B r a n j e. Branje se razdeluje v tri poglavitne verste ; te so: 1) ročno (mehanično) branje, 2) razunino, umoslovno flogičnoj branje, 3) lepo (deklamatorično) branje. R o č n o bere tisti, ki u r n o spoznava in pregleduje pisane in natisnjene čerke, da jih prav, čisto inrazločno izrekujo in združuje v zloge in besede. Razumno, sprevidno in umoslovno bere tisti, ki dobro razuini in občuti to, kar bere, in zavoljo tega tudi čerke, zloge, besede in stavke prav in primerno naglaša in povdarja, ter glas (ako vbira in spreminja, kakor nanasa reč, o kteri bere. Lepo ali posebej še Iepogovor.sk o bere tisti, ki se prizadeva, da bi s svojo besedo ali z govorom tudi pri poslušavcili budil občutke, ki jih ima berilo v sebi. Tako lepo brati pa ni Iahko, in je otrokom neprimerno in se tedaj še ne inore vverstovati v Ijudsko šolo. Dovolj je, da se v ljudski šoli otroci vadijo in navadijo ročno in razumno brati. V starih šolah in sini ter tje še dan danes se učenci uče !e samo ročnega branja. Učitelj bere en stavek sam, potein bero učenci eden za drugim, in učitelj ne spregovori vmes druge besede, kakor n. pr.: ,,Ti naprej ! sloj ! napak! štorkljež!" i. t. d. In učenec za učencem bere v enomernem, prav prisiIjenem žalostnem solskem glasu. Po tein vodilu se navadijo nčenci sicer urno, pa brezmiselno brati, tako, da po tem ne vedo, kaj in o čem so brali. Tako bresmiselno branje pa je oče vsega slabega branja. Naj bolje je tedaj tako branje, kjer se učenec vadi ročno in ob enem tudi razumno brati. Učenci se vadijo ročno brati, če 1) berd prav počasi, pa vendar ne tako, da bi zloge enakomerno zategovali in nekako peli. 2) Učitelj naj učence vadi, da vsako čerko, vsaki zlog in vsako besedo čisto in natanko izgovarjajo. Zraven pa je zopet treba varovati, da se učenci ne navadijo nekega prisiljenega in preglasnega vpitja pri branji. 3) Slabejši učenci naj se vadijo posanme zloge in besede prav izgovarjati, preden berd ves berilni sostavek. 4) Vsak berilni sostavek naj učenci beni tako dolgo, da ga naj več vsi prav rcčno berd. 5) Včasi je dobro, da učenci posamne stavke tudi enoglasno, t. j. v zboru bero. Pri takem vkupnem branji pa j« Ireba, da učenci zloge in besede prav povdarjajo in pri ločnicali prenehujejo i. t. d. Da se učenci vadijo razumno brati, naj učitelj 1) vselej popred sam lepo prebere to, kar potcm učenci berd. Če učitelj lepo bere, berd tudi ucenci dobro, ker pri vsem učenji je zgled perva pogoja, posebno pa pri branji. Kje bi se učenec navadil lepo brati, ko bi tega nikjer ne slišal? Ce se učenec navadi razločno brati, tudi kmali razumi to, kar bere. Dokler kdo razločno ne bere, tako dolgo ne razumi sam, pa tudi poslušavci ne tega, kar bere, in tako branje je brez koristi. 2) Kedar učitelj berilni sostavek prebere, naj vpraša učence, kdo si li upa brati tako, kakor je ravno slišal. Naj pred naj berd boljši, potem pa tudi iz med slabših učencev taki, ki imajo dobro voljo, in ki hrepene po tem, da bi se kaj nančili. Zgled vleče. 3) Učitelj naj potem dalje sega v berilno vajo; razlaga naj naj pred posamne besede, pregovore, izraze i. t. d. in sicer pri začetku prav kratko, pa jedernato, potem pa (udi bolj na tanko tako dolgo, da se ačencem vtisne v serce to, kar berejo. Berilo razlagati ni ravno tako lahko, kakor niisli niarsikleri učitelj. Kdor se za to popred skerbno ne pripravlja, gofovo pri vsi svoji učenosti in izurjenosti Ie prav malo opravi ali pa pri tem še celd več škoduje, kakor koristi. Naj bolje je, da učitelj vsako berilno vajo popred pismeno izdela in si po pomočnih knjigah poišče vse boljse točke, o kterih po tem v šoli govori. Brez priprave se zaide lahko na predolga ali pa tudi na kriva pota, s kterih težko zopet pride na pravo pot. Šolski čas je drag; treba se je varovati, da se ne zapravlja z nepotrehnim in še eeld s škodljivim razkladanjem. 4) Posebno je učitelju treba paziti, kedar učenci berejo pesnii, t. j. berilne sostavke v vezani besedi. Učenci se ne smejo navaditi, da bi zloge in posamne besede, naj si bo med versto ali na koncu verste, po ojstri meri naglaševali, temuč berejo n,ij tako, kakor bi sicer brali v nevezani besedi. 5) Učenci naj se vadijo, da sčasoma tudi sami, t. j. brez učitcljevega napeljevanja berejo, da se navadijo samostalno brati. . p.