PROBLEMI LITERARNOZGODOVINSKE SLAVISTIKE NA MADŽARSKEM
Literarnozgodovinska slavistika na Madžarskem je stara toliko kot literarna zgodovina v današnjem smislu besede, ki se je bila izoblikovala v dobi romantike. »Oče« madžarske literarne zgodovine Tol-dy Ferenc je pisal svoja »estetska pisma« o madžarski romantični epiki in nasploh o vprašanjih romantične literarne teorije v istem času kot svoja poročila o ruskih,
čeških, srbskih in poljskih literarnih pojavih. Res je, navadno je uporabil posredni jezik (zvečine nemški), a že med prvimi je spoznal (leta 1828) Puškinov talent, leta 1830 se je navduševal za Kraljedvorski rokopis (iz tega je celo prevedel nekaj vrstic), kakor je tudi za leipziško izdajo zbirke narodnih pesmi Vuka Karadžića, iz katere je v začetku 30-ih let prejšnjega sto-
140
letja v madžarski prozi komentiral epično pesem Žena bogatega Glavana.
Dandanašnji poteka prav tako obsežno, in-intenzivno in v prvi vrsti najnovejše izkušnje komparative upoštevajoče delo tako na področju posrednih in neposrednih stikov med madžarsko književnostjo in slovanskimi literaturami, kakor tudi na področju raziskovanja posameznih slovanskih nacionalnih literatur. Starejša generacija še danes delujočih slavistov (kot npr. Hadrovics Läszlö, Kovdcs Endre, Sziklay Läszlö, in tudi Dobossy Ldszlö sodi sem) je svojo pot nastopila v 30-ih letih našega stoletja, prve njene objave so se pojavile v reviji Apolo (1934-40), oziroma v Archi-vum Europaeo — Centralis et Orientalis, nato v Stüdes Slaves et Roumaines (1948 -49, v ponatisu na začetku 70-ih let) in v Studia Slavica Ac. Sc. Hungaricae, ki je začela izhajati leta 1954, seveda tudi v madžarskih strokovnih revijah Irodalom-törteneti Közlemenyek (Literarnozgodovin-ski vestnik), Filologiai Közlöny (Filološki glasnik) srečamo njihova dela in imena. Ta generacija je spočetka menila, da je treba sosednjo slovansko literaturo raziskovati z vidika madžarske literature in da je treba postaviti v ospredje problem vplivov. Dosegli so dokaj dragocenih uspehov, toda njihova metoda, ki jo je mogoče označiti kot »hungarocentrizem«, se je opirala le na zgodovino stikov. Pri tem so raje študirali književnosti, ki so jih sami posredovali, kot pa one, ki so jih sprejemali. Stališča posameznih slovanskih literatur z madžarsko so gledali izolirano in so računali zgolj na to, da so vse te kulture deli večje enote, ki jo lahko imenujemo vzhodna srednja Evropa in da kažejo številne identične razvojne zakonitosti tega kompleksa. K razcvetu literarno-zgodovinske slavistike je pripomogel predvsem razmah komparative. Dokler namreč gledamo na posamezne slovanske književnosti v sklopu drugih slovanskih literatur in izpustimo književnosti narodov, ki tudi geografsko sovpadajo, toliko časa dobimo torzo namesto prave podobe. Lahko se zgodi, da je to, kar smo imeli za slovanski specifikum, v resnici značilno le za nekatere slovanske literature (za druge nel) in za madžarsko, avstrijsko in romunsko. Primer: jezikovna obnova se je odvijala na podoben način v češki in madžarski književnosti na eni strani, kot se je v slovaški ter romunski na drugi. Medtem ko je pri formiranju češkega in madžarskega književnega jezika imela poglavitno vlogo neologija, so se slovaški, romunski.
srbski in novogrški književni jezik mogli izoblikovati le tako, da so morali pretrgati z vse bolj zastarelim umetnim jezikom, zakoreninjenim v teološko-cerkveni tradiciji. Da ne govorimo o tem, kako je bilo v začetku 19. stoletja v Pešt-Budimu eno glavnih središč srbske, slovaške, novogr-ške in madžarske književnosti; tu so namreč prebivali tačas Jan KoUar, Vörösmar-ty, Miloš Svetle, Teodor Pavlovič, Toldy Ferenc, transilvansko-romunska triada itn. Ti pisatelji so se zvečine poznali oziroma so vedeli drug za drugega in navezovali stike prek polemik in opazovaje drug drugega. Izpričevanje tega nenehnega medsebojnega vplivanja je postalo osrednji predmet znanstvenega raziskova-vanja.
Poleg neposrednih raziskovanj s področja zgodovine medsebojnih stikov dobivajo čedalje bolj izkristalizirano podobo prave komparativne raziskave. Od primerjalne literarnozgodovinske konference v Budimpešti leta 1962 se je teoretsko že skoncipi-rala zahteva: treba je poiskati med literaturami našega območja one strukturalno-tipološke paralelne možnosti, ki jih določajo identični oziroma podobni družbenopolitični in kulturno-psihološki dejavniki z istovetnimi ali podobnimi karakteristikami. Ne mislimo, da bi registrirali naključne in priložnostne kontakte. Pač pa nameravamo osvetliti ona skupna vsebinska obeležja, ki so bila izoblikovana z identično ali podobno potjo usode, zgodovine, žitja in bitja med narodi, in katera na podoben način izraža literatura posameznega obdobja. Mogoče je marsikaj sklepati iz dejstva, da se v območju med rusko in nemško literaturo ni izoblikoval klasicizem ene vrste, npr. francoskega, angleškega ali nemškega tipa, temveč je kdaj pa kdaj en sam avtor v enem samem življenjskem delu poskušal doseči svojo sintezo klasicizma različnih faz. Torej se je miselni svet angleškega racionalizma, nemškega sentimentalizma ali francoskih enci-klopedistov uresničil v enem samem življenjskem delu nekega pisatelja. Navedli bi drug očiten primer: slovaška, madžarska, romunska, češka, srbska, slovenska, hrvaška in druge književnosti hočejo vse od kraja ustvariti svoj narodni epos — v dobi romantike (ko v zahodni Evropi npr. Balzac že realizira realistični roman!) Ti narodni epi redno pesnijo zamišljeno narodovo davnino, njegove zgodovinske dogodke, ki jih imajo za usodne in skušajo z navdušujočimi slikami stare slave ali ro-doljubja davno preminulih časov prebuditi
141
narodno zavest. Pradavni tip teh nacionalnih epov je Eneida. Le da prvo polovico 19. stoletja že romantika pošlje svoj »izziv« pesnikom in oni hočeš nočeš transformiraj o tradicionalni ep, ustvarijo novo hierarhijo književnih vrst in lirično-epično poemo ter z verzifiziranim romanom tako rekoč prehitijo obliko romana, ki slika ekstenzivno celotnost.
Teh nekaj primerov bržkone označuje smeri in dileme, ki označujejo dejavnost madžarskih raziskovalcev. To ne pomeni, da v pretresu posameznih slovanskih literatur ne bi prišli do izredno pomembnih rezultatov. V nadaljnjem bomo zasledovali obrisno podobo le-teh, upoštevaje povsod samo najbolj bistvene.
Menimo, da ne pretiravamo, če za razdobje zadnjih 30 let štejemo kot najimpozant-nejši madžarski literarnozgodovinski prispevek s področja slavistike »Zgodovino slovaške književnosti«; spisal jo je Sziklay Läszlö in je izšla 1962 na 800 straneh. To je prva slovaška literarna zgodovina v tujem jeziku, ki je ni spisal Slovak; razse-žen pregled slovaške književne dejavnosti od začetkov pa skoraj do naših dni, s specialnega vidika madžarskega literarnega zgodovinarja. Zgodovina slovaške literature iz zornega kota pripadnika drugega naroda. »Na ta način sem lahko zbral vse, kar je v knjigi novega glede na doslej objavljena podobna dela« — piše avtor v predgovoru. Zato je v obdelavi snovi ta v slovaški literaturi izvedeni znanstvenik, ki sicer zasleduje književne pojave v širšem literarnem kontekstu, privzel dotlej zanemarjeno periodizacijsko in analizirajoče stališče, pomembno tudi za slovaške literarne zgodovinarje. Sziklayevo publikacijo je oskrbela Magyar Tudomdnyos Kiadö (Madžarska znanstvena založba), izmed štirih lektorjev sta bila dva slovaška strokovnjaka.
V vrsti popularno sestavljenih literarno-zgodovinskih izdaj založbe Gondolat (Misel) naj omenimo knjigo znanega prevajalca in pesnika Csuke Zoltäna »Zgodovina književnosti jugoslovanskih narodov« (Budimpešta, 1963). Lepo ilustrirana, čez 550 strani obsegajoča knjiga je poskus paralelnega prikaza srbskega, hrvaškega, slovenskega in makedonskega literarnega razvoja. Knjiga ni znanstvena, temveč je mestoma prav kompilacijske narave, vendar je tudi kot taka koristno branje madžarskemu bralcu. Pri tem moramo omeniti še zgodovino bolgarske literature, ki sta jo
skupaj spisala Juhdsz Peter in Sipos Ist-van; s svojimi natančnimi podatki ter lepim podajanjem je knjiga zanesljiv in dober informator.
Tem knjižnim podjetjem je moč priključiti nekaj izdaj serije »malo ogledalo«, kolikor jih je doslej izšlo. Le-te v odlomkih, z uvodno osvetlitvijo posameznih dob in v miniaturnih pisateljskih portretih obrisno podajajo bolgarsko, srbohrvaško kot tudi slovensko književnost.
Pomembno in sintetiziraj očim zahtevam ustrezajočo vlogo igrajo študije, objavljene v zadnjih letih. Mladi, obetajoči znan-svetnik Sdrkäny Oszkär, žrtev 2. svetovne vojne, je bil spisal zanimive razprave v glavnem o češko-madžarskih stikih; prikazal je stične točke češke in madžarske romantike, odmev, ki so ga imela potovanja Madžarov v Prago. Ti prispevki so našli svoje mesto 1974 v posthumno izšli knjigi z naslovom »Izbrane študije«. Na češko-madžarske stike 20. stoletja predvsem se je osredotočil Dobossy Läszlö, npr. na madžarske duhovne odzive Haškovih del (Srednjeevropski človek, 1972.), kontakte med poljsko in madžarsko kulturo, skupne poteze slovaško-madžarskega simbolizma, odmeve študije odličnega polonista Ko-väcsa Endreja »Nepek orszägutjän« (Na križiščih narodov), Budimpešta 1974. Posebej velja omeniti obsežno publikacijo z naslovom »Szomszedainkröl« (O naših sosedih), Budimpešta, 1974, bogato načelnih in praktičnih tem, v katerih pisec Sziklay Läszlö načenja vzhodno-srednjeevropske raziskave in značilnosti tega območja.
Doslej še nismo govorili o madžarski rusi-stiki, ki žanje menda največ uspeha v deželi. Samo o Dostojevskem je bilo spi-sanih več vznemirljivih knjig spod peresa madžarskih avtorjev. Bakcsi György se je lotil orisa kar celotne podobe Dostojevskega (Dostojevski, 1970; Svet Dostojevskega, 1971, 2. izdaja 1974), Feher Ferenc: Pesnik nasprotij (Dostojevski in kriza individua); pod tem naslovom je izdal 500 strani obsegajoče knjigo (Budimpešta 1972), Meszerics Istvän je v svoji mali monografiji razpravljal o duhovni drami Dostojevskega (Budimpešta 1974). Poleg tega je Zöldhelyi Zsusza objavila v dveh knjigah najpomembnejše dokumente madžarske recepcije ruske literature in prevodov iz nje (Ruski pisatelji v madžarskih očeh, 1974, 1.—2. zvezek) in dokumentirano obdelala rusko-madžarske stike v obdobju enega stoletja (1820—1920). V seriji publi-
142
kacij Az Irodolomtörteneti Kiskönyvtar (Mala literamozgodovinska knjižica) so objavili knjige: Zöldhelyi Zsuzsa o Turge-njevu, Rev Maria o Saltikovu-Sčedrinu, znameniti pisec, nagrajen s Herderjevo nagrado, Nemeth Läszlö pa je izdal knjigo o Puškinu. V tej seriji knjižnih izdaj so izšli še: Olbracht izpod peresa Zädorja Andrd-sa, o Mickiewiczu je pisal Sziklay Läszlö, o Reymontu Koväcs Endre, o Hašku in Capku pa je Dobossy Läszlö objavil malo monografijo. Ce se povrnemo na rusistiko in zanemarimo številna dela, ki obravnavajo detaljna vprašanja (vendar tokrat že z novih stališč), moramo vendarle poudariti dvoje obsežnejših del: pisateljske portrete Töröka Endreja, ki pregledno obdelajo rusko literaturo 19. stoletja (Ruska književnost v 19. stoletju, Budimpešta, 1970), nadalje skupno kulturnozgodovinsko knjigo Ljudmile Sargine in Emila Niederhauserja, ki izpričuje nastajanje ruske kulture (Ruska kultura v 19. stoletju, Budimpešta, 1970).
Na iniciativo literarnozgodovinskega inštituta Madžarske akademije znanosti so vznikli zborniki, ki obravnavajo stike med madžarsko in posameznimi slovanskimi literaturami. Kot prvo je izšlo obsežno delo v 3 zvezkih s področja rusko-madžarskih literarnih stikov, ki obsega snov od Igor-jeve pesmi, bilin, od madžarskega problemskega kroga Puškina, prek ruske dramske književnosti, Turgenjeva, do književnosti 20. stoletja,- vse to je hkrati s sprejemanjem sovjetske književnosti privedlo do registracije najnovejših kulturnih stikov. Naslednji zbornik je izšel s področja češkoslovaško-madžarskih literarnih stikov, in sicer že po skupnem če-škoslovaško-madžarskem podjetju, v madžarskem, češkem oziroma slovaškem jeziku. Glavne teme so: vpliv husitizma na Madžarskem, peštanska leta Jana Kollärja, češko-madžarski in slovaško-madžarski stiki med dvema vojnama oziroma pregled obojestranskih književnih prevodov po letu 1945. Zbornik, ki obravnava poljsko-madžarske književne stike, se je pojavil s skupno izdajo Poljakov in Madžarov v madžarskem oziroma poljskem jeziku. Tukaj pa že ni bil namen zgolj odkrivanje stikov in motivov, ki so se pretakali med književnostma. Tipološka primerjava Jöz-sefa Attile in Broniewskega ali češko-mad-žarsko-poljskega psevdoromantičnega zgodovinskega romana je obljubljala in izpolnila analizo širšega razgleda in tako, ki je vključila tudi drugotne književne pojave. Končno je leta 1972 izšla publikacija
»Szomszedsäg es közösseg« (Sosedstvo in družba) v uredništvu Vujicsicsa D. Sztojd-na. (Prav tako je pravkar omenjeni avtor priskrbel izdaje prevodov južnoslovanskih ljudskih pesmi, kot tudi širokopotezno Antologijo jugoslovanskih pesnikov, 1963 v knjigi); omenjena publikacija je zbornik, ki govori o srbskohrvaško-madžarskih stikih. Med uredniki nastopajo najboljši strokovnjaki te discipline: med drugimi od Hrvatov M. Matkovič in L Frangeš, od Srbov B. Kovaček in M. Popovič, od Madžarov pa Vujicsics D. Sztojdn, Sziklay Läzslö, Pöth Istvän in avtor teh vrstic. Dasiravno je zvezek izšel samo v madžarščini, je njegov odmev znaten: folklora, teorija in praksa prevajanja, možnost kulturnega posredovanja v preteklosti, enako široko je zajeta v tem zvezku problematika književnih vrst, ponajveč srbsko-madžarskega in hrvaško-madžarskega jezikovnega medija. Vendar pa Vargyas Lajos, govoreč o mednarodnih motivih ljudske pesmi, obilno črpa tudi iz slovenskih izdaj. Angleški profesor R. Auty primerja jezikovne obnove srbskega, hrvaškega, slovenskega in madžarskega jezika, medtem ko novosadski univ. prof. Bori Imre dokazuje južnoslo-vansko-madžarsko avantgardno vzporednost s slovenskimi primeri.
Tudi madžarska slovenistika zasluži precejšnjo pozornost. Poleg leposlovnih izdaj s slovensko tematiko (glej: Franc Toth: Slovenski avtorji v madžarščini. Knjiga 1974, št. 9, 433—436) in njihovega kritičnega odmeva moremo imeti za pomembno tudi znanstveno delo. Madžarska znanstvena glasila navajajo delno jugoslovanske avtorje. Tako je Slobodan Z. Markovič podal v svojem delu (Ekspresionizem v jugoslovanskih literaturah, Helikon 1964, 195—207) tudi karakteristiko slovenskega ekspresionizma. Stefan Barbarič se je udeležil šopronskega kongresa, ki je razpravljal o problemih humanizma in renesanse v srednji Evropi; njegovo predavanje z naslovom Slovenska protestantska književnost v toku evropskega humanizma je prav tako izšla v Helikonu (1971,344—352). Janez Rotar je s spretnimi potezami orisal sodobno slovensko literaturo (Jelenkor /Sodobnost/ 1970, 923—929, 1030—1036), medtem ko je Alfonz Gspan predstavil madžarski slavistični javnosti literaturo slovenskega razsvetljenstva (Studia Slavi-ca 1972, 287—302). A nič manjše priznanje ne gre madžarski strokovni znanosti. V prvi vrsti moramo upoštevati dognanja Ha-drovicsa Läszla, ki zadevajo starejšo slovensko  književnost:   Ein  Bussgebet  der
143
ungarländischen Slowenen aus 17. Jahrhundert (Studia Slavica 1956, 388—394), Gebete und Gesänge einer slowenischen Rosenkranzbruderschaft aus dem XVII. Jahrhundert (prav tam 1957, 397—401). Tudi razvejana dejavnost Angyala Endre j a je bogata številnih vzporednic v slovenskem pogleduj najprej sestavek o nekdanjem izletu J. S. V. Popoviča (1705—1778) po šopronski župniji, dalje Slovenski znanstvenik pri Nežiderskem jezeru (Soproni Szemle 1956), 79), nato je predstavil šo-pronske stike Barle Mihälya (Iz zgodovine stikov šopronske slovanske kulture, prav tam, 1961, 265—267). S toplimi besedami se je spomnil Avgusta Pavla, poleg Vilka Novaka naj odličnejšega raziskovalca slo-vensko-madžarskih stikov med obema vojnama (Avgust Pavel, Slavica 1961, posebni odtis). Pisca teh vrstic zanima pretres vzhodne srednjeevropske romantike in njene karakteristike. Njegovo delo z naslovom Die Fragen des Überganges von Klassizismus in die Romantik in der Dichtung von Mickiewicz, Mdcha, Prešeren und Vö-rösmarty (Studia Slavica 1973, poseben odtis) je pravzaprav predavanje, ki ga je bil imel na varšavskem slavističnem kongresu. V novejšem času je razčlenjeval literarni deli Vörösmartyja in Prešerna, presojajoč ju kot funkcijo nacionalnega epa (Zalanov beg in Krst pri Savici, Znanstveni vestnik Inštituta za hungarologijo. Novi Sad 1974, št. 18).
Pojavljajo se čedalje večje zahteve po bolj sintetičnem raziskovanju obeh sosednjih literatur, ne samo da ju obravnavamo z enega vidika. V teh poskusih sintetiziranja dobiva pomembno mesto seveda tudi proučevanje slovenske literature. Z lepim primerom je postregel Angyal Endre v svojem delu Die slawische Barockwelt (1961, poljsko: Swiqt slowianskiego baroku, Warszawa 1972); sem spada že omenjena knjiga Sziklaya Ldszla, kakor tudi znanstvene konference o razsvetljenstvu, ki jih Madžarska akademija znanosti prireja v Mätrafüredu že vrsto let z madžarskimi, češkimi, slovaškimi, romunskimi, francoskimi, nemškimi, avstrijskimi in belgijskimi udeleženci. S teh konferenc se je gradivo prve pojavilo že tudi v tisku: Les Lumieres en Hongrie, en Europe Centrale et en Europe Orientale (Budimpešta 1971). Pisec teh vrstic je pravkar — med drugim — pograjal negotov značaj terminusa »vzhodna srednja Evropa« pri posameznih predavateljih in je pospešil intenzivnejše preučevanje literature avstrijskega in slo-
venskega razsvetljenstva. Gradivo druge konference je v tisku in bo izšlo leta 1975.
Naj opomnimo, da ima madžarski znanstveni svet izredno aktivno vlogo v delu AILC-a, na njegovih posvetovanjih kot tudi na slavističnih kongresih. Zadnjih se je pod vodstvom Hadrovicsa Ldszla udeležila številna delegacija. Predavanja so v polnem obsegu objavljena v reviji Studia Slavica (madžarsko gradivo praškega kongresa v letniku 1968, varšavsko pa v onem iz leta 1973). Acta Litteraria pa so vsebovala predavanja budimpeštanskoga kom-parativističnega kongresa (snopič iz leta 1962). Svoj naslednji kongres bo AICL priredil leta 1976 v Budimpešti. Omenimo naj še časopis Neohelicon, pomembno in cenjeno delovno torišče vzhodne srednjeevropske znanosti in komparativistike nasploh. Madžarska znanost ima za eno svojih poglavitnih nalog, da raziskuje prav književnost tega področja, v dejanskih kontekstih in nenehnem medsebojnem vplivanju. Pri tem ne zanemarja seveda tudi raziskave narodnih literatur. Takšni teksti in komentarji, kot je leta 1964 v Wiesbadnu objavljen Kajkawische Literatur Hadrovicsa Ldszla, že sami zase govorijo dovolj.
Tačas izhaja na Madžarskem troje izrecno literarnozgodovinskih slavističnih publikacij: v Budimpešti Studia Slavica, v Debre-cenu Slavica, v Segedinu pa Dissertationes Slavicae (razume se, da je v teh revijah dodobra upoštevano jezikoslovje). Modernim in teoretskim raziskovanjem iz svetovne književnosti nudi publicistični prostor »Helikon, razgledi iz svetovne književnosti«, ki izhaja četrtletno. V zadnji številki je prinesel informacijo o Lotmano-vih semiotičnih vedah, o češkem strukturalizmu, o poljskih, slovaških in jugoslovanskih literarnozgodovinskih smereh. Revija ima obsežno recenzijsko rubriko, v kateri često izide ocena knjig s slovenskega jezikovnega področja. Tako je Angyal Endre leta 1963 prikazal dela: Božidar Borko, Na razpotjih časa; 1962: M. Murko, Izbrano delo, pisec teh vrstic pa kritične opombe ob izdaji knjige Ogledalce slovenske književnosti (1973) itd. V Heli-konovi rubriki »Kronika« najdejo svoje mesto dogodki iz literarnega sveta, poročila s kongresov, nekrologi. Manj razgibano, vendar za moderno filologijo širše področje razgrinja pred nas Filologiai Közlöny (Filološki glasnik, izhaja od leta 1955), ki prav rad objavi razprave slavističnega značaja. Acta Litteraria objavlja študije v
144
svetovnih jezikih, izmed slovanskih literatur največ ruske.
Tudi v izrecno literarnih revijah (posebno v Nagyvilägu) so pogostni članki, sestavki in recenzije iz sosednjih slovanskih literatur. Posledica tega zanimanja je bila, da so se na primer Hviezdoslav, Mickiewicz, Slowacki, Macha, Wolker in Nezval lahko predstavili madžarskim bralcem v samostojnih izdajah. Skoraj je ni umetnine v literaturah slovanskih jezikov, ki bi ne imela enakovrednega madžarskega prevoda. Njegošev Gorski venec, Mickiewiczev Pan Tadeusz in več romanov Jakova Ig-njatovića so postali močno popularni. Puškinov Onjegin je v 30 letih doživel več kot 20 izdaj; Iva Andrića in Krleže ne izdajo v tolikšni nakladi, da ne bi pošla. Madžarska izdaja zbranih del Tolstoja in Dostojevskega je popolnoma pošla.
Stopnjuje se tudi zanimanje za slovensko leposlovje. Cankar je madžarskemu bralcu star znanec, medtem ko je med novejšimi želo uspeh delo M. Bora Šel je popotnik skozi atomski vek, in sicer zato, ker so v madžarskem slovstvu izdali umetnine s podobno problematiko: Uly es Gyla in Dery Tibor, prav tako Juhäsz Ferenc.
Pregled v obliki naštevanja seveda ne more biti popoln. Predvsem smo si prizade-
vali prikazati in označiti interesantne tipe. Sziklay Läszlö je izoblikoval glavno smer tega zanimanja, rekoč v eni svojih razprav: »Die Untersuchungen der modernen vergleichenden Literaturwissenschaft müssen auf ganz Ost- und Südosteuropa ausgedehnt und innerhalb dieses Gebietes die charakteristischen Entwicklungsmölich-keiten und verwandten Zügen der einzelnen Nationalliteraturen bestimmt werden.« (Raziskave moderne primerjalne literarne vede morajo zaobseči vso vzhodno in jugovziiodno Evropo ter za to področje ugotoviti značilne razvojne možnosti in sorodne poteze med posameznimi nacionalnimi literaturami.)
Ta program je — za zdaj — prejkone označitev naloge. Večina raziskovalcev opravlja primerjavo dveh literatur še na tradicionalen način (največkrat madžarske in po ene sosednje slovanske). Uspeh je že to, da je komparacija dosegla tak razmah. Naslednji korak se bo bržkone usmeril k sintezi večjih enot. Lepi uspehi madžarske literarnozgodovinske slavistike zadnjih 30 let nam zagotavljajo, da lahko zaupamo v nadaljnjo dejavnost madžarskih delavcev na tem področju.
V Budimpešti, decembra 1974
Istvän   Fried Budimpešta
(Prevedel J.   F t i č a r)