List 80.
Odperto pismice
do visoko častitega gospoda F. Terpinca, predsednika c. k. krajnske kmetijske družbe.
Blagovolite visokočastiti gospod! od iskrenega domoljuba tukaj sprejeti očitno zahvalo za tolikanj dobrotni in previdni svet, ki ste ga v 76. listu 5,Novic" naznanili, namreč: da bi se vprihodnje pri nas več turšice sadilo. Kolikšna škoda bo zamogla vprihodnje od cele dežele odvernjena biti, če bodo hotli kmetovavci po tem Vašem svetu ravnati *).
Gotovo se jih malo med njimi nahaja, kteri bi bili dozdej sami poskušali ali terdno prerajtali, kar Vi naznanjate, namreč: da zamore tudi sam tur-šični pridelk, zlasti če se tudi ves vmesni prostor dobro porabi in fižol, korenje ali kaj druzega takega zraven seje, toliko dobička donesti, kakor obadva letna pridelka, namreč ajde in prednega žita. Pa dajmo veljati, da bi ta dobiček tudi nekoliko manji bil: kteri pameten gospodar ne bo raji z manjim dobičkom dovoljen, če je gotov, kakor pa z nekoliko večjim, pa veliko manj gotovim?
Na koliko krajih slana skorej vsako drugo ali tretje leto ajdo vzame, ali jo pa toča pobije; med tem, ko je turšica z vsim drugim, kar se vmes seje, od vsih teh nevarnost veliko bolj prosta! — Še ojstreje pa nam od teh nesreč pri ajdi pričujejo zadnje tri leta, kjer je ajdni pridelk skorej v vsih krajih ali po toči, ali po suši, ali po slani v zgubo šel. Ne po krivem imajo torej na Koroškem celo ta pregovor :v „da ajda le vsakih 18 let enkrat dobro obrodi". Če bi torej dobiček, ki ga turšica verze, tudi dosti manji, postavim, eno če-tert nižji bil, kakor drugih dveh žitnih pridelkov, vendar mislim, da bi bilo v zlo nevarnih krajih še zmiraj bolj pametno, se raji k turšici ober-niti, kakor pa v nezvesto ajdo svoje upanje staviti.
Zraven tega tudi ni spregledati, da škoda, ktero slana ali toča pri ajdi napravi, vsa naenkrat in nenadoma pride, in tako kmetovavca v veliko veči tesnobo pripravi, kakor tista majhna zguba dobička, ki se morebiti pri turšici naredi, ktera se po skušnjah lahko poprej prerajta in je le po malem na cele leta razdeljena.
Ker pa taki dobri in koristni sveti, kakor je ta od obilnišega turšičnega sajenja veliko kmetom (zlasti takim, ki nič ne berejo) lahko neznani ali pa zavolj nezaupnosti premalo čislani ostanejo, mislim, da bi utegnilo pač dobrobiti, ko bi umni kmetovavci, kterih se vendar v vsaki soseski nekaj nahaja, pri lepih priložnostih tudi to posvetovanje v svoje srenjske pogovore vpeljali in se s svojimi sosedi dobrovoljno pomenkvali: na kterih krajih da bi bilo bolje več turšice, ali pa tudi samo turšico saditi,— na kterih pa da bi se smelo bolj
*) Prosimo primeriti dopis „iz Bohinja" v današnjem listu.
Vred,
zaupno pri ajdi ostati (zakaj dobrih ajdovih žgan-cov in štrukljev, mislim, da nikoli ne bomo radi pogrešali). Tako bi se utegnil o boj in pridelk — turšice in ajde — brez velike škode za deželo pridobiti.
Terdno upam, da Vaš toliko domoljubni in koristni svet pri umnih kmetovavcih ne bo brez sadu ostal in da si morebiti po njem marsiktera slovenska mati ne bo oči brisala, kader jo bodo otroci kruha prosili. Toraj slava in zahvala Vam od vsih iskrenih domoljubov, kterim — bodite prepričani! — ni neznano, kako lepo se po vsih mogljivih potih s svetom, in izgledom in tudi z dragimi djanskimi pripomočki za prid in blagor svoje rojne dežele trudite!
            I. P. , korar.