaju novo četo vojakov, od katere pošljejo j eden oddelek na ko-baridsko mejo. Tolminci so strahoma pričakovali izid preiskave, ki se je imela začeti proti načelnikom punta. 29. julija dospe u Gorico sodnijska komisija in u kratkem se začne preiskovanje in zasliševanje. Pritožbe soper Bandela so trajale več tednov, na grajščake in njih sodnike so letele ostre pusice in Tolminci so mnogo tožili soper svoje župnike. Toda upornikom je vse to malo pomagalo. Po stari okrutni navadi primorali so jih z natezanjem in različnim terpinčenjem, da so obstali in priznali svoje uporno vedenje proti svoji postavni gosposki. Meseca aprila 1714 je bila konečna obravnava. 150 Tolmincev je bilo obsojenih za več časa u zapor na goriški grad. 18. aprila se je oznanila obsodba glavnim šuntarjem, t. j. načelniku tolminskih puntarjev Ivanu Gradniku, šestindvaj-setletnemu mladenču, ter Gregorju Kobalu, Lovrencu Kragulju in Martinu Mu ni h u, da bodo razčetertjeni in njih premoženje zaplenjeno. Kazen nad obsojenimi Tolminci se je izveršila 20. aprila na Travniku onde, kder stoji sedaj steber sv. Ignacija. Odsekali so jim najpoprej glave in potem razčetertili njih telesa. Pojedine ude so potem obesili pri Solkanu, u Panovcu in u K roj i ni. Drugi dan so usmertili štiri drage Tolmince in 23. aprila so obglavili zadnje tri: Matijo Podgornika, Andreja Lahajnarja in Valentina Lapanjo. Vsi tolminski župani so morali nauzoči biti pri izverševanju obsodbe. *) Tako se je sveršil za našo deželico žalostni upor. Kazen je bila ostra, glede na to, da so bile pritožbe Tolmincev opravičene. Na drugi strani se pa ni nič storilo za zboljšanje stanja stiskanih kmetov. Kakor pri vseh drugih uporih, tako tudi pri tolminskem neso gledali na to, da bi odstranili najpoprej uzrok upora in ga za bodočnost nemogočega naredili, nego hoteli so le z ostrostjo kazni ostrasiti kmete pred vsakim *) Tolminski punt je popisal sedanji tolminski dekan preč. gosp. Josip Kragelj u goriški „Domovini" 1. 1867. jednakim početjem. Tako ni ostalo stiskanim podložnim tudi zdaj drago, nego upanje u boljšo bodočnost in mirno prenašanje sedanjosti. U spomin na ta dogodek pa je ostal Tolmincem pridevek „puntarjev", in s to psovko zmerjajo goriški pobalini gorske prebivalce sploh^j Ali tudi pozneje nahajamo sledove puntanja med vTol-minci. Sin gore omenjenega puntarja Simona Goljc, Štefan Golja, je študiral za duhovnika in postal okoli 1. 1727 župnik na Kneži. Parna cerkev je bila takrat že u Mel-cih, a župnikovo stanovanje še vedno na Kneži. Ker se je Golji zdelo predaleč pod Melice hoditi, sezidal je na Kneži novo cerkvico sv. Jurja in to, kakor je on terdil, na svojem posestvu in se svojimi denarji. TJ resnici pa mu je ljudstvo veliko pomagalo pri tem delu. Ko je hotel Golja zraven cerkvice še hišo sezidati, kakor je on rekel, za cerkvenca, prepovedal mu je to novi grof Janez Ignac Coronini (1734 —1754), pervič ker je imel samo grof pravico dovoljevati nova zidanja, *) in drugič, ker bi bila imela nova hiša stati zunaj vasi, kar pa tedaj na Tolminskem zaradi mnogih ne-prikladnostij ni b.lo dovoljeno. TJ novi cerkvici pa je opravljal Golja vso božjo službo, kakor poprej u Melcih, in celo miloščino, ki je bila namenjena za farno cerkev, porabljal je za olepšanje cerkve na Kneži, tako da so začeli nekateri fa-rani soper to mermrati. TJ kratkem je dobil Golja še več priložnosti, grofu nasprotovati. Grof je namreč tolminskim kerčmarjem sam vino tegnil, in le tisti je smel na drobno prodajati, ki je imel dovoljenje od njega, drugi pa nihče ne. Bila je pa takrat navada po Tolminskem, da so tudi duhovniki ljudem vino prodajali. Zlasti se je to godilo o kerstih, porokah in pogrebih, ko so duhovniki po cerkvenem opravilu kmete u svoje stanovanje vabili, ter jih z vinom in raznimi jedrni gostili. Zato so pa terjali od dotičnih njih bogastvu primerno plačilo, in tolminski grofi so duhovščino dolžili, da nalašč tako dela, da bi si s tem kaj prislužila. Izvestno bilo je nespodobno, da so kmetje po duhovskih hišah popivali in se večkrat pijanih ter marsikake nerednosti uganjali. **) *) Primeri točko 6. grof. spomenice od 1. 1740, u „Dostavkih" št. 41. **) „Essendo facile il comprendere le ubbriachezze e gl' inconve-nienti, che succedono in queste occasioni chiamate d' allegrezza tra que-sti Villani incolti e proclivi ad ogni sregolamento. Et intanto li Pievani devono applaudire, o almen dissimulare, per non disgustarli et allon-tanarli della loro Cantina", pravi grof u svoji promemorji do vlade 1.1738, Zato je izdal grof Janez Ignac 16. januarja 1738 ukaz, katerega je dal razglasit na Knezi sred vasi u pričo zbranega ljudstva, da ne sme nihče več o nikaki priložnosti od knežkega župnika vina kupovati pod kaznijo od 25 goldinarjev. Z drugim jednakim ukazom od istega dne prepove grof Štefanu Golji vino na drobno prodajati. Slednič prepove 29. augusta 1738, da ne sme nobeden njegovih podložnikov kateremu duhovniku u tolminskem glavarstvu pomagati vino voziti ali prinašati brez izrečenega dovoljenja grofovega, ki se ima za vsak slučaj posebe prositi. A Štefan Golja ne le da se ni zmenil za take prepovedi, nego je o kerstih in porokah ljudi še celo vabil in klical u svojo hišo, in če se je kateri branil, rekel mu je, da hoče on zanj globo plačati, če ga bode grof kaznoval. Tako je Golja u resnici povernil županu na K o ritnici globo od 25 gold., katero je moral grofu plačati. Grof je bil namreč prepovedal, da ne sme noben cerkven ključar o prilikah vizita-cije pred naddijakona priti brez posebnega dovoljenja grofovega. Zahteval je', naj bi naddijakon le ž njegovo vednostjo in njegovim posredovanjem občeval s ključarji. To prepoved je ovadil omenjeni koritniški župan Golji, in zaradi tega, kakor tudi zaradi drugih nepokornostij, dal ga je bil grof vreči u najglobokejši turn in obsodil ga k omenjeni globi. Ko je pa župan spoznal svojo krivico, izpustil ga je grof precej. Štefan Golja zloži potem pritožbo soper grofova nasilstva in opiše u njej njegovo prepoved o zidanju cerkvencove hiše na Kneži in o prodajanju vina, ter ravnanje s koritniškim županom; vse to se ve da tako, kakor bi župnik imel pravo. Omenil je nadalje, da mu je grof jedenkrat zabranil cerkvene račune sklepati se svojimi ključarji, in slednjič, da ga je bil grof jedenkrat u Tolmin povabil in ga prav dobro pogostil,—• potem pa ga u svojo kancelijo odpeljal in pri zapertih durih prisilil, da je nekaj podpisal, kar je bilo soper njegovo vest in prepričanje.—Na to pritožbo posvari graška vlada tolminskega grofa 3. septembra 1738 in mu zažuga, naj se za naprej varuje jednakih nasilstev, ki dajajo povod pritožbam stis-kanih podložnikov. Grof se je skušal, se ve da, opravičiti u posebni (že večkrat omenjeni) spomenici iz Gorice 5. decembra 1738. Kar se tiče cerkvenih računov, pravi grof, je bil zvedel, da so se pod prejšnjim njegovim oskerbnikom, ki je preveč zaupal vestnosti dotičnih duhovnikov, godili veliki neredi u cerkvenem oskerbništvu, in da je tore sedanjemu oskerbniku naložil ostreje postopati. Ta se je podal u Melice ob času, ko je bilo napovedano sklepanje cerkvenih računov. Ali ko pride tja, zve da je letos župnik Golja proti dosedanji navadi ključarje k sebi na Knežo povabil. Zaradi tega je ukazal oskerb-nik pregledovanje računov ustaviti, dokler ne bode tudi on zraven. Grof nadalje razlaga, da upornost duhovnikov podpira novi naddijakon Foramiti, proti kojemu se ne more braniti, ker vlada ne posluša njegovih pritožeb in mu ne odgovarja na njegova poročila. *) Zaduji sledovi upornosti med Tolminci pojavili so se 1. 1787, ko so na podlagi nove mere preračunih zemljiški davek. Temu davku, kakor tudi mnogim drugim prikladam, ustavljale so se z vso močjo občine tolminskega glavarstva, „gnane od njih vedno kljubujočega in termoglavega duha", kakor pravi goriški zgodovinar Morelli. „Toda uzgledi drugih pod-ložnikov in prepričevanja glavarjeva podvergla so jih pokorščini in postavi". Tudi grof Janez Ignac je imel hude prepire s kapitalom kot namestnik svojega starega, še 1741 u Gorici živečega očeta Jakoba Antona. Ivapitul je imel pravico svojo desetino ali u blagu pobirati, ali pa u denarjih po kupu, ki ga je imelo dotično leto žito in živina. Zato je običaval pobiranje desetin prodajati po javni dražbi onemu, ki je največ ponudil, in sicer ali vso desetino samo jednej osebi, ali pa pojedine njene dele različnim osebam. Iz tega pa so nastajali mnogi prepiri med kapitulom in tolminskimi podložniki. Tolminski grof je imel pravico soditi te prepire in po zaslišanju obeh strank določiti, kar je bilo pravično in spodobno. Ker se je ljudstvo pri grofu pritoževalo, da mora kapitulu preveč plačevati za desetino, zato objavi grof 1. 1735 svojim podložnim razglas, u katerem jim ostro prepoveduje, da ne smejo za žitno desetino več kakor 22 lir ali 4 goldinarje in 24 krajcarjev (takratnega denarja) plačevati. To je bilo za 24 krajcarjev manje, nego je kapitul zahteval in je ljudstvo do sedaj moralo plačevati. Kdor bi pa bil desetino že plačal in tore 24 krajcarjev preveč dal, ta naj si to odterga pri plačevanju desetine za naslednje leto. Soper to prikrajševanje in omejevanje kapitulovih pravic glede določevanja cene za desetino pritoži se kapitul pri cesarju Karlu VI. (1711 — 1740). Ta da kapitulu prav in zapove grofu (30. julija 1735), naj prekliče svoj razglas in naj pusti kapitul pri mirnem uživanju njegovih pravic.—Grof *) Grofov koncept spomenice se nahaja u tolminskem arhivu. je rekuriral proti temu odloku in skušal dokazati, da ima on prav, ker brani svoje podložnike pred krivičnim zatiranjem. Ali cesarja ni mogel prepričati, in zato je cesar ponovil svojo zapoved še jedenkrat 3. septembra 1735. Ker je videl kapitul, da je cesar na njegovi strani, tožil je še na dalje grofa, da moti kapitulovo sodstvo in se utika u cerkvene račune. Tožil je, da grof je prepovedal kapitu-lovim pooblaščencem nauzočnim biti pri sklepanju cerkvenih računov, da je ukazal cerkvenim oskerbnikom vse knjige in zapisnike pobrati, da je ostro prepovedal knjige in zapisnike naddijakonu pokazati; potem dolži grofa, da neče več dajati naddijakonu navadnega „generalmandata", t. j. pisma, u katerem je grof dovoljeval, da sme naddijakon tolminske cerkve pregledovati, ali pa pred svojo sodnijo zvati tolminske podložnike, bodisi kot obtožence, bodisi kot priče; da je prepovedal nekemu Ivanu Juvaniču pod kaznijo od 25 goldinarjev prikazati se pred naddijakonom zavoljo neke zakonske pravde; da je prepovedal občinama Doblar in Nemški ver h (Ruti) pod kaznijo od 25 goldinarjev prikazati se pred naddijakonom glede svoje pravde z volčanskim župnikom zavoljo podeljevanja ss. sakramentov; in da še druge duhovske prepire spravlja pred svoje sodisče. Zato prosi kapitul cesarja, naj grofu take nepostavnosti prepove, naj prekliče grofove nared-be in naj mu zapove, da pusti kapitul pri mirnem uživanju njegovih starih pravic. Cesar usliši kapitul ter izpolni u vsem njegovo željo 3. augusta 1735. *) Sedaj ni ostalo grofu drugo nego mirno pogoditi se s kapitulom. 2. maja 1736 skleneta grofa (stari ln mladi) s ka-pitulovimi poslanci (med njimi je bil tudi Foramiti) u Gorici pogodbo, ki je končala skoro dveletni prepir med kapitulom in grofom. Pojedine točke te pogodbe so tako uravnane, da je dobila vsaka stranka nekaj pravic, pa tudi vsaka popustila nekoliko od svojih prenapetih zahtevanj. 26) Ker je cesar Karol VI. tako dobro poslužil kapitulu, hotel se je tudi ta proti njemu hvaležnega skazati. Ali to je bilo le na videz, ker u resnici je kapitul le na svojo korist gledal in hotel z malo žertvo odverniti veliko nesrečo, ki mu je pretila, od kar se je austrijska vlada pogajala z beneško republiko in papežem o ustanovitvi nove škofije u Gorici za austrijski del nekdanjega oglejskega patrijarhata. S tem se je bližala nevarnost, da izgubi kapitul svoje duhovno gospo- *) Na vsa dolženja kapitulova odgovori grof še le u spomenici L 1740, glej „Dostavke", št. 41,— stvo na Tolminskem. Da bi to nevarnost kolikor mogoče od-vernil, ponudil je kapitul sam, da bode svojega naddijakona za Tolminsko vselej imenoval izmed austrijskih podložnikov, in da bode ta u Tolminu stanoval. Grofova poročila so bila namreč vendar nekoliko oči od-perla vladi, in zato je prepovedala 25. maja 1736, da kapitul ne sme nobene fare vizitirati brez posebnega dovoljenja od vlade in tolminskega grofa. Ali kapitul pošlje u Gradec dva pooblaščenca, da bi rekurirala proti temu, sklicovaje se na svoje stare pravice in zlasti na to, da je on neodvisen od oglejskega patrijarha u Yidmu, ter da se kot ud deželnega zbora u Gorici ne more smatrati za tujca. Da pokaže svojo udanost do cesarja, obljubi, da hoče svojega naddijakona za Tolminsko u Tolminu nastaniti.—Vlada odgovori (27. junija 1736), da je sicer kapitul kot društvo austrijski deržavljan, ali da njegovi pojedini udje so vendar le tujci; u ostalem pa da prejema kapitulovo ponudbo z ozirom na splošni zakon („universalobservanz"), ki je u notranjeaustrijskih deželah navaden, da imajo tuje duhovske gosposke postaviti domačega namestnika za izverševanje vizitacije in duhovskega sodstva po austrijskih deželah. Zatore ima tudi kapitul imenovati domačega naddijakona, le za sedaj se lahko izjema dovoli, ako nema med svojimi nobenega austrijskega podlož-nika. Konečno poterdi Karol vse kapitulove pravice s pogojem, da bode vedno postavljal samo dobro izučene župnike, ki so lepega obnašanja. Kljubu temu znal se je kapitul nestanovitni vladi tako prilizovati, da se mu pri nobenem imenovanju naddijakona ni delalo napotje, akoravno je postavljal tujce na to častno mesto. Mariji Tereziji so bili od ka-pitula trije tuji naddijakoni priporočeni in vsi trije so dobili poterjenje. U istem času, ko se je po vsem Goriškem postava razglašala, da ne sme noben benešk podložnik dobiti kake cerkvene službe u Austriji, vladal in sodil je čedadski kapitul nad 20.000 duš tolminskega okraja. Kapitul se je po dogovoru 1. 1736 še dve leti obotavljal izpolniti svojo obljubo glede naddijakonovega stanovališča. Kot svojega naddijakona za Tolminsko je sicer imenoval že 1. 1737 Andreja Foramita, doktorja sv. pisma in obojega prava, katerega je tudi austrijska vlada poterdila, čeravno je bil tujec; pa Foramiti je prišel še le 1. 1738 u Tolmin in se tu stalno naselil. Od sedaj naprej kapitul ni zbiral več vsako leto svojega naddijakona za Tolminsko, nego naddija-kon je ostal do smerti u svoji službi. Od 1. 1737 pa do 1. 1782, ko je cesar Jožef II. zaterl kapitulovo duhovno oblast na Tolminskem, bili so vsega ukup štiri naddijakoni u Tolminu, namreč Foramiti (1737—1752), Jožef Marij a Ma-ronus (1753— 1763), Janez Krstitelj Campeis (1763 — 1772) in Peter Janez Noltinghen (1772—1782, 13. augusta), lep mož in izversten muzikar. Ali nobeden teb ni bil austrijsk podložnik in poslednjega, Noltinghena, je vlada 1. 1772 le poterdila z izrecno opazko, ka pričakuje, da bode kapitul za naprej samo austrijske podložnike imenoval za nad-dijakone. Tudi drugega pogoja se kapitul ni deržal, da bodo namreč naddijakoni vedno u Tolminu stanovali, ker vsako zimo so se ti preseljevali nazaj u Čedad z izgovorom, da se gredo tja zdravit. Tako se vidi, da je kapitul res delal, kar je sam hotel. Komaj se je bil novi naddijakon u Tolminu naselil, že so se ponovili oni strašni prepiri med kapitulom in tolminskim grofom. Uzroki tem prepirom so bili stari, namreč širjenje naddijakonske oblasti na škodo cesarskih pravic. To širjenje je bil kapitul začel že 1. 1734 proti jasnim in točnim določbam austrijske vlade. Zato se je tolminski grof širjenju ustavljal, in nastalih prepirov ni mogla poravnati niti pogodba od 2. maja 1736. Usledi te je bil zadobil kapitul sicer nekaj več oblasti, pa vendar bistveno je bilo vse pri starem ostalo. L. 1737 je naddijakon zopet poskušal svojo oblast razširiti. Bi! je namreč običaj, da je grof tudi duhovne pozival pred svoje sodišče u neduhovskih osebnih pravdah, ali kadar jih je potreboval kakor priče, da so mu kaj razjasnili in svoje pričanje s prisego poterdili. To so duhovniki vedno radi delali in kapitul se ni nikoli poprej temu ustavljal. Nasproti pa je potreboval naddijakon posebnega dovoljenja od grofa, kadar je hotel katerega neduhovnika pozvati kakor pričo pred svoje duhovno sodišče. Vse to zdaj ni bilo več naddij akonu po godu. Tudi iz tega nastale prepire bi bila imela poravnati pogodba od 2. maja 1736. Ali ko so imeli dogovor in sporazumljenja napisati u javno listino, prinesel je naddijakon Foramiti nove pritožbe soper grofa na dan in dogovorjanja so se razbila. Ko je bil grof 1. 1738 nekega duhovnika za pričo povabil, zahteval je naddijakon, da bode on tega duhovnika iz-. praševal in da ga on v prisego uzame. Ker grof ni hotel tega dovoliti, zato prepove naddijakon duhovniku prikazati se pred grofom pod kaznijo odstavljenja od njegove službe („sub poe-na suspensionis"). Zato uloži grof pritožbo soper naddijakona pri dvorni kamori 12. aprila 1738. Njegov opravnik (agent) u Gradcu je vso stvar podvizal, pa vendar ni dobil grof ni- kakega odgovora. Zato prosi zopet 15. augusta, naj mu dvorna kamora odgovori, „da pomiri razburjeno ljudstvo in popravi pohujšanje, kolikorje u njegovi moči". *) Ali grof je zastonj vlado zaklinjal. Se dve leti je nadaljeval brezuspešni boj z naddijakonom, potem pa se je udal u svojo osodo. Zelo važen dogodek za našo deželico u XVIII. stoletju bilo je konečno urejenje deržavne meje proti Benečiji. Da bi se odstranili večni mejni prepiri, ukazala je cesarica Marija Terezija (1740—1780) natančno določiti, kaj spada pod Austrijo in kaj je beneško. To se je na Tolminskem zgodilo u letih 1751—55 in sicer tako, da so tudi zdaj ostale pri Benečiji občine Breginj, Logje in Livek, ter daje Drenka stalno prišla pod Benečijo, akoravno je še do leta 1760 spadala pod volčansko faro. To mejno čerto so še je-denkrat pregledali in poterdili 1. 1771. Pa tudi med Bolškim in Tolminskim unemali so se po-gostoma hudi mejni prepiri, zlasti medv Ter novci in Dre-žničarji, potem med Drežničarji in Čezsočani. L. 1735 naloži vlada tolminskemu grofu, naj ne nadleguje bolških pod-ložnikov, in naj jim poverne storjeno škodo. Tako so imeli Bolčani tudi z Rezijani mejne prepire. Julija meseca 1757 pridejo beneški podložniki z one strani Kanina u bolške planine in pobijejo onde vso živino, ki so jo na paši našli. Zaradi tega prestopijo nekatere tolminske (?) občine septembra meseca istega leta beneško mejo in se hudo maščujejo nad bližnjimi Benečani. L. 1766 se ponovi prepir zaradi Čez-s o 6 e. Bolška gosposka ni hotela več priznavati čezsočkega župana, ki je bil izvoljen u pričo tolminskega grofa, nego postavila je sama druzega. Temu se je z vso močjo ustavljal tolminski grof. Zato ga je tožil 1. 1766 in 1767 bolški sodnik Anton Milost de Mildenburg u imenu svojega glavarja, da kali mir na meji. Ali Bolčani so izgubili to pravdo in so zastonj rekurirali proti, vladini razsodbi. Pri urejevanju mej so se tolminski grofi vedno potegovali za svoje podložne in branili možko njih pravice. Tako je zagovarjal grof Janez Ignac Sedlane u njih prepiru z Ložani zaradi gore Mi j a (1. 1736). Prizadeval si je, ljudi pomiriti in ogniti se kolikor mogoče prepirom z Benečani. Ali takratni goriški glavar Anton grof Rabat t a zapove 12. maja 1738 tolminskemu grofu, da se ne sme utikati u določevanje mej. To razžali tolminskega grofa tako, da že drugi dan odgovori u Gorico, ka on dobiva svoja povelja narav- *) Primeri „Dostavek" št. 46. « nost od cesarske vlade u Gradcu, ne da bi šla skozi roke goriškega glavarja, in da ako se tolminski podložniki proti njemu pritožujejo, pošiljajo svoje pritožbe naravnost vladi u Gradec, ter da se o teh pritožbah sodi ali u Gradcu ali na Dunaju. Ali kljubu temu ponovi Rabatta svojo zapoved 21. maja i. 1. Soper to protestira grof odločno 24. maja in pravi, da je vedno dobival in dobiva vse ukaze naravnost od vlade, kakor tudi on vsa svoja poročila neposredno vladi pošilja. Usled tega se oberne Rabatta do vlade in ta zapove tolminskemu grofu 25. junija 1738, naj se opraviči, zakaj ne sluša ukazov goriškega glavarja, ker vendar leži Tolminsko u okrožju goriške oblasti *), ter da se ima za naprej varovati vsake nepokornosti in nasprotovanja proti goriškemu glavarju. —Na to odgovori grof, da je sicer res, da leži Tolmin na Goriškem, in da se zato tudi deržavni davki u Gorico plačujejo, ali vendar da ne spada in ni nikoli spadal pod oblast goriškega glavarja. Ko je bilo tolminsko gospostvo še vladino in oskerbovano od Gašparja Formentina, dobival je tudi ta povelja iz Gorice. Ali zaradi tega so nastali prepiri in zato je vlada 1. 1599 določila, da je tolminski glavar vedno bil in je neodvisen od goriškega, kakor gradiščanski, razen kar se tiče apelacije u civilnih pravdah **). Druga gospostva na Goriškem so bila sicer podrejena goriškemu glavarstvu ob času, ko so prešla u roke zasebnikov, Tolminsko pa je ostalo tudi potem neodvisno, kakor se vidi iz podelilnega pisma na Dorn-berga od 1. 1607. Na isti način je prešlo u roke Breuner-jem in potem kot allodium Coroninom. Določeno je bilo sicer, da naj Tolminsko davke plačuje u goriško stanovsko denarnico, ali u ostalem pustili so Tolminskemu njegovo staro pravo, katero je vsak novi vladar z nova poterjeval. Goriški glavar je sicer mnogokrat poskušal Tolminsko pod svojo oblast spraviti, ali ob času Ane Breunerce izdal je bil cesar pismo, u katerem prepoveduje Tolmincem pod kaznijo na premoženju in življenu priznavati za svojega gospodarja katerega drugega, kakor omenjeno Ano Breuner. (Vse to dokazuje grof z izvirnimi priloženimi listinami.) Ko je bila cesarska kamora 1. 1698 prenehala grofu povelja naravnost pošiljati, pritoži se on soper to, in prišel je odlok, da se mu imajo neposredno pošiljati (navaja listino). Le kadar bi bil goriški poglavar od *) „essendo Tulmino indisputabilmente entro di Conflni della Giu-risditione di Gorizia e yiene in conseguenza, che sia anco sogetto a cote a ta Ces. Rapresentanza." **) „exceptis causis Civilibus Subditorum in Apellationis Judicio." (Listina u grofovskem arhivu). vlade posebej izbran komisar za kak poseben posel, Jtedaj je tolminski grof dolžan priznati ga za svojega višega. Zato prosi grof, naj se mu poterdijo njegove stare predpravice, in naj se mu tudi za naprej vsa povelja naravnost pošiljajo. To se je tudi zgodilo. Med tem pa je vlada tudi izražala svoj dvom o tem, da je Tolminsko kot allodij gospostvo Coroninov. Zato so morali ti svoje pravice do Tolmina zopet dokazovati in, ko so bili to z veljavnimi listinami storili, poterdi jim cesar Franci, na Dunaji 24. junija 1754 Tolminsko kot dedno lastnino. Po 1. 1752 začela je bila graška vlada zopet svoje ukaze pošiljati tolminskemu grofu po goriškem glavarju. Zato se oberne grof Janez Ignac 1. 1754 s prošnjo do ljubljanske namestniške kamore, naj bi spoštovala predpravice tolminskega glavarstva. Ali ker tega ni hotela storiti, pritožil se je grof naravnost na cesarja, 23. maja 1754. *) Ali grofova želja se ni več izpolnila, ker vlada je bila sklenila vso upravo austrijskih dežel temeljito preustrojiti. Usledi tega je izgubilo Tolminsko svojo samostalnost kot posebna notranjeaustrijska deželica, in tolminski grof je postal odvisen od novoustanovljene okrožne oblasti u Gorici ter pozneje od namestništva u Terstu. Zato sta naslednja dva tolminska grofa tega stoletja, Jakob Anton (1754—1773) in Peter Anton (1773—1798), brez posebne važnosti in zgodovina jih le redko kedaj omenja. Na Bolškem so bili po smrti Zemljerjev važnejši glavarji: Henrik grof Orzon (1726 — 1741), gospod u Sovo d nje m in Ruscu, tajni svetovalec in vicedom na Koroškem. U njegovem imenu je vladal Bolško stari oskerbnik Urban Krsto Wasseniznig (Vašeničnik), ki je blizu 40 let oskerboval ta okraj (še do 1. 1760) in se mnogo pravdal s tolminskimi grofi. Za Orzonom postane bolški glavar in zapovednik terdnjave Albert grof Edling, baron de Saul-burgo, gospod in sodnik u Ajdovščini, 1742—1750 (?). L. 1757 zastavila je bila vlada tudi bolško glavarstvo grofu Francu Gorgu. Ali že čez tri leta (tore 1760) pride Bolško zopet u oblast cesarske kamore. Vendar je ostal Gorgo tudi še na dalje bolški glavar. U njegovem imenu je oskerboval okraj Janez Kerstitelj Damiani, javni c. kr. notar u Bolcu (še do 1. 1778 bil je on oskerbnik bolški). U drugi polovici preteklega stoletja zgodile so se tudi pri nas važne premembe glede uprave in sodstva, upeljane po *) Vse tu omenjene listine se nahajajo prepisane u grof. arhivu. veliki cesarici Mariji Tereziji in njenem duhovitem sinu Jožefu II. (1780—1790). Marija Terezija ustanovi 1754 za vso goriško deželo posebno okrožje ali „kresijo", obstoječo iz deželnega glavarja in osem glavarstvenih svetovalcev. Namen te „kresije" je bil, zlasti kmetom na roke iti proti tla-čenju gradskih veleposestnikov in njih uradnikov. Natorno je, da je ta gosposka zelo zmanjšala tudi oblast tolminskih grofov. Jožef II. je pridružil 1. 1783 goriško okrožje novoustanovljenemu namestništvu u Terstu, (poprej je spadalo pod knežjo kamoro u Ljubljani). Cesar Jožef II. je bil blag človek, imel je dobre misli, ali hotel je vse prehitro izpeljati. Ljudstvo ga ni umelo in celo sovražilo gaje, ker je bil pregloboko segnil u verske reči, (dal je samostane odpravit in veliko manjših cerkva zapret). Da bi okrepčal kmečki stan, oslobodil ga je vse osebne pod-ložnosti in robote, ter dal preustrojiti urbarje (1. 1781—1785). Prepovedal je mučenje obtožencev in upeljal nov sodnijski red ter popolnoma ločil sodstvo od uprave, tako da so postali sodniki neodvisni. Usled tega izgubili so pojedini grajščaki pravico soditi, in mesto njih je vlada upeljala veče osrednje sodnije, pri nas u Tolminu in Bolcu. Glede Tolminskega bila je najvažnejša Jožefova novo-tarija, da je 1. 1782 popolnoma odpravil duhovno oblast če-dadskega kapitula in, kar je bilo najhujše, zaplenil mu celo vse njegove dohodke na korist novo ustanovljenemu verskemu zalogu, češ da ne sme nobeden tujec kakoršnekoli oblasti iz-verševati na austrijski zemlji. Kapitulova duhovna oblast prešla je popolnoma na 1. 1751 utemeljeno goriško škofijo. (Tudi že poprej bil je kapitulov naddijakon samo komisar goriškega škofa.) Kar se pa tolminskih dohodkov tiče, prizadeval si je kapitul na vso moč, da bi dosegel preklic zaplenjenja. Čeravno je bilo s početka vse zastonj, vendar kapitul ni obupal, nego zanašal se je na ugodnejši čas. In zares, po dveletnem naporu posreči se mu 1. 1784, da vse svoje prejšnje dohodke nazaj dobi, samo je moral obečati, da plača vsako leto 300 goldinarjev za tolminsko šolo. Kako strogo je pazil cesar Jožef na svoje podložne gosposke, da so natanjko veršile cesarska povelja, vidi se iz tega, da je dal 1. 1786 po svojem komisarju Alfonzu Ga-brijelu grofu Portia preiskat gospostvo ter vse fare in duhovščino na Tolminskem. Vsi župniki, ključarji in župani morali so priti pred njega se svojimi zapisniki o rojenih, mertvih, poročenih, o cerkvenih dohodkih, o plačevanjih in dolžnostih itd. Jožefov naslednik Leopold II. (1790 — 1792) je odpravil po večem njegove prenaredbe in upeljal zopet Marija-Terezine zakone. Po kratkem vladanju sledil mu je cesar Franc II. (1792—1835), ki je hitro u začetku svoje vlade, 1. 1793, poterdil Bolčanom njih stare predpravice glede opro-ščenja od davka. D O S T A V E K. A. Imenik vseh iz listin znanih tolminskih glavarjev od 1. 1509 do 1798: 1509—1510 Henricus, Dux Pransnichy et Luneburgi. 1515— Johannes de Castelnuovo, oskerbnik glavarstva. 1516— Wolfgang Waltenhofer, glavar. 1519—1523 Michael de Neuhaus, capitaneus. 1523—1526 Georgius Stampa, capitaneus. —1532 Bonaventura d' Egk, capitaneus. 1533— Georg d' Egk, Vicecapitaneus. 1538—1540 (27. febr.) Niclas a Turri, oskerbnik glavarstva. 1540—1541 Bonaventura d' Eck, capitaneus. 1542—1553 (25. aprila) Franciscus a Thurri, capitaneus. 1547—1550 Andreas de Orzon, vicecapitaneus. 1553—1556 (6. marca) Conradus de Orzon, capitaneus. 1556—1558 Jakob de Orzono, vicecapitaneus. 1558—1562 Vito Dorimbergo, oskerbnik glavarstva. 1563—1589 Georg della Torre-Valsassina, capitaneus. 1569— Sigmund Freiherr zu Egk und Ungrispach, oskerb. 1571— Pietro Campana, vicecapitaneus. 1581—1582 Elias de Naochoitz, luogotenente. 1594— Nicolaus Baldassar Rassauer, oskerbnik. 1597 (?)—1605 Caspar Formentini, capitan.us. —1608 Pietro Urbano Neuhaus, capitaneus. 1608—1633 Vid Gašpar Dornberg, gospod in glavar. 1634—1648 (?) Maksimilijan Breuner, gospod in glavar. 1642— Hans Khorbitsch, glavarstven oskerbnik. 1648—1651 Karl Gottfried in Karl Ernest Preyner, gospoda in glavarja. 1649—1651 Carlo Formentini, luogotenente. 1651—1660 Peter Anton Coronini, gospod in glavar. 1660—1687 (?) Peter Anton C., poprejšnjega sin, gospod in glavar. 1687—1734 (f 1741) Jacob Anton C., gospod in glavar. 1734—1754 Johann Ignaz C., gospod in glavar. 1754—1773 Jacob Anton C., gospod in glavar. 1773—1798 Peter Anton C., gospod in glavar. B. Imenik bolških poglavarjev, ki so u listinah omenjeni: 1509—-1510 Henrik vojvoda Brunsviški. 1510—1514 Krsto grof Franicopan, mejni zapovednik. 1514-1516 Niclas Salin, mejni zapovednik. 1531 (?)—1541 Hermann Grienhofer, capitaneus. 1538—1540 Nicolaus de Turri, oskerbnik. 1613—1643 Georg Philipp von Gerra, glavar. 1643—1648 Jacob Yaccani (Yaccano), glavar. 1675—1690 Johann Andreas Sembier, glavar. 1695— Leopold Edler von Stubenberg, oskerbnik. 1699— Georg Christian Strässgieth (Strassgietl), namestnik Zemljerjev. 1702—1718 Julius Felix liber Baro de Sembier von Schar- fenstein, glavar. 1719— Ferdinand Rechbach, oskerbnik. 1726—1741 Heinrich Graf von Orzon, glavar. 1739—1741 Urban Christian Wasseniznig, oskerbnik. 1742—1751 (?) Albert Graf Edling, liber Barode Saulburgo, glavar. 1750— Franz Xaver von Walbrun (Walbeng), oskerbnik. 1758—1761 (?) Albert Anton Rodelli, poglavar in sodnik. 1757—1763 Conte Francesco Gorgo, glavar. 1766— Anton Milost de Mildenburg, poglavar in sodnik. 1777— Johann Baptist Damiani, oskerbnik. C. Imenik nam poznanih naddijakonov tolminskih: 1524— Canepis (?), archidiaconus austriacus, commissa-rius et reformator imperialis. 1525— Christophorus de Caballis, archidiaconus in mon-tibus. 1338— Thomas Falcidius, archidiaconus. 1539— Bernardinus de Puppis. archidiaconus. 1540—1541 Thomas Falcidius, archid. 1541— Francesco Maninius, archid. substitutus. 1541 —1542 Zacharias de Mauinis, archid. 1542—1543 Bernardinus de Puppis, archid. 1548 — Nicolö Padavino, archid. 1549— Nicolö Trovomala, archid. 1550— Ambrosius Simoteo. archid. 1551— Giovanni Antonio Rebugio. archid. 1553— Francesco de Portu, archid. 1554— Thomas Falcidius, archid. 1647— Fabritius del Torre, archid. 1670— Dominicus Bassus, archid. 1671— Giuseppe Cusano, archid. 1686— Alessandro Pisenti, archid. 1702— Francesco de Brandis, archid. 1731— Francesco de Brandis, archid. 1737—1752 Dr. Andreas Foramiti, archidiaconus a parte imperii. 1753—1763 Dr. Josephus Maria Maronus, archid. 1763—1772 Dr. Joannes Baptista Campeis, archid. 1772—1782 Dr. Petrus Joannes Noltinghen, archid. IV. Kultnrne razmere n Tolminskem OD XVI. DO XVIII. STOLETJA. Od zunanjih dogodkov do notranjega razvijanja naše deželice vodijo nas mejni prepiri, ki so se vedno ponavljali. odkar so bili u vormacijskem miru tako nerazločno postavili meje med austrijsko deržavo in beneško republiko. Že u glavnem urbarju tolminske gosposke so meje le načez opisane. Izpisek iz tega urbarja, napravljen u Gorici 6. februarja 1607 (ko so Tolminsko zastavljali Dornbergu) zaznamuje tolminsko-beneško mejo tako-le: „L Sedlu cerkev sv. Križa, ob Nediži potok „slovenski" Rompet Rapid imenovan. Proti Livku sega Tolminsko do polovice livške gore; proti Klobučarju je meja verh gore Kolovrat, od tod gre k skali na gori Vogrinč (Ogrinche, današnja meja med Tolminskim, Kanalskim in Frijulskim). Proti Doblarju je meja verji gore Zap o nice in gore Vogim (?), kder mejijo Tolminsko, Kanalsko in Beneško. Drugodi dela mejo med Tolminskim in Kanalskim potok Voginšček (Vogischa?)" Nič bolje ni bila u glavnem urbarju meja zaznamovana med Tolminsldm in Kranjskim. „Potok Sala in „divje jezero" pri Kobili loči Tolminsko od Vipavskega. Proti gosposki Loka je meja kraj „Novorisla njiva" (?) do kamna tam gori; potem na vrhu Oslice do potoka Hab ovča (Garbusze) in do vode Kopačnica; kraj blizu Robidniškega berda do potoka H o ta vi je (Cattauglia); proti Sorici potok Dav-ča; potem kraj Petrovo berdo, kjer spada jedna hiša pod Loko, dve drugi pa pod Tolmin ; dalje nauzgor do verh gore Bača (Yoich, Vôtsch). Potem začenja meja proti gosposki Bled (Fels) in derži od verh a gore Bača do verha gore Slap-nik" (?). *) Iz tu opisanih mej se vidi, da na beneški strani ni se več prištevala Tolminskemu Dr en k a, pač pa še vedno Doblar. Proti Kranjskemu segalo je Tolminsko mnogo dalje, namreč na jugoizhodu do gorenje Idrijice. proti izhodu pa do potokov Hobavča, Kopačnica, Hotavlje in Davča. Tako je imelo Tolminsko, čeravno mu je še manjkal Livek, Breginj in Logje, vendar za 410 □ kilometrov več sveta, nego dandanes. Ali idrijska okolica, obe Oslici in Leskovecod-tergali so se u XYIII. stoletju od Tolminskega usledi političnih razdelitev Marije Terezije. Že na Florjančičevi karti kranjske vojvodine od 1. 1744 prišteti so omenjeni kraji h Kranjskemu razen visočine Vojsko, katera je bila ostala še pri Tolminskem. Pa tudi ta nova meja ni bila stalna; zato se porodijo 1. 1771 prepiri med Tolminskim in gospostvom nemške Idrije. 21. julija omenjenega leta poda se mejna komisija na zemljišča, o katerih so se prepirali, in najde mejni križ verh gore N'a strojnici, katero Idrijčani imenujejo „Okroglo goro". Od tod naprej določijo mejo u ravni potezi do kraja Konjski rob (Cognize Rob?) in potem čez Konjico (Cogniza) mimo studenca Laputnik (Labudnik?) čez Okro-glico u Opnem (?) do Debelega berda pri Idrijici (na severozahodu od nemške Idrije). **) Mnogo hujši in dolgotrajnejši so bili prepiri o beneški meji. Dolžnost to mejo varovati imeli so tudi na tolminski strani goriški glavarji. Ali ti so se malokada zmenili za tolminski del beneške meje in prepuščali so vso stvar tolminskim glavarjem (izuzemši goriškega glavarja Antona Rabatte 1. 1738). Pa tudi ti neso mogli nikoli zabraniti strašanskih mejnih prepirov in pobojev. Že leta 1506 začeli so bili se del s ki, bo rj an s ki in kredski občinarji veliko pravdo z Ložani in landrij-skimi podložniki zaradi paše in dervarenja na gori Mija. Sodnija u Vidmu (!) določila je 11. decembra 1508, da imajo oboji pravico po vsi Miji skupno (promiscué) pasti in derva seči. Na to so se opirali Sedlani pri vseh svojih poznejših *) Izpisi iz glavnega urbarja u grofovskem arhivu u Tolminu. **) Zapisek o tem se nahaja u grofovskem arhivu u Tolminu. prepirih. *) Ali Ložani zahtevali so ves zahodni obronek Mije do verhunca za se in terdili, da je bilo tako dogovorjeno u nekem opisu austrijsko beneške meje 1. 1521 o priložnosti vormacijskega miru. Sedlani pa neso hoteli o tem nič slišati in so zagotavljali, da imajo oni drugo pismo z drugačnim opisom meje. Toda tega pisma neso mogli nikoli pokazati. Terdili so le, da so jim pašniki na Miji neobhodno potrebni, in da so oni sami od nekedaj brez beneških podložnikov na Miji pasli in sekli. Yendar se je pa u tej zamešani pravdi vedno bolj pokazovalo, da zahodni obronek Mije pripada austrijskim podložni kom. Kljubu tej nedoločenosti bilo je u XYI. in pervi polovici XVII. stoletja še precej mirno na tolminsko-beneški meji. Se le 1. 1663 slišimo pritožbo od strani beneških podložnikov, da so Sedlani prestopili mejo svojih posestev. Tedaj jc vlada spoznala potrebo, da se uredi beneška meja u Kotu (pri Logih in Breginju). Ukazala je tore 1. 1688 naj se snide mejna komisija, pri kateri bi imel zastopati deželne stanove goriške grof Anton Lanthieri. Ali ta komisija se jo opet razšla brez uspeha. L. 1694 uname se hud prepir zaradi planine Razor ali R u b i č na Miji, katero so bili beneški podložuiki okoli polovice XVII. stoletja Robiču prodali. Toda oni so terdili, da so mu jo le zastavili, ker se je bil Robič z.:vezal plačevati jim neko najemnino. U Tolminu pa so dokazali (1. 1765), da Robič plačuje najemnino od omenjene planine že več nego sto let tolminskemu urbarju. Planina Razor je segala na južni strani Mije do Pred ola, ozke doline, ki se bliža Nediži pri Logih iu pri Stupici. Do tam so Austrijci pasli in sekli, kakor je bilo 1. 1765 dokazano. Hujše se je razunel mejni prepir 1. 1706. Od tedaj naprej pa do 1. 1772 slišimo skoro vsako leto, kako si austrij-ski in beneški podlož dki drug drugemu nagajajo, kako drug drugemu drva sekajo in plenijo, kako rubajo živino na paši in se učasi celo pobivajo. 2") 26. septembra 1707 zapove vlada tolminskemu grofu, naj napravi mapo o mejnem svetu in zlasti o mestu največih neiedov. To zapoved je morala vlada 1. 1709 ponoviti in grofu naložiti, naj pošlje mapo z obširnim poročilom o mejnih neredih u Gradec. L. 1734 ubije nek austrijsk podložnik iz Sedla beueške-ga kmeta iz Logóv o priložnosti, ko so delali mapo nekega *) U urbarju od 1. 1607 je od Sedlanov opomnjeno : ,,Sie haben ihren Pluembbesuech und Behülzung auf dem Venetianischen". pašnika. 11. junija zapove cesar Karol tolminskemu grofu Jakobu Antonu, naj ves dogodek natančno opiše in mesto nariše, da se bode videlo, na katerem svetu se je umor dogodil, naj vse stori, da se ubojnik ujame in zapre, sicer pa naj skuša mirno in prijateljsko živeti z Benečani, ter naj ne povračuje sile se silo Toisto ponovi cesar 21. augusta 1734 in mu naloži, naj z lepimi besedami zahteva zadostenje od Benečanov zaradi tolikih nadlegovanj. Da bi se mogla konečno meja urediti, sklenila je vlada napraviti nove mape vseh mejnih krajev. L 1735 naroči zem-ljemercu Ivanu Zorzu, naj nariše pogorje Kolovrat in Matajor. Ali to je bila težka naloga, ker Benečani so se temu protivili. Ko so zagledali cesarskega zemljemerca, začeli so zvoniti in zbirati se ter žugati mu. Kljubu temu sovražnemu mišljenju doveršil je Zorzi svojo nalogo zadnjega junija 1735 in sicer na lvamnem. Najsilnejši je postal mejni prepir u letih 1736 do 1739. Sedlani so se vedno opirali na odlok od 11. septembra 1508 glede gore Mija, in Ložani so nasproti terdili, da je ta gora njih izključljiva lastnina, in da Austrijci ncmajo tam nobenih pravic. Da bi svoje pravice u dejanju pokazali, rubili so j eden drugemu živino. Da bi se ta hudi prepir vsaj za nekaj časa polegel, bila je resna volja austrijske iu beneške vladS; zato skleneta mejo začasno urediti, pa tako, da se nobenemu ne bodo kalile njegove pravice, samo da se poverne mir in složnost med sosede. Ložanski poslanec za urejenje meje bil je Jožef grof Pianese (di Piano), austnjski pa tolminski grof Janez Ignac, kakor namestnik svojega starega očeta Jakoba Antona. Ta dva sicer nesta mogla prave meje določiti, ali da bi ljudi pomirila, predložila sta glede na obojestranske zahteve sledečo mejno čerto: „Od Nediže naj gre meja ob potoku „Za Unelkovim lazom" (sa unelcouan lasu?) in potem u ravni čerti po sredi gozda U osojnici do verha imenovanega 5a k 1 o b uč a j n i ci, od tu do visočine Mlinart (ali Meline). Ta čerta naj velja kakor meja za paš-njo in sekanje, le travniki na jedni ali drugi strani te čerte naj ostanejo tistemu, katerega so bili do sedaj. Za Mlinar-tom naj ostane dolina Razor Ložanom, kakor je to tudi poprej bilo. in sicer do stana Robičeve planine; ta pa naj ima svojo pašo u drugem delu omenjene doline. Robiču se priporoča, da ne sme svojega stanu prestavljati na drugo mesto". Da bi se mir bolje uterdil. določila sta nadalje poslanca: pervič, austrijski in beneški podložniki ne smejo jeden drugemu rubati niti maščevati se jeden nad drugim zaradi 1 — 135 — rubeža, nego vsakdo naj krivico, ki se mu zgodi, naznani svojemu postavnemu sodniku; drugič, ne sme nikdo za pašo od-menjenih prostorov spreminjati u polja in verte (niti delati no-vin iz „komunje"), niti zmanjševati občinskih pašnikov ter segati u pravice gosposkine ; tretjič, na svojih travnikih sme vsakdo pasti po košnji; četortič, naj vsakdo pozabi in odpusti vse do sedaj storjene škode brez povračila, kakor bi se ne bile dogodile, in naj vsakdo molči od vseh sovražnih pri-tožeb. Ali austrijski podložniki neso bili zadovoljni s to razsodbo in so bili zelo nevoljni, ker jim je bilo ukazano zaru-bano živino (110 koz) poverniti. Da nočejo priznati nove meje, pokazali so s tem, da so začeli hitro pasti na drugi strani meje. Kmetje iz Kreda, Stanovišč, Sedla in Podbe: le pritožijo se soper novo mejo pri goriškem glavarju, grofu Antonu Rabatti. Ta pošlje 12. maja 1738 tolminskemu grofu zapoved, da se nema utikati u mejne stvari, in naj pusti pritožujočim se podložnikom mirno uživanje njih pravic, dokler ne bode viša oblast drugače določila. Ali tolminski grof ni hotel sprejeti tega povelja, ker ni bil od goriškega grofa odvisen, čeravno je bil ta dolžan celo beneško mejo varovati. Rabatta ponovi svojo zapoved 21. maja in zažuga grofu pod kaznijo 100 ogerskih goldinarjev („Ongari"), naj na meji ne upeljuje nikakih novotarij. Ker je tolminski grof tudi sedaj oporekal proti zapovedi goriškega glavarja, zapove graška vlada 25. junija 1738, naj se grof opraviči, zakaj se je utikal u mejne stvari, in o teh razglasil patent svojim podložnim. Ta odgovori (14. julija 1738), da je imel od vlade določno nalogo, pomiriti se z beneškimi podložniki, in zato da je posredoval, ko se je meja urejala, in zato da je moral tudi svojim podložnikom razglasiti, kaj se je sklenilo, (glej gore str. 125—127). Ko so kmetje začasno razsodbo natanjko razumeli in sprevideli dobro voljo grofovo, nehali so ga tožiti u Gorici. Med tem pa so se-nadaljevala rubanja in pobijanja med Sed-lani in Ložani. Austrijski podložniki so se pri tem opirali na grofovo povelje od 2. marcija 1737, naj se Kredci, Borjanci in Sedlani z vso silo upirajo Benečanom, ko bi ti hoteli mejo prekoračiti in škodo delati na austrijskih tleh. Cesar sam je bil namreč grofu zapovedal, naj silo se silo odbija. Tako so mejni prepiri trajali nadalje. Vse to je opisal in z mejno mapo razložil Janez Kerstitelj Damiani, javni notar, 19. oktobra 1749 u Kobaridu. Med drugim piše Damiani tako-le: „Ker ni meja od Idrije (Judrio) do Uče- j e (Utscha) natanko določena, gajajo se pogostoma prepiri med obojestranskimi podložniki. Večkrat si rubajo živino: ovce, koze in vole, kadar mislijo, da je na paši predaleč zašla. Zgodilo se je tudi, da so prišli beneški podložniki na austrijska polja ter odnesli žito in druge pridelke u svoje vasi. Zlasti pa so si lastili beneški podložniki (iz Stupice, Mer-sina, Loga in Brišč) gozd „U široki doliai" ob Černi vodi pod goro Mija. Tudi po drugih gozdih so Benečani večkrat sekali derva, ali Austrijci so jim jih navadno zaplenili in odnesli. Tako so si iztrebili tudi senožeti na austrijskih tleh in so sploh smatrali vse kraje ob Nediži od Robiča in kapelice sv. Jelarja nauzdol kot svojo lastnino". Ker je prihajala razdraženost in razburjenost na meji vedno veča, bila je dolžnost vlade tem večnim razporom u okom priti z natančno uredbo in določbo meje. Iz tega namena sešla se je 1. 1751 mešana komisija austrijsko-beneška u Kobaridu in že 23. oktobra beremo o novem mejnem na-čertu. 28) Ali vendar se je urejevanje meje uleklo še skozi štiri leta in še le 6. novembra 1755 podpišeta konečne dogovore austrijski komisar feldmaršallajtenant grof Harrsch in beneški poslanec Janez Dona to. U podpisanem protokolu je meja natanjko zaznamovana in s pridjano mapo razjasnjena. Po tem takem se je začenjala nova meja pri mlinu ob Idriji, kjer se stekata potoka Javoršček in Idrija (od Benečanov imenovana „Zapotem") in je peljala ob poslednji nauzgor mimo kraja Robov ni ca (tudi „Sieffinco, Chemiza" imenovauega) do visočine Sleme gauge u Kolovratu. Od tod je šla meja po verlm Kolovrata do Kuka. Vendar se je dala beneškim podložnikom iz gorenje in dolenje Drenke pravica, derva sekati za domačo potrebo tudi na austrijski strani, ali proti temu, da plačuje vsak hišni gospodar po je-den goldinar na le.o gozdnemu uradu u Gorici. Od Kuka šla je meja nauzdol proti livškemu sedlu in potem vodoravno poprek obronka mimo skale Pod kolom in dalje do kamna u znožju hribčeka Sabljerica. U ta kamen so udolbli po komisijinem sklepu gerba obeh deržav (kar se še dandanes vidi). Od Sabljerice peljala je meja mimo hribčeka Fortin in potem po herbtu nauzgor proti Ma-tajorju („na verh Polic", kakor pravijo Austrijci). Potem je šla meja u ravni čerti proti severju do kraja Smrečje in od tod zopet u ravni čerti na jugozahod do izvira potoka Melnik (dandanes „Počivalnik" ali „Bela" imenovanega) m ob tem do Nediže. Onstran Nediže peljala je meja ob potoku Rojana in potem skoro u ravni čerti nauzgor čez Mijo, kjer je najviše mesto „Na prevalu" imenovano; od tod nauzdol do Nediže in potem onstran te reke do poti pod hribom sv. Helene in do Bele, ter na dalje do potoka Romašk (ali „Koroški laz, Coroseclaz") in ob tem nauzgor do izvirka ter dalje do Stola (nemški „Plassenberg", morda plazni breg, imenovanega). — Tu opisana mejna čerta je tista, ki še dandanes meji občine Volče, Kamno, Idrijsko, Kobarid, Kred in Sedlo, ki so bile pred 1. 1814 mejne občine proti Benečiji. Mejna komisija sklenila je bila na dalje, da se imajo povsodi ob tej moji postaviti vidna znamenja, da se imajo nastaviti kamni, zasaditi verzeli, izkopati jarki, sezidati zidovi, ter urezati križi u živo skalo. Nadalje je bilo sklenjeno, da naj ostanejo posestva, katera imajo Austrijci na beneškem svetu in Benečani na austrijskem, tudi za naprej u rokah dosedanjih lastnikov. Vendar pa naj se obojnim podložuikom dopušča iu priporoča, ta posestva zamenjevati jedno za drugo. Ali tudi s to ureditvo še neso bili dokončani prepiri ob meji, ampak so se ponovili že 1. 1751, toreprej, nego je bila meja konečno urejena. Razdražene in prepira navajene mejne sosede bilo je zelo težko krotiti. Zato je morala komisija za urejevanje meje skoro neprenehoma zborovati. L. 1756 je sklenila, da vsako drugo leto u mesecih od junija do septembra se ima meja z nova obhoditi iu pregledati, mejna znamenja se imajo ponoviti in vse nepovoljnosti odstraniti. L. 1766, 18. julija, dodelata zeinljemerca Janez Anton Capellaris od austrijske in Tiberio Maj er on i od beneške strani mapo gore Mija iu njene okolice, in to u Kobaridu („alle Linee Confinali della Schiavonia"). L. 1771, 28. septembra, zaukaže cesarica Marija Terezija še jedenkrat, naj se snide mejna komisija u Kobaridu pod predsedništvom Pompeja barona Brigida Beneška republika je poslala tja kot svojega poslanca Antona Drago na. Ta komisija se je pečala zlasti s postavljanjem onih „vidnih znamenj" ob poprej določeni meji. Konec svojega delovanja naznani 7. julija 1772 in razglasi, da če ima kedo kako*"posestvo u drugi deržavi, naj dokaže svoje pravice do njega u šestih mesecih. In u resnici je poslalo več posestnikov iz Mersina svoje reklamacije u Kobarid, češ da imajo seuožeti ali gozde u kredski občini. Ali komisija spoznala je vse te reklamacije za neopravičene, ter da so ona posestva ali kredska, ali pa cesarski gozdi. L. 1772 in 1773 uname se tudi velik prepir zaradi planine Kukanja ali Ver h na Miji, o kateri so beneški pod-ložniki terdili, da so jo bili Kredcem 1. 1498 le zastavili; toda neso mogli dokazati svojih pravic do te planine. 29)—Pri-godilo se je tudi, da so si kmetje iz Iderskega lastili neke livške senožeti. Ali beneška komisija se je pritožila soper to pri austrijski. in ta je obsodila Iderce, da so morali poplačati storjeno škodo (I. 1773). —Poznaje se ne sliši več o mejnih prepirih med Austrijci in Benečani. Istočasno pa je imelo Tolminsko še druge mejne prepire z goriškim in bolškim glavarstvom. Z Goričani so se Tolminci prepirali večidel zarad Loma in zarad planine N a vratih. Lomljani tolminski in kanalski imeli so že od nekdaj navado skupno pasti in sekati po obeh občinah. To so jim bile priznale in poterdile tolminska in kanalska gosposka že 1. 1695. Da bi se pa vsem prepirom u okom prišlo, sestavili so komisijo za natančno urejenje meje in ta je 20. maja 1706 u Kanalu natanjko opisala mejo med Tolminom in Kanalom in to od Soče do verh Pregona. Vendar je porodila uzajemnost pašnje in sekanja marsikateri prepir med obojnimi Lomljani. Zato prosijo 1. 1738, naj se jim razdele pašniki in gozdi (kakor n. pr. Verh špilja in drugi), da bodo mogli vsak zase bolje varovati svojo posest. To se jim je tudi dovolilo in izveršilo 17. oktobra 1738.—Pozneje (1. 1773) nadlegovali so Lomljani Bačane in Iderce s tem, da so jim na meji živino rubali. Proti temu je bila razglašena globa od 25 goldinarjev. Mejni prepir med tolminsko gosposko in Oepovanom unel se je 1. 1744 največ zaradi planine „Na vratih", ki je pripadala nekdaj goriškemu plemiču Ha i s -Kh i e nb ur gu, u XVIII. stoletju pa grofu Strassoldu. Pozneje se je naselilo na istem mestu več družin, ki so si hiše sozidale. Prava meja med omenjeno planino in občino Slap bil je potok G re-benik pri rutu „U občnih". To mejo so tolminski grofi uz-. deržali kljubu napenjanju Strassolda. 30) Nič blaži neso bili tudi mejni prepiri med tolminskim in bolškim glavarstvom. Kakor povsodi, tako so zlasti na Bol-škem skerbno pazili na okrajne meje in terdovratno branili vsak prestopek teh mej. Da bi vsak podložnik natanjko poznal okrajne meje, oznanjal jih je vsako leto uradnik bolške gosposke na Serpenici in to na sajem sv. Florjana, ko se je tam zbralo premnogo ljudij od vseh stranij Bolškega. Meje so bile ljudstvu tako prebrane, kakor so se nahajale u cesarskem urbarju u Bolcu, u slovenskem jeziku opisane. 31) Mejne prepire zavoljo Ternovega omenili smo že zgo-re na str. 103 n. Ali mnogo hujši prepiri bili so se imeli med Ternovci in D rež nič a rji zaradi paše u Prebejku (Pre-velku) na podnožju Polovnika. Ker je Ternovcem paše primanjkovalo, prosili so Drežničarje in tolminskega grofa Coro-nina, da bi smeli goniti svojo živino u Prebejek. U spora-zumljenju z Drežničarji dovoli grof Ternovcem, da smejo goniti svojo drobnico (koze in ovce) čez Sočo in pasti u Prebejku. Ternovski in drežniški pastirji naj bi tu skupaj pasli in stanovali, u prijateljstvu med seboj živeli in zašlo živino ladovoljno sprejemali u svoje staje. Ali kmalu so postali Ternovci kot jež u lesičji jami in začeli zahtevati tudi pravico derva seči u Prebejku. Iz tega so se porodili dolgotrajni prepiri, ki so se ulekli skoro skozi celo XVIII. stoletje. 32) Najhujši je bil prepir od 1. 1750 do 1779. Na zadnje so morali Ternovci vendar odnehati, ker se je tolminski grof krepko potegnil za drežniške pravice. Silno hudi so bili tudi prepiri med Drežničarji in Čezsočani zaradi planin Za grebeni pri Slatinku in Go-lobar za Javorčkom. „Za grebeni" so bili Drežničarji že leta 1695 zarubili živino in pobrali sir. Zato so se obernili Cezsočani do tolminskega grofa in ga prosili, naj zapove svojim podložnim, da povernejo zaplenjeno blago.—Velik prepir mej Drežničarji in najemniki golobarske planine trajal je od leta 1736 doy1772 in napolnil cele kupe pisem u tolminski iiradniji. U Čezsoči je bil takrat (1. 1742) župan Ivanec Čopi (Zopy). _ ■ L. 1766 se uname hud prepir med prebivalci čezso-škega Loga in Drežničarji zaradi meje pri Je len jem robu ali „U prevejci". Ravno tega leta prepiral se je tudi bol-ški glavar s tolminskim zaradi volitve čezsoškega župana (glej gore str. i 25). Ako hočemo dobro razumeti notranje in posestne razmere naše deželice u XVI. in naslednjih stoletjih, ozreti se moramo še jedenkrat na splošno ustavo in upravo naših dežel. Odkar je prišlo Goriško pod Austrijo, bilo je pridruženo takoimenovanim „notranjeaustrijskim deželam" (Štajerski, Koroški in Kranjski s Terstom in Reko) ter je imelo s temi deželami skupno vlado u Gradcu. Pri tej vladi imelo je Goriško jednega zastopnika, kateremu je bila zlasti dolžnost sker-beti za obrambo beneške meje. Njemu neposredno podložen je bil glavar bolški (kakor sploh vsi mejni glavarji) in večinoma tudi glavar tolminski, ki si je bil pridobil neodvisnost od goriškega glavarja, poterjeno z raznimi cesarskimi dopisi. Kar se tiče bolškega glavarja, opisal je njegove pravice in dolžnosti 1. 1719 Ferdinand Rechbach. kije bil sam bolški glavar, u knjižici imenovani: „Observationes ad sty-lum curiae Q-raecensis etc. Ampletii". Tu beremo: „Bolško glavarstvo ni dedno ali zastavljeno. Glavarja imeuuje cesar po nasvetu dvorne kamore. Ou ima dolžnost braniti terdnja-vo u tamošnji soteski in vladati kmete. Pod njegovim poveljstvom stoji jeden bombardir (topničar) iu štirje vojaci, katere plačuje vlada. Glavar ima soditi u civilnih in kriminalnih stvareh, a pritožbe čez njegove razsodbe ulagajo se naravnost pri vladi u Gradcu,—Ker je večina Bolčanov podložna urbarju rosačkega opata, in ker je ta opatija zopet od Benečanov odvisna, mora glavar dobro paziti, da ne nastane podložnikom kaka škoda iz te razmere. Ysakikrat, ko opat umerje, dolžan je bolški glavar napraviti inventar in upeljati sekvester čez vsa posestva rosačkega opata". Jeduake dolžnosti iu pravice je imel tudi tolminski glavar, le da je moral ta braniti podložniške pravice proti če-dadskemu kapitulu, mesto proti rosački opatiji. Kakor je imelo Bolško u početku XVI. stoletja iste glavarje z Gradiščem in Maranom, tako so tudi Tolminsko takrat upravljali navadno goriški glavarji. Tako je n. pr. 1. 1515 vladal Tolminsko Janez de Castelnuovo, podglavar goriški; 1. 1533 Jurij d'Egk, glavar goriški; 1. 1547 — 1550 Andrea d'Orzon, tudi glavar goriški. Glavar (ali njegov namestnik) je vodil vso notranjo upravo deželice, pazil na zunanjo varnost, varoval meje, pobiral vse dohodke in davke za deželnega kneza, bil je tudi sodnik u civilnih in kriminalnih stvareh, le da se je smelo od njega prizivati na vlado u Gradec. Zato se je imenoval glavar „os-kerbnik in sodnik" (capitano e gastaldo, Pfleger und Richter). Od tolminskega glavarja je bil odvisen oskerbnik („il Ver-bessero !" Yerweser) idrijske okolice, dokler je ta spadala pod Tolminsko. Važna je bila tudi vojaška oblast glavarjev ob času, ko so se vedno ponavljale vojske z Benečani, in ko so Turki neprestano žugali našim deželam. Še 1. 1766 prepove grof, da se ne sme pri nobeni priložnosti ali cerkveni slovesnosti streljati, ako ni poprej gosposka dala dovoljenja. To prepoved je bil grof zato razglasil, ker je bilo streljanje znamenje nevarnosti, da se sovražnik bliža, tore da bi se ljudstvo ne plašilo brez uzroka. U tem času še ni bilo stoječih voj-sek, nego imeli so samo nekake domobrance, imenovane „čer-nide". Vsak domobranec je moral služiti osemnajst let (od 18. do 36. leta). Ali ti neso opravljali stalne službe, nego ostajali so navadno doma. Samo k vojaškim vajam so se zbirali vsako leto za malo časa in jedenkrat k velikemu pregledu („musterung"). Orožje, kakor tudi obleka, teh domobrancev bilo je zelo pomankljivo. Vendar so se skazali ob času nevarnosti kot dobri vojaki,, zlasti ko je bilo treba u deželo prišlega sovražnika izgnati. Kadar pa je bilo treba vojakov za kako vojno zunaj dežele, takrat so dali kakemu izkušenemu stotniku „patente", da je smel nabirati dobrovoljce in urejevati polkovnijo. Okoli 1. 1750 začeli so upeljevati stalne vojske, in k temu so nabirali novince jednakomerno iz vseh dežel. L. 1755 so pervikrat pozvali k vojaškemu naboru tudi u deželi stanujoče tujce. S početka neso naberali vsako leto vojakov, nego le kadar so imeli potrebo; kmalu pa so začeli redni, vsakoletni nabori. Ali grofi so imeli pravico od vojaščine oproščati in zato so navadno puščali plemiče in bogate, ubogim stari-šem pa so učasi jedine sinove jemali. Kmečki mladenči so se zelo bali vojaške dolžnosti, zato so mnogi izmed njih ute-kali na bližnje Beneško, ker tam ni bilo splošne vojaščine, drugi pa so se kolikor mogoče doma skrivali. Zato jih je bilo treba „loviti" s tem, da so bežečemu palico pod noge vergli. Okoli 1. 1760—1770 začeli so dajati vojake tudi Nem-škorutarji, ki so bili poprej vojaščine prosti. Pripoveduje se, da so bili postali nemškorutarski mladenči zelo preuzetni, in da so učasi tako razsajali, da jih ni bilo mogoče krotiti. Da bi jih malo postrašil in u bodočnosti lože berzdal, da župan Luka K i k 1 i jednega u vojake. Od takrat dajajo tudi Nem-škorutarji redno svoje novince. *) L. 1786 prosi tolminski grof, naj bodo od vojaščine oproščeni vsi oni Tolminci, ki so stalno nameščeni delalci u Idriji, ali kot dervarji, ali kot rudokopi. Ta grofova prošnja se je tudi uslišala. Ako je kdo od vojakov pobegnil, naznanile so to vojaške oblasti grofu, in ta je moral ostro paziti na take ljudi ter, ako so imele premoženje, zapleniti ga na korist deržave. U tem smislu je potem grof vso stvar naznanjal županu be-gunčevemu in ta je moral višo zapoved izpeljati. Tolminski grof je imel tudi svoje posebne vojake, da so varovali grad, uzderževali javni mir, zapirali nepokornike in pomagali pri eksekucijah. Sel. 1739 omenja se „vojak tolminskega gradu". Te vojake je ljudstvo navadno le „biriče" *) Štef. Kocjančič, SI. Bčela 1853. ali „galijote" imenovalo, ker so bili u resnici ljudje, katerim se drugo delo ni ljubilo. Sodstvo so izverševali razen glavarja tudi nekateri drugi zemljiški gospodarji nad svojimi kmeti. (To so bile ta-koimeuovane „patrimonijalne sodnije".) Tako je imela rodo-vina Čuk svoje sodstvo u Kobaridu, Staremselu in na Tem o vem. Tolminski grofi imeli so začasno svojo posebno sodnijsko uradnijo tudi u Kobaridu. Zato jih imenuje neka listina od 1. 1767 celo „grofe kobaridske". Cesarica Marija Terezija je uvedla nove spremembe glede uprave in sodnije. Ločila je popolnoma sodnijsko oblast od politične. Celo goriško grofijo je razdelila u dve okrožji , (goriško in gradiščansko), ter ji podredila kamori u Ljubljani (1. 1747). Na čelu deželne uprave stal je glavarstven svet (Consiglio capitanale) u Gorici. Sestavljen je bil iz osem sve-tovalcov pod predseduištvom glavarjevim, in imel je sodnijsko ter politiško oblast u svojih rokah. Ude deželne sodnije je imenoval vladar. Cesar Jožef je ustvaril za Gorico in Terst namestništvo u Terstu, odvisno od dunajske vlade. To je bila važna sprememba za ustavo in upravo naših dežel. Na ta način je prenehalo Tolminsko biti deželica za-se in bilo je pridruženo grofiji goriški ter s to ured ilirsko - austrijskemu Primo rju. Cesar Leopold II. je bil sicer zopet upeljal glavarstven svet za Goriško, ali to ni premenilo nove ustave. » Tako je tudi sodstvo ostalo za vedno ločeno od uprave, kakor je bil cesar Jožef II. naredil. Usledi teh sodnijskih sprememb je moral tudi tolminski grof 1. 1786 postaviti za svoj okraj posebnega izučenega sodnika, kateremu je plačeval na leto po 1200 goldinarjev. Njegov pomočnik bil je nekak preiskovalen sodnik, imenovan „sodija". Razen tega uzderževal je grof u svoji sodnijski urad-niji še jednega kancelatja s 500 goldinarji letne plače, in tri aktuarje se 150, 100 in 60 goldinarji. L. 1790 poterdi vlada to urejenje tolminske sodnije. Apelacijsko so d ni j o za slovenske dežele postavil je bil cesar Jožef II. u Celovec. Ta je zahtevala 1. 1788 od tolminskega grofa, naj razdeli svoj sodnijski okraj na dva. Ali grof se je močno upiral temu in dokazoval, da tega ni potreba, pač pa da bi to njemu prouzročilo veliko stroškov. Tako je ostala za vse Tolminsko do 1. 1848 le jedna sodnija. U Bolcu pa je vlada sama preustrojila sodnijski urad po novih zahtevah časa. Sodnijske obravnave postale so bile u preteklih stoletjih zelo dolge. Pisalo se je mnogo in razpravljalo po malenko- stnih formulah. Zato pa je bilo potreba zvedenih in izuče-nih pisarjev, kateri so se notarji imenovali. L. 1762 imenuje se kot javni cesarski notar u Bolcu Janez Kerstitelj Damiani in 1. 1767 Peter Anton Frassinelli. Usledi strašnih mejnih prepirov med Austrijci in Benečani naselil se je bil 1. 1737 celo u Breginju javni notar. L. 1758 kaznujejo nekega bolškega podložnika, ker je bil dal svoje javno pismo zunaj okraja napraviti, in ne pri svojem domačem notarju. Pod glavarjevim nadzorstvom obderžale so bile o-bčine svojo malo samoupravo in najniže sodstvo, kakoršno so imele u srednjem veku. Pravilnik (štatut) za Tolminsko iz XV. stoletja ohranil je bil svojo veljavo in je bil podoben pravilniku drugih občin na Frijulskem. L. 1586 sestavijo poseben pravilnik za goriško grofijo (popravljen 1. 1605 in 1651), in ta je veljal po zapovedi cesarja Ferdinanda II. tudi za druge z Goriškim združene okraje, tore i za Tolminsko. U XVI. stoletju zadobila je bila tolminska občina zelo važne pravice. Goriški zgodovinar Morelli piše, da jej je bilo dovoljeno usledi tridentinskih dogovorov za urejenje meje med Austrijo in Benečijo, da sme soditi svoje občinarje u drugi inštanciji glede mejnih prestopkov in glede dolžnosti za obrambo terdnjave u bolški soteski. Zato pa se je morala vlada zavezati, da prepusti dohodke vseh na Tolminskem ležečih gradov na korist te občine. (Te določbe neso prav jasne in nikjer se ne bere, da bi bila tolminska občina take pravice u resnici izverševala). Poleg tolminske bila je najvažnejša nemškorutarska občina, kakor se vidi iz tega, da je bila tudi ona posebej Čedadcem zastavljena (glej zgore str. 87). Nemškorutarski župan je imel precej veliko sodnijsko oblast nad svojimi ob-činarji in je bil zelo spoštovan. U ostalem je obstajala še vedno feudalna ustava, kakor u srednjem veku. Lastnik zemljišča bil je samostan, cerkev ali pa plemič: kmet ni bil druzega, kakor najemnik in rob teh lastnikov. Akoravno je bil zemljiški gospodar na Tolminskem večinoma grof. na Bolškem pa rosački samostan in nekoliko tudi vlada, vendar se je nahajalo poleg teh še mnogo manjših posestnikov po našej deželici. Nekateri teh plemičev so imeli svoje hiše na Tolminskem in so učasi tudi tam stanovali, navadno pa u Gorici ali Čedadu, ter hodili na Tolminsko stanovat samo ob letnem času. K takemu deželnemu plemstvu imamo prištevati: Dornberge, Formenti-ne (sprejete med deželne stanove goriške 1. 1541), Kneze (1541), Černce (1546), Čuke (1569), Breunerje, Coro-nine, Z eni 1 j er j e (1627), Nemizhofne (1737), Bravni-čarje de Braunthal itd. Tolminski grofi (Dornbergi, Breunerji in Coronini) bili so gospodarji zemljišča na Tolminskem; kot lastniki gospostva imeli so pravico terjati raboto od svojih podložnikov. Grofova zemljišča so ležala po vsem pravem Tolminskem in Cerkljanskem in Idrijskem, nadalje u Doblarju, u Kobaridu in po kobaridskem Kotu tjagor do Sedla, potem u Čezsoči in celo u Bolcu (neka planina, mlin in žaga). 33) Najteža za kmečke podložnike bila je rabota. Grofovi podložniki so morali 82 grofovskih zemljišč u dolini in na gorah obdelati, izorati, posejati, požeti in pokositi. Ysak podložni kmet moral je izorati sedem leh in pol, požeti pa tri lehe, kadar je prišla versta nanj. K setvi moral je vsak ra-botar poslati pojedno žensko. "Vseh rabotnikov za taka dela je bilo 82, t. j. na Kamnem 8, na Volarji 6, u Doljah 8, Zatolminom 6, u Žabicah 2, u Poljubinu 16, u Volčah 15, na Čiginju 9, na Kozarskem 6 in u Modrejcah 6. U jeseni je moralo 22 rabotnikov orati in žito sejati, u postu je moralo 8 rabotnikov sejati rž, bob, turšico (sirk, sorgo) in korenje (carotte); o sv. Mohoru je 24 rabotnikov sejalo repo, ka-pus in ajdo (saraceno). Za vse to, kakor tudi za privažanje gnoja, dajal je grof rabotnikom male darove. ' Grofovske travnike u dolini pokosili so navadno u pol dneva in zato so dobivali kosci 60 funtov težek sir, katerega so morali Kamenci grofu dajati od svoje planine Zaslap. Seno so posušili in pograbili o ugodnem vremenu u dveh poldne-vih in Poljubinci so morali seno domov speljati. Zato pa so smeli spomladi in u jeseni pasti grofove travnike Dobrave blizu Poljubinja. Te Dobrave užival je vedno najstarejši ud grofovske rodovine. Kositi so jih morali: Versenci, Poljubinci Modrejčani in Lomljani; grabsti pa: Idrijčani, Slapljani, Mo-drejani, Kozarščani, Čiginjci, Volčani, Zabičani in vsako drugo leto tudi Doljani. Travnike po gorah kosili so jedno leto Doljani, drugo pa Zatolminci, in za vsake domov pripeljane vlake sena plačal jim je grof po osem soldov. Tudi vino so morali podložniki grofu u raboto voziti iz Gorice u Tolmin. Ta rabota je bila precejšna, če se pomisli, da je grof tegnil vino tolminskim kerčmarjem. Da, celo u E ubij o in Vileš morali so Tolminci rabotati svojim grofom, ker so imeli Coronini tam doli svoja posestva. Ali to se je smelo k večemu dvakrat na leto zgoditi, in grof je moral vsakemu rabotniku petico darovati. Taka rabotanja bila so uzrok velikih pritožeb, da grof stiska in odira svoje podložnike. Še dandanes je povsodi znana pripoved o kmetica, ki je šel zjutra rabotat z lepim parom voličev, a zvečer prinesel le kožo domov. Vendar iz listin nam je znan le jeden primer, da se je 1. 1737 reški župan Jožef Bevek pritoževal soper preobloženje kmetov z rabotami od strani tolminske gosposke. Poleg Coroninov imeli so na Tolminskem največa posestva Formentini. Pripoveduje se, da ta rodovina izvira iz Ogerskega, ali že u XIII. stoletju jo nahajamo na Frijul-skem. Od todi se je razširila u XIV. stoletju na Tolminsko in postala član tolminskega plemstva. Tu se je večkrat odlikovala pri obrambi tolminskega gradu. L. 1623 pouzdigne cesar Ferdinand II. to rodovino u baronski stan s pridevkom „iz Tolmina in Bilj", (ker so si bili 1. 1606 tudi Bilje pridobili). Svojev kmete so imeli Formentini po vsem Tolminskem (in tudi u Čezsoči, kjer so jih kasneje Zemljerom prodali), toda u vsaki vasi le po jednega ali dva. 34) U XVIII. stoletju je bila ta rodovina zelo obožala in vsa njena posestva na Tolminskem prešla so u roke Coroninov. Druga važna plemiška rodovina na Tolminskem se je imenovala Locatelli detto Gibilino (ali „delle Gebelli-ni"), beržkone stranska veja korminskih Locatellov. Ta rodovina je prišla s koncem XVI. stoletja na Tolminsko in od nje se je odcepila okoli 1. 1690 druga rodovina Gran-denti. Locatelli in Grandenti opravljali so navadno službe za tolminskega grofa, bili so njegovi oskerbniki, kancelarji, notarji, pisarji itd. L. 1727 in 1728 nahajamo jih tudi kakor župane (decani) tolminske. U teh službah pridobili so si bili več posestev u Tolminu. L. 1771 je bil lastnik teh posestev komisar Jožef Locatelli. Tolminski grof je hotel tudi njega prisiliti u raboto zaradi njegovih posestev, pa ni šlo, ker Locatelli mu je naštel dolgo versto svojih prednikov od leta 1571 naprej, ki so vsi brez razločka uživali tolminska posestva kot svojo slobodno lastnino. Važnay plemiška rodovina u Kobaridu so bili Čuki ali Zucco iz Čedadav*) L. 1523, 29. oktobra, pouzdigne cesar Karol V. Jakoba Čuka in vse njegove naslednike u stan pa-latinskih grofov; 1. 1569 je bila ta rodovina sprejeta tudi med deželne goriške stanove. Njena posestva so ležala u Kobaridu, Staremselu, na Ternovem in sploh po „Kotu" (n. pr. u *) Urbar od 1. 1607 imenuje „Der Paradeyserisclie Gabriel Zuckh von "Wayden (Videm)". Stanoviščih), kjer je tudi sodstvo izverševala. U Kobaridu je imela svojo lepo hišo blizu farne cerkve, na kateri se še dandanes vidi gerb čukov, t. j. ptica čuk z letnico 1611. Razen teh omenjenih plemiških posestnikov bilo je še nekaj manjih, kateri so pa navadno prodajali svoja posestva Coroninom, tako da so ti skoro vse kmetije združili se svojo gosposko. Tako je kupil Peter Anton u drugi polovici XYIII. sloletja posestva od nekega Stochenraimba, ki so donašala vsako leto 267 lir in 10 soldov. L. 1773 kupi tolminski grof od gozdnega urada jeden „rut" u Trebuši. Grofi Montecucoli posedovali so že 1. 1675 zemljišča pri Kobaridu (n. pr. travnike Predel, Na vrhu, Predolina itd., katere je obdelaval nek Fant on). Pozneje so prodali ta posestva grofu Colloredu. L. 1714 je imela kneginja udova Montecucoli planino Podkuk u zalaških gorah. Teržaški grofi Petazzi so imeli svoja posestva na Idriji in u Cerknem (tu je obdelaval 1. 1727 njih zemljišče Bevek), katera so jim u začetku našega stoletja nesla 116 do 117 gold. na leto. Na početku XIX. stoletja imeli so veliko posestev nf* Tolminskem grof Colloredo z letnimi dohodki 330 gld. 35), Juh Anton 36), Brauničar in Juvančič. Kakor posvetni plemiči, tako je imela tudi vsaka cerkev svoj urbar, t. j. knjigo, u katerej je bilo natanjko zaznamovano njej pripadajoče posestvo, in koliko je dolžan od njega plačevati oni, ki ga je obdelaval. Te urbarje so sestavili in uredili večinoma u XVI. stoletju. Najstarejši urbar tolminske gosposke je od 1. 1591. Popolnoma urejen pa je bil tolminski urbar še le 1. 1607, ko so preuzeli Dornbergi tolminsko gospostvo. Kedaj je bil bolški urbar sestavljen, ni znano (beržkone 1. 1524). Izvestno pa je, da je imel le malo posestev, ker je bilo skoro vse bolško zemljišče lastnina rosač-kega samostana. Yendar je pripadalo bolškemu glavarstve-nemu urbarju tudi nekaj posestev u Kobaridu, Staremselu, Kredu in u Potokih. Nadalje so plačevale bolškemu urbarju najemnino sledeče planine: Goričica, Kernica, Gozdec, Globo-ta, Vuršica (Buščica), Polovnik, Golobar in Zagrebeni. Med zunanjimi cerkvami je imela najbogatejši urbar ro-sačka, katerej so pripadale vse že u XI. stoletju darovane vasi. Razen tega pa je imel tudi samostan S. M a ri a in Valle u Čedadu nekaj posestev u kobaridski dolini in na Livku. Ročinjska cerkev kupila je bila 1. 1588 od če-dadske rodovine Cottis planino „Na krasi" verh Drežnice, in dobivala je od nje kot najemnino vsako leto 15 liber sira. L. 1709 kupili so to planino kmetje iz Ravni j. Tudi domače cerkve dobile so počasi svoje premoženje, nekatere veče, nekatere manjše. Ta posestva so narastla iz pobožnih zapuščin. Premožni lastniki zemljišča zapustili so na smertni postelji za izveličanje duše po kojo njivo, planino ali kak mlin bližnji cerkvi, toda s pogojem, da se ima za vo-lilca toliko in toliko „večnih maš" opravljati. 37)—Tolminska farna cerkev je imela n. pr. vso cerkveno desetino u Tolminu in Doljah, le da je morala od te 28 lir kapitulu plačevati. Nadalje so bile lastina tolminske cerkve tri njive in dva travnika. Poleg najemnin, katere so morali kmetje zemljiškemu gospodarju plačevati, in poleg cerkvenih desetin, ki so se plačevale čedadski cerkvi, tlačili so poljedelce še precejšnji d e r-žavni davki. Zemljiški in obertnijski davek je ostal deželnemu knezu tak, kakoršen je bil u srednjem veku. Yerh tega pa je upeljal cesar Ferdinand 1. 1524 še davek za bram-bo proti Turkom. Ta davek je moral vsak plačevati in celo težaki in dekle so morale prinašati svoje vinarje. L. 1532 razdelijo z nova davek in preračunijo, da ima vsak kmet (s celim „gruntom") plačevati po 80 krajcarjev, vsak manjši najemnik primerno po velikosti svojega zemljišča, bajtar pa po 8 krajcarjev. Ker se pa pri tej razdelitvi ni gledalo na različno dobroto zemljišča, zato ni bil davek pravično porazdeljen. Da bi to mogoče bilo. trebalo je upeljati splošen kataster ali zemljiško knjigo, u kateri bi bilo vsako pojedino zemljišče narisano, s številko zaznamovano in po svojih lastnostih opisano. Ysak je moral natanjko naznaniti svoja posestva in dohodke, ker so žugali, da oduzamejo, kar bi kdo zamolčal. Tako so vsaj deloma uredili davkarsko knjigo od 1. 1537 do 1542. Pri tej priliki so našli, da ima vse Tolminsko in Bolško obdelane zemlje 593 zemljišč (ali terrenov, vsako po 12 kam-pov ali 36*5 arov) in 6 karnpov, t. j. 9041 austrijskih oralov, tore jedno dvajsetino vsega poveršja. Od tega bi bilo imelo Tolminsko plačevati 1371 goldinarjev zemljiškega davka. Ali tolminski kmetje so se močno branili davek plačevati, rekoč da je plemstvo dve tretjini vsega davka le na kmete navalilo. Morala je priti cesarska komisija kmete mirit. Ali komaj jih je bila malo potolažila in je bila odšla, že so začeli zopet godernjati, ker so se davki vedno spreminjali, in ker so se bali novih sleparstev. Tolmincem so se pridružili tudi kmetje po goriški grofiji, ali dosegli neso nič druzega, nego da so izgubili pravico sodelovanja pri razdelitvi davkov. Kataster od 1. 1542 bil je tako nepopolen, da so ga mo- rali vedno popravljati, in da so ga še le 1. 1587 nekoliko uredili. Toda število obdelanih zemljišč je vedno rastlo in zato so morali 1. 1615 zopet začeti pregledovati kataster. To pregledovanje vleklo se je pa skozi celo stoletje. Posebna težava je nastala 1. 16ii7, ko so izpustili iz katastra kameral-na posestva na Tolminskem (in ostalem Goriškem), čeravno so se bili poprej deželni stanovi le s tem pogojem splošnemu davku podvergli, da se tudi kameralna posestva primerno ob-dačijo. Se le 1. 1642 se uda cesar Ferdinand III. pravičnim zahtevam stanov. — L 1626 začeli so zopet pobirati od vseh podložnikov izreden davek za vojne stroške. L. 1686 upeljali so tudi na Goriškem štempeljski davek za vsako javno pismo. Ob času nesrečnih vojna proti Turkom na Ogerskem 1. 1691 in 1693 terjali so zopet izreden davek od vsake glave. U XVIII. stoletju nadaljevali so z nova brezkončno urejevanje in popravljanje davkarske knjige. Ko so zadnjič 1. 1762 do sklepa prišli, pokazalo se je, da je vlada u štirnaj-stih letih davek sedmerokrat pomnožila. Cesar Jožef II. je hotel davek popolnoma preustrojiti. Po zapovedi njegovega dekreta od 15. decembra 1785 podalo se je naslednjega leta nad 60 zeniljemercov na Tolminsko in Bolško z nalogo, da s pomočjo nekaterih domačinov pregledajo in popravijo „mape" ter preiščejo rodovitnost vse obdelane zemlje. Čeravno je bilo to leto nenavadno deževno in tore za tako preiskovanje neugodno, doveršila je vendar delalnost zemljemercov svojo . nalogo. Tako je bil kataster 1. 1786 na novo urejen in naslednje leto pregledan. Zemljišča so razdelili po dobroti «na tri verste in upeljali so zraven še hišni davek. Po tem so preračunih, koliko bi moral vsak posestnik plačevati od svojih zemljišč in hiš (na vso goriško deželo je prišlo 90.497 gl.). Dasiravno je po Jožefovi smerti tudi glede davka večinoma vse pri starem ostalo, kakor je bilo za časa cesarice Marije Terezije, vendar je ohranil kataster od 1. 1786 svojo veljavo še do novejših časov in služil je za podlago vsem poznejšim preraČunjevanjim davka. Pri takih gospodarstvenih razmerah ne more se govorifi o blagostanju našega ljndstva u preteklih treh stoletjih. Verh tega so še hude beneške vojne in mnoge prirodne nesreče ovirale razvitek gmotnega napredka. L. 1511, 26. njarca, ob 3 urah in 42 minutah popoldne, stresla se je zemlja-p o vsem Frijulskem, Goriškem in Kranjskem tako hudo, da se je mnogo hiš, cerkva in gradov posulo (tudi Kozlov rob je bil zelo poškodovan) *). Jednako se je čutilo tudi dve naslednji leti mnogo manjših iu večili potresov. Istega leta 1511 razunela se je bila strašna kuga po vsem Frijulskem. Na Tolminsko se je bila pa še le 1. 1532 razširila. L. 1542 zaukaže goriško-tolminski glavar Franc Thurn, da se ima na tolminsko - kranjski meji (kakor tudi proti Yipavi in Senožečam) gost kordon postaviti in prehod dobro zabraniti, ker je bila po Kranjskem kuga razširjena. L. 1562 prikazala se je kuga tudi na Tolminskem, iu Cedadci so hitro zaperli podboneško cesto. L. 1549, 13. aprila, padlo je neizrečeno veliko snega po vsem Frijulskem. Naslednje leto bila je zima zelo huda in dolga. L. 1551, 6. oktobra, utergali so se oblaki nad Frijulskem in povodenj je napravila veliko škode. L. 1554 bilo je zopet neizrečeno veliko snega. U letih 1597, 1598 in 1599 prikazalo se je bilo mnogo volkov, ki so se z gor nizko u doline podajali. L. 1595 morali so zapreti bolški okraj, ker je žugala nevarnost, da se u njem kuga uname. Julija meseca 1. 1598 zaunela se je res kuga po vsem Bolškem in Kobaridskem, tako daje veliko ljudi pomerlo. Z začetkom meseca augusta zaprejo Čedadci vse poti na Frijulsko, ali kljubu temu se razširi kuga tudi u Čedad in njegovo okolico. U letih 1628 in 1629 nastala je bila velika lakot po vsem Goriškem. L. 1634 razširila se je bila kuga iz Kranjskega na Tolminsko,- L. 1682 bila je zopet huda letina za goriško grofijo, ali Tolminsko ni terpelo lakoti ker je imelo dobro letino. Zato so prihiteli Tolminci z vsakoverstnim živežem Goričanom na pomoč in so rešili marsikoga gotove sjnerti. Pri takih okolnostih ni moglo poljedelstvo na Tolminskem skoro nič napredovati. Neobdelan svet se ni mogel spreminjati v njive i i travnike, ker vlada in gospostvo sta razglasila gozde za svojo lastnino. Drugače je bilo u onih vaseh, katere so bile u preteklih stoletjih Benečanom podložne. Beneški senat dovolil je Livčanom že 27. aprila 1613 in Breginjcem 25. junija 1614, da smejo svoje občinske pašnike in gozde potrebiti, ter u travnike in polja spremeniti. Samo zavezati so se morali, da ne posečejo visokih debel u gozdih, ker ta so se morala ohraniti za potrebe arsenala in ladjodelalnice u Benetkah. *) P. v. Radios, Das grosse Erdbeben in Krain im J. 1511.— Tudi Tolminci so bili začeli početkom XVII. stoletja gozde trebiti in „novine" delati, ne da bi hoteli od teh kak davek plačevati. Ali 1. 1628 prepovedala je vlada silno ostro tako trebljenje. Do takrat napravljene novine bile so sprejete u urbar od 1. 1633. Sicer so pa bile te novine večinoma le sredi gozdov iztrebljene senožeti in so obsegale red-kokedaj prave travnike ali njive. Na majhno korist poljedelstva, pa na veliko škodo občega blagostanja bilo je deljenje celih zemljišč na manjša posestva, kakor je bilo to u pretečenih stoletjih zelo navadno. S tem se je sicer doseglo nekoliko boljše obdelovanje zemlje, ali premožni kmeti so ginili vedno bolj in mesto njih množili so se mali posestniki, ki se neso mogli vselej pošteno preživeti. Poleg kmeta, posestnika celega zemljišča ali grunta, nastali so sedaj r u ta r j i, polovica rji, košani in o šefa i vn i ki, ki so imeli samo tri četertine. polovico, četertino ali celo le osmino celega zemljišča. Rut se je imenoval sploh položen, iztrebljen svet, kder je poprej gozd rastel. Košana-rije omenjajo se mnogokrat u tolminskih urbarjih. Kar se tiče poljskih pridelkov, sadili so Tolminci to kar u srednjem veku. Začeli so vedno bolj opuščati lan, ker je vsled velikih mrazov rad pozebal, in oves, ker so se bila zemljišča zboljšala za žlahtnejše žito. Nasproti se je razširila tudi na Tolminsko ajda, katere so sejali dve versti, imenovani „slovenka" in „tirolka". Po uzgledu Frijulcev, ki so začeli že okoli 1. 1600 turšico (sirek) sejati, poprijeli so se tudi Tolminci tega žita in so ga sejali od leta do leta več. Krompir (na Bolškem „čompe" imenovan) začeli so še le koncem preteklega stoletja saditi. Za pouzdigo poljedelstva in živinoreje se je nmogo trudila cesarica Marija Terezija; po njenem prizadevanju ustanovilo se je 1. 1765 „kmetijsko društvo" u Gorici, ki je kmalu razširilo svoje delovanje tudi na Tolminsko. Glavni živež in največe dohodke pa je dajala ljudstvu živinoreja. Njeni pridelki (mleko, sir, maslo in volna) bili so jedina podpora ubozega kmeta. Ali za napredek živinoreje, za zboljšanje plemena in za pouzdigo sirarstva storilo se je toliko, kakor nič. Ysa domača živina bila je vedno jed-naka: goveda so uvažali na Tolminsko s Kranjskega, prašiče pa iz Frijulskega. Jedino kar se je u preteklih stoletjih za živinorejo storilo, bilo je zboljšanje paše in kerme. Tolminsko je slovelo od nekdaj po dobrih pašnikih. Zato so imeli Benečani navado svoje čede čez mejo na tolminske gore na pašo goniti. Za odškodnino plačevali so le nekaj malega dotičnim kmetom. To razvado pa je ostro prepovedal glavar France Thurn, da bi ohranil občinske pašnike na korist domače živinoreje. Usledi neprestanega trebljenja gozdov nastalo je mnogo novih pašnikov in senožetij. Glede dobrega sena slovel je v zlasti Kolovrat. Tu so bili Livčani po dovoljenju od 1. 1613 iztrebili mnogo senožetij in pridelovali so toliko sena, da so ga vsako leto mnogo prodajali u Kobarid, ter sploh na Tolminsko in Bolško. Le škoda, da je kmečka kratkovidnost zapravila mnogo občinskih pašnikov. U XYIII. stoletju začeli so bili namreč prodajati zasebnikom one dele občinskega sveta, kateri jim neso bili neobhodno potrebni za prerejenje svoje živine. To so tolminski grofi po mogočnosti zabranjevali, ali 1. junija 1754 odloči cesar Franc I. na poročilo svojega komisarja grofa Harrscha, da naj ostanejo vse občine u mirnem posestvu in uživanju tistega občinskega sveta, katerega rabijo za svoje namene, in da smejo tore tudi prodajati pašnike, ako jih ne potrebujejo za svojo domačo pašo. Najslabše pa se je gospodarilo u preteklih stoletjih z gozdi. Se u srednjem veku so bili vsi naši hribi do precejšne višine pokriti z gostimi gozdi, večinoma mecesnovimi in smrekovimi. U preteklih treh stoletjih pa se je zmanjšala z gozdi obrastena poveršina več kakor za polovico. Zgodilo se je večkrat, da so pastirji zapalili jelove gozde, in da so usledi tega ostali goli celi obronki. To velja zlasti o Bolškem, kjer je uničil velik požar ves krasni gozd na podnožju Velikega verha (Rombona). Takim nesrečam pridružilo se je hudobno (na beneški meji) ali nepremišljeno sekanje gozdov in pohlepnost vlade, ki je hotela iz gozdov, katere si je sebi lastila, u kratkem času kolikor mogoče velik dobiček imeti. L. 1533, 1. novembra, ustanovi cesar Ferdinand I. gozdni urad za goriško grofijo, Kras in Istro ter postavi za ver-hovnega gozdnarja Hier onima d i Zara. Ta nova gosposka je imela pregledati in opisati vse cesarske gozde in poročati, iz katerih bi se moglo kaj dobiti s prodajo u Benetke. Mnoge občine so se bale naznaniti svoje gozde, da bi jim ne bilo treba od njih davkov plačevati, in zato je deržava razglasila te gozde za svojo lastnino. Tako so zlasti Bolčani izgubili skoro vse svoje gozde. Da bi tolminske in bolške gozde lože u denar spravil, zapove cesar Ferdinandi. 1536, naj se izveršijo vse priprave, da se izpelje po Bolškem terdna cesta, in da se Sočina stru- ga tako uravna, da bode za plavljenje derv sposobna. *) XJ komisijo izvoli Ferdinand Nikolaja Thurna, glavarja gra-diščanskega, kot predsednika, in kot izvedence Krištofa Praunfalka, oskerbnika u Aussee, Vilhelma iz Moos-heima, Martina Čota (Zott), Mihela Meilingera in naddervarja mojstra Janeza pri solarstvu u Aussee. L. 1544 je bil gozdni nadzornik za Goriško, Kras in Istro Martin Černoca. Za pouzdigo vladine kupčije z dervi u Benetke in sploh na Frijulsko izdela Černoca s pomočjo mojstra Yolfanka Patron a grablje in druge vodne stavbe za lovljenje derv na Soči pri Gorici. Cesar Ferdinand sestavi 4. septembra 1544 komisijo, obstoječo iz cesarskega svetovalca Yida Zollnerja (colninarja) u Mas s e nb ergu, grabljarja (Rechenmeister) ljubenskega; Yolka Hohenwar-terja, gozdnega nadzornika u Štiri; in iz grabljarjavtirolskega, z ukazom, naj se zbere u Gorici in pregleda Černočine stavbe in jih presodi; ob jednem naj predloži načerte, kako bi se dale še druge jednake stavbe ob Soči napraviti u pospeševanje vladine kupčije z dervi. **) Usledi te zapovedi nasvetuje komisija, naj se napravi blizu Tolmina še dvoje grabelj, za katerimi bi se derva ustavljala, in sicer jedne na Soči, a druge na Tolminki. To se je tudi u kratkem zgodilo. Razen tega so postavili še jedno žago za deske na Tolminki in drugo na Bači blizu njenega izliva u Idrijico. Potem so začeli Sočino strugo urejevati in odstranjati iz nje vse zapreke, da bi vse mogli po njej voziti plavi (flosi) od Kobarida do morja. Čeravno je k temu zelo primanjkovalo denarne podpore, vendar so u kratkem času potrebili Sočino strugo od Kobarida do Gorice, kjer je bila plavom najnevarnejša. Tako je bila sedaj Gorica z dervi obilno preskerbljena, in ostalo jih je še mnogo za zunanjo kupčijo. Iz vseh teh velikanskih priprav vidi se, da si je vlada obetala velik dobiček iz tolminskih in bolških gozdov. Vendar ta dobiček ni bil poseben, ker se vsa stv^r ni umno uravnala. Posekali so pač mnogo derv, in sicer ne glede na pravo potrebo, še manje pa na štedenje gozda. Zgodilo se je mnogokrat, da so posekana in pripravljena derva na mestu segni-la, ne da bi jih bili po vodi u Gorico splavili. *) „damit die Kaufleute und Handthierenden solchen Weg und Schiffahrt, auch wie die Holzschwemme gebrauchen möchten; das Uns selbst zur Mehrung unseres Kammergutes, auch zur Aufnahme (pouzdigo) unserer Länder und Leute in denselben Orten hocher-spriesslicli seyn wird." Muchar, Geschichte Steiermarks, VII. 417. **) Muchar, Geschichte Steiermarks, VIII. pg. 489. U XYIL stoletju so nadaljevali neusmiljeno izsekovanje tolminskih in bolških gozdov. Bolški glavar Jurij Filip Gera je pisal 26. maja 1616 u tem obziru pomilovalno pismo nadzorniku gozdov A r ar du. U njem spominje brezmiselno pokončevanje gozdov in pravi med drugim takole: „Milo se stori človeku, ko vidi toliko derv od prebivalcev Soče (Satche ?) brez potrebe posekanih, in ko opazi pokončevanje gozdov ne glede na germičje in mlada drevesa. Ker že ni u mojej oblasti, tako pokončevanje ustaviti (treba je za to najpriprav-nejših sredstev), prosim Vaše blagorodje, kateremu gre skerb za take posle, pridite nemudoma u te kraje in preglejte sami vso stvar.—Tudi hodijo Benečani od Nediže do „Rompet Ra-pida" u tolminskem glavarstvu in se poslužujejo ondešnjih gozdov, kakor bi bili njihova lastnina". (Morelli). S početka se je zdeio, kakor bi hotel gozdni urad tem opravičenim pritožbam zadostiti, ali počasi se je na vse to pozabilo. Tudi vladina zapoved od 5. aprila 1657, naj se tolminski in bolški gozdi pregledajo in potrebna sredstva za njih obrambo nasvetujejo, ostala je brez uspeha. Tudi go elementarne nesreče in malomarnost deržavnih gozdnih uradnikov prouzročile mnogo škode u deržavnih gozdih in vladina denarnica ni dobivala nič od njih. Še le pod oskerbništvom marljivega Fornasara bili so gozdi toliko podrastli, da je bilo zopet mogoče, derva sekati in ž njimi precejšno kupčijo začeti. Tega podjetja lotilo se je posebno društvo 1. 1662. Za-svoje potrebe napravilo je dvoje grabelj, jedne na Idrijici, a druge na T rebusi, iz tega vidimo, da so takrat najbolj sekali derva po izhodni in jugoizhodui strani Tolminskega. Omenjeno sekanje veršili so u veliki meri in to je donašalo vladini denarnici lep dobiček. Vse to in prirodne nesreče oslabile so bile bolške in tolminske gozde tako hudo, da je začela vlada zadnjič resno premišljevati, kako bi se dali ti gozdi zopet.pouzdigniti. Naj-pervo sredstvo je bilo to, da je vlada začetkom XVIII. stoletja nekatere gozde u „prepoved djala'' („bandisirala", zato se nahaja še sedaj poznamovanje „prepovednica" ali „u pan-tu"). U takih gozdih se ni smelo skozi nekaj let ne sekati, ne živina pasti. Tako razglasi tolminsko gospostvo 1. 1723 prepoved stanovalcem vasij: Volče, Dolje, Volarje, Kamno, Smast, Ladri in Idersko, da ne smejo pokončevati gozdov na Kolovratu in Matajorju. L. 1732 izda cesar Karol VI. nov „gozdni red", u katerem prepoveduje pod smertno kaznijo, drevesom verhe se- kati, u gozdih s koso travo seči, koze in ovce u gozde goniti in gozde zažigati. Usledi tega naroči gozdni urad u Gorici tolminskemu grofu, naj da razglasit svojim podložnikom nauk o gozdih u „italijanskem jeziku" (!). Ob jednem se je prepovedalo Kamencem, da ne smejo u Kolovratu sirovih derv sekati, nego samo suhe odpadle veje za svoje potrebe pobirati. Po cesarski naredbi začel je gozdni urad novo delalnost in pazil strogo, da se ne kvarijo „prepovedani gozdi". Iz tega pa so nastale velike sitnosti za podložnike, katerim je sedaj paše primanjkovalo. Zato so se začeli kmetje upirati naredbam gozdnega urada. Da, po nekaterih krajih se neso celo nič zmenili za njegove zapovedi, kakor bi ga niti ne bilo. Zato je moral gozdni nadzornik Vihtelič („von "VVich-tenstein") L 1736 tolminskega grofa prositi, naj svoje podložnike poduči, da imajo gozdni urad priznavati in spoštovati kot cesarsko gosposko, in da ne smejo brez ozira na njegove zapovedi gozdov kvariti, da drugače bodo kaznovani kakor protivniki cesarskih postav. Blizu jednako je naročila grofu tudi dvorna kamora 1. 1738. Ali grof sam ni bil posebno zadovoljen z gozdnim uradom. Terdil je, da urad daje u najem tudi neprepovedane gozde in take, ki očevidno spadajo pod njegovo gospostvo. Zahteval je, naj se z nova zmerijo in obmejijo prepovedani gozdi. To se je tudi zgodilo 1. 1736. Nadalje sklene gozdni urad meseca septembra 1. 1737 s tolminskim grofom pogodbo glede obmejenja pašniških in dervinskih pravic u prepovedanih gozdih na K emu, Matajorju, Kolovratu, u Slap išči in u Tolminski. Ali s tem še neso bili vsi prepiri poravnani. L. 1737 začne grof svoje in svojih podložnikov pravice u cesarskih gozdih poudarjati. Terdil je, da imajo vsi njega podložniki brez izjeme po vseh cesaiskih gozdih pravico pašnje, kar mu je prav lahko dokazati. Derva sekati po cesarskih gozdih pa naj bi imeli le tisti pravico, ki so jo že do sedaj uživali, in sicer za kurjavo brezplačno, za stavbe pa proti plačanemu dovoljenju. Take pravice imajo n. pr. občine S mast, Idersko in Sežid u gozdih na Kolovratu in Matajorju. Tako je grof tudi za se zahteval pravico uživanja („jus utile") u cesaiskih gozdih. Vlada je grofa pozvala, naj te svoje pravice dokaže. 8. oktobra 1741 odgovori grof, da te pravice nema u obče („in generale"), ampak le deloma, da sme namreč za potrebo derva sekati on in njegovi podložni.— Toda vse te terditve pomagale so malo grofu in njegovim podložnikom. Gozdni urad je tudi za naprej ostro pazil na vsak prestopek gozdnih postav. L. 1790 in 1791 je tožil Ka-mence, ki so bili poškodovali gozd u Kolovratu. Da bi se nepotrebno sekanje derv ustavilo, prepovedal je tolminski grof 18. januarja 1744, da se ne smejo derva na Beneško izvažati, in to pod kaznijo od 25 gold. za vsak voz derv. Nekateri, ki so to prepoved prestopili, bili so brez usmiljenja kaznovani. Ali tudi to ni dolgo pomagalo, ker pozneje so začeli Kotaiji zopet derva izvažati. Zato je moral grof 1. 1761 omenjeno prepoved ponoviti. Kako zelo so bili izgubili tolminski gozdi svojo vrednost, vidi se najbolje iz tega, da je bila vlada 1. 1763 za samih 1000 goldinarjev prepustila pravico, na Tolminskem derva sekati in plaviti, društvu Santo Businelli. L. 1767, 20. marca, sklene gozdni nadzornik Leonhard de Buglioni u Gorici pogodbo z omenjenim društvom na 28 let, da sme derva sekati po cesarskih gozdih na K emu, u Slapišči, u Tolminski, ob Zalaščici, u stari in novi Kneži, u Bači in na Petrovem berdu. Usledi te pogodbe smelo je društvo u omenjenih gozdih sekati les vsake verste (za stavbe, deske in derva) ter izvažati ga tudi iz dežele, ali vselej samo po nakazu gozdnega urada u Gorici. Vendar ima vlada pravico, jemati iz omenjenih gozdov potreben les za vse javne zgrade, ceste itd. Mlado drevje moralo je društvo štediti; smelo pa je u omenjenih gozdih tudi pasti, ali nika-bov ne koza, ki so bile popolnoma prepovedane, in le tam, kjer je bil še visok gozd, in ne tam, kjer so bila derva že posekana. Teh lepih pravic se je društvo Businelli popolnoma posluževalo. Pri tem podjetju imelo je tako sijajen dobiček, kakoršnega se neso bili družabniki nadjali. Cesarica Marija Terezija izda 1. 1771 nov gozdni red. U tem zapove, da se imajo derva nizko pri tleh sekati, in ne kakor poprej 1—2 metra više. Gozdne pleše naj se z nova zasadijo, goveda, koze in ovni se ne smejo pasti po gozdih; za tertne kole se ne smejo sekati veršiči, nego samo veje; takoimenovani majniki se ne smejo iz gozdov jemati; naj se samo po zimi seče in kader mesec pojema ; u gozdih se ne sme š kO»c seči, še manje pa ogenj kuriti. Vsaka družina naj vsako leto dvajset novih dreves zasadi. Marija Terezija je tudi priporočila razdeljenje gozdov in občinskih pašnikov, ker se na ta način gozdi bolj varujejo. Občinske pašnike so bili začeli takrat tidi zaradi tega deliti, da bi ne mogla živina na paši mešati se, in da bi se tako, sporazumejo se obojni stanovi, da hočejo vsak jedno tretjino stroškov predelske ceste preuzeti, za ostalo tretjino pa naprosijo cesarja Leopolda I. Vendar je moral še le cesarski komisar Korošce prisiliti, da so plačali svoj del in tako se je dobilo 15.000 gold. za cestne potrebe. Ali goriški stanovi so morali poleg svojega dela še mnogo dodati, da so vse potrebne stroške pokrili. Verhu tega preuzeli so u svoje posebno varstvo predelsko cesto od Kobarida do Devina. Ali kljubu temu neso goriški stanovi popravljali predelske ceste in ko je bila začela z nova razpadati, morala jo je vlada popravljati. Okoli 1. 1770 izdela goriški zgodovinar Rudolf Coronini načert, po katerem bi se imela popraviti vsa predelska cesta. Ker je počasi vsa skerb za to cesto vladi pripadla, zato je tudi postala iz deželne deržavna cesta. Razen predelske ceste ne more se skoro o drugih govoriti po našej deželici. Vsa ostala občila bila so le boljši ali slabši tovorni poti. Po vsem Tolminskem nahajali so se le trije zidani mostovi: pri Kobaridu čez Sočo ter pri Sv. Luciji čez Sočo in Idrijico. Ali 1. 1758 posuje se stari koba-ridski most. Zato so zacelil. 1759 nov most zidati in so ga tudi srečno doversili I. 1750. Vse občine od Podbele do Podme-lec morale so rabotati za novi most. Tudi vse cerkve teh občin so morale prinesti svoj delež za njegovo izveršitev in morale so celo denar posoditi na račun dotičnih občin, ki so tudi obresti od tega posojila plačevale. Vsi stroški za ta most so znašali 1381 lir in 19 krajcarjev. Cesar Jožef II. zapove 1. 1781, naj se napravljajo tudi „občinske ceste". Ali kakor večina drugih njegovih zapovedi), tako se tudi ta ni izpeljala. Zaradi tega ni imelo Tolminsko do najnovejšega časa razen glavne ceste nobene druge, nego samo nekaj voznih poti. Med temi bil je izvestno najvažnejši oni od Sv. Lucije ob Bači u Železnike in drugi, katerega je bil dal grof Attems 1. 1690 iz Trente u Boleč izdelati. Z novo sočko cesto bilo "je Tolminsko pervikrat zjedi-njeno z Gorico in o4, sedaj naprej začelo se je vedno bolj prištevati goriški grofiji. Natorno je, da je sedaj tudi njegova kupčija dobila drugo smer. Vendar Tolminci neso mogli pozabiti svoje stare kupčije z Benečani in zato so tudi pozneje radi pošiljali svoje blago u Čedad in Videm. To pa ni bilo Goričanom po volji, ki so hoteli vso kupčijo le na svoje mesto potegniti. 1 Zato prepove 1. 1628 goriški glavar Tolmincem, da ne smejo več prodajati Benečanom sira, masla, sala, telet in dru- gih pridelkov. Ali proti tej zapovedi rekurirajo Tolminci tako-Ie: „Goricam, katerim prodajamo svoje živinske pridelke, zahtevajo od nas, naj bi samo njim dajali svoje blago, in vendar nesmo mi nikoli terjali, da bi oni samo nam svoje vino prodajali. Prepoved, zunaj dežele kupcevati, pomeni za nas toliko, kakor ukaz, da moramo svoje pridelke tisti kup prodajati, kakor ga bodo Goričani določevali, in da ne smemo več sala in masla pridelovati, kakor ga bodo Goričani porabiti mogli".—Goriško glavarstvo sicer ni hotelo svoje zaslepljenosti pripoznati s tem, da bi bilo to prepoved preklicalo; pač pa je opustilo skerb za izpolnjevanje svoje prepovedi, tako da so mogli Tolminci zopet svoje blago prodajati, kamor jim je bilo drago. Kakor izvozna, tako je postajala tudi uvozna kupčija zmerom važnejša. Kakor so Tolminci svoje žito iz Gorice ali Čedada vozili, tako Bolčani s Koroškega. Ker u svoji gorati deželici neso mogli dospeti do posebnega blagostanja, dovolijo jim koroški stanovi z razglasom od 27. junija 1594 oslo-bojenje mitnine za vse blago, ki je bodo na Koroškem kupili. Temu nasproti morali so se Bolčani zavezati, da bodo smatrali to oslobojeoje le kot izjemno, katero more dežela zopet preklicati. Domačo kupčijo pospeševali so mnogo letni sajmi in tergi ob času cerkvenih praznikov. K starim sajmom srednjega veka pri farnih cerkvah pridružili so se bili u XVI. stoletju še štirje zelo važni in mnogo obiskovani pri Sv. Luciji na mostu. Tu so bili 1. 1612 dozidali novo cerkev Marije Device in sv. Lucije. Ker je bila ta cerkev ubožna, dali so od volčanske farne cerkve jeden sajem k novi podružnici. Ker pa je Sv. Lucija natomo središče Tolminskega, razvili so se tu u kratkem času štirje sajmi ob štirih letnih časih, katere je ljudstvo le priprosto „štmavre" imenovalo po starem svetolucijskem svetniku sv. Mavru. Za varstvo teh sajmov moralo se je plačevati tolminskemu oskerbniku, sodiji in biriču. L. 1762 začeli so Volčani svoj sajem nazaj zahtevati in iz tega so nastali veliki prepiri. Ker so pa Mostarji dokazali, da so nekateri sajmi še le pri sv. Luciji začeli, ostalo je vse pri starem. Mnogo dobička prinašala je Tolminskemu, in zlasti Bol-škemu, tudi prehodna kupčija. Kakor u srednjem veku, tako so Gorenjci tudi u preteklih stoletjih čez Tolminsko tergovali z Italijo. Pri tem so se služili stare kupčijske poti, dokler ni cesar Karol VI. odperl teržaško-dunajske ceste čez Kras. Od takrat pa se je nekdanja zveza med Gorenjci in Tolmin- ci popolnoma pozabila. Le Cerkljani so še kaj malega občevali se svojimi sosedi. Na drugi strani pa je bila začela po novi sočki cesti živahna kupčija med Goriškim in Koroškim. Korošci so radi hodili po goriška vina in nasproti so prodajali Goričanom že-leznino in lan. Usledi te žive kupčije začela je bila tudi obertnija napredovati. Največi dobiček od prehodne tergovine imeli so pa stanovalci ob glavni cesti. Uzdignile so se kerč-ma pri kerčmi. ki so skerbele za telesne potrebe voznikov in njih živine, pa tudi za potrebno priprego u stermih klancih. Tu pa tam ob cesti videl si velikanske hleve, u katerih je dobivala vozua živina z vozovi ured svoje prenočišče. Začelo je živo občevanje in kretanje po glavni cesti, po kateri je bič neprenehoma pokal. In tuji kupci ter njih vozniki puščali so lep denar u deželi. Od kupčije pa je hotela tudi vlada imeti svoje koristi in zato je ustanovila ob cestah svoje mitnice. Razen že omenjenih colnij ob predelski cesti imela je vlada še drugo u Bači že od 1. 1544. Tu se je moralo plačevati od goveje živine, katero so gonili s Kranjskega na Tolminsko, ali pa skoz Tolminsko na Italijansko. L. 1725 ustanovijo cesarsko mitnico Na mostu pri sv. Luciji, ali tam so poberali mitnino komaj 6 let. L. 1759 preuzame vlada od tolminskega grofa mitnico na Kneži (Grafenbach) in 1. 1767 ustanovi novo mitnico Podberdom (u zvezi z mitnico u Železnikih). Razen teh imel je tudi tolminski grof svoje mitnice: u Tolminu, na Kneži (do 1. 1759) in na Bači. Vsaka mu je nesla po blizu 120 gold. na leto. Nad mitnico u Tolminu postavil je bil cesarskega orla; ali 1. 1780 mu zapovedo, da mora postaviti svoj gerb nad svojo mitnico. Usledi pogodbe od 1. 1757 imel je grof pravico le od konj in živine „tretjega reda" mitnino poberati; vendar je zahteval na Bači mitnino od vsake živine, tudi od take, ki je le skoz deželico šla. Ko se je to grofu prepovedalo in so ga opomnili na pogodbo od 1. 1757, rekuriral je in prosil, naj mu puste njegove stare pravice in navade. L. 1775, 15. julija, odpravi vlada vse zasebne mitnice; ali grofje terdil, da o tem nič ne ve, in je pobiral mi.nino na Bači poslej, kakor prej, dokler mu ni vlada tega ostro prepovedala. L. 1725, 29. augusta, uredi graška vlada mitnino na Tolminskem. Po tarifu ob tej priložnosti izdanem moralo se je plačevati od vsakega teleta, ovce, ovna ali koze, na Goriškem ali zunaj dežele prodane, po 1 sold; od vola ali krave sta se plačala 2 solda; od čede volov s Kranjskega ali Goriške- ga prignane, ako je šla skozi Tolminsko, so plačevali 2 sol-da; če je bila na Tolminsko pripeljana in potem iz dežele prodana, 4 solde in 1 denar (vinar). Od vsakega konja, naj se u deželi ali zunaj dežele proda, plačevali so 4 solde in 1 denar, od vsake kože 1 sold, od jedne gnjati in od svinjske masti 1 sold, od boha s Kranjskega pripeljanega in na Goriško ali zunaj Goriškega prodanega 2 solda. Ako so Tol-minci svoje blago in živino na Goriško prodajali, ni jim bilo treba plačati nič mitnine. Kadar so pa svoje blago in živino zunaj grofije prodajali, morali so plačati mitnino, kakor drugi kupci. Ali kljubu tem colnijam in mitnicam kupčevali so ljudje skrivej, ne da bi plačali omenjeni tarif. Tihotapstvo se je u našej deželici močno širilo, posebno še zato ker je bilo Tolminsko na beneški meji. Že 22. decembra 1594 dobi oskerb-nik tolminskega glavarstva Nikolaj (imenovan Baldasar) Rašar (Rassauer) iz Gradca povelje, naj obustavi neprene-hano tihotapstvo svojih tolminskih podložnikov, zlasti pa kerč-marja u Cerknem (von Kirchhaimb). Ta je skrivaj kupče-val z vinom na veliko škodo vladine denarnice. *) Toda uklju-bu takim zapovedim ni bilo mogoče tihotapstva na Tolminskem zatreti. Ob času Marije Terezije ustanove „finančno stražo," in tako dobi tudi Tolminsko nekoliko takih mož. Kot finančne postaje odločili so Kanin o (kjer je stanovalo 10 financov u ondašnjem mlinu), Robič in Sedlo (2 revizorja in 4 kor-donisti). L. 1786 prestavijo finance iz Sedla Podbelo in od Robiča u Kred. Glede obertnije preteklih stoletij mora se u pervi versti pohvalno omeniti mala domača obertnija, ki se je z vsem pečala, kar je bilo kmetu treba na orodji in na obleki. Takrat neso še poznali navade, da bi si bil kedo kupil svojo obleko ali svoje navadno kmečko orodje. Samo kovačije, mlini, strojarije za kože, valjalnice za sukno in klobučarije delale so za kmeta stvari, katerih si ni znal vsak sam napraviti. Zlasti suknarstvo in platnarstvo cvetlo je na Tolminskem u XVI. stoletju, ali u XVIII. stoletju je vse to propadlo. Med večo obertnijo moramo šteti obdelovanje rud, katero je bilo u preteklih stoletjih na Tolminskem prav lepo začelo in se je bilo precej razvilo. U Idriji so živo srebro *) Formentini, Sunto di alcuni documenti del secolo XVI. u goriškem koledarju kmetijskega društva 1859. vedno obilnejše kopali in unietnejše topili. Ta obertnija se je zlasti pouzdignila, odkar je nadvojvoda Karol 1. 1580 rudnik u oskerbništvo vlade sprejel. Tolminski grof je moral skerbeti za potrebne delalce, in tako so dobivali Tolminci lep zaslužek. U XVI. stoletju začnejo u Trenti železno rudo kopati. Ivan Gibellino in Gregor Kumar lotita se tega podjetja in napravita lastne fužine. Nadvojvoda Karol dovoli 1. 1579 potrebna derva iz cesarskih gozdov. Ali kljubu temu rudnik ni donašal posebnih dobičkov, ker trentarsko železo ni moglo konkurirati s koroškim in kranjskim. Rudnik preide skoro u druge roke; 1. 1624 so ga imeli baroni „de Grotta". Od Zemljerjev ga dobijo nazadnje Attemsi. Grof Herman Attems trudil se je mnogo za ta rudnik. Na svoje stroške da napravit šest ur dolgo vozno pot iz Trente u Boleč. L. 1690 da sezidat cerkev Marije Device Lavretanske za ru-dokope in 1. 1693 ustanovi onde poseben beneficij. Attems je navadno u Trenti stanoval in sam delo vodil. U svojem testamentu od 27. marcija 1693 določi, da ima rudnik vedno ostati kot lastnina pervorojenega sina u rodovini njegovega unuka Henrika Attemsa in njegovih potomcov. Po takem prizadevanju je poprej divja trentarska dolina u kratkem oživela. Pervi delalci so bili vojaški in jetniški begunci, nekateri celo iz laških Tirolov. Zato je menda tudi kraj dobil ime Trenta po laškem Trentu ali Tridentu u Tirolih. Delalci u rudokopuv postavijo po dolini svoje koče in utemel^ lastne družine. Železne palice iz Trente bile so znane po vseh primorskih kovačijah. Ker pa trentarsko železo zaradi prevelikih stroškov pri kopanju u tako oddaljenem kraju ni moglo z drugim konkurirati zato prodajo Attemsi rudnik okoli 1.1750 nekemu S i 1 b erna glu. Ali tudi ta ni imel boljšega uspeha, in zato opustil. 1778 popolnoma kopanje železa. Od takrat se razkrope delalci na vse kraje, samo nekaj družin ostane u Trenti. Te pa se na malo rodovitnih tleh neso mogle drugače preživiti, nego da so zame-nile rudarsko kladivo s pastirsko palico in začele živino rediti. Tudi zadnji trentarski beneficijat Franc Vaclav Lu-cenperger (1721—1781) postal je u pravem pomenu besede pastir, da se je mogel preživiti po prenehanju rudnika. Ljudstvo ga je sploh le „Trentarja" imenovalo in ve še mnogo o njem pripovedovati. Po njegovi smerti ostali so Tren-tarji 77 let brez duhovnika. *) *) A. Červ, „Glas" 1874, podlistek št. 42—50. L. 1684 najde kobaridski davkar Janez Winkler železno žilo blizu Kobarida. Ali nihče se ni lotil kopanja, da bi bil porabil to najdbo. (Tudi 1. 1874 se je poročalo, da so naleteli na bogato železno rudo pri Kobaridu.) U drugi polovici XVII. stoletja hotel je grof Anton Lanthieri na meji Goriškega in Koroškega (tore u Logu?) napraviti papirnico in predilnico za volno, ali oboje mu je spodletelo. Bolj srečni so bili nekateri Hamburžani, ki so ustanovili 1. 1772 u T rebusi tovarno za steklenice iz černega stekla, da bi u njih razpošiljali španjolska vina. Ylada je dovolila za potrebe te tovarne derva iz svojega gozda ob potoku Trebuši. Na koncu preteklega stoletja našli so bili u Trebuši celo sreberno rudo. Nekteri podjetniki lotili so se kopanja, ali ob času francoskih vojna opustilo se je to. Se le pred nekoliko leti so našli zopet rov in ga uverstili med druge idrijske rudnarije. L. 1787 so bili začeli Nemci svinec kopati kakih 20 minut nad Ore likom pri selu, ki se še sedaj imenuje „Na Nemcih". Ti Nemci so bili tudi uzrok, da se je u Orehku sezidala cerkev sv. Ubalda. Ko se je pozneje rov zasul, neso več nadaljevali kopanja. Od zunanje omike našega ljudstva poglejmo na notranjo, duševno in versko. Čeravno je bila vera naših Tolmincev u obče rimsko-katoliška, vendar je imela u preteklih stoletjih še neke posebnosti, katere je zdaj že izgubila. Tako se vidi iz zapisnika cerkvene vizitacije od leta 1767, da so na Bukovem po obhajilu dajali obhajancem vina da so si splaknili usta. 38) Pri vizitaeijak drugih cerkva se to ne omenja, tore ni mogoče vedeti, ali je ta navada obstajala tudi po drugih krajih na Tolminskem.—Peta cerkvena zapoved se ni glasila tako, kakor dandanes, nego: „Ti imaš od-rajtovati zapovedano desetino in kvartež". Tako so nekateri duhovniki še u novejšem času učili. Razen tega pa nahajamo tudi u preteklih stoletjih sledove krivoverstva med Tolminci. Luteranstvo sicer ni bilo proderlo na Tolminsko, ali vendar nas spominjajo nekateri dogodki na-nj. Po noči 27. junija 1587 pripeljejo deželni sodnik kranjski in sedem brižinskih lovcev protestantovskega pridigarja Petra Koplenika peš iz Loke čez Cerkno u Tolmin, kder ga izroče glavarju u varstvo. Ko se je ta prepričal iz pokazanega ukaza nadvojvode Karla, da so zgrabili Kuplenika na njegovo izrečeno povelje, poslal ga je na- prej u Gorico župniku Andreju Nepokoju in od tode je moral potem Kuplenik u Videm. *) Napredovanje luteranstva mislil je nadvojvoda Ferdinand najbolje s tem zaprečiti, daje upeljal po svojih deželah cerkveno inkvizicijo. Prašal je svojega namestnika na Štajerskem, la-vantinskega škofa Stobeja, u katere dežele bi bilo potrebno inkvizicijo upeljati, in ta mu je odgovoril, da tudi na Tolminsko in Idrijsko (kakor sploh na Goriško), ker te so bile do sedaj še popolnoma proste luteranstva. Kljubu inkviziciji razširile so se bile slovenske prote-stantovske knjige tudi na Tolminsko, zlasti na Cerkljansko. Tu je bilo še okoli srede preteklega stoletja mnogo takih knjig med ljudstvom. Tolminski naddijakon ukaže, da imajo duhovniki paziti na take knjige in si jih prisvajati „pia frau-de". Ali ljudstvo je te knjige skerbno varovalo in tako so se nekatere še do naših časov ohranile. L. 1584 prikazala se je bila čudna verska sekta „ska-kačev" pri Sv. Luciji. Ta sekta je imela svoj začetek u neki bolezni, ki je bila u XIII. in XIV. stoletju po Nemškem ob reki Eeni zelo navadna. Mlade in stare zgrabila je-faeka zamaknjenost, ki jih je silila skakati in plesati. N# stotine ljudij je romalo od mesta do mesta in plesalo po vseh cestah, prepevaje svete pesmi. Taki ljudje so mislili, da je tako plesanje posebno Bogu dopadljivo delo. Mnogi so skakali in plesali tako dolgo, da so jim čevlji poknili in noge kervavele, ter pripetilo se je celo, da so nekateri od prevelikega truda na mestu obležali. Kot spomin na ono bolezen ohranila se je še do današnjega dne „procesija skakačev" u mestu Echternach na Luksemburškem. Proti koncu XVI. stoletja prikazali so se bili skakači tudi na Slovenskem invsicer pri sv. Duhu blizu Luč (pri Arnovžu) na dolenjem Štajerskem ter pii sv. Luciji na Tolminskem. Sočasni kronist nam opisuje svetolucijske skakače takole: „Ljudje obojnega spola letali so tja pa sim ter hiteli po vaseh od cerkve do cerkve, kakor bi bili z uma prišli. Tresli so se na vsem životu, ploskali in tolkli z rokami, delali so se plašljive, valjali so se nekateri po trebuhu, drugi po herbtu okoli cerkve in pretvarjali, kakor bi jih bil Bog tako naudihnil. Ali vendar so bili le brezpametni ljudje, ki so z besedami in dejanjem žugali duhovnikom, kateri so jih odganjali od tega neumnega početja".—Vse to se je godilo ravno takrat, ko so bili začeli pri sv. Luciji novo cerkev zi- *) Dimitz, Geschichte Krains, III. pg. 136. dati. Vso stvar so poročili verski komisiji u Ljubljano, in ta je začela veliko preiskavo proti svetolucijskim skakačem, ali ne ve se, kako je bila pravda iztekla. 39) Da bi se verski duh med ljudstvom pouzdignil, upeljali so takoimenovane bratovščine („confraternitates'1). To so bila društva, kterih udje so se zavezali pobožno živeti, skupaj moliti, s procesijo hoditi in romati. Izbrali so si posebno cerkev ali altar u njej (in po tem je dobila bratovščina svoje ime), ter so skerbeli za njegovo olepšanje, in da so se na njem maše brale za žive in mertve ude. Bratovščine so imele svoje zastave (po mestih tudi svojo obleko) in svojo denarnico, iz katere so podpirali uboge sobrate, dajali za sv. maše in plačevali stroške za ukupne procesije. Premožnejši udi zapuščali so navadno po kako njivo bratovščini in tako so nekatere prišle do precejšnega imetka. Cesar Jožf II. je razpustil vse te bratovščine ter ukazal, naj se njih premoženje zje-dini z občinskim. Število cerkva se je bilo u preteklih stoletjih na Tolminskem zelo pomnožilo. Zlasti u drugi polovici XVI. stoletja sezidali so skoro na vsakem hribčeku posebno cerkev. Mnogo starih cerkva so poderli in prestavili na pripravnejše mesto. Tako so postale nove cerkve u Šebreljah, u Kočah, pri sv. Luciji (1584—1612), na Libušnjem (1573) itd. Zlasti okoli Tolmina uzdignilo se je bilo vse polno malih kapelic, h katerim so po jeden ali dvakrat u letu procesije hodile. Ali te cerkvice so bile zelo zapuščene in prigodilo se je celo, da je živina u nje zahajala, ali pa da so kmetje seno in frodelj notre hranili. Zato je dal cesar Jožef II. vse te male cerkvice zapreti ali podreti in njih premoženje, ako ga je kaj bilo, pridružiti farni ali vikarjatni cerkvi. U Tolminu prenesejo 1. 1687 farno cerkev od sv. Urha pri Soči k Mariji Devici „Na ilovici" blizu terga, kjer še dandanes stoji. Tu je bila poprej romarska cerkev jednakega imena. Župnik Simon Vicentini. ki je bil 9. maja 1677 leta še pri sv. Urhu inštaliran, začel je širiti in popravljati cerkev Matije Device. Ko je bila gotova, posveti jo 1. 1687 teržaški škof Jakob F erdinand Gorizutti. Vendar je manjkalo novi farni cerkvi še mnogo stvarij. Tako je bil veliki altar le lesen, in še le 1. 1787 kupijo lep marmornat altar iz opuščene cerkve sv. Klare u Gorici. Razen tega pa je takratni župnik in dekan Janez Bonež še veliko storil za olepšanje tolminske cerkve. L. 1789 dal jo je vso popravit od zidarskega mojstra V o v k a iz Ajdovščiue. Glavno lepo-tičje popravljene cerkve je bila lepa sreberna monštranca u gotiškem slogu, darovana od neke florentinske gospe že okoli 1. 1500. L. 1798 kupi Bonež stolico za dekana pred altar-jem in sicer tisto, ki je poprej služila za sedež zadnjemu beneškemu dožetu. Nove farne cerkve so bile postale u Melcih, u spodnji Idriji ali Pri fari in nazadnje tudi u Šebreljah (samostalna kaplanija). U spodnji Idriji bila je fara že pred 1. 1556. Nemška Idrija („Idria mineralis") pa dobi svojega duhovnega 03kerbnika za rudarje 1. 1522. L. 1752 ločili so jo od spodnje Idrije in ustanovili u nemški posebno faro. L. 1792 pridružijo obe Idriji ljubljanski škofiji.—L. 1665 se dovoli D rež ni carjem („magna Dresniza") in Ladri-cem, da smejo na kerst nositi u bližnji Kobarid, mesto u oddaljeni Tolmin, pa samo kadar bi bila sila. Bolje je preustrojil cerkveno uredbo cesar Jožef. On je 1. 1782 popolnoma uničil duhovsko oblast čedadskega ka-pitula in postavil od njega neodvisne župnike. Zapovedal je tudi, naj se ustanove nove podružne duhovnije, imenovane „lokalije". Usledi te zapovedi dobili so svoje stalne duhovne sledeči kraji: Logje 1770, Čezsoča 1770, Grahov o 1772, Steržišče 1772, Orehek 1774, Libušinje, Livek 1781, Breginj 1784, Trebuša 1785, Borjana 1785, Sedlo 1785, Idrija pri Bači 1786, Ravna 1786, Sv. Lucija 1787, Roče 1 <87, Soča 1788, Pečine 1789. • Tudi u preteklih stoletjih ohranilo je bilo ljudstvo pravico izbirati si svoje župnike. Določeni dan zbrali so se ob-činarji na dvorišču farovža in izbirali so svojega dušnega pastirja „po svoji stari pravici in navadi". 40) Izid volitve naznani tolminski glavar čedadskemu kapitulu s prošnjo, naj izvoljenca poterdi. To se je navadno tudi zgodilo, ali vendar imamo dokazov, da kapitul tega ni hotel storiti (n. pr. 1. 1653 ni poterdil od Cerkljanov izvoljenega župnika Rejca, nego imenoval je Yerbanca). Župnik je potem izbiral in plačeval svoje pomočne duhovnike. Te je razpošiljal od časa do časa po vaseh, da so ljudstvo u verskih resnicah podučevali in mladino pripravljali za sv. Sakramente. To se je godilo u cerkvi, ako je bila u dotični vasi, ako ne, pa u kateri hiši. Duhovniki so po cele tedne ostajali u jedni vasi in med tem zlasti bolnike obiskovali ter delili jim Sakramente umirajočih. Razen teh pravih rednih duhovnikov pa je bilo po Tolminskem še vse polno takih, ki so smeli le mašo brati, in niso smeli sakramentov deliti, razen u sili. Taki mašniki („Messenstecher, Messenhaspier") hodili so okoli po vaseh, kjer so bile cerkvice, in so nagovarjali ljudi, naj jim dajo za maše, ker oni ne zahtevajo toliko, kakor drugi redni duhovni. Bili so zelo neomikani (neso znali druzega, nego mašo brati) in so se svojim nespodobnim obnašanjem ljudi pohujševali. Pa tudi slepili so jih včasih z blagoslovljenimi podobami, čudodelnimi molitvami, zagovarjanji itd. Od vsega tega nahajamo še dandanes mnogo spominov med našim ljudstvom. Ko je začel kapituiov naddijakon 1. 1737 stalno u Tolminu prebivati, lotil se je tudi teh mašnikov in jih skušal pripraviti k boljšemu, rednejšemu življenju. Ali delal mu je velike sitnosti zlasti nek Locatelli, od katerega se po Tolminu še dandanes mnogo pripoveduje. Tudi po odpravljenju naddijakonata 1. 1782 imel je tolminski dekan Bonež mnogo opraviti s temi mašniki. Ta je natanko opisal njih pohujšljivo življenje 2. septembra 1786. *) Imenuje jih „schwärmende Priester" (klateče se mašnike), ki ne delajo druzega, nego da se po vaseh potikajo in ljudi za maše in prošnje nadlegujejo, z mašami kupčujejo in učasi celo za 20 soldov maše berejo. Kljubu vsem prizadevanjem dekana Boneža vabili so kmetje iz Staregasela, Kreda in Potokov beneške mašnike, da so jim božjo službo opravljali. Zato ukaže 1. 1786 goriški škof Bonežu, naj za vedno odpravi to razvado in naj skerbi, da bodo dobivali rečeni kraji verski poduk od rednih duhovnov. Tudi cerkvence ali „mežnarje„ je ljudstvo samo volilo. Na dan sklepanja cerkvenih računov moral je priti stari cer-kvenec in položiti cerkvene ključe na mizo pred naddijakona ali njegovega namestnika. Pri tej priložnosti morala je občina ali prositi za poterjenje starega cerkvenca, ali pa predložiti novega, katerega je potem naddijakon poterdil. Tridentinski cerkveni zbor 1543—1552 je bil zapovedal, da imajo župniki spisovati cerkvene knjige o rojenih, poročenih, umerlih itd. Ali ta zapoved se ni začela povsodi hitro izpolnovati. Na Tolminskem imamo najstarejše cerkvene knjige od 1. 1652. Toda te knjige hranile so se tu pa tam tako slabo, da jih je vlažnost in neČistoba zelo poškodovala. Nekatere so tudi po požaru zgorele, n. pr. u Volčah, Nemškem rutu, Cerknem (1551). Štole in pristojbine župnikov uredil je bil čedad-ski kapitul za Tolminsko že 1. 1670. Kljubu temu začeli so bili nekateri župniki svojevoljno zahtevati pristojbine za svoja *) Koncept Boneževega opisa se nahaja u dekanijskem arhivu u Tolminu. cerkvena opravila. Da bi te razvade odpravil, dal je naddi-jakon Andrej Fo rami ti 13. novembra 1747 razdeliti med vse župnike natisneno preglednico vseh pristojbin, katere smejo od svojih faranov zahtevati. To pa, se ve, ni branilo kmetom, darove prinašati svojim dušnim pastirjem. Taki darovi postali so sčasoma stalni in redni. Tudi prosjaški redovi goriški hodili so redno na Tolminsko maslo in jajca brat. Tako so n. pr. frančiškani se Sv. gore po dvakrat na leto po Tolminskem pobirali. Vsak kmet jim je dal svoj delež, ker mislilo se je, da bi onega nesreča zadela, ki bi menihom ne dal. Ako bi slučajno ne imel blaga, ali da bi ga ne bilo doma ob času „berovnje", poslal ali nesel jim je pozneje u samostan svoj delež. Verhovna duhovna oblast na Tolminskem bil je do I. 1782 čedadski kapitul, zbor od 25 kanonikov fučasi celo do 40), ki so vsako leto izmed sebe izbirali naddijakona za Tolminsko, kakor že u srednjem veku. Zaradi svojega posestva na Tolminskem bil je tudi kapitul ud stanovskega zbora u Gorici, in kolikokrat je vlada ta zbor sklicala, poslala je tudi njemu povabila, katera je skerbno hranil u svojem arhivu. Zaradi škofovske oblasti, katero je imel kapitul na Tolminskem in Bolškem, sedel je njegov poslanec pri deželnem zboru goriškem na pervem mestu med duhovniki. Po letu 1782 imeli so pa tolminski župniki pravico sedeti u stanovskem zboru. Tolminski glavarji so nagovarjali u svojih pismih na kapitul kanonike z naslovom „častiti gospodi prijatelji" (Reverendi Domini Amici). Čedadski kapitul je skerbno varoval svoje imenitne pravice na Tolminskem, katere je bil zadobil od papeža Pija II. 1. 1459. Dal si jih je večkrat poterditi od papežev in od austrijskih vladaijev. Tako poterdi na kapitulovo prošnjo papež Pavel IV. 12. septembra 1558 u Rimu čedadskim kanonikom vse njih predpravice, katere sta jim bila podelila papeža Celestin III. in Pij II., zlasti pa popolno oblast u os-kerbovanju podložnih jim cerkva ter u nastavljanju in odstavljanju duhovnov, kakor tudi, da morejo svojo duhovščino k zborom sklicovati in nadležnike ter nepokorneže svoje kaznovati z interdiktom in odtegnenjem božjih opravil. Tolike pravice so bile na poti tolminskim glavarjem in zato so ti skušali kratiti in omejiti jih. Čedadski kanoniki pa pokličejo za posredovanje papeža in ta se oberne naravnost do cesarja. Tako piše 10. januarja 1604 papež Klement VII. nadvojvodi Ferdinandu, naj posvari svojega glavarja u Tolminu, ker krati čedadskim kanonikom uživanje njih pravična Tolminskem. Da bi vse to nadvojvodi razložil in ga na svojo stran pridobil, poslal je papež k njemu Hieronima, škofa u Adriji, kot-svojega pooblaščenca. Tako se pritoži tudi papež Pavel Y. 11. januarja 1613 iz Rima do nadvojvode Ferdinanda, da se čedadskim kanonikom usledi nekega dekreta graške vlade delajo velike zapreke u opravljanju njih cerkvenih dolžnosti, zlasti pa, da ne morejo več potegovati desetin iz Tolminskega. Da bi nadvojvodo do milejših sklepov nagnil, pošlje papež k njemu škofa aleksandrijskega. Erazma. Pri vseh prepirih, katere je imel kapitul s tolminskimi grofi, obračal se je za pomoč do austrijslrih vladarjev, in ti so skoro vselej kapitulu prav dajali in ob jednem tudi poter-jevali njegove pravice na Tolminskem, tako 1. 1538, 1549, 1569, 1604, 1630, 1631, 1651, 1659, 1661 in zadnjič 1698. L. 1693 in 1694 namreč porodili so se bili novi veliki prepiri med kapitulom in tolminskim grofom. Kapitul je dobival bogate dohodke s Tolminskega, ali njegova skerb za to deželico ni bila tem dohodkom primerna. Temu je hotel tolminski grof u okom priti, ali kapitul je zmagal tudi sedaj pri cesarju Leopoldu. L. 1698 prosi čedadski kapitul cesarja Leopolda, naj mu poterdi vse privilegije in predpravice, katere so mu bili podelili ali poterdili rimski papeži, oglejski pntrijarhi in au-strijski vladarji u petih stoletjih, in katere se nanašajo na duhovno oblast in desetino, kakor tudi na duhovno sodstvo podobno škofovskemu u gospostvih Boleč, Tolmin in dolenja Idrija. Prošnji so priložili prepis vseh svojih privilegij od 1. 1192 do 1661, po številu dvaindvajset pisem. Ker je cesar Leopold „spoznal neomadežano obnašanje kapitulovo u nravnem obziru, dalje zavoljo njegove gorečnosti u službi božji in zaradi vedne njegove zvestobe do austrijske hiše", poterdi mu 13. septembra 1698 u Ebersdorfu pri Dunaju vse navedene njegove pravice na Tolminskem, Idrijskem in Bolškem, podeljene mu od papežev, oglejskih patri-jarhov in austrijskih vladarjev, „če le ne nasprotujejo postavam in pravilom goriške dežele („Patriae Goritiensis"), ali pa deržavnim zakonom in dosedanjim ali bodočim določbam cesarjev". Ob jednem zaukazuje cesar Leopold vsem svojim namestnikom in uradnikom, naj zvesto nad tem čujejo, da se *) Vse tri listine od 155S, 1604 in 1613 se naliajajo u zbirki ka-pitulovih pravic od 1. 1698. bode njegova volja glede čedadskega kapitala izpolnovala, in zažuga vsem onim, ki jej bodo nasprotovali ali kapitul kakor si bodi nadlegovali, cesarsko nemilost in globo- 30 mark čistega zlata, katerih polovica naj pripade deržavni denarnici, druga polovica pa kapitulovi blagajnici. *) To poterjenje pošlje kapitul u goriški glavar Franc Stu-benberg s pismom, u katerem mu naznanja, da s tem pre-klicuje svojo prejšno prepoved glede izverševanja duhovnega sodstva, in da kapitul sme to po sedaj slobodno veršiti, kakor to dovoljuje cesarsko poterjilo in posebno naročilo vsem uradnikom. Tako je bil kapitul slavno zmagal vse svoje nasprotnike in njegova oblast po Tolminskem bila je veča, nego li kedaj poprej. Vendar pa tudi zdaj še ni izgubil strahu, da bi se mu znale njegove pravice kedaj oduzeti, ker je vedel, da se je austrijska vlada močno poganjala za ustanovitev posebne škofije u Gorici, ki naj bi obsegala ves austrijski del oglejskega patrijarhata, tore tudi Tolminsko. Zato si je dal kapitul pri nastopu vsakega novega vladarja in vsakrat, kadar je kako nevarnost slutil, z nova poterditi svoje predpravice. Še leta 1753, 3. februarja, tore že po ustanovitvi goriške škofije, dal si je kapitul od cesarice Marije Terezije poterditi svoja pisma. Zato pa je plačal pristojbinskemu uradu na Dunaju 450 goldinarjev. JNatorno je, da je kapitul vse svoje pravice na Tolminskem u polni meri tudi užival. U pervi versti zanima nas kapitulovo duhovno sodstvo po Tolminskem. Tu vidimo, da je kapitul res svojo „škofovsko" oblast izverševal in sicer ne le nad duhovniki, nego tudi nad svetnimi ljudmi. Celo največo cerkveno kazeu, interdikt, rabil je kapitul proti svojim podložnikom. Tako je bil dal 1. 1524 pribiti interdikt na vrata volčanske cerkve iz neznanih uzrokov. Skesani Yolcani so se obernili do tolminskega glavarja Ju rja S t am p e in ta prosi 25. augusta 1524 kapitul, naj blagovoli Volčane rešiti interdikta, kar se je tudi zgodilo. Malo let pozneje (1. 1531) kaznuje kapitul z interdiktom bolškega vikarja in sicer na zahtevanje kobaridskega vikarja zaradi neke desetine od sira iz jedne bolške planine, („per occasione de certa decima de una execution e de formaggi, qualli si riscodano da una montagna d' Amplezio"). Bolški *) Vse to se nahaja u izvirniku u kapitulovem arhivu, u prepisu pa u grofovskem arhivu u Tolminu. glavar Grienhoffer oberiie se 3. decembra 1531 do kapitula s prošnjo, naj prekliče interdikt, ker omenjeni sir tiče bolške-mu in ne kobaridskemu župniku. To je kapitul tudi sprevidel in odvezal bolškega vikarja *) Največkrat pa imel je kapitul priložnost soditi in kaznovati svojo neomikano duhovščino. U kapitulovem arhivu imajo zapisnik, u katerem so napisana imena vseh tolminskih duhovnikov, proti katerim je vodil kapitul kriminalno preiskavo od 1. 1554 do 1746. In ta imenik napolnuje dve celi strani in folio. Med njimi se ne nahajajo le duhovni pomočniki, nego prav dostikrat tudi vikarji. Ko je 1. 1736 kapitul dokazoval tolminskemu grofu, da ima on sodstvo tudi u mešanih pravdah, kadar se tičejo katere duhovne osebe, naštel je od 1. 1525 do 1543 dvanajst slučajev, u katerih je čedad-ski naddijakon sodil tolminske duhovne, in to večinoma zaradi dolgov. 41) Največkrat pa je imel kapitul odločevati pravde zaradi imenovanja ali odstranjenja župnikov. In .u so mnogokrat nastali veliki prepiri med njim ter med tolminskimi grofi in podložniki. Akoravno je usledi papežkih privilegijev kapitul brezdvojbeno imel pravico župnike imenovati, vendar si je tudi ljudstvo po stari navadi to pravico lastilo, in tolminski grofi so ga u tem podpirali, ker so na ta način kerčili kapi-tulov upliv in širili svoj. Jednako so se tudi protivili odstavljanju župnikov, ako so bili ti ljudstvu in grofu po volji. L. 1524 hotel je kapitul odstaviti tolminskega vikarja Janeza Pobtrebuježa iz neznanih uzrokov. Ta se ober-ne do nadvojvode Ferdinanda s prošnjo, da bi ga branil pred kapitulovo samovoljo. Nadvojvoda ga usledi tega gorko priporoči (na Dunaju 28. oktobra 1524) kapitulu, katerega ob jednem opomni, naj zopet poterdi zasluženega župnika na mestu, kder je že toliko let deloval za blagor ljudstva. **) L. 1556, 21. junija, pritoži se rudarski sodnik Tomaž L i n g i č (?) u nemški Idriji soper ondešnjega provizorja A n-tona Rejca, ki se slabo obnaša in večkrat upijani, ter prosi kapitul, naj ga prestavi. — L. 1557, 18. julija, naznanja pod-glavar tolminski Jakob Orzonar čedadskemu kapitulu, da je oskerbnik tolminskih plemičev gerdo postopal se župnikom u dolenji Idriji, da mu je oduzel cerkvene ključe in zabranil *) Listine o obeh interdiktih u kapitulovem arhivu u Čedadu. **) Listina u zbirki od 1. 1698, kakor tudi naslednja od 1; 1604. deliti sv. Sakramente. Kapitul naj stori svojo dolžnost in po-verne prejšnji red.— *) Tolminski grof je hotel zakonske pravde spraviti pred svoje sodišče. Ali proti temu s 3 pritoži kapitul na vlado u Gradec, in ta odpiše 18 junija 1604 kapitulu, da se tolminski grof ne sme nikoli prederzniti razsojevati zakonske ali katere druge duhovne pravde, ter da ne sme duhovnikov kaznovati in zapirati. Tolminski glavar je sicer tajil, da tega nikoli ni storil, a vendar se mu je zažugalo, da se ima tudi u bodočnosti tega skerbno varovati. L. 1619 prosi bolški glavar Gera čedadski kapitul, da naj ne prestavlja priljubljenega župnika Ivana Straula.— L. 1630 ni hotel tolminski glavar Gašpar Yid Dornberg upe-Ijati od Cerkljauov izpojenega župnika Vi če n ti na, kakor je kapitul zahteval, dokler mu ni tega sam cesar zapovedal. Vendar tudi te zapovedi ni Dörnberg hitro izpolnil, ker še aprila leta 1631 ponovil je kapitul svoje pritožbe do cesarja, da cerkljanski župnik še vedno ni upeljan. U ta posel utikal se je tudi goriški glavar, in zato mu piše 9. aprila 1631 cesar Ferdinand pervič, da on nema nikake oblasti, pregreške cerkljanskega župnika soditi; drugič, da se nema nihče utika-ti u kapitulove stvari, pravice in njegovo sodstvo.**) L. 1651 odstavi kapitul župnika u spodnji Idriji, Andreja Novaka, iz duhovnih uzrokov. Cesar Ferdinand III. prizna sicer (16. septembra 1651) u obče knpitulovo pravico duhovne postavljati in odstavljati, vendar pa določi, naj se vodi preiskava soper idrijskega župnika na austrijskih tleh, kder se morajo tudi farani preslišati. Še le če bode Novak kriv spoznan, naj se odpelje u Čedad in to, če treba, tudi s pomočjo svetne oblasti, a le austrijske in ne tuje. Dokler ni pravda končana, naj se fara ne namestuje z nova, nego naj jo začasno oskerbuje Marko Anton de Gratia. To naj se naznani kapitulu in deželnemu podglavarju kranjskemu, da Marka začasno upelje ter mu izroči oskerbovanje fare. ***) L. 1661 je zahteval tolminski grof, naj se odstrani tolminski župnik Zanutič, rodom Solkanec. Na kapitulovo pritožbo soper tako zahtevanje odgovori cesar (iz Eberstorffii, 22. septembra 1661), da naj ostane Zanutič na svojem mestu, *) Dotične listine u kapitulskem arhivu u čodadu. **) Listina se nahaja u zbirki od 1. 1698. ***) Ibidem. ker je austrijsk podložnik, in ker se ima kapitul deržati svoje obljube, da bode le austrijske deržavljane za župnike imenoval. Ali ravno ta obljuba bila je kapitulu zelo neljuba. Zato pošlje iz svoje srede posebnega kanonika k cesarju, da bi ta preklical svoje zahtevanje glede imenovanja austrijskih podložnikov za župnike, češ da kapitul ne gleda na narodnost, nego samo na sposobnost in zasluge prosilcev, ter da je tudi na Beneškem nameščenih mnogo austrijskih podložnikov, ki bi morali svoje službe zapustiti, ako bi se ne smeli več Benečani na Tolminskem nameščevati. Glede na vse to prekliče cesar svoje zahtevanje, vendar pa priporoči kapitulu, naj nikar ne prezira austrijskih podložnikov. *)—To je bila poslednja važna pravica, katero je austrijski vladar podelil čedad-skemu kapitulu. Usledi takih pravic in poterjil nadaljeval je kapitul tudi u XVIII. stoletju izverševanje svojega duhovnega sodstva. Ali vedno veči so prihajali tudi prepiri med njim in tolminskim grofom, ki je imel posvetno sodstvo u svojih rokah. Vsi ti prepiri so izvirali iz prašanja, kaj spada pred cerkveno in kaj pred svetno sodnijo. Na cesarsko povelje sestavijo leta 1700 iz starih navad in cesarskih določeb nek pravilnik „De fori competentia", veljaven za vse Goriško, ki določuje u desetih točkah, kaj spada pred cerkveno, kaj pred svetno sodnijo. K tem točkam pristavi svoje opombe in pojasnovanja takratni izverstni pravoslovec France Ignac Gor čar, cesarski denarničar (fiscus) u Gorici. Jeden prepis tega pravilnika s komentarom poslali so tudi tolminskemu grofu, da se ga je posluževal u svojih pravdah s kapitulom. 42) Kljubu precej jasnim določbam omenjenega pravilnika nahajale so se pa še natančnosti in podrobnosti, zarad katerih je vedno lahko prepir nastal, pred katero sodnijo da spada kaka reč. Da bi se te zadeve konečno uravnale, prosi 12. februarja 1735 tolminski naddijakon u imenu čedadskega kapitula graško vlado, naj določi nekatere točke na korist naddijakonovega sodstva. Prošuja pa je ob jednem tudi polna pritožeb soper tolminskega grofa, in zato jo pošlje vlada tudi njemu, da se opraviči in o zahtevanih točkah svoje mnenje izrazi ter spremembe nasvetuje. Grof odgovori obširno na vsa pojedina zahtevanja nad- *) Ta je zadnja listina u zbirki od 1. 1698— dijakona še le 1. 1740. Med tem pa se je pletla med njim in naddijakonom huda pravda, „ali naj se civilne tožbe duhovnikov" (causae civiles personales Clericorum) obravnujejo pred duhovno ali pred svetno sodnijo. Ta prepir je bil nastal o priložnosti, ko je nek duhoven Ivurinčič tožil koba-ridskega župnika. Pravilnik od I. 1700 izraža odločno, da take osebne tožbe spadajo pred svetno sodnijo. A čedadski kanoniki so vedno terdili, da po svoji vesti ne morejo priter-diti takemu postopanju. Yerhu tega so terdili, da njih ne more vezati pravilnik od 1. 1700, ker oni imajo svoje privilegije, in ker tudi na Beneškem izveršujejo sodstvo u osebnih pravdah duhovnikov. Tolminski grof pa se je sklicoval na za Tolminsko veljavni pravilnik, in da tudi goriški naddijakon prepušča take osebne pravde svetnim sodnijam. Izvestno je, da so osebne pravde duhovnov po svoji snovi svetnega zapopadka, in da tore spadajo pred svetne sodnije, če so tudi glede oseb duhovne in če so tudi ti duhovniki čedadski vikarji in tore podložniki kapitulovi. — Sicer so pa tolminski glavarji vedno sodili tudi osebne pravde duhovnikov, kakor pričajo premnoga pisma u grofovi pisarni. Tako je kaznoval grofov namestnik 1. 1697 nekega duhovnika, ker je segal u grofovo sodstvo, („ob perturbatam iurisdictionem per actum ab ipso interposi-tum Declinatoriae fori"). Pozneje je ta duhovnik spoznal, da je imel grof pravico obsoditi ga, in zato je prosil odpuščanja globe, katere polovica se mu je tudi odpustila. Kot novejši uzgled navedel je grof dolgotrajno pravdo barona Formen-tina soper bivšega župnika u Kobaridu, ki je že šla skozi vse inštancije od grofovske sodnije k tribunalu u Gorici in od tam k vladi u Gradec, in stoji še vedno nerazsojena pred graško nadsodnijo, ne da bi ta mislila spoznati, da ni kom-petetna soditi u takih pravdah. Čedadski kapitul dobi že 3. augusta 1735 od graške vlade nek odlok, s katerim se je hvalil, češ da mu poterjuje vse pravice, in da zavrača grofova zahtevanja, med drugimi tudi to, da bi se izročila njegovemu sodstvu Kurinčičeva pravda soper kobaridskega vikarja. Soper ta odlok izroči grof 22. marca 1736 pritožbo in poudarja, da je bil odlok izdelan brez njegovega zaslišanja, da ne more biti veljavno odločiven, ker se opira na neresnično podlago in domišljenja, in ker žali nekatere grofove pravice, ki so od vseh priznane, katerih tudi kapitul ne more tajiti. — Grof opomni memogredé, da kapitul je znal od cesarja že take odloke izprositi, iz katerih bi se lahko sodilo, da ni podložen oglejskemu patrijarhu. Ali ta podložnost se vendar ne da tajiti, ako se pomisli, da so papeži dovolili apelacijo od kapitula na oglejskega patrijarha. *) Najhujši pa so postali prepiri med grofom in kapitulom zaradi sodstva u mešanih pravdah potem, ko je bil začel 1. 1737 u Tolminu stanovati kapitulov naddijakon, prebrisani in učeni doktor Andrej Forainiti. O njem piše grof vladi (iz Gorice 5. decembra 1738), da zapoveduje neomejeno svo-jej duhovščini, in da se obnaša, kakor bi bil on papež in cesar na Tolminskem, („con un' autorita assoluta la fa in que-ste parti da Papa e da Imperatore"). Foramiti ni hotel ter-peti, da bi bili duhovniki grofu podložni u civilnih in svetnih stvareh ter u zadevah njih lastne osebe. Grof pa je to svojo pravico odločno terdil in zato je uložil več pritožeb soper naddijakonovo postopanje. Toda te pritožbe so bile nepovolj-no rešene, ali pa se vlada še zmenila ni za nje, ker je imel kapitul u Gradcu svoje podkupljene osebe, ki so zanj delale. Soper tako preziranje se je grof bridko pritoževal in je med drugim omenil, ka ve, da ima naddijakon u svojih rokah je-dno njegovih spomenic, katere nek vladni svetovalec ni hotel predložiti na dotičnem mestu, ter da se mu naddijakon zaradi tega posmehuje, češ da vsa njegova poročila u Gradcu u koš mečejo. Zadnjič prosi grof, naj se mu vendar blagovoljno odgovori na njegova prašanja. zlasti kako naj se obnaša proti naddijakonovemu postopanju, in kako naj ravna, kadar pridejo podložniki k njemu (grofu) tožit svoje duhovne. Ali tudi na to spomenico vlada menda ni odgovorila, ker grofovo poročilo do nje 1. 1740 je zopet polno pritožeb čez naddijakona in njegovo preuzetno postopanje 43). Po letu 1740 pa je nekoliko potihnil prepir, ali ker sta se obe stranki tega naveličali (1. 1741 umerje delalni grof Jakob Anton Coronini), ali pa ker se ni več dogodil noben slučaj, ki bi bil prepir *z nova razunel. Yes ta dolgotrajni in hudi prepir pojasnuje natanko cerkvene razmere na Tolminskem in življenje duhovščine u preteklem stoletju. Iz vsega se vidi, da so bili papeži kapitulu podelili veče pravice, nego bi se bilo smelo zgoditi u tuji deržavi. Te pravice so morale skoro priti nauskriž z deželnimi in deržavnimi navadami in zakoni, ker so poleg deželne in deržavne oblasti utemeljile na Tolminskem še drugo močnejšo od pervih dveh in nevarno celo za združenje Tolminskega z Austrijo. Čedadski kanoniki so bili beneški *) U prepisu spomenice, katero je poslal grof vladi u Gradec leta 1740. podložniki in so imeli zmerom u svojih rokah sredstva za pregovarjanje Tolmincev na beneško stran. Kapitul je sicer s početka le svoje zagotovljene pravice branil, ali počasi je začel vedno dalje segati in šopiriti se, kakor jež u lisičji jami. Yse to je delal z izgovorom, da le svoje privilegije brani, ali ravno te privilegije tolmačil je on samovoljno. Zlasti naddijakon Foramiti se je zares obnašal, kakor bi imel še več, nego škofovsko oblast, katero je vedno za se zahteval. To je hotel tudi po utemeljitvi goriške škofije nadaljevati in svoje zahteve celo proti novemu škofu uzderževati, ali nazadnje so ga zavrnili v meje dostojnosti in cerkvene podložnosti. Že iz tega se vidi, da je hotel kapitul svojo oblast čez postavne meje razširiti, in da je kratko pred svojim padcem najbolj napenjal svoje moči. Nasproti je pa tudi razvidno iz onih dolgotrajnih prepirov, da se je tolminski grof termasto deržal svojih pravic, in ne le tla ni hotel u najmanjši reči popustiti, vnego hotel si je še kolikor mogoče veči delokrog priboriti. Če je naddijakon po svoje razlagal kapitulove privilegije in cesarske odloke, katerim je očitno kljuboval, mora se to še tim bolje reči o tolminskem grofu, katerega so morale više oblasti večkrat svariti, da dela proti njih zapovedim. Izvestno pa je, da je imel grof pri tem več pravice, nego kapitul, ker on je vendarle deloval na korist austrijske deržave nasproti prenapetosti tujega kapitula. Grof je imel nadalje prav, če se pomisli, da cesarski navod za deželnega glavarja goriškega od 1. 1721 pravi u točki 19., da „takoimenovani" oglejski patrijarh nema na Au-strijskem nič zapovedovati, da se nema nihče uklanjati njegovim poveljem, da zlasti noben duhovnik ne sme s patrijar-hom občevati, drugače bode ostro kaznovan. In točka 20. tega navoda pravi, da se goriški naddijakon nikakor ne sme prederzniti sojditi civilne pravde duhovnikov („personas Clericales in causis civilibus"). *) Natorno je tore, da grof ni pustil na Tolminskem veljati, kar se ni smelo na Goriškem veršiti. Priznati pa moramo, da je grof tudi nalašč stiskal kapitul in njegove duhovnike po Tolminskem. Hotel je moč pervega omejiti in tako je tudi poslednjim storil marsikatero krivico. Začel je bil že preveč u cerkvene posle utikati se, morda ne toliko iz hudobije, nego iz prevelikega hrepenenja, *J Jedon prepis tega navoda za goriškega glavarja dobil je tudi tolminski grof in ga hranil u svojem arhivu. da bi izpodrinil kapitulovo prevlado. Zato pa se je bilo začelo veliko sovraštvo med grofom in tolminskimi duhovniki, in ni se čuditi, če so poslednji kedaj kmete šuntali soper grofa. Pri duhovnem sodstvu omeniti nam je še, kake kazni so se nalagale za cerkvene prestopke. U navadi so bile še do srede preteklega stoletja javne cerkvene kazni. Slabo živečim in pohujšljivim osebam prepovedali so stopiti u cerkev, dokler se neso poboljšale. Kdor bi se bil cerkvenim zapo-povedim upiral ali kdor bi bil se svojimi stariši gerdo ravnal, tega bi bili javno privezali na križ pred cerkvijo ali k nad-grobnemu kamnu. Te kazni so rabili tudi proti nezakonskim materam, ali pa so jih celo zapirali med mertvaške kosti. 44) Vse to je odstranilo preustrojeno sodstvo Marije Terezije in Jožefa II. Naddijakon imel je nadalje pravico u kapitulovem imenu cerkvene račune pregledovati in poterjevati. To pregledovanje godilo se je navadno ob času cerkvene vizitacije in u pričo grofa ali njegovega oskerbnika, ki je za to dobival nekako odškodnino. Vikarji so napravljali ob tej priložnosti cerkvenim ključarjem, ki so hranili cerkvene urbarje, in tudi drugim veljavnim občinskim možem posebno kosilo. To kosilo hotel je grof odpraviti, a pomislil je, da ključarji nemajo druzega plačila za svoje cerkveno oskerbovanje, in da oni, ki od tega kosila kaj dobivajo, dado potem toliko več miloščine cerkvi. L. 1735 začeli so bili prepiri med grofom in naddijako-nom tudi glede sklepanja cerkvenih računov. Zato se je ka-pitul pritožil do vlade, da grof ovira sklepanje računov, in da je ključarjem zapovedal, naj vikarjem oduzamejo cerkvene urbarje.—Na to odgovori grof, da je zato ključarjem prepovedal prikazati se pred naddijakona, ker je hotel naddijakon pregledovati cerkvene račune ob času splošne vizitacije. Grofu se je pervič ta čas neprimeren in nenavaden zdel; drugič je mislil, da naddijakon nema pravice ključarje pred se klicati brez grofovega dovoljenja, ker ti spadajo pod svetno sodstvo ; in tretjič je treba pomisliti, ali ima grof, ali naddijakon oblast določiti, kedo naj hrani cerkvene urbarje. On misli, da to spada u njegovo področje, in da tore lahko zaukaže, naj ključarji urbarje hranijo. *) Naddijakon je imel tudi navado ob času vizitacije ali ob drugih velikih praznikih pridigovati zbranemu ljudstvu. Ali *) TJ grofovi veliki spomenici od 1. 1740. ker naddijakon navadno ni znal sam slovenski, sestavil je pridigo italijanski in jo dal potem poslovenit od svojega kance-larja, ki je bil navadno tolminski kaplan, ali pa kateri drugi tolminski duhovnik ki je bil za to sposoben. Tako je dal naddijakon Jožef Marija Maronus 15. augusta 1761 u Tolminu brat svojo pridigo, katera se nam je zapisana ohranila. 45) Oblast čedadskega kapitula na Tolminskem omajalo je ustanovljenje škofije u Gorici. Dve sto let so se dogovarjali o tej ustanovitvi med Rimom in Dunajem, ali brez uspeha, ker so sebični Benečani temu kljubovali. Papež je bil sicer večkrat pri volji imenovati za Goriško posebnega višega pastirja; ali takega, ki bi bil od oglejskega p atrij ar h a odvisen, ni hotel cesar, samostojnega pa neso privoščili Benečani in od njih podučeni papeži. Se le 1. 1750 se je bila cesarica Marija Terezija toliko porazumela s papežom Benediktom XIV., da ta imenuje posebnega apostolskega vikarja za Goriško (grofa Karla Mihela Attems a), ne glede na pro-tivljenje Benečanov. Naslednjega leta prekliče papež staro-slavni oglejski patrijarhat in napravi iz njega dve nadškofiji, jedno u Gorici, a drugo u Vidmu. Kar je bilo zemlje nekdanjega patrijarha pod austrijsko državo, pripadla je sedaj goriški nadškofiji, tore je moralo tudi Tolminsko kot svojega višega dušnega pastirja spoznati škofa u Gorici in ne več če-dadski kapitul. Ustanovitev goriške škofije bila je velika dobrota za našo zapuščeno deželo. Ker je hotel novi škof u resnici zbolj-šati nravno stanje svojih vernikov, moral je najpoprej sker-beti za dobro duhovščino. To je bilo pa treba še le počasi odgojiti, in zato ustanovi škof z velikim trudom bogoslovni zavod ali semenišče u Gorici. Tudi Tolminsko je pripomoglo k temu. S početka je bilo sklenjeno (14. maja 1757), da se ima u ta namen dati tretjina vsega, kar cerkvam na leto ostaja. Pozneje pa so le prostovoljne doneske nabirali za semenišče. Dekani in župniki morali so iz tega namena poročati o premoženju vseh njim podložnih cerkva. Tolminski grof je bil s početka protiven, da bi tudi cerkve njegovega gospostva plačevale za goriško semenišče, ali pozneje se je prepričal o koristnosti tega zavoda. Z utemeljenjem goriške škofije izgubi kapitul svojo „škofovsko oblast" po Tolminskem in tore u pervi versii svoje duhovno sodstvo. Soper to ni mogel kapitul ničesa ukreniti in zato se je mirno udal svoji osodi ter skušal rešiti, kolikor je bilo še mogoče. Priznal je nadoblast goriškega škofa in ta imenuje kapitulovega naddijakona Marona (1753—1763) za svojega komisarja na Tolminskem. Naddijakonov kancelar pa je bil tolminski kaplan Mihael Bone ž. Maronu pošiljal je goriški škof mnogo odlokov in vodil, kako ima duhovščino nadzorovati. Tudi duhovnom samim pošiljal je nadškof mnogo podukov, kako naj se obnašajo in uzgledno živijo, da ne smejo opravljati cerkvenih poslov brez talarja itd. L. 1762 od 26. junija do 9. julija pregledoval je škof tolminske fare in cerkve ter našel mnogo neredov in nespodobnega živenja. Vse to si je prizadeval škof z lepim podučenjem odstraniti in boljše živenje ucepiti. Ali le še dva kapitulova naddijakona sta opravljala na Tolminskem službo škofovskega komisarja. Ko je bil cesar Jožef postal samostojen vladar in začel korenito preustrojati svoje dežele, izda 1. 1782 zakon, da ne sme nobena tuja oseba ali društvo nikakega sodstva izverševati na austrijskih tleh. Usledi tega preneha augusta meseca naddijakonova oblast na Tolminskem. Kapitul izgubi svojo pravico župnike imenovati in odstavljati, ter od njega odvisni vikarji postanejo sedaj sa-mostalni župniki. Svojo plačo so dobivali iz verskega zaloga, s katerim je bil Jožef II. zjedmil tudi zaplenjene kapitulove dohodke na Tolminskem. Pervi cesarski župnik u Tolminu postal je tako Janez Bonež iz Kobarida, ki je mnogo storil za olepsanje župnijske cerkve in zboljšanje nravnega obnašanja duhovnikov. On je bil tudi dekan tolminski in bolški. L. 1803 preseli se kot dekan u Vipavo. Že 1. 1768 razdelil je bil . goriški škof svojo škofijo na dekanije. U naddijakonatu tolminskem utemeljil je tri dekanije, t. j. Tolmin, Cerkno in Idrijo. Drugi goriški škof Inzaghi razdeli 1. 1790 vso svojo obširno škofijo na „okrožne dekanije" in te zopet na „okrajne dekanije". Usledi tega pripade Tolminsko šenpeterski okrožni dekaniji. Za se pa je bilo vse Tolminsko jedna okrajna dekanija s fa-rami Tolmin, Volče, Kobarid, Boleč, Podmelici, Nemški rut, Cerkno, Senvidska gora m Šebrelje. Ali ta razdelitev je trajala le dve leti, ker že 1. 1792 ustanovi isti škof manjše dekanije, kakor jih imamo še dandanes, t. j. na Tolminskem : Tolmin, Boleč in Cerkno. Zaplenjene kapitulove dohodke na Tolminskem prepusti vlada že 1. 1784 njih pravemu lastniku. Tako je obderžal čedadski kapitul svojo desetino po Tolminskem še do 1. 1848. Ali čim bolj se je bližalo to leto, tim manje se je desetina plačevala, ker kapitul ni imel več moči prisiliti kmete k plačevanju. Tudi so dajali desetino le pravi kmetje in ne tudi rutarji. Kapitul je imel pravico svojo desetiuo ali u blagu pobirati, ali pa dotično svoto denarja terjati. Do sv. Jurja dajalo se je navadno žito, pozneje pa je kapitul le denar sprejemal. Navadno je kapitul svojQ desetino vso ukup ali pa njene posamezne dele po javni dražbi oddajal tistemu, ki je največ za njo ponudil. Tako se priporoča 22. oktobra 1555 tolminski podglavar Jakob de Orzono kapitulu, naj mu prepusti za prihodnje leto svojo desetino na Tolminskem. U začetku našega stoletja je pobiral kapitulovo desetino na Tolminskem Andrej Brauničar, in zato mu je plačeval kapitul po 600 goldinarjev na leto. Ker je imel grof pravico soditi o pritoževanjih svojih podložnikov proti stiskanju od strani kapitula, hotel je grof 1. 1733 določiti ceno, po kateri naj bi podložniki plačevali svojo desetino. Iz tega pa se je bil unel hud prepir med grofom in kapitulom, katerega so še le 2. maja 1736 usled pogodbe poravnali. U tej pogodbi so določili, da naj ima kapitul po „starodavni navadi" pravico pobirati svojo desetino od praznika sv. Jelarja in Tacjana, pa do sv. Jurja. Ako bi hotel kdo u tem času svojo desetino u denarjih plačati, ima naj kapitulov pobirač pravico denar uzeti ali ne. Ako ga sprejme, mora uzeti toliko, kolikor bo ob tistem času stalo žito na tolminskem tergu, ali pa u razmeri na tisti kup, ki se bode za vse določii vsakega leta posebej na dan 15. junija. Ako je tore pobirač po zimi od kmeta več prejel, nego bo splošni kup 15. junija, moral mu bo, kar je več, poverniti, ako je pa manje prejel, moral bode kmet dodati. Tudi ko bi kedo le del svoje desetine, drobnega ali debelega žita, u blagu oddal, moral bode ostalo u denarjih doplačati ali po kupu ob času plačevanja, ali pa po ceni od 15. junija. Ravno to velja za one, ki bodo svojo desetino še le po sv. Jur-ju plačevali- Ceno od 15. junija more kapitulov pobirač sam določiti brez grofovega upliva, in to glede na kup, po katerem se je žito u Tolminu prodajalo pred 15. junijem. Drugi posestniki na Tolminskem (izuzemši kapitul) imeli so navado, da so drobno žito cenili za polovico debelega, izuzemši jaro pšenico (siligo). Ali to ni smelo uplivati na kapitulovega po-birača, kadar je ceno določeval. (Debelo žito so delili takrat na dve vrsti, k jedni je spadala rž in oves skupno s pšenico; k drugi pa proso, turšica (saracenum) in pšenica. Na drugi strani pa so imeli tudi kmetje pravico pritoževati se čez poprečno ceno od 15. junija in sicer pri tolminski sodniji. Ali u tako pravdo se ni smel grof nič utikati, nego pobirač sam imel je pravico, pozvati one, ki bi ne hoteli plačati zahtevane cene, in jih po svoji pameti ali obsoditi, ali pa izpustiti. Ali čeravno je to pogodbo celo cesar odobril in poter-dil, vendar ni odstranila vseh prepirov glede pobiranja desetin. Grofovi uradniki so bili nevošljivi kapitulovemu bogastvu in zato so kolikor mogoče ovirali pobirače pri njih poslu. Kapitul se je soper to pritoževal in dolžil grofa, da je on svojim uradnikom tako postopanje zapovedal. Grof je to odločno tajil, kar mu tudi radi verujemo, ali vendar ni nikoli svojim uradnikom zapovedal, da nemajo nadlegovati kapitulo-vih pobiračev. Kapitulovi dohodki na Tolminskem bili so se iz raznih uzrokov nekoliko zmanjšali. Rodovitnost zemlje bila je nekoliko ponehala in nekatere desetine so se bile popolnoma izgubile, kakor n. pr. od lanu. Prigodilo se je celo, da je patrijarh Bertrand 25. maja 1. 1612 daroval vso desetino u Smastih svojej dekli Magdaleni iz Smastij in ta svojim sovaščanom. 46) Yendar pa so znašali vsi kapitulovi dohodki na Tolminskem in Bolškem okoli 6000 gold. na leto. Leta 1793 vergla je kapitulu vsa desetina 17.993 lir in 4 solde. Od teh je dobil samo žitne desetine iz Tolminskega u blagu 15.722 lir in 7 soldov ter u denarjih 82 lir in 17 soldov. Desetina bolška znašala je le 528 lir. Desetine od mlade živine pa je dobil kapitul omenjenega leta s Tolminskega in Bolškega za 1660 lir. L. 1797 se je bila vsa ta desetina celo pouzdignila na 22.428 lir in 14 soldov. In vendar je kapitul 1. 1745 zahteval, naj vlada oprosti mitnine njegovo desetino (živino in žito), kar se mu pa, se ve da, ni dovolilo. Splošna ljudska omika preteklih stoletij bila je še na nizki stopinji. Tudi u XVI. in XVII. stoletju je bilo ljudstvo še skoro toliko nevedno, kakor u srednjem veku. Javne varnosti je bilo malo. ker po deželi so se klatili vsake verste malopridni ljudje, zlasti odkar so bili začeli beneški hudodelci na Goriško utekati. Skoro vse srednjeveške vraže ohranile so se bile tudi u preteklih stoletjih, zlasti pa vera na coper-nice. Se 1. 1558 napravili so bili u Gorici velikansko sod-nijsko preiskavo proti nekaterim ženam, ki so bile copernije obdolžene. Kako neomikano je moralo biti priprosto ljudstvo si lahko predstavljamo, ako pomislimo, kaj so učeni, plemeniti ljudje in celo duhovniki 47) počenjali. L. 1558 pretepe tolminski plemič Janez Gibellino duhovnika Tomaža S k o-čirja, za kar so ga pa ostro kaznovali. Gore omenjene pravde proti duhovnikom jasno pričajo, kolika je bila njih omika. L. 1670 je bil mašnik Nikolaj Tacco razrezalz britvijo Uršo Leban po obrazu in rokah, ter napadel s pušo gospoda Janeza Daniela Locatella na javnem tergu u Tolminu. Zato je naddijakon pribil na vrata cerkve sv. Urha poziv, naj se ta hudodelec ujame in sodniji izroči. 48) L. 1788 so dol-žili Tolčani svojega župnika M a tka, da se je mudil u nepošteni družbi, mesto da bi se bil u cerkev podal in odvernil strašansko točo. ki je vse razdrobila in drugi pridelek popolnoma uničila. 49) Ob času beneških vojna postalo je bilo ljudstvo zelo divje. To divjost redili so brezštevilni mejni prepiri in pravde zarad lastnine. U teh pokazal se je značaj našega ljudstva, ki brani do skrajnosti celo senco svoje pravice. Ob času, ko se je zatirala kmečka samostalnost, bilo je natorno, da je od časa do časa uzkipela kmetova osebnost, ki je zlasti pri nas Slovanih zelo razvita. U pravdi pokazal je kmet, da je tudi on mož, da tudi on kaj velja da more se svojo pravdo celo pred cesarja stopiti in zahtevati pravo ali „ražon". Od takrat ostala je našemu ljndstvu neka pravdoželjnost, ki ga še sedaj na beraško palico spravlja. Ker so bile najhujše pravde ob tolminsko-beneški meji, zato so tudi še dandanes Kotarji naj-veči pravdarji. Hudodelstva in veliki pregreški sicer med našim ljudstvom neso bili nikoli navadni, le nravno živenje ni bilo vselej uzgledno. Take napake bile so največe u glavnem kraju, ker tu so se shajali različni ljudje in pohujšljiv uzgled dajali so plemiči in učasi tudi mašniki za silo. Ali tudi drugi kraji, zlasti ob cesti, neso ostali brez sledu pohujšanja. Škofovska vizitacija od 1. 1762 našla je skoro povsodi velike napake in razvade, zlasti u ženski obleki. U Volčah n. pr. kazale so ženske skoro gole pfersi. Se ve, da je preteklo mnogo časa, predno se je vse to odstranilo in poboljšalo. Za pouzdigo ljudske omike začele so skerbeti ljudske (normalne) šole, katere sta zapovedala Marija Terezija in Jožef II. Že 1. 1768 je bil zapovedal goriški škof, naj se ustanove ljudske šole po mestih iu večih tergih, ali u pervi ver-sti „le za otroke premožnih starišev". Cesarica Marija Terezija utemelila je poseben zalog („normalni šolski zalog"), iz katerega bi se imele ljudske šole uzderževati. U ta zalog bi bil moral čedadski kapitul po zapovedi od 1. 1775 plačevati vsako leto 100 goldinarjev od svojih bogatih dohodkov na Tolminskem. Ali kapitul se je temu krepko ustavljal. Marija Terezija je utemeljevala ljudske šole, da bi se u njih učil nemški jezik (zato jih je ljudstvo imenovalo „nemške šole"), potem začetni pojmi iz keršanskega nauka, računstva in zgodovine. Usledi takih naredeb utemelili so ljudske šole tudi u Tolminu (po nekaterih poročilih že 1. 1767), potem u Bol-cu in Kobaridu ter zadnjič celo u Volčah. L. 1784 povernil je cesar Jožef II. čedadskemu kapitulu njegove dohodke na Tolminskem s pogojem, da bode vsako leto plačeval 300 goldinarjev za tolminsko šolo. Tu se mi zdi najlepša priložnost omeniti imenitnega Tol-minca, katerega ime je učeni svet ob svojem času poznal tUi-di zunaj goriške dežele. U mislih imam Antona Mužnika, rojenega pri sv. Luciji 1. 1726. U svojih mladih letih prišel je k vojakom in se tu izobrazil za vojaškega ranocelnika. Ko je doslužil cesarja, naselil se je u Gorici in tu po svoji zdravniški spretnosti kmalu tako zaslovel, da ga imenujejo 1. 176,5 za protomedika. U tej službi izdajal je od 1. 1781 do 1788 vsako četertletje poročila o boleznih u časniku kmetijskega društva goriškega. Terhu tega izda 1. 1781 še posebno knjigo o goriškem podnebju („Clima Goritiense"). U tej knjigi opisuje Mužnik goriško podnebje u zdravilstvenem obziru in razlaga postavo o puhanju vetrov, kar je med učenjaki velike pozornost uzbudilo. 50) Tudi obleka in noša bila je u preteklih stoletjih vsa drugačna, nego dandanes. Kakor je imel vsak stan svoje lastno pravo in postavo, tako se je tudi vsak drugače oblačil. L. 1671 izda vlada, zakon, kako se ima vsak stan (naštela jih je osem) oblačiti, da bi posamezni ne trosili preveč na svojo obleko, in da bi se niži stanovi ne preuzeli u obleki nad vi-šimi. Šega je u pretečenih stoletjih zahtevala, da so se možki brili in nosili svoje lase zvezane u kito, ki jim je po herbtu visela. Na glavi so nosili kmetje velike klobuke z okroglim oglavjem in širokimi krajci, tako da neso dežnika potrebovali. Terhu spodnje obleke (kratka janjka, kratke hlače, dolge no-govice in nizki čevlji) nosili so dolge ohlapne suknje iz domačega „bukovega" sukna. Po leti so obuvali bele ali černe pertene hlače („pertenice"). Ledja so si prepasavali pod suknjo se širokim, usnjatim ali suknenim pasom, za katerim so nosili u nožnicah svoje dolge, nezaklepavne nože. Ženske so devale na glavo zelo velike bele „peče", katere so mnogoverstno pregibale, ali pa tudi z nitmi pretikale, da so se jim po volji nagubale. Ubožnejše so nosile peče iz domačega platna.' Lase so spletale u kite in jih zavivale ver-hu glave ter pretikale skozi nje medene igle („špalete"), ki so imele na obeh koncih svetle krogle. Tudi okolo vratu so nosile bel, domač robec. Ledja so si pasale se štiri perste širokim plavim pasom, debelim in terdim, ali lepo pletenim. Terhu tega nosile so navadno še drug železen ali meden pas „sklepanec" imenovan, tako da jim je prišlo krilo visoko nad život. Modrec in krilo bila sta vkup sešita, ali vsak razne barve, za leto napravljena iz černega platna. Spredej so nosile široke predpasnike, na nogah rudeče (ali bele) nogovice in majhne černe čevlje. Po zimi so nosile tudi kratke kožuhe in po nekaterih krajih bote do kolen. Za posebne svečanosti (n. pr. za poroko) začele so bile tudi kmetice nositi „avbe", kar se je še u našem stoletju videlo. Zadnjič nam je mogoče tudi naznaniti, koliko prebivalcev je štelo Tolminsko u preteklem stoletju. Po cesarski zapovedi morali so 1. 1762 vsi župniki natanko naznaniti število duš. Po tem številjenju našli so, da je štela župa Tolmin 1924 možkih in 2083 ženskih, vkup 4007 duš Kobarid 1606 „ 1452 „ *) „ 3058 „ Boleč 1820 „ 1505 „ „ 3325 „ Tolče 1082 „ 1221 „ „ 2303 „ Podmelici**) 660 „ 703 „ 1363 „ Nemški rut 683 „ 715 „ 1398 „ Cerkno 1845 „ 2066 „ „ 3911 „ Šenvidskagora 901 „ 1125 „ 2026 „ Šebrelje 397 _405 „ „ 802 . Vkup 10.918 „ 11.275 „ 22.193 „ Yse Tolminsko je imelo tore 1. 1762: 22.193 duš (med njimi so ženske očitno premagovale) tore za 13.400 manje, nego sto let pozneje (1. 1857). Po številjenju od 1. 1783 imelo je Tolminsko (in Cerkljansko) 3520 liiš, Bolško (s Koba-ridskim) pa 1084, tore vkup 4604, ali za 2135 manje, nego sto let pozneje (t. j. 1. 1870). Tudi u pretečenih stoletjih naselilo se je kaj tujcev na Tolminsko, zlasti Lahov u Tolmin in bližnjo okolico, kder je še zdaj mnogo italijanskih priimkov. Nemška naselbina u Orehku je bila že zgore omenjena. Tudi volč^nski Ruti se u listinah imenujejo vedno le „Nemški verh",v kar bi dalo misliti, da so se bili tam Nemci naselili. Na Šenvidski gori omenja se mnogokrat neka „Bizikija" ali „Bizjakija". .Tudi to poznamovanje nam dovoluje sklepati, da so se tam kaki tujci naselili, morda Lahi. *) Od teh spadalo je pod Boleč (Ternovo) 96 možkih in 92 ženskih. **) Podmelška fara ^segala tudi Knežo in Grahovo-Koritnico. H «osi vojna lo 1880. U primeri z osemnajst stoletji je to majhen oddelek casa, katerega zgodovino nam je pregledati. Ali ravno ta doba je silno važna, ker u nji premenilo se je popolnoma vse javno in domače živenje našega naroda. Nove misli, novi nazori, nove šege in nova obleka stopile so mesto nekdanjih, tisoč let starih. Kmet postal je od gospoda neodvisen in sloboden lastnik svojega zemljišča. Stara priprostost je izginila, nov čas porodil je nove potrebe, a dohodki se neso množili u isti meri, in zato je začelo blagostanje pešati, tako da se dan danes naše ljudstvo le še z velikim trudom uzderžuje. Vse te velikanske premembe prouzročila je francoska revolucija od 1. 1789 do 1793. Ona je postavila in uterdila načelo, da so vsi ljudje tudi politično je dna k i, bratje u uživanju državnih pravic, da tore ne sme biti med prebivalci jedne deržave razlike gledé političnih pravic po stanovih. Francoska revolucija je uničila staro feudalno ustavo in razglasila kmeta za slobodnega posestnika od njega obdelovane-ga zemljišča. S tem se je popravila tisočletna krivica, ki se je godila ubogemu slovenskemu narodu, katerega so bili zmagaj oči Nemci naredili roba iz slobodnega posestnika. Toda dobri nasledki francoske revolucije pokazali so se še le počasi in še le 1. 1848 zmagala so popopolnoma njena načela. Sama na sebi pa je bila francoska revolucija jeden najstrašnejših dogodkov, ki je terjal brez števila človeških žertev, tako da je skoro po vsej Europi u potokih kri tekla. Grozovitosti, ki so se takrat na Francoskem počenjale, nema-jo primera u zgodovini. S Francoskega segala je bojna šiba skoro po celi Europi. Tako je tudi našo deželico zgrabil splošni prevrat in tudi pri nas se je živo občutila obča razburjenost, katero so prouzročile francoske čete. To se je pa takole zgodilo. Francozi okličejo, potem ko so pomorili kraljevo rodo-vino, republiko in postavijo 1. 1799 njej na čelo slavnega generala Napoleona Bonapa.rta, kateri se da 1. 1804 celo za francoskega cesarja oklicat. Do tolike slave pripomogle so Napoleonu jedino le njegove srečne vojne. Že 1. 1795 postavili so ga bili na čelo veliki vojski, katera je imela u Italiji uničiti sovražnike francoske republike in razširiti njeno oblast. S to vojsko predobil je Napoleon celo gorenjo Italijo in uničil staroslavno beneško republiko! 1797. Nasprotnik francoske republike bil je tudi austrijski vladar Franc II., in poslal je tudi on svojo vojsko u Italijo, da bi se upirala Napoleonovemu napredovanju. Ali Austrijci neso imeli sreče in Napoleon jih zaporedoma potolče ter prisili, da se umaknejo iz Italije. Za petami sledil jim je Napoleon celo na austrijska tla. Tako pridere začetkom marca 1797 u Gorico, postavi tu začasno francosko vlado in naloži deželi 150.000 frankov kontribucije za francoske bojne potrebe. Glavni zapovednik umikajoče se austrijske vojske bil je cesarjev brat nadvojvoda Karol. Ta se je bil podal iz Gorice čez Ljubljano u Kranj in hotel je zbrati pri Beljaku vse oddelke potolčene vojske ter se z nova upreti Francozom. Ob Soči gori proti Beljaku pomikale so se austrijske brigade, katerim so zapovedovali generali Gontreuil, Koblos in Graffen, ter manjši oddelki vodjeni od Fedaka, Paumgartnain Miera. Vsega skupaj korakalo je po predelski cesti 10l/2 bataljonov in 3I/4 eskadrona, ali 6500 pešcev in 400 konjikov. Se prej pa, nego so te čete čež Predel dospele, poda se francoski general Massena iz Vidma čez P o n t e b o, prežene onde postavljenega generala O c s k a y a, ter posede Terbiž in odseče tako vso sočko kolono austrijske vojske. Nadvojvoda Karol hotel jo je rešiti in zato zapove Ocskayu, ki se je bil med tem na Kranjsko do Korena umaknil, naj z nova napade Terbiž, „ako ni nevarnost preočitna, da izgubi vso vojsko". Ob istem času dospela je bila sočka kolona še do Predela. Ozrimo se malo nazaj na njeno pomikanje. S Frijulskega umikal se je general Bajalich se svojim oddelkom po podboneški cesti proti Kobaridu. Francoski general Guieux mu je bil vedno za petami. Predpoludne 21. marca zjedinita se generala Bajalich in Gontreuil. Nemudoma pošljeta svojo reservno artilerijo proti Ter novemu in, ko prideta sama tjagori, dobita poročilo, da je Massena Terbiž že posedel. Ali to jima ni oduzelo serčnosti, nego Gontreuil sklene hitro čez Predel kreniti in Francoze napasti. Pod svojim poveljstvom imel je štiri bataljone pešcev in dva eskadrona Erdodyjevih huzarjev, katere je vodil obristlaj-tenant Fedak. Svoji artileriji zapove Gontreuil, naj gre naprej in naj pomnoži posadko u bolškem gradu z dvema to- poma. Žago in steze, ki vodijo iz Rezije, posedle so tri stot-nije Hrovatov. Zvečer 21. marca dospe Gontreuil na Predel in se ustavi. Bajalich in Koblos sta bila zadej in morala sta braniti umikanje glavne kolone. S Predela pošlje Gontreuil poročilo Ocskayu, naj se ž njim združi, ravno tisti čas, ko je bil ta dobil povelje, naj napade Terbiž. Dvaindvajstega zjutraj pusti Gontreuil tri stotnije na Stermcu za zvezo z Ba-jalichem in dere proti Rablju, ter pobije tu francosko stražo, ki se je morala na Terbiž umakniti. Pustivši še dve stotniji u Rablju za zvezo 7. Ocskayem, udari Gontreuil na Terbiž in ga tudi premaga s pomočjo stanovalcev. Tedaj dospe tudi Ocskay na Terbiž in 23. marca uname se tu huda bitka. Nadvojvoda Karol sam je bil navzoč, ali zmagali so vendar Francozi. Karol je zastonj pričakoval Bajalicha na pomoč. Poslal mu je poročilo o nesrečni bitki in svet, naj se skuša rešiti čez Trento na Kranjsko. Ali ta svet prišel mu je bil prepozno. Na svojem maršu čez Bolško imel je Bajalich za seboj brigado Koblos, katera ga je branila od zadej. To brigado so bili Francoz' že 22. marca napadli u okopih pri S tu piči ter jej ujeli 100 mož in uzeli dva topa, ostale pa so podili do Kobarida. Tu se je sovražnik malo odpočil, Koblos pa se je med tem umaknil na Bolško in zaperl u terdnjavo ob Koritnici, katero posede s 500 granadirji. *) Bolški grad bil je u teku časa že precej razpadel in sedaj so ga morali vojaki u naglici nekoliko popraviti. Takrat je še vedno deržala cesta ob levem bregu Koritnice mimo gradu in je peljala še le niže čez rečico. Kmalu za Koblosom priderejo tudi Francozi do bolške soteske in se utabore ob cesti nasproti gradu. Ker so spoznali njegov terden položaj, začnejo ga hitro oblegati (22. marca). Posadka je sicer hrabro odgovarjala francoskemu ognju, ali sprevidela je tudi, da se ne bode mogla dolgo braniti nasproti toliki sili Francozov. Zato sklenejo, pomagati si se zvijačo. Zvečer ko se stori terda noč, zapusti jeden oddelek posadke terdnjavo, drugi pa so ostali mirni in skriti u gradu. Skrivej razkrijejo tudi most, ki je vodil preko globokega prepada u grad. Francozi so mislili, da je vsa posadka grad zapustila. Bali so se, da bi se Austrijci ne utegnili premisliti in tako važno mesto zopet posesti, zato sklenejo še tisto noč polastiti se gradu. Uzdignejo se tore in začnejo u temi korakati proti *) Vodnikove „Ljubljanske novice" L 1797, 26. malega travna. razkritemu mostu. Ali groza! Jeden za drugim popadajo skozi most u neizmerno globočino. Ko jih je bilo že lepo število popadlo, prikorači tudi bobnar na most, ali tudi njega je zadela jednaka osoda: z bobnom ured kotolil se je u globočino. Pri tem pa je boben nenavadno ropotal in to opomni zadej korakajoče Francoze, da tu se mora nekaj posebnega goditi. Zato odjenjajo od svojega početja in prepričajo se o zvijači, na katero so naleteli. Natorao je, da zgrabi sedaj Francoze silna jeza nad posadko, in da sklenejo, na vsak način grad predobiti. Kupili so za suho zlato izdajalca (nekega pastirja), ki je dobro poznal vse steze okoli. Ta pripelje Francoze na visočino nad gradom, s katere se je prav lahko u-anj streljalo. Zjutraj 23. marca posedejo Francozi vse bližnje stermine in ponove streljanje na grad. *) Sedaj je posadka sprevidela, da se ne more več deržati. Ker ni bilo od nikjer nobene pomoči pričakovati, poda se posadka sovražniku ob 1. uri po poludne. Koblos in vsi njegovi vojaki so bili ujeti in kot jetniki odpeljani. Francosko bojno poročilo govori o tem dogodku takole: „Med tem je preganjal general Guieux kolono, katero je bil pri Pusaru (Pulfaru = Podbonescom) potolkel, do austrij-ske Chiuse (soteske), jako uterjenega gradu, katerega smo pa po silo terdovratnem boju z naskokom uzeli. Pri tem sta se posebno poslavila generala Bon in Verdier ter četerta polbrigada, kakor tudi triinštirideseta. General Koblos sam je branil grad s 500 granadirji. Po bojnem pravu bi bilo moralo teh 500 pod mečem glave izgubiti, ali te barbarske pravice se francoska vojska ni nikoli posluževala". Zadnje besede tega poročila nanašajo se na ono zvijačo posadke. Ljudstvo pa pripisuje nesrečo Francozov Turkom (glej stran 81). Kmetje iz bližnje okolice morali so u rabo-to hoditi vlačit ubite Francoze iz lvoritnice in pokopavat jih. Pravijo, da je voda še u novejšem času orožje na dan metala. Nad bolškim gradom pa so se Francozi znesli in ga, kolikor je bilo u naglici mogoče, razsuli. Od takrat ostal je bil razvalina, dokler ga neso začeli 1. 1881 znova popravljati in uterjevati.**) Med tem ko se je to godilo pri bolškem gradu, korakal je general Bajalich se svojo divizijo (1700 mož) proti *) Celovški list Carinthia 1832, št. 52. **) Podobo bolške soteske z razvalino prinesel je hrovaški Vie-nae 1874, str. 237 in dunajska Heimat 1877, list 50. Predela. Ali slabi poti so ga jako zaderževali in njegovi vozovi mogli so se le počasi naprej pomikati. Najedenkrat napadejo ga od zadej Francozi pod vodstvom Guieuxa. Ob istem času zadene tudi njegova sprednja straža na Massenine vojake u Rablju. Uname se kratek boj in Bajalich, videvši ne-mogočnost rešitve, preda se s celo svojo divizijo. Vendar se je posrečilo 800 vojakom z oficirji uredi pobegniti čez gore k Ocskayu u Koren. Od treh stotnij lovcev prišlo jih je mnogo u Celovec, in še več sto se jih je razkropilo na vse strani. Tako vsa izguba Austrijcev 22. in 23. marca ni znašala več, nego 3000 mož, ali poleg teh zaplenil jim je bil sovražnik 25 topov in 400 voz polnih bojne priprave in živeža. *) Vse posedene dežele prišle so začasno pod francosko vlado, tako tudi Tolminsko od 21. marca do 17. septembra 1797. U Tolminu samem bili so francoski vojaki od 23. marca do 23. maja. U tako kratkem času ni mogla francoska vlada ničesa spremeniti, le da je od prebivalcev marljivo davek pobirala. Ker se je ta davek u francoskih „frankih" plačeval (austrijski denar je bil izgubil skoro vso svojo veljavo), zato imenuje naše ljudstvo še dandanes davek frank e (franjke). 17. septembra 1797 podpišejo mir u Campoformu pod Vidmom in usledi tega pridejo slovenske dežele nazaj pod Austrijo. Naša deržava dobi takrat (mesto drugih dežel, katere je morala odstopiti) tudi ves suhi svet nekdanje beneške republike. Usledi tega prišli so nekdanji sovražni sosedje pod Austrijo, in Tolminsko ni bilo več mejna deželica. Zato je tudi prenehala finančna straža ob beneški meji in kupčija s Frijulskim se je hitro pouzdignila. Za vojno hodijo rade še druge nesreče. Tako je nastopila tudi 1. 1798 do 1799 strašansko huda zima. Ljudje so mnogo terpeli in nekateri tudi od revščine pomerli. Jednaki uzroki in dogodki, kakor 1. 1797, pripeljali so tudi 1. 1805 zopet Francoze na Goriško. Jourdan in Mas-sena posedeta deželo ter postavita u Gorici začasno vlado. Sedaj so mislili Francozi več časa u deželi ostati, zato so jo začeli po svoje deliti. Ves svet na desnem bregu Soče pridružili so pokrajini Frijulski in tako je bilo tudi Tolminsko razcepljeno na dva kosa. Ali k sreči to ni trajalo dolgo. Usledi požunskega mira 26. decembra 1805 uzamejo Francozi Benečijo za se in pridružijo jej tudi vso nižino ob dolenji Soči z Berdi uredi. Mejo so pa še le 10. decembra 1807 *) Oesterreichische militarische Zeitschrift 1837, zvez. 4—8. natanko določili. Usledi tega pade tudi Tolminsko na desni strani Soče nazaj pod Austrijo in naša deželica postane zopet mejna, kakor je bila deset let poprej. Iz teh dogodkov se vidi, da je bila Austrija u začetku našega stoletja u velikih stiskah. Nikoli poprej ni bila tolika potreba, da vsi deržavljani svoje sile napenjajo za ohranitev skupne domovine, in da vsi terdno deržijo jeden k dragemu. Da bi tako edinost dosegel, sklene cesar Franc leta 1804 vse svoje dedne pokrajine spojiti u jedno celoto. Zato razglasi zakon, da naj bodo po sedaj vse austrijske dežele ne-razvezljivo združene pod imenom austrijsko cesarstvo (11. augusta 1804). Tako je bila doveršena od cesarja Jožefa započeta centralizacija in posamezne dežele bile so po sedaj le pokrajine velike deržave. Ker so bile francoske vojne našo vojsko zelo oslabile, sklene nadvojvoda Karol upeljati domobranstvo. Za bram-bovce so jemali starejše možev ki so bili še sposobni za boj. Vsaka polkovnija pešcev dobila je po jeden ali dva bataljona brambovcev. Njih glavni namen je bil, braniti domačo deželo pred sovražnikovim napadom. Čeravno so u pesmih in spisih ljudi za domobranstvo nauduševali, vendar se neso hotele izpolniti nade Karla, ki je mislil, da bode mogoče 800.000 brambovcev zbrati. Pri naslednji vojni s Francozi skazali so se prav dobro tudi brambovci. Leta 1809 poskusi namreč cesar Franc še jedenkrat svojo srečo in napove vojno Napoleonu, da bi izgubljene dežele nazaj pridobil. Na čelu austrijske vojske stala sta dva brata cesarjeva, nadvojvodi Karol in Ivan. Pervi napade Bavarsko, drugi pa odide u Italijo, da bi od tu pregnal Francoze. Ali Karlova nesreča primora tudi Ivana, umakniti se, dasi je zmagoval. Hitro za njim jo udere italijanski podkralj Eugen in preganja Austrijce proti središču deržave in proti Oger-skemu. Da bi se austrijska vojska lože in nenadlegovana umikala, zapove nadvojvoda, da se imajo ob cestah napraviti male terdnjavice in iz teh ovirati napredovanje Francozov. Središče tega uterjevanja bilo je na Terbižu. Okoli njega naredili so šest zvezdatih terdnjavic, katere je imelo braniti 4500 mož pod verhovnim zapovedništvom Alberta grofa G i u 1 a y a. Jeden del tega uterjevanja bili sta tudi „kladari" (Blockhäuser) u Čalabaju pri Naborjetu (Malborget) in na Predelu. Na predelskem sedlu začel je ženijski stotnik Hermann že jeseni 1. 1808 staviti kladaro, nekaj baterij in redut. Po zmagi austrijske vojske pri Sacilu 1809 šel je bil tudi on k armadi; ali usledi francoskega napredovanja ob Dunavu moral se je skoro nazaj verniti in nadaljevati uterjevanje Predela. Med časom tega dela stanoval je Hermann na spodnjem Terbižu pri Jožefu Millerj u pl. Schafer, kateri ga je tudi navadno vozil na Predel in nazaj. Pri zadnji vožnji razodene Hermann Millerju, da bode na Predelu padel. Kladara je stala nekoliko pred selom Predel nad der-žavno cesto, na koncu nizkega lierbta („Landspitzberg" imenovanega), ki se je stermo spuščal k globoko doli tekoči Predelici. Terdnjavica bila je pravilen čvetetokot, strani po 8—10 sežnov dolge in šest sežnov visoke, spodej sezidane iz debelega kamenja brez malte. Zunanje stene so bile iz 12—16 palcev debelih kolov, notranje iz drobnejših. Med obema stenama bilo je pet čevljev prostora, katerega so se zemljo natlačili. Kladara je bila razdeljena na več nadstropij, njena streha uzdigala se je od dolenjega konca proti gorenj emu kakor stopnice. Po strehi so utepli zemlje in ob robu napravili persobrane. Uhode so zabranili s premakljivimi mostovi in mrežastimi vrati. Da bi cesto popolnoma zaperli, sezidali so ravno pod njo na robu prepada manjšo čveterokotno kladaro se šest seženov dolgimi stranmi. Pregraja iz kolov („tamburiranje") družila jo je z večo kladaro. Za posadko, živež in vodo bilo je vse preskerbljeno, prostora za tope do-volj Ali prej nego so mogli uteijevanje doveršiti, približali so se že Francozi Predelu. Takrat je bila še le veča terd-njava popolnoma doveršena. Živeža, vode in municije bilo je u njej za šest tednov. Imela je vsega ukup deset topov, in sicer dva trifuntna poljska topiča za manjšo kladaro, dva trifuntna in dva šestfuntna kazamatna topa, ter štiri „doppelhac-ken" imenovane za večo kladaro. Za postrežbo topov odme-njenih je bilo 10 artiljeristov in 25 pomagačev. Hermann je sam prosil nadvojvodo Ivana, naj ga postavi zapovednika pre-delske terdnjavice. 14. maja 1809 posede kladaro jeden oddelek 62. peš-polka (takrat Franc Jellacich), a že drugi dan okoli poludne ga namesti stotnija slunjskih graničarjev pod stotnikom Vitko vičem. Štela je ta stotnija štiri častnike in 2.18 mož, med tesmi 14 strelcev. Usledi dolgega popotovanja bili so jako utrujeni, vendar po njih žilah se je pretakala hrabra kri, napolnena z ljubeznijo do domovine in cesarske hiše. Stotnik Jankovič, tudi od slunjskega polka, ki je o-pravljal se svojo stotnijo zadnjo stražo bataljona, dospe 15. maja po predelski cesti pred kladaro. Ker ga je sovražnik silno nadlegoval, prosi za ustop u terdnjavico. A ker ni bilo ne prostora ne živeža za več kakor jedno stotnijo, dovoli Hermann ustop le njemu in še nekaterim najboljšim junakom, ostali vojaki pa so se morali dalje prebiti, kakor so vedeli in znali. Zdaj so bili tudi sovražniki že pred terdnjavico. Francozi se neso nič dolgo pomišljali in že tisti dan začela je njih prednja straža na kladaro streljati. Na Stermec prišedši skušali so postaviti tabor in zato so začeli okolico preiskovati. Ali streljanje iz kladare jih je pri tem poslu zelo oviralo. Se le po noči posrečilo se jim je utaboriti se. Komaj napoči jutro 16. maja, že napade sovražnik od vseh stranij terdnjavico. Toda silen strel, ki je brez prenehanja gromel iz kladare, ni ga pustil do okopov. Hermann je bil nad terdnjavo previdno razpostavil svoje strelce in ti so branili sovražniku približati se topom. Ob treh popoludne pozove francoski parlamentar posadko, naj se poda. Ali poveljnik terdnjavice mu kratko odreče in streljanje se nadaljuje do večera. — Tega dne so bili priderli Francozi tudi po rakolanski dolini za Predelom u Rabelj in pregnali tri austrijske stotnije, ki so uzderževale zvezo med Calavajem in Predelom. 17. maja zjutraj ponovijo Francozi streljanje na kladaro. Kmalu se posreči sovražniku tope (štiri ali pet) tako blizu primakniti, da so z uspehom delovali. Ker je bil ta naval mnogo hujši, nego prejšnji dan, bil je Hermann prisiljen poklicati strelce u kladaro. Od francoskih topov je terdnjavica mnogo terpela. Zlasti strelne luknje, skozi katere je posadka streljala, bile so že zelo poškodovane, ker so Francozi ober-nili svoj ogenj ravno na nje, in tako marsikaterega topničarja ubili ali hudo ranili. Kljubu temu so si branitelji vsi nau-dušeni obečali j eden drugemu bratovski pomagati in do zadnjega uztrajati. Poveljnik Hermann jih je še bolj oserčeval sé svojim uzgledom. Po poludne tega dneva pride drugi parlamentar in pozove drugič posadko, naj se Francozom preda. Ali ona se ni hotela predati na noben način, nego raje braniti se do zadnje srage. Sedaj so bili Francozi u veliki zadregi zaradi živeža. Seboj neso bili nič pripeljali in rekvirirati se tudi nič ni dalo u tako ubogi deželici. Terdi se, da je francoski general skušal Hermanna celo podkupiti, ali brez uspeha. Pravijo, da je bila u francoskem taboru tako velika lakota, da neso imeli prav nič jedil. Ko je Janez M o š i č, fabrikant za svilo iz Žab nice, na svojem povratku iz Tersta od Francozov zaderžan štiri dnij pri njih ostal brez jela, in zaradi tega zahteval, naj ga izpuste nazaj u Gorico; pokazal mu je general Serras kos černega kruha na svoji mizi in mu rekel, naj si od tega polovico uzame, drugo polovico naj pa njemu pusti. Nato izpusti general Mošiča nazaj u Gorico. Iz tega se vidi, zakaj se je Fracozom tako mudilo Predel uzeti in u rodovitnejše kraje dospeti. 18. maja zjutraj začne zopet streljanje od obeh stranij. Ob osmi uri pride tretji parlamentar in naznani, da so Francozi uzeli Čalabaj in že napadli Austrijce pri Terbižu. Par-lamentarja je spremljal častnik od ogulinskega polka, ki je bil u Naborjetu ujet in ki je moral posadki u hrovaškem jeziku poterditi, da je Čalabaj zares padel. Ali to je posadko le še bolj spodbudilo k uztrajni brambi in smert bratov nau-dušila jo je še k veči hrabrosti. Hermann je vedel, kaka naloga mu je izročena in zato se ni strašil gotove smerti. Odgovoril je pismeno, da mu je naloženo braniti se do zadnjega, in posadka se je izrazila u jednakem smislu proti ogulin-skemu častniku. Na tak odgovor ponovijo streljanje, ki je trajalo celo dopoludne. Ob dveh pride še četerti parlamentar in pozove zadnjikrat posadko, naj se poda. Ali poveljnik zaterdi, da ostane pri svojem pervem odgovoru. Na to podvoji sovražnik svoj ogenj. Nekateri francoski oddelki pomaknili so se bili po strugah in za germovjem skriti prav blizu kladare ter pripravljali se za naskok. Pred njimi so delali pot vojaški kopači (sapeurji). Granadiri so stali pripravljeni, da naskok podpirajo. Štiri stotnije lahkih pešcev (voltigeurjev) splezale so skrivej pod cesto do sedla Predela, tukaj šle so za hišami skrite nad cesto, ter so prišle z veliko težavo po grahotih, skalovju in deloma po gozdu do nekih visočin, ki so stale nad kladaro. Ko se je odbil zadnji opomin, bližali so se Francozi (5— 6000 mož) od vseh stranij hitrim korakom proti kladari. Ali iz nje so letele karteče in puškine krogle, ter podirale francoske verste, da so padali vojaki kot snopi na tla. Te so nadomestovale nove čete, ki so bile pa zopet postreljane. Strašen boj se uname na obeh straneh. Zadnjič se posreči sovražniku, da se priplazi do lesene ograje (do „palisad"), in sedaj se začne boj na persobranu, mož proti možu. Okopi („glacis") in jarek bili so polni mertvih in ranjenih. Ali hro-vaški junaki neso prenehali streljati iz kladare. Zadnjič pridejo oni vojaki, ki so bili nad terdnjavico splezali, tako blizu kladare, da jo zažgo se smolenimi venci. Veter je plamen hitro razpihal in požar se razširi na vse strani, tako da zaradi dima in ognja ni bilo več mogoče kladare braniti. Sedaj skoči Hermann z mečem u roci na čelu posadke iz goreče kladare in skuša predreti sovražnika, da bi dospel na bližnje visočine. Ali Francozi obdajo malo posadko od vseh stranij in bijejo po njej, da je bila groza. Hermann je dobil toliko ran, da mu je kri iztekla, in zgrudil se je mer-tev na tla. Tako se je zgodilo tudi njegovim tovarišem, ki so se tudi zadnji trenutek bili kot levi in skušali prodati svoje živenje, kolikor mogoče drago. Tako je popadal mož za možem, poginil tovariš za tovarišem in u kratkem času bila je vsa posadka posečena. Francozi so ujeli le nekaj ranjencev, med njimi vsega kervavečega stotnika Jankoviča in narednika („feldvebla") Gol k a. A še ta dva sta sovražniku ušla med potom. Razen teh rešili so se še jeden narednik in štirje vojaki, ki so ležali pod ranjenimi in mertvimi trupli, in katerih sovražnik ni bil zapazil. Ti so ponoči pobegnili k austrijski vojski in oznanili junaško smert svojih bratov. Ko se je tiha noč med 18. in 19. majem na zemljo ule-gla, ponehal je že bil divji boj in okoli in okoli bilo je vse mirno, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Bleda luna pa je se svojimi kervavimi žarki obsevala cele kupe s kervjo oblitih merličev, ki so ležali okolo kadečih se razvalin, iz katerih je bilo težko spoznati, da je to bila jedenkrat ponosna terdnja-vica. Ali ta mertva telesa in ta kadeči se kup ostankov kladare oznanjali so jasno, kako neugasljiva je domovinska ljubezen, ki tudi za siromašno očetnjavo rada preliva svojo serčno kri. Na Predelu so povernili junaški Hrovati bratovsko pomoč. v katero so jim skazovali Slovenci ob času turških navalov. Čeravno njih junaška smert ni mogla rešiti austrijske vojske in osloboditi Slovenije tuje vlade, vendar storili so oni svojo dolžnost in zato naj jim bode med nami večen častni spomin! Da je predelska terdnjavica tako hitro padla, temu je bil glavni uzrok preslaba in nepopolna uterditev. Posadka bila je nasproti velesili premajhna, ločena od glavne armade in brez vsake podpore od njene strani. Mnogo je pripomoglo Francozom k zmagi, da so prišli poprej in po drugi poti u Rabelj, posadki za herbefc Napačno bilo je pa, da se že poprej neso napravile ob cesti zapreke sovražniku, in da se ni CV /rfovfr C u - * — 195 — posekel oni gozd, po katerem je bilo Francozom mogoče tako blizu kladare priplaziti. *) Na mestu, kjer sta bili 1. 1809 leseni kladari, sezidajo u burnem letu 1848 precej močen fort z jedno predterdnja-vico, spoznavši, kako važno utegne postati predelsko sedlo za bodoče dogodke. Ob cesti med terdnjavicama dal je postaviti cesar Ferdinand I. lep spominek Hermannu in ž njim padlim Hrovatom. Spominek je iz belega granita, šiljast in blizu štiri metre visok. Na njem stoji u zlatih čerkah napisano, da ta spominek postavlja cesar Ferdinand hrabrim bo-rilcem od 18. maja 1809. **) Pod napisom počiva ranjen lev iz medi na butari palic. Ta spominek bil je dodelan 1. 1851. U spomin junaške smerti hrovaških Spartancev na Predelu in u Čalavaju ustanovili so u vojaški akademiji na Dunaju dva štipendija pod imenom „Hetmann-Henzlova ustanova". Razen na Predelu bile so u naši deželici še druge male praske, o katerih ve ljudstvo še dandanes kaj pripovedovati. Kakor po drugih krajih, osnovali so bili tudi na Tol- » minskem doinobranstvo. Našim domobrancem zapovedoval je tolminski grof Pompej O o roni ni, major u cesarski vojski. Male bitke med Francozi in brambovci bile so na mostu pri Sv. Luciji in pri Kobaridu. Ali nasproti velesili neso mogli brambovci nič opraviti in umaknili so se zadnjič na Gorenjsko, prepustivši vse Tolminsko Francozom. Med vsemi brambovci se je najbolje odlikoval Bolčan Kofol (z Žage?), katerega je nadvojvoda Janez imenoval primorskega Ho- O > fer ja, primerjaje ga s tem slavnim tirolskim junakom. Kofol je dobil zlato medalijo za svoje zasluge u brambi domovine, v Ukljubu hrabremu naporu austrijske vojske končala se je vojna 1. 1809 nesrečno za našo deržavo. U dunajskem miru 14. oktobra 1809 odstopiti je morala Austrija jedno šesti- ^ no svojih zemelj Francozom iu ž njim združenim deržavam. ¿^n Med temi zemljami bile so tudi skoro vse slovenske dežele, namreč celo Primorsko in Kranjsko, ter beljaško okrožje na vi *) Ta opis ie posnet po knjigi: „M al b or gli e 11 o und Pre- župnika u Žabnici, po „ „Feldzug des Kaisers Napoleon in Deutschland 180g", III. zv. pg. 184—201. —Die Verteidigung und der Fall des Blockhauses auf dem Predil 1809, u „Oester, militär.' Zeitschrift", 1843, **) „Zur Erinnerung an den Heldentod des k. k. Geniehauptmanns Hermann von Hermannsdorf am 18. Mai 1809 und dermit ihm gefallenen Kampfgenossen.—Kaiser ^Ji^ftjinand Koroškem. Iz slovenskih in hrovaških pokrajin (civilne Hro-vaške in Dalmacije) osnuje Napoleon .ilirsko kraljestvo z glavnim mestom Ljubljano. Goriško je spadalo k pro-vinciji Istra z glavnim mestom Terstom. Istra se je delila na štiri okrožja („distrikte") in jedno od teh obsegalo je blizu našo goriško grofijo. Vse Goriško pa je razdelil Napoleon na šest okrajev („kantonov") in jeden izmed teh bilo je tudi naše Tolminsko ter z njim združeno Bolško. Mesto naših županov postavili so Francozi tako imenovane mere (maire), katerih se ljudstvo še dobro spominja. U Tolminu bil je za mera Pencin, a za podžupana Lužnik iz Poljubinja. Zupani so imeli med drugim tudi oblast poročati, ker Francozi so bili upeljali tudi pri nas takoimenova-ni „civilni zakon". Sploh so veljale pri nas tiste postave, kakor na Francoskem. Za Slovence dal je Napoleon celo poseben katekizem natisnit, u katerem se je u četerti zapovedi razlagala pokorščina do Napoleona in do vse njegove hiše. Ljudje so se iz početka silno bali Francozov. Ali skoro so se prepričali, da ti vendar neso tako strašni, kakor se je mislilo. Upeljali so marsikaj dobrega, zlasti popolno jedna-kost vseh deržavljanov glede dolžnostij in pravic. Usledi tega morali so se tudi Bolčani podvreči deržavnemu davku, katerega so bili do takrat oproščeni. Jednako so izgubili tudi Nemškorutarji vse svoje predpravice. Francozi so odpravili vse rabote in desetine, ter oslobodili kmeta vse podložnosti do grofov. Tako sta izgubila čedadski kapitul in tolminski grof svoje prevažne pravice. Nasproti so pa z veliko ostrostjo terjali deržavne davke, česar se ljudstvo še dobro spominja. Sploh je bila pod Francozi vsa uprava točnejša in pra-vilnejša. Lepo so skerbeli tudi za šolski poduk in za zboljšanje cest ter sploh za povišanje blagostanja. Največo hvalo pa so si pridobile francoske sodnije. Na tatove, roparje in javne hudodelce pazili so Francozi silno ostro in, kadar so jih ulovili, kaznovali so jih na mestu brez usmiljenja. ¡Hudodelca dali so navadno u njegovi vasi ali na mestu hudodelstva obesiti za svarilen uzgled drugim sosedom. Zato je bila vsa dežela u kratkem času očiščena potepuhov in vseh drugih nevarnih ljudij. Ali francoska vlada je trajala pri nas le štiri leta. L. 1813 uzdigne se skoro cela Europa proti Napoleonu in ga popolnoma potolče u velikih bitkah pri Lipskem (16—19. oktobra) in Hanauu (30 in 31. oktobra 1813). Istočasno podili so povsodi francoske posadke iz dežel. Gorico morali so Francozi zapustiti 6. oktobra 1833 in mesto njih poverni so se u deželo austrijski vojaki. To je storilo tudi konec francoski vladi na Goriškem. Ali francosko upravo obderžali so začasno še do junija 1. 1814. Napoleona so zvezne vojske prisilile, da se je moral odpovedati francoskemu prestolu in podati se u pregnanstvo. Na to se snide meseca septembra 1. 1814 na Dunaju sijajen zbor ali kongres vseh europejskih vladarjev ali njih poslan-cov, da bi se posvetovali, kako se ima Europa na novo preu-strojiti. Na dunajskem kongresu določijo, da se ima Beneško zopet poverniti Austriji. Tako je Tolminsko zopet prenehalo biti mejna deželica. Po vladinem povelju uredili so na novo mejo med Goriškim in Beneškim tako, kakor še dandanes obstoji. Takrat pridružijo Goriškemu in sicer tolminskemu glavarstvu občine B r e ginj, L ogj e, R o b e diš č e in Livek. Tako je prirastlo naši deželici 49 □ kilometrov sveta, ali to je bila le mala odškodnina za ono, kar je moralo Tolminsko u drugi polovici preteklega stoletja Kranjskemu odstopiti.— 14. junija 1814 izda vlada organizacijski patent, ki je zauka-zoval novo upravo Goriškega. 8. novembra 1814 združijo Goriško s Terstom in Istro ter dajo vsem tem deželam ime austrijsko Primorsko. 3. augusta 1816 razglasijo „ilirsko kraljestvo" (ali brez Dalmacije), ki se je obderžalo celo do 1. 1848. Kakor se po velikih vojskah rado gaja, tako je tudi 1. 1816 in 1817 nastopila silna lakota, od katere je naše ljudstvo mnogo terpelo. Vlada je sicer pomagala, kolikor je bilo mogoče, ali vse to ni zadostovalo odverniti hudo nadlogo. Takrat je ljudstvo spoznalo, kako velika dobrota je krompir, in zato ga je začelo prav obilno saditi. Meščani so se pa vedno bolj poprijemali kave. L. 1821 zadobi Tolmin važne pravice. Cesar Franc pou-zdigae ga *) namreč 29. marca u ter g, „na prošnjo naših ljubih zvestih sodnikov in občinarjev tolminskih". Usledi tega podeli Tolminu dva letna sajma, t. j. 20. in 21. aprila ter 21. in 22. septembra vsakega leta. **)—Tudi u obertnijskem obziru napredoval je Tolmin lepo. Tako beremo 1. 1806, da je bil napravil Jožef Beber iz Dabra (pri Senvidski gori) u Tolminu tovarnico za solniter (salpeter). Takrat je bil tolminski grof Mihael Pompej Coro-nini (1798—-1739). Ta je bil do 1. 1802 še maloleten in *) „Diese Hauptgemeinde Tolmein", pravi listina. **) Originalna listina z velikim pečatom hrani se u občinskem arhivu. zato je imel varha grofa Franca Antona Lanthiera. Ta je imel 1. 1800 velike prepire se svojimi podložniki. U pervi versti prepiral se je grof s kmeti, ali imajo ti najemnino plačevati u blagu, ali u denaru. Podložniki so si tudi lastili nekatere gozde, ki so bili odmenjeni („reservirani") za grajščinske potrebe. Tako so Tolminci in Zatolminci sekli gozd „Za gradom", Volčani in Kamenci so gospodarili po gozdu u Kolovratu. Idrijci (pri Kobaridu) so se branili plačevati grajščini vsako leto po 60 lir, kakor so to poprej tlelali po svoji dolžnosti. Glede na vse to prosi Lanthieri Vlado, naj pošlje u Tolmin cesarsko komisijo, ki nemire preišče, nerede odstrani, uporne podložnike kazni ter med njimi in grofom novo pogodbo ustanovi. Vlada usliši grofovo prošnjo in komisija se zbere 1. 1801. Ali ni mogla veliko opraviti in grof je bil nezadovoljen z njeno razsodbo. Zato se pritoži 24. junija 1802 na cesarja samega. Vendar tudi to ni pomagalo, ker prepiri med grajščino in podložniki zavoljo gozdov trajali so še na dalje do leta 1848. Ko grof Pompej doraste, stopi u austrijsko vojsko, postane major, c. kr. kamornik in vitez reda Leopoldovega. L. 1821 zahteva vlada od njega, naj natanko dokaže, da je Tolminsko zares gospostvo, in da so prebivalci njegovi podložniki. Grofje to dokazoval 21. aprila 1821 in sklicoval se pri tem zlasti na sodnijski pravilnik za Goriško od 9. maja 1784, točko tretjo (št. 283 zbirke „Justitzgesetzsammlung"), katera veleva, da naj tolminski grof ravna po „podložniškem patentu" od 1. septembra 1781 pri vseh političnih obravnavah ; sodnijske obravnave in razsodbe pa naj pošilja deželni sodniji u pregled, tudi če je toženec podložnik. Grof je začel sestavljati 1. 1823 novo zemljiščno knjigo, u kateri so bila vsa gospostvu podložna zemljišča natanko zaznamovana, kakor sta zapovedovala dvorna dekreta od 6. marca 1806 in od 21. maja 1808. Tolminska gosposkina zemljišča bila so že upisana pri deželno-knjižnem uradu u Gorici. Zato prosi grof 25. junija 1823 goriško kresijo, haj njegova zemljišča od tam izloči, da se bodo upisala u posebno knjigo za Tolminsko. Pri tistih zemljiščih, o katerih še traja prepir med gospostvom in njih užitniki, naj se pristavi opomba „o njem je prepir". L. 1823 sestavljal je grof ob svojih stroških zemljiščno knjigo na podlagi popravljene mere od 1. 1752 in s pripomočjo poznejših katastralnih mer, kakor tudi ravno takrat doverše-nih novih map za Tolminsko. Začel je bil z občino Tolmin in posial je pervi svoj izdelek goriški kresiji, naj ona zreiče o njem svoje mnenje in ga ali poterdi, ali pa naznani njegove pomanjkljivosti. Kaj je kresija na to odgovorila, ni znano. Ob istem času (1817—1827) imel'je tudi baron Frane Codelli po Tolminskem razna posestva, od katerih je dobival na leto blizu 330 goldinarjev dohodkov. Četerti goriški škof Jožef Walland (1819—1834) upeljal je nekatere spremembe pri božji službi. Po uzgledu ljubljanske škofije zapovedal je, da se imajo molitve pri ve-černicah in litauije u slovenskem jeziku opravljati in ne več u latinskem, kakor je bila navada od starih časov. Sker-bel je tudi za nravno odgojo ljudstva in zato je gledal na to, da je imel vsak veči kraj svojo šolo. Tako nahajamo okoli 1. 1825 po Tolminskem sledeče ljudske šole: u Tolminu, Kobaridu, Bolcu in Cerknem, ter zasebno šolo za dečke u Volčah. Kar se tiče uprave naše deželice, nahajamo ob istem času sledeče urade na Tolminskem: u Tolminu jeden politični komisar in jeden sodnik s potrebnimi pisarji; u Bolcu bil je komisar, sodnik in oskerbovalec deržavnih posestev vse u je-dni osebi; u Cerknem in Podberdom bili sta davkariji za vinski dac. Politične više oblasti so bile: okrožno glavarstvo u jGrorici, gozdni urad in glavna dogana; u Terstu pa namest-ništvo. U sodstvenem obziru bila je civilna deželna in kriminalna sodnija u Gorici, najviša kriminalna in apelacijska sodnija pa u Celovcu. K najvažnejšim notranjim poslom naše deželice morajo se prištevati tudi u tem stoletju gozdne zadeve. Brezpa-metno posekovanje gozdov in plavenje derv po Soči u Gorico nadaljevalo se je kakor poprej. Do 1. 1835 sta kupčevala z drvi grof Thurn in gospod Ca ta rini iz Gorice. Tega leta pa so uzeli domačini ta posel u svoje roke in sicer najpoprej Kovači č od Sv. Lucije in Kacafura iz Tolmina. Zasluga teh gospodov je, da nesta jemala tujih (večinoma karnjelskih) dervarjev, nego domače delalce. Tolminski dervarji ¡so se u ■tem rokodelstvu tako izurili, da si zdaj tudi po drugih deželah (zlasti na Austrijskem in u Banatu) mnogo z dervarstvom zaslužijo. Na Bolškem si je vlada popolnoma osvojila ondašnje gozde. L. 1826 začne bolška kameralna gosposka (ki je bila ob jednem tudi sodnijska oblast) terditi, da so gozdi po Bolškem deržavni, in da_ občinarji do njih nemajo druge pravice, nego da po njih pasejo in za potrebo derva sekajo. Od takrat so začeli hudi prepiri med občinarji in gosposko, ki so trajali blizu trideset let. Nazadnje so se morali kmetje udati svoji osodi, ali deržava ni imela od bolških gozdov nobenega dobička, ker so stroški za njih nadzorovanje preveliki. *) Odkar je vlada bolške gozde preuzela, nehalo je pla-venje derv iz onih krajev. Zima 1. 1829 do 1830 bila je neizrečeno huda, in padlo je tisto zimo premnogo snega. Bilo ga je toliko, da so tolminski kupci svoje blago na saneh u Gorico vozili, kar se je silno redkokrat zgodilo. Tudi 1. 1833 vrelo je med Tolminci zaradi stiskanja od strani tolminskega grofa. Ta se je zbal, da bi se ne uzdignil kak punt, in zato prosi vlado za vojaško posadko. Njegova prošnja je bila uslišana, in poslali so na Tolminsko dve stot-niji Poljakov. Kako težko je bilo kmetom, ki so morali vojake pod svojo streho rediti, in koliko so morali preterpeti od prevzetnih gostov, to si lahko mislimo. Zato so ostali ti Poljaci našemu ljudstvu še do danes u slabem spominu. Ko je vlada videla, da se Tolminci ne ganejo, poklicala je vojake nazaj. Naslednjih petnajst let bilo je na Tolminskem vse mirno, tako da iz te dobe- čisto nič ne slišimo ¡o naši deželici. Zabilježiti pa imamo, da je 1. 1841 obiskal našo deželico saksonski kralj Miroslav August II. Ta vladar pečal se je najrajše z rastlinoznanstvom, zato je hodil po vseh krajih nabirat rastline. Tako je prišel tudi na Čer no perst nad Podberdom, ki slovi daleč po svetu zaradi svojih rastlin. Z gore prišedši prenočil je saksonski kralj u farovžu Podberdom. Ali gore omenjeni mir na Tolminskem bil je le za silo. Ljudstvo je u resnici zelo terpelo od nasilstva svojega grofa. Kljubu postavam Jožefa TT. postopal je grof Anton Coro-nini (1839—1848) tako okrutno se svojimi podložniki, kakor le kateri njegovih prednikov. Zlasti rabote tlačila je hudo ubozega kmeta. Pa tudi desetino in zemljiščno najemnino iz-terjeval je grof z vso natančnostjo in ostrostjo in mnogokrat tudi po krivičnem (ponarejal je celo urbarske zapise). Zato so ostali tolminski grofi pri ljudstvu u neizbrisljivem spominu kot njegovi zatiralci in tlačitelji. Pripoveduje se zlasti mnogo o nekem grofu Maninu („Cont' Menin" ?), ki je bil dal kmeta zapret zaradi jednega samega krajcarja, katerega mu siromak ni mogel plačati. Ljudstvo misli, da je tega brez-serčnika hudič živega u pekel odnesel zaradi njegovih krivič- *) Govor poslanca Gorjupa u deržavnem zboru na Dunaju 20. novembra 1863. nostij. Se dan danes, kadar kmet vidi kako podobo, kjer je naslikan hudič, kako nosi grešnika u pekel, resno terdi svojim mlajšim spremljevalcem, da je to „cont Menin". Sploh ve ljudstvo mnogo slabega pripovedovati o tolminskih grofih. Okoli hriba „Gradu" morali so kmetje narediti pol zidano, pol leseno ograjo, da so imeli grofi zverinjak na lepo obraščenem hribu. Ostanki te ograje se še sedaj poznajo. Grofi so najstrože pazili na svoje lovske pravice. Gorje tistemu, katerega je grof zasačil, da je zverino lovil! — Ivmetje so morali grofom tudi ribnjak izkopati pod vasjo Dolje, tam kjer je zemljišče močvirnato. Kadar je ob času suše u ribnjaku vode primanjkovalo, morali so jo bližnji prebivalci iz Soče donašati. Tudi ostanki tega ribnjaka se še dobro poznajo. Zlasti pa je znan ne le po Tolminskem, nego po vsem Goriškem, tisti tolminski gtof, ki je baje za ušivostjo umeri. U okrutnosti in krivičnosti presegal je nek vse druge. 51) Ali izvestno je tega grozovitega tolminskega grofa ustvarila le ljudsk^t domišljija na ta način, da je stiskano ljudstvo vse pretezfcele krivice in vse slabe lastnosti vseh svojih gospodarjev t- esio le na jedno osebo, kakor to povsodi dela ljudski. iišljija. U nenatorni smerti jednega grota videla je kazen"božjo in zato mu je napertila vse pregrehe njegovega roda. Da pa brez krivice grofi neso bili, to je dokazano. Ze njih samopašno živenje je moralo kmete razserditi in naudati jih s pravično jezo proti svojim tlačiteljem. Med drugimi listinami nahajajo e u grofovskem arhivu tudi zapisniki o navadnih stroških za živež tolminskih grofov. Tako se vidi iz nekega računa, da se jel. 1816 le '¿/a grofovsko kuhinjo vsaki dan poprek po 20 goldinarjev in 74 krajcarjev potrosilo ! Samo za kruh izdali so na mesec po 35 goldinarjev, za vo-lovino 16 goldinarjev (funt mesa je veljal takrat le 8 krajcarjev), za teletino pa 13 goldinarjev! Po smerti Pompeja Coronina 1. 1839 pripade tolminsko gospostvo grofu Antonu Coroninu iz kronber-ške rodovine kot dedščina. 20. decembra 1845 izroči dekret goriške deželne sodnije gospostvo in glavarstvo tolminsko Antonu Coroninu. Ob tem času si je bila vlada pridobila neke pravice do tolminskega gospostva in ga razglasila za tako-imenovano „fideicomisno posestvo". Ali grof Anton oslobodil je svoje gospostvo te odvisnosti. Vendar mu Tolminsko ni delalo posebnega veselja. Bodisi, da mu ni donašalo, kolikor je pričakoval, bodisi da je denar potreboval, sklenil je je prodati. Kakor bi ga bila neka posebna slutnja vodila, prodal je Coronini svoje gospostvo ravno takrat, ko je imelo izgubiti svoje najvažnejše pravice usledi terjatev novega časa, ki je kmete popolnoma oslobodil podložniške odvisnosti. 1. januarja 1. 1848 kupi Al o is Silverius Kremer, vitez iz Auenrode, doktor obojnega prava in dvorni svetovalec, vse gospostvo tolminsko z vsemi pravicami in pristojnostmi, premakljivimi in nepremakljivimi, s takoimenovanim gradom ali gosposko hišo in z vsemi drugimi ž njo zvezanimi poslopji, na dalje z dvema urbarjema, katera je bil grof Coronini kupil od Antona Brauničarja in Jožefa Juvan-čiča, in sicer vse to za 230.000 goldinarjev konvencijskega denara. Ta svota se je imela plačati u samih srebernih dvaj-seticah, od katerih gredo tri na jeden goldinar. Vsi pojedini deli gospostva bili so posebe cenjeni. Takoimenovane „ko-munalije" (občinski pašniki) in gosposkine gozde cenili so zelo nizko, ker pravica gosposke do njih ni bila določena. Zato je preuzel kupec te stvari na svoj račun in lastno odgovornost. Coronini si je izgovoril pravico sekvestra, dokler „se mu pogojena svota ne izplača. *) -ž» K lastnini gosposke spadala so takrat s. Šo ueže,- a: u Tolminu: „Brajda, Pod brajdo, Za plotiščem, ' £ peč. U rupi"; u Poljubinju: „Dobrave" in mnogo komun. '^ozuov, germovja in pašnikov. Ravno taka posestva jc ir. ia gosposka tudi po sledečih krajih: u Kobaridu, Mlinskem, Idrijskem, na Svinah, u Sužidu, Starem selu, Kredu, pri Robiču, u Pr tokih, u obeh Borjanah, Sedlu, Homcu, Podbelo, u Staro"-'' čih, Drežnici, Magozdu, Jezericah, u obojih Ravnjih, nay seču,_Libušnjem, Versnem, Selicu, u Kernu, Ladrih, Srna': na Kamnem, Seliščih, Volarji, u Gabrijah, Doljah, Zate jMnoiV. u Čadrah in Zalazi, u Ravnih in Zalazi, u Zabičih, h'a Popotnem poljubiuj8kem, Ljubinju, Dolenjih Selili, Oonm, na Kneži, u Nemški Koritnici, Bači, Podberdom, i berdu, u Oblokah, Hudijužini, u Porznem (mnogo Bukovem, u Gorjah, Počah, Trebenčah, Polici, na -----c» -d sj 2 0 •a u ce £3 & "3 0 0 bc SH "o f* "o 60 M 104 133 4 168 521 4 58 421 ■2 43 481 4 45 20 46 19 52 49' 4 96 52 35 47 157 14T 4 117 131 2 117 14 2 53 273 4 53 12 3 148 8 157 10 11 8 26 192:151/2 202 183/, 71/2 3 26 154 38 155 11 9. 5 — 2 40 25% 40 12I|2 10 — 10 73 — 74 11 91/2 — 4 85 — 85 5 2l/2 — 5 46,47 47 17 4 — 5 58 16 59 40 3 5 14 108 50l|2 107 141 2 — 15 52 16 8 9 52 16 8 9 8 3 61 18 61 33 15 14 22 242 10 247 15 5 5 9 70 24 71 24 9 3 11 70 9 73 8 8 1 8 40 57 46 61 2 15 3 19 118 33 129 1 — 22,14 131 16 131 32 7 — 19 7a 32 76 1 12 — 23 77 45 76 17 15 2 18 89 22 89 22 143/4 228 22 247 30 9 77 46 38 38 6 91/2 1 3 128 31 2 128 251 2 128 25 2 35 33 52 354 I 2 343 356 251 343 2 4 353 356 50 8 2 2 1825 1831 1837 = 3 © C 05 >U3 2 «5 -d c5 ■d © cS & 3 F* O M "o bo M 'o so SH 0 60 M Polica 43 19 43 19 2 Bezišče 93 19 Senvidska gora 23 17 49 151 531, Praprot-Berdo 202 5 202 30 — Pečine 8 12 19 111 573 4 111 57 3 Ponikve 19 22 18 205 281 2 206 22 Slap 8 21 131/9 « 176 121 4 178 33 3 Idrija pri Bači 67 103 4 Skupaj | 6114 553 4 Str. 202. 53). Da se bode mogla primerjati desetina z grofovskim davkom, zato postavimo tu še pregled, koliko je plačevala vsaka vas desetine u denarjih na početku našega stoletja. Kobarid Predenice kobaridske Borjana in Selice Ladri Libušnje-Smasti Tersno Selice Kamno Selišče Tolarje Gabrije Dolja Zabče Poljubinj Prapetno Ljubinj Podmelici Loje Sela gorenja Bravnica Kneza Tamline Grahovo Koritnica 1110 lir 5 „ Laharna 15 „ Senica 330 „ Orehek 180 „ Započe 360 „ Zakriž 120 „ Trebenče 540 „ Gorje 120 „ Poče 270 „ Poljane 1 (?) Labinje 128 „ Podav£a (?) , 300 „ Podavča (?) 9§e-:: „[Novaki plež Plžuina Gerki, (WknoN Ravne d 240 D 300 1) 420 D 60 n 480 9J 300 » 98 1) 245 n 300 T) 240 T) 371 16 s. 180 lir 180 » 345 14 s. 14 lir 240 Y> 360 D 360 T) Stopec 210 lir Modrej 810 „ Lom 171 10 s. Kosmerica 120 lir Podsela (Sella di sot.) 390 Log dolenji 172 „ Doblar 172 „ Čiginj 450 Parth (?) 51 „ Rut nemški 20 „ Predeniee u Rutu 45 17 s. Tolče 890 iir Kamnica _45 „ Skupno (po računu kapi-tulovega pisarja) : . 22.428 lir in 14 s. Otalež Jazbine Jagodišče Sebrelje Polica Daber Zakriž Bezišče Lapanjin del Bezišče Pirihov del Polje Praprot Pečine Ponikve Laz ponikvenski Logersko Roče Slap Idrija pri BaČi Koliko so bolške vasi dajale desetine čedadskemu ka-pitulu, o tem se u njegovem arhivu ne nahajajo podrobni izkazi. — Str. 202. 54). Ker je zelo važno primerjati dohodke naše deželice iz poprejšnjih časov se sedanjimi, da se razvidi, kako je u gmotnem obziru napredovala, zato postavimo tu sim nekoliko natanjčnejših dat o številjenju 1. 1857. 360 lir 330 15 s. 127 4 „ 685 16 „ 90 lir 180 » 300 » 248 10 s. 142 4 „ 480 lir 480 J? 292 n 778 j? 60 » 300 n 240 D 240 J) 345 tt me »oiso^-^e < »> o< m s.s:-B rs. » •• .. S " H ° ® S CD J O 1 P 2 o* P n< ci. o ^ ^ ®5o|rr,ocD<»oB

r" ; H O tO CajNSt^-nO^aD1—'OOo »SOO^aSSCOOOo pop pOP.°=ppOO o CO tO -J tOM oooo oP ^ ° _ 00 Cv Ci ppp ca g I • oo oo oo ca • cr o o o. o o 2 K opppp o g^ O CD -J 5E - B fc 03 „oŠ"»«-" oogoocoo - - Oooop » u q os cd t\5 c» p1 t-1 .-i ih-CJiaiCO^oI-bitobbiioM ^»fflMfflu^OOCOOoK' jpp OO o OPPPP O o S , o a i ; J : j J - i : j 3 CD O cc pr C -rs C o Tolmins. Bolško Cerklj. OKRAJ Kako različno je bilo poveršj to to -J t—i CO CO w -q CO i—' o M — p* 12 ° O < E. ® g s» -J 00 l-i CO CD cn ht^ -J i—i 00 CD □ 00 CD cs3< CJD i—1 tO O tO if». CD hi^ O -a tf^ ht^ 00 O •-j P P- Z C»s O M. CD < CD V co to i—i O CD i—1 tO H-1 CD tO OD rf^ □ CD N< tO co 00 tO CO 00 O P O S S"® s ° l-s- co a> CO u» □ co CD N< co if* 1—' CO to 00 rf^ r CD 00 OD to co m 00 W H-1 O -i EL p" 3 H p -> co r CD P CT CO ^ 00 O 00 CD O O -i p p" hj p o 3_ "" E ac to i—i t—i CD CO i—i C OD O tO rf^ Ol □ co CD CS3< to 00 GC OD to CO . C>< 00 O O ' Oi «t CD O •-s p-p* M O o. o ® S 3 & P ® o C Pj a ?s S O H- tO CD O d | tO 1 OD CO »—i □ 00 CD i" |24439| 832 s g s § 22 S O SO p N Q » o i—" n CD CO -a »t» i>0 h-* CO 00 00 o ^ □ oo N< H-i © ČD 00 CT CO tO CD OD (t^ -d O l-1 -a CT CO —5 00 O •-i P- CD p o 3" p t—1 tO O OD CO O 00 00 □ i: CD a 05 O 30 iS cS s* o s ■3 • f—I £h O C? c5 ® a o cd o o S ® O x> rt ® a ' 0) Tj s- i—i Sh ® 05 TJ £ "S s g s 6D ® a «M S 03 1—1 a a -a S o o ® 1 -d "o i-i • JS > ■3 £ 6C »i/l O " O O 00 „ ® 03 , >02 s go a vs « ro a 10 00 o1-1 i ® « . E « ___ o> a ® -S» o a* o5 05 ® ® N na P o c5 ^ > O ^ .§ o, a T3 -2 0 "S S S S ,0 6D co 05 ® ^ O n CC >CD — -_s ® a Šlo o S » eL, 3 ® ® bp 'a5 • ® >02 o Pn o Oh S A ® ' oo „ ^ H ® O .5 -.T. ^ M)C « _ -- o S» Oh g O - ® K >02 05 PH 05 CO cq rh o ® 05 2 0 ® cc ✓—s p* > 2 *2 -S »> - a »o 08 v Oh IO lO cd cd 00 00 Ponav-ljalno šolo q!?ol'ej{S[qo 1 1 1 1 1 1 1 (M I CM 1 '?l°P -3isiqo lOcoiototimciiot-HH« OOJ-^OONMOlffilNajl-CO Šolo je obiskovalo oippa <35 t-CDOO-^OOSOCOCDlM ce HBNMTfOOH f—1 C<1 A03(?9a 1—1 «Mt-moosaiocoio t» rH O rH N N IM (M M0a t-(MOJO)OOOOlMHaiOO® NCOtflONOJNfflNNlOli) (M 1-1 —1 ^OOlOrtCO^OOCli-itDM C^l H r-H rH Dohodki •iS nŽB[q n 1 1 1 1 J |o ! | ! 1 | ■[S MBap fl 11 i! 1 iS i i i i i lOja^n lujoraoj rH t—1 r-4 rH | j | t—< | r-H | 1—1 !?I8i!?il "M 1 ~ 1 1^1 ! ^ 1 - i}aqa:)Bjj ojos 9iiBftni.Taqo ~ 1 TII 1 1 1 1 1 1 t k u se» oš,g a. '— BpajzB^j z M II 1 1 1 1 1 1 II paizB^ 1 ^ II 1 1 1 II r-H H Polletne BA9up pd 1 1 1 1 1 1 1 1 ! ~ 1 ~ TJBp TJ80 1 l 1 1 1 1 1 1 1 1 M Celoletne 1)A9Up jod | r-H t—1 | j | H H H ^ 1 HBp TJ90 aqog m 1-»1—i C<1 -t—(f—(r—t r—1 1—' 1—(r—i PlIi>PP0 c^^t-hc^t-hclim^rht-lt—it— ipajzB'a OJIS BZ 0{Og | H H | H H jr—irHr-H j r-H ojos auefajfi H| 1 ~ 1 1^1 1 M 1 9J0S Z0jq flSBA 03|110jl 1 1 1 1 1 1 i i 1 ttjos af CISBA o^i(03( «z C—CDCO CO NlOlOr1 rH t— r-H Okraji in vasi. Tolmin Libušnje Drežnica Kobarid Ternovo Kred Tolče Sv. Lucija Idrija Trebuša Senvidska gora Ponikve Grahovo Nemški Rut Steržišče Podberdo Obloke Podmelici Brez šol Boleč Log Cezsoča Serpenica Soča Brez šol Cerkno Bukovo Orehek Sebrelje Novaki Brez šol Okraji in vasi. 1 CO CO tO tf^. CO 1 — tO — CO CO 1 CC lO CO CD v-4 M Za koliko vasi j je šola m 1 — to 1 to 00 mm 1 to I CO 1 Koliko vasij brez š. 1 i m 1 h-1 1 m 1 - ( ii t 1 1 1 Urejene šole j H-l L V—L 1—* 1 L t—1 I—L H 1 1 J—i i—i. 1—1 V—1 V—i 1— Šole za silo 1 K-L V—i H-«. tO 1— 1 fcO t—i i—1 i—1 — ^ M M P H tc Razredi I >—1 i—1 i—i i—i Oi 1 H H H M CO 1 j—L .H-L M ^ M Oddelki 1 i—i H-L i—i- co 1 4 1—l 1—t H-1 CO 1 (—1 t—* H-4 Sobe ii 11 1 - 1 1—t 1—I 1—L 1—1 to 1 iiii -1 celi dan C2 O 1 1 -1 -1 1 ii ii 1 1 — — — 1 1 — pol dneva (3 ® 0 1 1 - 1 H- 1 1 1 ii 1 1 1 1 r m - m celi dan a: *d 1 1 1 1 II 1 1 II 1 1 1 1 '1 1 1 1 1 pol dneva g l mill- 1 ii ii 1 1 1 -1 1 -1 1 Razred ¿r. ^ a>< 58 O 1 1 m ii 1 mi- — 1 1 ii 1 m 2 Razreda 3 SO •D < 1111111ii11 -1111111 Obertnijske šole Katelieti 1 ii 11 - 1 lili — 1 II II 1 1 Učitelji 1 1 1 1 - - 1 -----L 1 ------ Pomocni učitelj i imii® 1 1 ' • 1 ZD 1 1 531ii 1 0 ! 1 OI to 0< ii ii ii U denar. gl. a o X- S5- II 1 1 ! - M 1 II M II I 1 i ! U blagu gl. 1 CO tO — rf^ 00 ' CO CO tO OI 05 1 k— h—l -j ^ Oi tO -a CO tO ^ 00 CO 1 oi — OI CO CO oí — rf^ CO rf^ Dečkov O I — <3i CO 1 — Oi tO to -J 1 1—k — 05 M C Co CD tO rf^ tO OS <35 1 h)^ — OI — OI -J 00 00 CO CO Deklic P 3 "i o 77 OI 1 CO — I — 00 CO ' OI — 1 CO 00 II II 1 CO CO 00 I — I I 1 O 1 -a 1 1 1 Dečkov o* "S (0 N P cc< OS 1 CO — I — to 1 O) O 1 Oí GO M ii ii 1 HOI 1 M I 11 o< 00 ' ©» 1 ' ' Deklic «< O O' I fO to — CO CO 1 00 as co o co 1 CO CO — OS -J -J OI CO OS 1 tO CO tO CC — O 00 rf^ — rf^ 00 Dečkov o rxt< < O-O 1 — — — to to 1 -a oi OS to 1 tO OS tO tO CO — CO 1 — — co to to to — — OI CO O Deklic ° STfc-. ? ® — — — CHtf^C0tOCüCO~3OT — OI tO CO QO — OSCOCO — Ol OI OS O — tOtO~aCD~J-JCOCOCOOOOOOtO Obisk. dolž. o" -d o 3 ii 1 ii g 1 ims OI — 1 rs i i § i Obiskajočih ° s K temu pregledu je še pristaviti, da so bila na Bolškem lastna šolska poslopja' 3 (Boleč, Log, Serpenica), najeti dve (u slabem stanu u Cezsoči) in 1 zastonj prepuščeno (Soča). Na Tolminskem so imele šole šest lastnih poslopij (Tolče, Sv. Lucija, Trebuša, Ponikve, Obloke, Podberdo), ali med temi sta bili u slabem stanu 2 (Tolče in Trebuša); najetih poslopij 8, med temi 7 u slabem stanu (Tolmin, Libušnje, Drežnica, Kobarid, Kred, Podmelici, Nemški rut); 3 so bila brezplačno prepuščena (Idrija pri Bači, Senvidska gora, Ster-žišče), ali od teh pervi dve u slabem stanu. — Na Cerkljanskem ni imela nobena šola lastnega poslopja. Ono u Cerknem bilo je najeto, ali nahajalo se je u slabem stanu; 4 poslopja so bila brezplačno prepuščena in med temi 2 u slabem stanu (Bukovo in Orehek). Te številke zadosti jasno pričajo, kako na slabem je bilo naše ljudsko šolstvo pred letom 1865. Ko bi bilo šte-viljenje natančno, pokazala bi se še veča nedostatnost. Ali da so gore navedene številke pomanjkljive in napačne, to se jim vidi na pervi pogled. Tako je n. pr. pri nekaterih do-tični duhovnik uračunjen samo kot katehet, pri drugih pa kot katehet in pomočni učitelj posebe, tako da se zdi, kakor bi na teh šolah podučevali dve sili, a vendar je bil katehet in podučitelj jedna in ista oseba.—Str. 211. \ \ t — 254 — Prirlozmski opis TolmMep. A. Splošni pregled. Sedanje tolminsko glavarstvo obsega severni del pokne-žene grofije goriške in gradiščanske, ter leži ob gorenji Soči in njenem pritoku Idrijci, med visokimi grebeni julijskih Alp. Ta „goriška Švica" zauzema najviše, pa tudi najromantičnejše kraje tako različne in mnogoverstne goriške grofije. Tolminsko gorovje, sestavljeno iz veličastnih golih apne-nih sten in pečij, ne pokazuje nam sicer one prirodne lepote, kakor se zelenimi gozdi in bujnimi pašniki obrastene srednje Alpe, katerih grebene in verhe sneg in ledeniki krase; in tudi glede prijetnosti ne da se primerjati severnim apnenim Alpam na Šaligraškem in Austrijskem. Ali čeravno se tolminske gore po natorni lepoti ne morejo meriti z ravnokar omenjenimi Alpami, veudar jih presezajo po svoji veličanstve-nosti, po visokosti prepadov, po divjosti in razoranosti planot, katere so na vse strani razjedene od globokih jarug (grap) in lijcu podobnih udertin. Vse naše doline so podobne globokim brazdam, zarezanim u poveršino naše deželice. Ali tolminske doliue se u tem razlikujejo od drugih med apneni-mi Alpami izdolbenih dolin, da se ne uzdigajo kakor stopnice, nego prav počasi, da to komaj opaziš, ker je voda "preglodala in razderla že vse one zapreke in zapahe, ki so nekdaj doline na različnih mestih zapirali in za seboj vodo zaustavljali ter jezera delali. Kakor med srednjimi Alpami, tako tudi po tolminskih dolinah lahko potuješ skoro brez over in truda, dokler ne prideš do njih zadnjega konca. Tu pa se ti zdi, da je dolina z velikanskimi stenami obzidana in le skozi ozke jaruge vidiš .potoke padati u kotlino, ki je bila nekdaj z jezerom napolnjena. Še le s težavo in po velikih ovinkih prideš do sedla in prehoda na drugo stran. Ali še več truda in časa potrebuje tisti, ki se hoče uz-peti na verhunce našib gora, ker se herbti in slemena kar predgorjih do Idrijce. Južno tolminsko mejo dela najsevernejši rob Kraševine, proti Benečiji pa Kolovrat ter pogorji Matajora in Mije. Na zahodni strani stoji Golovčevo in Ka-ninovo pogorje. Tolminsko obdajajo okoli in okoli Slovenci. Le na severu se ga dotikata dve nemški naselbini: Rabelj na Koroškem in Belapeč na Kranjskem. U opisanih mejah obsega tolminsko glavarstvo 1065 □ kilometrov (natančnejše: 106.518-37 hektarjev) ali 185.101 oralo (po katastru pa samo 180.966 oralov). Od teh pride na tolminski okraj 508*13 D_kilom., na bolški 397*07 |J km. in na cerkljanski 159-98 |_| km. Prebivalcev ima tolminsko okrajno glavarstvo po zadnji štetvi od 1880 leta: 36.459. Vsi ti so po narodnosti Slovenci in po veri rimski katoličani. Ali če primerjamo številke zadnje štetve se svoto od 1. 1870, ko je imelo tolminsko glavarstvo 37.916 prebivalcev, videli bodemo hitro, da številjenje od 1. 1880 ne more biti natančno, ker po tem takem bi imelo Tolminsko zdaj 1457 duš manje, nego pred desetimi leti. To pa ni mogoče, ker u tem času ni bilo ne bolezni, ne velikih izselovanj, nego je izvestno, da se naše prebivalstvo vsako leto usledi porodov za blizu 140 ljudij pomnoži. Tako ima po cerkvenem številjenju vse Tolminsko zdaj (1881) 44.412 duš, a 1. 1870 le: 42.959,— B. Gore. Vse poveršje tolminskega okrajnega glavarstva je, z malimi izjemami, gorato. Goroviti svet tolminski spada geolo-gično in zemljepisno k južnim apnenim Alpam, nekoliko pa tudi h Kraševini. Po naupični izobrazbi deli se tolminsko gorovje na visoko in srednje. Meja med visokim in srednjim gorovjem je že od prirode jako vidljivo izražena, t. j. globoka zareza, ki se vleče od Breginja čez Kobarid, Tolmin, Podmelice, Grahovo in Podberdo do Petrovega berda ter dalje na Kranjsko proti Železnikom. Na severni strani te čerte uzdiga se visoko gorovje, sestavljeno skoz in skozi iz apnenca dachsteinske tvorbe (rhatiške formacije), na južnej pa srednje gorovje, ki obstoji večinoma iz apnenca in laporjevega škriljenca (kredne tvorbe). Le na vrhu Matajora nahaja se še dachsteinski ap-nenik. Cerkljansko gorovje pa je starejše, voglene in triasne tvorbe. Velika večina tolminskega poveršja pripada visokemu gorovju, ker ono pokriva več nego sedem štirjaških miriame- trov (732 p km.), srednje gorovje pa le nekaj nad tri mi-riametre (333 |~| km.). Visoko gorovje spozuaš že od daleč po njegovi^ svetlo-sivi barvi. Neka posebna groza obide človeka, ko je ogleduje. Zdi se mu, da se bodo oni gorski velikani zdaj pa zdaj nanj posuli in ga se svojo težo pokopali. Pojedina gorstva kažejo se kakor staro, razpadajoče zidovje. Po vsej svoji ne-botični visokosti odkrivajo gola, skalnata rebra. Posamezni njih doli so divje razriti in razklani. Oblika jim je nepravilna, učasi jako čudna in strahovita. „Uzvišenost in strahovi-tost pluje s teh velikanskih skladov, s teh derzovito obešenih robov in omotično pribitih polic. Kakor velikanske pasti preže ravno nad glavo prek in prek rahlo obešene debele skale, ki željno pričakujejo pervega plaza ali naliva, da oproščene zderčijo in zbobnijo nizko doli u dolino". — Sim ter tja pa stene neso tako naupične. tako žalostno suhe in puste. Obra-stene so nekoliko, čeravno se le borova pritlikovina (cerenje ali ruševje) po njih obeša in le tu pa tam borna planinska traviea (leška) izmed kamenja kuka. Ali čem redkejše so rastline, tim lepše so in tim prijetnejše dišijo. Njih cvetna peresca se odlikujejo po svoji velikosti in njih živa, svetla barva vabi že od daleč popotnikovo oko. Naše visoke gore razdeljene so na več mogočnih, na vse strani razrastenih pogorij. Ali učasi se ta pogorja stisnejo jedno k drugemu in potem svoje herbte razširijo, tako da napravljajo velike kamnate in peščene planote, zlasti blizu Kanina, Ker na in Vogla (bolškega). Te visoke, puščavam podobne planote razkladajo radovednemu potovalcu vso svojo divjost in strahovitost. Njegovo potovanje ovirajo in ustavljajo strašni prepadi in zijoča žrela, ki se dajo le redko kedaj preskočiti; treba jih je navadno daleč obiti. Učasi naleti potovalec na vodoravno skril, po kateri misli lože in hitreje dalje priti; ali najenkrat mu zaustavi korake• globoka in široka razpoklina, ali pa lijcu podobna udertina. In če je potovalec srečno premagal te zapreke, naleti že čez par korakov na jednake, ali pa še veče. Taki prepadi so pogosto-ma le s tanko, zapeljivo ledeno skorjo prekriti, kakor se zvijačno nastavljenim mostom, katerega pervi nanj verženi kamen predere in seboj u"globočino potegne. Vsa planota je polna razpoklin, špranj in prepadov, katerih globočine ne more oko premeriti. Le uho jo lahko presodi po tem, kako dolgo pada u njo veržen kamen. Po osojnih krajih, u kotih in bovtih leže skozi celo leto veliki kupi neizkopnelega snega. U omenjene pokline in jame pa se od- cejajo in izgubljajo vse izpodnebne padavine ter prihajajo potem ob znožju gora u brezštevilnih studencih na dan. Ti so po navadi jako močni in delajo neredko prav mične slapove. Planote same pa se spuščajo zelo stermo k bližnjim dolinam. Obdajajo jih večinoma krog in krog skoro naupične, mnogokrat do 1500 m. visoke skalnate stene. *) Čeravno verhunei našega visokega gorovja večinoma presegajo mejo večnega snega (2200 m. nad morsko gladino), vendar nemajo u svojem okrožju nobenega ledenika. Le Triglav ima majhen na svoji severni, kranjski strani. Nahaje se pa med našimi gorami mnogo sterjenega in oledenelega snega („firn"), ki čez leto obleži po nizkih dolinah in bovtih, ki se ob vročini topi in potem zopet zmerzuje ter počasi na-pravlja terde snežene kupe. Kadar se ta sneg sterdi, napravi se iz njega jederčast in mehurčast led, lii je zelo moten in mleku podoben. Pri topljenju od solnčne gorkote useda se voda u-anj in, ko potem zopet zmerzne, ukrepi in uterdi zmerom bolj ledeno gromado. Yes zimski čas, zlasti pa ob južnem gorkem vremenu, spuščajo se plazovi raz viših gor in stermih pobočij ter guče u nižine, podiraje seboj skale, drevje, učasi tudi senike in seuene kope. Navadno se počasi spuščajo, le na stermej-ših mestih padajo in se peršijo kot moka na vse strani („Rutsch-und Staublavinen"). O deževju pa se delajo po stermih se-nožetih in pašnikih velikanski usadi (usodi, ker se zemlja useda) zlasti tam, kjer so pred malo časom gozde posekali.— Jako navadni so po obronkih naših gora tudi kamneni in peščeni plazovi, tako imenovani „griči ali griže", ki izpod najviših verhov po grapinah in grahotih počasi nauzdol lezejo in se nizko doli spuščajo ter vedno več grušča u doline nanašajo. Kakor široki, večkrat razprani trakovi vlečejo se mnogokrat zelo nizko u doline ter služijo prebivalcem kot prirodne riže, po katerih vlačijo derva in seno iz svojih vi-sokoležečih senožetij. Med visokimi gorami je tudi podnebje skozi veči del leta ostro in merzlo. Le od polovice junija do polovice septembra postaja vročina precej občutljiva, tako da učasi celo suša pritiska. Kaj rada priletuje tudi toča in z veliko silo uničuje poljske pridelke. Spomladi in jeseni dežuje. Učasi se ulijejo strašne plohe in napravljajo velike povodnji, ki delajo mnogo škode ob vodah ležečim poljim. *) D. Stu", Das Isonzotlial, u Jahrbuch der geologischen Reichsanstalt, pg. 328. Zaradi množine silnih gora in stermih pobočij primanjkuje skoro popolnoma rodovitne zemlje za njive in travnike. Le stermih senožetij, po katerih je pa košnja mnogokrat se smertno nevarnostjo združena, nahaja se še precej. Vendar tudi te ne zadostujejo, in ljudje so primorani po najviših gorah in pečeh planinsko travo žeti za zimsko kermo svoji živini. Zaradi nerodovitnosti tal je prebivalstvo zelo redko ter stanuje po malih vaseh in selih tu pa tam po ozkih dolinah in gorskih pobočjih. Redi se največ od živinskih pridelkov, potem od krompirja, repe, kapusa in polente, za katero kupuje turšico z onimi denarji, ki jih potegne od živinoreje. Živinoreja je tore glavni pridelek visokogorskih prebivalcev. Podpirajo jo dobri gorski pašniki, kateri zauzemajo skoro polovico vsega poveršja visokih gor, t. j. 380 kilometrov. Med temi je pa večina planinskih pašnikov, t. j. 204 |~| km. Bolške in tolminske planine slovijo že od starih časov in u njih izdelani sir prodaja se daleč okoli po svetu. Po planinah ostaja živina po 8—10 tednov, na Bolškem pa skozi celo poletje. Še le na zimo preselijo se pastirji se svojo živino u domače vasi. (Planinsko življenje je prelepo opisal ranjki župnik svetolucijski Tomaž Rutar u podlistku goriške „Soče" 1. 1879, št. 42.) Mnogo drugačno podobo ima srednje gorovje. Že južna pobočja visokih gora so bolj zložna in kažejo bolj prijazno lice, tako da so z ljudskimi selišči gosto posejana. Med srednjim gorovjem so verhi in herbti mnogo nižji in se uzdi-gajo le malo nad srednjo višino. Posamezna obgorja neso več tako strašno razjedena in razkosana, nego deržijo se bolj skupaj in vlečejo se u dolžjih herbtih ter oklepajo mnogokrat valovite planote. Ti herbti so na verhu naploskani in razširjeni, da se na njih cele vasi uzdigajo. Pobočja in obronki so pa še vedno zelo stermi, večinoma s temnimi gozdi in zelenimi senožetimi opasani. Na Cerkljanskem spreminja se gorovje že skoro u hribovje in prijazno berdičje. Srednje gorovje namakajo brezštevilni potoki in studenci, ki se u majhnih slapih u dolino k rekam spuščajo. Le oni del tolminskega glavarstva, ki Kraševini pripada, terpi pomanjkanje vode, zlasti studenčnice. Sploh pa je večina poveršja lepo obdelana, zlasti po širjih, solnčnih dolinah. Pusti, neobdelani kraji so le redki, večinoma taki, katere je usledi posekanih gozdov voda oprala in iz njih zemljo u doline odnesla. Srednje gorovje je tudi primerno gosto naseljeno. Po širokih herbtih raztresena so človeška bivališča visoko gori do 1000 m. nadmorske višine. Na Cerkljanskem se nahajajo še više posamne kmetije. Tako leži Poddrevec u gorenjih Novakih 1040 m. nad morjem, Terhovec nad Šebreljami 1060 m. in Tojščica na meji proti Vojskemu celo 1120 m., tore le za 40 m. niže, nego Predel, najviše ležeče selo na Tolminskem in vsem Primorskem. Tolminska pogorja neso slučajno, neredno razverščena, nego njih smer je vedno ista, z drugimi uzporedna. Glavna smer tolminskih pogorij derži od severozahoda proti jugoiz-hodu, (približujoča se bolj pravcu izhod - zahod, nego sever-jug, tako da napravlja z uzporedniki kote od 30 0). Isto smer imajo vse goriške, isterske in dalmatinske planine in u istem pravcu izdolbene so tudi največe naše doline. Tendar ta smer ni jedina, nego poleg te imamo še drugo, na prvo nau-pično stoječo, t. j. od severo-severoizhoda proti jugo-jugoza-hodu deržečo. Ta poslednja smer celo prevaguje na severni in iztočni strani in najviša naša pogorja imajo ta pravec. Iz tega se vidi, da takrat, ko se je zemeljska skorja na Tolminskem u pogorja gerbančila, sta se dve nasprotni sili med seboj borile in naša pogorja križem nametale. Todena sila je potem izprala in urezala doline ter učasi tudi prelizala cela pogorja (n. pr. pri bolški soteski, pri trentarski cerkvi, med Ternovim in kobaridskim mostom, pri Sv. Luciji, med Tre-bušo in Reko). Kakor je bilo že rečeno, spadajo tolminske gore (malo da ne vse) k južnim apnenim Alpam in sicer k onemu delu, ki se u zemljepisu julijske Alpe imenujejo. To ime so dali našim goram že Rimljani po bližnjem mestu Forum Julii, t. j. po našem Čedadu (Staro mesto). Julijske Alpe deli na iztočne in zahodne velika zarez, ki začenja na Predelu (1162 m.) in se potem na jug steguje kot dolina, po kateri teko: Predelica, Koritnica in Soča. U bolški soteski (most čez Koritnieo 532 m.) stojita si oba dela najbliže, tako da so tu stene komaj 150 — 200 m. jedna od druge. *) U zahodnih julskih Alpah se nahajajo sledeče gorske skupine: 1). Kaninovo obgorje. To obgorje je razširjeno ob severozahodni goriško - beneški meji med Predelico, Koritnieo, Sočo in Rezijansko belo terzauzema 110 |~| km., tore skoro *) Učasi prištevajo zemljepisci zahodne julijske Alpe takoimeno-vanim karnskim Alpam, ki se vlečejo ob koroško-beneški meji proti Tirolu. desetino vsega tolminskega poveršja. Njegovo središče je gora Kanin (Čanina) 2582 m. nadmorske višine. *) Kanin leži na severno-zahodni strani 1/4 |~| miriametra velike kamnite planote, podobne peščeni, nerodovitni puščavi. Drugi trije njeni mejniki so: Černjelec (na severu), Rombon (na jugoiz-hodu) in Velika baba (na jugu). To planoto deli na manjši severni in veči južni del velik presek Prevala, ki derži pod Vratnim verhom 1990 m. od jugoizhodne strani (mimo planine Kernica 1250 m.) proti severozahodu ter vodi čez sedlo Prevalo 2063 m. u rakolansko dolino. Južni del planote je podoben veliki terdnjavi, obdani krog in krog z močnimi nasipi, stolpi in zunanjimi terdnjavicami. Zunanje pobočje je zelo stermo, mnogokrat skoro po tisoč metrov nau-pik stoječe in iz strašanskih, jedna verhu druge naloženih pečij sestavljeno. Poveršina planote ima srednjo višino od 1500—1800 m. in je popolnoma taka, kakor so bile gore kamnate planote opisane. Iz pustega kamnatega morja uz-digajo se posamni, peščeni in kopičasti verhi, raz katerih se počasi drobno kamenje u dole terklja. Nekteri teh verhov združeni so u manjša pogorja, ki se vlečejo čez planoto od severozahoda proti jugoizhodu.v U teh pogorjih se uzdigajo : Veliki skedenj 2300 m., Standera špica 2103 m. in S t ud o r 2147 m. Severozahodni rob planote je mnogo viši (poprek 2300—2500 m.) od jugoizhodnega (1700 — 1800 m.). U pervem se uzdigajo poleg Kanina še sledeči verhi: V e r-šič 2546 m., Prest reljenik (po svoji votlinivpod verhom tako imenovan) 2505 m., Golovec 2407 m., Černjelec ali Konfin 2355 m. in Možnica 2340 m. U zahodnem robu je Mali Kanin 2566 m., Verh žleba (tudi Velika baba imenovan) 2450 m. in Velika baba ali Babana 2162 m. Jugoizhodni rob planote se vleče čez Mali skedenj 1952 m., Plešivec 1702 m. in Čuklo 1768 m. do Rombona ali Velikega verha 2210 m. nad Bolcem. Globoka grapa Možnica, ki leži 1350 m. niže od Rombona, deli kamnato planoto od nižih predgorij na severni strani. Tu se svet počasi znižuje proti Predelu. Pojedini verhi tega gorskega herbta med Koritnico in rabeljskim jezerom so: Veliki jamar (Schlichtel) 1964 m., Jerebica (Seekopf) 2106 m. in Cota (Zottenkogel) 1582 m. — Tudi na južno (južnozahodno) stran od Velike babe spušča se polagoma k Rezijanski beli nižji herbet, iz katerega se uzdiga važnejša gora Skutnik 1721 m. *) O tej gori znajo Režijam mnogo mythologiškili bajk. 2). Stolovo pogorje. To se vleče u podobi grebena med Rezijansko belo, Sočo, Idrijo in Nedižo od kobaridskega mosta proti zahodu-severozahodu 33 kilometrov daleč do beneške meje, katero prestopi malo pred Golovcem (Monte maggiore) 1617 m. U svoji pervi polovici je to pogorje na južno stran precej stermo, od Kobarida do Starega sela zelo stermo; proti severu pa bolj zložno, čeravno od potokov bolj razrezano. Od Stola naprej se to razmerje spremeni: Južna stran postaje bolj zložna in premnogi potoki derejo ž nje u Nedižo, severno pobočje pa se spušča bolj stermo proti Re-zijanski beli. Podoba tega pogorja ni več tako divje pusta, nego približuje se bolj značaju srednjega gorovja, k kateremu bi se tudi po svoji višini moralo prištevati. Izhodni herbet ima namreč poprečno višino od le 1200 m., zahodni pa 1500 m. Vse pogorje, razen najviših verhov in najstermejših pobočij, je lepo obrasteno s pašniki in senožetimi, pa tudi z gozdi. Zlasti severozahodno stran proti Učeji pokrivajo lepi gozdi. Tudi planine se nahajajo po zahodnem širjem delu tega pogorja. Ob Nediži, med Breginjem (558 m.) in Logmi (518 m.), je svet že popolnoma hribovju podoben. Tu se razprostirajo široki herbti, med katere so deroči potoki svoje jaruge in grape zarezali. Nad Žago in Serpenico pa se nahaja več ko-pičastih verhov, oddeljenih od gorskega pobočja. Najviši verh je skoro u sredini stoječi Stol 1667 m. nad Breginjem. S te gore se uživa jako lep razgled na vse strani in zato ga domači radi obiskujejo. Na zahodni strani Golovca uzdigata se dva veča verhunca: M u s i č (Musec) 1613 m. in Gabrovec 1633 m. »Pod njima pa, na severozahodni strani Breginja, odcepila se je osamljena kopica N a berdju 910 m. Hitrejše ss znižuje pogorje na izhodno stran proti Soči. Tu se nahajata važnejši gori Veršanja glava 1355 m. in Starijski verh 1138 m. Od todi se herbet hitro spušča do kobaridskega mosta in napravlja konečno nos 309 m., na katerem stoji prestara cerkvica sv. Antona z lepim razgledom. — Na severno stran od Stola se odcepi precej širok herbet, u katerem je omembe vreden verh H u m 1110 m. na jugozahodni strani od Žage. 3). Obgorje Mija spada že k srednjemu gorovju. Začenja se u okljuku, ki ga dela Nediža pri Kredu, steza se ob goriško - beneški meji do rečice Legrada ter se vleče potem po Beneškem proti jugozahodu do Poj de (Faedis). Tako sega le majhen del tega obgorja na Tolminsko. Sestavljeno je večinoma iz hipuritskega apnenca. Mijina visokost je zmerna in njeni obronki proti severozahodu precej položeni. K Nediži med Robičem in Stupico spušča se pa dosta stermo. Tolminski kos tega obgorja razdeljen je na dva dela po globokem Predolu (okoli 600 m. nad morjem), ki se vleče od Logev proti jugoizkodu do Štupiee. Mijina. gromada u Nedižnem okljuku se uzdiga do 1189 m. višine in končuje, kakor poprejšnje pogorje, z malim nosom u kotu Nediže (nasproti Ro-biču), na katerem stoji cerkvica sv. Volarja (Jelarja) 329 m.— Na južnozahodni strani Predola uzdiga se Verh ljub j a 1040 m. in blizu njega, ali že na Beneškem, Za voglom 1108 m. Proti Legradi se svet počasi znižuje in Beli verh nad Robidiščem je že le 819 m. visok. 4). Matajorjevo pogorje ali Kolovrat. To pogorje začenja ob Nediži pri Robiču in se vleče ob tolminsko-beneški meji proti izhodu-jugoizhodu do volčanskih Rutov. Ob viru Idrije oberne se njegova smer u naupičnem pravcu proti jugozahodu na Kanalsko. Vse pogorje je blizu 23 kilometrov dolgo in napravlja razvodje med Sočo na jedni ter med Nedižo in Idrijo na drugi strani. Livško sedlo 720 m. deli pogorje na dva nejednaka dela. Zapadni je mnogo širji in viši. Proti severu spušča se ne preveč stermo u kobaridsko dolino, in mnogi gorski potoki režejo njegovo pobočje, padajoči u naglih skokih proti dolini. Razume se, da zlasti o deževju mnogo škode napravljajo in mnogo grušča prinašajo na rodovitno zemljišče. Med temi potoki se najbolj odlikuje Sijak, ki zasipa močvirnato dolino ob gorenjem toku kobaridske Idrije.— Izhodni, ožji del pogorja ali pr^vi Kolovrat spušča se veliko stermejše proti Soči, dočim se na beneško stran le polagoma znižuje in na več uzporednih herbtov cepi. Tudi na izhodno stran proti Soči in Ušniku pošilja Kolovrat nekaj manjših vej. Tako se ob viru Kamnice loči od glavnega herb-ta mali odrastek, ki nehuje nad Volčani (Verh lejišča 667 m.). Zadnji odrastek med Ušnikom, Sočo in Lepenkom obernjen je že naravnost proti jugu. Matajorjevo pogorje je še precej dobro obrasteno, le njegov kralj ima pri verhu kamenito kapo. Tudi okoli Ma-tajora se nahajajo planine. Ob vsem severnem pobočju tega pogorja vlečejo se gladke, pa tudi jako sterme senožeti. Pod njimi se širijo nevarni prepadi in robovi, ali pa lepi gozdi, ki segajo skoro doli do nižine. Na pogorju se nahajajo človeška bivališča le okoli livškega sedla in po nižem herbtu med Ušnikom in Lepenkom (takoimenovani Ruti), ker tam je svet ravnejši in zložnejši. Sploh so u vsem tem pogorju najbolj sterma ravno najniža, k dolinam padajoča pobočja. Najviši verh pogorja je Matajor, italijanski Monte maggiore imenovan *) (od todi je skrajšano slovensko ime Matajor), 1643 m. nadmorske višine. Na zahodno stran spušča se Matajorjevo pobočje pravstermok Nediži. Blizu Matajora, na njegovi izhodni strani, vzdigujeta se Merzli verh 1356 m. in Slemen verh 1241 m., potem se pogorje zniža do liv-škega sedla. Hitro na izhodni strani tega sedla uzdiga se livški Kuk (Kolk) 1243 m. in potem verh Fonov Na gradu 1187 m., na tromeji tolminski, kanalski in 'beneški pa gora Kolovrat 972 m. in blizu te Jež 931 m. nad Čiginjem. Od Ježa derži proti jugu niži herbet do Doblarja. Iznad njega se uzdigata verhunca Verhberda 678 m. in Grad 648 m. na meji Rutov proti Doblarju. U modrejskem okljuku Soče, med volčanskim potokom in Ušnikom, uzdigata se dva sklenjena osamljena hriba, ki sta prav za prav le podaljšek Kolovrata. Deli ju cesta Čez Kozarsko in Modrejce, ki doseza na sedlu Yerh poljan višino od 250 m. Severni, manjši in niži hrib leži u isti smeri, kot Kolovrat, in je podoben velikemu zapahu, okoli katerega se mora Soča zavijati. Najvisi del tega hriba imenuje seBu-čenica 510 m., ki se zelo sterrno k Soči spušča, tako da je vse njeno pobočje le jeden sam velik mel. Na zahodnem nižem holmu uzdiga se pa kaj lepo romarska cerkvica M. D. na Menjgorah 468 m. — Južni, skoro naupik na poprejšnji nastavljeni hrib ima tisto smer, kot kanalske gore. Njegov obseg je jajčasto obel, in njegova pobočja neso posebuo ster-ma. Samo proti Soči se spuščajo dolenji obronki tako stermo, da je nemogoče ob tej vodi prodreti. Više pa se vleče od gorenjih Sel (238 m.) do Sv. Lucije ozek raven pas, toliko da vodi po njem pot in da imajo selišča svoj prostor. Najviše mesto te skupine se imenuje Selški verh in doseza višino od 590 m. S tem smo pregledali zahodne julijske Alpe, kolikor jih pripada Tolminskemu, in oberniti se nam je sedaj k izhodnim. Tu imamo najpoprej 1). Mangartovo obgorje. To obgorje začenja na Predelu 1162 m. in se razprostira ob goriško - kranjski meji do sedla Veršič (Voršec ali Mojstroka) 1616 m. med Sočo in Piščenco. Na tolminsko-bolški strani napolnuje Mangartovo *) Hacquet (Politisch-phisikalische Reise durcli die julischen Alpen 1785) imenuje Matajor Matalus, kar baje u fiijulščini „norca" pomenja. Potovanje na Matajor je popisal C. v. Czörnig, „Auf den Matajur", Zeitschrift des deutsch-oester. Alpenvereins 1875, ßd. VI. 253—56. obgorje ves prostor med Predelico, Koritnieo in Sočo, ter zauzema tedaj blizu 90 |~| kilometrov sveta. Poprečna višina tega gorovja znaša 1900—2000 m. in nad to se uzdigajo gola slemena s kljukastimi verhi še 200 — 250 m. visoko, okoli Mangarta pa celo še nad 600 m. Slemena in verhi so sestavljeni skozi in skozi iz dachsteinskega apnenca; po stermih rebrih nahaja se tudi pisani lapor in triasni dolomit, po dolinah pa japnenec, peščenec in premogov skriljenec. Vse gorovje je jako divje in razlito. Pojedini verhi se uzdigajo u najčudnejših podobah: ta škerb, oni špičasto, ta počasi, oni na jedenkrat kot sveča. Večina verhov pa je podobna po koncu postavljenim skrilam. Rastje po teh gorah je precej borno, le gorska „leška" je zelo razširjena. Posebna zanimivost je divja koza, ki še vedno po teh gorah skače od skale do skale in čez omotičeve prepade. Ali tudi ta se od dne do dne bolj izgublja, ker ji lovci ne dajo miru. Sicer se pa nahaja več planin ob dolenjih pobočjih Mangartovega obgorja. Mangartovo obgorje je sestavljeno iz treh uzporednih, od jugozahoda proti severoiztoku deržečih slemen, ki so blizu svoje srede med seboj - sklenjena z visokim, ostrim herbtom, kateri se vleče od severa proti jugu ravno u sredi med Koritnieo in Trento. Ta slemena se imenujejo po svojih najve-čih verhih: Mangartovo, Ožebnikovo in Grintovčevo. Med njimi se razgrinjajo visoke podolgaste doline (gorenja Koritnica, Bavšica in zadnja Trenta), po katerih tečejo hudourniki deloma u Koritnieo, deloma u Sočo. Glavno sleme Mangartovega obgorja je razpostavljeno ob goriško-kranjski meji tako, da se njegovo središče na južno stran izboči in potem še le skoro naravnost proti severu na Kranjsko zavije. U sredi omenjenega boka stoji Mangar-tov greben, v ki se kot velikanski zid dva kilometra in pol daleč (do Zagice) skoro naravnost od zahoda proti izhodu vleče. Mangart uzdiga se na zahodnem početku tega zida 2678 m. visoko proti nebu. Tudi to goro so začeli tujci u novejšem času zelo obiskovati in zato je sezidalo planinsko društvo kolibo za prenočišče u bovtu na zahodni strani Mangarta. Ne daleč od njega na severozahodni strani, na početku gore opisanega oboka, uzdiga se Mali Mangart 2506 m. Ob njegovem zahodnem pobočju derži steza čez škerbino Lahn se Stermca k belo peškim jezerom in potem u Belo peč. Na zahodni strani Lahna zavija se proti severu 2300 m. visoki greben Grün. Od todi se pogorje hitro znižuje proti pre-delskemu sedlu. Le Veršič ob goriško - kranjskp - koroški tromeji je še 1918 m. visok. Ob njegovi izhodni strani vodi sedlo Veršič od predelske terdnjave u Rimsko dolino in Belo peč. Niže, nad sedlom istega imena uzdiga se Predel (Predilkopf) še do 1626 m.—Na izlizdni strani Mangarta uzdiga se u tem slemenu le še Zagica 2345 m. na goriški meji, potem prestopi pogorje na Kranjsko, kjer na njega izhodni strani Sava izvira. Od Žagice se vleče proti juga (malo na zahod obernjen) 2200 m. visok in skoro 3 kilometre dolg greben do Jalovca 2655 m. Tu se natakne nanj Ožebnikovo sleme, ki prihaja od jugozahodne strani, od bolške soteske, in se potem dalje ob kranjski meji vleče pod imenom Velika divjina, dokler ne prestopi blizu sedla Veršiča popolnoma na Kranjsko. Pervi del tega slemena je znan tudi pod imenom Loške gore. Te se uzdigajo zelo stermo iz koritniške doline in dosežejo naj enkrat u gori Ker niči višino od 2322 m. Stermi, gladki obronek proti bolški soteski se imenuje Iz gore (od iz—goreti - abgebrannter Abhang). Od Kernice naprej znižuje se sleme nekoliko, tako da je Kranjska šker-bina že le 2262 m. in Plešovec, južno od Mangarta, samo 2167 m. visok. Ali na severoizhodni strani zvišuje se zopet sleme k Malemu Ožebniku do 2225 m. in potem k Velikemu Ožebniku do 2476 m. ter dosega u Jalovcu svojo največo visokost (2655 m.). Na drugi strani Jalovca pa se sleme zopet znižuje k Travniku 2200 m. in Moj-stroki 2367 m. ter prestopi potem na Kranjsko. Od Malega Ožebnika derži proti jugu (u isti smeri, kot med Žagico in Jalovcem) zopet oster greben, skoro pet kilometrov daleč med Bavšico in zadnjo Trento. U tem grebenu se uzdigajo: Moreš 2350, botanikom dobro poznana gora, potem Veliki Je.lenek in Prižel (Pnezel) ali Smihel 2208 m.—Na ta greben je nataknjeno kotna „ročaj" Grin-tovčevo pogorje. To se vleče kakor mogočen zid od jugozahoda proti severoizhodu med Bavšico, Koritnico, gore-njo Sočo in njenim okljukom s potokom Trenta. Na obe strani spušča se Grintovčevo pogorje zelo stermo, Po vsej svoji dolgosti in visokosti kaže nam svoja ogromna, gola skalnata rebra. Središče pogorja in ob jednem njegov najviši verh je Grintovec nad Sočo, 2350 m. visok. Tudi okoli njega se nahajajo sledovi kamnite gorske planote, zlasti na zahodni strani do Planje na berdu 1966 m. Dalje stoji Špičica 1779 in. in zadnjič kopičasti Svinjak (Saurüssel) 1639 m. nad Kalom, s katerega se uživa lep razgled po bolški kotlini. — Severoizhodno od Grintovca uzdiga se Ve revi ca 2103 m. in potein se pogorje do Soče imenuje Srebernjak (Serbenjak). U njem je najviša točka Verh Srebernjaka 2006 m. 2). Triglavovo obgorje. To je najveličastnejše obgorje julijskih Alp in zauzema ves prostor med Sočo, Savo in Savico. Njegov največi del leži tore na Kranjskem. Na Goriškem se razprostira 22 kilometrov daleč ob meji od sedla Veršiča pa do sedla Vrata pri planini Komna, okoli 1850 m. visoko med dolinama Brusnika in Savice. S početka je njegova smer jugoizhodna, od Triglava, naprej pa ravno nasprotna, t. j. jugozahodna. Triglavovo obgorje ima najviše gore vsega Goriškega. Iz njega mole proti nebu fantastično ošpi-ceni, sedej razorani in zobčasti, sedaj zopet kopičasti golovci. Človek bi mislil, da delijo dva sovražna soseda in ju varujejo, da se ne spopadeta, ali vendar stanujejo na obeh straneh isti bratje Slovenci. Po sestavi in zunanjem značaju je to gorstvo popolnoma jednako Mangartovemu. Gore so polne velikih špranj in razpoklin, katere sta sneg in voda z velikim trudom izdolbla. Razpoke in brezdna ponavljajo se po vsem gorstvu. Le redke, zelo visoke škerbine deržijo čez pogorje na Kranjsko. Ali ta sedla so na verhu zelo dolga, skoro ravna, tako da se nahaja po njih več gorskih jezeric. Na podosojni strani in u globokejših kotlinah leži sneg celo leta. Skozi jarke in pokline odceja se snežnica, da zadnjič u mogočnih potokih izpod zemlje privre (n. pr. Soča). * Nad vsemi temi gorami ponosno gospoduje oče Triglav, najviša gora na Slovenskem. Vso svojo gorostasno rast od podnožja do meglenih dveh glav predstavlja goriški strani, vse tri glave pa se vidijo le s Kranjskega. Mali Triglav je združen z velikim po blizu 40 m. dolgem silno razoranem in ostrem grebenu. Ta je po nekaterih mestih le nekaj metrov širok in se na obeh straneh po 100—400 m. stermo nauzdol spušča. Najviša točka je Veliki Triglav, prav za prav le velikanska kleč, blizu 30 m. dolga, 4—6 m. široka in 6 m. nad grebenom visoka, na dva roglja razcepljena. Triglav leži 46°, '/3' severne širjave in 31°. 30 izhodne dolžine ter se uz-diga 2865 m. visoko nad morjem, nad dolino Zadnjico pa 1863 m. Triglavov panorama in razgled z njega je med najlepšimi u austrijskem cesarstvu. *) Zato ga bližnji in daljni turisti marljivo obiskujejo. Najstrašnejše potovanje na Triglav doživel je stotnik Bosio 5. in 6. serpana 1822, ko mu je bila- strela po noči štiri spremljalce ubila. *) Schmidl—Warhanek, Kaiserthum Oestereich. Hitro na severni strani Triglava se nahaja precej nizko sedlo Luknja 1779 m. med Zadnjico in Mojstransko bistri-co. Onostran tega sedla se uzdiga Razorova skupina do Teršiča. Njen glavar Razor (Suhi plaz) 2601 m. spušča mali odrastek proti Trenti, ki nehuje z goro Kugi o 2110 m. in deli Zadnjico od Soče. Na severozahodni strani od Razora je sloveči Prisanek (Prisenska špica) 2555 m., na jugo-izhodni pa Pihavec 2418 m. blizu sedla Luknje. Na južnozahodni strani Triglava uzdigajo se ob kranjski meji sledeči verhi: Kanjavec (Knjavs) 2570 m., Lipač 2400 m., Yogel 2350 m., Čelo 2228 m. in Kol (Kal) 2003 m. Med Kanjavcemin Lipačem je široki prehod Dol 2011 m., na katerem se nahajata dve jezerici. Od todi se spušča proti trentarskemu Logu mala veja, u kateri se uzdiga verh Ože-bnik do 2085. m. Ravno tako se cepi od Lipača odrastek proti Soči, iznad katerega se uzdigajo Čisti verh 1876, Velika tičarica 1898 m. in Mala tičarica 1800 m. Od Vogla pa se cepi proti Brusniku sleme Travnik, ki nehuje z verhom Kuk 1902 m. (nad izvirom Brusnika). 3). Kernovo obgorje. To obgorje je pravo oserčje Tolminskega, ker se nahaja ravno u njegovi sredi in napolnuje 300 |~| kilometrov sveti^ t. j. ves prostor med Bohinjem in okljukom Soče od Lepene do Bače. U tem obgorju se jasno razločujejo tri posebna slemena: Kukovo, Kernovo in drežniške gore. Prvi dve sta uzporedni med seboj in se vlečeta od severozahoda proti jugoizhodu. Deli ju na severu dolina Lepene, na jugu pa Tolminke. U sredi sta mogočno med seboj zrasteni po drugi veliki kameniti planoti na Tolminskem. — Drežniške gore loči od Kernovega pogorja sedlo Predolina 1289 m. med Slatinkom in Kozjekom, tako da napolnjujejo Sočin okljuk pri Žagi. Drežniške gore imajo skoro ravno smer od zahoda proti izhodu, le malo proti jugoizhodu nagnjeno, in prihajajo tim širše, čem bolj se približujejo Kernu. Obe njih pobočji sta dosta stermi in goli. južno bolj, nego severno. Zlasti za-padni del južnega pobočja, takoimenovana Marizma, je tako sterm, da se njegove stene kar po 7—800 m. malo ne naupično uzdigajo. Tudi greben je na izhodni strani čim viši, tem ostrejši, dočim je zahodno sleme, takoimenovani Pol ovni k, precej naploskano. Okoli drežniških gor se nahaja več planin, in učasi celo prav blizu slemena.—Najviša gora drež-niškega pogorja je Krasi 1780 m., prav blizu Predoline. Od todi se pogorje neprestano znižuje proti Žagi. Drugi važ- nejši verhi so: Veliki verh 1767 m., Pirhovec 1663 m. in Yerh Polovnika 1472 m. Kernovo pogorje se vleče od levega brega Soče med Lepeno in Slatinkom, pa zopet do Soče blizu Tolmina in do njenega pritoka Tolminke u daljavi od 21 kilometrov. To pogorje ima po večem tisti značaj, kot Triglavovo. Goli grintovci so podobni velikanskim zobem, po katerih se le divja koza spenja, a še ta u novejšem času jako redko. Posamezni njegovi deli imenujejo se le „peči" (pejče) s predloženim krajevnim imenom. Čeravno so stene mnogokrat skoro naupične (po 500—600 m. visoke), vendar se obeša po njih vse polno lepodišečih cvetlic in planinske trave. Ubožnejši prebivalci bližnjih vasij kose in žanjejo to travo ter spravljajo potem seno z veliko težavo domov. Plazovi so po teh obronkih, se ve da. jako navadni, ali ne napravljajo škode, ker so vasij in seniki tako postavljeni, da jih ne morejo doseči. Na severni strani pogorja, zlasti u dolinah gorske planote, Dahajajo se tu pa tam zelo stari in debeli mecesni, revni ostanki nekdanjih jelovih gozdov. Ali tudi ti očaki ginejo pod sekiro od dne do dne, ker je njih les zelo koristen.' Najviši točka vsega obgorja je Kern (bližnji prebivalci mu pravijo le „Yerh planje"), ki se kot veličanska ertasta piramida 2246 m. visoko proti nebu uzdiga. Od južne strani je' ta gora precej zložna, tako da lahko konj prav verh nje dospe. Imeniten je razgled s Kerna. Posebno lep in veli-čansk je„pogled na južno pobočje Visokih tur z Velikim zvonarjem. Krasen pogled se odpira tudi na južno stran, po severoitaljanski nižini, kadar je ozračje čisto. Tedaj se prav lahko opazijo ponosne Benetke in razgled sega še dalje, čez Bassano, Padovo in Chioggio. Zato pa domačini in tujci kaj radi Kern obiskujejo, in to ne le prirodoslovci, nego sploh prijatelji prirode. Le škoda, da je za pot in prenočevanje do sedaj še tako malo preskerbljeno. *) Od Iverna proti severozahodu derži še zelo močno sleme, ki se na drežniško stran prav stermo, učasi skoro nau-pično spušča. Na koncu tega 2l/2 kilometra dolzega grebena se uzdiga verh Vrata 1922 m. Skoro za tim stojita Ver-šič (Veršik) 1899 m. in Lipnik 1869 m. Potem se sleme *) Potovanje na Kern je popisal bar. Czornig u „Zeitschrift des deutsch-oesterreichischen Alpenvereins 1872 III, 3 Heft". - U novejšem času obiskali so Kern ti-le poznani prirodoslovci in prijatelji natore : gg. prof. Schreiber, Erjavec, Krašan, Lazar, Glowacky, Leveč; potem grof Coronini, baron Tacco, bar. Czornig itd. precej razširi in zadnjič u dve gromadi razcepi. Severna se imenuje Kozji breg (gorenja glava 1703 m., dolenja pa 1228 m.) in južna Javor ček 1551. m. Pod Kernom se odcepi nižji mnogo prijaznejši odrastek proti jugu, ki se pa nad Libušujem proti zahodu zavije, Ročico prestopi in pri kobaridskem mostu ob Soči nehuje. U tem odrastku se uzdiga ravno pod Kernom Kožljak 1524 m. Z njim zgine zuačaj visokih gora in odrastek je po sedaj ves lepo obrasten. U njem se uzdigajo še: Pleče 1299 m., Špik 800 m. in Ozeben z najvišim verhom Tolnik 746 m. Tudi proti jugoizhodu je Kernov greben s početka zelo oster in sterm. Tu nahajamo Botognice (Fognice) 2172 m., Rudeči rob 1914 m. in Studor 1909 m. Od tega nau-zdol se gore mnogo znižujejo in preuzamejo značaj srednjega gorovja. Tu imamo najpoprej od severa proti jugu deržeče Sleme (do 1484 m.) med Tolarjo in Tolminko. Na južni strani sedla Pretovec 1118 m. uzdiga se kup Merzli verh 1361 m. Od tega se pogorje hitro znižuje proti dolini, tako da je Yerh odil nad Zatolminom že le 1059 m. visok. Tudi ta del pogorja je z gozdi in senožetilepo obrasten, čeravt no so njegovi stermejši obronki polni gruščevih plazov in me-lin. Blizu najjužnejšega podnožja Kernovega pogorja uzdiga se med Tolminom in Zatolminom osamljeni kopičasti hrib Grad 428 m. Obrasten je ves do verha z različnim drevjem (bukovjem in jelovjem), na njegovem temenu pa so u gošči skrite razvaline nekdanjega tolminskega gradu „Kozlov rob". Ob Ivern se naslanja na njegovi severoizhodni strani 14 kilometrov velika kamnata planota, ki se vleče celo do kranjske meje. Značaj te planote je isti, kot Kaninove. Njena srednja višina znaša 1600— 1700 m. Ali u njeni severozahodni polovici nahaja se nizka podolgasta kotlina, katere najniže mesto (malo jezerice blizu planine Duplje) znaša le 1328 m. nad morjem. Blizu u sredi te kotline leži naj-veče jezero tolminskih gor le 1383 m. nad morjem. Okoli jezera je sv£t precej obrasten, tako da imata dve planini zadosti paše. Drugod pa je svet popolnoma kamnit in divje razoran. Iznad planote uzdigajo se posamezni, večinoma kopičasti in peščeni verhi brez posebnega reda. Blizu jugoiz-hodnega Kernovega grebena uzdigata se Peski 2175 m. in Škofič 2011 m.; blizu srede planote Smogar 1938 m.'; blizu njenega severoizhodnega roba pa goriški Bogatin 1961 m. O tej gori pripovedujejo, da je polna zlate in sre-berne rude, ter da leži u njej 700 vozov blaga zakopanega. Zato radoverni postopači neprenehoma kopljejo in rijejo po Bogatinu. — Severoizhodni rob planote spušča se bolj polagoma proti Lepeni. Tu se uzdigata Veliki lemež 2037 m. in Mali lemež 1867. Mnogo bolj sterm in pust pa je ju-goizhodni rob proti Tolminki. Ob viru te rečice napravlja pogorje proti severu obernjen lok od Rudečega roba do kranjskega Bogatina. Blizu njegove srede se znižujejo gore do sedla Sleme ali Durice, na katerem se nahaja malo jezerice. Mnogo niže spodej izvira Tolminka. Izhodno od sedla uzdiga se Pirhov verh le 1739 m. visok. Kernovo planoto zapira na izhodni strani Kukovo (Ra-zorovo) pogorje. To se vleče nekoliko zavito ali po večem u severozahodni—jugoizhodni smeri 28 kilometrov daleč od izliva Lepene u Sočo pa do izliva Kneže u Bačo. Od sedla Vrata pa do sedla Suha 1770 m. (verh knežkih Ravnij) dela 14 kilometrov daleč mejo med Goriškim in Kranjskim. Blizu srede pogorja nahaja se najvažnejše sedlo med Tolminskim in Bohinjem, t. j. Skerbina 1908 m. visoko. Čeravno je to sedlo od oktobra do maja in učasi še dalje se snegom pokrito, vendar se čez-anj najbolj občuje in zlasti bohinjska živina na Tolminsko uvaža. Sicer pa je glavni greben tudi tega pogorja zelo sterm in gol. Na goriški, kakor tudi na kranjski strani obdajajo ga manjše peščene planote. Po obeh straneh pa se nahajajo tudi dobri pašniki, tako da je tu največ planin. Najviša točka tega pogorja je Kuk ali Verh razora, tudi Veliki verh imenovan, 2086 m. visok. Tudi s te gore se uživa lep pogled na vse strani, zlasti pa na bohinjsko jezero. *) Severno od Kuka stoji Veliki bogateč, kranjski Bogatin aliv Mahavšček 2008 m. in potem Mali bogateč 1978 m. Se severnejše, na koncu Kernove planote j. blizu sedla Vrata, uzdiga se Lanševica 2004 m. Od te gore se zavija pogorje bolj proti severozahodu čez verh Kaluder 1982 m. do gromade Černi verh 1517 m., južno od vasi Soča. — Na južni strani Kuka pa nahajamo naj poprej goro Skerb in a 1997 m. (blizu sedla jednacega imena); potem Dlana 1915 m., Verh planje 1855 m., Vogel ali Kuk 1923 in Sija 1881. Od Vogla (Kuka) proti jugu derži velik odrastek, ki napolnuje ves prostor med Zalaščico, Tolminko, Sočo, Bačo in Knežo. Spušča in znižuje se kakor velikanske stopnice nauzdol in sicer tako, da je prednji rob stopnic mnogo viši, *) Ta razgled je opisal T. Rutar u „Soči" št. 41.— \7i i—~fQ /žt- — 273 — /"OČZ. nego mesto, kjer so z obronkom zrastene. Herbet ima k mnogim svojim grapam precej sterma pobočja, vendar pa je skozi in skozi lepo obrasten in visoko gori naseljen. Hitro pod Voglom uzdiga se Kuk še 1888 m. visoko. Druga niža stopnica, Kraj kov ver h, doseže že le 1301 m. in tretja, Triglav nad Poljubinjem, le 1141 m. Od Triglava se vleče proti jugoizhodu do Kneže Kobilina glava, katere najviše mesto 1475 m. preseza celo Kraj kov verh. Tu se nahaja lepo obrasteni kopičasti Jalovnek J453 m., katerega pogosto obiskujejo zavoljo lepega razgleda. Celo pogorje zveršuje s Tlako 913 m. nad Podmelici. — Najjužnejši del tega odrastka je S eni ca nad Modrejem 658 m., katero loči lju-binjsko sedlo 395 m. od glavne veje. Manjši odrastek cepi se od Kuka-Razora naravnost proti jugu med Tolminko in Zalaščico. U tem se uzdiga blizu Kuka stermi Migov ec 1884 m., izpod katerega Zalaščica izvira. Dalje proti jugu nahajamo: Verh h r u š e v i c e 1571 m., Verh ruta 1172 m. in Kaleč 946 m. med Cadri in Zalazi. 3). Nem s k orutar s k o pogorje. To pogorje se vleče po Goriškem le 13 kilometrov daleč ob kranjski meji, od sedla Suhe do Slatnika, in prestopi potem pod imenom Jelovica na Kranjsko. To pogorje vidi se od daleč kot velikanski mejni zid, iznad katerega se posamezni verhi le malo uzdiga-jo. Gorenji del pogorja je zelo sterm in na južni strani tudi neizrečeno gladek, dočim se na njegovi severni strani velikansko skalovje in razorane pečine nahajajo. Južna stran je tore se senožetimi, germovjem in redkim drevjem lepo obrastena. Odrastki, katere pošilja pogorje na jug, se blizu slemena komaj ločijo od splošnega pobočja. Niže pa, u višini od 1100 — 1200 m., prihajajo odcepljeni herbti vedno samostalnejši in vedno razločnejši, ter so še niže blizu Bače že po globokih grapah jeden od druzega oddeljeni. — Kakor že rečeno, ležijo sedla u tem pogorju le malo pod srednjo višino verhun-cev. Taka sedla so: Suha (nemškorutarska) 1850 m., Sar-ta 1765 m. med Hochkoglom in Černo perstjo, Zovbik 1830 zraven Černe persti, Rindlocb ali Bačko sedlo 1273 m. Najvažnejše pa je sedlo Petrovo berdo pod Slatnikom, le 817 m. visoko med dolinama Bače in Sore. Cez to sedlo derži najvažnejša zvezna pot med Tolminskim in Gorenjskim, in je bila u poprejšnjih stoletjih zelo obiskovana. Kadar se dodela nova bačka cesta, oživelo bode iz-vestno zopet ono staro kupčijsko občevanje. Najviši verh u nemškorutarskem pogorju je Hochko- 18 gel, ravno nad vasjo Nemški rut, 1989 m. visok, doseže tore malo ne višino Kukovo. Prav malo nižji so njegovi sosedje na zahodni strani, med katerimi se posebno odlikujeta Novi verh ali Spitzkogel 1969 m. in Gradiča 1964 m. Na nasprotno, izhodno stran se pogorje pa bolj hitro znižuje. Tako meri Wocheinerkogel že le 1833 m. in malo več černa perst (Schwarzberg) nad Steržiščem, t. j. 1845 m. To goro imenujejo navadno „botaniški vert" zaradi množine njenih različnih rastlin, in ker je celo do verha lepo obraste-na in se tore zelišča lahko brez nevarnosti nabirajo. Zaradi tega prijatelji natore prav pogostoma obiskujejo Cerno perst.*) —Proti izhodu od Cerne persti se pogorje še hitrejše znižuje. Kolba nad Bačo je že le 1497 m. visoka. Onstran baške-ga sedla se pa svet zopet malo uzdigne in napravlja S 1 a t-nikovo sleme, čegar najviše mesto je 1550 m. visoko. Najvažnejši odrastek nemškorutarskega pogorja spušča se od Gradiče naravnost proti jugu do Bače med Koritnico in Knežo. Hitro pod Gradico se uzdiga P1 o č a, ali samo 1277 m. visoko. Od nje derži majhen herbet proti L i š č e-v e m u ovinku Kneže, kateri sveršuje s čelom Verh Lisca 1047 m. U glavnem odrastku pod Pločo najdemo Luknj o 1148 m. in še niže Kronberg 1099 m. Pod Kronbergom začne se odrastek zopetuzdigati in nehuje z gromado Kotel 1175 m. nad Tumlini. — Drugi odrastek začenja na južni strani Wocheinerkogla iu se spušča zelo hitro do sedla med Nemškim rutom in Steržiščem, ki je le 825 m. visoko. Od tega sedla pa se začne odrastek pod imenom Obločki hrib zopet uzdigati, zasukne se proti jugoizhodu in napolnuje u podobi precej širokega herbta prostor med Koritnico in go-renjo Bačo. Svoje najviše mesto doseže u Znojilu (Nemški verh) 1138 m., končuje pa se stermo, okroglo Koriško goro 1073 m.v— Se tretji zelo kratki odrastek se cepi na izhodni strani Cerne persti, se potem hitro znižuje ter nehuje z verhom Ugornje 1118 m. nad Tertnikom. 4). Cerkljansko gorovje. To srednjegorsko višavje napolnuje ves cerkljanski okraj in sega na severozahodu celo na Tolminsko. Razprostira se med Idrijco, Kozarsko, Bačo in kranjsko mejo, ter dela razvodje med pritoki Soče in Save. S poprejšnjim pogorjem združeno je na Petrovem berdu. Od todi se vleče proti jugu (malo na zahod obernjeno) iz početka *) L. 1841 bil je celo saksonski kralj Miroslav August II. na čer-ni persti inje baje rekel, daje to u botaniškem obziru najbogatejša gora, kar jih je on obiskal. u jednem samem herbtu do Pore zna. Tu se razcepi na tri herbte, od katerih je najkrajši zahodni med Bačo in Po-rezenskim potokom z verhom Durnik 1155 m. Pervotni herbet derži od Porezna dalje proti jugu do R i t o v c a. Na zahodni strani tega verha. onstran jeseniškega sedla 826 m. uzdiga se lep, kopičast hrib Ivojica 1301 m., od katerega se tudi spušča proti jugu nižji, naploskani herbet (Kutrov verh 699 m.) med Jesenico in Kozarsko celo dole do Idrijce. Uzporedno s tem derži od Ritovca naravnost u pervotni smeri cerkljanskega gorovja drugi nokoliko visi herbet med Jesenico in Cerknico tudi do Idrijce. Izhodni Poreznov odrastek vleče se kakih 10 kilometrov daleč ob kranjski meji, prestopi potem (blizu Černega verha) na Kranjsko in napolnuje pod imenom Blegaševo pogorje prostor med Soro in Poljanšico. Od tega pogorja pa se cepi pri Cernem verhu ob izviru Cerknice drugi niži herbet, ki se uzporedno s Poreznovim vleče ob kranjski meji proti jugozahodni strani med Cerknico in Poljanšičnimi pritoki. Pod Cerk-nom zasukne se z malim lokom proti jugoizhodu in prestopi na Kranjsko ob desnem bregu Idrijce. Od svoje največe višine spušča le neznatne odrastke do Zelina ob Cerknici. Značaj cerkljanskega gorovja je precej prijazen. Herbti neso več tako visoki in tako ostri, kot med visokim gorovjem. Cez nje se uzdigajo le nizki verhi, ki neso razorani in šker-bi, nego lepo okrogli in kopičasti. Tudi grape neso globoko zajedene, n^go dolinice so mnogo širše in pobočja veliko zlož-nejša, kakor pri vseh do sedaj opisanih pogorjih. Po dolinah se nahajajo polja in travniki, po obronkih navadno gozdi različnega lesovja (med njim tudi mnogo jelovine, zlasti meces-nov), po herbtih razprostira se zopet obdelana zemlja s človeškimi bivališči in verhovi so navadno pokriti z lepimi se-nožetmi, ki pa neso tako sterme, kot po odrastkih Kernovega in Matajorjevega pogorja. Že iz tu opisanega splošnega značaja sledi, da ima cerkljansko gorovje mnogo zložnih prehodov in nizkih sedel. Per-vo tako sedlo je bukovsko 606 m. med Grahovim in Bukovim, nad izvirom Kozarske. Čez to sedlo vodi starodavna tovorna pot iz bačke doline na Cerkljansko in dalje na Kranjsko. Omenjena pot se vije ob južnem pobočju Kojice, prekorači potem zakrižko sedlo 700 m. med Orehkom in Zakrižem in od todi se spušča polagoma do 325 m. nauzdol u dolino Cerknice. Iz te se mora zopet nauzgor viti čez Planino do kranjske meje. Tu prekorači novo sedlo Yerh ulice ali Podlaniščem (Na kladju) 791 m., ki je poleg Pe- trovega berda najvažnejše ob tolminako-kranjski meji. Yažno je tudi sedlo Robidenski verh 824 m. med Novaki in Leskovcem, ter Davški verh 1006 m. med Novaki in Dav-čo. .Cez južnoizhodno cerkljansko pogorje deržita sedli Ve-harišče 874 m. u Novo oslico in Znojilo 685m. iz Jazbin u Habovšče. Najviši verh cerkljanskega gorovja je Porezen (Bo-rodin) 1631 m., na tromeji tolminsko-cerkljansko-kranjski. Na njegovi severni strani proti Petrovemu berdu je imenitnejši verh samo še Hoče 1514 m., južno od Podberda. U južnem delu pogorja pa imamo poleg že omenjenega Rit ovc a 1157 m. še dva Kuka, na vsaki strani Ravnij jeden. Severni viši se uzdiga do 840 m., južni pa le do 707 m. Od tega se spušča svet naglo k Idrijci. TJ izhodni potezi Porznovi uzdiga se nad Gorjem H um 1387 m., potem nad Počami Y e r h kopa 1258 in dalje Labnički verh 1349 m. ter pod njim Ter nova 1006 m. nad Poljano. Na izhodni strani Davškega sedla stoji sleme Černega verh a, katerega najviša točka ie 1288 m. visoka. — U mejnem pogorju na izhodni strani Cerkna leži podolgasta gora Skofj e 974 m. in potem na južni strani Toharišč ploskasti B e 1 e k (Beuk), čegar najviše mesto 1052 m. je že na kranjskem svetu. Od tega pogoija spuščajo se proti kotu med Idrijco in Cerknico nižji okrogli herbti, iz katerih se uzdigata Veliki verh 884 m., na južni strani Cerkna, inPluženska gora 1015 m. pred Belkom. 5). Šenvidskogorsha planota. To visoko ravan ločita bu-kovsko sedlo in potok Kozarska od cerkljanskega gorovja, tako da ona napolnuje ves kot med Idrijco in Bačo. Senvid-skogorska planota je podobna trapecu, katerega severna stran je čez 8 kilometrov dolga, južna s prejšnjo uzporedna pa le 5 kin. Nad morjem se uzdiga od 650 m. do 800 m., ter pokriva 3Ž4 |~| km. sveta. Iznad nje molijo posamezni griči le malo, komaj 50—100 m. visoko. Ta planota je že predpodoba Kraševine. Tudi tukaj se verste lijcu podobne kotlinice in ponikve z okroglimi griči, tako da ima ves svet valovito podobo. Po kotlinah so navadno njive in verti, znožja gričev obdajajo travniki, temena pa, ki so skoro vedno skalovita," bukovi gozdi. Sicer se pa nahajajo tudi veči gozdi, ki so po dolinicah in gričih, zlasti pa po zunanjih pobočjih razširjeni. Ves ostali svet pokrivajo obširni pašniki, ki so pa tudi že zelo kraškim podobni. Ravno tako nemajo skoro nikjer studenčnice, nego le kapnico po vodnjakih. Samo slapški potok sega precej globoko u planoto, skoro do njenega severnega roba, ter na ta način deli planoto u manjši zahodni (ponikvenski) in mnogo veči izhodni del. Kljubu kraškemu značaju je šenvidskogorska planota še precej rodovitna. Tudi sadnega drevja ima še dosta. Tem okolnostim primerno je tudi število prebivalcev, t. j. blizu 3500 duš. *) Pobočja šenvidskogorske planote so na vse strani precej sterma, zlasti pa severno proti Bači in južno proti srednji Idrijci. Le jugozahodni obronek proti Idrijci med Trebu-šo in Bačo spušča se bolj polagoma u dolino, tako da je tu zemljišče nekoliko pripravnejše za poti in človeška bivališča. Ali čeravno so pobočja nezložna, vendar so ravno najstermej-ši kraji z gozdom in germičjem obrasteni. Razen bukovja raste ob severnem obronku posebno veliko mecesnov. Blizu verha pobočij pa se večinoma senožeti širijo, po katerih raste le tu pa tam kak bukov germ, ali kak mlad mecesen. Čeravno so pojedini kopičasti griči neredno po planoti raztreseni, vendar se dajo ločiti tudi cele verste gričev,v ki se vlečejo počez čez planoto, n. pr. na zahodni strani Sen-vidske gore, kjer so griči večinoma zelo peščeni in malo obrasteni. Največe višine nahajamo u severnem in severoizhod-nem robu. Tu se uzdiga Cervov verh do 972 m., južno od Grahovega.U izhodnem robu je najviši Verh Degarnika 964 m., potem Jelen je berdo 722 m. na izhodu Senvid-ske gore. U sredini planote se uzdiga Volčje berdo do 817 m. Mnogo nižji so verhi u južnem robu, n. pr. Verh leske 696 m. nad Stopnikom in Ognjiška glava 654 m. nad Slapom. U zahodnem delu planote uzdiga se Oblačno berdo pri Ponikvah do 757 m. višine. Kraševina. Kraševini pripada ves svet, ki leži na južni strani Idrijce. Na Tolminsko sega tore prav malo te tvorbe. Poznana je pod imenom 1). idrijskiwsvet (Idrianer Boden), ker je razširjena okoli tega mesta. Čeravno je Kraševina sploh visoka ravan, vendar se na Tolminskem prikazuje le kot mnogo raz-rasten herbet. Ta herbet se vleče | od Dolenje Trebuše med Hotenjem in Idrijco proti jugoizhodu do tolminsko - kranjske meje in potem dalje ob tej na severni strani Kanomle do *) Šenvidskogorsko planoto je lepo opisal P. Kafol u SI. Večer-meah 1863. njenega izliva u Idrijco blizu Fare, vsega ukup blizu 16 kilometrov daleč. Uzporedno s tem herbtom derži druga južnejša poteza med Hotenjem in Kanomlo na severni, ter med Trebušo, Gačnikom in gorenjo Idrijco na južni strani, od katere pa spada le majhen del k Tolminskemu. Med obema herbtoma se nahaja blizu meje sedlo Jerebov verh 726 m., preko katerega derži glavna pot in stara zveza med Tolminskim ter Idrijo. Od glavnega herbta spuščajo se na severno stran k Idrijci trije manjši odrastki, razdeljeni po treh še precej močnih potokih (Oluška, Sevnica in Stopnica), ki po globokih grapah u Idrijco derejo. Značaj idrijskega sveta je precej jednak onemu cerkljanskega gorovja, le da so posamezni herbti nekoliko bolj stermi in deloma tudi viši. K Idrijci se spušča, zlasti na severozahodu, spodnji del pobočij zelo stermo. Yiše gori prihaja svet bolj ^zložen in na verhu so herbti precej naploskani, n. pr. pri Sebreljah in Jagerščih. Zato so tudi po teh herbtih človeška bivališča zelo raztresena in segajo prav visoko gori (selo Vojščica leži n. pr. 1120 m.). Herbet med Hotenjem in Gačnikom prehaja blizu meje u visoko ravan, ali še le onstran kranjske meje se planota prav razvije okoli Vojskega (cerkev 1090 m.). Tudi idrijski svet je precej dobro obrasten, z gozdi in senožetmi pokrit. Razen že omenjenega najvažnejšega sedla deržita še dva prehoda čez glavni herbet: jeden iz Jageršč u idrijske Ivernice, drugi iz Olovške grape k Fari (sedlo „Na prehodu" 951 m.). Najviša točka idrijskega sveta na Tolminskem se nahaja u manjšem herbtu blizu kranjske meje proti Vojskemu in se imenuje Planinica 1136 m. Ob njeni severni strani razprostira se visoka, proti zahodu nagnjena ravan tjegori do Mačkovih lazov 1067 m. Tu prehaja planota u herbet, ki se naglo spušča proti Dolenji Trebuši, tako da je Gabro-vo berdo že le 885 m. visoko. — U glavnem herbtu je najviši verh Jelen ek 1108 m. južno od Otaleža iri severozahodno od Fare. Na zahodni strani Jelenka se uzdiga Kol 1059 m. že na Kranjskem. Njegov odrastek proti Idrijci, vna katerem ležijo Jageršče, nehuje z vrhom Davče 706 m. Še-breljski odrastek začenja pri Verhovcu 1079 m., na izhodni strani Jerebovega verha. U tem odrastku uzdiga se Kuk 674 m. (med dolenjimi in srednjimi Sebreljami) in na čelu njegovega obronka proti Idrijci cerkev Sv. Ivana 580 m. Odrastek med Stopnico in Hotenjem začenja tudi pri Yer-hovcu in nehuje z verhom Na plesu 783 m. nad Idrijco. 2). LoJcovško pogorje. Od tega pogorja spada k tolmin- skemu svetu le najsevernejši obronek velike ternovsko-banjške planote, počemši na levem bregu Trebuše ter dalje ob levem bregu Idrijce in Soče do izliva Vogerščeka u njo. To rebro se proti Idrijci jednakomerno in precej stermo spušča, proti Soči je pa le najniži del pobočja zelo sterm, skoro skozi in skozi le j eden sam rob. Više gori pa je svet bolj zložen, tako da so se mogli ljudje po njem naseliti in obdelati ga. Banjška planota leži okoli 600—700 m. nad morjem, ali Tolminskemu pripada od nje le lomska okolica in majhen krajec pobočja ob Idrijci. Iz te popolnoma kraškemu svetu podobne planote uzdigajo se posamezni verhi še do 300 m. visoko. Ti verhi so razverščeni ob robu planote zlasti na izhodni strani Loma proti Lokovcu. Tudi tu se nahajajo hiše in njive po dolinicah, po hribih pa večinoma gozdi. Proti Idrijci segajoče rebro obrasteno je po vsej svoji dolgosti z lepim gozdom. Uhod u čepovansko dolino, ki deli ternovsko planoto od banj-ške, imenuje se Vrata in leži 567 m. nad morjem. Jedina imenitnejša višina lokovškega pogorja na Tolminskem imenuje se Veliki verh 1Q72 m., jugoizhodno od Loma. Proti severu od njega stoji nad Lomom Verh jame 890 m. in potem Verh čuklij 681 m. na jugu od Sv. Lucije. Na izhodni strani čepovanske doline uzdiga se ob tol-minsko-goriški meji S k opica do 865 m. Da se izobrazba tolminskega poveršja še bolj pojasni, naj sledijo tu še primerjajoče Višine posameznih vasij in sel. Bača gorenja c. *) 757m Boleč M. D. na polju c. 448m Boleč, farna c. 485m „ grad u soteski 532m Borjana dolenja 430m „ stara c. 47 3m Breginj c. 358m „ M. D. Snežnica c. 645m „ Sv. Marjeta c. 977m Bukovo c. 715m Cerkno c. 325m Čadra, sredina 700m Čez Soča c. 368m Ciginj 223m Dolja 220m Drežnica c. 558m Foni 600m Grahovo c. 305m Grant 750m Hudajužina 390m „ Prodar 434m Idrija pri Bači c. 195m Idrijsko c. 211m Jageršče c. 657m *) C. pomeni zmerom cerkev (podnožje.) Pri vseh drugih višinah se ima misliti središče vasi ali sela. Jageršče, Sterženica 827"' Jazbine c. 682m Jesenice 710m Kal bolški c. 470m Kamno c. 206m Kern sredina vasi 880m „ najviša hiša l008m Kobarid farna c. 235m Koritnica grahovska, most 288m Koseč c. 566m Kred c. 259m Labinje c. 669m Ladri 208m Lazeč c. 551m Lepena gorenja 679m Libušnje c. Sv. duha 4l9m ff Sv. Lovrencij 270m Livek c. 720m „ c. na Peratu 814m Ljubinj c. 399m Log srednji c. 650m Log u Trenti 610m Logarišče c. 585m Logi (Logje) c. 508m Loje, c. sv. Petra 457m Lom tolminski 590m „ Grudnica 840m Sv. Lucija na mostu c. 160m „ Sv. Mavra c. 206m Magozd c. 442m Novaki dolenji c. 609m „ Zarobar 980m „ Podprevec 1040m Obloke c. 559m Orehek c. 541m Otalež c. 603m Pečine c. 64lm Planina c. 553m Plužina c. 46lm Poče 610m Podbela 295m Podberdo c. 521m Podmelici c. 2S4m Police c. 547 Pologar ob Tolminki 470 Poljubinj 210 Ponikve c. 725 Predel terdnjava 1122 „ selo in sedlo 1162 Ravne žabijske 930 „ ljubinjske 653 „ cerkljanske c. 707 livške 1050 „ drežniške c. 621 Reka 240 Robidišče 680 Roče c. 364 Rut nemški c. 679 Sedlo c. 486 „ c. sv. Helene 364 Sela gorenja c. 238 Sela podmeliška 920 Selica 350 Selišče c. sv. Brica 203 Serpenica c. 362 Soča c. 476 Staro selo c. 256 StermSc c. 961 Steržišče c. 802 Straža c. 477 Sužid c. 255 Svina c. 303 Sebrelje gorenje c. 638 „ Terhovec 1060 Ternovo c. 322 Tolmin terg 196 „ c. sv. Urha 167 „ c. M. D. Na ilovici 202 Trebenče-Gradišče c. 558' Trebuša dolenja c. 197' „ Tojščica 1120 Trenta c. 748m Verščevje 27 lm Tersno 595m Š. Vidska gora c. 647m Tolče c. 213m — 281 — Tolče, Sv. Danjela c. 185m Žaga Zakriž c. 59 5m Želiu 59 5m 294m 386m 249m Žabce C. Doline. Komaj trinajsti del vsega tolminskega sveta je raven. Te ravnine se pa nahajajo samo po dolinah ob Soči in njenih večih pritokih. Drugačnih ravnin Tolminsko nema. Kakor povsodi med Alpami, tako so tudi na Tolminskem podolžne. s pogorji uzporedne doline mnogo širše, nego po-prečnice, ki navadno pogorja sekajo in so tore le ozkim presekam podobne. Samo tisti, ki ne pozna dobro glavnih smerij naših pogorij, ne najde te razmere med našimi dolinami, nego skoro ravno nasprotno. *) Tako se bode ozka bačka dolina marsikomu podolžnica zdela, ali vendar je u resnici le poprečnica, ker stoji naupično (ob gorenji in dolenji Bači) proti glavni dolini. Tam, kjer se poprečnice u podolžnice stekajo, postaja veča, navadno kotlinasta ravan, n. pr. pri Bol-cu, Kobaridu, Tolminu in sv. Luciji. Najglavnejša podolžnica je dolina med Breginjem in Trebušo. Smer te doline je tista, kot večine tolminskih pogorij, in se da tudi zunaj deželice slediti. Ravno u tistem pravcu leži namreč dolina Hotenja, Kanomle, Unca, cerkniškega jezera in Kolpe na Kranjskem. Pa tudi pri Soči se ta smer opetuje (med Plavmi in Solkanom, med Piumicelom in morjem). Tudi Idrijca ima u svojem gornjem toku in potem med Verščevjem in Reko prav isto smer, tako tudi potok Lepena na Bolškem. Poprečnice imajo na Bolškem smer od severa proti jugu (Koritnica in Soča od izvira do Loga), na izhodnem Tolminskem pa skoro od zahoda proti izhodu, malo na severoizhod nagnjeno (n. pr. srednja Bača, Idrijca med Reko in Trebušo). Spomina vredno je še, da ležijo uz-poredno doline: Soče med Logom in Žago, Bače, in potem Cerknice z Idrijco od Želina do Trebuše. Se ve, da so najlepše in najzložnejše široke podolžnice. Zlasti nedižka, kobaridska in tolminska dolina spominjajo prav živo na lepe podolžnice srednjih in severnih Alp. U teh krajih je pa tudi prirodna in deželna lepota najpopolnejše razvita. Od nje se prav živo razlikuje stisnjenost in otožnost skoro vseh poprečnic. U tem obziru nam more za uzgled služiti *) Prim. Stur, Das Isonzothal,* pg. 329. bačka dolina. Tu ne nahajamo skoro čisto nič dolinske širine in še kar je je, podsuta je vsa s prodom in kamnjem in ob vsaki povodnji gospodari voda svojevoljno po njej. Zaradi tega so ljudje prisiljeni staviti svoja bivališča ne u dolini, nego kakor lastovična gnezda ob stermih pobočjih in nevarnih rebrih. Najlepši uzgled tega je na samem sklalovju sezidana vas Bača ob izlivu Bače u Idrijco. Ker je dolinska ravan mnogih poprečnic popolnoma podveržeua slučajni samovolji potokov in rek, zato je lahko razumeti, zakaj so bile ceste in poti do novejšega časa u tako slabem stanu, in zakaj se dandanes s toliko težavo zidajo in s tolikimi stroški uzderžujejo. Tolminske doline, zlasti širše, so navadno odperte proti jugu, tako da jih solnčni žarki lahko dosezajo in ogrevajo. Zato je podnebje po dolinah veliko milejše in prijetnejše. O hudih vetrih se le na nekaterih krajih kaj večega čuti. Usle-di tega je tudi zemlja, navadno s peskom pomešana naplavina, mnogo rodovitnejša in zelo hvaležna svojim marljivim obdelovalcem. Zato se ljudje po dolinah ne pečajo toliko se živinorejo, nego bolj s poljedelstvom. Turšica in sploh žita se sejejo po sočki dolini celo do Bolca. Tudi je Tolminsko in Cerkljansko nekdaj zelo slovelo in je še dandanes na glasu zavoljo svojega obilnega in dobrega sadja. Celo vina se še precej prideluje (kislega cividina) tjagor do Kobarida in na cerkljansko stran do Grahovega in Cerkna. Vendar se sadjereja poleg poljedelstva precej zanemarja. 1). Naj veča ravan na Tolminskem je bolška kotlina (Flitscher Kessel). Ta se razprostira od Boke do Koritnice blizu 8 kilometrov daleč, ali njena največa širjava pri Bolcu znaša le 2 kilometra. Nad morjem leži ta ravan od 350— 480 in pokriva vsega ukup 15*7 |~| km. sveta. Na izhodni strani Bolca uzdigata se nad Koritnico dva hribčeka: Stražišče in Rabeljnik 520 m. Med Cezsočo in Bolcem reka Soča nema določene struge, nego teče kodar se jej poljubi in kvari tako mnogo ravnega sveta. Više nad strugo, okoli Cezsoče in potem na pravem bolškem polju je zemlja še precej rodovitna in lepo obdelana ter z drevjem zasajena. Vendar zaradi njene višine nad morjem in njene oddaljene lege med. najvišimi gorami ta ravnica ne more dajati obilnih pridelkov. 2). K o b a r i d s k a dolina. Ta ravan leži med izhodnim delom Stolovega pogorja in med Matajorjem, ter se razprostira od Soče do Nediže onstran Kreda. Dolga je 7 kilometrov, široka pa skoro nikjer čez 1 kilometer. Njena višina nad morjem znaša od 220—300 m., poveršina pa 6-i) |~| km. Po sredi te doline teče potok Idrija, ki redi veliko močvirje („Blato"), ki se pa sedaj suši, tako da se pridobiva še mnogo rodovitne zemlje za pridno obdelovanje. Pri Starem selu leži sredi doline majhen grič, ki se je beržkone z bližnjega Matajorjaprivalil, ker je njegovo kamnje različno od dolinske sestave. Ta grič dela razvodje med Sočo in Nedižo.—Koba-ridsko polje je zelo rodovitno. Pridelujejo sena njem vsako-jaki sadeži, zlasti pa obilo turšice. 3). Zvezo med kobaridskim in tolminskim poljem delata idrijsko-smaščansko, ter k am e ns k o - v o 1 a r sk o polj e. Ta polja zauzemajo sočko dolino od Mlinskega do Ga-brij in pokrivajo 9 |~| km. sveta. Nadmorska višina teh polj je skoro povsodi jednaka, ker se menjuje le med 2< 0 in 250 m. Rodovitnost in pridelki se ujemajo z onimi na kobaridskem polju. Le ob izlivih mnogih potokov nahaja se veliko kamnitega in s peskom pokritega sveta. 4). Tolmi n sk o - v olčansko polje. Ta ravan leži med Bučenico in Merzlim verhom ter se vleče od Gabrij do Prapetna. U teh mejah obsega ta ravan tudi doljansko, za-tolminsko in poljubinjsko polje. Dolga je vsa ta dolina od severozahoda proti jugoizhodu 6-5 kilom., široka pa na najširšem mestu 2-5 kilom. Nad morjem leži 160—250 m. in pokriva blizu 10 j~| km. sveta. Glede rodovitnosti in pridelkov je ta ravan blizu jednaka s kobaridsko. Le škoda, da spravljajo vode mnogo sveta pod se, ker Soča in Tolminka režeta polje ravno po sredi. Tudi Kamnica in Godiča zau-zemata več prostora, nego bi jima bilo potreba. Ob tokih teh potokov in rek nanešenega je mnogo proda in peska, po katerem k večemu verbovje raste. U novejšem ičasu so začeli tudi to verbje dobro prodajati u Lahe za pletenje košev. 5). Manjše doline. Takih se nahaja še mnogo po Tolminskem, zlasti ob izlivih rečic in potokov, pa tudi ob srednjih tokih rek. Tako imamo manjše ravnice ob Ko-ritnici u Logu (1-7 |~j km.), ob Soči okoli vasi Soče (3 |~| km.); visoka dolina u Bavšici (1'8 km.); sočka dolina med Žago in Serpenico (3-5 |~| kin.), na Ternovem (0'6), ob Ne-diži pri izlivu Bele (0 6); pri Sv. Luciji med Sočo in Idrijco (1*3 |~| km.), čiginjsko in kozarsko polje (0'6 j~| km.); dolina Idrijce od Bače do Trebuše. dolina Cerknice itd. C. Vodovje. Poudarjati se sme, da je Tolminsko bogato z vodami obdarovano. Nema sicer nobene velike reke, ali ne manjka mu rečic, potokov in studencev, s katerimi je vsa deželica gosto premrežena. Samo jezera, katera so nekdaj tudi po naših dolinah ležala, odtekla so že zdavno in dandanes imamo le nekaj majhnih planinskih jezer. Vse vodovje s Tolminskega se odteka u jadransko morje in sicer po Soči in njenem desnem pritoku Nediži. Svoča (Iznica. Isnitz, Isonzo, Sontius) izvira „na podni" izpod Snite u znožju Mojstroke, skoro ravno na nasprotni strani od Savinega izvira. 916 m. visoko nad morjem. Že visoko gori se čuje u globini njeni vir a še le malo niže se prikaže na dan izpodi grušča in kamnja. Izvir obdan je skoro okoli in okoli z naupičnimi stenami in le težavno je priti do njega. Hitro pod izvirom dela Soča mičen slapič, kateremu sledi zaporedoma še mnogo drugih. Po ozkostisnjenem bovtu pada skoro neprenehoma u širšo trentarsko grapo, po kateri jej priteče od desnice pervi veči (skoro 7 km. dolgi), navadno suhi potok Trenta. Pa tudi od sedaj naprej je sočka dolina še zelo ozka. „Stene so po obeh straneh tako malo narazen, da skoro s komolci u nje terčiš, če se sredi grape ustopiš. Stermine so na levi in desni skoro naupične, kakor bi jih bil izurjen zidar po svinčenotežnem ravnilu zložil. Le visoko gori na verhu se blišči za nožev herbet sinjega neba. Tu skozi se vije Soča po globokozarezanem koritu. Kakor malo dete, ki se ob vsak kamen spodtakne in čim več zaprek najde, tem hitrejše na vrat na nos naprej dervi; prav tako se mala reka, jezna da jo ustavljajo velikanske po strugi raztresene skale, peni in bije ob nje, ter zaletava iz kota u kot.'" *) Tako teče Soča mimo cerkvice M. D. u Trenti, ki se ravno pod naupično steno na mali ravnici uzdiga, tako da imajo poleg nje le še tri hiše prostora. Po pet kilometrov dolgem, malo proti Kranjskemu zavitem toku, dospe Soča do Loga ali spodnje Trente. Tu (blizu 600 m.) sprejme pervi veči pritok Zadnjico, ki se za čudo mirna in bistra izpod Triglava privleče, dočim Soča čez peneče slapove grozovito bobni in šumi. Tu še le izgubi Soča svoje krajno ime Šni-ta in sprejme obče znano. Ob jednem preuzame smer Zadnjice in teče od sedaj naprej do izliva Brusnika pri vasi Soči proti jugozahodu. Sočina grapa je tudi na tem potu še vedno ozka. Severni obronki so jako stermi in skaloviti. Podosojna južna stran je nekoliko prijaznejša. Trudno oko se vsaj tu pa tam odpočije na mahovem zelenju in redkih smrekovih V A. Červ u goriškem „Glasu" 1874, št. 42-44, 46, 47, 49, 50. deblih, ki še neso plazu ali sekiri zapadla. Globoko doli si je serdita Soča izlizala in u živo skalo udolbla po 4 metre globoko korito, po katerem zamolklo brunda, kakor po ogromnih skalnatih cevih: golčenje slišiš, nje pa ne vidiš. U sredi struge leže velike skale, ob katere se Sočini valovi zastonj upirajo. U obče je njeno korito zelo stisnjeno, le jedenkrat (u začetku Trente) se malo bolj razširi. Od mnogih potokov pomnoženi njen tok je zelo hiter in deroč, le tu pa tam (pri zemljišču Rabnica) se malo bolj umiri. Po brezštevilnih ovinkih in se zopet pomnoženo hitrostjo dospe Soča do vasi, katera je po njej svoje ime dobila. Od todi naprej je njen tok do Žage le malo proti jugu in mnogo bolj proti zahodu obernjen. Nebotične visočine se po obeh straneh nekoliko razmaknejo in kmalu se ti prikaže kopica nizkih bajt, čepeča u kuštrastem drevičju; to je vas Soča. Malo pod to vasjo napravlja naša rečica zopet precejšen slap in od todi naprej rabila se je že za plavenje derv. Po izlivu Lepene se njena struga zopety precej razširi in u sredi nje stoji celo mal prodast otok. Cim bolj se približuje bolškej kotlini, tem mirnejša postaja Soča. Ob izlivu Koritnice je že le 380 m. nad morjem visoka. Vendar je njena struga še vedno ozka, med sterme bregove stisnjena. Se le sredi bolške kotline, po izlivu Slatnika, razmaknejo se najenkrat Sočini bregovi in voda stopi u široko dolino. Zato se pa reka sedaj razdeli na več panog in teče jako zavito po obširnem produ, ki leži na obeh straneh prave struge. Le majhen del te prodovine je z drevjem zasajen. Ob povodnjih se Soča, se ve da, razširi in poplavi vse niže ležeče kraje, tako da je bolj podolgastemu jezeru podobna. Še le ob izlivu Boke se struga novic zoži, ali le za malo časa, kajti pred Žago se zopet znatno razširi. Pri Žagi oberne Soča (331 m. nad morjem) svoj tok proti jugoizhodu in preuzema glavno smer naših pogorij, ter Idrijce med Sv. Lucijo in Trebušo, potem Hotenja, Kanomle itd. (glej gori str. 261). Od Žage do pod Serpenice je njena struga še precej široka. Vendar voda se derži levega brega in teče tik ob podnožju Polovhika. Ob njeni desni strani pa ležijo široka polja grušča in proda, katerega je nanesla Rezijanska bela in dragi hudourniki (Suha ali Sušeč). Redi Serpenice zoži se Sočina struga tako, da ni nič širša, nego pred izlivom Koritnice. Tudi njeni bregovi postanejo sedaj zopet prav visoki in stermi. Zlasti levi breg je tako sterm, da se ob njem po 100 m. visokj melovi k Šoči spuščajo. Najože in najglobokejše je njeno korito pod Prevelkom, nasproti hribčeka K u nt e rj a med Serpenico in Ternovim. Ravno tu pada Soča zopet prav hitro in napravlja več znatnih berznic. yTudi se pod Serpenico kaka dva krata prav močno zavije. Še le po 4 kilometre dolgem toku izvije se Soča iz tega globokega korita in prestopi Jzatim u ternovsko dolino. Tu se njena struga nekoliko razširi in bregovi neso več tako visoki, čeravno pa še vedno prav stermi. Ali pod Ternovim postanejo bregovi zopet visoki, struga pa ostaje še vedno dosti široka. Še le pri izlivu potoka Kozjeka zadolbe se Soča u prav ozko skalnato korito, dočim pravi bregovi neso prav zelo stermi. nego bolj žlebu podobni. Najbolj stisnjena je Sočina struga pod kobaridskim mostom, kjer voda globoko doli med dvema skalama kakor strelica iz ozkega tula šviga. Še kakih 250 metrov od mosta naprej je Sočina struga ozka, potem se pa najenkrat razširi. Pri Kobaridu zapusti Soča visoko gorovje in prestopi med srednje (200 m. nad morjem). Ravno tu končuje tudi njeni gorenji tok in nastopi srednji, ki traja celo do Solkana. U srednjem toku je Soča že skoro popolnoma umirjena in njen pad znaša počez le 35 m. na vsak kilometer daljine. Po široki kobaridsko-tolminski dolini postaje tudi njena struga precej široka, mnogo širša, nego u bolški kotlini, ker ima sedaj tudi mnogo več vode. Tudi njeni bregovi so sedaj prav nizki in ravni. Le okoli Kamna in potem na-sprot Grabrij so bregovi malo viši in jasno izraženi. Nasledek nizkih bregov je pa, da tu Soča mnogokrat svojo pravo strugo zapušča in bližnje zemljišče ¡poplavlja, ali pa si celo od časa do časa drugo strugo poišče. Ob povodnjih stopa čez bregove in podsipa bližnja polja s peskom, ali pa napravlja drugačno škodo. To poplavljenje se tem lože dogaja, ker mnogi močni potoki, kateri se u tej dolini u Sočo izlivajo, o deževji z veliko silo od obeh strani skoro naupično u glavno reko hrumijo in tako njeno vodo zajezijo, da je ta potem prisiljena čez bregove udariti. Usledi vsega tega je Sočiu tok med Kobaridom in Tolminom nestanoviten; sedaj se bliža bolj levemu, sedaj bolj desnemu bregu. Ker je Soča tu že zelo umirjena, zato pušča 'ob obeh straneh pesek in prod, katerega je iz viših krajev seboj prinesla. Zlasti pod Sma-stmi, Tolarjem in Dolji širi na ta način po nepotrebnem svojo strugo in pustoši bližna zemljišča. Kjer je pa njena struga urejena in bolj stisnjena, tam se tudi voda po njej mnogo hitrejše pretaka, n. pr. okoli Kamna. Pod Tolminom se Sočina struga zopet zoži in reka teče tik ob Bučenici, tako da se njeno severno pobočje u velikih melih k vodi spušča. Pod vasjo Prapetno, konec Bučenice, oberne se Soča skoro u pravem kotu proti južni, malo na zahod nagnjeni strani. Od todi teče Soča po precej široki strugi, ki se pod Modrejcami celo čez potrebo razširi. Kmalu pa se struga-novic zoži in u velikih skokih hiti voda k svetolucijskemu mostu. S tega 34 m. visokega mosta je prav zanimivo opazovati globoko doli bobnečo in penečo se vodo. Kakih 200 metrov niži pridružuje se Idrijca Soči. Strugi obeh rek sta do 30 in še več metrov globoko zajedeni med živo skalovje a le 4—6 m. široki. U tem skalovju izdolbla je voda okroglaste kotlinice, kjer se potem zaustavlja in verti, kot bi vrela. Sim ter tja leži po strugah tudi debelo skalovje. Soča teče kaj naglo po svojem ozkem koritu, Idrijca pa prihaja bolj pohlevno od izhodne strani. Kadar Soča od velikih povodnji naraste, takrat zaustavlja Idrijčino vodo, da je daleč gore po strugi zaježena. Tudi čez Idrijco derži blizu njenega izliva precej visok most. Za vsacega tujca je setok Idrijce in Soče prav zanimiva in mična prirodna lepota. Od izliva Idrijce teče Soča še 4'4 kilometra po Tolminskem. Njena struga je tudi od sedaj naprej zelo zelo stisnjena, globoko u živo skalo udolbena. Bregovi so ob tem toku zelo stermi, skalnati in 80—100 metrov visoki. Malo niže od izliva Idrijce je Sočino korito na jednem mestu tako zoženo, da bi ga človek lahko u skoku preskočil. Struga je tako ozka, da se ob vodi ne more nikakor prodreti, nego da je moral človek visoko gori svoje poti izdelati. Le kjer kak manjši potok u Sočo pada, tam je voda bregove globoko iz-jedla in razcepila. Pri Podselih ob izlivu Ušnika se gorenji del pobočij malo razmakne, ali dolenji spušča se še vedno skoro naupično k Soči, tako da je bilo prav težko todi skozi vozno cesto izdelati. Ob izlivu Togerčka zapusti Soča se svojim levim bregom Tolminsko in 700 metrov pozneje tudi Kanalsko 110 m. nad morsko gladino. Natorno je, da tudi po tej stisnjeni strugi Soča mnogo hitrejše teče, nego skozi široke doline. Soča teče od svojega 143 kilometrov dolzega toka 68-8 kilometrov daleč po Tolminskem. Na tem toku iznaša njen pad 115 metra na vsak kilometer. Ali ta pad je u raznih delih zelo različen. Tako iznaša ves gorenji tok Soče od izvira do Kobarida 44'8 kilometrov in njen pad na tem potu 15'6 m. na vsak kilometer. Pa tudi u gorenjem toku je pad zelo različen. Tako teče Soča od izvira do izliva Koritnice 235 kilom. daleč in pada na vsak kilometer čez 22 metrov. Od Koritnice do Rezijanske bele teče Soča 9'2 kilometrov daleč in pada za 5'4 m. na kilometer. Od Bele do berznice pod Prevelkom znaša njen tok 5*2 kilom. in pad 6 m. Od Prevelka do Kobarida na 7'1 kilom. dolgem potu pada Soča zopet čez 14 m. na kilometer. Od srednjega Sočnega toka (52-3 klm.) pripada Tolminskemu samo 25 8 kilometrov. Na tem potu znaša pad počez 35 m. na kilometer. Ali od Kobarida do izliva Tolminke (16*1 kilom.) je pad malo manjši in znaša le 323 m. Mnogo veči je med izlivom Tolminke in Idrijce (41 km.), ker znaša skoro 6 m., in blizu jednak srednjemu padu je tudi na dalnjem potu do kanalske meje, znašajoč 3'4 m. na kilometer. Razen veliko manjših pritokov sprejema Soča še mnogo večih potokov in rečic od obeh stranij, zlasti pa od leve. Važnejši pritoki od te strani so: 1). Zadnjica, izvirajoča izpod Triglava, druži se pri trentarskem Logu se Sočo. 2). Brusni k, ki-izvira izpod Kaludra in Kuka ter se izliva pri Revmšici u Sočo. 3). L ep ena, izvira na zahodni strani Kaludra in se po precej dolgem, u dolini dosti širokem toku pri Dolenji Soči izliva. 4). Slatinek, izvira izpod Veršiča in se izliva nad Čezsočo. U dolini je njegova struga precej široka. 5). K o z j e k. Ta blizu 7 kilometrov dolgi potok izvira pod goro Vrata in sedlom Predolino, teče skozi drežniški svet in se izliva pod Magozdom u Sočo. 6). Ročica, izvira izpod Kerna in Kožljaka, predira jugozahodni Kernov odrastek, pada čez mnoge slapove u soč-ko dolino in se izliva pod Ladri. 7). Potok Volovščak se izliva pri Kamnem. 8). Vol ar ni ca ali Volarja. Ta 6 kilometrov dolgi potok izvira iz južnega Kernovega pobočja, sprejema u se več manjših potokov, ki mu o deževju mnogo vode prinesejo, in se izliva pod Selišči. Med Versnom in Selici dela Volarja se svojima pritokoma prav zanimive ali malo poznane slapove. Največi in najveličastnejši je slap Brin t a pod Versnom. 9). Tolminka izvira pod Slemenom med Studorom in Bogatcem ter napravlja koj pri izviru lep, ali malo komu znan slap. Na levi strani sprejema več gorskih potokov, ki se „Na prodih" 532 m. visoko stekajo. Od todi se spušča Tolminka po globoki stisnjeni grapi precej hitro nauzdol. Za-steno ob izlivu desnega potoka je že le 323 m. visoka. Tudi naprej je njena struga zelo ozka in zlasti levi breg pod Ca-dri prav sterm in polen melin. Poprej nego dospe u dolino zaje se u 150—200 m. globoko, zelo stisnjeno in nepredorno korito. Kakor hitro se iz njega izvije, sprejema na levi strani pritok Zalaščico ali Laščico, ki priteče po malo manj stisnjeni grapi. Njih setok ki nosi značajno ime „Korita" je divjeromantičen in zaslužuje, da ga vsak tujec obišče, še zlasti ker se blizu tam nahaja slavnozuana Dantejeva (Zala-ška) jama. Zalaščica izvira pod Migovcem, napravlja tudi prav lep slap in sprejema na desni strani potok Volovščak (Telovček). Po 13 kilometrov dolgem toku izliva se Tolmin ka pod Tolminom 148 m. visoko u Sočo. 10). Lijak Godiča prihaja izpod Jalovnika in se izliva pod cesto, ki vodi u Modrej. 12). Idrijca (Idrija). 13). Vogeršček izvira severno od Loma, deli Tolminsko od Kanalskega in pada po kratkem toku niže Podsel u Sočo. Idrijca je za Tolminsko tako važna reka, da zaslužu-' je posebej opisana biti. Ona izvira zunaj deželice na kranj-sko-goriški meji u „Merzli rupi" 927 m. visoko. Iz početka teče proti jugoizhodu, potem se pa malo po malem proti izhodu in severu zakroži, dotica se Idrije (323 m.) in spodnje Idrije (pri Fari, 312 m.), ter doseže tolminsko mejo u Ver-ščevju 271 m. visoko. Tukaj oberne svoj tok proti severozahodu in ohrani to smer do- Reke. Od todi do Trebuše je njen vglavni pravec zahodni, malo proti jugu nagnjen, le da pod Senvidsko goro napravlja velik, s herbtom proti jugu obernjeni ovinek. Od Trebuše naprej (176 m.) teče Idrijca zopet proti severozahodu (u smeri glavne sočke doline) do njenega izliva u Sočo pri Sv. Luciji (124 m.). O povodnjih ima Idrijca mnogokrat več vode, nego Soča. Cela Idrijčina dolgost znaša okoli 55 kilometrov; od teh pripada Tolminskemu (z njenim levim bregom) 33"4 klm. Tudi Idrijčin pad je zelo velik, ker znaša za vso dolgost blizu 800 m., tore skoro 15 m. na vsak kilometer. Na Tolminskem pa je njen pad zadosti majhen," ker znaša na vsak kilometer le 4'4 m. Vendar je tudi po Tolminskem na raznih krajih različen. Od Verščevja do Zelina teče Idrijca 8-5 km. daleč in pada za blizu 5 m. na vsak kilometer. Med Želinom in Trebušo znaša tok 132 kilom., pad pa 4 m. Najpočasnejša je pa Idrijca u svojem dolnjem toku. Tukaj pada na 11*65 kilom. dolgi poti le za 2'8 m. Vse porečje Idrijce po Tolminskem (z Bačo uredi) zna--ša 370 □ kilometrov. Od teh pa pripada na porečje Bače same 118 □ kilometrov. Važnejši pritoki Idrijce (na Tolminskem) od leve strani so ti - le : 1. Kanomla. Le njeni izvir pod Jerebovim verhom leži na Tolminskem, izliva se pa Pri Fari. 2. Oluška prihaja izpod Jelenka, teče skoro uzporedno z Idrijco in se izliva pod Jageršči. 3. Sevnica izvira ob kranjski meji pod Erželjem, teče mimo Sebrelj in se izliva nasproti Reke u Idrijco. 4. Trebuša izvira na Kranjskem ne daleč od Idrijce in teče spočetka proti severozahodu, od Gorenje Trebuše pa naravnost proti severu po globoki ozki dolini ter se izliva po 15"8 kilometrov dolgem toku pri Dolenji Trebuši u idrijco 174 m. visoko. Od desne strani sprejema Trebuša sledeča dva pritoka : a) G a č n i k, ki tudi na Kranjskem izvira (blizu Vojske-ga) in proti severozahodu teče ob meji med Tolminskim in Goriškim; b) Hotenje, ki izvira izpod Jerebovega sedla in uzporedno z Gačnikom teče, ter pada u Trebušo malo pred njenim izlivom u Idrijco. Od desne strani dobiva Idrijca na Tolminskem sledeče pritoke: vl. Cerknica. Ta 14 kilometrov dolgi potok izvira izpod Cernega verha u najizhodnejšem kotu Cerkljanskega, teče skoro^ naravnost proti jugozahodu skozi Cerkno in se izliva pod Zelinom u Idrijco (230 m. visoko). Njena gorenja dolina je precej široka in zlasti zahodni breg lepo raven. Pod Cerknom pa se dolina zelo zoži, tako da ob rečici ima komaj še cesta svoj prostor. Od desne sprejema Cerknica potok Zapoško, izvirajočo izpod Porezna, od leve pa malo Va-resovko. 2. Jesenica izvira izpod jeseniškega sedla, na izhodni strani Kojce, in se izliva blizu Reke u Idrijco. 3. Kozarska, izvira pod bukovskim sedlom in se izliva blizu Jesenice. 4. Bača. Ta rečica izvira izpod Slatnika u voglu med kranjsko-podberdsko mejo. Blizu vasi Bača zbero se pojedini potolči, izvirajoči čez 900 m. visoko. Bača teče iz početka proti jugozahodu do Grahova. Od todi dalje skoro naravnost proti zahodu blizu do izliva, le u najzadnjem toku zavije se skoro naravnost proti jugu, malo na zahod obernjeno. Izliva se pod vasjo Bača 161 m. visoko u Idrijco. Ves njen tok je 24 6 kilometrov dolg. Njen pad je zlasti u gorenjem delu prav velik, tako da nepronehoma pada u kotlino podberdsko. Tu se rečica precej umiri, ali vendar znaša od todi do Grahova njen pad še zmerom počez 21 m. na kilometer. Na tem potu dere Bača po globoko izdolbeni grapi. Njena struga je zelo ozka in zauzema skoro vso dolinsko širino. Le pri Prangarju se struga za dober kilometer dolžine precej razširi. Kolikor nema voda doline pod seboj, zasipa jo pa s prodom. Ob deževju je vsa dolinica z vodo zalita in potovanje je bilo poprej ob tem času zelo nevarno, dokler neso izdelali nove ceste. Pod Grahovim se Bačina struga z nova razširi, čeravno so bregovi še vedno zelo stermi. Tudi umiri se rečica še precej in pada na svojem daljnem potji le za 100 m. tore blizu 10 m. na kilometer. Le pri Klovžah spušča se čez precej visok slap in šumi skozi ozko, zelo romantično premosteno korito. Pod tem slapom teče Bača prav mirno do svojega izliva. Bača sprejema od leve strani lejedenmali pritok: Por-zenski potok, ki se pod Hudojužino izliva. Od desne strani pa dobiva sledeča pritoka: a). Koritnica, izvira u mnogih potokih izpod Hochko-gla in Gradiče. Pod Nemškim rutom se vsi ti potoki zjedi-nijo in potem teče Koritnica po zelo stisnjeni grapi do svojega izliva pod vasjo jednakega imena. b). Kneža. Ta 11'4 kilometrov dolgi potok izvira na zahodni strani sedla Suha in izpod Yogla. Pod knežkimi "Ravnimi zberajo se potoki u stisnjeni grapi in sprejemajo malo niže od desne strani pritok Lipovček (408 m. visoko). Od todi pade Kneža še za 190 m. (tore poprek 28 m. na kilom.) in še le malo pred izlivom, pod vasjo tega imena, umiri se nekoliko ter razširi svojo strugo. D e sni p ri tok i Soče: 1. Koritnica (bolška), izvira u kotu med Mangartom in Jalovcom, teče 18 kilometrov daleč večinoma proti jugu in se izliva pod vasjo Koritnico u Sočo (380 m. visoko). Ker teče Koritnica naravnost od predelskega sedla proti bolški kotlini in ker je tod mimo prestara predelska cesta vodila, zato so stari mislili, da je ona pravi vir Soče. Koritnica sprejema na desni strani izpod Predela Predelico, u katero pada Mangartski potok; in Možnico izpod Černjelca. Na levi strani pa se izliva u Koritnico sušeč Bavšica. Pri bolški soteski predira Koritnica 470 metrov dolgo, okoli 50 m. globoko in po nekih krajih komaj dva metra široko, zelo romantično korito, po katerem je rečica svoje ime dobila. Njen pad znaša od izliva Predelice dalje na 11 kilometrov dolgem potu 260 m., tore na vsak kilometer po 23-6 m. 2. Glej o ti (Glijun, Gliven?) ali Loj je kratka rečica, ki izvira izpod Velikega skednja na zahodni strani Plužine. Vije se nekoliko časa po bolškem polju in sprejema od leve (navadno suhi) potok Pritok. Glejon se izliva u Sočo na polu pota med Bolcom in Žago. 3. Boka izvira izpod gore Kopa (1435 m.) kot visok slap, ki se čez naupično steno globoko doli stermoglavi in pri tem na tisoč in tisoč vodenih nitij cepi ter na tla padajoč na vse strani perši, tako da se voda od zdole gore u podobi bele megle zopet uzdiga. v Izpod slapa odteka se voda po kratkem potu u Sočo nad Žago. 4. Rezijanska bela ali Rezija (Rio Bianco) izvira u dveh potokih na obeh straneh Mužca na Beneškem. Južni potok se imenuje Bela, severni pa Učeja. Oba se družita pri vasi Učeja blizu austrijske meje in delata potem nekoliko časa goriško-beneško mejo, dokler ne prestopi Rezija popolnoma na Tolminsko. Rečica teče večinoma izhodno, malo proti severju obernjena. Po blizu 12 kilometrov dolgem toku (po Bolškem teče le 7 klm. daleč) izliva se Bela pod Žago u Sočo, 330 m. visoko. Za Bolško znaša njen pad 38 m. na kilometer. Njena struga, zlasti dolenja, je prav globoko zajedena med golo skalovje in ob rečici derži le zelo nevarna steza u Rezijo. Ker deroča Bela ob deževju zelo narašča, zato je nanesla ob svojem izlivu že celo puščavo peska in proda, ter podsula mnogo rodovitne zemlje, čeravno pridni Žagarji uzterpljivo branijo poplavljenje niže ležečih zemljišč. 5. Sušeč (Suha) je mal hudournik med Žago in Ser-penico. 6. Idrija. Ta 7-2 kilometrov dolga rečica izvira na južni strani Starega sela, le 254 m. visoko, na zelo močvirnati ravnici. Njen tok je proti izhodu obernjen, le blizu Kobarida se zavije proti jugu in potem proti jugoizhodu ter se pod Idrijskim u Sočo izliva, ravno nasproti Ročice. Ves Idri-jin tok je počasen, tako da znaša njen pad počez le 8 m. na vsak kilometer. Ali u gorenjem toku se Idrija nenavadno leno vije, tako da se njeno gibanje komaj pozna in zato redi ob svojih bregovih precej veliko močvirje. L. 1874 pa so začeli urejati njen tok in, odkar so jej izkopali bolj ravno strugo, teče tudi hitrejše in močvirje gine. Sploh je pa Idri-jina struga zelo ozka in nizka ter z gostim germičjem obra-stena. Med Sužidom m Svino izliva se u Idrijo hudournik Sijak, ki prinaša silno mnogo proda z Matajorja. 7. Draganjšček in Kokošjak sta dva potoka, ki se pod Idrijskim u Sočo izlivata. 8. Kam ni ca je potok, ki izvira u Kolovratu in se po kratkem toku nad tolminskim mostom u Sočo izliva. O deževju tudi on silno narašča. Po mnenju Dr. Prokopa ima Kamnica zdravilno moč, ker je u njej mnogo rudnin raztopljenih. Zato so napravili ob njej malo, zelo jednostavno kopališče. v9. Ušnik, precej velik potok, ki izvira u Kolovratu nad Čiginjem in se izliva pri Podselih. 10. L ep ene k, potok, izvira u Kolovratu izpod gore Jež, deli u gorenjem toku Tolminsko od Kanalskega in se izliva pod Doblarjem. Tudi Nediža (Natisone, Nadeis) je prav za prav le desni pritok Soče, ker se po Teru u njo izliva. Ali ker je ta izliv daleč zunaj naše deželice, zato se Nediža na Tolminskem lahko kot posebna reka smatra. — Nediža izvira okoli 1000 m. visoko na južni strani Golovca in sicer u mnogo potokih, med katerimi je najvažnejši Čemi potok. Ta teče ob beneški meji od severa proti jugu in pod Srednjim ber-dom se druži (440 m.) z Belim potokom, ki prihaja od beneške strani. Tu še le dobi Nediža svoje ime, se počasi proti jugoizhodu oberne in teče zmerom ob meji. Pod Logmi (330 m.) zasukne se potem na izhod in kmalu zatim proti sevoroizhodu do Podbele. Od todi je njen tok večinoma izhoden do Kreda. Tu pa se najenkrat zasukne proti jugu in jugozahodu do beneške meje med Mijo in Matajorom. Od todi teče potem med beneškimi Berdi mimo Čedada dalje po frijulski nižini in se izliva pri Trevignanu u Ter in, presto-pivši zopet na goriško stran, združi se potem pri Turjaku se Sočo. Ves njen tok znaša 60 kilometrov, na Tolminskem pa le 21 kilometrov (uštevši dolžino Černega potoka). Na svojem umirenem potu od setoka Černega in Belega potoka pa do beneške meje nad Stupico pada Nediža za 8 7 m. na vsak kilometer. Yse njeno porečje na Tolminskem obsega 74 |~| kilm. (uštevši 10 7 |~| klm. sveta onkraj livškega sedla). Nediža sprejema od desne strani rečico Le grad o, ki izvira na Beneškem blizu Čaneble in teče proti severoizhodu, od Bobidišča naprej ob tolminsko - beneški meji ter se pod Logmi u Nedižo izliva. Na levi strani se izliva u Nedižo (razen mnogo potokov, n. pr. Jamnik na zahodni strani Breginja) še Bela, ki izvira izpod Mužca in teče skozi Breginj, ter se Podbelo u Nedižo izliva (285 m. visoko). Ob deževju narašča ta pritok silno in ker se naupično u Nedižo zaganja, zaustavlja njeno vodo in prouzročuje tako z Nedižo uredi '-poplave bližnjih zemljišč („podbelskega polja"). Zato se nahaja ob Belinem izlivu in niže doli prav mnogo prodnatega sveta. Tudi naprej ob Nediži je njen široki breg s peskom podsut in reka se tu cepi na več panog („curkov"). U Nedižo se izliva tudi Reka ali Alb o rna, ki izvira izpod livškega Kuka, prestopi po kratkem toku na Beneško in se potem s Kožico združena pri Ažli u Nedižo spušča. Njeno porečje na Tolminskem je zelo majhno. Jezer Tolminsko nema. Le po visokih gorah se nahaja mnogo planinskih jezeric, zlasti med Kernom in Triglavom. Med temi je največe jezero za Kernom, u dolini med planinama Na polju in U duplji. To jezerice leži 1383 m. visoko nad morjem in zauzema blizu 560 arov (0'056 |~| klm.) sveta. Redi ga večinoma snežnica in zdi se, da ima koji podzemeljski odtok. Do sedem mesecev je se snegom in ledom pokrito. Tudi močvirja je natorno le malo na Tolminskem. Skoro jedino je takoimenovano Blato u kobaridski dolini. To močvirje redi potok Idrija, ki jako leno teče po omenjeni dolini. Merzličasti obrazi prebivalcev bližnjih vasij ovajajo že na pervi pogled obžalovanja vredno in u gorskem kraju nepričakavano nauzočnost predobro znanega gosta nižav (t. j. merzlice). Kadar močno dežuje in se stermih gori veliko lijakov prišumi, naporni se vsa mlakuža z vodo, aa se vidi kot majhno jezero. Zaradi popolnoma ravnega zemljišča ne more se voda zadosti hitro odtekati. Po verhu tega je poprej z Matajora tekoči potok Sijak še dolino kakor z jezom zapiral. Prod, kateri je lijavina seboj nosila, zviševal je ta jez in dolino tako gradil, da se je voda gori do Starega sela zaustavljala ter udarjala čez kupčijsko cesto na Čedad, ki je za vso gorsko stran zelo važna. Ta cesta je bila učasi tako pod vodo. da je bilo prav nevarno po njej voziti se. In ako je še huda zima pritisnila, tedaj je bila vsa hoja in vožnja za več časa pretergana. Pervo četert ure svojega toka pa nema Idrija tudi pri navadnem vremenu nikake prave struge, nego se odceja skoro po vsi dolini razdeljena. *) Ker se je na Blatu obilo sena pridelovalo, zato so sg 116i\ ateri kratkovidne-ži dolgo protivili njegovemu izsušenju. Se celo riž so bili poskusili sjati na tem močvirju, ali brez posebnega uspeha. Pred začetkom izsuševanja obsegalo je Blato okoli 1'6 |~| kilometra. *) Glej grof Coroninov spis : Ueber Botlenmeliorationen in Giirz. Po dolgem govorjenju in mnogem sklepanju začeli so zadnjič Blato sušiti spomladi 1. 1874. Yse stroške izmočvire-nja preračunili so bili na 40.000 gold. U ta namen dala je * deržava hitro 4000 gld. in obljubila še drugih 6000 gld. Druge stroške je prevzel deželni zalog goriški. Vse podjetje je vodil deželni inženir Baubella. Do sedaj so najsilnejša dela že izveršena, t. j. dolgi prekop od početka Blata do Kobarida in most čez ta prekop, po katerem teče Sijak na severno stran Idrije in pušča tam seboj prinešeni prod. Nekdanje močviije pod vasjo Dolje je že večinoma izsušeno in u travnike spremenjeno. Tudi slatine in mineralne vode se nahajajo po Tolminskem. Na to kažejo že lastna imena nekaterih studencev in potokov, n. pr. Slatinek pri Čezsoči. U takoime-novanih „koritih" pred vasjo Zalazi nahaja se prav blizu Tolminke topel studenec („toplica"), ki bi se dal lahko porabiti za zdravilne toplice. Ali naši studenci in reke bili so dozdaj še premalo znanstveno preiskovani. Le Kamnico preiskoval je Dr. Prokop in poterdil njeno zdravilno moč. Zato pa radi zahajajo domačini in bližnji tujci tja kopat se, čeravno je kopališče zelo primitivno. Celo periodični studenci nahajajo se pogostoma na Tolminskem. Jeden tak je n. pr. u Ravnih pri Cerknem. U cerkniški dolini izvira pri „Frikuli" (dobro uro od Cer-kna proti Novakom) prav močen studenec, ki vsakih pet minut skoro popolnoma presahne, potem pa u novič z veliko močjo priteče in po grapi zašumi. O lepem vremenu ima mnogo več vode, nego o deževju. Znan je tudi mezli studenec pod vasjo Prapetno ob cesti iz Tolmina k Sv. Luciji. Njegova voda napravlja velik glad onemu, ki jo pije. Kot nekaj posebnega se mora omeniti tudi veliko število močnih studencev, ki izvirajo u Kobaridu izpod hriba Sv. Antona. Skoro izpodi vsake hiše izvira po jeden studenec in mnogi so celo potočičem jednaki. D. Geologiška sestava. Ohrodje tolminskih gora ni posebno staro, ako se primerja z onimi skladi, kateri sestavljajo srednje Alpe. Tvarina naših gora sterdila se je u kamenje še le tedaj, ko so že perve rastline zemeljsko skorjo preprezale, in ko so že perve živali po vodah živele. To dobo imenujejo geologi „palaio-zoiško" in takrat postale sklade prištevajo „primarni tvorbi". Ali večina našega kamenja (t. j. vapnenec) niti ni postala u tej dobi, nego še le u naslednji, „sekundarni", dočim nahajamo iz perve le malo sledu po Tolminskem. Ako na čez pregledamo tvarino tolminskih gora, najdemo, da je vse visoko gorovje na severni strani Breginja, Kobarida, Tolmina in Podberda sestavljeno iz d a ch s tein s ke-ga vapnenca „rhatiške tvorbe" (iz druzega oddelka sekundarne dobe). Le u bolški kotlini nastopajo rudeči vap-nenci in vapneni skriljenci (četertega oddelka te dobe) ter sivi peščenci, ki so mnogokrat u konglomerate sterjeni (kreda). Med srednjim gorovjem se prikazuje dachsteinski vapnenec le na Matajorju. Ob južnem pobočju visokih gora ležijo po verhu dachsteinskega vapnenca sedaj rudeči peščeni vapnenci iu laporji (Mergel), sedaj sivi peščenci in vapneni konglomerati; sedaj laporasti, sivi ali celo černi, učasi z ro-govcem pomešani vapnenci. Ysi ti stvori ležijo jeden poleg in poveril druzega, brez posebnega reda, tako da jih je težko razločevati. Pogorji Mija in Kolovrat pripadata krednati tvorbi. Ta je sestavljena najbolj iz peščenca, lapora, konglomeratov in vapnenca, u katerih se nahajajo okamnine školjk „rudistov" (zato „rudistiri vapnenci"). Obdana je ta tvorba na severni in južni strani od vapnenskih prog, ki se vlečejo od severo-zaaBla proti jugoizhodu; le pri Volčah se razširja jedna proga proti severu. S to vapnensko progo u zvezi so peščenci, konglomerati in vapnenci, ki deržijo od Volč proti jugu celo do Kanala. Na livškem sedlu proti Kobaridu ležijo verh la-porskega vapnenca peščenci, konglomerati in urgonijske brek-cije. U Kamnici, potem okoli Modreja, Sv. Lucije in Pod-melcov nastopajo u velikih plastih sivi iu rudeči laporski vapnenci, pomešani z rogovcem in razkrojeni na tanjke skrile. Ravno ti laporski vapnenci prikazujejo se tudi u sredi kred-nate tvorbe ob Soči med Podseli in Doblarjem. Ker se ta tvorbina nahaja zlasti okoli Yolč, zato so jej dali geologi ime „volčanski vapnenec". Ternovska planota, tore vse Tolminsko na levi strani Trebuše, Idrijce in Soče sestavljena je od belega vapnenca, ki se imenuje „plassenski vapnenec" in pripada gorenji jurski tvorbi (iz tretjega oddelka sekundarne dobe). Tu pa tam je ta vapnenec sterjen u čudne konglomerate, polne okamnin. Vse Cerkljansko od Trebuše do Grahova in Podberda sestavljeno je iz starejših, ogljenih in triasnih tvorb. Skrilje-nik in vapnenec ogljene tvorbe prikazuje se le okoli Cerkna in sploh po dolini Cerknice, kakor tudi po bački dolini od Hudejužine nauzgor. Vse ostalo zemljišče, t. j. bačka dolina med Hudojužino in Podmelici, ter idrijska dolina od Trebuše do kranjske meje, pripada triasni tvorbi. Iz novejše „tercijarne dobe" nahajamo po Tolminskem le malo tvorb, n. pr. u gorenji sočki dolini, potem okoli Bre-ginja, Volč, Modrejec in Ljubinja. — Tudi naplavine iz najnovejše „kvartarne dobe" nahajajo se le po sočki dolini. Ako natančnejše pregledamo posamezne tvorbe, ozreti se moramo pervič na najstarejšo ogleno tvorbo. Kakor že rečeno, prikazuje se ta ob gorenji Cerknici in gorenji Bači. Oglena tvorba obeh dolin razdeljena je po triasni progi, ki se vleče od Orehka čez Gorje in Poče do kranjske meje. Na njeni južni strani sestavljajo ogleno tvorbo černi, bliščeči se. skriljenci, potem peščenci in gnajsu podobni konglomerati. U skriljencu nahajajo se debele plasti gostega, drobnozerna-tegavvapnenca, zlasti med Cerknom in Labinjem na jedni, ter Skofjem na drugi strani. Druga proga černega vapnenca (trias P), obdanega od rudečega peščenca, sestavlja verh Škofje ter se vleče u dolino do cerkve sv. Jarneja. Vapnenec te tvorbe se nahaja še na izhodni in severni strani Novakov. U sredi skriljenca oglene tvorbe prikazuje se močna proga belega vapnenca pri Trebenčah, Poljani in Njivici, ki je zelo podoben (lachsteinskemu in oglenemu vapnencu u zilslri dolini in u Karniji. Oglena tvorba u bački dolini sestavljena je skoro samo iz temnosivih ali černih, malo bliščečih skriljencov. Ti ogleni skriljenci prikazujejo se trikrat na svetlo: na Rasoki, pri Ku-ku in pri Kalu. Pervi in tretjikrat leži po verhu njih vol-čanski vapnenec in potem rudeči laporski skriljenec; drugikrat (pod Kalom) pa poprej skriljenec in potem vapnenec, na katerem leži zopet tretja plast oglene tvorbe. Ogleni skriljenci so povsodi prav dobro razkriti. Samo pri lludojužini se nahajajo med njimi peščeni, sivi, od belih kalovcev („Spa-the") pretkani vapnenci in vapneni skriljenci. Vsi nasadi so proti severu nagnjeni, kakor tudi više ležeči volčanski in černi vapnenci. Po verhu oglene tvorbe nahajajo se okoli Po-rezna, Hoč in dalje ob pobočju proti Kuku in Tertniku sivi ali rudeči laporjevi skriljenci in vapnenci, ki se naslanjajo na tvorbe južnih obronkov dachsteinskih gor, in se bodo tore pozneje omenili. Vsi ti nasadi so dosti močno proti severu nagnjeni. Tudi na izhodni strani Grahova pod „kassianskimi skladi" in okoli Nemškega ruta nahajajo se še sledovi oglene tvorbe, pomešani z mnogo mlajšimi tvorbinami. TJ silur- skem skriljencu Podberdom našli so okamnele ostanke morske trave Fucus antiquus Strnby. Na zahodni in južni strani oglene tvorbe naslanjajo se na njo mlajše triasne tvorbe. Ona triasna proga od Poč do Orehka vleče se naprej čez Kojco Bukovo in Grahovo do Podmelcov. Ob tej progi ležijo po verhu ziljskih skriljen-cov tako imenovani kassijanski nasadi in po verhu teh černi vapnenci, ki sestavljajo Kojico. Kassijanski nasadi obstoje iz sivih ali rujavih debelih peščencov, ali pa iz černih, bliščečih, tanko razkrojenih škriljencov ; ali slednič iz vapneno-laporske tvorbine, ki se u tanjkih skoro vodoravnih, malo proti jugozahodu nagnjenih nasadih med seboj menjajo in zlasti pri Selih nad Podmelici z okamninami obilujejo, katere baš pričajo, da so to pravi kassijanski nasadi. Omenjena proga ni nikjer do 40 m. široka. Pri Grahovem se spušča mali odrastek u koritniško dolino. Od Tumlin zavije se potem čez Sv. Peter u Lojah do Sel in izgine potem pod to vasjo. Med Knežo in Humom prikazuje se zopet manjša proga kassi-janskih nasadov. Jedna zelo ozka proga teh nasadov derži tudi od Orehka čez Jesenico, Zakojico, Hudojužino in Obloke do Znejil. Okoli Oblok se nahajajo u teh nasadih tufu podobni peščenci. Na Ritavcu nad Jesenico leži po verhu kas-sijanskih nasadov černi krinoidinski vapnenec z belonitnimi hrekcijami. Med Grahovim in Nemškimrutom leži 120—150 m. močni nasad černih, tanjko razklanih vapnencev. Njih gola rebra se ob Koritnici prav dobro vidijo. Hitro u soteski nad vasjo Koritnico derži čez potok most, ki se na obeh straneh naslanja na černe, rogovčeve vapnence, ki ležijo nad kassi-janskimi nasadi. Ko se potem soteska razširi, pelje pot ob desnem pobočju čez tanjko razklane černe vapnence. Okoli Prisenika se menjajo mogočni vapnenčevi nasadi s tankim vapnenim škriljencem, ki so zelo podobni ziljskim. Od Prisenika do izliva grantskega potoka u Koritnico nahajajo se med temi vapnenimi nasadi še sivi ali rudeči peščenci, ki se tim bolj širijo, čem bolj se bližajo omenjenemu potoku in zadnjič prehajajo u mogočno rudečo peščenčevo tvorbino. S to pa tudi izginja triasna tvorba, ker se že hitro u grantski grapi prikazujejo mnogo mlajši (jurski) rudeči skriljenci in sivi vapneni skriljenci. Na južni strani gore opisane proge kassianskih nasadov prikazuje se triasna tvorba u drugačni podobi. Dočim se na severni strani med njo ne nahajajo peščenci, prikazujejo se ti na jugu u pisanih, mogočnih nasadih („werfenski skriljenec") hitro po verhu oglene tvorbe. Oni napolnjajo idrijsko dolino od Želina nauzgor čez kranjsko mejo in zavijajo se potem na sever u cerkljansko kotlino, kjer se prikazujejo na južni strani Cerkna in imajo polno okamnin okoli Čel. Tudi del Škofjega pobočja pri Čapležu sestavljen je iz pisanih peščencev. Werfenski skriljenec nahaja se še pri Sevnici in Terhovcu na južni strani Šebrelj, zavija se potem u hotenjsko dolino in napolnuje njeni doljni del celo do Trebuše. U gorenjih peščenčevih nasadih prikazujejo se tudi vapneno-laporske plasti, u katerih se nahajajo najbolje ohranjene okamnine. Te plasti so navadno zeleno, žolto-rudeče ali rudečkasto, redko tedaj bolj temno pobarva-ue in se ne dajo nikoli cepiti na tanjke skrile, kakor n. pr. više ležeči černi vapnenec („guttensteinski vapnenec"). Take vapneno-laporske plasti se nahajajo še u grapi med Zakrogom in Lazcem ter ob setoku Idrije in Cerknice. — Na pisanem peščencu ležijo „guttensteinski vapnenci" zlasti na levem bregu Idrijce od Jageršč čez Jelenek do Fare. Pri Otaležu so ti vapnenci u idrijski dolini zelo razdrobljeni. Peščenec in černi vapnenec naložen je u skoro vodoravnih, ali pa malo proti severu položenih nasadih. Okoli potokov Sevnice in Kozarske ležijo mlajše dolo-mitove tvorbine, katere prištevajo nekateri že naslednji „rhatiški tvorbi". Tudi med temi tvorbinami ležijo najgloblje ziljski vapnenci in skriljenci (prikazujejo se pri Zakrižu) potem pa pisani peščenci. Po verhu njih ležijo peščenasti ali konglomeratasti tufi, ali pa takoimenovana „pietra verde", sestavljena iz augitporphyrskih erupcij. Ta se nahaja med dolomitom in guttensteinskim vapnencem pri Jagerščih in Sevnici, ali pa u globočinah dolin pri Laharni in Reki ter pod Sebreljami in na Stopniku globoko doli do Idrijce. Le okoli Raven prikazuje se dolomit visoko gore na pogorskem herbtu, pomešan z augitporphyrom. Pri Jablanici nad Jager-šči ležijo po verhu pietre verde tuli in černi vapneni skriljenci, u katerih so poskušali premog kopati. Ali nasadi neso tako debeli, da bi se mogla u njih močna premogova žila najti. Jednaki černi, tanjko razkrojem vapneni skriljenec (z okamnino Halobia Lomelli Wiss.) se nahaja tudi u laharnski dolini naravnost po verhu pietre verde, ki je ob izlivu Kozarske precej mogočna. Drugodi pa leži neposredno verhu pietre verde dolomit, učasi lepo zložen u skoro vodoravne nasade, učasi pa (okoli Šebrelj in na izhodu Reke) brez skladov, bel in luknjičast. Le manjšina dolomitske tvorbe je u vodoravney nasade zložena, n. pr. u cerkniški dolini med Cerknom in Zelinom. Tu so nasadi okoli 8 centimetrov debeli in kažejo na svoji sperhneli poveršini lepe okamnine bivalv. Večina dolomita pa je nezložena, n. pr. zahodno odŽelina, od izliva Cerknice do Ravnij. Le redko kje (n. pr. Na lazu) se nahaja u dolomitu kakošno mesto, kjer se vapnenec še ni spremenil u dolomit. Od izliva Gačoika do gorenje Trebuše prikazuje se proga černih vapnencev in vapnenih skriljencev, u kateri se nahajajo sledovi rabeljskih skladov, vendar ne pripada cela proga tej tvorbi. Nad temi černimi vapnenci leži okoli Dolenje Trebuše beli luknjičasti dolemit in po verhu njega (proti Cepovanu) plasenski vapnenci. Nasadi so tu še precej močno proti jugu nagnjeni. Dolomitska tvorba se nahaja tudi okoli Triglava in sicer na tolminski strani u Trenti okoli cerkve M. D. Ped njo ležijo nasadi laporskih vapnencev, kakor tudi u Bohinju na južni strani Dražkega verha. Ravno tako je tudi Mangartov greben iz dolomita sestavljen, le da jč vapnenec na verhu Mangarta manje dolo-mitast in z rogovcem pomešan. Ti dolomitovi nasadi so zelo debeli, dajo se le s težavo ločiti, ter padajo navadno proti jugu. Visoko gore, na desni strani izpod Mangarta izvirajo-čega potoka začeli so bili železo kopati in, kakor se zdi, dobili so bili nekaj slabe rude. Tam se nahaja prostorna jama, u kateri je ilovica rudeče pobarvana od železnega oxyhydrata. Med to ilovico ležijo peščene scvertine, kot krompir debele. Tudi pobočja ob Predelici in Mangartovem potoku sestavljena so iz gorenjega alpinskega vapnenca, kije že popolnoma u dolomit pretvorjen. Ta dolomit je zložen tako lepo u 0-3—0 5 m. debele nasade, da so ga geologi večinoma smatrali le za navadni vapnenec. Gornji dolomit je učasi prav gost, učasi pa bradavičast in to brez posebnega reda. Na Predelu se nahaja u dolomitu lepi rujavi kalavec, ki je kakor lupine pregnjen. Za triasno sledi rhatiška formacija, kateri pripadajo vse naše visoke gore, sestavljene od dachsteinskega vapnenca (liasne dobe), u katerem se nahajajo goste okamenine takoimenovanih „bivalv" (Cardium triquetium), t. j. kravljim parkljem podobnih školjk. Dachsteinski vapnenec naložen je u najmogočnejših skladih celo do verhov naših najviših gora. Sočka, koritniška in rezijanska dolina so popolnoma zajedene med dachsteinski vapnenec. Ta ima skoro zmerom svetlosivo ali belo barvo in po nekaterih skladih se nahajajo zelo tanj-ke kremenčeve plasti. Zato letijo iskre od njega, (kakor tudi od dolomitastega vapnenca), ako s kladivom po njem tolčeš. Dachsteinski vapnenec je povsodi lepo u 1/2 — 1 m. debele nasade zložen, ki so u Triglavovem in Mangartovem pogorju od severa proti jugu nagnjeni (pod kotom 20—25°) in se počasi proti izhodu znižujejo. U Kaninovem pogorju so nasadi skoro vodoravni, le blizu severnega in južnega pobočja malo nauzgor prizdignjeni. Ta prizdignjenost postaja na jugu vedno veča, tako da so dolnji nasadi ob levem bregu Rezijanske bele že močno proti severu nagnjeni. Tudi u Stolovem in Mijinem pogorju so dachsteinski nasadi proti severa nagnjeni, ali ne močno. Ista razmera se ponavlja tudi u Kernovem pogorju; u nemškorutarskem pa so nasadi že bolj stermo na sever nagnjeni. Na južnem pobočju Prisanka blizu ondešnje planine in verh planine Zapotok u zadnji Trenti ležijo po verhu dach-steinskega vapnenca konglomerati in brekcije gorenje kredne tvorbe. Te nad 1500 m. visoko ležeče tvorbine so ostanki nekdanjih reških bregov. Po nekaterih krajih je dachsteinski vapnenec mlajše jurske tvorbe iz časa, ko so živeli sauriji (strašanski zmaji in krokodili). Sledovi te tvorbe nahajajo se že u bolški kotlini (ob južnem pobočju Velikega verha nad Bolcem, pri bolški soteski pod diluvijalnov tvorbo, ter izhodno od Koritni-ce) in na severnem pobočju Černega verha pri Soči. Na teh mestih se prikazujejo rudeči vapnenci, potem rudeči in sivi vapneni skriljenci, katerih starosti neso mogli geologi natanj-čno določiti. Brez dvombe pa pripadajo jurski tvorbi vapnenci, ki napravljajo sleme Stolovega podgorja. Tu ležijo po verhu dachsteinskega vapnenca skoro popolnoma vodoravno in se dajo prav lahko slediti od Podbabe nad Kobaridom do znožja Stolovega. Na sedlu med Podbabo in Stariskim verhom leži mnogo velikih skal tega rudečega vapnenca, ki so se od zgo-re dol pritočile. U tej tvorbi se nahaja mnogo amonitskih okamnin, ali le redko so dobro ohranjene. Tudi u dolini Rezijanske bele, ob podnožju Velike babe prikazuje se ozka proti severu nagnjena proga istih rudečih, z rogovcem napolnjenih vapnencev, ki se vlečejo od Žage celo čez beneško mejo. Prav u isti smeri nahajamo mali nasad skriljastih rudečih vapuencov in pod njimi zelenkaste vap-nene peščence tudi pod verhom Slemena, izhodno od Kerna, in sicer popolnoma med dachsteinskim vapnencem. Za jursko sledi kredna tvorba. Tudi od te se nahajajo sledovi u bolški kotlini in sicer po verhu rudečih vapnencev pri Koritnici ter ob poti iz Koritnice u Boleč. Tu se prikazujejo temno barvani debeli peščenci in konglomerati, ki so močno proti zahodu nagnjeni in malo tudi proti jugu. Nad konglomerati leži sivi peščenec in lapor, zlasti na zahodni strani Bolca. Pri Crezsoči se prikazujejo sivi ali ru-deči peščenci in laporji, kakor tudi na južnem pobočju Ker-na, in se imajo beržkone prištevati takoimenovaui „scagli" gorenje kredne tvorbe. Tej „scagli" podobni so tudi rudeč-kasti in sivi laporji, potem peščeni vapnenci in peščenci, ki napolnujejo vso nedižko dolino še tja čez Breginj. Tu so scaglini nasadi močno proti severu nagnjeni. Po verhu njih leži okoli Breginja gruščev nanos. Kredni tvorbi pripada skoro vse kamenje na južnem pobočju visokih gora in potem vse tvorbine po sočki dolini okoli Tolmina, Yolč in Sv. Lucije. XJ sočki dolini leži najniže „volčanski vapnenec" in po verhu njega kaprotinski vap-nenec dolenje kredne tvorbe, oba u vodoravnih nasadih. Kaprotinski vapnenec prikazuje se na severnem pobočju livškega Kuka, potem na levi strani Soče nad Selišči in Volarji, le da ga tu mnogi gruščevi plazovi pokrivajo. Potem se vleče kaprotinski vapnenec čez Gabrije, Dolje, Zatolmin, Zabče in Poljubinj, kjer se zelo razširi ter sestavlja sleme med Zalaščico in Godičo. Cez Ljubinj zavija se potem ista proga do Mo-dreja. Na vsej tej poti spremljajo in pokrivajo kaprotinski vapnenec rudeči ali sivi laporjevi skriljenci. Po verhu kaprotinskega vapnenca in skriljenca leži druga proga, ki je pervi podobna. Sestavljena je iz laporjevega vapnenca, ki je učasi zelo podoben volčanskemu, učasi pa tudi rudečkast, čern in bituminozen. Ta proga sestavljena je vsa iz volčanskega vapnenca, samo da je med njim uklenjena od Ternovega do Drežnice plast rudečega skriljenca z rogov-cem. Vleče se od Ternovega in Drežnice naprej čez Libuš-nje in Versno, kjer se zelo stisne in^potem še le u Merzlem verhu zopet razširi in nadaljuje čez (Jadra, Zalazi in Žabce, do Kobiline glave nad Podmelci, ki obstoji vsa iz tega vapnenca. S početka je barva teh laporjevih vapnencev rudeča do Zalazov, med Zalazi in Žabči so bolj tamni in bituminozni, na Kobilini glavi pa sivi. Pri Zalazih in Žabcih se nahajajo mlajše okamnine brachipodskih terebratul. Vsi nasadi so močno na sever nagnjeni. Verh Ozeben na južni strani Drežnice je sestavljen iz dachsteinskega vapnenca, po verhu katerega leži volčanski vapnenec in rudeči laporski skriljenec, ob Ročici pa kaprotinski vapnenec ter ž njim združeni laporski skriljenec in peščenec. Pod Kosečem začenja že sivi laporski skriljenec, ki se u mogočnih nasadih ponavlja in sestavlja celi dolenji del gore Pleče. Po verhu tega sledi na Kupskah scaglin peščenec ter verhu njega dachsteinski vapnenec u Kernu in Kožljaku. Najgorenji sivi peščencev nasad razlikuje se prav lepo od dachsteinskega vapnenca u Kožljaku. Ysi skladi so močno in jednakornerno proti severu nagnjeni, le dachsteinski vapnenec je malo bolj položen. Izhodno od vasi Kerna in na severnem pobočju Merzlega verha leži verhu volčanskega vapnenca več nasadov kapro-tinskega vapnenca tjadoli do Zastene. Med temi so pa tudi plasti sivih in rudečih laporjev ter peščencov. Po verhu teh nasadov prikazuje se od Rebra do Zastene tretjikrat volčanski in verhu njega zopet kaprotinski vapnenec do Petrovča. Tu sledijo še jenkrat laporjevi peščenci in še le potem dachsteinski vapnenec, ki sestavlja Sleme. U dolini Tolminke pa leži hitro po verhu kaprotinskega dachsteinski vapnenec. Ysi ti nasadi so pravilno in redno, precej stermo proti severu nagnjeni, le verhu Slemena so dachsteinski nasadi bolj vodoravno. Tudi na izhodni strani Jalovneka sledijo si na jednaki način proge volčanskega vapnenca ter rudečega in sivega kaprotinskega laporja čez Lisec, Nemškirut, Znojila, Tertnik in Bačo blizu do sedla Petrovoberdo. Ali nasadi so tu zelo neredni in tvorbe se zelo spreminjajo. Verh Tlake n. pr. je zložen na kassianskih nasadih. Po verhu teh sledi černi tria-sni vapnenec in za tem kaprotinski vapnenec ter sivi laporski skriljenci. Ysi ti nasadi so le malo proti jugozahodu nagnjeni. Okoli Lisca prihajajo černi vapnenci zelo debeli. Yerhu njih ležijo sivi in rudeči laporjevi skriljenci (verh Lisca) in nad temi volčanski vapnenci. Potem sledijo mogočni nasadi ziljskega skriljenca (oglene tvorbe) in za tem zopet volčanski vapnenec. Yerhu tega se prikazuje na Ploči rudeči laporski skriljenec in nad njim leži tretjikrat volčanski vapnenec. Še le verhu tega je naložen dachsteinski vapnenec, ki sestavlja ves gorenji del nemškorutarskega pogorja (nad 1400 m. višine). Ysi ti nasadi od Sv. Petra u Lojah nauzgor padajo še dosti stermo proti severu. Od Nemškega ruta naprej je kredna tvorba zelo stisnjena med dachsteinskim vapnencem ter med gore opisano tria-sno in ogleno tvorbo. Okoli Nemškega ruta prevagujejo kaprotinski vapnenci in rudeči laporji nad volčanskim vapnencem. Na Porznu se zopet prikažejo sivi laporji, ali zelo podobni ilovičasti opoki. Kolovratovo pobočje med Kobaridom in Livkom je sestavljeno iz peščenca in konglomeratov, ki so popolnoma jednaki volčanskim. Kukovo severno pobočje od nad Ponov celo do soške dolme obstoji iz po koncu postavljenih nasadov ka-protinskega vapnenca. Od Kuka se vleče skoz Kamnict?, čez Volče, Modrejce, Modrej in Sv. Lucijo do Klovž (skoro do izliva kumskega potoka) proga volčanskega vapnenca. Isti vapnenec se nahaja tudi u sočki dolini med Doblarjem in Podseli. Pojedini nasadi tanjko razkrojenega vapnenca so zelo nizki, učasi stermo postavljeni (n. pr. u Bučenici do Soče) učasi pa večkrat zviti in pregnjeni (sterma stena pri Mo-dreju). Po verhu volčanskega vapnenca ležijo povsodi debelejši nasadi temnih, nerazcepljenih vapnencev ali brekcijsko konglomeranih vapnenih nasadov. IT teh se nahajajo zelo poškodovane okamnine „kaprotine" imenovanih školjk (odtodi „kaprotinski vapnenec"). Vendar te okamnine neso določene, ker drugi prištevajo nektere nasade tu imenovanega kapro-tinskega vapnenca k gorenji kredni tvorbi, ali pa celo „ter-cijarni dobi". Po verhu kaprotinskega vapnenca leži tanjka proga ru-dečih ali sivih bleščečih laporskih skriljencev (n. pr. gorenji del Selškega verha). In tako se ponavljajo še večkrat vap-nenski in laporski nasadi u skoro vodoravni legi. U Kamnici n. pr. ležita nad volčanskim vapnencem dva kaprotinska nasada, ločena le po tanjki laporski plasti. Vendar gorenji nasad ni sestavljen iz kaprotinskega vapnenca, nego kaprotinskega konglomerata. Temu konglomeratu sledi še več plastij kaprotinskih konglomeratov, vselej ločenih od laporskih in peščenčevih nasadov, ki postajajo tim debelejši, čem bolj se uzdignjejo nad dolino. Ravno ta prikazen se ponavlja ob, setoku Idrijce in Soče. Med dvema nasadoma kaprotinskih vapnencev in konglomeratov leži rudeča laporska plast. Od Sv. Lucije do Vogerščeka sledi se več nasadov kaprotinovin konglomeratov, ločenih po zmerom debelejših plasteh laporjev in peščencev, dokler zadnjič ti popolnoma ne zavladajo. Slem-ni verh nad Klovžami sestavljen je iz teh le vodoravnih nasadov (od zdole gori): 1). do 100 m. debeli, tanjko razcepljeni in z rogovcem pomešani laporski vapnenec; 2). 20—40 m. debeli kaprotinski vapnenec in konglomerat; 3). 2 m. visok nasad rudečega skriljenca; 4). 1 m. debeli nasad kaprotinskega konglemerata; 5). 6 m. visoki sivi laporski skrilje-nec; 6): 4 m. visoki, debeli vapnencev in laporjev konglomerat; ter 7). 30—60 m. visok nasad laporja in peščenca. Ravno ista proga tanjko razkrojenega, z rogovcem pomešanega vapnenca se vleče čez Modrej tudi proti Ljubinju, Prapetnu, Poljubinju, sim ter tja z gruščem prekrita, ter se- stavlja slednič tolminski Grad z močno proti severu nagnjenimi nasadi. Gorenji krednati tvorbi pripada tudi plassenski v a p-nenec na banjški in ternovski planoti. Sestavljen je iz belih vapnencev in vapnenčevih konglomeratov, kateri se prikazujejo zlasti na Vratih in okoli Grudnice, visoko gori nad Idrijco. Ti konglomerati so sestavljeni iz belega ali sivo-be-lega vapnenčevega grušča, od katerega so pojedina zerna deloma popolnoma okrogla in z jednakomerno vapneno tvarino scverta. Druga zerna pa imajo čudne oblike, ki jasno pričajo, da so sestavljena iz odluščenih školjknih delov. Vendar so okamnine slabo ohranjene in se dajo težko določiti. Na južnih straneh dachsteinskih gor prikazujejo se tudi mlajši nanosi iz tercijarne dobe in sicer poznejše, neo-genske tvorbe. Tu sim pripadajo konglomerati na južnem pobočju Velikega verha nad Bolcem, 60—80 m. visoko nad sočko dolino. Od Bolca nauzdol naletimo še le pri Gorenji Žagi na jednake gruščeve nanose, ki so deloma u konglomerate scverti. Ti konglomerati so 20—35 m. debeli in ležijo visoko nad Sočo. Pod njimi prikazuje se plava smolnica („te-gel") tik deržavne ceste. Na zahodni strani Ternovega nahajamo zopet terde konglomerate, z izdolbeno dolenjo platjo in sicer 35—50 m. visoko nad Sočo. Veče važnosti so nanosi vapnenčevega grušča, ki je deloma u konglomerat scvert, ob gorenji Nediži med Kredom in Breginjem. Ti so zelo razširjeni in pokrivajo starejše sca-gline tvorbe. Od Nedižne doline uzdigajo se nauzgor ob južnem pobočju Stolovega pogorja celo do 650 m. višine. — Tudi u Kamnici se vidijo gruščevi nanosi; potem okoli Lju-binja, Modrejic in Sv. Lucije. Pri Ljubinju ležijo ti nanosi 430 m. visoko nad: morjem, pri Modrejicah pa 230 m. (90 m. nad Sočo). Pri Ljubinju in Modrejicah se nahaje pod gru-ščevim konglomeratom žolto-siva, smolnata ilovica. Razen tega se nahajajo manjši gruščevi nanosi še u bač-ki dolini pri Grahovem in Koritnici (okoli 300 m. visoko), potem pri Čadrah okoli 780 m. visoko. Na Gradu nad Do-blarjem opazovali so do sedaj najjužnejše mesto, kjer se še nahajajo gruščevi nanosi. Povsodi se vidi, da te tercijarne tvorbine sestavljajo manjše griče, n. pr hrib Sv. Mavra pri Sv. Luciji. Tudi iz najnovejše kvartarne dobe imamo mnogo naplavin („alluvium") u gorenji sočki dolini, pa tudi u srednji med Kobaridom in Tolminom. Naplavine so sestavljene iz vapneno-gruščevih in vapneno-peščenih nanosov. Vse te naplavine so postale takrat, ko je bila Sočina struga na raznih krajih zaježena, tako da se je za jezmi voda ustavljala in jezera napravljala. Največe tako jezero moralo je nekdaj ležati u bolški kotlini. Kadar je bila voda prelizala korito pri bolški soteski, planila je z veliko silo u bolško kotlino in napolnila jo z neizmerno množino razoranega proda. Zlasti niže ležeča mesta ob Soči bila so popolnoma pokrita s peskom in prodom, kakor se še dandanes lepo vidi. Na jednaki način napolnila se je tudi kobaridsko - tolminska dolina z naplavino, kadar je voda prejedla ožino med Ternovim in Kobaridom. Izvestno je, da so gruščevi kupi pri Magozdu in u Prevelku samo ostanki velike množine tva-rine, ki se je bila nekdaj raz drežniške gore u Sočino strugo sesula in tako vodo zajezila. Pri Serpenici in Žagi ležalo je tore jezero, u katerem se je nabiral prod in pesek. Ko se je pa jezero odteklo, odnesla je voda nabrano tvarino u kobaridsko-tolminsko dolino ter jo tu pustila zaradi svojega umiijenega toka. Tudi stopnjevine pod Tolminom in Poljubinjem postale so takrat, ko je bila Sočina struga nad Modrejem zaperta in ko je voda Tolminke, kakor pri Bolcu Koritnica, z veliko silo u tolminsko kotlino udarjala. Vendar se morajo te stopnjevine po svoji sestavi malo starejši, diluvialni tvorbi prištevati. Tudi u bački dolini je vse polno naplavin, tako da na-polnujejo tu pa tam celo dolinsko širino. Veliko manj razširjene so naplavine u idrijski in nedižki dolini. Ako še jedenkrat na kratko pregledamo, kar je bilo do sedaj rečeno o poredju in nagnjenosti nasadov, spoznali bodemo hitro, da so u tolminskih gorah nasadi zelo pomešani in prevernjeni. Ne le, da leži dachsteinski vapnenec nad mnogo mlajšimi krednatimi tvorbinami, nego tudi te so z oglenimi in triasnimi tvorbinami tako pomešane in razmetane, da je težko mogoče samo slutiti, kako so iz početka ležale. Le blizu Tolmina vidi se jasno, da se isti nasadi trikrat zaporedoma ponavljajo, in iz tega lahko sklepamo, da je velikanska sila krednate tvorbine trikrat prelomila in jih potem jedno verhu druge naložila. Toisto se je moralo goditi tudi u bački dolini, le da je tam zmešnjava še mnogo veča, ker so bili tudi ogleni nasadi med krednate potisnjeni. Pri tem pa se je moralo istočasno vse gorovje od severa ali severozahoda proti jugu ali jugoizhodu pomikati, da so tako dachsteinski nasadi prišli nad mlajše kredne. To splošno pomikanje je le malo skrivilo in premestilo vapnene nasade. Toliko bolj je pa preverglo na njih podnožju ležeče laporje in peščence. Te je ona velika sila stisnila in jeden verku drugega nakopičila, dokler neso bili zadosti terdi, da je moglo pomikanje prelaziti na južne vapnene tvorbine. Vendar tudi te poslednje neso ostale popolnoma nespremenjene. Njih nasadi so se pregnili in izobokali, tako da so pod njimi jame nastale. Usledi tega pregibanja pa so nasadi poknili na več mestih in tako so nastale mnoge špranje, pokline, bovti itd. Ta pa tam se je tudi strop obokanih nasadov uderl in tako so nastali različni prepadi in brezdna. Čeravno so te prikazni bolje razvite še le med Kraševino, vendar imamo tudi že na Tolminskem nekoliko uzgledov tega preobrazovanja zemeljske skorje. Geologi sklepajo, da se je vse to premikanje in preo-brazovanje godilo u tercijarni (kainozoiški) dobi in sicer med njenim pervim (eocanskim) in drugim (neogenskim) oddelkom. Takrat so živele tapirom, konjem in svinjam podobne živali, ki pa neso prežvekovale in neso imele razvitih kopit ali parkljev. Ko je bilo preobrazenje doveršeno, nastopile so velikanske, slonom podobne živali, katere prirodopisci „mastadon-te" imenujejo. Pa tudi od teh se dandanes nahajajo le posamezne kosti ali učasi cela ohrodja u podzemeljskem pesku, ali pa u sibirskem ledu. *) *) Ves ta oddelek je posnet po D. Sturovem spisu: „Das I-sonzothal von Fiitsch abwärts bis Görz etc., Jahrbuch der geologischen Reichsanstalt, Wien 1858, pg. 324—366. Statistični iiL A. Politična in cerkvena razdelitev. Kakor je bilo že rečeno, deli se Tolminsko na tri sod-nijske okraje, t. j. Tolmin, Boleč in Cerkno, ki so bili do 1. 1868 tudi samostojni politiški okraji. Vsak okraj se deli na županije in te zopet na davkarske ali kata-stralne občine. Vseh županij je sedaj u okrajnem glavarstvu tolminskem štirindvajset, vseh katastralnih občin pa sedeminšestdeset. Na tolminski okraj spada trinajst županij in štirideset občin, na bolški osem županij in dvanajset občin, na cerkljanski pa 3 župamje in petnajset občin. TJ tolminskem okraju so sledeče županije in občine : oral □ sež. hiše prebivalci 1. 1870 1. 1870|l. 1880 Breginj z občinama : Breginj-Logje 4759 747 221 994 933 Robidišče 340 1183 32 178 173 Drežnica, Drežnica 6306 441 164 990 996 Grahovo, Grahovo 2 ion 69 99 672 658 Kneža 3238 647 141 853 801 Nemški rut 2941 747 68 436 422 Obloke 1050 1220 47 311 328 Podberdo 1510 1397 149 1029 1014 Steržišče 2364 956 81 615 591 Idrijsko, Idrijsko 2787 346 99 568 548 Kobarid, Kobarid 2459 1202 194 1176 1197 Kred, Kred 5125 — 239 1388 1311 Libušnje, Kamno 542 775 78 430 465 Ladri 592 113 39 212 206 S mast 1078 474 64 359 358 Versno 5327 498 75 503 501 Volarije 882 438 61 378 374 Livek, Livek 2118 818 120 669 630 oral □ sež hiše prebivalci 1. 1870 I. 1870 1. 1880 Ponikve, Ponikve 2070 1349 135 914 878 Pečine 857 1286 70 412 401 Sedlo, Sedlo 2100 995 143 886 774 Sv. Lucija, Sv. Lucija 1288 1279 158 826 804 Lom tol. 1756 86 93 575 599 Modrejce k 532 1147 36 207 219 Idrija p' B. 889 818 81 403 414 Slap 1524 527 95 534 527 Tolmin, Tolmin 455 569 143 846 894 Cadra 3784 1206 45 322 347 t)olje 1202 1338 66 406 416 Ljubinj 1785 1590 46 280 307 Podmelici 3783 671 89 557 544 Poljubinj 4637 1374 113 658 651 Žabče 3579 1000 74 484 483 Zatolmin 3278 118 69 433 458 Volte, Tolče 2488 257 149 770 758 Čiginj 879 1564 45 266 262 Kozarsko 427 180 34 207 200 Ruti 700 596 28 201 184 Sela • 635 348 40 235 256 Prapotno—Berdo (s Trebušo 3383 939 133 940 1008 dolenjo), združeno se šenvidskogorsko župa- nijo u Cerkljanskem okraju Skupno 88073 908 3863|23578 22890 JBolški okraj ima sledeče županije in občine : Boleč, Boleč 13355 1307 543 1990 1817 Cezsoča, Koritnica 1360 117 76 323 274 Cezsoča 6205 128 198 815 714 Log, Log 4450 1132 90 401 366 Stermec 4592 953 41 183 227 Serpenica, Serpenica 2312 326 158 608 491 Soča, Soča na levi 8351 554 99 590 } 792 Soča na desni 2415 1403 45 250 Ternovo, Ternovo 1842 774 62 353 299 Trenta, Trenta na levi 9997 368 37 230 j 364 Trent. na des. 5672 541 20 127 Žaga, Žaga 4481 442 142 684 603 Skupaj 65112; 45 1511 j 6554| 5947 — 310 — Cerkljanski okraj ima sledeče županije in občine : oral □ sež. hiše prebivalci 1. 1870 1. 1870 1. 1880 Cerkno, Cerkno 1811 1055 163 987 985 Bukovo 2511 1385 129 715 666 Gorje 1450 30 71 363 356 Jesenica 1150 682 42 242 223 Labinje 937 1321 57 290 280 Novaki gor. 1652 1113 69 372 340 Novaki dol. 721 167 43 220 242 Orehek 674 1509 45 218 194 Otaleži 5011 639 241 1399 1310 Planina 833 865 67 318 320 Reka 1568 726 65 383 395 Zakriž 640 780 31 161 193 Sebrelje, Sebrelje 4730 1556 142 993 957 Senvidska gora, Šenvid. gora 3250 552 168 965 983 Polica 835 250 32 15S 178 (Prapotno, glej pri Tolminskem). Skupno |27780| 1430 1365 7784 7622 U cerkvenem obziru deli se Tolminsko sedaj na štiri dekanije, trinajset far (župnij), šestlokalij in dvaindvajset vikarjatov s 43 podružnimi cerkvami. Razen tega spada še okoli 600 duš u tolminskem Lomu k dekaniji kanalski. Po cerkvenih zapisnikih od 1. 1881 razdeljeno je bilo tolminsko prebivalstvo na dekanije, fare in vikarjate tako-le: Dekanija Tolmin: Tolmin, fara Libušnje, vikarjat, (Kamno, vikarjat, Drežnica, vikarjat, Volče, fara, Sv. Lucija, fara, Idrija pri Bači, kuratija, Roče, kuratija, Trebuša dolenja, kuratija Senvidska gora, fara, Pečine, vikarjat, Ponikve, vikarjat, 4636 ■ duš 1160 n 521) n 1116 » 1863 » 1661 jj 503 n 549 » 796 n 1475 n 414 n 712 n Podmelici, fara, Grahovo, vikarjat, Nemški rut, fara, Steržišče, vikarjat, Obloke, vikarjat, Podberdo, fara, Dekanija Kobarid : Kobarid, fara, Ternovo, vikarjat, Kred, vikarjat, Borjana, vikarjat, Sedlo, vikarjat, Breginj, fara Logi, vikarjat, Livek, neodvisen vikarj. Dekanija Bolee : Boleč, fara, Log, vikarjat, Cezsoča, vikarjat, Serpenica, vikaijat, Soča, kuratija, Trenta, vikarjat, Dekanija Cerkno: Cerkno, fara, Otaleži, vikarjat, Novaki, vikarjat, Orehek, vikarjat, Police, vikarjat, Bukovo, fara, Ravne, kuratija, Selrclje, fara, Jageršče, kuratija, 1857 duš 719 D 595 » 700 » 414 n 1384 n 2261 » 361 » 658 » 549 » 954 n 672 » 607 n 935 n 3252 it 804 n 990 » 1879 » 1199 D 42.7 D 2770 v 1070 n 804 i> 530 n 264 D 816 v 269 n 907 D 298 » B. Prebivalstvo posameznih tergcv in vasij. hiše p r e b i v a 1 c i 1870 ]. 1870 1. 1880 Bača podberdska, 35 270 224 Bača svetolucijska, 51 271 267 Boleč, 404 1463 1379 Dvor, 78 276 217 Borjana gorenja in dolenja 81 480 462 Breginj, 125 608 583 Bukovo z bližnimi seli 129 715 666 Cerkno, 163 987 985 Cadra (se Zalazi čadr.). 45 322 347 Cezsoča, čiginj, Dolje, Drežnica, Gabrije, Gorje—Poče, Grahovo—Koritnica, Grant, Homec, Hudajužina, Idrija pri Bači, Idrijsko, Jezeri ca, Jesenica, Kal-Koritnica, Kal steržiški, Kamno, Kern, Kobarid, Koritnica bolška, Koseč, Kozarsko, Kneža-Temline, Lisec, Kred in Robič, Kuk podberdski, Labinje, Ladri, Libušinje, Livek, (Peroti, Ravne), Log srednji (Mittelbreth), Log spodnji (Unterbreth), Log čezsoški, Logje (Long), Lom tolminski, Lubinj, Sv. Lucija, Magozd, Mlinsko, Modrej, Modrejice, Nemški rut, Novaki gorenji, hiše p r e b i v a 1 c i 1870 1. 1870 1. 1880 166 651 608 45 266 262 42 246 260 59 328 338 24 160 156 71 363 356 99 672 658 17 136 118 10 62 63 28 181 187 81 403 414 88 494 491 11 73 71 42 242 223 35 160 165 13 102 106 78 430 465 23 168 177 164 767 796 41 163 165 22 154 149 34 207 200 141 853 801 62 381 369 11 80 73 57 290 280 39 212 206 18 99 108 120 669 630 38 181 161 52 220 205 32 164 106 76 386 350 93 575 599 46 280 307 63 337 325 22 126 133 11 74 57 44 218 212 36 207 219 51 330 304 69" 372 340 Novaki dolenji, Obloke, Orehek, Otalež (Plužina, Lazeč, Jazbine), Pečine, Petrovo berdo, Planina, Plužina bolška, Podbela, Podberdo, Podmelici (Hum, Sela, Klovže), Poljubinj, (Ravne), Ponikve, (Logarišče), Porzen, Potoki, Prapotno-Berdo, Trebuša dol. Prapotno poljub. Predel, Ravne drežniške, Ravne žabijske, Reka—Ravne, Robidišče, Ruti volčanski, Sedlo, Sela volčanska, Selica, Selišče, Serpenica, Slap—Roče, Smast, Soča, Stanovišče, Staroselo, Stermec, Steržišče, Sužid, Svinja, Šebrelje-Jageršče z okolico, Senvidska gora, (Daber, Polje), Ternovo, Tertnik, Tolmin, hiše p r e b i v a 1 c i 1870 1. 1870 1. 1880 43 220 242 19 130 141 45 218 194 241 1399 1310 70 412 401 7 61 63 67 318 320 61 251 221 43 274 220 46 319 306 89 557 544 90 522 529 135 914 878 20 180 158 34 194 183 133 940 1008 23 136 122 8 27 40 50 309 305 16 101 106 65 383 395 32 178 173 28 201 184 57 331 290 40 235 256 10 59 59 11 57 65 158 608 49i 95 534 527 46 260 250 144 840 792 33 209 201 62 333 297 33 156 187 44 326 292 48 264 256 28 145 145 142 993 957 168 965 983 62 353 299 41 299 263 143 846 894 hiše prebivalci 1870 1. 1870 1. 1880 Trenta, Zakriž, Zalazi žabijske, Zatolmin, Znojila, Žabice, Žaga, Versno, Volarje, Volče, (Kamnica, Foni), 57 357 364 31 161 193 29 202 196 69 433 458 13 107 120 29 181 181 142 684 603 42 276 265 50 321 309 149 770 758 C. Gostost ljudstva. Iz danega pregleda se vidi, da je vse tolminsko prebivalstvo naseljeno po treh tergih (Tolmin, Kobarid in Boleč) ter ravno sto vaseh in selih. Največi kraj je Boleč (1600 preb.), potem Cerkno (985 preb.), Tolmin (900 preb.) in Kobarid (800 preb.). Naj veča občina (katastralna) je zopet bol-ška, ker šteje 1817 prebivalcev. Več nego 1000 prebivalcev štejejo še sledeče občine: Kred 1311, Otalež 1310, Kobarid 1197, Podberdo 1014, Prapotno-Berdo v 1008. Blizu 1000 duš imajo : Drežnica 996, Cerkno (985), Šenvidska gora (983), Šebrelje (957), Breginj-Logje 933. Najmanjša občina je Ro-bidišče z le 173 prebivalci. Največa županija na Tolminskem je cerkljanska s 5504 prebivalci, potem tolminska se 4100 prebivalci; a najmanjša ternovska z le 299 prebivalci. Ako uzamemo, da le 38.000 ljudij stalno prebiva na Tolminskem, (in to število ni preveliko), tedaj pride na vsak |~| kilometer po 36 (natanjčno 35'7) prebivalcev. To je izvestno malo, ako pomislimo, da u goriški grofiji pride po čez 75 ljudij na vsak |~| kilometer, po Berdih in po furlanski nižini pa celo po 130 na 1 ]~| km. Tudi glede na druge austrijske dežele je Tolminsko redko naseljeno, ker imajo le zelo gorate Saligradska, Koroška in Tirolska po manje prebivalcev na vsakem |~| kilometru. Ako pa Tolminsko razdelimo na njegove tri okraje, tedaj najdemo zopet veliko različnost. U tolminskem okraju stanuje namreč 47, u cerkljanskem celo 50, a u bolškem le 18 (!) ljudij na vsak četvorni kilometer. A u zelo gorati, 90 |~| kilometrov sveta zauzemajoči trentarski županiji prišli bi na vsak četvorni kilometer le po 4 prebivalci! L. 1870 *) našteli so bili vseh hiš u tolminskem glavarstvu 6739, ali med temi 313 praznih, u katerih ni nihče stanoval. Vseh družin bilo je istega leta 7506. Na pojedine okraje bile so te številke tako-le razdeljene : Tolminsko je imelo 3863 hiš (med temi 118 praznih) in 4020 družin; Bol-ško 1511 hiš (med temi 51 praznih) in 1466 družin; Cerkljansko pa 1365 hiš (med temi 144 praznih) in 2020 (?) družin. Poprek je tore prišlo na vsako hišo'blizu 6 ljudij. U celej goriški grofiji je prišlo istega leta 6'5 stanovalcev na vsako hišo, kakor tadi na sosednjem Kranjskem. Ali na Bol-škem so našli u vsaki hiši poprek le 4'5 domače nauzočne prebivalce. Po največ ljudij u jedni hiši bilo je na Cerkljanskem, t. j. 6 35; malo manje pa na Tolminskem, t. j. 6"2. Iz tega, kakor tudi iz gore rečenega, koliko prebivalcev pride na jeden čvetorni kilometer, vidi se, da je na vsem Tolminskem Cerkljansko najgošče obljudeno. Tudi stanuje na Cerkljanskem po več družin u jedni hiši, in sicer je bilo u tem okraju 511 družin brez lastne hiše; na veliko večem Tolminskem pa le 325. Mnogo ugodnejše so te razmere na Bolškem, ker tu je bilo le šest družin brez lastne hiše. D. Spol, starost in stan prebivalcev. Kakor povsodi na deželi, tako je tudi na Tolminskem več ženskih prebivalcev, nego možkih. L. 1870 je prišlo na 1000 ženskih le 946 možkih. Celo med ptujci na Tolminskem je bilo več ženskih (385), nego možkih (303). Samo u tolminskem okraju si možki in ženske blizu jednaki in omenjenega leta našlj so bili celo 61 možkih več doma, nego ženskih. To prihaja deloma od todi, ker mnogo mladih žensk po bližnjih mestih služi. Nasprotno je na Bolškem, kjer so možki navadno z doma in le ženske domača in poljska dela opravljajo. Zato je bila našla štetev ljudstva 1. 1870 na Bolškem 726 več ženskih, nego možkih. Dočim je bilo na Tolminskem blizu jednako število oženj enih in omoženih, našlo *) Ker podatki najnovejše štetve od 1. 1880 še vedno neso objavljeni in ker je pisatelj dosta dolgo zastonj na nje čakal, tako da se je dotiskanje knjige čez mero zavleklo ; zato je prisiljen služiti se nekaterih podatkov predzadnje, štetve od 1. 1870. K temu se je pisatelj tim lože odločil, ker je videl, da najnovejša štetev ni pokazala mnogo razlike od predzadnje in ker je po najnovejši štetvi število prebivalcev celo manjše, nego po oni od 1. 1870. Ker je pa pisatelj le najvažnejše številke omenjene štetve posnel, zato je „statistični del" te knjige mnogo skromnejši postal, nego je bil pisatelj s početka osnoval. se je na Bolškem 350 več omoženih žensk, nego oženjenih moških. Značajno je tudi, da se u tolminskem glavarstvu nahaja skoro še jedenkrat toliko udov, nego udovcev (1. 1870 : 1566 udov proti 854 udovcem). To jasno kaže, da so ženske bolj uztrajne, nego možki. Ženske primeroma tudi živijo bolj dolgo, ker marsikatera učaka celo sto let, kar se pri možkih le bolj redko gaja. Glede na starost bilo je 1. 1870 otrok od jednega leta 1093 (in sicer 560 fantičev ter 533 deklic, tore šestintrideseti del vsega prebivalstva); od dveh do treh let bilo j« 1934 otrok (1016 + 918); od štirih do šestih 2799 (1451 + 1348); od sedmih do devetih 2439 (1254 + 1185); od desetih do Štirnajstih 3858 (2029 + 1829). Mladih ljudij od petnajstega do devetnajstega leta je bilo 3166 (in sicer 1510 mladenčev ter 1656 deklet); od dvajsetega do štirindvajsete-ga 2525 (1157 + 1368). Doraslih ljudij od .petindvajsetega do devetindvajsetega leta je bilo 2655 (1211 možkih in 1444 ženskih); od tridesetega do devetintridesetega 4819 (2220 + 2599); od štiridesetega do devetinštiridesetega 4416 (2076 + 2340); od petdesetega do devetinpetdesetega 3605 (1750 + 1855); od šestdesetega do devetinšestdesetega 2708 (1350 + 1358); od sedemdesetega do devetinsedemdesetega 1127 (570 + 557); od osemdesetega do devetinosemdesetega 224 (120 + 104). Devetdeset let in čez starih našlo se je bilo samo 10: dva možka in osem žensk. Verhu tega pa sta imele še dve ženski u tolminskem okraju po sto let. Iz tega se vidi, da se rodi vsako leto več fantičev, nego deklic. U vsej mladosti prevagujejo možki nad ženskimi. Ta razmera se pa spremeni med petnajstim in dvajsetini letom, tako da od dvajsetega do šestdesetega leta očitno ženske prevagujejo. Med šestdesetim in devetdesetim letom je potem razmera obeh spolov precej jednaka in še le čez devetdeset let starih je zopet več žensk, nego možkih. Od novorojenih otrok umerje u pervem letu blizu petnajsti del, u drugem letu pa jedna desetina. Peto leto jih učakajo komaj tri četertine, deseto nekaj več, kakor dve tretjini, dvajseto leto pa še polovica ne. Jedna tretjina vseh tolminskih prebivalcev je manje, nego petnajset let starih: na vsakih 1000 ljudij pride 323 otrok pod petnajstim letom. Starčekov nad šestdesetim letom je jedna devetina (med 1009 prebivalci je 109 ljudij čez 60 let starih). Navadno se računa, da je človek le med petnajstim in šestdesetim letom za delo sposoben. Po tem takem je med tolminskim prebivalstvom le dobra polovica (šest desetin) de-lalnih močij (na 1000 prebivalcev pride le 568 delalcev). To premišljevanje nas napotuje govoriti o stanu in opravilu tolminskega prebivalstva. Natorno je, da se malo ne vsi prebivalci pečajo s poljedelstvom in živinorejo. L. 1870 je bilo na Tolminskem 5380 zemljiščnih posestnikov (2892 na Tolminskem, 1004 na Bolškem in 1184 na Cerkljanskem). K tem moramo prištvevati še 406 hišnih posestnikov (240 -+-. 10 + 156). Tako vidimo, da je u naši deželici skoro vsaki šesti človek hišni ali zemljiški posestnik, kar je izvestno zelo ugodna razmera. Pri poljedelstvu in živinoreji je stalno pomagalo 15.308 poslov in razen tega še 3093 dninarjev. Z rokodelstvom in obertnijo se je pečalo vsega vkup 703 oseb, s kupčijo in prevaževanjem pa 110. Od drugih stanov biva na Tolminskem 56 duhovnikov, 100 uradnikov in javnih služabnikov, 27 učiteljev in učiteljic, 2 notarja, 2 odvetnika, 1 zdravnik, 3 ranocelniki, 1 lekar, 10 babic in 10 uradnikov pri poljedelstvu ali gozdnarstvu. Za osebne postrežbe nahaja se 120 služabnikov. L. 1870 našli so bili 252 oseb (201 ženska ter 51 možkih) nad 14 let starih, ki se neso pečale z nobenim določenim opravilom. Tu naj še dostavim, da je bilo 1. 1870 med nauzočimi prebivalci 20 gljuhonemih in 10 slepih. Slaboumnega neso bili našli nobenega. E. Gibanje ljudstva. Natorno je, da ljudstvo vedno narašča, ako ni posebnih boleznij, nesreč, izselovanj itd. Zadnja leta se ni nobeden teh slučajev na Tolminskem primeril in zato tudi tolminsko prebivalstvo vedno narašča, čeravno le po malem. Vsako leto se jih več porodi, nego jih umerje, in tudi porok je vsako leto več. To se razvidi iz sledečega pregleda: •L. 1876: 209 porok, 1323 živorojenih (704 m., 619 ž.), 1210 umerlih (592 + 618). L. 1880: 216 porok, 1340 živorojenih (663 m. 677 ž.), 1036 umerlih (505 -f- 534). Iz tega sledi, da iznaša prirastek od novorojenih ljudij vsako leto izmed 100 in 200. Na vsak zakon pride počez 6 otrok. Na vsakih 35 prebivalcev umerje po jeden človek na leto, dočim se jeden porodi že na vsakih 30. Ali ta prirastek ni jednakomerno razdeljen po vsem Tolminskem. Cerkveni zapisniki in deržavne štetve se ujemajo u tem, da cerkljansko prebivalstvo že kakih trideset let sim nič ne napreduje, nego derži se na vedno jednaki stopinji. Uzrok temu se mora iskati u zmanjšanju domače obertnosti, ki je nekdaj zelo cvetla na Cerkljanskem. — Tudi na Bolškem se nauzočno prebivalstvo ne množi, nego se celo zmanjšuje. Tako so bili 1. 1870 našli vseh nauzočih prebivalcev 6554, a 1. 1880 le 5947. Izvestno je, da si mnogo Bolčanov svoj kruh na tujem išče, in da so le redko kedaj doma. Ali zaradi tega so vendar le na Bolškem domači, ako si ne pridobijo kje drugod domovinskih pravic. Prigodi se lahko, da taki „potujoči" Bolčani na dan štetve odidejo iz jednega kraja in pridejo u drugi, kjer je štetev že doveršena in tako se ne štejejo ni tu ni tam. Natanjčnost je tore nemogoča, ako se ne gleda izključljivo na to, kje ima kdo svoje domovinske pravice. Ako se tore ne pozna mnogo prirastek tolminskega prebivalstva, uzrok je temu to, da so mnogi po svojih opravkih za več ali manje časa z doma. L. 1870 so bili našteli takih, ki ob času štetve neso bili doma 5314 (med temi 64 le za malo časa), in to število se je do dandanes izvestno še pomnožilo. Največ je bilo z doma Bolčanov in sicer 2100 (1399 možkih in 701 ženska). Nenauzočni prebivalci mudijo se večinoma po drugih občinah Goriškega ali Primorskega. Mnogo jih je pa tudi po drugih deželah austrijskega cesarstva. Največ vTolmincev mudi se na Koroškem (1. 1870: 1076), potem na Štajerskem (506) in Kranjskem (456); pa tudi na Ogerskem (227) in Dolenje Austrijskem (179) jih je še precej. Po drugih deželah živi le malo Tolmincev. Izven Austrije bilo je 1. 1870 največ Tolmincev u Italiji (35), potem na balkanskem poluoto-ku (20) in u Afriki (14). Celo u Ameriki so se nahajali takrat 3 Tolminci. Vseh zunaj Austrije živečih Tolmincev je bilo 86. Kakor domači obiskujejo druge dežele, tako prihajajo tudi tujci na Tolminsko. L. 1870 našteli so bili takih, ki neso imeli na Tolminskem domovinskih pravic, 688 (303 mož-ki in 385 žensk). Med tujci prevagujejo tore ženske. Največ tujcev je iz drugih primorskih občin (565), in le nekaj malega iz drugih austro-ogerskih dežel (84), največ s Kranjskega (59). Našli so se pa celo taki, ki so bili iz drugih der-žav, zlasti iz Italije, in sicer je bilo vseh 39 (24 m., 15 ž.). F. Koliko je živine na Tolminskem. Da se statistični del kolikor mogoče dopolni, pristaviti je treba še pregled vse domače živine. Zal, da se mi je tudi tu posluževati le starejših popisov od 1. 1870 in 1876, ker štetevvod 1880 še ni objavljena. Če je bilo treba že o štetvi ljudij opomniti, da uradno postavljene številke neso popolnoma zanesljive, treba je to tim bolj opozoriti pri podatkih o živini. Ljudstvo namreč misli, da po vsaki novi štetvi pride nov davek, a ničesa se ne boji bolj, nego novega davka. Zato kolikor mogoče taji in prikriva pravo število svoje živine, zlasti one, katere ni mogoče tako lahko šteti. Sledeče številke naj se tore sprejmejo z mislijo, da so u vsakem slučaju prenizke. L. 1870: konj, mul-osl. govedine, ovac, koz, svinj, panjev Tolminsko, 597 2 9419 12896 3571 2031 2807 Bolško, 75 6 1451 10495 6013 514 625 Cerkljansko, 44 3 3520 4156 548 786 411 Vse glavarstvo:716,*j 11 14390,**) 27547, 10132 3331, 3843 L. 1876: » Vse glavarstvo: 709, 7 14846, 29581, 11783, 3304, 3829 Po tem takem bi se bilo zmanjšalo število konj in mul (oslov), a znatno povečalo število govedine, ovac in koz. O teh peslednjih je povečanje sumljivo, ker vsakdo ve, da se koze dandanes na vso moč preganjajo. Dobro znamenje je pa vsakako, da se goveja živina množi. *) Med temi je bilo: 6 žrebcev, 226 konj, 347 kobil in 137 žrebet. **) Med temi je bilo: 636 bikov, 9743, krav, 3009 junio in telet, ter 1000 volov. PREGLED. Zgodovina Tolminskega. Str. Uvod..............................3 I. Tolminsko pred začetkom patrijarške oblasti . . 5 A. Najstarejše zgodovinske vesti do prihoda Slovencev 5 B. Od prihoda Slovencev do začetka patrijarške oblasti 3 5 II. Tolminsko v srednjem veku ....... 27 A. Tolminsko pod oglejskimi patrijarhi ...... 27 B. Tolminsko pod Čedadom in goriškimi grofi . . 48 C. Kulturno živenje u srednjem veku.....63 III. Tolminsko pod Austrijo do francoskih vojna . . 83 Dostav ek..............129 IY. Kulturne razmere na Tolminskem od XYI. do XVIII. stoletja...........131 V. Od francoskih vojna do 1880 ..............185 Dostavki in pojasnila.......216 Prirodoznanski opis Tolminskega. A. Splošni pregled............254 B. Gore...............257 Kraševina...........'. . . 277 Višine posameznih vasij in sel.......279 C. Doline...............281 D. Vodovje..............283 E. Geologiška sestava...........295 Statistični del. A. Politična in cerkvena razdelitev......308 B. Prebivalstvo posameznih tergov in vasij . . . 311 — 322 — C. Gostost ljudstva............314 D. Spol, starost in stan prebivalcev......315 E. Gibanje ljudstva ...........317 F. Koliko je živine na Tolminskem......318 Pregled ...............321 Kazalo krajevnih in osebnih imen v zgodovinskem delu...............323 Popravki..............332 ---m^Jss- t KAZALO krajevnih in osebnih imen u zgodovinskem delu. Stran Stran Adelhis 19 Beljak, . . . 104, 186, 195, 212 Ad Silanos, .... 9, 217, 218 Benedikt XIV, . .... 178 Akvileja, glej Oglej. Benetke, 15, 47—49, 149, 152, 186, Albert II. gor. gf. .. 44, 49 50 189, 197, 209 Alboin, . 15, 217, 218 Benečani, 56—59, 62, 83, 84, 86— Alkuin, 20 89, 95, 96, 150, 156, 157, 178 Alviano, 84 Berda, . . . . 116, 117, 189 Antonio I. patr. . . —* • • 69 Beroerius, . . Antonio da Ponte, . 56 Berengar, . . . .... 23 Antonio III. Panciera , . .55 56 Bertold, patr. . . 31, 32, 42 Arardo, 153 Bertrand de St. Ginnes, 41, 43, 46, Arpucij, 39 63, 66, 67 Artuico Pulito, 44 Bevek, . . . . .... 145 Atila, 15 Bled, .... . . 25, 132 Attemsi, ... 39, 158, 162 Bojan Konrad, .... 55 Attems škof, . . . 178 Bojan Pavel, . . .45, 51 August ces..... •• . . 9 Boleč, 14, 35, 36, 40, 61, 65—67, Auguštin župan, 85 76, 85, 88, 111 112, 128, 129, Austrija, 189, 190, 195, 197, 207, 142, 144, 157, 170, 179, 183, 209 184, 199, 205, 211 — 214, 220, Avari (Obri), . . 17 223, 224, 226 Azo, . ... 24 Bolška soteska (Kluža), 6, 62, 81, Ažla, . . , / . . 18, 45 84, 85, 89, 92, 104, 105, 140, Bača gorenja, . . . 43, 155 186—188 Ba6a pri Idriji, . 152, 160 Bolško, 33, 37, 41 50, 59, 62, 73, Bačka dolina, . . 12 , 70 83, 85, 86, 90, 104—106, 111, Bajalich, . 186- -189 127, 138, 140, 143, 146, 149, Balderich, ^ 22 151, 156, 159, 187, 196, 199, Bandel, • 'J . 114- -117 205, 207 Beber, • / • 197 Bon, .... .... 18 Bela voda . . 80 , 81 Bonfin kan. . . .... 72 Belenje, \ ■ ■ \ / • • 37 Bonež Janez, 165, 167, 169 Belin, . . V/ X 8, 21, V 21Ö / Bonež Miha, .....179 Stran Boratelli, .......243 Borjana, 37, 40, 86, 95, 166, 221, 232 P raneo,........74 B raneo Grasso,.....45 Braniver,.......10 Bravničar, 144, 146, 180, 202, 204 Breginj, 28, 40, 54, 125, 143, 149 166, 196, 210-212, 232 Breunerji, 101—103, 106, 107, 144, 228, 229 Brigido,........137 Brišče,........18 Brunšviški, .... 84—86, 227 Buglione,.......155 Bukovo,......81, 236 Caballis, . . •.....237 Cadolaus,.......22 Campéis,........124 Campoformio,......189 Cancianus vicarius, .... 222 Canco,...... 76, 224 Canussio,......39, 41 Capellaris,.......137 Carara,........82 Catarini,........199 Celestin III........34 Celovec, . . . . 142, 189, 199 . Cerkno, 5, 12, 35, 41, 67, 77, 112, 160, 161, 163,164, 184, 199, 205, 206, 211, 213, 223, 224, 237 Ciril in Metod,.....21 Clugia,........65 Codelli,........199 Colloredo,..... 146, 236 Concii,........45 Concilo kupec......69 Coronini Anton, . . . 200, 201 „ Jakob Anton star. . 110 111, 113, 115 „ ml. 127, 134, 173, 175 „ Janez Ignac, 111, 119— 121, 125—127, 134 Stran Coronini Peter Anton star. 107—-109, 111, 229 „ ml. 127, 146, 232 „ Pompej, 195, 197, 198 „ Rudolf, 158, 179 Cottis,.........39 Cucagna, .... 40, 46, 233 Cusani,...... 39, 86, Čalabaj,......190, 193 Čedad, 5,14—17, 22—25, 28, 32, 34, 44, 47, 48, 53,-59, 63, 67—69, 71, 85, 97, 143, 158, 159, 217— 219, 222, 225 Čedadski kapitul, 32, 34, 60, 74, 76, 77, 87, 91--94, 100, 101, 105, 108, 109, 121—124, 166— 181, 220, 223, 228—230, 238, 243 Čepovan — Vrata, 5, 39, 138, 233 Černoca Mart....... 152 Cernoce, plemiči,.....144 Čezsoča, 103, 125, 139; 166, 237 Čiginj,......5, 6, 68 čopi, župan,......139 Čuki, . . 40, 58, 142, 144, 145 Čuš,.........232 Damiani, . . . . 127, 135, 143 Dándolo komendator, . 62, 220 Dante, ... 32, 82, 225, 226 ' Davča,..... 3, 27, 77, 131 Dell a-Bona, . . . • . 13, 221 Devetak,......: .212 Doblar, 27, 122, 131, 132, 229, 240 Dolje,..... 36, 201, 220 Donato,....... 136 Dornberg Vid Gašpar, 95, 97, 99— 101, 172 Dornbergi, 58, 90, 91, 101, 102, 143 Dragón,........137 Drenkija, 27, 125, 132, 136, 232 Drežnica, 22, 41, 42, 125, 139, 166 212, 234, 236 Dvor tolminski, . . . . 31, 51 Stran Eberhard,.......23 Eek (Egk), . . 92, 9 i, 112, 140 Edling,........127 Erec,.........225 Erik, .........22 Erizzo,.......96, 97 Eugen podkralj,.....190 Fara—Spodnja Idrija, 34, 78, 166 172, 238, 243 Falcidius,..... 237, 238 Febo della Torre . . . . 43, 44 Febusino, . . . . 41, 44, 45 Fedak,........186 Federik iz Tolmina, ... 63 Ferdinand I. 87—91, 95, 147, 151 152, 156, 171 „ II. 95, 96, 99, 101, 105, 164 „ III. 95, 106, 148, 172 „ cesar auatrijski, 195,203, 205 Ferdulf,........18 Filip plemič,......46 Filip Frančiškov, . . . : . 39 „ Liazarov,.....39 „ d' Alengon, .... 47 Folcher,........33 Folcko,........54 Foni,.............6 Foramiti, 121, 123, 168, 175, 176, 240, 241 Formentini, 39, 54, 55, 58, 83, 85, 86, 95, 98, 106, 126, 143, 145, 174, 235—237 Fornasari,.......153 Fort i,.........40 Franc 1.......127, 151 Franc II. . . 129, 186, 190, 197 Franc Jožef 1..... 205, 206 Francescuttus,......39 Francozi, . . . .185—196, 203 Franki,.......19, 28 Frankopan,.......87 Frassinelli,.......143 Stran Frijulsko, 5, 14—16, 22—25, 27, 29, 40, 54, 56-58, 72—76, 84, 85, 89, 148, 149, 189 Galangano Siurido, .... 40 Gemona, 52, 53, 55, 67, 221, 222 Gera fil. 62, 103—106, 153, 172 Gibilino, . . . . 145, 162, 181 Gizulf,........15 Giulay,........190 Golja Lenart, .... 98, 100 „ Šimon,......113 „ Štefan .... 119—121 Golko, ........194 Gontreuil,.....186, 187 Gorčar,........173 Gorgo, ........127 Gorica, 29, 71, 83, 84, 97, 115-118, 122, 123, 142, 143, 15-', 157 — 159, 168, 178, 181, 186, 189, 196, 199, 205, 213 Goriški grofi, 44, 48, 49, 57, 58, 60, 63, 75, 83, 89 Goriško, 5, 8, 22—24, 27, 48, 49, 61, 83, 114, 117, 143, 149, 160, 161, 164, 173, 176, 178, 189, 196—198, 221 Gorizutti,.......165 Gorjup,........203 Gosnjak, ....'..,. 232 Gotfrid patr. ... 31, 38, 81 Gotfrid iz Breginja, .... 63 Gradec, 83, 86, 99, 126, 139, 175 Gradnik,........118 Graffen,........186 Grahovo, . . 168, 205, 206, 213 Grandenti,.......145 Grant, .... 42, 43, 79, 80 Gratia,........172 Gregor iz Montelonga, ... 32 Gregor župnik,.....95 Grienhofer, .... 95, 112, 171 Grimoald.......23 Gronumbergo,......69 Grotta,........162. Stran Gruntar,........96 Guarnero,.......45 Guidone........33 Guieux,......186—189 Guljelmo Valter,.....74 Guntram,........38 Hartmann von der Aue . . 81 Harsch,......136, 151 Henrik goriški grof I. ... 37 » HI. 40, 44, 45, 50 ii ii ii • • 56, 57 „ vojvoda koroški, . . 51 „ nemški cesar I. . . 23 „ III. . . 24 „ IV. . . 27 Herman iz Kamnika, . . 69, 70 .Herman stotnik, . . . 190—195 Hieronim iz Zadra, .... 151 Hitz,.........213 Homec,........86 Hudajužina,.......42 - Idrija pri Bači, 22, 37, 114,166, 221 Idrija nemška, 3, 5, 73, 77, 78, 102, 132, 141, 161, 166, 179, 211 Idrija spodnja, glej Fara! Idrijsko, 37, 138, 154, 198, 221. Iliri.........5, 216 Ilirsko kraljestvo, . . . 196, 197 Inzaghi,........179 Istra,........17, 27 Italija, 5, 7, 16, 17, 23, 186, 190, 207, 209 Ivan nadvojvoda,.....190 Ivan duhovnik, .....240 Izida.........13 Jadmuda,........48 Janez IV.......29, 34 Janez Moravski,.....55 Jankovič,.....191, 194 Jelinčič,....... . 204 Jourdan,........189 Jožef, II. 128, 142, 148, 158, 179, 182, 190 Stran Jug,........ 146, 236 Julij Cezar,......9, 14 Julijske Alpe,......8 Jurij iz Loke,......41 Juvančič, .... 122, 146, 202 Kaeafura,.....199, 211 Kal bolški,.......22 Kal nemškorutski, .... 42 Kamno, 134, 144, 153—155, 161, 198 Kanal, . . 5, 61, 71, 92, 98, 156 Karol Veliki,......19 Karol IV........52 V........88 „ VI. . 121, 123, 153, 159 Karol nadvojvoda, 90, 94, 95, 156, 157, 162, 163 „ „ mlajši, 186, 187 190 Karni,......6—8, 216 Karnija, . . . • 6, 16, 19, 27 Karnijola,.......19 Karnske Alpe,......8 Katarina grofica,.....53 Kelti,.........216 Kern, .... 8, 72, 154, 155 Kikli,.........141 Klement VII.......168 Klinkon,........112 t- Kneza, 22, 39, 68, 78, 119, 120, 155, 160 Knezi,.........143 Kobal Gregor......118 Kobal župan,......233 Kobarid, 5, 6,9, 12,13,21, 35, 36, 40, 41, 58, 61, 65, 90, 96, 97, 136, 137, 142, 145, 146, 149, 151, 152, 157, 158,163, 174, 183, 184, 186 — 188, 195, 205, 207, 210-213, 217,220,224, 237, 238 Köblös,......186—188 Kofol brambovec,.....195 Kofol Filip, .... 208, 209 Kolovrat, 131, 134, 136, 151, 153, 154, 198 Stran Konrad iz Sacila,.....39 Koplenik,.......63 Knrbič,........103 - Koritnica-Grahovo, . 11, 12, 120 Koroško, 5, 23, 24, 96, 1&6—160 Kos,.........205 Koseč, ........236 Kot kobaridski, 40, 62, 88, 133, 145, 155, 182, 210, 212 Kovačič,........199 Kozler,........205 Kozlov rob, 25, 30, 31, 38, 46, 85 89, 102, 107, 108, 148, 229 Krafiina, . . .....96 Kragulj Lovrenec, . . . .118 „ Tomaž, ... 99, 100 Kranjsko, 5, 16, 19, 27, 39, 45, 70, 89, 131, 149, 159, 160, 186, 195 Kraus,........212 Kred, 37, 135, 161, 167, 211, 213, 221, 231, 232 Kremer, ...... 202-204 Križaj,........110 Kudlich,........203 Kuk,.........43 Kumar,........162 Kurinčič,...... 174, 239 labinje,........39 Ladri, ....... 153, 166 Lahaj nar,.......118 Lahi,........18, 19 iiandri, 69, 72, 88, 132, 231, 232 Langobardi,......15—19 Lanthieri, . 103, 133, 163, 198 Lapanje,........118 Larix (Larice), . . . 9, 217, 218 Lavrid,.....208, 209, 213 Leban Urša,.......182 Lenart (?) naddijakon, ... 76 Leonard kanonik,.....35 Laonard goriški grof, . . 62, 63 Leopold I. . . . 109-111, 169 II......129, 142 Leskovioa,.......27 Stran Libušinje, . . . 165, 166, 236 Livek, 28, 37, 125, 131, 149, 151, 166, 196, 211, 212, 221 Ljubinj, .... 37, 221, 236 Ljubljana, . . . 128, 142, 196 Ljudevik della Torre, 46, 55, 67 Ljudevik Filip,.....203 Ljudevik Frijulski, . . . 24, 27 Ljudevik Teck, . . .56, 57, 70 Locatelli, 40, 145, 167, 182, 244 Log, .... 9, 205, 217, 219 Logje, 125, 132 — 135, 166, 197, 231, 232 Loka,......5, 55, 131 Lom,.......27, 138 Longo Filip,......41 „ Odorlico,.....4l Lotar, .......22, 63 Lucenperger,......162 Sv. Lucija, 5, 6, 10—12, 114, 158 —160, 164—166, 195, 211, 213, 237 Lucillo,........39 Lužnik,........196 Blainhard III......49 IV.......49 „ VII. . . 46, 52, 63, 66 Majeroni,.......137 Maksimiljan, ... 63, 83-85 Manin,...... 200, 201 Maninus kanonik, .... 44 „ France,.....238 Maminis Caharija .... 238 Manzano,......39, 83 Marcar,........22 -Marija Terezija, 123, 125, 128, 132, 137, 142, 150, 155, 161, 170, 178, 182 Markvard Eppensteinski, 24, 26, 48, 218 Markvard Randeški, 32, 34, 46, 47, 75 Maronus, . . 124, 178, 1 .'9, 243 Martinengo,.......97 — 328 Stran Massena,.....186, 189 Matajor, 8, 15, 134, 136, 231, 232 Matija stražnik,.....30 Matko,...... 182, 244 Maurič,......99, 100 Mels,.........40 Menic,........96 Merišče (Sv. Maver;, . . 6, 10 Mersin,........137 Mier,.........186 Mija, 88, 125, 134—138, 231—233 Milost de Mildenburg, . . .125 Miller,........191 Miroslav August,.....200 Mlinsko,...... 37, 221 Modrej,........6 Modrejice,.....68, 212 Mons picis,.......8 Mons regis, ......218 Montanarij,.......44 Montecucoli,......116 Mošič,.........192 Munih,........118 Muto Henrik,......40 „ Audreusso.....40 Mužnik,...... 183, 245 Napoleon, 185, 186, 190, 196, 197 Nediža,.......5, 7 Nemizbofen,.......144 Nemški rut, 42, 43, 77, 79, 87, 108, 141, 143, 184, 196,205, 212, 221, 224, 227 Nepokoj,........164 Neuenburg, . *.....46 Neuhauser,.....91, 140 Nicoletti,.......224 Nikolaj iz Čedada, .... 46 Nikolaj stražnik,.....31 Noltinghen,.......124 Noreja,...........10 Novak,........172 Nutrič,........94 Obloke,.......22, 42 Ockay,......186-189 Stran Odorico Susans,..... Odovakar,.......15 Oglej, 5, 7, 15, 27, 47, 58, 67, 87, 216, 217 Orehek,......163, 166 Ortwin,........37 Orzoner, 93,94, 127,140, 171, 180 Oslica nova in stara, 3, 27, 67, 77, 131, 132, 223 Otalež,..... 37, 211, 221 Oto 1..........23 „M..........24 „ III. ........29 Ottobono, ... 42, 44, 51, 74 Ozora Filip, ... 56, 57, 222 Pagano della Torre, 31, 44, 45, 51, 66, 67, 226 Pagliaruzzi, .... 206, 208 Paulin II........20 Paumgarten,......186 Pavel IV........168 „ V........169 Pečine, . . . 13, 34, 166, 208 Pelegrin 1.......31, 81 Pemmo,........19 Pencin,........196 Pesjani, Pesoglavci, .... 17 Petazzi,....... . 146 Petrovoberdo, . 42, 131, 155, 211 Phlygadia,.......8 Pianese,........134 Pij II.......60, 168 Pipin, .........20 Podbela, .... 40, 135, 161 ..Podberdo, . 5, 42, 160, 199, 200 Podbonesec, . 67, 157, 186, 188 Podgornik,.......118 Podkuk,........146 Podmelici, 68, 119, 166, 184, 211 213 Pockenstein, glej : Kozlov rob. Polica.........80 Poljubinj, 22, 144, 202, 213, 236, 245 Stran ' Ponikve,...... 37, 205 Ponteba .... 67, 156, 186 Portia,........128 Portis, de Filipo, .... 42 Potenstain, ......104 Potoki,...... 37, 221 Potrebujež, . . . . 171, 238 Požareli, .......68 Prapetno,.......6 Prebejek,.......139 Predel, 5, 7, 9,16, 57, 61, 66, 67, 70, 156, 157,186—195,212,216, 217 Predol,........133 Premerstein,......220 Priuli,........97 Priinorje,.....142, 197 Puppis (Poppi), ... 39, 238 Puppis naddijakon, . . 237, 238 Purliliarum (Porzia) —Brunera, 58, 90, 96 Rabata, .... 125, 127, 135 Rabelj, . . 187, 189, 192, 194 Rajmund della Torre patrijarli, 31, 32, 35, 43, 70, 78 Rajmund della Torre poglavar, 41, 45 Rapid,......88, 131 Rašar,.......90, 161 Rathis,........19 Ravengar, .... 26, 31, 218 Ravna,........166 Ravni drežniške, . . . 146, 236 Razor na Miji, . . . 133, 134 Razor poljubinjski, .... 213 Rechbach,..... 140, 226 Rejec, ........171 Rezija, ... 54, 59, 125, 187 Rimska cesta,......14 Rimske postaje, .... 9, 217 Rizzardo di Camino, ... 50 Robič, ... 6, 133, 161, 209 Robidišče,.......197 Roče,.....114, 165, 166 Stran Ročinj,........146 Rosazzo,......37, 146 Rossi,.........97 Rotgaud,........ Rudolf Habsburški, .... 50 „ IV. nadvojvoda, . . 53 Rutar Tomaž, .... 10, 213 Ruti volčanski, 5, 12, 122, 184,229 Salm Nikolaj,......31 Santo Businelli,.....155 Savorgnan,......54, 96 Sedlo, 28, 37, 86, 88, 95, 131, 134, 135, 161, 166, 231, 232, 236 ■ Selica,.......40, 41 Selišče,........40 Serpenica, . . . 138, 210, 213 Serres,........193 Sieghard,.......27 Sigmund,......56, 57 Silbernagel,.......162 Skanderpaša,......61 Skočir,........181 Slap,.......5, 6, 233 Slovenci, . . 16—20, 61, 207, 209 Smast, . . . 153, 154, 181, 244 Soča,.....166, 205, 214 Soffumbergo, . . 41, 47, 55, 82 Solkan, . . . 29,115,117,118 Sontius,........8 Sorica,.......8, 131 Speranza,.......39 SpilimbergOj......44 Sponheimci,......24 Srednje........5 Stadion, ........206 Stanovišče, . . . .86, 135, 236 Staroselo, ... 9, 41, 142, 167 • Storžišče,.....42, 166 Stermec, . . 22, 187, 192, 217 Stobej,........164 Stochenraimb,......146 Strasgüete,.......105 Strassoldo. . . . 115, 138, 233 Strauli,........105 Stran Stubenberg, ......170 Stupica, . . . . 88, 133, 187 Sužid, ....:. 22, 154 Sveta gora,......168 S vin a,........40 Šebrelje, . . 22, 165, 166, 184 - Šenvidska gora, 13, 22, 35, 36, 113, 114, 184,205,211, 220, 224,237 Šmerling,.......207 Štampa,......90, 170 Stampfer,.......87 Tacco,...... 182, 244 Tadej iz Manzana, .... 56 Tadini, ;......97, 98 Tassilo,........20 Teodorik Veliki,.....15 Ternovo, 40, 104, 125, 139, 142, 186, 234 Terst, 142, 196, 197, 199, 205,210 Tertnik,..... 42, 43, 221 Terviž, 54, 59, 106, 156, 186, 187, 190, 191, 193, 212 Teyzan,........45 Tirolsko,......49, 50 Tiscano,........44 Tolbert,........36 Tolmin, 14, 25, 26, 31, 32, 35, 36, 39, 44- 46, 49, 51—54, 57, 61, 65, 68, 70, 75, 86, 88, 91, 97, 112, 123,124,128,143, 145,147, 152, 160, 165, 167, 179, 180, 183, 184, 189, 197 — 199, 202, 205, 207—209, 211—213, 218-222, 224—226, 228, 229, 237 Tolminski grad, 25, 43, 45, 51, 90, 92, 228 Tolminski punti, 98—100, 112- 119. Tonkli,...... 209, 213 Torre, della, Antonio ... 44 „ „ Ermacora. ... 72 „ „ (Thurnj Franc, 93, 94, 149, 151, 156 „ „ Jurij, .... 94 Stran Torre, della, Nikolaj, 91, 92, 94, 152 „ „ Viljem, . . 45, 51 „ „ Thurn grof, . . 199 Trautmansdorf, .... 96, 97 -Trebuša, . . . 5,22,163,166 Trenta, 158, 162, 187, 205, 214 Trevižanska marka, .... 22 Tullus,........8 TurM, .... 60, 61, 80, 89 Turški križ, ;.....80 Ulrik 1.......31, 37 Ulvino,........41 Unchroch,.......23 Uruspergo,......69, 70 Uskoki,........96 Ušnik,........6 Utussio Pullizut.....54 Vaceano,..... 106, 234 Valle, St. Maria in, ... 146 Valterius, ....... 44 Valvasone, .... 62, 225, 226 Vectari,........18 Vendramin,.......70 Vencon,.......45, 53 Venecija,......5, 6, 8 Veneti,.......5, 21K Venusti,........40 Verdier,........188 Verihen,..... 24, 29, 48 Verona........23, 24 Vicentini župnik,. 100, 101, 112 Vicentini Simon,.....165 Videm, 52, 53, 58, 67, 68, 71, 74, 158, 178, 206, 221, 222, 225 Vibtelič.........154 Viljem dekan,......46 Villalta, . . .40, 44, 46, 69, 74 Vitko vič,.......191 Vojsko,........132 Volče, 5, 22, 34, 36, nO, 98, 157, 159, 170, 183, 184, 199, 205, 210, 211, 213, 219, 220, 224, 240 Volšič, . . -.....208 Stran Stran Vormacija, . . . 88 Zanutič, .... . . 109, 172 Vovk, .... 165 Zatolmin, . . . 198, 203, 236 Walfried, . . . 23 Zemljeri, . 111, 112, 144, 162 Walland, . . . 199 Znojila, .... .... 42 Waltenhofer, . . 87 Zorzi, .... Wasseniznig, . . . . 127, 234 Zuanolo, . . . .... 33 Welzer, .... 85 Zuccola Folcherino, .... 33 Winkler Andrej, . . . 210, 211 Zuccola Janez, . . .44, 69 Winkler Janez, 163 Zabiče, .... 139 Zaga, .... Zakriž, .... 39 _ Zelin, .... Zalaška jama, . . . 21, 82, 226 Popravki. Str. 21, versta 10 odzdole čitaj : zalaška, mesto zadlaška, ker prihaja beržkone od „zalaziti" = zaiti, na drugo stran iti. Jed-nako krajevno ime je tudi u černigori. Str. 26, Pri razlaganju imena Tolmin dostavi, da se je pervotna karnijska naselbina na mestu današnjega Tolmina izvestno zvala Tolmona, kakor nam priča premnogo jednakih slučajev, n. pr. Labin „Albona", 'Skradin iz „Scardona", Solin iz Salona i. t. d. Str. 41, vera ta 6 odzdole čitaj: della Torre, mesto del Torre. „ 54, zadnja versta čitaj: Dostavek št. 8, a n e 9. d 95, „ 5 „ „ Seljani, mesto Sedljani, in tako pov-sodi, kjer se ponavlja to ime, t. j. na str. 125, 132—135, 231. Na isti način mora se glasiti pridavnik sel s k, a ne sedelsk, kakor napačno stoji na str. 96 in 132. Str. 96, versta 2 odzgore čitaj: Gruntar, mesto Prunter. v 101. n 14 odzgore čitaj: ne p o s t a vn o s t i, mesto nestavnosti. n 104, „ 2 „ „ Potenstain, mesto Petenstain. „ 105, perva opazka zdole spada na str. 104 in mora stati po besedah: u sredi XVIII. stoletja. „ 122, versta 16 odzgore čitaj: Juvančiču, mesto Juvaniču. „ 129 „ 10 „ „ P r a n s u i c h y, mesto Pransniohj. „ 129, „ 17 odzdole „ Nadchoitz, mesto Naochoitz. .„ 137, „ 5 odzgore „ Komar, (mesto Romašk). Tako se zo-ve polje in potok med Sedlom in Breginjem,—„Plassenberg" prihaja izvestno od „plazni breg", ker se kraj pod Stolom še vedno imenuje „u plazeh". Str. 144, versta 1 odzgore čitaj: Cernoce, mesto Černce. „ 158, „ 21 „ „ 1. 1760, mesto 1. 1750. „ 162, „ 18 odzdole „ in rudokopi, mesto u rudokopu. „ 216, „ 7 odzgore manjka stran citata iz Kieperta, t. j. str. 389. „ 227, „ 10 — 12 odzdole manjkajo pojasnila k imenom Rubidisce, Padonza in Ruomarz. Te imena se glase dandanes: Rubidišče, Padovnica in Romar. Str. 249, versta 3 odzgore manjka: „Modrejce 600 lir." ii u ii 8 „ čitaj: „Bezišče Lapanjin del 348", mesto 248. ii ii i, 15 „ „ Logarsko, mesto Logersko. „ 250, „ 6 „ Bolško, kolona 9, čitaj: 51, mesto 990. Str. 250, versta 7 odzgore Cerkljansko, kolona 10, čitaj: 11.585 mesto 11.588. „ 250, versta 8, odzgore Skupno, kolona 9, čitaj: 411, mesto 1350, in kolona 10: 51.964, mesto 51.968. „ 250, versta 2 odzdole, Derv na Cerkljanskem, čitaj: 1020, mesto 1060. „ 255 versta 8 odzgore čitaj: oblik, mesto oblok. „ 267 „ 19 „ „ Konjska škerbina, mesto Kranjska š. „ 271 „ 10 „ ,. Špik 867 m., mesto 800 m. n „ „ 16 odzdole čitaj: 15*24 □ kilom., mesto 14 kilm. „ 279 „ 13 „ „ Čiginj 230 m., mesto 223 m. „ „' „ 12 „ „ Dolje 230 m., mesto 220 m. „ „ 10 „ „ Foni 580 m., mesto 600 m. „ 280 „ 7 odzgore, 1. kolona, čitaj : Kern, naj viša hiša 1000 m., mesto 1008 m. „.' 280 versta 13 odzgore, 1. kolona, čitaj: Ladri 200 m., mesto 208 m. „ „16 odzdole „ „ Sv. Lucije cerkev 176, me- sto 160. 11 versta 3 odzgore, 2. kolona čitaj: Poljubinj 203 m., mesto 210 m. 11 n 7 ii ii ii Ravne žab. 920 m., mesto 930. 11 n 10 ii ii 15 Ravne livške gornje 1060 m., mesto 1050. 11 n 19 ii ii 11 Sela podmelška 845 m. me- sto 920 m. 1) n 20 ii ii 11 Selica 380 m., mesto 350 m. 281 ii 3 n čitaj: Žabice c. 294 m., ker vas leži le 215 m. visoko. 286 ii 3 odzdole mesto „okoli Kamna", čitaj: od Kamna do Gabrij, ker na tem potu znaša Sočin pad 4-7 m. na vsak kilometer. „ 288 versta 7—11 odzgore, mesto „Od Kobarida do izliva Tolminke i.t.d." čitaj: od Kobarida do Modreja (l8-8 kilom.; je pad malo manjši in znaša le 3-2 m. Mnogo veči je pad od Sv. Lucije do kanalske meje, ker na tem 4-7 kilometra dolgem potu pada za 6'3 m. na vsak kilometer. .„ 288 versta 12 odzdole, po besedah: „ več manjših potokov" dostavi: n. pr. Mer zli potok izza Merzlegaverha. Kazen tu omenjenih pomot se nahaja u knjigi šo nekaj tiskarskih pogreškov, katere pa vsak čitatelj lahko sam popravi.