Knjiga Slovenska XIX. veku. Felician Grlobocnik r. 19. okt. 1810 v Braslovčah, mašnik 1. 1833, tedaj mej prvimi učenci Slomšekovimi, naposled župnik v Grižah u. 22. nov. 1873. — Mej knjigami, ki jih je Slomšek spravil na svetlo, šteje se: a) Martin mladi pušavnik, pripoved za otroke. Nach dem Deutschen: Gottfried der junge Einsiedler, von Christoph Schmid, bearbeitet von F. G. t. j. Fel. Globočuik 1. 1836 (Mnemos. Slav. 164. I. Knj. Lend. 232). b) Dvoje fantov. Blagi Fridolin ino hudobni Bric. Nekaj za stariše ino otroke, iz pisem Krištofa Šmida. Poslov. Fel. Globočnik. V Celovci 1841. 8. I—VI. 176. Nat. J. Leon (Lend. I. 237). c) Čujte, čujte, kaj žganje dela! Prigodba žalostna ino vesela za Slovence. Poslovenil F. Globočnik. V Celovci 1847. 8. 123. (I. 239). d)Koroške ino Štajarske Pesme ... Ahacel ... II. 1838. III. 1852. — Med njimi je Fel. Globočnikova (po III. nat.): Veselica. 1. Veselo na sveti živet'6. Ni tukaj ostaje za nas, Si mormo prav lepo zapet';Tud hrast se podere svoj čas; Le naj se nam serce ogreje,če ravno slovo bomo vzeli, Molčati nobeden ne smeje.Ostanemo vender veseli . . . 2. Ker pridejo žalostne dni,8. Prijateli! kaj je za to, Se hitro nam vse premenf,Saj Oče nas združil spet bo; Nam cvetje veselja odpade,Pošteno le tako živimo, Nas solze posilijo rade ...Da zopet se tam veselimo. e) Djanje Svetnikov Božjih . . I. 1853. II. 1854. — Mej družniki, ki so s Slomšekom spisali je, imenuje se v predgovoru tudi Felician Globočnik. f) Navod pobožnega življenja in lepega zaderžanja. Gl. Ponovilo potrebnih naukov za nedelske šole na kinetih. U Beču 1854. 8. I.—IV. 742. (I. Lend. 246 — 7.) Poleg Galura Bernarda knezoškofa Briksenskega posnel Felician Globočnik. Obsega str. 207—314: Od dolžnosti Boga ljubiti in častiti, od človeka in človeškega rodu, potrebne poraoči k lepemu zaderžanju do Ijudi, od zaderžanja ljudi, ki morajo skupej živeti, od zaderžanja zunej hiše ali doma, v mnogoterih okolišinah iu do mnogoterih ljudi, do neurane živine itd. g) Po Drobtincah od 1. 1848 do 1859 nekteri spiski in spevi na pr. 1. 1848: Zlata svatba; 1. 1856: Moja tičica (Preljuba moja tičica! — Vsa ljubezniva pevčica! — Le pevaj, spevaj mi sladko, — Da mi serce ožvelo bo! itd.); 1. 1858: Deklica ob dekliških duhovnih vajah itd. — L. 1859: Janez Goličnik, nekdajni Grižki fajmošter, kjer piše Felician Globočnik na pr.: nSlavne dela verlih mož so lepa svetla luč, ki prijazno sveti vsira, kteri jo ljubijo; ona se ne sme povezniti, terauč na svečnik postaviti, da jo pošteni ljudje vidijo, in Očeta luči hvalijo, od kterega vse dobro pride. — Taka luč je bilo spomina vredno živlenje 9* čast. gosp. Jaueza Goličnika . . . Ko so Fiancozi leta 1805 v deželo planili, sta fajmošter Goličnik in kaplan Vogrin nekoliko zlatega in srebernega dnarja skrivaje v turn zazidala. Ob odhodi so Vogrin svoj mali zaklad vzdignili, Goličnik pa svoje v zidi pustili tudi o svojej smeiti; žlahta je zasledila, da imajo dnarji biti; pa živa duša v Grižah ne ve, kje. Vbogo pošteno kuharco dolžijo in tako hudo napenjajo, da se v Celje h gospod Vogrinu prijoka. ,,Kaj velja, čo niso še v zidi?" pravijo dober gospod, in tuahoma z sirotoj v Griže potujejo kraj zaklada pokazat. Kakor so mislili, tako je bilo; najdli so česar so iskali, in dobri duši poštenje rešili. To naj premožne ljudi uči, kako nevarno je dnarje zakopati, alj pa vzidovati; pa tudi dobro in potrebno imeti dobrega prijatelja, kojemu lehko vse zaupamo. Pač je resnica: ,,Dober in zvest prijatelj je boljši ko dnar" (Drobt. str. 94—100. Prira.: Jezičn. XXII str. 75). Matija Vodušek. r. 13. jan. 1802 v Dramljah, mašnik 1825, naposled dekan in opat v Celju u. 11. dec. 1872. ,,Rajuki je bil ljabljenec škofa Slomšeka in Ijubitelj naroda svojega slovenskega", pišejo Novice (1872 str. 408) o smrti njegovi. —Vrstnik Slomšekov se je oglasil v knjižici: a) Pesme po Koroškim ino Štajarskim . . Ahacel . . 1. 1833, kjer se str. 38. 39 po III. nat. z njegoviin imenom nahaja pesem Štajerska: Prijaznost žlahtna roža. 1. Poznam eno rožico, prelepo cveti, • 2. Vse želno jo jiše, tok star, kakor mlad, Nar žlahtnej med druzimi ona diši; Iz celiga serca bi vsaki jo rad; Naj zalša človeka srebro in zlato, Alj malokateri jo dobro pozna, Še lepši ga ona ozalšala bo. Veliko jih zbera, in se ogoljfa. 3. Na polju živlenja veliko jih je, 4. Te reva zadžva, ti roko poda, Pa ena le stori nam srečno serce; Alj delo zagreva, te hladno pihla; To pravo boš samo po duhi spoznal, Te žalost obhaja, sovražtvo pekli, Goljfivi nikdar da bi roko podal 1 Te z ljubo prijaznostjo ona hladi. 5. Spotike zakriva, po poti pela, 6. Le cveti, o roža! med nami lepo, Ljubezen oživlja, sovražtvo konča, Tvoj duh naj nam daja živlenje sladko; Dremavca, zaspanca k čednosti budi, Si lepšala serce, boš lepšala še: Lažnive, goljfive od sebe podi. Prijaznost je, rožica, tebi ime. b) Dve lepe reči za pridne otroke: 1. Velikonočna pisanka alj pirh. Spisal M. V. t. j. Matija Vodušek. V Celovci 1. 1838 (I. Lend. 236). c) Mnemosynon Slavicum . . Slomšek 1840: Pokojna govorica, na pogrebšini rajniga fajmoštra (str. 91—95). Mertvaška govorica, na pogrebi rajniga šolskiga vučenika Franca Rozarja (str. 96—101). Žalostna beseda na pogrebi žlahniga gospoda Posek Karlna (str. 102—105). Priložna beseda k' polagi vogelniga kamna. Keršanska beseda ob zgotovlenji cerkveniga turna v Spitaliču. Cerkev iuo turn podoba moža ino žene. Govoril Matija Vodušek (str. 106—119). — V razgled bodi nekoliko iz mrtvaške govorice rajnemu šolskemu učeniku za nauk in v tolažilo sedanjim učiteljem: ,,Tako srao pale eno procesjo odpravili! . . Ino komu ta žalostna procesja velja? Našimu Ijubimu Rozarju Francu, vučeniku toljko pridnimu, ne le sarao Loške fare, teniuč tudi naših stranskih far. — On, ki nikolj nobene procesje opustil ni, sklene dones z' procesjo svoj pozemelski hod. — Njemu, ki nam je v procesjah toljkokrat lepo prepeval, dones v zadni procesji drugi odpevajo! . . Sreča za rajniga ino za vas, de se tukaj dones ponovi, kar se je nekdaj, kakor nam sv. evangelj pripoveduje, per pokopališi Lazara v Betanji godilo, ker se je vsmileni Jezus za svojim mertvim prijatlam posolzfl, in Ijustvo djalo: ,,Poglejte, kako ga je ljubil!" Ravno tako tudi jez dones na po- grebi rajniga Franca lehko rečem: Poglejte trumo ljudi krog njegoviga groba, — vidite kako procesjo naredijo hvaležni farmani svojmu rajnimu vučitelu! Glejte, kako se solzijo! Resnično so ga za ljubo iraeli! . . Ako pričate, kakor vidim, vsi, de ste dobriga, pridniga učenika imeli, tako tudi skažite v svojim živlenji, de se je nauk lepih čednost vas tudi prijel, zakaj dober vučenik le v tetn svojo hvalo ima, de ga lepo pošteno zaderžanje njegovih učencov česti . . Dobri ino pošteni učenci pa bote, ako lastnosti dobriga šolskiga vučenika posnemate. Pervo znaminje dobriga učenika je poterpežlivost. Poterplenje vsakiga človeka srečnjga ino zadovolniga stori; ker slabosti drugih lehko prenese, lastne težave pa voljno poterpf. Alj ni bil tudi rajni naš Franc gola poterpežlivost? Povejte vi otroci, koljkokrat ste se zmotili in pregrešili, koljkokrat razžalili rajniga; ali so se pa oni kdaj nanevolili vas vučiti ino svaiiti? ali so vas kdaj gerdo kleli alj zmerjali? — Še hude besede ni poznalo nja pohlevno serce. Koljkokrat je rajnimu zdaj per šoli, zdaj per kori, pa per cerkvi alj doina na skriž hodilo, — ali ste ga kedaj togotniga videli? Pač kar! Poznali so vsi poterpežliviga moža, ino od njega se je reklo, de žolča nima. — Oj kdor tako srečno sam sebe premaga, njemu lep venec v nebesih cveti itd. — Drugo znamenje dobriga vučenika je pridnost, ki težke dela iehke storf, ino terplenje v veselje premeni. Vučite se od svojga rajniga vučenika nevtrudne pridnosti. Nad tri sto otrok je vsaki teden preučil: ali kaj takiga ni velike pridnosti priča? . . Drugi delavci fmajo saj o praznikih mir in svoj počinek, rajnimu se je pa delo ob nedelah pomnožilo. Kako priden je rajni bil, njemu je cela fara priča; sad njegovega truda se očitno vidi, kar je svojih štir ino dvajset let v Loški fari dobriga storil. Malo jih je v fari najšil ob svojim nastopi, ki bi bili pisati ino brati znali; zdaj per njegovim odstopi jih malo najdeš, ki bi brati ne vedeli. Kar zdaj otroci že zastopijo, so svoje dni le vučeni znali-, kar je zdaj za vsakdanji kruh vedeti potreba, to je bila nekdaj posebna čast; kar se zdaj brez vse zamude lehko zapstonj zvuči, je bila svoje dni draga šola. — Cela fara sedaj lepše ino boljše lice ima, ko ga je pred štir ino dvajsetmi letrni imela. . . In kaj je dajalo njegovi pridnosti tak speh? Njegova preblažena ljubeznivost, ktira je tretje znaminje dobriga vučenika ino katira je strila, de so otroci sami od sebe v šolo hiteli, ino le k njemu tišali. . . Nihčer ne spozna, tako hitro ljubezniviga serca, ko dete naj še tak mlado bo; ono per priči ve, kdo mu je dober. Otroci, če ravno otročji (polni norčave), nimajo tistiga naj raji, kteri bi z njimi norčoval, ampak tiga, ki ve z njimi patnetno in po otroško naj bolj ravnati. . . Kakor hitro ob leti šolo je odperl ino se otrokara oglasil, rekoč: ,,Najte malim k meni priti!" so k njemu tekli od vsakiga kraja, ker so poznali mili glas dobriga pastirja itd. . . Še ena zala čednost je lepšala rajniga našiga Franca, katiro za njim posnemati imate, namreč: ponižno pohlcvnost, ki je šterta potrebna lastnost dobriga vučenika. Kakor je hotel, da so mu bili otroci pokorni ino ponižni, tako bil tudi on ves pohleven, pokoren ino ponižen svojim višim. Šest fajmoštrov in dvanajst kaplanov se je za njega dni premenilo, pa z vsemi se je lehko zastopil, ker je dobro vedel, de se naša pokoršina, pohlevnost ino poterpežlivost per nas spremeniti ne sme, naj že bolj ojstre alj bolj mehke oblastnike dobimo. Le samo ona je prava vučenost, ki se v piavim, ponižnim ino pokornim zaderžanju spozna itd. itd." — d) Sodeloval je pri Hrani evangelskih naukov (I. Lend. 234) in po Drobtineah od njih začetka. Tako je brati v Drobt. 1846 na pr.: Keršanski nauk od sedme zapovedi božje. Beseda na pogrebšini g. Zigmunda Juvančiča, dekana na Laškira. L. 1847: Kmanski nauk po doiuače za rokodelske učonce, nedelske šolarje ino druge preproate ljudi, ki brati ne znajo alj ne vtegnejo (str. 215—225). — L. 1851: Karl Kepel, učeuik, organist itd. L. 1852: Blagoslov nove monštrance; 1. 1853: Pridiga o procesii za dež; 1. 1855: Andre Sdoušek, fajmošter itd.; 1. 1856: Pridga pri zlati poroki starišev in pri novi maši svojega brata Štefana Vodušeka (str. 109—121); 1. 1861: Martinovo itd. — Posebej je on vredoval jih tri leta, in to so: e) Drobtince za novo leto 1848. III. L. Na svetlo dal Matija Vodušek, apat v Celi. Nat. Jeretinovi nasledniki 8. str. 287. — V predgovoru pravi: Slovenci! Na Vam nove Drobtince za novo leto 1848, ki se jih je pa le en zvezek nabralo, veselim bravcam za kratek čas ino podvuk. . . Potera, ko so natnreč Visoko prečestiti Mil. G. G. Anton Slomšek iz Celske apatije na Sedež Lavantinske škofije preselili se, ino prijeli velike opravila in vikše skerbi, niso več vtegnili se pečati z naberanjam malih drobtinc. Meni se je sporočila skerb za naberanje slovenskih zostavkov za slavni letnik, de bo po svojim namenu naprej ostal zber lepih naukov ino pogerjena krušenca slovenskiga slovstva. Mislil sim, de se temu delu ne smein odreči v Celi, katero mesto je sreda Slovencov, katnor se zostavki od vsakiga kraja lehko stekajo ino pošiljajo; kjer Drobtince tudi svojo tiskarijo ino zalogo imajo. Toljko rajši sim se tega dela lotil, ker so Njih Škofova Milost pregled naberanja si obderžali in za varha toliko všečiga letaika ostati blagomilo dovolili itd. — Drobtince za novo leto 184 9. L. IV. Na svetlo dal M. Vodušek, opat v v Celi. Nat. v Celovci Leon XIV. 8. 219. — V predgovoru piše na pr.: Kakor stno svoje mlade dni po golicah jagode brali, jih na niti napelali ino jih cele patanoštre razdajali med svoje tovarše, de so si njib žlabniga duha z nami vred navžili: tako naberamo sedajne dni žlabne jagode keršanskih resnic, lepih pripovest, poštenih pesm, ino drugih koristnih naukov in jib podamo že zdaj v šterti zvezek napelane Drobtince slovenskim bratam ino sestram za duhovno hrano, de se navdajo z lepim duham ino jih berejo za svoj kratek čas v poštenimu veselju. . . Dan današen je toliko bol treba se praviga uka deržati, kolkor več je zmotnav in sleparije po svetu. Zlast je lansko leto 1848 veliko lažnivih prerokov ino capastih pism na svetlo spravlo; super take zmotnave so Drobtince prav koristno ino močno zdravilo. Berite jib. radi, dragi Slovenci, pri njih bote lahko zdrave pameti ino zdrave vere ostali itd. — Drobtincezanovoletol85O. L. V. Na svetlo dal M. Vodušek, opat v Celi. Nat. v Celovci Leon XVI. 8. 256. — Iz predgovora bodi na primer: Slovenci! Drobtince so včakale svojiga petiga leta. . . Mnogodue zaderge so letašnimu tečaju nasprotvale, skoro nevolje lanskiga leta nam Drobtince pokopale; saj je vse skoro le v golo posvetne novine gledalo. Serce je Ijudern vmiralo čitati alj brati — pa tudi pisati tečniga kaj. Nevolja je koljko toljko minula, vajena roka letniku zopet pod pazuho segla, prijateli berzno pomogli, ino letnik se je napolnil z prav zalimi rečmi, kakor zaupam itd.