Olepšaj se, Ljubljana! (Risal M. Jama.)
Triglav.
(Zložil F. S. Fin^gar.) (Konec.)
P
J-   OS
iglej,  poglej  može, Ki  se  vrste Počasi s  strme gore Ob  prvem  svitu zore!
XII. Pogrebci.
Le glej,  le glej  može Bolno  srce! Zastonj gojiš veselje! Zastonj  so tvoje želje!
Na licih se pozna Ti sled solza! Ker noč si prebedela, Vso  noč bridko  trpela.
Li meniš,  da nazaj Se vrne kdaj, Po  kterem  koprnelo Ti je srce veselo?
Premenil se  bo  up Ti v grenki strup! Potre ti  lepo  lice, Zažge na svetu vice!
Prišli   možje so k  Rupnikovi  koči, Na tla so položili težko breme, Obrisali si s  čela vroči  pot. Iz  koče Miha jih je šel pozdravit In  voščit dobro jutro  zgodnjim  gostom. „Od  kod in  kam je pot,  prijatelji? Bremena težka nosite s seboj?" „„ Bremena težka,  da nas Bog obvaruj!"" „Prijatelji,  skrivnostno govorite." „ »Nesreča vselej se pove   skrivnostno!"" „Kako? Nesrečo ste prinesli k nam? Nesrečo  nosite zavito  v  rjuhi?" „„Poglej!"" — In mož odgrne mrtvo truplo.
Za glavo se prijel je stari Miha In glas  zagnal je tak,  da jok ni  bil, Ne smeh ¦—- le žalosti izraz  nezmeren. Tedaj  še Mina prihiti  pogledat — Pogled potrdi njeno grozno slutnjo  — Pred njo  mrtev je ležal lepi Otmar.
.Dom in svet"   i8q6, št. 22.
Možje spet dvignejo  usodno  breme, Molče je nesejo  ob   bistri  vodi. Vse tiho  pri  mrtvaškem je  sprevodu: Ni  križa,  da bi nesli ga pred  truplom, Ni luči,  da svetila  bi mu  h grobu, Zvonovi tožne pesmi ne pojo, Nikdo  ne joka solze po  mrliču. Le žvenk  derez zveni mu   za pogrebom, Le ptičje grlo  poje  smrtno pesem, Le Bistrica solzice hladne joka  — Obvaruj  dobri Bog nas take smrti!
Molče je takrat Miha gnal na pašo, Molčeča stala je pri ognju  Mina. Bolest,  ki v srcu  mladem jo je pekla, Gorela bolj  je  kakor žarki plamen; Beseda nepremišljena prišla V spomin je takrat deklici nesrečni, Beseda, ki ušla ji je iz ust, Pregnala lovca —  njeno srečo  ž  njim. Kesanje grenko ji  prevzame dušo:
43