Vprašanje nadaljnje uilteljske Izobrazbe V članku »Vprašanje višje učiteljske izobrazbe« (Gl. »Učit. tovariš« od 3. X. 1935!) sem poskusil osvetliti veliki pomen primerne reforme Višje pedagoške šole, kjer bi se izobraževali sposobni učiteljj in se tako pripravIjali za razna vodilna mesta v sklopu narodnega šolstva, odnosno se usposabljali za specialne, stopnjevanih sposobnasti zahtevajočc naloge. V glavnem je hotel moj članek pokazati potrebo, da zavzamejo vsa navedena mesta, od katerih je v veliki meri odvisen podvig našega narodnega šolstva, na osnovi stroge izbire in temeljite višje strokovne priprave izključno učitelji narodnih šol. Iz umevnih razlogov bo le majhno število učiteljev deležno višje izobrazbe: vse ostalo učiteljstvo bo prej ko slej navezano na samoizobrazbo in razne tečaje. Radi velikanskega števila prizadetih učiteljskih oseb in radi življenjske važnosti nadaljnjcga izobraževanja za vsakega poedinega učitelja je bilo vprašanje nadaljnje učiteljske izobrazbe vedno v ospredju, tako v učiteljski stanovski organizaciji, kaikor pri raznih pedagoških društvih. Še najmanj se je brigala zanj prosvetna uprava, čeprav bi bila v svojem lastnem interesy v prvi vrsti poklicana za njega smotrno reševanje. Staro izkustvo nam kaže, da je človek samo toliko časa duhovno prožen, dokler se kakonkoli duhovno udejstvuje, in da okosteni, ako preneha njegov interes za duhovni svet. Zato se pravi učitelj nikoli ne neha učiti, neprestano je v sredini kulturnega življenja, zanimajoč se za vse njegove odtenke in motreč jih s pedagoškega vidika. Toda vse njegovo učenje, vse njegovo nadaljnje izobraževanje se vrši v znamenju vzgojnih potreb narodne šole, in jedro nadaljnje učiteljske izobrazbe je in mora biti študij pedagogike. Le tako je možna nadaljnja rast, od katere je spet odviscn nivo šole in razreda, v ikaterem deluje poedini učitelj. Z vedno večjim številom takih duhovno razgibanih in korenito izobraženih učiteljev, ki pa nikoli niso povsem zadovoljni z doseženimi uspehi, raste tudi ugled celotnega učiteljskega stanu, ki ga le-ta potrebuje za uspešno delo med narodom bolj, nego katerikoli drugi stan. Zavestno izpopolnjevanje samega sebe ustvarja med poedinci mogočno duhovno vez in pripravlja na kar najboljši način tisto poklicno zajedništvo, ki je z ene strani najjačji ščit proti mnogim napadom, katerim je učiteljstvo iz raznih razlogov izpostavljeno, z druge strani pa je garancija za čim boljši odnos med starejšimi in mlajšimi učiteljskimi vrstami. »Borba generacij« sicer ne more in ne sme ostati učiteljstvu prihranjena, odpadejo pa vsaj razne nevščečne oblike medsebojnega zrenja, ki jih danes marsikje opažamo. Razlogov za širokopotezno in energično izvajano nadaljnje izobraževanje učiteljstva je torej več ko dovolj, in zlasti slovensko učiteljstvo je očitovalo vsekdar hvalevredno pripravljenost za svoje izpopolnjevanje, pri katerem se ni strašilo niti občutnih žrtev. Da uspehi vseeno ne zadovoljujejo, je po mojem mnenju krivo pomanjkanje dosledno in sistematski izvedene izobraževalne akcije ter premajhno sodelovanje prosvetne uprave. Resnica je namreč, da je bilo vsaj doslej vse nadaljnje izobraževanje učiteljstva bolj ali manj plod zasebne iniciative, htkrati pa brez stalne smeri in brez notranje povezanosti. Sledeča izvajanja v zvezi s kratkim pregledom najvažnejših izobraževalnih možnosti, ki pridejo v poštev tudi za podeželskega učkelja, nam naj pokažejo, da se dajo razni nedostatki in pomanjkljivosti brez težave odpraviti ali vsaj omiliti. I. Samoizobrazba poedincev je in ostane najučinkovitejši, in hkrati najizvedljivejši način nadaljnjega izobraževanja, ker je možna tudi na najrevnejši hribovski šoli. Samoizobrazbi služi predvsem lastno izkustvo in lastno razmišljanje, ki ju dopolnjuje tiskana beseda. Izrecno pravim dopolnjuje, ker bi hotel zlasti mlajše učitelie svariti pred precenjevanjem knjižne modrosti. S to omejitvijo pa je seveda knjiga, v našem primeru predvsem pedagoška knjiga nenadomestljivo samoizobraževalno sredstvo. Žal, smo v naši ožji in prav za prav tudi v naši širši domovini dokaj revni, dasi smo sorazmerno tudi na območju pedagogike še dosti produktivni. Vse do zadnjega smo se okoriščali s tujo, osobito nemško pedagoško knjigo in revijo, zato pa še vedno podlegamo njenim prejakim vplivom, ki šele v poslednjem času nekoliko ponehavajo, deloma radi spremenjenih nemških političnih ter s tem v zvezi tudi pedagoških in šolskih razmer, delamo radi slabšega obvladanja nemščine pri najmlajši učit. generaciji. Kot majhen narod bomo seveda tudi poslej navezani na pedagoško slovstvo večjih tujih narodov, morali pa se bomo čuvati enostranske pedagoške orientacije in se naslanjati bolj na pedagogiko sorodnih nam slovanskih narodov. In mnogo bolj, kakor doslej, bomo morali skrbeti za kvalitetno in sodobno lastno pedagoško slovstvo. Večino slovenskih pedagoških knjig je izdala Slov. šol. matica, ki je s tem izza svojega obstoja izvfšila velezaslužno delo. S pridom se naš učitelj okorišča tudi s srbskohrvat. pedagoškimi deli, kjer je na razpolago osobito mnogo prevodov iz svetovne pedagoške književnosti. Ne da bi hotel poedine publikacije oceniti, moram poudariti, da vkljub tem razpoložljivim knjigam, ki si jih spričo njih nizke cene lahko nabavi vsak učitelj, manjka najbistvenejša opora uspešne pedagoške samoizobrazbe, namreč pedagoški priročnik za narodne šole. Njegovo potrebo osvetljujeta dve dejstvi: bogastvo pedagcških znanstvenih izsledkov v zadnjih desetletjih in velika razcepkanost sodobnih pedagoških nazorov. Prvo onemogoča poedincu, da bi se zares okoristil z bogastvom moderne pedagoške znanosti, ker je raztreseno v raznih, pogosto težko dostopnih knjigah in revijah, drugo pa zlasti začetnika lahko zmede. Učitelj bi rabil za svojo samoizobrazbo pripomoček, ki bi mu nudil vse bistveno, zanesljivo dognano in potrebno v kritični in objektivni obliki. Takšen pripomoček bi bil pedagoški priročnik za narodne šole, ki bi ga morala odlikovati solidna znanstvena višina, ne da b[ težil za znanstveno originalnostjo. Učitelj ga bo uporabljal, kakor uporabljajo svoje priročnike tudi vsi drugi važnejši intelcktualni poklici. Selc z njegovo pomočjo bo zares s pridom študiral težje pedagoške monografije, kritično zasledoval nove pojave v vzgojstvu in zavzemal svoje stali.šče. Pisec tega članka ima, kakor je poročal tudi že »Uč. tov.« lansko leto ob zaključku II. počitniške.ga pedagoškega tcčaja v Mariboru, natančno izdelan načrt za tak »pedagoški priročnik« ter je pridobil že lepo število odličnih sotrudnikov. Načrtoma bi se bila »Ped. centrala« ob zatonu leta 1935. obrnila do slovenskega učiteljstva z obširnim prospektom ter ga povabila k subskripciji, toda radi usodne redukcije plač je, boječ se neuspeha, svoj načrt odložila odn. ga bo poskušala izvesti kako drugače. Več avtorjev medtem že piše in pripravlja svoja dela, ki jim pa odložitev najbrž ne bo v škodo. Celotni priročnik je preračunan na približno 250 tisk. pol (4000 strani), a vsako leto bi izšlo okrog 50 tisk. pol, tako da bv bil priročnik v 5 letih na svetlem. Na kratko povedano, bo obsegal pedagoško biologijo, psihologijo in sociologijo, osnove obče pedagogike, šol. organizacijo, šol. higieno, zgodovino pedagogike ter zdravstveno in skrbstveno pedagogiko; nadalje teorijo in praikso strnjenega pouka, osnove domoznanskega pouka ter posebno didaktiko vseh učnih predmetov, ki se poučujejo v narodni šoli. Priročnik bo upošteval vse stopnje ter bo segal od otroškega vrtca tja do nadaljevalnih šol vseh vrst. Tako bo vsakemu učitelju najboljši svetovalec, h kateremu se bo lahka vedno zatekel. Za najmlajše pa bo tudi neprecenljiv pripomoček pri študiju za praktični izpit. Poleg pedagoškega priročnika je pedagoška revija najboljši izobraževalni pripomoček. Obe slovenski reviji »Popotnik« in »Slov. učitelj« nudita za naše prilike razmeroma mnogo, trpita pa pod pezo krize ter se ne moreta razmahniti, kakor bi se v boljših razmerah mogli. Nujno potrebno je, da čita slovenski učitelj tudi srbskohrvatski reviji »Napredak« in »Učitelj« ter kako češko ali tujejezično pedagoško revijo. Velike vrednosti bi bila informativna ped. revija, ki bi1 nas seznanjala z domačim in tujezemskim pedagoškim gibanjem. Kakor je slišati, pripravljajo v Beogradu nekaj podobnega. Iz umevnih razlogov si učitelj danes ne more privoščiti bogve koliko knjig, posebno ne zmore dragih tujejezičnih del. Potrebna je torej še pedagoška knjižnica, kii izposoja učiteljstvu pedagoške knjige za krajšo dobo. V naši banovini — drugod je menda še slabše — imamo samo eno takšno knjižnico v Mariboru, ki izposoja predvsem novejše pedagoške knjige vsemu včlanjenemu učiteljstvu (letna članarina 12 Din!) in sicer brezplačno. Njeno delo pa ovira ukinitev prejšnje pošilj,alne ugodnosti: že dalje časa ne sme več pošiljati knjige po pošti preko šolskih vodstev. Tudi je teritorij celotne dravske banovine preobsežen zanjo. Potrebno bi bilo ustanoviti v Ljubljani (morda kar pri SIov. šol. matici) še eno takšno knjižnico, preskrbeti obema knjižnicama zadostno gmotno podporo banovine, predvsem pa izposlovati pri ministrstvu pošte zopetno brezplačno pošiljanje pedagoških knjig preko šolsikih vodstev. Tako bi bilo vprašanje pedagoških knjižnic {>ovsem zadovoljivo urejeno. II. Učiteljske delovne zajednice so čisto neuradne, prostovoljne združitve enako mislečih in za istimi smotri stremečih poedincev. Priporočljivo je razmeroma majfono število, zato lahko večje šole brez težave same postavijo svojo delovno zajednico. Drugače pa jo tvorijo učitelji in učiteljice več šol iz istega okoliša, tako da se shajajo brez večjih težav. Smotri in sredstva učiteljske delovne zajednice so v glavnem isti kakor pri samoizobrazbi poedincev, stopnjuje pa se volja za napredkom ter samozavest in zaupanje v uspeh. Dragocene napotke za način svojega dela dobe učit. delovne zajednice v članku M. Senkoviča »Tri učiteljske generacije pa delovna šola« (Ped. zbornik Sl. šol. mat. 1. 1929.). Ceprav morajo biti učit. del. zaj. docela svobodne in neuradne, potrebujejo vendar vsestranske podpore jn mnogih pobud, tako od svoje stanoviske organizacije, kakor tudi s strani šol&ke oblasti, y prvi vrsti s strani sreskega šolskega nadzornika, ki mora biti sam sodoben pedagoški strokovnjak Njegov odnos do del. zajednic mora biti odnos tovariškega svetovalca in blagohotnega pobudnika. (Dalje prih.) Gustav Šilih.