Gregor Pobežin Dihotomija človeškega in živalskega: Salustij in (nekateri) njegovi zgledi V začetku Salustijevega dela De Catilinae coniuratione (C. 1.1) beremo za zgo- dovinopisno monografijo razmeroma nenavaden uvod, ki v celoti predstavlja več kot desetino celotne pripovedi: Vsi ljudje, ki se trudijo, da bi se povzpeli nad ostala bitja, bi si morali na vso moč prizadevati, da ne bi življenja premerili molče kakor ovce, ki jih je nara- va ustvarila sklonjene k tlom in pokorne zgolj svojemu trebuhu ... Glede na dokazljive konvencije zgodovinopisnega žanra dramatično dru- gačni uvod smiselno napoveduje tudi drugačno obravnavo historične snovi – žanrsko novost, tj. monografijo kot formo raziskovanja in podajanja histo- rične snovi, ki kaže zavesten odklon od dotedanje historiografske tradicije; v tem oziru je Salustij kot literarni zgodovinopisni ustvarjalec vstopil v pra- zen prostor,1 v katerem ga ni mogla omejevati nobena tradicija in v katerem je lahko vzpostavil svoje smernice delovanja, predvsem pa povsem novo hi- storiografsko instanco, nov tip historiografske persone.2 Izbira nove historio- grafske forme je pomenila tudi popolnoma drugačna teoretična izhodišča: v primeru monografije ne gre več toliko za pravo resnico kot za globljo resnico.3 Salustij je sicer sprejel monografski zgodovinopisni izraz, vendar je pri tem oblikoval lasten stil, lastno zgodovinopisno avtoriteto. Z izbiro vsebinsko za- okroženega, kronološko omejenega predmeta pripovedi se je odmaknil od kroniške analistične tradicije, ki je mestoma pridobivala fabulistični značaj. Zgoraj citirane uvodne besede v prologu ustvarjajo vtis, da ima bralec opraviti z besedilom prej filozofske kot pa zgodovinopisne narave, toda vloga 1 Desmouliez, »Cicéron et l'ambition littéraire de Salluste«, 26–27. 2 Marincola, Authority and Tradition, 78. 3 Lefèvre, »Argumentation und Struktur«, 256. 106 Gregor Pobežin prologa seže dosti dlje od navideznega filozofskega napenjanja – pripovedo- valcu ne gre zgolj za to, da bi bralec postal benevolens, attentus atque docilis (Cic. Inv. 1, 20). Zgodovinsko besedilo ima namreč pri bralcu status pripovedi o resničnem oz. o tem, kar se je dejansko zgodilo; le bralčev vtis, da v zgodo- vinski pripovedi spoznava neko dejansko stvarnost iz preteklosti, zgodovino oz. zgodovinsko delo loči od fikcije,4 vendar pa so pripovedne tehnike tiste, ki tudi zgodovinopisno pripoved uvrščajo v zelo podoben literarni žanr. Bral- čev vtis, da bere oz. sprejema pripoved o nečem, kar se je v resnici zgodilo, je dejansko v celoti odvisen od intencij, ki jih (navadno v uvodnem poglavju5) izrazi pripovedovalec. Prolog 1.1–4.5, ki morda res zveni bolj kot retorična vaja v izrabljanju kon- vencionalnih toposov kot pa »pravi« uvod,6 je bil zaradi svoje navidezne ne- povezanosti s pripovednim korpusom deležen kritike malodane od vsega za- četka; Kvintilijan ga je komentiral z besedami (Inst. 3, 8, 9), da Salustijevi pro- logi niso zadostno povezani z zgodovinsko materijo preostalega dela: Quos secutus videlicet C. Sallustius in bello Iugurthino et Catilinae nihil ad historiam pertinentibus principiis orsus est. Zdi se, da se je ravno po njih zgledoval Salustij v Jugurtinski vojni in Katili- novi zaroti, s tem pa se je oddaljil od načel zgodovinopisja ...7 Ob tej Kvintilijanovi trditvi, ki jo moramo razumeti predvsem kot izraz literarnega kriticizma,8 da jih je namreč v idiomatskem smislu sestavil v ne- primernem formatu, moramo priti do ugotovitve, da je prolog napisan v obliki akademskega diskurza, ki je smiselno bližje antitetičnemu filozofskemu trak- tatu kot pa pravemu zgodovinskemu uvodu, kakršnega bi pričakovali glede na zgodovinsko izkušnjo (prim. Tukidid, Polibij).9 V povezavi z vprašanjem o vlogi ali vrednosti te filozofske kakovosti se nujno odpre tudi vprašanje, kako te ideje funkcionirajo v povezavi s historično materijo v nadaljnji pripovedi. Zato je popolnoma zgrešena misel, da sta oba prologa zgolj pojasnilo o izbi- ri historičnega gradiva,10 ali da gre celo zgolj za zbirko topov, ki za samo delo nimajo nobenega pravega pomena, saj zlasti antiteze med koncepti etične na- rave, kot so luxuria, avaritia, superbia ipd. v Salustijevem času niso bile nič novega.11 To seveda drži, vendar iz tega ne moremo izpeljati sklepa, da njegovi prologi zaradi tega nimajo prave teže za celotno strukturo njegovih del. Enako 4 Rood, Thucydides: Narrative and Explanation, 9; Carrier, »On Narratology«, 32. 5 Tako npr. Thuc. 1.22; Tac., Ann. 1.1. 6 Tako denimo Leeman, Aufbau und Absicht, in Laistner, The Greater Roman Historians. 7 Prevod vseh izvirnih odlomkov je za potrebe tega članka pripravil avtor. 8 Tiffou, Essai sur la pensee morale, 18. 9 Vendar pa ne pri vseh grških zgodovinopiscih – prim. Ksenofontovo Grško zgodovino in njen nadvse nenavadni uvod – ki to sploh ni. 10 Prim. Leeman, »Sallust's Prologe«. 11 Laistner, Greater Roman Historians, 171. 107Dihotomija človeškega in živalskega nemogoča je misel, da bi Salustij svoj prolog sestavil po literarnih zapovedih svojega časa,12 kljub temu da je, denimo, Ciceron morda ravnal drugače.13 Osrednji moment prologa je, kakor se izkaže, pojem virtus kot nadre- dni pojem in vse njene pozitivne manifestacije ter njej nasprotni negativni koncepti,14 ki so za oblikovanje specifičnega in za funkcijo prologa tako nuj- nega ideološkega okvira eden ključnih vzvodov, je v poglavju 1.1–1.4 bralcu predstavljen kot osrednji motiv: Omnis homines, qui sese student praestare ceteris animalibus, summa ope niti decet, ne vitam silentio transeant veluti pecora, quae natura prona atque ventri oboedientia finxit. Sed nostra omnis vis in animo et corpore sita est: animi imperio, corporis servitio magis utimur; alterum nobis cum dis, alte- rum cum beluis commune est. Quo mihi rectius videtur ingeni quam viri- um opibus gloriam quaerere et, quoniam vita ipsa, qua fruimur, brevis est, memoriam nostri quam maxume longam efficere. Nam divitiarum et for- mae gloria fluxa atque fragilis est, virtus clara aeternaque habetur. Vsi ljudje, ki se trudijo povzpeti se nad ostala bitja, bi si morali na vso moč prizadevati, da ne bi življenja premerili molče kakor ovce, ki jih je nara- va ustvarila sklonjene k tlom in pokorne zgolj svojemu trebuhu. Vsa naša ustvarjalna moč je v telesu in duhu. Duha imamo, da ukazuje, telo pa, da sledi; v prvem smo podobni bogovom, drugo nam je skupno z živalmi. Zato se mi zdi pravilneje, da si za slavo prizadevamo z duhovnimi in ne toliko s telesnimi sposobnostmi; in ker je življenje, ki nam je dano, kratko, moramo doseči, da bo spomin na nas kar se da dolgotrajen. Slava bogastva in lepote je namreč nestanovitna in krhka, slava kreposti pa sijoča in večna. Odlomek je utemeljen na ključnih etičnih kategorijah, ki so urejene v vr- sti urejenih antitetičnih parov; homines – animalia (1.1); animi imperium – corporis servitium (1.2); di – beluae (1.2); ingenium – vires (1.3); vita … brevis – memoria … maxume longa (1.4); divitiarum et formae gloria fluxa atque fra- gilis – virtus clara aeternaque (1.4), vis corporis – virtus animi (1.5). Struktura je skrbno premišljena: prva dva antitetična para si sledita od splošnega h konkretnemu in pozitivnega k negativnemu, druga dva pa v obratnem vrstnem redu od konkretnega k splošnemu in negativnega k po- zitivnemu; vse skupaj tvori učinkovit Ringkomposition, v katerem velja izpo- staviti zelo smiselno izbiro izrazov animal, pecus, belua v 1.1–1.2, ki izkazuje 12 Cic., Att. 16.6: »Pošiljam ti knjigo o slavi – v njej pa je isti predgovor kot v tretji knjigi Akademik. Do tega je prišlo pač tako, da imam knjigo predgovorov, iz katere navadno kaj izberem, ko se lotim kakega novega spisa ...«. 13 Cic., Inv. 1.20: »Uvod je nagovor, ki bralčevo zavest ustrezno pripravi na nadaljnjo pripoved; namen predgovora je uresničen, če pri bralcu doseže dobrohotnost, pozornost in vodljivost. Potemtakem se mora tisti, ki hoče uvodoma dobro predstaviti predmet svoje pripovedi, pred tem dodobra seznaniti z naravo predmeta razprave.« 14 Earl, »Prologue Form«, 5–17; Usher, »Sallust, the Censor«, 572; Tiffou, Essai sur la pensee morale, 353–413. 108 Gregor Pobežin razumevanje psihološke dimenzije teh izrazov in ki obenem ustvarja primer- no okolje za izjemno subtilno rabo izraza silentium v 1.1, v katerem je zajeta bistvena razlika med človekom in živaljo – ali med aktivnim človekom in člo- vekom, ki je v svoji pasivnosti podoben živali. Človek (omnes homines) je bitje (animal) prav kakor vsa druga bitja (ce- teris animalibus); od drugih bitij ga razlikuje prizadevanje, da bi jih presegel (qui sese student praestare). Preseči jih more samo s pravilnim delovanjem, kakor je pojasnjeno v summa ope niti decet, ne vitam silentio transeant, s či- mer je jasneje opredeljen nevtralno rabljeni izraz studere. Ključni moment rabe izraza pecora oz. primerjave med homines in pecora je izraz silentium – v odlomku ne vitam silentio transeant veluti pecora; v pasivnem smislu izraz silentium predstavlja nasprotje izrazoma gloria in memoria kot osrednjemu momentu prvega poglavja – torej nedelovanje, katerega posledica je, da člo- vek ne doseže gloria in memoria: kdor je nedejaven – non studet –, ne doseže slave in trajnega spomina – non quaerit gloriam neque memoriam maxumam efficit –, zato se o njem ne govori – siletur de eo. Če torej izraz animalia zaje- ma tudi ljudi, izraz pecora posebej poudarja pasivnost oz. nedelovanje, za ka- terega je plačilo silentium. Izraz silentium smemo razumeti tudi v aktivnem smislu,15 torej v pomenu, da človek ne sme ostajati nem – da torej mora govo- riti oz. izkoristiti dar govora, ki ga razlikuje od ostalih bitij. Vsekakor gre za pogost topos, da je prav dar govora tisti, ki človeka loči od drugih bitij, kate- rega jasno vzporednico najdemo pri Izokratu (τοῦτο μόνον ἐξ ἁπάντων τῶν ζῴων ἴδιον ἔφυμεν ἔχοντες)16 ali pri Ciceronu: hoc uno praestamus vel maxime feris, quod colloquimur inter nos et expri- mere dicendo sensa possumus … (De orat. 1, 32) Prav v tem se daleč najbolj razlikujemo od zveri – da namreč med seboj go- vorimo in moremo z govorico izražati svoje misli. Izraz ne vitam silentio transeant v prologu Katilinove zarote in pa izraz dicendo sensa exprimere pri Ciceronu imata torej pomembno dodatno di- menzijo – razumeti ju moramo namreč zlasti v smislu javnega življenja: člo- vek se mora z darom govora udejstvovati predvsem na forumu, tj. v javnem življenju – oziroma v dejavnosti, ki je primerna za bonum otium: Igitur ubi animus ex multis miseriis atque periculis requievit […] non fuit consilium socordia atque desidia bonum otium conterere neque vero agrum colundo aut venando servilibus officiis, intentum aetatem agere; sed […] eo- dem regressus statui res gestas populi Romani carptim […] perscribere … (C. 4.1-2) 15 Woodman, »A Note on Sallust, Catilina 1,1«. 16 Paneg. 48; gl. citat v celoti spodaj. 109Dihotomija človeškega in živalskega Ko se je torej moja duša izvila iz vseh preizkušenj ter pasti […], sem se od- ločil, da svojega časa ne bom tratil v brezbrižni lenobi, pa tudi z lovom in poljedelstvom, tema hlapčevskima opraviloma, se nisem mislil kratkočasi- ti; ne […] , sklenil sem se vrniti k podvigu […] pisati zgodovino rimskega ljudstva … Argument v odlomku ne vitam silentio transeant veluti pecora je torej dvojne narave; gre za osrednji moment primerjave med homines ter cetera animalia, katere kontrastivni element je opozicija pojmov silentium (v pasiv- nem smislu) in gloria ter memoria quam maxume longa: cetera animalia so za razliko od človeka, katerega ustvarjalna moč (omnis vis) izhaja iz virtus, ob- sojena na silentium – quia siletur de iis. Drugi pomemben element je kontrast med dejavnim življenjem in nedejavnostjo oz. neplodno dejavnostjo; za silen- tium v aktivnem smislu – homine (in foro) non loquente – v odlomku 4.1–4.3 najdemo vsebinsko dopolnilo v izrazu socordia atque desidia bonum otium conterere. Posebno pozornost moramo nameniti izrazu bonum otium kot na- sprotju tega, kar je v 4.1 imenovano servilia officia; jasno vzporednico tej ar- gumentaciji najdemo pri Katonu, v uvodni misli v delu Origines, namreč otii non minus quam negotii rationem exstare oportere.17 Pri konstrukciji tega odlomka Salustiju ni manjkalo ustreznih zgledov, od katerih moramo v tem obsegu nujno navesti zgolj nekaj najbolj očitnih primerjav; motiv »merjenja poti« skozi življenje (ne vitam silentio transeant) je primerljiv že z dobro znano Prodikovo zgodbo o Herkulu na razpotju pri Ksenofontu (Xen. Mem. 2,1,21): τὴν δι' ἀρετῆς ὁδὸν τρέψονται ἐπὶ τὸν βίον … Podobnost izraza ne vitam silentio transeant sicer ni v negotovosti, katero pot izbrati, pač pa je izpostavljeno brezciljno tavanje, kakor vidimo v vzporedni- ci s Platonom, ki jo citiramo v nadaljevanju.18 Pri tem moramo posvariti pred morebitnim vtisom, ki se bo morda nujno ponujal ob spodaj navedenih cita- tih, in sicer, da se je Salustij zgledoval zgolj po grških avtorjih; v resnici Sa- lustiju ni manjkalo navdiha iz dotedanje rimske tradicije, ki je na žalost sicer težko določljiva, vendar ne zanemarljiva.19 Precejšnje razlike v izsledkih, ki 17 Cic., Pro Plan. 66. 18 Tako v Bellum Catilinae kot tudi v Bellum Iugurthinum se Salustij večkrat sklicuje na Plato- na; Salustijev »platonizem« (prim. Alfonsi, »Postilla sallustiana«, 506) je morda najočitnejši v sklicevanju na Platonovo sedmo pismo (323d–352a). O številnih jasnih vzporednicah s Platono- vimi mislimi v različnih delih (mdr. Rep. 586a, Phaed. 80a) gl. Egermann, Die Proömien zu den Werken des Sallust; Pantzerhielm-Thomas, »The Prologues of Sallust«. Vprašanje je, kako so Pla- tonove ideje prišle do Salustija: posredno ali neposredno; možno je, da Platonove misli do Sa- lustija niso prodrle izolirane, temveč kvečjemu podprte z močnim vplivom stoiške filozofije (gl. Bolaffi, »I proemi delle monografie di Sallustio«), čeprav si je težko misliti, da Salustij ne bi bil vsaj osnovno filozofsko izobražen (Syme, Sallust, 54); s tem se nam kot pomemben možni vir kaže Pozejdonij (o vplivu stoiške filozofije na Salustija gl. predvsem Schur, Sallust als Historiker, 1934). Zagotovo lahko pristanemo na trditev, da se v Salustijevih prologih zrcali tudi stoiška filo- zofija, vendar se znova postavlja vprašanje, v kakšni obliki je Salustij te ideje povzemal – nep- osredno ali presejane skozi dela drugih avtorjev. Težava pri lociranju odmevov stoiške filozofije pri Salustiju je v tem, da moramo njegove misli pogosto rekonstruirati pri drugih avtorjih. 19 Syme, Sallust, 242. 110 Gregor Pobežin bistveno zaznamujejo celotno razpravo o Salustijevih morebitnih virih, nas navezujejo na sklep, da moramo biti do kontrastivne metode, ki omogoča tako različne zaključke, nezaupljivi20 in da velja vplive različnih – grških in rimskih – avtorjev upoštevati kot odmeve v Salustijevem delu, ne pa nujno kot primarne vire. Zlasti Salustijeva obravnava vsebinsko težko opredeljive virtus nas sili, da poiščemo redke oprijemljive točke med rimskimi avtorji pred Salustijem, na podlagi katerih lahko definiramo rimski – in specifično drugačni Salustijev pogled na virtus,21 k čemur se bomo vrnili še v nadaljevanju. Ideja o človekovih prednostih pred živalmi je jasno izražena pri Kseno- fontu v naslednjem odlomku (Mem. 1, 4, 14), ki je za Salustijevo argumentaci- jo, kot bomo pokazali v nadaljevanju, bistvenega pomena: οὐ γὰρ πάνυ σοι κατάδηλον ὅτι παρὰ τἆλλα ζῷα ὥσπερ θεοὶ ἄνθρωποι βιοτεύουσι, φύσει καὶ τῷ σώματι καὶ τῇ ψυχῇ κρατιστεύοντες; οὔτε γὰρ βοὸς ἂν ἔχων σῶμα, ἀνθρώπου δὲ γνώμην ἐδύνατ᾽ ἂν πράττειν ἃ ἐβούλετο, οὔθ᾽ ὅσα χεῖρας ἔχει, ἄφρονα δ᾽ ἐστί, πλέον οὐδὲν ἔχει. σὺ δ᾽ ἀμφοτέρων τῶν πλείστου ἀξίων τετυχηκὼς οὐκ οἴει σοῦ θεοὺς ἐπιμελεῖσθαι; ἀλλ̓ ὅταν τί ποιήσωσι, νομιεῖς αὐτοὺς σοῦ φροντίζειν; Se ti mar ne zdi očitno, da ljudje v primerjavi z drugimi živimi bitji živi- jo kakor bogovi, saj jih prekašajo po naravi, po telesnih značilnostih in po umskih sposobnostih? Nekdo z volovskim telesom, pa človeško pametjo ne bi mogel narediti vsega, kar želi; podobno tudi bitja z rokami, a brez pame- ti, niso nič na boljšem. In ti, ki imaš to srečo, da imaš obe ti neprecenljivi stvari, misliš, da bogovom ni mar? Kdaj boš verjel, da skrbijo zate, kaj naj še storijo? Topos o tlaki, ki jo posameznik dela »trebuhu, spancu in nasladam« (ven- tri oboedientia), se pri Ksenofontu pojavi le nekoliko dlje v nadaljevanju: τοῦ δὲ μὴ δουλεύειν γαστρὶ μηδ᾽ ὕπνῳ καὶ λαγνείᾳ οἴει τι ἄλλο αἰτιώτερον εἶναι ... καὶ μὴν τοῦτό γε οἶσθα, ὅτι οἱ μὲν οἰόμενοι μηδὲν εὖ πράττειν οὐκ εὐφραίνονται, οἱ δὲ ἡγούμενοι καλῶς προχωρεῖν ἑαυτοῖς ἢ γεωργίαν ἢ ναυκληρίαν ἢ ἄλλ̓ ὅ τι ἂν τυγχάνωσιν ἐργαζόμενοι ὡς εὖ πράττοντες εὐφραίνονται. (Mem. 1, 6, 8) Mar kdo misli, da obstaja boljši razlog za to, da ne bi bil suženj trebuhu, spancu in nasladam ... In prav gotovo veš, da tisti, ki so mnenja, da jim nič ne gre od rok, niso srečni, tisti pa, ki menijo, da so uspešni bodisi v polje- delstvu bodisi v plovbi bodisi v kateri koli že dejavnosti, so zadovoljni, da jim gre dobro. 20 La Penna, Sallustio e la rivoluzione Romana, 36. 21 O pomenih koncepta virtus vse od starejše rimske dobe in primerjavi z gr. konceptom ἀρετή prim. McDonnell, Roman Manliness.. 111Dihotomija človeškega in živalskega Še posebej v Salustijevi argumentaciji izstopa izraz silentium, o katerem bomo več spregovorili še v nadaljevanju. Govorica kot nasprotje molka na- stopa pri Izokratu v govoru Panegirik (Isoc. 4, 48): τοῦτο μόνον ἐξ ἁπάντων τῶν ζῴων ἴδιον ἔφυμεν ἔχοντες … Precej jasneje se topos izriše v naslednjem odlomku, v katerem se, mimogrede, skriva tudi kritika; odlomek je za ideo- loški okvir, ki ga gradi Salustij, malodane osrednjega pomena, čemur bomo več pozornosti posvetili v nadaljevanju: ὃ (sc. λόγος) πάντων τῶν ἐνόντων ἐν τῇ τῶν ἀνθρώπων φύσει πλείστων ἀγαθῶν αἴτιόν ἐστι. τοῖς μὲν γὰρ ἄλλοις οἷς ἔχομεν οὐδὲν τῶν ἄλλων ζῴων διαφέρομεν, ἀλλὰ πολλῶν καὶ τῷ τάχει καὶ τῇ ῥώμῃ καὶ ταῖς ἄλλαις εὐπορίαις καταδεέστεροι τυγχάνομεν ὄντες· (Isoc. 3, 5) (govor) je od vsega, kar je človeku v naravi, vir najštevilnejših koristi. V vsem ostalem, kar premoremo, se namreč prav nič ne razlikujemo od osta- lih bitij, pač pa za številnimi celo zaostajamo – bodisi v hitrosti bodisi v te- lesni moči bodisi v drugih zmogljivostih … Tudi za rabo besedne zveze veluti pecora najdemo otipljivo podlago v sta- rejših zgledih. Pri Platonu tako naletimo na sledeči razmislek: οἱ ἄρα φρονήσεως καὶ ἀρετῆς ἄπειροι, εὐωχίαις δὲ καὶ τοῖς τοιούτοις ἀεὶ συνόντες, κάτω, ὡς ἔοικεν, καὶ μέχρι πάλιν πρὸς τὸ μεταξὺ φέρονταί τε καὶ ταύτῃ πλανῶνται διὰ βίου, …, ἀλλὰ βοσκημάτων δίκην κάτω ἀεὶ βλέποντες καὶ κεκυφότες εἰς γῆν καὶ εἰς τραπέζας βόσκονται χορταζόμενοι καὶ ὀχεύοντες. (Rep. 586a) Tisti, ki ne poznajo modrosti in ne vedo za krepost in ki jim je le do zabav in kar je še takega, padejo, kot se zdi, proti dnu, pa se spet vzpnejo proti sre- di in tako tavajo skozi življenje ... kakor ovce imajo pogled vseskozi uper- jen navzdol, sklonjeni so k tlom – in nad mizo, kjer se pasejo in mislijo le na krmo in parjenje. Citirani odlomki in njihova primerjava s Salustijevim besedilom omogočajo razmeroma trden sklep, da se Salustij v svojem prologu ni zgledoval po zgolj enem viru (in tudi ne po samo eni vrsti »literarnega žanra«), pač pa je ideje, ki so ustrezale njegovemu namenu, zbral pri več različnih piscih in torej črpal iz tradicije dotedanje etične teorije. Pri tem velja opozoriti na ugotovitev, da so bile ideje, ki jih je Salustij izkazal v svojem delu, v njegovem času močno razširjene in jih je mogoče najti tudi pri drugih avtorjih, kar lahko med drugim opazimo tudi pri Ciceronu.22 Delno torej lahko celo pritrdimo mnenju, da so bile ideje grških avtorjev, ki jih je Salustij tako ali drugače uporabil, splošno razširjeni topoi, ki bi 22 Pöschl, »Zum Anfang von Sallusts Catilina«, 259. 112 Gregor Pobežin si jih lahko za potrebe svojega dela prisvojil kateri koli govornik ali filo- zof.23 Vsebinsko sorodne ideje, ki jih je »našel« pri svojih virih, je Salustij zdru- žil v ideološki konglomerat, prirejen rimskemu miselnemu okolju, predvsem pa njegovemu vsebinskemu cilju.24 Za ta cilj je nadvse pomembno Salustijevo izpostavljanje ključnih konceptov, na katerih gradi svojo argumentacijo: in- geni opes, virtus animi. Na te koncepte tudi navezuje za posameznika najpo- membnejšo nagrado, in sicer gloria – torej tisto vrednoto, ki jo tesno povezuje z neminljivim spominom kot malodane prispodobo nesmrtne duše,25 čemur je dal poseben pomen (C. 1, 3: Quo mihi rectius videtur ingeni quam virium opibus gloriam quaerere … memoriam nostri quam maxume longam effice- re), saj ga obravnava kot rezultat tistih človekovih prizadevanj, ki so najbolj oddaljena od zmožnosti drugih bitij (prim. Isoc. 3, 5), to pa je njegova zmo- žnost artikulacije misli (λόγος) – ingeni opes. Tako dobi misel ne vitam silen- tio transeant sicuti pecora iz 1.1 svoj odmev v trditvi eorum ego vitam morte- mque iuxta aestumo, quoniam de utraque siletur v 2.8; za to argumentacijo je najpomembnejša trditev pričujočega odlomka v C. 2.9 verum enim vero is demum mihi vivere atque frui anima videtur, qui aliquo negotio intentus pra- eclari facinoris aut artis bonae famam quaerit, ki ga v celoti navajamo v na- daljevanju. Te ideje brez dvoma prispevajo k specifičnemu okolju, ki ga je Salustij ustvaril za lastno konstrukcijo temeljnega koncepta, namreč virtus, ki v ključnih odlomkih bistveno zaznamuje strukturo celotne Katilinove zarote, poleg tega pa ji lahko v enaki obliki sledimo še v kasnejšem delu Jugurtinska vojna. Pri Eniju, denimo, najdemo misel melius est virturte ius: nam saepe virtutem mali nanciscuntur,26 ki omogoča domnevo, da – če že ne gre za bolj ali manj posrečen prevedek grškega izraza ἀρετή – gre za enačenje virtus z grškim izrazom ἀνδρεῖα, torej s pogumom. Pri Plavtu (Asin. 558) najdemo hudomušno misel, ko virtus opredeljuje kot quae domi duellique male feci- sti, kar seveda dopušča jasno (nasprotno) definicijo, da gre v ožjem smislu za (odlična) dejanja v vojni, ki krasijo posameznika – ta moment najdemo pri Katonu: Leonides Laco quidem simile apud Thermopylas fecit, propter eius uirtutes omnis Graecia gloriam atque gratiam praecipuam claritudinis inclitissimae decorauere monumentis, signis, statuis, elogiis, historiis aliisque rebus; gra- tissimum id eius factum habuere. (Gell. 3.7 – Cat., Orig. fr. 83) Nekaj podobnega je storil Lakonec Leonid pri Termopilah; zaradi njegove kreposti mu je vsa Grčija izkazala izjemno čast in slavo s spomeniki, upo- 23 Laistner, Greater Roman Historians, 52. 24 Paladini, Sallustio, 60. 25 Tiffou, Essai sur la pensee morale, 82. 26 Hectoris lytra 155–56 (citirano po: McDonnell, Roman Manliness, 6). 113Dihotomija človeškega in živalskega dobitvami, spominskimi ploščami, hvalnicami, zgodovinskimi spisi in dru- gim; da, tako so mu bili hvaležni. Tudi tu nam ne more uiti povsem jasna asociacija kategorij virtus in glo- ria (… propter eius uirtutes omnis Graecia gloriam atque gratiam … decoraue- re monumentis …), ki je opazna tudi v Salustijevem prologu: Quo mihi rectius videtur ingeni quam virium opibus gloriam quaerere … (C. 1.3) Temu se zelo jasno približa tudi Salustij, ki v svojem prologu v Katilinovi zaroti postavlja vprašanje Sed diu magnum inter mortalis certamen fuit vine corporis an vir- tute animi res militaris magis procederet (C. 1.5). Vse to torej omogoča sklep, da Salustijeve etične kategorije niso zgolj kalk vrednot iz grških virov, temveč je v svojem prologu odprl prostor za razvoj la- stnega, povsem otipljivega koncepta virtus na osnovi starega aristokratskega ideala, ta koncept pa je pot do vrednot, kot sta gloria in memoria. Toda Katilina (in Jugurta) se kot protagonist Salustijevega besedila izka- že kot potencial za virtus prav v kontekstu uveljavljenih konvencij – v lastno virtus tudi trdno verjame, kakor daje sklepati njegovo vprašanje, namenje- no sozarotnikom: Nonne emori per virtutem praestat quam vitam miseram atque inhonestam, ubi alienae superbiae ludibrio fueris, per dedecus amitte- re? (C. 20.9)27 Toda kakšno virtus? V duhu Enijeve ugotovitve saepe virtutem mali nan- ciscuntur in pa Katonove kvalifikacije virtus kot zbira lastnosti, ki pridejo do izraza v vojni, se izkažeta tudi Katilina in Jugurta: L. Catilina, nobili genere natus, fuit magna vi et animi et corporis, sed inge- nio malo pravoque. Huic ab adulescentia bella intestina, caedes, rapinae, di- scordia civilis grata fuere ibique iuventutem suam exercuit. Corpus patiens inediae, algoris, vigiliae supra quam cuiquam credibile est. (C. 5.1–5.4) »Lukij Katilina, mož plemenitega rodu, je bil silno telesno močan in trdnega značaja, a duhovno nizkoten in pokvarjen. Vse od rane mladosti je užival v notranjih razprtijah, moriji, ropanju, razdoru med meščani in ob vsem tem je potratil svoja mlada leta. Njegovo telo je prav neverjetno dobro prenašalo lakoto, mraz in pomanjkanje spanja.« Qui ubi primum adolevit, pollens viribus, decora facie, sed multo maxu- me ingenio validus, non se luxu neque inertiae conrumpendum dedit, sed, uti mos gentis illius est, equitare, iaculari; cursu cum aequalibus certare et, quom omnis gloria anteiret, omnibus tamen carus esse; ad hoc pleraque tempora in venando agere, leonem atque alias feras primus aut in primis fe- rire: plurumum facere, minumum ipse de se loqui. (Iug. 6.1–3) 27 Prav tak moment tudi v Hist. 1.55.15: Estne viris reliqui aliud quam solvere iniuriam aut mori per virtutem? 114 Gregor Pobežin Ko je Jugurtha, telesno močan in lepe zunanjosti, predvsem pa bister, od- rastel, se ni dal pokvariti razkošju in brezdelju, temveč se je po šegah svoje dežele posvetil ježi, metanju kopja, tekmoval je s sovrstniki v teku; in dasi- ravno je njegov sloves zasenčil vse ostale, je bil vendar vsem pri srcu. Precej časa je preživel tudi na lovu, vedno prvi ali med prvimi, ki so se pognali nad leva in druge zveri. Delal je ogromno, govoril o sebi le malo. Katilina kot siceršnje poosebljenje propadajoče morale ostane zvest sta- remu (izkrivljenemu) arhetipu virtus vse do zadnjega. V svojih zadnjih bese- dah cavete inulti animam amittatis, neu capti potius sicuti pecora trucidemini (58.21), ki jih nameni svoji vojski, se jasno izriše aluzija na primerjavo z drob- nico v uvodnih besedah prologa (veluti pecora). Zaradi izrazito topičnega značaja se zdijo Katilinove besede neprepričlji- ve, vendar ima njegovo sklicevanje na virtus trdno podlago v opisu spopa- da in smrti Katiline ter njegovih pristašev, ki so v tem opisu označeni ne več kot coniuratores temveč kot hostes (60.1; 60.5); virtus, o kateri govori Katilina v svojem govoru, dobi podlago v 60.3: veterani, pristinae virtutis commemo- res, comminus acriter instare ... Opis Katilinove junaške smrti v 61. poglavju – Catilina vero longe a suis inter hostium cadavera repertus est (61.4) –potrjuje njegov fizični opis iz petega poglavja (magna vi et animi et corporis). Katili- na se med spopadom bojuje cum libertis et colonis,28 tj. s svojim najtesnejšim osebnim spremstvom, ne pa z nekakšno skupino desperadosov, tako pa lahko v tem zadnjem spopadu dokaže fizične manifestacije lastne virtus – z zaupa- njem v virtus svojih vojakov pa izkazuje tudi virtus animi. S porazom zaro- tniške vojske in Katilinovo smrtjo je historični okvir pripovedi izčrpan, toda to ne ogrozi osnovnega Salustijevega namena: redefinicije virtus. Kaj si za razliko od konvencij, po katerih je lahko bil paradigma kreposti tudi posameznik, ki je bil obenem prispodoba za moralni propad, pod virtus predstavlja Salustij, se pokaže v odlomku C. 2, 7–2, 9: Quae homines arant, navigant, aedificant, virtuti omnia parent. Sed multi mortales, dediti ventri atque somno, indocti incultique vitam sicuti pere- grinantes transiere; quibus profecto contra naturam corpus voluptati, ani- ma oneri fuit. Eorum ego vitam mortemque iuxta aestumo, quoniam de utraque siletur. Verum enim vero is demum mihi vivere atque frui anima videtur, qui aliquo negotio intentus praeclari facinoris aut artis bonae fa- mam quaerit. Sed in magna copia rerum aliud alii natura iter ostendit. Vse, česar se ljudje oprimejo – or, plovba ali gradnja –, je odvisno od krepo- sti. Toda mnogi, ki jim je mar le za jed in spanec, neuki in brez omike, tava- jo skozi življenje kakor brez vsakega cilja; tem telo proti naravi služi zgolj za užitke, duh pa jim je v breme. Njih življenje se mi zdi malodane smrt, ker je zavito v molk. Zdi se mi, da prav zares živi nekdo, ki si, osredotočen na neko 28 Perl, »Sallust Cat. 59.3«, 501. 115Dihotomija človeškega in živalskega opravilo, prizadeva za slavo, ki jo prinesejo izredna dejanja ali lepe čednosti. Vendar pa v veliki množici stvari narava vsakomur kaže drugačno pot. V pričujočem odlomku je virtus kot idejno polje, v katerem naj bi bilo za- jeto človekovo delovanje, razširjeno: izbrane in v tem odlomku izpostavljene dejavnosti arare, navigare in aedificare niso takšne, da bi posamezniku nepo- sredno zagotovile gloria in memoria, vendar pa predstavljajo paradigmo ka- tere koli človekove dejavnosti (aliquod negotium), ki sicer ni ne politično de- lovanje ne vojaška spretnost (imperium), a še vedno sodi v polje virtus: Quae homines arant, navigant, aedificant, virtuti omnia parent. S tem zasukom v opredelitvi virtus v njeni praktični manifestaciji je idejno polje virtus, ki torej zajema celoten spekter človekovega delovanja, razširjeno onkraj dejavnosti, katerih neposredna posledica je gloria in memoria. Vsebinska rekapitulacija etično orientirane argumentacije odlomka C. 1.1–4.5 torej pokaže, kakšno mesto zaseda v Salustijevi ideološki shemi virtus: virtus človeka povzdiguje nad druga bitja, ta pa se kaže v njegovi kapaciteti, da namesto telesnih izkoristi svoje duhovne zmožnosti, se pravi ingenium. Glavni predmet človekovih prizadevanj sta gloria in memoria, nasprotji naj- bolj negativnega fenomena silentium. Virtus animi je glavna vrednota v iz- rednem stanju – tako kažejo historični primeri –, vendar je mir tisto kritično polje, na katerem je glavni preizkus posameznikovega delovanja. Kako se v ta ideološki okvir, v katerem virtus figurira kot temeljni mo- ment, vklaplja binarna opozicija človeka in živali? Logiko Salustijevega izva- janja lahko s pomočjo teh citiranih odlomkov rekonstruiramo nekako takole: če je človek bitje kakor vsa druga bitja (omnis homines, qui student sese pra- estare ceteris animalibus …), ga od ovc (pecora) in zveri (beluae) ne loči nič drugega kot njegova duhovna zmožnost (nostra omnis vis in animo et corpore sita est: animi imperio, corporis servitio magis utimur; alterum nobis cum dis, alterum cum beluis commune est), le-to pa pooseblja ena zares edinstvena da- nost: sposobnost govora, ki je v ostrem nasprotju z molkom (ne vitam silentio transeant). Govor, pravi Izokrat, je edino, v čemer se človek odlikuje pred ži- valmi, ki so lahko močnejše, hitrejše itd. – v vsem ostalem človek pravzaprav zaostaja. V izjemnih telesnih danostih se človek, naj velja za še takšno utele- šenje določenih podpomenk virtus (magna vis … corporis), živalim zgolj pri- bliža, toda nikoli ne bo močnejši, hitrejši, vzdržljivejši. Le v enem jih resnično lahko preseže: v arare, navigare, aedificare. Ta svet je živalim nedosegljiv, tudi za človeka pa je predmet virtus. Za to redefinicijo kreposti so bili, kakor smo pokazali, grški fontes ključ- nega pomena: če je želel Salustij sploh izpeljati sporočilo svojega pripovedne- ga okvirja, je moral sestaviti povsem novo pripovedno matrico tako v formal- nem kot tudi ideološkem smislu – torej takšno, po kateri bi lahko pokazal, da Katilina (ali Jugurta) v nobenem pogledu ne bi mogel veljati za zgled virtus. Zdi se, kakor da se Salustij hote upira ideji, da je krepost (ἀρετή, virtus) »re- 116 Gregor Pobežin zervirana« za aristokrata, medtem ko je demosu nedostopna po razredni logi- ki; besedilo si, kljub temu da Salustij ne črpa iz njega (vsaj ne očitno), zasluži več kot opombo pod črto: ἔστι δὲ πάσῃ γῇ τὸ βέλτιστον ἐναντίον τῇ δημοκρατίᾳ· ἐν γὰρ τοῖς βελτίστοις ἔνι ἀκολασία τε ὀλιγίστη καὶ ἀδικία, ἀκρίβεια δὲ πλείστη εἰς τὰ χρηστά, ἐν δὲ τῷ δήμῳ ἀμαθία τε πλείστη καὶ ἀταξία καὶ πονηρία· ἥ τε γὰρ πενία αὐτοὺς μᾶλλον ἄγει ἐπὶ τὰ αἰσχρὰ καὶ ἡ ἀπαιδευσία καὶ ἡ ἀμαθία <ἡ> δἰ ἔνδειαν χρημάτων ἐνίοις τῶν ἀνθρώπων. (Const. Ath. 1, 5) Kar je v svetu odličnega, se upira demokraciji. Med odličniki je namreč prav malo nezmernosti in krivičnosti, pač pa ogromno predanosti krepostim. Med ljudstvom pa domuje popolna nevednost, razpuščenost in malopri- dnost; pomanjkanje jih namreč sili k sramotnemu početju in ker so brez sredstev, so nekateri nevzgojeni in nevedni. Misli, da Salustij polemizira z idejami, ekspliciranimi v zgornjem odlom- ku, se sicer moramo upreti, vendar pa se njegov ideološki okvir od njih radi- kalno razlikuje – če ne drugega v razbitem ali vsaj nadgrajenem sklepalnem zaporedju pisca atenske ustave. Če je namreč ta prepričan, da med odličniki domuje krepost (ker so odlični oz. ker so premožni), med demosom pa malo- pridnost (če drugega ne, ker jih k temu silijo razredne okoliščine), gre Salustij vsaj korak dlje: malopridni so lahko tudi odličniki, tradicionalnim prepriča- njem o virtus navkljub. Salustijeva virtus je torej sicer izpeljana iz rimskega aristokratskega arhetipa, vendar je s svojimi ideološkimi dopolnitvami spe- cifična, to pa zaradi svoje vključujoče kakovosti: enako (ne)dostopna je vsem, ne le aristokratom in celo ne samo Rimljanom – pomislimo samo na primer kartažanskih bratov, ki sta se žrtvovala za domovino (Iug. 78.1–79.10). BIBLIOGR AFIJA Alfonsi, Luigi. »Postilla sallustiana: religiosissumi mortales«. Aevum 35 (1961): 506. Bolaffi, Ezio. »I proemi delle monografie di Sallustio«. Athenaeum 16 (1938): 128–57. Carrier, David. »On Narratology«. Philosophy and Literature 8, št. 1 (1984): 32–42. Desmouliez, André. »Cicéron et l'ambition littéraire de Salluste«. Latomus 37 (1978): 25– 46. Earl, Donald. »Prologue Form in Ancient Historiography«. V: Aufstieg und Niedergang der Römischen Welt 1.2 (1972): 842–56. Egermann, Franz. Die Proömien zu den Werken des Sallust. Dunaj: Hölder-Pichler-Tem- psky, 1932. Laistner, Max Ludwig W. The Greater Roman Historians. Berkeley, Los Angeles, London: University of California Press, 1977. La Penna, Antonio. Sallustio e la rivoluzione romana. Milano: Feltrinelli, 1968. Leeman, Anton D. »Sallust’s Prologe und seine Auffassung von der Historiographie. Das 117Dihotomija človeškega in živalskega Catilina Proömium«. Mnemosyne 7 (1954): 323–39. ———. Aufbau und Absicht von Sallusts Bellum Iugurthinum. Amsterdam: Noord-Hol- landsche Uitg., 1957. Lefèvre, Eckard. »Argumentation und Struktur der moralischen Geschichtsschreibung der Römer am Beispiel von Sallusts Bellum Iugurthinum«. Gymnasium 86 (1979): 249–77. Marincola, John. Authority and Tradition in Ancient Historiography. Cambridge, New York: Cambridge University Press, 2004. McDonnell, Myles A. Roman Manliness. Virtus and the Roman Republic. Cambridge, New York: Cambridge University Press, 2006. Paladini, Virgilio. Sallustio. Aspetti della figura, del pensiero, dell' arte. Milano: Giusep- pe Principato, 1948. Pantzerhielm-Thomas, Sigge. »The Prologues of Sallust«. Symbolae Osloenses 15, št. 1 (1936): 140–62. Perl, Gerhard. »Sallust Cat. 59.3 Ipse cum libertis et colonis«. Hermes 97, št. 4 (1969): 501– 502. Pöschl, Viktor. »Zum Anfang von Sallusts Catilina«. V: Walter Wimmel, ur., Forschungen zur Römischen Literatur. Festschrift zum 60. Geburtstag von Karl Büchner, 254–61. Wiesbaden: F. Steiner, 1970. Rood, Tim. Thucydides: Narrative and Explanation. Oxford, New York: Clarendon Press, 1998. Schur, Werner. Sallust als Historiker. Stuttgart: W. Kohlhammer, 1934. Syme, Roland. Sallust. Berkeley: University of California Press, 2002. Tiffou, Etienne. Essai sur la pensee morale de Salluste a la lumiere de ses prologues. Pariz: Klincksieck, 1974. Usher, Stephen. »Sallust, the Censor of a Decadent Age«. History Today 13, št. 8 (1963): 564–72. Woodman, Anthony John. »A Note on Sallust, Catilina 1,1«. Classical Quarterly 67 (1973): 310. 118 Gregor Pobežin A DICHOTOMY OF THE HUMAN AND THE BESTIAL: SALLUST AND (SOME OF) HIS MODELS Summary Sallust’s prologue in his monograph The Catilinarian Conspiracy is an un- usual one: at first glance it almost seems to be a philosophical introduction rather than a historiographic one. However, his singular opening style proves to be a well-planned strategy, revealing the author’s subtly conveyed politi- cal and philosophical Weltanschauung. In his prologue, Sallust abandons the well-established concept of the old aristocratic virtue (virtus) and forges an entirely new, neutral concept of virtue attainable to all who deserve it, basing it in the ideology developed by Greek authors such as Xenophon, Plato, Isoc- rates, and the Stoic philosophers. These fontes prove to be of the utmost im- portance for Sallust, for even though the concept of virtue was elaborated by the older Roman authors, it still left room for misinterpretation. The age-old position that excellence automatically comes with class (consider the Old Oli- garch) is thoroughly revised in Sallust: not in the sense that virtue is classless and transcendent (which would be an exaggeration) but that all men, aristo- crats too, are corruptible – and inherently devoid of virtue.