— 238 — Hagiografija kot makrožanr Karin Požin Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, SI 2000 Maribor, karin.pozin@um.si DOI: https://doi.org/10.18690/scn.16.2.238-258.2023 1.01 Izvirni znanstveni članek – 1.01 Original Scientific Article Prispevek v okviru družbeno-semiotičnega pristopa sydneyjske šole (Mar - tin in Rose 2008) obravnava vprašanje žanrskih značilnosti izbranih krajših opisnih pripovednih hagiografskih besedil, objavljenih v treh osrednjih slo- venskih hagiografskih zbirkah 19. stoletja – Shivlenju Svetnikov in Prestavnih Godov (1828–1829) Franca Veritija, Djanju Svetnikov Božjih in razlaganju prestavnih praznikov ali svetkov (1853–1854) Antona Martina Slomška in Življenju svetnikov in svetnic Božjih ( 1 866–1 87 4) Jožefa Rogača in Matije Torkarja. Večstopenjska analiza razkriva makrostrukturno besedilno orga - niziranost, prepoznava obveznih in neobveznih strukturnih enot, opredelitev kontekstualnih spremenljivk in sistema vrednotenja, pa pritrjuje družbenemu namenu preučevanih hagiografij, ki s popisom življenja svetega posameznika osmišljajo pomen stvarnega in posredujejo krščanska načela, s ciljem ohra - njanja in oblikovanja odnosov na širši in ožji družbeni ravni. Within the framework of the social-semiotic approach of the Sydney School (Martin and Rose 2008), this paper examines the genre characteristics of selected short descriptive narrative hagiographic texts published in three prominent Slovene hagiographic collections from 19th century – Shivlenje Svetnikov in Prestavni Godovi (1828–1829) by Franc Veriti, Djanje Svetnikov Božjih in razlaganje prestavnih praznikov ali svetkov (1853–1854) by Anton Martin Slomšek, and Življenje svetnikov in svetnic Božjih (1866–1874) by Jožef Rogač and Matija Torkar. Through a multi-level analysis, the study re - veals the macrostructural textual organization, identifies both mandatory and optional structural segments, defines contextual variables and the appraisal system. This confirms the social purpose of the examined hagiographies, which is to provide significance and convey Christian principles by present - ing the life of holy individuals, with the intention of preserving and shaping relationships on both broader and narrower social levels. Ključne besede: sistemsko-funkcijsko jezikoslovje, žanrska teorija, syd - neyjska šola, makrožanr, slovenska hagiografija, 19. stoletje Key words: systemic-functional linguistics, genre theory, Sydney School, macrogenre, slovene hagiography, 19th century — 239 — Hagiografija kot makrožanr 1 Uvod 1 Pod vplivom proučevanja svetnic in svetnikov so besedila, ki pripovedujejo o njihovem življenju, od 19. stoletja označena za »hagiografska« (Movrin 2016: 84), saj »vzpostavljajo, razširjajo ali krepijo njihovo čaščenje« (Delehaye 1905: 2). Takšna splošno sprejeta definicija opozarja na njihovo zvrstno raznolikost in historično spremenljivost, saj se mednje prišteva življenjske pripovedi, mar - tirologije, legende, pridige, zgodbe o čudežih, poročila o odkritju ali prenosu relikvij (Head 2001: 13–14). Tovrstna opredelitev je vplivala tudi na dosedanje pristope k obravnavi slovenskih hagiografij, ki prvenstveno potekajo na literar- novednem področju (mdr. Smolik 1997: 497–514; Ogrin 2011: 65–78; Bošnjak 2021: 114–124 idr.) v zadnjem desetletju pa postajajo tudi predmet jezikoslovnih raziskav (zlasti Orožen 2008: 183–193; Orožen 2011: 14–47; Jesenšek 2020; Bizjak Končar 2023). Namen prispevka je odgovoriti na vprašanje, kakšen je žanrski makrostrukturni potencial izbranih hagiografij, 2 ki so bile objavljene v treh osrednjih hagiografskih zbirkah 19. stoletja, Shivlenje Svetnikov in Pre- stavni Godovi (1828–1829) Franca Veritija, Djanje Svetnikov Božjih in razla- ganje prestavnih praznikov ali svetkov (1853–1854) Antona Martina Slomška in Življenje svetnikov in svetnic Božjih ( 1 866– 1 8 7 4 ) J ože fa R o gača in Mati j e Torkarja. Za preučitev žanrske strukture, kontekstualnih spremenljivk in virov vrednotenja, ki vzpostavljajo družbeni namen hagiografskega žanra, je izbran družbeno-semiotski žanrski pristop sydneyjske šole (Martin in Rose 2008), ki je osnovan na temeljih sistemsko-funkcijskega jezikoslovja (Halliday 1978, 1985; Halliday in Matthiessen 2004). Ta teorija pojmuje jezik kot semiotični sistem, znotraj katerega so jezikovne strukture v celoti povezane z družbeno funkcijo in kontekstom, tj. kontekstom kulture in kontekstom situacije, ter njunih spremenljivk polja, tona in načina (Salmaso 2022: 41). 2 Teoretična izhodišča 2.1 Pojmovanje žanra v sistemsko-funkcijskem jezikoslovju Sistemsko-funkcijski jezikoslovni pristop pomembno prispeva k razumeva- nju in uporabi žanra v besedilni analizi, kajti deluje iz predpostavke, »da je 1 Prispevek je nastal v okviru Raziskovalnega programa št. P6-0156 ( Slovensko jezikoslov- je, književnost in poučevanje slovenščine ‒ vodja programa prof. dr. Marko Jesenšek), ki ga sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. 2 S sorodnim teoretičnim pristopom, prav tako izhajajočim iz sistemsko-funkcijskega je - zikoslovja, je Aleksandra Bizjak Končar v prispevku Retorični potencial hagiografskega diskurza: avtorjev glas v Slomškovi izdaji svetniških življenjepisov Djanje Svetnikov Božjih (2023: 45–66) preučevala pomenske vzorce, ki ustvarjajo besedilo s prepoznavno besedilno strukturo, ki izraža avtorjev glas. — 240 — Slavia Centralis 2/2023 Karin Požin jezikovna struktura v celoti povezana z družbeno funkcijo in kontekstom« (Bawarshi in Reiff 2010: 29–30). Temelji za zasnovo sistemsko-funkcijskega žanrskega modela segajo v začetek 20. stoletja, ko ga je Bronisław Malinowski (1923: 269–336; 1935) v okviru antropoloških raziskav družbeno-kulturnega konteksta besedil razdelil na dve, za razumevanje medsebojno povezani ravnini, poimenovani situacijski kontekst in kulturni kontekst. Koncept situacijskega konteksta je John Rupert Firth (1957) vključil v svoj jezikovni model in ga opredelil kot »shematičen prikaz zunajjezikovnih dejavnikov, ki vplivajo na pomen besedila« (Bizjak 2005a: 20). Na teh izhodiščih je Michael Halliday (1978, 1985) osnoval sistemsko-funkcijsko teorijo jezika, ki izhaja iz podmene, da jezik dobiva pomen v družbeno-kulturnem kontekstu in zato vsako besedilo pripada določenemu žanru (Bizjak 2005a: 20). Kakšne so značilnosti dane be - sedilne zvrsti je odvisno od tega, kakšna jezikovna dejavnost se odvija v danem kontekstu situacije (Halliday 1978: 100). Halliday povezuje kontekst situacije s tremi družbenimi funkcijami jezika, ki jih opredeljuje kot kontekstualne spre - menljivke polja (področje družbene dejavnosti), tona (družbena vloga tvorca in naslovnika ter razmerje med njima) in načina (vidiki prenosnika in funkcija jezika), ki so organizirane v skladu s posameznimi metafunkcijami: polje je izraženo s predstavno, ton z medosebno in način z besedilno metafunkcijo (Halliday 1978: 111). Te kontekstualne spremenljivke določajo register jezika, ki je za Hallidaya osrednji in osnovni konstrukt jezikovne analize, žanr pa pri - pisuje načinu ter ga ločuje od analize namenov in vlog v družbenih kontekstih (Alyousef in Alyahya 2018: 96–97). Hallidayeva zasnova žanra je pomembno vplivala na poznejši razvoj žanr - skih modelov (npr. Ruqaiye Hasan (1984: 71–102; 1985: 52–69) in Jamesa Roberta Martina (1984: 21–29; 1985: 248–274) idr.), ki jim je skupno, da žanr pojmujejo kot odsev družbeno-kulturnega konteksta, ki se zapisuje v zgradbo besedil. 3 Kot navajata Anis Bawarshi in Mary Jo Reiff (2010: 7), so ti modeli omogočili, da se je žanr začel manj definirati kot sredstvo za organiziranje in bolj kot ideološko aktiven oblikovalec besedil, pomenov in družbenih dejanj. S tega vidika so žanri razumljeni kot oblike kulturnega znanja, ki konceptu - alno uokvirjajo in posredujejo razumevanje ter delovanje družbe (Bawarshi in Reiff: 7–8). Med sorodne modele, ki priznavajo žanre kot tvorce vrst besedil in družbenih dejanj v kompleksnem, dinamičnem medsebojnem odnosu, spadajo še pragmatično jezikoslovje, ki se za razliko od sistemsko-funkcijskega posveča predvsem razmerju med kontekstualnimi in besedilnimi pomeni (Bizjak 2005b: 154), severnoameriška nova retorika (angl. Rhetorical Genre Studies), ki obrav- 3 Nekateri izmed teh modelov so že bili aplicirani v slovenistiko, npr. Martinov sistem - sko-funkcijski model besedilne vrste je obravnavala Branislava Vičar (2013: 473–479), žanrsko teorijo Ruqaiye Hasan je na pridižna, deloma pa tudi na pripovedna besedila, aplicirala Aleksandra Bizjak Končar (2005a; 2005b: 153–170; 2008: 136–142; 2023), širšo smer sistemsko-funkcijskega jezikoslovja pa tudi Katja Plemenitaš (2007) in Mojca Nidorfer Šiškovič (2009: 271–277; 2013: 511–518). Več o sorodnih pristopih k besedilnim vrstam v slovenskem besediloslovju gl. Krajnc Ivič (2018: 75–86). — 241 — Hagiografija kot makrožanr nava žanr pod vplivom sociokulturne teorije, angleščina za posebne namene (angl. English for Specific Purposes), ki preučuje pedagoško uporabnost žanra kot sredstva za učenje angleščine, in žanrski pristop sydneyjske šole (angl. Sydney School) (Hyon 1996: 693–694). 2.2 Žanrski model sydneyjske šole Žanrski model sydneyjske šole je osnovan na Hallidayevem (1978, 1985) sis - temsko-funkcijskem jezikoslovju, Martinovi (1984, 1985) semantiki diskurza, sociolingvistični teoriji Basila Bernsteina (1990, 1996) ter žanrsko zasnovanem pristopu opismenjevalne pedagogike, ki ga od leta 1979 razvijajo na Oddelku za jezikoslovje Univerze v Sydneyju (Martin 2000: 49; Martin in Rose 2011: 1–2). Pri vzpostavljanju načel za opisovanje in identifikacijo žanrov izhajajo iz ugotovitve, da so vzorci družbene organizacije v kulturi realizirani kot vzorci v vsakem kontekstu situacije, ki se nato realizirajo kot strukturni vzorci v besedilu s strukturnimi enotami (stabilne, ponavljajoče se enote) in fazami (spremenljivejše, svojevrstne za vsako besedilo) (Martin in Rose 2008: 6–7). Za razliko od Hallidayevega pojmovanja žanra kot vidika načina žanr pojmujejo kot semiotični sistem konteksta kulture (Martin in Rose 2003: 7), ki se uresničuje preko registra s spremembami vseh treh kontekstualnih spremenljivk polja, tona in načina, spremembe registra pa z jezikovnimi metafunkcijami, kar se odraža v zaporednih besedilnovrstnih elementih, s katerimi se postopno izraža besedilo (Martin 2016: 32). Tovrstna razmejitev plasti registra in žanra jim je olajšala modeliranje odnosov med žanri, ne da bi obstali v kateri koli registr - ski spremenljivki (Martin in Rose 2008: 8–16). Najvišja raven tega modela je ideologija, ki je pod vplivom Bernsteinove teorije o družbeno-semantičnih jezkovnih kodih razumljena kot način vzpostavljanja in realiziranja družbenih odnosov (Eggins in Martin 1997: 237). Dejavniki, kot so generacijska in etična pripadnost, spol, zmogljivost in družbeni razred udeležencev, pogojujejo dostop do moči in nadzora ter imajo pomembno vlogo pri razumevanju in tvorjenju žanrov, saj se ideologija prepleta skozi celotno jezikovno realizacijo (Martin in Rose 2008: 17–19). Družbeno-semiotična konceptualizacija žanra je Martinu in Rosu (2003, 2008) omogočila razvoj večnamenske perspektive, ki zahteva preseganje posameznih žanrov in premislek o njihovem medsebojnem odnosu. Z razu - mevanjem funkcij, ki jih žanri izpolnjujejo v družbi, poskušajo v sydneyjski šoli rekonstruirati sisteme vrednot, norm in nazorov, ki jih oblikuje družba in se izražajo v zgoščeni besedilni obliki. Razpon žanrov, vključenih v model, je razdeljen v štiri žanrske kategorije s podkategorijami, razvrščene glede na njihove splošne družbene namene: pripovedne (angl. Stories), obvestilne (angl. Informing), proceduralne (angl. Procedural) in vrednotenjske (angl. Evaluating) (Rose 2010: 211; 2016: 314), kot prikazuje tabela 1. — 242 — Slavia Centralis 2/2023 Karin Požin Tabela 1: Splošni opismenjevalni žanri po modelu sydneyjske šole (povz. po Rose 2016: 314) Žanrska družina Žanr Namen Struktura Pripovedni žanri (angl. Stories) Opis dogodkov (angl. Recount) Opisovanje dogodkov Orientacija ^ opis dogodkov Pripoved (angl. Narrative) Razreševanje zapleta Orientacija ^ zaplet ^ razplet Eksempel (angl. Exemplum) Presoja značaja ali vedênja Orientacija ^ pripetljaj ^ interpretacija Anekdota (angl. Anecdote) Prikaz čustve - nega odziva Orientacija ^ edinstven dogodek ^ odziv Opažanje (angl. Observation) Komentar dogodka Orientacija ^ opis dogodka ^ komentar Časopisna novica (angl. News story) Poročanje o aktualnih dogodkih Vodilo ^ stališče Obvestilni žanri (angl. Informing) Zgodovin- ski žanri (angl. Histories) Avtobiografija (angl. Autobio- grafical recount) Opisovanje avtobiografskih dogodkov Orientacija ^ življenske faze Biografija (angl. Biografical recount) Opisovanje biografskih dogodkov Orientacija ^ življenske faze Zgodovinski opis (angl. Historical recount) Opisovanje zgodovinskih dogodkov Orientacija ^ opis dogodkov Zgodovinska raz- laga (angl. Historical account) Razlaga zgodovinskih dogodkov Orientacija ^ razlaga dogodkov Razlagalni žanri (angl. Explanati- ons) Zaporedna razlaga (angl. Sequential explenation) Razlaga zaporedja Pojav ^ razlaga zaporedja Pogojna razlaga (angl. Conditional explanation) Razlaga alter - nativnih vzro- kov in posledic Pojav ^ razlaga pogojev Razlaga vzrokov (angl. Factorial explanation) Razlaga večih vzrokov za en rezultat Pojav ^ razlaga vzrokov Razlaga posledic (angl. Consequenti- al explanation) Razlaga večih posledic iz enega vzroka Pojav ^ razlaga posledic Poročevalni žanri (angl. Reports) Opisno poročilo (angl. Descriptive report) Razvrščanje in opisovanje entitet(e) Razvrščanje ^ opis Razvrščevalno poročilo (angl. Classifying report) Opisovanje vrst entitet(e) Razvrščanje ^ opis vrste Poročilo o sestavi (angl. Compostio- nal report) Opisovanje delov celote Razvrščanje ^ opis delov celote — 243 — Hagiografija kot makrožanr Žanrska družina Žanr Namen Struktura Postopkovni žanri (angl. Procedural) Postopek (angl. Procedure) Usmerjanje dejavnosti Namen ^ oprema ^ koraki Protokol (angl. Protocol) Predpisovanje dejavnosti Namen ^ pravila Postopkovni opis (angl. Procedural recount) Opisovanje delov celote Namen ^ metode ^ rezultati Vredno­ tenjski žanri (angl. Evaluating) Ute- meljevalni žanri (angl. Arguments) Ekspozicija (angl. Exposition) Zagovor stališč(a) Teza ^ argumenti ^ poziv k strinjanju s tezo Razprava (angl. Discussion) Razpravljanje o dveh ali več stališčih Tema ^ stališča ^ sklep Odzivni žanri (angl. Re- sponses) Recenzija (angl. Review) Vrednotenje literarnega, likovnega ali glasbenega besedila Kontekst ^ opis besedila ^ mnenje Interpretacija (angl. Interpretation) Interpretacija tém besedila Vrednotenje ^ interpreta- cija besedila ^ potrditev Kritični odziv (angl. Critical response) Izpodbijanje sporočilnosti besedila Vrednotenje ^ izpodbijanje sporočila ^ izziv Model predpostavlja tudi možnost združevanja več žanrov, takšna besedila pa označujejo kot »makrožanrska« (Martin in Rose 2008: 218–219). Martin (1994: 29–52) definira makrožanre kot kombinacijo žanrov, ki so prikazani v tabeli 1, za preučitev razmerij med njimi pa predlaga uporabo Hallidayevih logično - -semantičnih odnosov (Eggins 2004: 70, 133; Martin in Rose 2008: 218–219) in analizo partikularne (angl. Particulate), prozodične (angl. Prosodic) in pe- riodične (angl. Periodic) povezanosti besedilnih struktur (Martin 1997: 16–18). Partikularna struktura besedila organizira v orbitalne ali serijske strukturne vzorce. V orbitalni strukturi je en segment središčni, drugi pa so z jedrnim delom povezani kot sateliti. Pri serijski strukturi so segmenti organizirani zaporedno, pri čemer je vsak segment odvisen od predhodnega. Prozodični in periodični vzorci so nadsegmentni in segajo preko kombinacij posameznih žanrskih kompleksov. Prozodični vzorci se širijo po besedilu na način, da stopnjujejo zaznamovane informacije, zlasti s ponovitvami in prislovnimi do- ločili, medtem ko so periodični vzorci organizirani valovito, glede na pretok informacij znotraj segmentov, nanašajočih se na enako tematiko (Martin in Rose 2008: 24–28). Razvidno je, da sydneyjski model ne vključuje hagiografij, saj se osredinja na preučevanje splošnih žanrov s področja opismenjevalne pedagogike. Kljub temu se je izkazal za dovolj prožnega, da omogoča preučevanje širokega nabora zvrstno pestrejših besedil, kakršne so tudi hagiografije, katerih funkcija ni — 244 — Slavia Centralis 2/2023 Karin Požin zgolj informativna, temveč tudi performativna (Van Uytfanghe 1993: 148–149; Van Uytfanghe 2011: 37–43) z versko-didaktično komponento ter namenom konstruiranja družbene realnosti preko posredovanja koncepta krščanskega modela vedenja in mišljenja (Rapp 2010: 120–121). 2.3 Sistem vrednotenja Definiranje žanra kot konfiguracije pomenov predvideva analizo, izhajajočo iz semantike diskurza kot vira. Kot navajata Martin in Rose (2007: 16–1 7), je ta organizirana okoli petih izhodišč: vrednotenja (angl. Appraisal), predstavnosti (angl. Ideation), logično-semantičnih odnosov (angl. Conjunction), identifika- cije (angl. Identification) in periodičnosti (angl. Periodicity). Ker bi analiza vseh vidikov presegla okvire pričujočega prispevka, je pozornost osredinjena na teorijo vrednotenja (angl. Appraisal Theory), katere namen je razumevanje medosebnih pomenov, učinka vrednotenjskega besedišča in vrste družbenih odnosov (Martin in Rose 2007: 17). Sistem vrednotenja prepoznava tri vrste pomenov: stališča (angl. Attitude) (občutki in vrednote tvorca ali naslovnika), vključenosti (angl. Engagement) (zavzemanje stališč do vrednostnih položajev) in stopnjevanja (angl. Graduation) (stopnja vrednotenja) (Martin in Rose 2007: 26). Sistem stališč vključuje tiste pomene, s katerimi tvorci izražajo vrednotenje občutkov, značaja ljudi in stvari. Deli se na tri podsisteme, in sicer na čustva (angl. Affect) (označitev pojavov s sklicevanjem na čustva), sodbo (angl. Judgment) (vrednotenje človeškega vedênja glede na družbene norme) in oceno (angl. Appreciation) (vrednotenje predmetov in procesov glede na estetska načela) (Martin in White 2005: 42–58). Sistem vključenosti vključuje tiste pomene, s katerimi tvorci zavzemajo stališča do vrednostnih položajev v besedilu. Nadalje se deli glede na možnost (ne)strinjanja z vrednostnimi trditvami. Kadar trditev ne dopušča nestrinjanja je monoglosna, kadar pa je nestrinjanje dopuščeno je opredeljena kot heteroglosna (Magalhães 2022: 8). Sistem stopnjevanja vključuje tiste pomene, s katerimi se stopnjuje ali zmanjšuje moč sporočilnosti besedila oziroma izostruje ali zamegljuje določen vidik njegove osnove sporočilne podobe (Martin in White 2005: 135). Semantične lastnosti elementov žanrske strukture in njihove realizacije razkrivajo potencial različnih kombinacij izbir, ki prispevajo k pomenski enotnosti besedila in omogočajo izpolnitev družbenega namena posameznega žanra (Magalh ães 2022: 8). — 245 — Hagiografija kot makrožanr 3 Žanrska analiza hagiografij v izbranih hagiografskih zbirkah 19. stoletja 3.1 Opis gradiva in metoda raziskovanja Izbor gradiva je zamejen na šest hagiografij, objavljenih v treh osrednjih slovenskih hagiografskih zbirkah 19. stoletja, Sveti Isidor kmet (1828) in S. Nikolaj ali Niklavsh, shkof (1829) iz Shivlenja Svetnikov in Prestavnih Godov (1828–1829) Franca Veritija, Sveti Florian, vojšak in mučenik (1853) in Sveti Štefan, levit, prvi mučenik (1854) iz Djanja Svetnikov Božjih in razlaganja prestavnih praznikov ali svetkov (1853–1854) Antona Martina Slomška ter Sv. Anton, puščavnik (1867) in Sv. Martin, Turski škof (1874) iz Življenja svetnikov in svetnic Božjih (1866–1874) Jožefa Rogača in Matije Torkarja. Gre za besedila, nastala v razponu štiridesetih let, ki upovedujejo življenja priljubljenih zave - tnikov na Slovenskem. Analiza gradiva je potekala večstopenjsko. Najprej je bila ugotovljena makrožanrska struktura, s prepoznavo obveznih in neobvez nih strukturnih enot ter opredelitev kontekstualnih spremenljivk. Sledila je analiza jezika vrednotenja, ki prispeva k pomenski enotnosti besedil in pomaga razu- meti družbeni namen preučevanih hagiografij. 3.2 Analiza strukturnih enot Vseh šest izbranih hagiografij po obliki predstavlja krajša opisna pripovedna besedila, ki se med seboj razlikujejo po avtorstvu, na besedni in skladenjski ravnini, druži pa jih isti besedilni vzorec (Orožen 2008: 186). O katerem svetni - ku je govora signalizira naslov z navedbo meseca, dneva in imena godujočega svetnika, saj so besedila v zbirkah razvrščena na podlagi koledarja katoliške Cerkve (Smolik 1995: 209). Sledi bolj ali manj natančen življenjepisni del, za katerega je značilen vzorec kronološke organizacije dogodkov, nauk z izpo - stavitvijo svetnikovih kreposti in aplikacijo na sodobne razmere ter zaključna molitev. Na podlagi predstavljene členitve je bilo izključeno, da bi analizirana besedila po sydneyjskem modelu spadala v en žanr, zato je naslednji korak identifikacija vstavljenih žanrov znotraj posameznih besedilnih delov. Z vidika strukturiranosti je prvi, življenjepisni del, prekriven z biografijami, ki se po modelu sydneyjske šole uvrščajo med zgodovinske žanre in prikazujejo življenjsko zgodbo pomembnega posameznika s sledečim strukturnim vzorcem: orientacija ^ življenjske faze ^ (vrednotenje osebe) (Coffin 2006: 53–54). »Ori - entacija« vzpostavlja in daje kontekst kasnejšim strukturnim enotam: umešča izbrane svetnike v času in/ali prostoru (npr. Sv. Florian je bil rojen u nemškem tergu Ceiselmauer na spodnem Austrianskem ali Estraihi okolj polovice tretjiga stoletja) ter predstavi značajske lastnosti, ki botrujejo njihovi kasnejši svetosti (npr. Nedolshno je shivel po vsih evangelskih naukih; je bil poboshen, usmi- ljen, poterpeshljiv, ponishen, zhist). Sledi strukturna enota »življenjske faze«, — 246 — Slavia Centralis 2/2023 Karin Požin v kateri si dogodki, organizirani epizodično okrog pomembnih življenjskih prelomnic in preizkušenj, sledijo linearno, v kronološkem zaporedju, od rojstva do smrti. Časovna organiziranost se uresničuje z odvisnimi stavki s časovnimi vezniki (npr. Kader je bil odrastel, se je savesal s kershansko bogabojezho deklizo) in z okoliščinami časa kot izhodiščne teme na začetku stavka (npr. Star okoli 19 let , ko nima razun mlade sestre […]; Leta 311 ponovi cesar Mak- similjan preganjanje kristjanov v Aleksandriji […]). Ti oddaljeni dogodki so pripovedovani v opisnem pretekliku kot nezaznamovanem načinu predstavljanja minulega življenja (npr. Premagoval je te in enake skušnjave z molitvijo in s postom) in z zaznamovanima načinoma, tj. historičnem sedanjiku (npr. Ves razkačen poglavar ga ukaže zdaj izleči in nevsmileno tepsti.) ter dialoškimi segmenti (npr. Oblastnik ga pobara, ali je zares kristian, in ga nagovarja, naj kakor njegovi tovarši po ukazi cesarski malike moli, ako si hoče življenje oteti. Sv. Florian pa mu naravnost odgovori: ‘Tega nikdar ne storim, le spolni cesarsko povele!’), s čimer je stopnjevana napetost opisovanega. 4 Zgradba biografskega dela pokaže, da so posamezne življenjske faze tvor - jene iz kombinacij pripovednih žanrov, ki jih v sydneyjskem modelu prepo - znamo kot eksemple in opise dogodkov. Za njihovo podrobnejšo razčlembo so bile ugotovitve Martina in Rosa (2008: 49–97) dopolnjene z izsledki Grisel Sonie Salmaso (2017: 6–22; 2022: 39–55), ki poudarja možnost vstavljanja in prerazporejanja pripovednih žanrov znotraj posameznih strukturnih enot. Ek - sempel opredeljuje kot niz dogodkov, prekinjen z motnjami, ki je pripovedovan z namenom presoje vedênja ali značaja, s sledečim strukturnim vzorcem: (iz- vleček) ^ (orientacija) ^ (zapis dogodkov) ^ medosebna motnja ^ interpretacija (pozitivna ali negativna presoja vedênja ali značaja) ^ (reorientacija) ^ (koda) (Salmaso 2017: 11). V analiziranih hagiografijah eksempli prevladujejo v živ - ljenjskih fazah pri sv. Izidorju, sv. Miklavžu, sv. Florijanu in sv. Štefanu, kar pritrjuje ugotovitvam predhodnih raziskav, ki kažejo na sorodnost slovenskih hagiografij 19. stoletja z retoričnim načelom eksempla kot induktivnega argu - menta (Kmecl 1972: 210–211; Kmecl 1975: 16–18; Bizjak Končar 2023). Prikaz razčlembe življenjepisnega dela in prepoznanih strukturnih enot na izbranem primeru ponazarja tabela 2. 4 O rabi historičnega sedanjika in dialoga v knjižni slovenščini do 19. stoletja gl. Orožen (2021: 67–122). — 247 — Hagiografija kot makrožanr Tabela 2: Razčlemba življenjskih faz v hagiografiji o sv. Izidorju 5 X. dan veliziga travna. Sveti Isidor kmet (1828) Shematska struktura življenjepisnega dela Življenjepis {orientacija ^ življenjske faze: življenjska faza 1 [eksempel: zapis dogodkov ^ medosebna motnja ^ interpretacija ^ koda]} Orientacija (umestitev svetnika v času in prostoru ter prikaz poglavitnih kreposti) Sveti Isidor je bil rojen na Shpanskim bliso veliziga mesta Madrida. Nedolshno je shivel po vsih evangelskih naukih; je bil poboshen, usmiljen, poterpeshljiv, ponishen, zhist. S poljskim delam se je shivil, pa vesel je bil svojiga vedniga terpljenja, ker telesno terpljenje pomaga k’ nedolshnosti. Kader je bil odrastel, se je savesal s kershansko bogabojezho deklizo. […] Življenjske faze (življenjski dogodki, kot so se odvijali skozi čas) Eksempel Orientacija veti Isidor je rad molil, in pridno delal; Zapis dogodkov vsak dan je prav sgodaj vstal, in hitel v mesto k sveti mashi; vzhasi je bil per vezh svetih mashah; potlej je shel na delo, posneje kakor drugi kmetje, pa je tolikanj pridnishi delal, in vezh storil ko drugi, kteri so bili zeli dan na polji. Tudi per delu je Boga molil in hvalil, mu daroval svoje terpljenje, in ga vedno v’ serzu nosil, de bi bil v vsem po njegovi sveti volji. Vsih rezhi se je poslushil k’ boshji hvali: seli, shito, drevesa, shivina, vrozhina, desh in vse ga je opominjalo Boga hvaliti, in ga je vedno hvalil, ker je is milosti tolikanj rezhi sa zhloveka stvaril. Medosebna motnja Ni imel lastnine, temuzh nekoliko polja je obdeloval nekimu gospodu is mesta s’ saveso mu vse perdelke svesto odpraviti sa obljubljeno plazho. Njegovi sosedje, kakor je per slabih navada, so mu bili nevoshljivi, in so ga per gospodarji satoshili, de vsak dan sjutraj v’ zerkvi dolgo tizhi, de preposno pride na delo, in rekli de bo malo dobizhka imel od svojiga polja, ki ga je Isidorju srozhil. Gospod je bil na svetiga Isidorja nevoljen; vender je hotel, preden bi ga svaril ali odstavil, sam viditi, zhe je temu res tako ali ne, kar so mu sosedje pravili. hel je ogledovat srozhenih njiv, in je vidil, de je vse na tanko obdelano, in de nikjer ni bilo taziga lepiga shita ko na njegovih. Interpretacija Gospod je bil ne le potolashen, temuzh tudi ljubil je Isidorja bolj ko vse druge svoje kmete in najemnike. Tudi je sposnal, de se ni nikoli bati bogabojezhiga delavza, kteri, zhe je ravno nekaj zhasa v’ molitvi, potlej perdobiva zhas s’ pridnostjo in s’ svestobo, in Bog shegnuje njegove dela. Reorientacija Sveti Isidor je bil srezhen in vesel per svojim majhnim premoshenji, je tudi ubogim pomagal, je mirno shivel, in Boga hvalil do smerti, ktera je bila v letu 1130. 5 Strukturne enote delov preučevanih hagiografij so izražene v zavitih oklepajih {…}, njihov vrstni red je izražen s kazalko (ˆ). Vstavljeni žanri so s svojimi strukturnimi enotami označeni z oglatimi oklepaji […]. Uporabljen je tudi dodaten simbol (ˇ), ki pomeni »ali«. V okroglem oklepaju (…) so prikazane neobvezne sestavine žanra. — 248 — Slavia Centralis 2/2023 Karin Požin V daljših, teološko-zgodovinsko eksaktnejših hagiografijah o sv. Antonu Pu- ščavniku in sv. Martinu pa so življenjske faze poleg eksemplov grajene tudi z daljšimi opisi dogodkov. Ta pripovedni žanr Salmaso (2017: 11) opredeljuje kot zaporedje nemotečih, pomembnih dogodkov, s sledečim strukturnim vzorcem: (izvleček) ^ (orientacija) ^ zapis dogodkov ^ (posledice dogodkov) ^ (vrednote - nje) ^ (reorientacija) ^ (koda). V posamezne življenjske faze so vključeni tudi tvorčevi komentarji in citati iz Svetega pisma ter drugih zgodovinskih virov z namenom potrjevanja resničnosti zapisanega. 6 Kot del življenjskih faz sta bili prepoznani tudi strukturni enoti »posmrtna faza«, ki poroča o prenosu relikvij in posmrtnih čudežih, ki so se dogajali na priprošnjo svetniku, in strukturna enota »upodobitve in kulturni pomen svetnika«, v kateri je pojasnjeno značilno likovno upodabljanje svetnika in z njim povezane kulturne navade. Drugi del hagiografij je bil prepoznan kot nauk, ki je naslovljen in se ne odvija več kronološko, temveč retorično. V njem tvorec povzema in nadgrajuje iz življenjepisnega dela izbrane krščanske resnice, s čimer vzpostavlja povezavo s predhodno opisanimi dogodki in kot moralna avtoriteta poučuje naslovnika, kako je treba ravnati (npr. Moli rad, delaj pridno, in živi bogaboječe), ga pre- pričuje, da naj se oddalji od negativih dejanj (npr. Ne moreš biti dober kristjan, ako v lenobi živiš) in posnema svetega moža z vrlinami, živečega v skladu z božjim naukom (npr. Sv. Anton se ni plašil človeških obrazov; on ni bil nik- dar čmeren, otožen, osoren človek, in ni prebadal ljudi z jezovitim bliskavim očesom). Za realizacijo zapisanega sta rabljena sedanjik in velelni naklon (npr. O nehvaleshni kristjan! nozhesh Bogu pokoren biti, pa se zhudish, de hudo prejemash? Ti hozhesh vetrove, desh, sonze in vse stvari pokorne imeti; ti pa nozhesh Narvishiga ubogati), na ta način pa se ovrednotena moralna sporočila življenjepisnega dela aktualizira in omogoči preslikavo na sodobne razmere. Nauk po modelu sydneyjske šole ustreza utemeljevalnim žanrom, natančneje ekspoziciji, katere namen je prepričati naslovnika k strinjanju, strukturni vzorec pa je sledeč: teza ^ argument(i) ^ poziv k strinjanju s tezo (Rose 2016: 314). Prikaz razčlembe nauka in prepoznanih strukturnih enot na izbranem primeru ponazarja Tabela 3. 6 Več o avtorskem komentarju v hagiografijah gl. Bizjak Končar (2023: 45–66). — 249 — Hagiografija kot makrožanr Tabela 3: Razčlemba nauka v hagiografiji o sv. Izidorju X. dan veliziga travna. Sveti Isidor kmet (1828) Shematska struktura nauka Nauk {ekspozicija: teza ^ argument 1 ^ argument 2 ^ argument 3 ^ argument 4 ^ poziv k strinjanju s tezo} Nauk (povzetek poglavitnih verskih resnic življenjepisnega dela, primernih za dotični svetniški god) Nauk. Od vsakdanjiga telesniga dela Ekspozicija Teza veti Isidor je vsim delavzam, slasti kmetam, sgled bogabojezhosti in pridnosti. Argument 1 Semljo obdelovati je poshteno, nedolshno in potrebne delo. Zhe si len v’ svojih delih, bo uboshtvo tvoje plazhilo; zhe si priden, bosh poshteno shivel. Rad moli, pridno delaj, in pravizhno shivi, in bosh srezhen sdaj in po smerti. Ako bi le delal, pa ne molil, bi posnemal delavno shivino; ako bi le molil, pa ne delal, bi opushal dolshnosti svojiga slanu. Ubogaj modriga: »Ne sovrashi truda polnih opravil in poljskiga dela, ktero je od Narvishiga sapovedano.« Sirah 7, 16. […] Argument 2 Ne le moliti, se pohiti, ubogajme dajati so dobre dela, tudi opravljati dolshnosti svojiga stanu je dobro in potrebno. Bog je raslozhil stanove in dela, in slehernimu sapovedal spolnovati dolshnosti svojiga poshteniga stanu. […] Argument 3 Kakoshne morejo biti tvoje dela, de bi bile Bogu prijetne? Tvoje dela morejo biti po volji boshji; ne le tvoje dela, ampak tudi ti. Kmetje in drugi rokodeli veliko terpe; pa nikar ne misli, de le terpljenje per Bogu saslushi. […] Argument 4 Spet povsamem poprejshnji nauk: »Delaj pridno, poshteno, dobro, sveto, in shivi bogabojezhe.« Ne posnemaj slabih kristjanov, kteri so pridni v’ svojih delih, pa she bolj v’ hudobijah. Eni se ves dan trudijo, ponozhi hodijo v’ slabe perloshnofti; ves teden delajo, v’ nedeljo vse sapravijo; slushijo pridno, pa saslushik obrazhajo v’ boshje rasshalenje. […] Poziv k stri- njanju s tezo O nehvaleshni kristjan! nozhesh Bogu pokoren biti, pa se zhudish, de hudo prejemash? Ti hozhesh vetrove, desh, sonze in vse stvari pokorne imeti; ti pa nozhesh Narvishiga ubogati. Ponishuj se, in rezi: […] Tretji del hagiografij je prepoznan kot molitev ob svetniškem godu, s katero se poziva h priprošnji svetniku za ohranitev, zaščito ali pridobitev kreposti. Molitve so naslovljene, po dolžini različnega obsega in osnovane kot versko formulaično besedilo s sledečim strukturnim vzorcem: nagovor ^ (refleksija) ^ priprošnja ^ potrditvena formula. Podobno kot v nauku se za naslovnikovo sprejetje upovedenega ter potrditev predanosti in ponižnosti bogu rabita se - danjik in velelni naklon (npr. Ljubi sveti Martin, sprosi mi pri Bogu tistega nebeškega duha, s katerim je bilo tvoje srce napolnjeno, da dospem tje gori v tvojo druščino, ter s teboj vred Boga, to neskončno dobroto, vživam in hvalim — 250 — Slavia Centralis 2/2023 Karin Požin vekomaj!). Na ta način je naslovnik spodbujan h končni refleksiji svetnikove - ga krščanskega slovesa in k priprošnji za pomoč pri pridobitvi izpostavljenih kreposti. Prikaz razčlembe molitve na izbranem primeru ponazarja tabela 4. Tabela 4: Razčlemba molitve v hagiografiji o sv. Izidorju X. dan veliziga travna. Sveti Isidor kmet (1828) Shematska struktura molitve Molitev {verski obrazec: nagovor ^ refleksija ^ priprošnja ^ potrditvena formula} Molitev (priprošnja za ohranitev, zaščito ali pridobitev kreposti) Molitev. Verski obrazec Nagovor O moj Bog! Refleksija dosihmal nisim imel praviga sapopadka ne od kershanskiga shivljenja, ne od vsakdanjiga sapovedaniga dela; slishal sim sizer nauke od tiga, pa nisim pomislil. Sdelo se mi je, de so svetniki kaj sosebniga in veliziga delali, in de se bom jest v' niskih delih svojiga stanu teshko svelizhal […] Priprošnja O sveti Isidor! ti bosh sgled mojiga prihodniga shivljenja: sprosi mi gnado le Bogu shiveti, le s' njim in savoljo njega delati, terpeti in se spokoriti. […] Potrditvena formula Amen. Vseh šest analiziranih hagiografij si po modelu sydneyjske šole deli sledečo makrostrukturno organiziranost: Tabela 5: Makrostrukturiranost preučevanih slovenskih hagiografij 19. stoletja Življenjepis {orientacija ^ življenjske faze [eksempel ˇ opis dogodkov ^ (posmrtna faza) ^ (upodobitve in kulturni pomen svetnika)]} ^ nauk {ekspozicija} ^ molitev {verski obrazec} Kot je razvidno iz tabele 5, zunanja makrostrukturiranost obsega tri navzven ločene dele – življenjepis, nauk in molitev. Ti so z vidika medsebojnih odnosov organizirani orbitalno, z naukom kot središčnim elementom, katerega funkcija je pridigarsko povzemanje, izpostavitev in prepričevanje naslovnika, kako je potrebno živeti in ravnati v skladu z načeli katoliške Cerkve. Nauk podpira - ta življenjepisni del in molitev. Življenjepis je s pripovednimi biografskimi dogodki vstopna točka za nauk in ga podpira na način, da preko biografskih zgledov predstavi izbrana krščanska načela in kreposti, na katerih se izgrajuje nauk. Nadalje pa nauk podpira molitev, katere funkcija je končna refleksija — 251 — Hagiografija kot makrožanr posredovanih krščanskih vrednot na način, da naslovnika s formulaičnim ver - skim obrazcem spodbuja k priprošnji za njihov prenos v vsakdanje življenje. Polje analiziranih hagiografij lahko hierarhiziramo na širše in ožje. Širša polja so popularizacija in idolizacija svetništva, posredovanje vrednot krščanske vere, propagiranje katoliške Cerkve, krepljenje pripadnosti krščanski skupnosti in posredovanje krščanske družbene etike. Ožja polja so povezana s krepostmi in vrlinami obravnavanih svetnikov – pobožnostjo, potrpežljivostjo, delavno - stjo, ponižnostjo, srčnostjo in bogaboječnostjo. Ožja polja se skladajo s širšim, saj posredujejo osnovne vrednote krščanske vere. Ton se izraža v odnosu med tvorci (katoliškimi duhovniki) in naslovniki (katoliškimi bralkami in bralci). Družbeno razmerje med njimi je hierarhizirano in neenakopravno, medosebna razdalja je maksimalna. Način je določen s pisnim prenosnikom, prvenstveno so namenjene tihemu branju in so monološke. Nekatere izmed njih so tudi večkodne, tj. sestavljajo jih viri dveh semiotskih kodov: poleg jezikovnega še slikovni, ki podpira in razširja pomen besedilne vsebine, naslovnika pa dodatno usmerja pri interpretaciji zapisanega besedila. Kohezivnost med obema kodoma vzpostavlja usmerjevalni leksem v naslovu hagiografije (npr. Sv. Martin, Turski škof), ki od naslovnika pričakuje, da bo prepoznal svetnika na spremljevalni grafični podobi. 3.3 Jezikovni vzorci vrednotenja in družbeni namen Za potrditev makrostrukture analiziranih hagiografij in njihovega družbene - ga namena je potrebno preučiti, kako so medosebni pomeni organizirani po strukturnih enotah. Izhajajoč iz predpostavke, da hagiografija znotraj mode - la sydneyjske šole predstavlja makrožanr, pri katerem so v življenjepisnem delu strukturne enote tvorjene kot eksempli in opisi dogodkov, nauk pa kot ekspozicija, jezikovni vzorci vrednotenja sovpadajo s pomeni, značilnimi za posamezen predlagani žanr (Martin in Rose 2008: 52). To sovpada s širšim namenom hagiografij, ki je popis življenja svetnika s poudarkom na vrednotah, ki ga izkazujejo kot božjega izbranca, vrednega posnemanja (Orožen 2011: 24; Jesenšek 2021: 44). V življenjskih fazah, prepoznanih kot eksempel, se je potrdilo, da je vrsta odnosa sodba značaja ali vedênja svetnika, kar sovpada z značilnostmi, kot jih za eksempel predlagata Martin in Rose (2008: 62–65). Prevladujejo nepo - sredno izražene sodbe, ki so monoglosne in razkrivajo tvorčevo strinjanje ali nestrinjanje s podano moralno sodbo o svetnikovi osebnosti in/ali dejanjih (npr. Tudi je sposnal, de se ni nikoli bati bogabojezhiga delavza, kteri, zhe je ravno nekaj zhasa v’ molitvi, potlej perdobiva zhas s’ pridnostjo in s’ svestobo, in Bog shegnuje njegove dela). Tvorčevo presojanje se odraža tudi s stiliziranim pripi - sovanjem psiholoških in drugih značajskih značilnosti svetniku (npr. Nikdo ni mimo njega bolj zderžljiv, bolj čuječ, nikdo ni dosegel njegove poterpežljivosti, pohlevnosti, ponižnosti, miloserčnosti, delavnosti, prebiranja sv. pisma), kar — 252 — Slavia Centralis 2/2023 Karin Požin potrjuje dvoje: (1) tvorčev spoštljiv odnos do upovedanega in (2) njegov namen vplivanja na naslovnika s posredovanjem verskih načel in moralnih vrednot. Vrednotenjski odnos je dodatno stopnjevan v fazah, v katere so vpeljani av- torjevi komentarji, saj izražajo tvorčeva stališča do upovedenih dogodkov (npr. Med deli njegoviga usmiljenja je posebno to le spominja vredno). V življenjskih fazah, opredeljenih kot opisi dogodkov, je razvrščanje vrednotenjskih pomenov bolj spremenljivo, kar sovpada z ugotovitvami Martina in Rosa (2008: 52). Ker pa je v tem pripovednem žanru še vedno izražena posredna sodba, jih je mogoče umestiti v bližino eksempla. Namen nauka in molitve je vplivati na naslovnikov pomenski horizont, kako je zgled svete osebe koristno in vredno posnemati ter prenesti na lastno ravnanje in mišljenje. Moralizatorski aparat, ki je v pripovednih in zgodovinskih žanrih delno prikrit (Coffin 1997: 200–201), je v obeh strukturnih enotah razkrit. V nauku je pozicija moči realizirana skozi avtoritativni status tvorca, ki se od - krito pokaže kot moralna avtoriteta z uporabo velelnega naklona (npr. zanikani velelnik za izražanje opozorila: Ne poslušaj in ne govori, kar se ne spodobi), pogojnega naklona (npr. Če si len v svojih delih, bo uboštvo tvoje plačilo; Če si priden, boš pošteno živel), pa tudi s svetopisemskimi citati (Naj bi tudi ti kristian nikdar ne pozabil Jezusovih besed: »Ne bojte se jih, ki telo umorijo, duše pa ne morejo umoriti, temuč bojte se veliko več tistega, kateri zamore dušo in telo pogubiti u pekel […]«), ki so uvedeni kot dodatni viri vrednotenja. 7 V molitvi naslovnik ni več pasivni prejemnik informacij, temveč je spodbujan k aktivni vključitvi z izrekanjem priprošnje. Ta je osnovana tako, da (1) tvorec izreka priprošnjo v imenu naslovnika (npr. O Gospod, ki si nam že u začetku keršanstva nad pervim mučenikom, svetim Štefanom izgled posebne keršanske ljubezni do svojih sovražnikov pokazal: dodeli nam po nja priprošnji, da tudi mi svoje sovražnike, opravljivce in preganjavce ljubimo […]), ali (2) naslovnika prigovarja, da navidezno sam izreka priprošnjo (npr. O predobrotljivi Jezus! Kteri si sam samoto tolikanj ljubil, uči tudi mene, ogibati se hrumečega sveta in le v tihotnem življenji, v občevanji in zedinjenji z Bogom iskati prave radosti in miru srca. Amen.). Z žanrskim pristopom sydneyjske šole je v analiziranih hagiografijah prepoznan preplet družbenih namenov zgodovinskih žanrov (biografije), ka - terih namen je informiranje o preteklih, zgodovinsko pomembnih dogodkih in posameznikih ter ohranjanje reda na širšem družbenem nivoju (Coffin 2006: 54; Martin in Rose 2008: 99), pripovednih žanrov (eksemplov in opisov dogodkov), katerih namen ni samo razvedrilen, temveč tudi posredovanje ideoloških sporočil, vzdrževanje in oblikovanje družbenih odnosov na ravni lokalnih skupnosti (Rothery in Stenglin 1997: 232), ter utemeljevalnih žanrov 7 Martin in Rose (2007: 36) menita, da nekateri vrednotenjski pomeni prehajajo v območje idejnih pomenov, zato lahko prihaja do prekrivanj medosebnih in idejnih metafunkcij jezika, zlasti v besedilih z jasnimi ideološkimi funkcijami, kakršne so tudi analizirane hagiografije. — 253 — Hagiografija kot makrožanr (ekspozicije), katerih namen je zagovor stališč in prepričevanje naslovnika k strinjanju z njimi (Martin in Rose 2008: 118). Čeprav hagiografije upovedujejo individualne življenjske usode svetih po - sameznikov, je njihov skupni namen dajanje pomena stvarnemu, ki osmišlja življenje in trpljenje v krščanski veri. Obenem razkrivajo krščansko ideologijo in strukturo neenake družbene moči, ki se vzpostavlja v odnosu med tvorci, naslovniki in katoliško Cerkvijo. S širjenjem idej, prepričanj in pričakovanj glede odnosov z drugimi člani krščanske skupnosti dajejo obravnavana be - sedila razumeti funkcijo, ki so jo izpolnjevala v slovenski družbi 19. stoletja. Modeli vedenja in mišljenja, ki so jih naslovniki zaradi svoje generacijske, etične in družbene pripadnosti zlahka sprejeli, niso bili posredovani samo z dokazovanjem, temveč tudi s ponavljanjem in vzpostavljanjem razmerja preteklo–sedanje, v katerem preteklost utemeljuje in daje vrednost sedanjosti z namenom ohranjanja verske skupnosti. Pomensko določena struktura žanra slovenske hagiografije se tako realizira skozi zgodovinsko posredovano av- toritarnost, ob naslonitvi na individualne izkušnje svetniških življenj. V tem pogledu so analizirane hagiografije jedrnat izraz takratne krščanske kulture, ki se v zgoščeni obliki izraža v zapisanem. 4 Zaključek Model sydneyjske šole ponuja večnamensko perspektivo preučevanja žanrov in razumevanja funkcij, ki jih ti izpolnjujejo v družbi. Čeprav ne vključujejo hagiografij, je metodološki pristop dovolj širok, da ponuja primerno orodje za njihovo analizo. Omogoča prepoznavo družbene organizacije, ki se preko konteksta kulture in konteksta situacije ter kontekstualnih spremenljivk polja, tona in načina izraža v zaporednih besedilnovrstnih elementih, s katerimi se postopno izražajo preučevane hagiografije. Vseh šest analiziranih hagiografij, objavljenih v treh osrednjih tiskanih zbirkah 19. stoletja, po obliki predstavlja krajša opisna pripovedna besedila, ki se med seboj razlikujejo po avtorstvu, na besedni in skladenjski ravnini, druži pa jih isti besedilni vzorec (Orožen 2008: 186), ki razkriva njihovo makrožanr - sko strukturo. Prvi, življenjepisni del, je po modelu sydneyjske šole prekriven z biografijo, posamezni življenjski dogodki, organizirani epizodično okrog svetnikovih pomembnih življenjskih prelomnic, pa so realizirani kot eksempli in opisi dogodkov. Drugi del je nauk, ki se ne odvija več kronološko, temveč retorično. Prekriven je s strukturnimi enotami ekspozicije, saj vrednoti mo - ralna sporočila življenjepisnega dela, jih aktualizira in nagovarja naslovnika k posnemanju posredovanih zgledov. Tretji del je molitev, osnovana kot versko formulaično besedilo, s katero se naslovnik priproša za pridobitev krščanskih kreposti. Iz zapisanega sledi, da si analizirane hagiografije delijo sledečo ma - krostrukturn o s h em o : ži v l j en j ep is { o ri en tac i j a ^ ži v l j en j s k e f aze [ e ksem pe l ˇ opis dogodkov ^ (posmrtna faza) ^ (upodobitve in kulturni pomen svetnika)]} — 254 — Slavia Centralis 2/2023 Karin Požin ^ nauk {ekspozicija} ^ molitev {verski obrazec}. Nauk, kot središčni del, je podprt z življenjepisom in molitvijo. Življenjepisni del preko biografskega zgleda predstavlja vstopno točko za nauk, molitev pa nauk podpira kot končna refleksija posredovanih krščanskih vrednot. Grajenost analiziranih besedil potrjuje moralni in didaktični vidik hagiografij, ki s popisom življenja svete - ga posameznika posredujejo modele in ideološka načela katoliške Cerkve, z namenom ohranjanja in oblikovanja odnosov na širši in ožji družbeni ravni. Področje njihove družbene dejavnosti se odraža skozi kontekstualne spre - menljivke polja, tona in načina. Način je določen s pisnim prenosnikom, ton izraža neenakost in pozicijo moči tvorca nad naslovniki, polja pa so popula - rizacija in idolizacija svetništva ter vrednot krščanske vere, posredovana kot poglavitne kreposti sv. Izidorja, sv. Miklavža, sv. Florijana, sv. Štefana, sv. Antona Puščavnika in sv. Martina. Raziskovanje posredovanih miselnih razsežnosti, ubesedenih v izbranih besedilih, s pomočjo družbeno-semiotičnega žanrskega pristopa omogoča preučitev prispevka hagiografij k podobi slovenske družbe 19. stoletja. Za nadgradnjo rezultatov bo v prihodnje potrebno razširiti preučevani besedilni korpus, kar bo dopolnilo obstoječa vedenja o slovenski hagiografiji. VIRI IN LITERATURA Hesham Suleiman ALYOUSEF, Asma ALYAHYA, 2018: The Conceptualization of Genre in Systemic Functional Linguistics. Retorika: Jurnal Ilmu Bahasa 4/2, 91–99. Anis BAWARSHI, Mary Jo REIFF, 2010: Genre: An Introduction to History, Theory, Research, and Pedagogy. Colorado: Parlor Press and W AC Clearinghouse. Aleksandra BIZJAK, 2005a: Pridiga kot žanr. Ljubljana: Založba ZRC. Aleksandra BIZJAK, 2005b: Strukturalno-pomenska analiza pridige kot žanra. Slavi- stična revija 53/2, 153–170. Aleksandra BIZJAK KONČAR, 2008: Strukturna zgradba pravljice. Gašper Križnik (1848–1904) in njegov čas . Ur. Marija Stanonik. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 136–142. Aleksandra BIZJAK KON ČAR, 2023: Retori čni potencial hagiografskega diskurza: avtorjev glas v Slomškovi izdaji svetniških življenjepisov Djanje Svetnikov Božjih. Hagiografija v luči sodobnih raziskav. Ur. Blanka Bošnjak. Maribor: Univerzitetna založba Univerze v Mariboru. 45–66. Basil BERNSTEIN, 1990: The Structuring of Pedagogic Discourse. London: Routledge. Basil BERNSTEIN, 1996: Pedagogy, Symbolic Control and Identity: Theory, Research, Critique. London: Taylor and Francis. London: Taylor & Francis. Blanka BOŠNJAK, 2021: Krščanske hagiografske pripovedi Antona Krempla. Deroči vrelec Antona Krempla. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Univerzitetna založba. 114–124. Caroline COFFIN, 1997: Constructing and giving value to the past: an investigation into secondary school history. Genre and Institutions. Social Processes in the Workplace and School. Ur. Frances Christie in James Robert Martin. London: Continuum. 196–230. — 255 — Hagiografija kot makrožanr Caroline COFFIN, 2006: Historical Discourse: the Language of Time, Cause and Eva- luation. London: Continuum. Hippolyte DELEHAYE, 1905: Les legendes hagiographiques. Bruxelles: Bureaux de la Societe des Bollandistes. Suzanne EGGINS, 2004: An Introduction to Systemic Funcitonal Linguistics. London: Continuum. Suzanne EGGINS, James Robert MARTIN, 1997: Genres and register of discourse. Discourse as Structure and Process. Ur. Teun van Dijk. London: Sage. 230–256. John Rupert FIRTH, 1957: A synopsis of linguistic theory, 1930–1955. Studies in Lin- guistic Analysis (Special volume of the Philological Society). London: Blackwell. 1–31. Michael HALLIDAY, 1978: Language as Social Semiotic: The Social Interpretation of Language and Meaning. London: Edward Arnold. Michael HALLIDAY, 1985: An Introduction to functional grammar. London: Edward Arnold. Michael HALLIDAY, Christian MATTHIESSEN, 2004: An Introduction to Functional Grammar. London: Edward Arnold. Ruqaiye HASAN, 1984: The Nursery Tale as a Genre. Nottingham Linguistic Circular 13, 71–102. Ruqaiye HASAN, 1985: The structure of a text. Language, Context and Text . Ur. Michael Halliday in Ruqaiye Hasan. Geelong: Deaking University Press. 52–69. Thomas HEAD, 2001: Medieval Hagiography: An Anthology. New York: Routledge. Sunny HYON, 1996: Genre in three traditions: Implications for ESL. TESOL Quarterla 30/4, 693–722. Marko JESENŠEK, 2020: The Slovenian language, literature and teaching of Slovenian language research project. Slavia Centralis 13/2, 7–30. Marko JESENŠEK, 2021: Iz življenja in dela Martine Orožen. Slavia Centralis 14/2, 11–50. Matjaž KMECL, 1972: Nekaj tem iz razvoja slovenske pripovedne proze. Slavistična revija 20/2, 213–217. Matjaž KMECL, 1975: Od pridige do kriminalke: Ali o meščanskih začetkih slovenske pripovedne proze. Ljubljana: Mladinska knjiga. Mira KRAJNC IVIČ, 2018: Besedilne vrste v slovenskem besediloslovju. Jezik in slov- stvo 63/2–3, 75–86. Celia Maria MAGALHÃES, 2022: The »just-so story« is a narrative: appraisal analysis in a social semiotic approach to genre. Alfa: Revista de Linguistica 66/2, 1–27. Bronisław MALINOWSKI, 1923: The problem of meaning in primitive languages. The Meaning of Meaning. Ur. Charles Kay Ogden in Ivor Armstrong Richards. London: Routledge and Kegan Paul. 269–336. Bronisław MALINOWSKI, 1935: Coral Gardens and their Magic. London: Allen & Unwin. — 256 — Slavia Centralis 2/2023 Karin Požin James Robert MARTIN, 1984: Language, Register and Genre. Children Writing: A Reader. Ur. Frances Christie. Geelong, Vic: Deakin University Press. 21–29. James Robert MARTIN, 1985: Process and Text: Two Aspect of Human semiosis. Syste- mic Perspectives on Discourse. Ur. James Benson in William. Norwood: Ablex. 248–274. James Robert MARTIN, 1994: Macro-genres: The ecology of the page. Network 21/1, 29–52. James Robert MARTIN, 1997: Analyzing genre: Functional parameters. Genre and in- stitutions: Social processes in the workplace and school. Ur. Frances Christie in James Robert Martin. London: Continuum. 3–39. James Robert MARTIN, 2000: Grammar Meets Genre: Reflections on the Sydney School. Arts: The Journal of the Sydney University Arts Association 22/1, 47–95. James Robert MARTIN, 2016: One of the Three Traditions: Genre, Functional Lingui - stics, and the Sydney School. Genre studies around the globe: beyond the three traditions . Ur. Natasha Artemeva in Aviva Freedman. Ottawa: Inkwell. 31–77. James Robert MARTIN, David ROSE, 2007: Working with Discourse. London: Con- tinuum. James Robert MARTIN, David ROSE, 2008: Genre Relations: Mapping Culture. Lon- don: Equnox. James Robert MARTIN, David ROSE, 2011: Learining to W rite, R eading to Learn : Genre, Knowledge and Pedagogy in the Sydney School. London: Equniox. James Robert MARTIN, Peter WHITE, 2005: The Language of Evaluation: Appraisal in English. New York: Palgrave MacMillan. David MOVRIN, 2016: Evropska hagiografija med Bogom in narodom. Kulturni svet- niki in kanonizacija. Ur. Marijan Dović. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 79–91. Mojca NIDORFER ŠIŠKOVIČ, 2009: Žanrski pristop k analizi poslovnih e-sporočil. Infrasturkutra slovenščine in slovensitike. (Obdobja, 28). Ur. Marko Stabej. Ljubljana: Znanstvena zalo žba Filozofske fakultete. 271–277. Mojca NIDORFER ŠIŠKOVIČ, 2013: Žanrskost funkcijskih besedilnih vrst. Družbena funkcijskost jezika: vidiki, merila, opredelitve. (Obdobja, 32). Ur. Andreja Žele. Ljublja - na: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 269–275. Matija OGRIN, 2011: Dober Legent teh Suetnikov. Koroški rokopis iz 18. stoletja. Pri- merjalna književnost 34/4, 65–78. Martina OROŽEN, 2008: Podoba svetega Martina v »životopisih« svetnikov in v le - poslovju 19. stoletja. Sveti Martin Tourski kot simbol evropske kulture. Ur. Jasmina Arambašić. Celovec: Mohorjeva Celovec. 183–193. Martina OROŽEN, 2011: Anton Martin Slomšek, Djanje svetnikov božjih – vzgoja du - ha, kultura srca in govora v novoslovenskem knjižnem jeziku sredi 19. stoletja. Slavia Centralis 4/1, 14–47. Martina OROŽEN, 2021: Zgodovinski razvoj futuralno-modalnega sistema v knji žni sloven ščini od 16. do 19. stoletja. Slavia Centralis 14/2, 67–122. Katja PLEMENITAŠ, 2007: Posamostaljenja v angleščini in slovenščini: primer časo- pisnih vesti in kritik. Maribor: Slavistično društvo, Založba Zora. — 257 — Hagiografija kot makrožanr Claudia RAPP, 2010: The Literature of Early Monasticism: Purpose and Genre between Tradition and Innovation. Unclassical Traditions: Alternatives to the Classical Past in Late Antiquity. Ur. Richard Flower, Christopher Kelly, Michael Stuart Williams. Cam - bridge: Cambridge University Press. 119–130. Jožef ROGAČ, 1867: Sv. Anton, puščavnik. Življenje svetnikov in svetnic Božjih. Lju- bljana: Janez Blaznik. 59–64. Barbara Joan ROTHERY, Maree STENGLIN, 1997: Entertaining and instructing: explo - ring experience through story. Genre and Institutions. Social Processes in the Workplace and School. Ur. Frances Christie in James Robert Martin. London: Continuum. 231–263. David ROSE, 2005: Narrative and the origins of discourse: patterns of discourse seman - tics in stories around the world. Australian Review of Applied Linguistics 19/1, 151–173. David ROSE, 2007: Reading Genre: a new wave of analysis. Linguistics and the Human Sciences 2/2, 185–204. David ROSE, 2010: Genre in the Sydney School. The Routledge Handbook of Discourse Analysis. Ur. James Paul Gee in Mike Handford. London: Routledge. 209–225. David ROSE, 2016: Genre, knowledge and pedagogy in the Sydney School. Genre studies around the globe: beyond the three traditions. Ur. Natasha Artemeva in Aviva Freedman. Ottawa: Inkwell. 299–338. Grisel Sonia SALMASO, 2017: Story Genres in SFL: A more Flexible Taxonomy. Extra- polating a Taxonomy of Story Genres in Spanish to Story Genres in English. Journal of Language and Education 3/1, 6–22. Grisel Sonia SALMASO, 2022: Modelling of the Genre Short Story for Teaching Pur- poses: An Approach from a Systemic Functional Perspective. International Journal of TESOL Studies 4/2, 39–55. Anton Martin SLOMŠEK, 1853: Sveti Florian, vojšak in mučenik. Djanje Svetnikov Božjih in razlaganje prestavnih praznikov ali svetkov. Gradec: Joseph Andreas Kien - reich. 453–455. Anton Martin SLOMŠEK, 1854: Sveti Štefan, levit, prvi mučenik. Djanje Svetnikov Božjih in razlaganje prestavnih praznikov ali svetkov. Gradec: Joseph Andreas Kien - reich. 769–774. Marijan SMOLIK, 1995: Liturgika. Celje: Mohorjeva družba. Marijan SMOLIK, 1997: Pregled slovenskega hagiografskega slovstva. Zbornik ob se- demdesetletnici Franceta Bernika. Ur. Jože Pogčnik. Ljubljana: ZRC SAZU. 497–514. Matija TORKAR, 1874: Sv. Martin, Turski škof. Življenje svetnikov in svetnic Božjih. Celovec: Družba sv. Mohorja. 242–250. Marc VAN UYTFANGHE, 1993: L’hagiographie: Un »genre« chretien ou antique tradif? Analecta Bollandiana 111/1, 135–188. Marc VAN UYTFANGHE, 2011: L’origines et les ingrédients du discours hagio- graphique. Sacris erudiri 50, 35–70. Franc VERITI, 1828: Sveti Isidor, kmet. Shivlenje Svetnikov in Prestavni Godovi. Lju- bljana: Jožef Sassenberg. 280–286. — 258 — Slavia Centralis 2/2023 Karin Požin Franc VERITI, 1829: S. Nikolaj ali Niklavsh, shkof. Shivlenje Svetnikov in Prestavni Godovi. Ljubljana: Jožef Sassenberg. 438–445. Branka VIČAR, 2013: Peticija kot besedilna vrsta in njena politična umeščenost. Druž- bena funkcijskost jezika (vidiki, merila, opredelitve). (Obdobja, 23 ). Ur. Andreja Žele. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 473–479. HAGIOGRAPHY AS A MACROGENRE This paper examines the genre macrostructure of selected hagiographies published in three prominent Slovenian hagiographic collections from the 19th century: Shivlenje Svetnikov in Prestavni Godovi (1828–1829) by Franc Veriti, Djanje Svetnikov Božjih in razlaganje prestavnih praznikov ali svetkov (1853–1854) by Anton Martin Slomšek, and Življenje svetnikov in svetnic Božjih (1866–1874) by Jožef Rogač and Matija Torkar. To analyse these texts, this study adopts the theoretical and methodological principles of the Sydney School (Martin and Rose 2008). A multi-level analysis revealed a macrostructural organization within the selected hagiographies. The primary structure includes a bio- graphical segment encompassing the orientation and record of events presented through examples and descriptions of events. This is followed by a moral exhortation, featuring an exposition of selected Christian principles and virtues. Lastly, there is a prayer seg- ment, which serves as a religious form to contemplate and encourage the incorporation of Christian values into one’s daily life. The macrostructure can be shown linearly as f o ll o ws : b i o graph y { ori en tati on ^ record o f ev en ts [ examp l e ˇ descri pti on o f ev en ts ^ (posthumous phase) ^ (representations and cultural significance of the saint)]} ^ moral exhortation {exposition} ^ prayer {religious form}. The individual structural elements of biography, moral exhortation and prayer are organized orbitally and mutually reinforce each other. The biography serves as a foundation for the moral exhortation, illustrating Christian principles and virtues through biographical examples. The moral exhortation, in turn, supports the prayer, which reflects the conveyed values and urges the addressee to incorporate them into their daily life through formulaic religious expressions. The analysed texts’ structure confirms the moral and didactic aspects of hagiographies, which, by listing the life of a holy individual, convey the models and Christian ideo- logical principles, with the aim of preserving and influencing relationships within both broader and more specific social levels. By employing a social-semiotic genre approach, the exploration of the cognitive aspects conveyed in the chosen texts, provides insights into the role that hagiographies had in shaping the perception of Slovenian society dur- ing the 19th century.