itó SLOVENSKA BEILA. ^VP li é p o s I o v e n tednik. Cisto 23. v četvertek 3. junija 1852. SII. teè«lj. V o a. Iz pod gore v mirnem kraju Na ravnine in po gaju Tiha voda vije se; Memo cvetja in cvetlice Urno doli se pomice, Noe in dan jo zmiraj gre. Meino hiše ino grada Naglo tece, ne poslaja, Vedno le naprej hiti, Znamenite lepotije, Vsake družbe in gostije Tihodušno zapusti. Zmiraj dalje se razliva. Dokler v morju ne počiva, Kamor je namenjena. Tukaj vsake zdaj vodice Družijo se kot sestrice, — Od svela so celega! — Tudi človek mora tako Uživali reč usako Tu na svetu praznemu, Le namenjeno želeli Le naprej mu je hiteti Tjekaj k morju večnemu. A. Praprotnik. Cerkvica sv. Magdalene na Lurnskem polju* Dalje. Cez dva mesca polem sloni na visokem oknu slavnega Kernskega knezo-grada Kotiški vladika in gleda tužnim očesom na cesto proti Medvodju, po kterej se je Kajtimarova vdova s knezevičem odpeljala, da uide sovražnikom, ki so mlademu knezu pri vsakej priliki po živlenju stregli. Kmalo se skrije solnce za gorami in strahupoln večer nastopi. Od Železne 1) sem podi vèter temnosive oblake, dež se scurkama vlija ; jame se bliskati, strele švigajo neprenehoma semlertje. Zdi se, da oznanuje votlo gro-menje serd in jezo božjo, ki se imä vkratkem nad ljudstvom razlili, ktero je nedolžnega dediča Gorotanske krone iz sedeža svojih očetov prognalo, da na njegovih podertinah spet skoz požige, razdertja in mnogo prelite kervi postavi prestol svojim tamnim bogovom in da zameni visoke skrivnosti sina božjega s kervavimi žerlvami Černoboga.^ — Proti zapadu se vali gorečih snopov gost dim — oznanovavec se bližajočega sovražnika — proli nebu. Že je moglo bistrooko zagledali posamezne oborožjene čete, ki so molče iz goščave proti Verbi stopale. Bridka čutila se po- 1) Schliefen pri Ostrovici. laste Reginbald«. S gorečo željo, se med sovražnike svojega kneza zakadili in ojstrost svojega zmagevajenega meča nad vstajniki poskusili, se bori njegova misel, pa kmalo spet omaga sklep, ko premisli nejednakost nasproti stoječih moči. Molče prevdarja in tuhta, kako bi se dalo se drobno število vernih vojakov za varstvo begajočega vojvoda ohraniti V tem hipu se vrata dvorane odpró, in berhek visok mladenč v kmečkej opravi stopi noter. Gre naravnost proti vladiku ter se ponižno prikloni. — »Oče! — reče pred njiut kletìé — blagoslovite me, da srečno hodim po nevarnem potu, ki ga imam nastopili." — Reginbald obnemi — oberne kalen pogled mokrega očesa na prose-čega mladenča in položi trudno roko na priklonjeno glavo. Očinska ljubezen in dolžnost, strah in upanje se bore v vznemirjenih persih serčnega junaka in mu zaderžijo besedo. — Sveta tihota nastopi. »»Sin mojega serca! — spregovori čez nekoliko časa in ga iskreno na svoje persi pritisne — Bog naj te vodi in ohrani, da se kmalo spet bolj vesela snideva kot se loči a!"" »Vidila se bova spet moj dragi oče — odgovori m'adenc. —Kmalo vas bom kot zmagovavca pozdravil na doinačej zemlji." »»Da! vidila se bova sopet — pristavi resnobno vladika.—Teodala te je imenoval duhovnik pri svetem kerstu, to je od Boga dani; torej te bo tudi on varoval in ohranil. Vendar kot zmagovavca, praviš? — Oj nikar se ne morem veselili nad izidom te vojske, naj se že oberne bojna sreča na to ali uno stran. Iz bratovske kervi imä lovorika zmage prikliti in glave naših bratov cilj naših pušic biti!« — „Pa vendar žele, če ravno oslepljeni — pristavi sin — preliti našo kerv. Izdajice so kneza in domovine.« — »»Nikar tako, moj Teodat!" — zaverne starček. — Ne mešaj s našim visokim namenom: kneza sveto glavo branili in Gorotanu Kristusa sveto vero ohraniti, gerdo, hudobno željo, se maščevati. Vedno obžalovanja vreden je oče, ki mora blagor in srečo nekterih svojih otrok v pogubi in nesreči drugih iskati. Torej je ziniraj pripravljen s oljkino vejico orožje zamenili, kakor se mu hitro zapeljani s skesanim sercem sopet bliža. — Ne spustim le brez velike s kerb i, moj sin! spred sebe; vendar moja dolžnost in bralovska ljubezen li rja loti bri tki in veliki dar. Ni dvomiti, da bi se bil med onimi, ki so zvesti ostali, marsikdo najdel nam včasih počelje vstajnikov naznaniti. Vendar tukaj je manj zvurnega oglednika treba ko pa zanesljivega in pravednega posrednika. Moj Teodat si bode vselej prizadeval, plam nezadovoljnosti in verskega sovraživa kjerkoli divja zadušili, iskrico—komej vnelo — naglo pogasiti in vsako znamnje kesanja modro porabiti. — Nisim brez vsega vznolrajnega pro-tivlenja dovoli', da smo Bojarskega vojvoda na pomoč poklicali. Ne imel bi ptujin med sinom in očelom stali, in nepozabljena oslaiie Udilova zvijača, komur je bila Bojruta nesreča zaželjena priložnost, si iz prostih Slovencev sužnje Iranskega samosilja storiti!«« »Zaupajte moj oče — povzame spet irdadeiič. — Nič ne bom opustil, si< pomoč lih dvomljivih prijateljev prihraniti.« „» Še edna skerb me peče, Teodat! — jame vladika na novo besedovati, ko je nekaj trenutkov njegovo okó s dopadenjem in milobo nad cvetečim mladenčem počivalo. — Se li ti dosti krepkega cutis nad svojim sercem bdeti, da te lastno čulje izdajavca ne stori? Vidil bos sopet — Ljudvindo!"« — »Ne Ljudvindo, ljubi oče! — pravi s veselim glasom — ampak Magdaleno bodem sopet vidil, in — « »»Kaj hočeš s lim reci?-'« vpraša dalje ostermeli oče. „Tam — jame spet Teodat — tam, kjer se Béla v Dravo zliva, je bila od Latina ki je mene varno preoblečen spremil, moja Ljudvinda kerščena. Samo sira h pred očetovim serdom iri pravična nada, da se ludi njegova jasna glava ne bo več dolgo izverstnosti nebeške vere vstavljala, sta bila vzrok, da še ni očitno svojo vero spoznala. Sodi taj, ali mi od njene si rani - če me ravno spozna — kaka nevarnost protifi zamore?« »»Tedaj s Bogom, ^ moj ljubi sin ! — reče vtolažen Reginbald. — Ura je prišla, da se ločiva. Vstajniki se bližajo in nespametno bi bilo, se besnej in razberzdanej množici s inalo močjo zoperstavljati. — Torej na noge in napred !«•'< zakliče na dvorišču zbranim junakom, pritisne še enkrat, hrabrega sina na lužno serce in plane skoz duri. Žalostno gleda Teodot za očetom. Po kratkem zamišljenju se ozre okoli sebe, prime za orožje in skoči urno iz zapuščenega knezograda. Ze je poslala tverda tema. Nevihte grozivni oblaki — od tulečega severja gnani — se ženejo s čudovito hitrostjo proti Juljskim planinam. Goste plohe se zlivajo med bliskom in treskom iz njih naročja. Ze se bližajo prednje straže vsiajnikov na berzih konjih vladarskemu zapuščenemu prestolu. Radostno se eden verne, veiifeljein drago naznanilo brez-kervave zmage prinesli. Tode Varmio zaškriplje in se (ogoti, ko začuje te glas; mislil je namreč knezoviča vjeli in s njegovo smertjo pogum in gorečost vsili njegovih tovaršev in branileliev mahoma pokončati. Ravno-dušnej skorej veselo p»sprejme Cojlinar imenovano vest; zakaj ni bilo mu neprijetno, da je mladi vojvoda vbežal in ga lako oprostil ravnanja, v klero bi bil moral le s nevoijo in strahom dovolili. — „Privošči mu bežali, Varmio! — reče tedaj razserdenemu duhovnu. Misel, da se znajo begajoči trinogi sopet vernili, bode naše varovala, se pogubljivej ne-skerbnosli izročili. S Valdunom pa, ako ga bi bili ravno v svojo pest dobili, bi nam ne bilo veliko pomagano. Malo število le jih je ž njim pobegnilo; ostai pak so obkoljeni i dobro zavarvani.« »Pa saj ne bo« - pristavi Glapo: »Bojarskega vojvoda na pomoč poklical?" „Kaj menite,« odverne Cojtmar: »da lakomni Tasilo šele izgovora išče, prognanega vladarja braniti? Že davno obrača svoje pohlepno oko na našo zemljo. Ako bi bil Valdun tudi vmerl ko žertva naše sreče in prostosti, zdajci bi se bil Rojai za osvèlnika njegovega vmora razglasil. Kdor si želi, kaj osvojiti, za s I ran vzroka ni nikdar v zadregi. Kajtimarovega polomka se nam ni treba bati; le Bojar žuga sreči i svobodi našej.» „Cojtmar ima prav!" jame Silko, Liutinski župan: »Od Ina sem se vlečejo prolivni ol la ki ; tamo stanujejo večni naši sovražniki, ktere bode svobodoljubni Slovenec na vse veke čertil. Kaj ni bil Bojar Grodo-bert, ki je s plenaželjnimi Longobardi i Alemani silnega Samota nenadoma napadel, in — nezadovoln s ropom vsega našega imetja — tudi inože, starce i m I ad enee, clo žene i deca v težke verige okovali in v su/.nosl odpeljati vkaeal ? Kaj ni bil Bojar, ki je knezu Bojrutu derzno zvestobo in prijaznost hlinjil, dokler ni celo ljudstvo pod fransko gospo-darsto spravil? Kar se je une tužne dni zgodilo, bo nam i našim sleduikom vedno nepozabljivo, in nikdar več ne more Slovenec Bojarca bratovsko objeti. — Tode zdaj le urno na delo, da jih, ko čujejo grom, že tudi vžigavna strela zadene. Toraj vam svetjem : na Kerki pustimo le malo kardelo, ki naj bližnje kraje pazljivo obhodi in nam ročno naznani, ako bi od Solnograda sem kaka nevarnost protila. Mi pa se urno in z združenimi močmi proti Inlihi *) podajmo, kj