List 32.
Politični oddelek.
Šuklje o položaju.
Najdalekovidnejši in tudi najmodrejši vseh sedanjih slovenskih državnih poslancev, dvorni svetnik Šuklje, je imel minolo soboto v Novem mestu shod, na katerem je govoril o splošnem položaju v obče in o političnih razmerah v naši deželi posebej. S tem zadnjim oddelkom Šukljejevega govora se bomo še bavili. Ako tega ne storimo že danes, je vzrok ta, da hočemo najprej slišati oficijelni glasili obeh slovanskih strank na Kranjskem.
Kar je Šuklje govoril o splošnem notranjepolitičnem položaju, s tem se popolnoma strinjamo. Šuklje je ta položaj tako duhovito pojasnil, kakor doslej še nobeden drug slovenski državni poslanec. Podal je izborno sliko tega položaja in narisal pota, po katerih bo morala slovenska državnozborska delegacija hoditi, ako hoče služiti narodu.
Ta del Šukljejevega govora se nam zdi, da je najvažnejša enuncijacija, kar smo jih v zadnjih letih slišali od naših državnih poslancev in zategadelj podajamo v naslednjem najvažnejše odstavke tega poročila o položaju.
Šuklje je govoril tako-le: Splošni notranji položaj v Avstriji je najboljše karakterizovan z besedo — obstruk-cija. Pred petimi leti skoraj še vedeli nismo, kaj je obstrukcija, sedaj pa razsaja že od 1. 1897. ta pošast ter je napravila nepopisno škodo. Obstrukcija je onemogočila tvorno silo zakonodajstva, izpraznila državne blagajne, spravila v skrajni nered avstrijsko upravo ter vsekala skeleče rane našemu narodnemu gospodarstvu. Moderna država brez zakonodajstva ne more obstajati. Zakono-dajalni aparat ne sme počivati, kajti družbene in gospodarske razmere se spreminjajo vedno, zato pa treba novih zakonov. Mi pa že štiri leta nismo sklenili niti jednega novega zakona.   Še  hujše  je z narodnim  gospodarstvom
in z deželnimi financami. Največji konsument in najvažnejši kupec je država sama, V pospeševanje narodnega blagostanja pa rabi vlada investicij, toda od 1. 1897. se še ni odobril noben proračun. Tako pa se je morala vlada lotiti blagajniških preostankov in danes vlada v državnih blagajnah suša. Naše uredništvo je zbegano, ugled parlamenta pa je vsled obstrukcije padel tako globoko, da veljamo v svetovni politiki manj kot Italijani. Zato pa pravim, da je obstrukcija za državo velika nesreča, če bi tolkla in bila toča ves mesec in vsak dan po 24 ur, bi škoda v državi ne bila tako velika kakor je sedaj.
Prizadeti smo prav zelo tudi Kranjci. Za nas so se vlade vedno premalo brigale, zato pa ljudstvo beži preko morja v daljne dežele. Korberjeva vlada pa je venderle predložila parlamentu zakon glede nove zveze z Dunajem in s Trstom preko Bohinja in Gorice. Ta železnica bo pomagala dvigati bogastvo naše dežele, ki leži v vodnih silah. Miza je pogrnjena, a sesti ne morejo za njo radi obstrukcije.
Tri leta so obstruirali Nemci, sedaj obstruirajo Čehi. A ko nam reči, da je bila nemška obstrukcija neutemeljena, izvirajoča iz jalovih razlogov, tega o češki obstrukciji reči ne morem in ne smem. Jezikovne na-redbe so bile Nemcem itak le pretveza za obstrukcijo. Vender morem reči, da bi bil lahko Badeni postopal drugate. Padel je le vsled strahu dvornih krogov pred pouličnimi nemiri. Gautsch je nato prenaredil naredbe v nemškem smislu in obdržal le določbo, da mora biti v čisto čeških okrajih uradni jezik češki, a Nemci še niso bili zadovoljni, dokler niso zmagali na celi črti. Prišel je Clary, mož brez sledu državne modrosti, ki se ni menil za glas češkega naroda, in ki je vrhu vsega raz-žalil cehe še z zloglasno Kindingerjevo naredbo. Korber je predložil troje jezikovnih načrtov, ki niso sprejemljivi. Čehi so jih odklonili, in če bi bil jaz Čeh, bi jih tudi. Ugovarjajo jim pa tudi Nemci, zlasti na Moravskem, a to  je  gol  humbug,  kajti  istina je, da  so  ti jezikovni
Stran 304.
načrti v nemškem interesu, zlasti še na Moravskem. Čehi so začeli torej proti tem vladnim predlogam ob-strukcijo, najprej tehnično, končno pa hrupno. Zasedanje pa se je moralo zaključiti.
Dasi imamo Slovenci škodo od češke obstrukcije, smo Čehe vender podpirali v njih boju. Dal Bog, da se Slovenci nikdar ne ločijo od Čehov. Morda bi se nam taka ločitev celo drago poplačala, toda koncesije bi bile samo efemerne vrednosti, od danes do jutri. Te koncesije nam izvijejo takoj zopet iz rok, ko bi bili poraženi cehi. Zato pa je za Slovence najbolje, da goje do Čehov vedno lojalnost, ki temelji na krvnem sorodstvu, v skupnih nasprotnikih. Nisem vročekrven radikalec in vedno sem skušal ohraniti z Nemci dobre odnošaje, a reči moram, da je sedanja nemška pohlepnost nečuvena. Nemci kar nočejo razumeti, da smo Slovani iz istega testa kot oni. Naš boj za jednakopravnost proglašajo za napad na svojo posest, in če se potezamo za narodne šole, kriče: »Zadaviti nas hočejo! Kradejo nam posest!" Zato pa Slovencem ne kaže zapustiti Čehe. Nemška pohlepnost je namreč nenasitna. Ko se jim izpolni želja, že prihajajo z drugo. Kriza je torej tu, država je skrajno bolna. Seveda se oglašajo zategadelj poklicani in nepoklicani zdravniki. Reči pa moram, da se mi zde vsa njih zdravila nič vredna.
Poslanec Steinwender je priporočal, naj bi se razpustil državni zbor, in se vršile nove volitve. Toda potem bi došlo z desnice in z levice še več radikalnejših elementov v parlament, in sprava bi bila še bolj oteškočena. Nekateri mislijo, da bi nas rešila splošna, jednaka, direktna volilna pravica. Za to sredstvo se navdušujejo zlasti socialni demokrati in celo slovenska sila konservativni poslanci. Oslepili so jih namreč vspehi 1. 1897., ko je poslala V. kurija same duhovnike. A jaz se s tem sredstvom vender le ne strinjam. Bes, da dandanes služi vsak doraslec državi, in da se državno premoženje opira največ na indirektni davek, da zato ne gre nikogar izključevati od volilne pravice. A ta pravica ne more biti razdeljena na jednake deleže. Saj je jasno, da imajo vo-lilci nejednako zanimanje in važnost za državo, ter da ni staviti na isto stopinjo svetovno uglednega vseučili-škega profesorja in pouličnega pometača. Sicer nas pa tudi uči zgodovina, da posledice take splošne, jednake in direktne volilne pravice niso najboljše. Ako imajo že na prosvetljenem Francozkem tako spriden, gnil, korum-piran parlament, česa se moremo nadejati  šele pri nas!
Poslanec Ebenhoch je svetoval, naj se oktroira nov državnozborski opravilnik in jezikovni zakon. To sredstvo je tako radikalno, da se vlada nanje ne more ozirati. Opravilnik je res neraben, in mogoče ga je spremeniti tako, da se onemogoči tehnična in silovita obstrukcija — če obstruira peščica poslancev. Če pa ni hotel obstru-irati večji oddelek zbornice, na pr. cehi, bi se opravil-nikova vrednost takoj razkadila v nič. Jezikovni zakon pa je vlada že itak umaknila, ko je sprevidela, da ga vsa zbornica odklanja.
Liberalni tirolski poslanec dr. Grabmaver se je poganjal za to, da se s § 14. oktroira nemški posredovalni jezik absolutno nesprejemljiv. Slovesno pa protestiram, da bi se oktroiral nemški posredovalni jezik. Kot državni uradnik in načelnik samostojnega urada sam čutim težave, ki vzraščajo iz mnogojezičnega poslovanja. Vender pa rečem: Dokler bode kaj Slovencev, ne bomo nikdar dovolili, da bi se dala nemščini prednost, ali da bi se vpeljala kot državni jezik! Ustava nam določa enakopravnost vseh jezikov. Vsak urad je na to ustavo prisegel. A če že sedaj ti uradi pri vsaki priliki prezirajo ustavo zajamčene slovenske pravice, kaj se bi godilo šele potem, če bi se sprejel Grabmayerjev predlog, ter bi se dalo z njim vsakemu uradniku sredstvo, da zatira jezikovne pravice nenemških narodov! Tako torej odklanjamo tudi tega liberalnega tirolskega zdravnika.
Kako pa je po mojem mnenju pomagati Avstriji iz grde zagate ? — V to svrho treba jasnega programa, energično razsodne vlade, in dobro organizovane stalne parlamentarne večine. Priznavam: lahko rečeno, a sila težko storjeno.
Jasen program, t. j. vedeti moramo, kam plovemo ? V nas ni bolen samo parlament, temveč bolna je ustava naša. Dandanes je razdrta in ohromela ona ista ustava, katera je bila sklenjena 1. 1867. od naših političnih nasprotnikov direktno proti nam, in glejte čudo! — iste stranke so jo zlomile, dasi so jo svoj čas ustvarile sebično za se. Zato pa se stanovito pomirjenje našega cesarstva more doseči le potom ustavne premembe. Centralistični ustroj — ta vzor naših starih birokratov — ne ugaja Avstriji, ker ni primeren ne zgodovinskemu razvoju, niti različnosti dejanskih gospodarskih in kulturnih razmer. Državni zbor je preobložen s tvarino, zato je ne more zmagati. Potem pa, mari nesmisel kovati postave za dežele na pr. za Galicijo ali Bukovino — v katerih večina poslancev ni bila. Preustrojiti ja tedaj ustavo — ne v federalističnem smislu tako, da se bo centralnemu parlamentu baviti z onimi zadevami, ki so v istini skupne vsej monarhiji, druge stvari pa je odstopiti dež. zborom.
Ali ugovarjalo se mi bo: z razširjenjem dež. avtonomije podaviš slovenske manjšine v mešovitih deželah. Saj jih že sedaj mrcvarijo deželnozborske večine v Gradcu in Celovcu, v Trstu, Gorici in Kopru, kaj pa bo potem, če se področje deželnim zborom še pomnoži  in   razširi?
Toda ta argument ne odločuje. Pred vsem ni pozabiti, da pripada slovenska delegacija že dolgih 20 let oni večini, ki se je naslanjala v svojem programu na dve glavni točki: narodno jednakopravnost in deželno avtonomijo. Večkrat, žalibog brezuspešno, sem že zahteval od svojih ožjih tovarišev, naj b* vender enkrat korenito preštudirali preporno to vprašanje ter rešili ga dogovorno z rojenimi avtonomisti, cehi in Poljaki. Slovenci moramo formulirati precizne pogoje in uvete, pod katerimi smo pripravljeni tudi mi sodelovati pri avtonomnem preustroju državne ustave. Avtonomija deželna namreč ni več škodljiva za našo narodnost, kakor hitro se potem
državnega zakona zagotove narodne pravice manjšinam v mešovitih deželah. Tedaj zakon v varstvo in obrambo narodnih manjšin, jasen zakon, nobenih splošnih fraz, nego konkretna določila, kake pravice je prisojati manjšinam in katerim javnim organom, na podstavi narodne avtonomije, bodi izročeno varstvo teh pravic. V podrobnosti se ne spuščam, a preverjen sem, da bi osnova samostojnega šolskega sveta, samostojnega deželnega kulturnega sveta, ustanoviti narodni kurij v deželnem zboru in deželnem odboru itd. v primerno preosnovo cesarskih uradov omogočila na pr. tudi štajerskim Slovencem, da bi se končno tudi sprijaznili z razširjenjem deželne samouprave.
Istotako bi se dalo urediti finančno vprašanje, namreč težavno razmerje med aktivnimi in pasivnimi deželami.
Tako sem zavzet za to globoko segajočo državno preosnovo, da se niti pred to mislijo ne ustrašim, uveljaviti jo potem s § 14. Opuščam pa to misel le iz jed -nega razloga. Za tako operacijo treba izvrstnega operaterja. Takih operaterjev v Avstriji, žal nimamo.
S tem pa ni izključeno, da bi se ne dala na podlagi takega programa ustanoviti stalna državnozborska veČina. Sedaj ni nobene večine več, stara je razbita, „Arbeitsmajoritattt osnovana proti Čehom, se je sama zrušila tekom 24 ur Levica sploh ni več v stanu, niti s pomočjo nove koalicije ne, ustvariti trajno večino, niti tedaj ne, če se ji pridružijo Poljaki in nemški konservativci. V opoziciji so še držali skupaj levičarji, a le za silo, a izročite jim vlado, in takoj si bodo v laseh. Demo-ralizovani parlament se zbudi k delu le tedaj, če se iz-nova združijo stranke stare večine. Temelj za to smo položili že jugoslovanski poslanci, združivši se s češkim veleposestvom in Treuinfelsovo skupino. Ako si cehi, ki so poleg velike darovitosti dokazali mnogokrat državniško zmernost in previdnost, ne bodo dali vezati rok po kvarnem radikalizmu, ako do jeseni počakajo s svojimi ukrepi ter se pri njih vsaj nekoliko ozirajo na težavno stališče jugoslovanskih prijateljev, hkratu pa tudi na nujne potrebe avstrijske države, potem sem uverjen, da se zopet zveriži stara desnica, toda očiščena prejšnjih nedostatkov, prešinjena z novo življensko energijo.
Toda gola restitucija stare večine še nikakor ne pomiri razdejane države. Težiti bo za tem, da se ta večina pomnoži z zmernimi elementi iz levice. Poštena poravnava je Slovanom možna z vsemi onimi nemškimi strankami, ki stoje res še na avstrijskem programu, katere ne škilijo preko črnožoltih mejnikov in so pogumni dovolj, da svojega avstrijskega rodoljubja ne vržejo pod mizo, kakor hitro kdo izmed kričave jate nemških naci-onalcev — na pr. Schonerer in Wolf — vzdigne svoj glas.
A kakšno je razmerje med nami in s sedanjim ministrstvom?
Korberjeva vlada ima nekaj prav odličnih članov v svoji sredi, katerim ni odrekati niti strokovne sposobnosti niti  državniškega  pogleda.  Eorber  sam  je mož,
poln dobre volje, izkušen in neumorno delaven uradnik, ki Slovanom nikakor ni protiven. Navzlic temu se bojim, da nas s svojo popustljivostjo nasproti neopravičenim italijanskim in nemškim zahtevam ne prisili v hudo opozicijo.
Ne pripadam k onim vročekrvnim in kratkovidnim politikom, ki bi najrajši takoj začeli napad na vlado, če se v naših političnih okrajih imenuje adjunktom ali notarjem kak naš nasprotnik. Vem namreč, da imajo ministrstva večkrat vezane roke. Iz premnogih žalostnih skušenj vem tudi, da je celo nečuvena breztaktncst nekaterih slovenskih poslancev naravnost onemogočila vladi, ugoditi nam. Ali vzlic temu je imenovanje državnega nad-pravnika v Gradcu direktna žalitev, direktna provokacija slovenske narodnosti. Zahtevali smo le to, da bodi ime-novanec uradnik, ki je slovenščine zmožen. Toda imenoval se je mož, ki je slovenščine do cela nezmožen, zato pa za svojo nalogo nesposoben. To je tako neosno-vano preziranje naših prirojenih in ustavnih pravic, da mora iz tega nastati najnevarnejši prejudic za razmerje med slovensko delegacijo in vlado. Želim, da se varam, a dozdeva se mi, da nam bo boj proti   Eorber ju vsiljen.
Stran 305.