LN m Leto II. O MLADINSKI KULTURNO - POLITIČNI LIST Štev. 6 (21). Izhaja štirinajstdnevno V Ljubljani, 17. decembra 1936 Celoletna naročnina znaša 18 Din Ljub jan a, 17. decembra 1936 Na tern mestu smo v zadnji številki »Naše misli« osvetlili taktiko marksistične skupine na našem vseučilišču. Poudarili smo, kako in zakaj sc kljub svojemu internacionalizmu in kljub zanikanju vsake. prirodnc družabne svojstven osti, predstavlja kot iskrena in navdušena za-ščitnica najmanjših, če je treba namišljenih nacionalnih individualnosti. — Osnovno načelo njene politike ji veleva podpirati ali izmisliti si vse, kar lahko slabi in zruši vsakokratno stanje. Komunizem ve, da more služiti svojim končnim ciljem le z ustvarjanjem kaosa in s sejanjem trajnega nezadovoljstva. Danes hočemo opozoriti na sestav skupine, hi med nami zastopa ideje ortodoksnega marksizma. Že bežnemu opazovalcu ne more. uiti značilno dejstvo, da črpa ta utopični, znanstveno neutemeljeni nazor svoje pristaše iz ekstremnih, antipodnili plasti človeške družbe. A h sur d n o a l i resnično je, da sc pri na s i n po svetu družita v marksizmu največja revščina in največje b o g a s t v o. Zdrave in uravnovešene sredine, ki je na osnovi svojega zmernega življenja sposobna opredeliti se preudarno in zato pravilno, do danes ni mogel inficirati. Malega človeka, ki se skozi vse življenje bije za svoje osnovne eksistenčne pogoje razumemo, če podleže primitivnim in privlačnim geslom marksizma. On se vsled neprestanih težav, skrbi in negotovosti oprime vsake bilke in navduši za vsak radikalizem, ki mu obeta zboljšanje položaja. Malo jih je med njimi, ki ravnajo iz prepričanja, zato pa je med njimi več žrtev brezvestne demagogije in več takih, ki so se. v znak protesta nad krivicami odločili za skrajnost. Resničnost tega nam potrjuje spreobrnjenje takih ljudi, ki redno sledi zboljšanju njihovih prilik. Značilnejša in zanimivejša je druga polovica pristašev marksizma, tako zvonih •»salonskih komunistov«. Kakor so pri prvi merodajni za njeno ravnanje: revščina, skrb in protest, so pri drugi odločilni ravno lem nasprotni momenti: bogastvo, brezbrižnost in preobjedenost. To ni n i k a k socializem nit i socialni čut, to je višek degeneriranosti; toni ni k a k a romantika, pač pa je p r e n a -s ič e n sam zadnji šport, zadnja zabava in lov za zadnjo naslado — to je poslednja avantura pred moralnim in morda tudi fizičnim samomorom ! Čudno in smešno se slišijo iz ust takih cinikov in njihovih vrstnic radikalne socialne besede. One zvenijo kot norčevanje iz mnogih bednih, ki sicer zmotno ali resnično verujejo v marksizem. One so nezdružljive in neskladne z ugodnostmi njihovega življenja in njihove poli-kane zunanjosti. Če pa že nudi kateri ali katera teh brezskrbnežev svojim bednim »sodrugom« kako »praktično socialno koncesijo«, je ona obsežena edino v komedijantskem pačenju njih prejšnje parketne uglajenosti, zanemarjanju preje vedno gladkega lica, razmršenih ženskih laseh ali v mrkem pogledu. To dejstvo je znak akutne krize marksizma. On boleha v jedru, zato se mu razumljivo izmika iz rok tudi samo dozdevni monopol na zasledovanje socialnih in gospodarskih potreb najširših ljudskih plasti. Tudi jačja, prepričevalne jša in prirodnejša ideja bi ne mogla živeti oslonjena na tako absurden sestav njenih nosilcev. Kot zakasneli nazor, ki se pri nas razlaga kljub bistvenemu evo-luiranju drugod. V prvotnem ortodoksnem smislu — prevode nekaterih klasi-kov marksizma smo komaj dobili — ni našel v našem narodu rodovitnih tal. Mnogo uspešnejše se uveljavlja danes nacionalizem v svoji polni socialni vsebini: sporazumno in zavestno doseženi harmoniji vseh socialnih in gospodarskih činiteljev. i Jugoslovenski imperializam IMPEKIAL1ZAM KAO ŽIVOTODAVNA SILA. — IMPERIALISTIČNA OSNOVA JUGO-SLOVENSKE ISTORIJE. — GARAŠANINOVO »NAČERTANIJE 1 »INTEGRALNO JU GOSLOVENSTVO«. — SLOVENSKA VITALNOST. — JUGOSLOVENSKI IMPERIALI STIČKI DUH Narod koji nije imperialistički nastrojen, osuden je na smrt. Tu ne poraa-žu nikakve lepe reči i nikakvo prevrtali je očiju, to je neoboriva činjenica. Narod koji želi da njegove granice do sud-njega dana ostanu nepromenjene, ona-kve kao što su danas, ušao je u svoje staračko doba, krivulja njegova života se spusta. Takav naTod nema budučno-sti, on živi jedino još usled fundamen-talnog zakona o inerciji. Danas takav primer imamo u Francuskoj. Čitaocima i prijateljima! »Narodna omladina«, osnovana 1933 u Zagrebu, ujedin.juje se današnjim danem kao študentski kulturftu-politički časopis s Ijubljanskom »Našom misli«. Time je završeno djelovanje »Narodne omladine« kao zasebnog omladinskog časopisa, koji se, evo, danas duhovno ujedinjuje sa svojom slovenačkom posestrimom. U Zagrebu ostaje biblioteka »Narodne omladine« koja če povremeno izdavati publikacije o aktualnim pitanjima tretiranima s gledišta napredne jugoslovenske nacionalne omladine. Smatramo da je ta i takova raspodjela rada najbolja i da potpuno odgovara današnjoj situaciji u kojoj se nalazi nezavisna jugo-slovenska omladina. Duhovna veza s ljubljanskim drugovima nije od danas. Njihovom je duhovnom pomoči pokrenuta i »Narodna omladina« i oni ulaze u red njenih osnivača kao što su i zagrebački drugovi usko vezani uz »Našu misel«. I »Narodna omladina« i »Naša misel« čedo su jedne iste ideje i jedno su duhovno tijelo. Ujedinjenje ovih dvaju listova znači samo zbliženje jednog dijela, jedne grupe, nezavisne jugoslovenske omladine kojim se nastavlja djelo naših starijih naprednih generacija. To je kontinuitet jednog duhovnog rada koji ovim pokazuje da nije prekinut. »Narodna omladina« i »Naša misel« vršile su svaka svoju zadaču u svome djelokrugu, a danas ujedinjene ujedi-njuju i svoje djelokruge i »Naša misel« postaje jedini jugoslovenski nacionalni i napredni omladinski kulturno-politički list u zapadnim krajevima Otadžbine. Time i njena zadača postaje šira, značajnija, a i teža i stoga molimo sve one naše prijatelje koji su »Narodnoj omla-dini« kao časopisu ukazivali svoju pažnju i ljubav, da isto to ukažu i »Našoj misli« u kojoj i nadalje žive ojačani duh i misao »Narodne omladine«, studentskog kulturno-političkog lista. Za »Narodnu omladinu«. odgovorni urednik: Veljko D. Kuprešanin, st. fil. Zagreb Ko obveščamo naše prijatelje o tej naši odločitvi, smo uverjeni, da bodo pozdravili to koncentracijo konstruktivnih omladinskih moči. Upamo, da je ta dogovor začetek ustvarjanja omladinskega pokreta, ki bo v naše javno življenje prinesel več idealizma in dobre volje. Pred dvema letoma, na današnji dan, na Oplencu se je jugoslovenška nacionalna omladina zaobljubila, da bo, v duhu ideala Velikega Kralja delovala v slogi in prijateljstvu. V vsej skromnosti mislimo, da je tudi ta naš tovariški dogovor plod oplenškega duha. Uredništvo »Naše misli« Jugoslavija je mlada država i još uve-liko pati od dečjih bolesti koje prate svaku državu u prvim godinama previ-ranja i taloženja. Ali, nema tog drugog naroda na svetu koji je postigao takve uspehe kao sto smo mi a za toliko kratko vreme. Pre sto godina, nas uopšte još nije bilo na istorijskoj pozomici. Na jedtioj strani bespravna raja, stoka a ne ljudi, na drugoj isto to, samo malo drukčije. U roku od sto godina, mi smo postali prva sila u jednom od najvažni-jih delova Evrope i na putu smo da postanemo presudni činilac u Podunavljn. otvaraju se i perspektive ka srednjoj Evropi i dalje. Nišu to nikakve fantazije, uzmite ma koje strane novine iz 1920 i 1936, videčete ogromnu razliku u pisanju o nama. Tada, bili smo neka bantu-crnačka država pod (ugušujučim) okriljem Francuske, koja je za nas svuda autoritativno odlučivala, a danas kao da 6e ljudi prisečaju da smo zemlja veličine Engleske, da imamo preko 14,000.000 Stanovnika, da nas svake godine ima za četvrt milijuna više, nemački emigranti-Židovi bacili su oko na nas da tu osnujn svoju glavnu banku I druga je stvar da li nas ta banka oduševljuje: ali, značajno je da su ovi dobri trgovci izabrali baš ovu »opasnu balkansku zemlju« za utočiste svojih ušteda). Za sto godina, mi smo ni iz čega stvorih veliku i jaku državu. Bez pomoči, da, bez pomoči. Karadordu nije. pomo-gao niko. Podigao je svoje seljake, obo-mžao ih toljagama, motikama i prastarim puškama i pošao na Osmansko Carstvo. Znamo li mi danas još sta to znači? Ne, mi to ne znamo i dobro je što ne znamo: dobro jer to znači da narod jugoslovenski udara goloruk i na lava ako zatreba. Voleli bismo, takode, da nam sada niko ne priča o »velikim sa-voznicima« u svetskom ratu. Živi kostn-ri su doputovali preko Albanije na more : tražili su, kao prvu pomoč, nove puške. I, nikada nečemo zaboraviti da je naš veliki Kralj izrekao reči: »Napred, na mo ju ličnu odgovornost!« Živi u tom našem jugoslovenskom narodu divlja i neukrotiva žudnja za veli-činom, moči i slavom. Srbija još nije bila stala čestito ni na vlastite noge a Ga-rašanin več pravi »načertanije« kako da se stvori veliko jugoslovensko carstvo. To je fenomen koji je besprimeran n istoriji čovečanstva. »Integralno jugo-slovenstvo«! Ima li ijednog pravog na-šeg čoveka koji, duboko negde u svojoj duši, ne čezne za velikim carstvom od Soče do Cmoga Mora? To su snovi? Garašaninovo »načertanije« nisu bili ni snovi a koliko ga je stvarnost preval-išla! Naš zapadni sused gradi na grAni-ci, tvrdavu za tvrdavom, svaki kamen hoče da pretvori u utvrdenje. Gde sn naša protiv - utvrdenja? Nemo ih i neče ih biti jer nisu potrebna, mi to svi duboko osečamo. Naša volja i naš duh, to su utvrdenja koja su bila jača od svih 17. december 1936 število ni nikdar odločevalo v zgodovini človečanstva, temveč je odločevala moč Vodje, moč Njegovega duha in moč njegove misli. Misel kralja Aleksandra, katerega dan danes praznujemo, je prepojila s svojo močjo in veličino vso zgradbo naše države in zaman se danes trudijo pigmeji, da uničijo Njegovo delo. Zaman se trudijo tudi zaradi tega, ker prihajamo mi, ki smo vse svoje življenje izgradili na temelju zvestobe našemu mrtvemu Vodji. Ta zvestoba zahteva od nas slogo v delu. Kolikor bomo mogli, se bomo odzvali tej 'svoii dolžnosti in delali na tem, du bo vso našo generacijo prevel en duh in ena volja, duh kralja Aleksandra in volja za zmago. Dve leti je minulo- od pohoda nacionalne omladine na Oplenac. šele danes, ko je preteklo že toliko časa od onega zgodovinskega dne, ko je armada mladih, idealnih ljudi šla na Njegov grob ter iskala in našla potrditev in utrditev svoje globoke jugoslovenshe zavesti, moremo presoditi, kako globoko sled je zapustila tiha minuta na Njegovem grobu v srcih več tisoč mladih ljudi. Kot spoznanje je prišlo v tisti tihi minuti v oplenški kripti v nas, da bomo boljšo bodočnost svoje domovine izgradili le po poti, ki jo je hodil On, da bomo uspeli le tedaj, ako ne, bomo odstopili niti od ene točke Njegovega programa. In to spoznanje nosimo sedaj v svojih srcih, postalo nam je evangelij, ki po njem usmerjamo svoj slednji korak. Služiti izgraditvi Njegovega nedokončanega dela, je sedaj naš cilj. In naše konkretno delo? Združevanje in zbiranje vseh konstruktivnih nacionalnih sil naše mlade generacije. Danes, ko se zdi, da Njegovim načrtom izpodjedajo temelje, je dvakrat potrebno, da združimo vse sile in da povemo na glas vsem onim, ki ne verujejo v Njegovo delo: »Jugoslavija bo obstojala po Njegovih smernicah, ali pa — je ne bo/« V I. »DANAŠNJI OMLADINAC MENJA UBEDENJA K.AO KOŠULJE«. — NEKADANJI »NACIONALIZAM« I DANAŠNJI »KLERIKALIZAM« LJUBLJANSKOG UNIVERZITETA. OTKUDA DUVA VETAR, TO JE PITANJE tonova i ko ja če na veke letcova ostati jača .;olet, ki ga drugi niso sposobni dohitevati« nam spričo resnične idejne plehkosti njihovih skupnih elaboratov, to potrjuje. Sicer ni nujno, da dobi vedno sila notranjega hotenja svoj odgovarjajoči zunanji izraz, vendar moramo ugotoviti, da v konkretnem slučaju to ne velja: mi ne vidimo »poleta« niti v praksi niti v teoriji. Stvar bi ne bila tako težka in ne imela slabili posledic, če nebi vprav ti neuravnovešenci slepo zaverovani vase — ne proglašali nazorov in strem-Ijenj vseh ostalih jugoslovenskih nacionalnih skupin za reakcionarnost. V svoji nestrpnosti pa gredo celo tako daleč, da si laste monopol tudi na ona načela, ki so jih daleč pred njimi spoznali za pravilna tudi drugi in jih zato vključili tudi v svoj program. Tega oni nočejo priznati samo zato, da pribore izključno sebi legitimacijo njihovih nosilcev odnosno, da drugim lahko očitajo »re-akcionarstvo«. Eden najčešče uporabljanih očitkov je vzdevek »liberalni demokrat«. Naš čas je gotovo na meji dveh dob. Vanj so vržena mnoga nova etična, kulturna, socialna in gospodarska načela. Nekatera so si v borbi s starim redom £>-priborila popolno ali samo delno veljavo, mnoga so pa že ali še bodo podlegla prejšnjim vrednotam. Razumljivo je zato, da bo zgodovina označila naš čas kot čas iskanja, eksperimentiranja in delnega presnavljanja. Nam še lii dano, da bi v miru z gotovostjo trajnejše vrednosti podirali vse staro in gradili na osnovi že dognanih novih načel popolnoma vse znova. Bolj kot kdaj je na takih križiščih umestna treznost in preudarnost. Liberalna demokracija je gotovo eden naukov, ki ga je izživetega zavrgel naš čas. Načelo individualne absoln.ne svobode, ki se je stopnjevala do anarhije je padlo tako v duhovnem, kakor v materialnem življenju. Značaj, delonrog in kompetenca mnogih ustanov starega rv fla se izpreminjajo. V ospredje je stopil zlasti interes nacionalnega kolektiva, ki je obenem vrhovni kriterij za določanje hierarhične lestvice njemu podrejenih interesov: stanu, družine in poedin-ca. S tem v zvezi je »Naša misel« zavzela jasno in preudarno stališče do mnogih socialnih, gospodarskih in kulturnih vprašanj. Če bi nekateri sledili našemu zgledu, bi bili mnogo koristnejši in če bi iz »Naše misli« črpali svoje nazore, gotovo tudi višje v idejnem poletu. Razgibanost srednješolcev Življenje jugoslovenskih nacionalnih srednješolcev v zadnjem času spominja na razgibanost, kakršna je vladala med njimi, ko so imeli še svoje stare organizacije. Gotovo je to razveseljiv pojav, ki obeta, da bo dotok zdrave in pravilno usmerjene mladine na naše vseučilišče vedno močnejši. Glaviio zaslugo na tem dejstvu ima gotovo nacionalni mladinski tisk, ki je v zadnjem času nadomestil pomanjkanje organizirane, povezanosti. Na osnovi novih predpisov ustanavljajo srednješolci svoja nova društva, v katerih razvijajo nacionalisti najlepšo aktivnost. V tem oziru prednjačijo zlasti »Prosveta« v Novem mestu, »Jugoslovan« v Klanju in »Sloga« v Celju. Poseben idealizem in inieijativnost dokazujejo »Slogaši«, ki so sklenili izdajati za lokalne potrebe list »Borbo«. Prva številka, ki je izšla pred dnevi, nosi sicer pečat skromnih sredstev, zato pa večjega idealizma in borbenosti. Po svoji obliki (revija, Supirografirana, ovitek tiskan, letnik in številka napisano z roko) in vsebini (idejni, in leposlovni članki iu pesmi) nas prav tako spominja na dobo, ko je novomeška »Prosveta« izda jala svojo »Zoro«. »Naša misel« želi, da bi se nacionalno srednješolsko gibanje razširilo na vse srednješolske zavode ter tako prispevalo k pravilni rasti mladega človeka, Z NAŠIH UNIVERZ DELO AKADEMSKE AKCIJE ZA IZPOPOLNITEV UNIVERZE V BODOČEM LETU O občnem zboru in volitvah Akademske akcije smo že poročali v prejšnji številki. Danes popolnoma na kratko predočujemo delo, ki naj bi ga Akademska akcija v bodočem letu izvršila: Univerzitetna biblioteka. Paziti bo treba, da pri gradnji naše biblioteke ne bodo nastale kakšne ovire. Do sedaj je bila odobrena samo licitacija podjetnika Matka Curka, ki bo stavbo v pičlem letu spravil pod streho. Vse ostale licitacije pa baje v Beogradu niso biie odobrene. Glavno delo glede teh licitacij je v tem, da se mora tehnični oddelek banske uprave pogoditi s podjetniki. Nabava knjig za biblioteko. Najprej ho treba poskrbeti za to, da bo postala državna licejska knjižnica univerzitetna. Na ta način bi šele bili deležni ma-terielne pomoči 8 strani industrijcev in ostalih gospodarskih krogov za nabavo novih knjig. Gospotl ravnatelj licejske knjižnice dr. Šlebinger bo izdelal proračune za nabavo novih knjig. Isto bodo napravili tudi dekanati na naši univerzi. Banovina naj vstavi v letošnji banovinski proračun znesek Din 60.000, da se pokrije dolg licejke. Poskrbeti bo treba, da univerza takoj prevzame njej poklonjene knjige, ki so bile razstavljene na razstavi češkoslovaške knjige. Anatomska predavalnica. Po nekih informacijah je zasiguran kredit 180 tisoč dinarjev v letošnji državni proračun. To postavko bo treba braniti v finančnem odboru Narodne skupščine in poskrbeti, da ministrstvo prosvete in senat ne bosta tej postavki nasprotovala. Hidrotehnični laboratorij. Že lansko leto je po izjavi bivšega predsednika g. Verbiča Akademska akcija hotela spraviti potrebni znesek v proračun. To se ni zgodilo radi tega, ker je baje Beograd zahteval zase hidrotehnični laboratorij in v Ljubljani naj hi bila le njegova podružnica. V proračun bi bilo vnesti v ta namen tri milijone dinarjev. Gospod rektor pravi, da je prosvetno ministrstvo že obljubilo vnesti to postavko v proračun. Kemični institut. Lansko leto je gosp. rektor izjavil bivšemu predsedniku Akademske akcije, da v tej zadevi ne rabi pomoči akademikov. G. rektor noče naenkrat nakopičiti v Beogradu vse pro- KULTURA Dr. Stojan Bajič: DELOVNO PRAVO Simpatije, katerih je bil dr. Bajič deležen ob nastopu doeenture na univerzi Kralja Aleksandra I. v Ljubljani, so našle v njegovem najnovejšem delu o delovnem pravu popolno opravičilo. Pričakujemo, da bo ta knjiga prepričala vse kroge, znanstvenike in praktike, da je z nastopom g. dr. Bajiča veliko pridobil znanstveni pomen slovenske univerze in da je bil topel sprejem s strani akademske mladine dostojna nagrada za njegov trud. NacijOnalna akademska mladina je zlasti vesela uspeha, katerega je deležen njen starejši tovariš. Z veseljem smo ga sprejeli in poslušali njegova izvajanja. Pričujoča knjiga nam bo dokaz, da je delovno pravo prenehalo biti navidezna, se bolj pa stvarna dbmeiia gotovega socialno-političnega naziranja, ki je večkrat, zlasti v akademskih vrstah tako ?elo naduto. Delo vsebuje ftaiiio temeljne nauke delovnega prava, dočiin bo napovedani posebni dej obravnaval podrobnejša vprašanja tega pravnega področja. . . Prvi del obravnava pojem delovnega prava, ki ureja »dejanje in nehanje velikega dela naroda, predvsem njegovo ustvarjajoče delo, Iti 'ga vrši s svojo telesno in duševno silo v medsebojnem so-flelovan iu«. Zalo je »delovno pravo tiala skupina pravnih pravil, ki urejajo službeno” razmerje toV pogodbeitO,' “preložim ' časovno in generično določeno, odvisno bleme naše univerze za izpopolnitev. Tako naj bi nam država gradila najprej le kemično predavalnico, akademiki pa so proti temu. Država plačuje sedaj Din 90.000 najemnine naši banovinski hranilnici za kleti, v katerih se nahaja naš provizorični kemični institut. Kot rečeno, naj bi po mnenju g. rektorja zgradila država le predavalnico v širšem smislu, ki bi stala ob rimskem zidu. Predavalnica bi v glavnem obstojala iz dveh laboratorijev s potrebnimi pritiklinami. Država naj bi se v ta namen zadolžila in za odplačilo dolga bi porabila onih 96.000 Din, ki jih sedaj plačuje kot najemnino. Celotni institut bi stal državo približno 3 milijone dinarjev. Rudarski institut. Dejstvo je, da je socialno ministrstvo odpovedalo rudarskemu institutu prostore v paviljonu nasproti tehnike, kjer je ta sedaj deloval. Socialno ministrstvo potrebuje ta paviljon za dečji dom. Tako je nastopil sedaj ugoden moment, da postavimo zahtevo za svojo rudarsko stavbo. Stroški bi znašali zopet ca. Din 3,000.000. Posebno poglavje v izpopolnitvi naše univerze so in bodo tvorili načrti. Izdelani so načrti za hidrotehnični institut, idejno pa celotni kemični institut, podrobno le za predavalnico. Za rudarski institut ni nobenih načrtov. Že večkrat so upravičene zahteve za izpopolnitev univerze propadle po naši krivdi, ker pač nismo imeli pripravljenih načrtov. — Kar se tiče naših akademskih ustanov, bo treba v tekočem letu zadevo vendar enkrat urediti. Akademska menza. Univerza je zaprosila prosvetno ministrstvo za 250 tisoč dinarjev, ki bi jih porabila za ta namen. Dobili so tudi že garanta, ali, ker med akademiki ne vlada enotnost v tem vprašanju (nekatere menze že obstojajo), bodo pač s tem vprašanjem nastale še večje težave. Centralno univerzitetno poslopje. Obstojata dve mnenji, kje naj bi se razvijala naša bodoča akademska četrt. Po mnenju g. Plečnika naj bi se univerza zgradila pod Cekinovim gradom. Svet za to univerzo skrbno čuva mestna občina. V zadnjem času pa cena tega sveta zelo raste in ga hočejo že parcelirati. Ponovno bi bilo treba, da bi komisija z g. rektorjem na čelu odločila, ali je ta prostor primeren za našo bodočo univerzo ali ne. Drugo mnenje zastopa naš rektorat, večina univerzitetnega senata in akademikov, da naj bi se naša univerza razvijala od Kongresnega trga v smeri Glasbene Matice, Banke Slavije vršenje dela (službovanje) za drugega, obenem z vsemi iz tega temelja izhajajočimi razmerji«. »Iz delovnega prava pa je izločeno službovanje, ki se vrši na podlagi javnopravne postavitve, to je vse. prr-vo, ki se peča z vršenjem službe kot javnopraven organ.« Delovno pravo je nauk o pozitivnem pravnem redu ter ni istoveten s tako zvano tovarniško zakonodajo, socialno zakonodajo ali socialno politiko. Drugi del je posvečen virom delovnega prava: ustavi, mednarodnim pogodbam in zakonom. Viri delovnega prava so tudi uredbe upravnih oblastev, samoupravne uredbe, statuti in običaji. Tretji /leL obravnava subjekte delovnega prava. Važne so definicije, ki se ozirajo v prvi vrsti .na našo pozitivno zakonodajo. Službojemnik je »tista fizična oseba, ki se s pogodbo zaveže vršiti drugemu pretežno časovno, generično, določeno in odvisno delo«. Pisec je zavrgel poklicni značaj zaposlitve, ki ni bistven znak za odvisno delo. Službodavec je »tista fizična ali pravna oseba, ki zaposluje koga za pogodbeno osnovano, pretežno časovno in generično določeno • delo. Pravna situacija služhodavca se osnuje na posameznem službenem razmerju«. Važno je razlikovanje med glužhodavcem in podjetnikom: »ta dva pojma nista istovetna«. »Uporaba izraza podjetnik v pomenu službodavec gre v naši zakonodaji na rovaš netočnega izražanja.« »Obratna- posadka označuje vse služ-hojemnike, ki so zaposleni v enem ohra* do Križank. Tozadevne načrte bi bilo treba čimprej izdelati, ker je vsaka zahteva brez načrtov nemogoča. n. PRITOŽBA Gospodje Žalik Martin, Klemenčič Tone, Pavličič Joško ter gospodični Furlan Jelka ter Muser Mimi so se pritožili na univerzitetni senat radi občnega zbora D. S. J. F., ki se je vršil dne 14. novembra t. 1. Pritoževalci zahtevajo nov občni zbor. To svojo zahtevo utemeljujejo zlasti s tem, da je bivši predsednik društva vodil občni zbor nedemo-kratsko in pristransko ter kršil društvena pravila. Tudi bivši odbor društva nosi enake grehe. Pritoževalci pravijo v svoji pritožbi, da je bilo vpisovanje članov v društvo izvršeno proti pravilom in da je bila proti pravilom razveljavljena lista »slovenske fronte«. Obtožnici podoben dopis je poslal g. Žalik v imenu slovenske fronte tudi vsem strokovnim društvom z željo, da naj protestirajo na rektoratu proti bivšemu predsedniku in bivšemu odboru. V kolikor smo poučeni, vsebuje ta dopis vse polno laži, potvarjanj dejstev in hujskanja. O tem mogoče prihodnjič več. — Univerzitetni senat bo razsodil, ali je pritožba utemeljena ali ne. To se pravi: univerzitetni senat bo odobril postopanje bivšega odbora in bivšega predsednika D. S. J. F. ali pa bo ugodil zahtevi pritoževalcev, namreč, da se skliče nov občni zbor. —n SODBA Gg. Klemenčič Tone, Krivic Vladimir in Pavlič Marjan *o bili od častnega razsodišča D. S. J. F. trajno izključeni iz društva. Sodišče utemeljuje sodbo z znanim obnašanjem na zadnjem občnem zboru juristov, ki je škodovalo ugledu društva, z izzivanjem neredov, z grožnjami bivšemu predsedniku itd. —n OBČNI ZBOR F. S. NA JURID1ČNI FAKULTETI - V nedeljo 29. novembra se je vršil občni zbor podružnice F. S. na juri-dični fakulteti. Občnemu zboru je prisostvovalo približno 70 akademikov-ju-ristov. Dosedanji predsednik g. Merhar je točno ob napovedani uri otvoril občni zbor, ugotovil sklepčnost ter prešel na dnevni red. Tu so se pojavile prve težave. Občni zbor ni hotel potekati na tak familiaren način, kakor so si predstavljali predsednik, njegovi pristaši, katoliški akademiki in delegat akademske oblasti, g. Lipovec. tu kot tehnični edinici. Po sedanjem pravnem stanju obratna posadka še. ni pravni subjekt, a se mu približuje.« Pisec precizno definira obrat »je tehnična, proizvajalna edinica, ki združuje stvarne proizvajalne činitelje, človeške delovne sile in nematerijalne metode v dosego neposrednega tehničnega namena«. Podjetje, pa je »združitev materi-jalnih; osebnih in nematerijalnih sredstev v dosego posrednega gospodarskega ali drugačnega družabnega namena«. Vsako podjetje mora obsegati vsaj en obrat. Delo obravnava tudi važne zakonite določbe o obratnih zaupnikih, krajevnih delavskih odborih. Zapopadene so tudi izvenobratne ustanove: sindikati, stanovska zastopstva in rudarske zadru- ge. Četrti, del je posvečen ureditvi delovnega prava: posredovanje dela, službena pogodba, delo, obratni sporazum, poslovni red. Končno je obravnavana tudi ureditev delovnega prava: kolektivna pogodba in vse njene pravne posledice. Izvajanja o službenem razmerju bodo gotovo koristila praktikom, zlasti v socialnem zavarovanju. Peti del razpravlja o javnem delovnem pravu. Delitev na javno in zasebno pravo jo »nastala zgodovinsko in ni niti pravno, niti logično nujna«. Pri vseh obravnavanih ustanovah delovnega prava -vidimo, da je stroga delitev v resnici nemogoča. V tem delu je pisec začrtal tudi mednarodno javno in zasebno delovno pravo. • Prisotni člani so bili tako nesramni, ker so pač zahtevali, da poda odbor račun o svojem delovanju. Na različna vprašanja ni hotel predsednik g. Merhar odgovarjati. Delegat oblasti, g. Lipovec pa je izjavil, da se vse preveč »gobezda« in, ker se dotični, na katere je cikal, niso čutili dovolj počaščeni, je zaključil občni zbor. Katoliški akademiki so ogorčeni odšli in jim kar v glavo ni šlo, da se niti na gospodov dan ne more vršiti tak občni zbor. Saj bi vendar lahko likvidirali kar po domače med seboj različna vprašanja, kakor: zakaj so delegati v Skoplju porabili dinarjev 1.300.—, dasi bi bili stroški lahko mnogo manjši, kdo bo novi predsednik itd. Pa so se našli nadležneži in so hoteli vedeti kako in kaj. Resno besedo ob koncu. Odbor podružnice naj končno uvidi, da mora podajati račun o svojem delu vsem ferial-cem-juristom in zato naj skliče v redu nov občni zbor. V pravilnem roku naj objavi članstvu, kdo ima volilno pravico. Občni zbor ima pravico odločati o usodi podružnice, kak komisar oblasti pa je vse preveč praktična rešitev za sedanji odbor, da bi mogla večino juristov zadovoljiti. Mi smo v »Naši misli« že omenjali, da je odbor podružnice F. S. na juri-dični fakulteti skrivnostno društvo, ki se izogiblje javnemu obračunu. Lansko leto je odbor sklical občni zbor na dan 1. decembra ob deveti uri, letos pa je hotel imeti občni zbor 31. oktobra ob 14. uri, t. j. na dan pred Vsemi sveti, ko na univerzi ni predavanj in mnogo akademikov ni v Ljubljani. -—ko NOVINSKI TEČAJ J NAD ,JADRANA1 Poleg rednih predavanj in debatnih večerov, ki jih prireja kulturno-znan-stvena sekcija, se vrši v »Jadranu« za novince vsako leto poseben tečaj, katerega namen je, seznaniti jih z društvenim programom in z odnosi nacionalne akademske mladine do vseli važnejših vprašanj*. Ti »novinski tečaji« so pomembni vzgojni činitelji, saj nudijo mlademu visokošoleu, ki se je priključil nacionalni struji, ponovno priložnost, da se prepriča o pravilnosti svojega koraka. Letošnji tečaj, ki se je pričel 14. t. m., vsebuje naslednja predavanja: 1. g. Andrej Uršič: Prvine Jadranove-ga programa; 2. g. prof. 1. Kolar: Naša nacionalno-politična orijentacija; Sesti del podaja sistem delovnega prava. Naš pravni red utemeljuje delitev na zasebno in javno delovno pravo, toda teka razvrstitev ne more biti posrečena. Lahko ga delimo po subjektih na individualno in kolektivno delovno pravo. Možna je tudi razvrstitev po genetičnem vidiku: sklenitev službene pogodbe, službeno razmerje, prenehanje službenega razmerja ter nasledki. Po osnovi se deli na: delovno pogodbeno pravo, kolektivno delovno pravo, delovno-prav-ne spore, zaščito, zavarovanje in delov no-pravno upravo. »Pričujoči sistem izhaja s stališča, da je težišče veljavnega delovnega prava še vedno v posameznem delovnem razmerju. Razprava o njem spada v posebni del delovnega prava ... Splošni del pa naj obravnava pravne vire, subjekte ter ureditve delovnega prava ... Delitev v javno in zasebno delovno pravo je treba upoštevali, vendar ne more biti osnova za sistem.« Končno nam je avtor podal pregled domačega in tujega slovstva, ki mora služiti kot »kažipot za podrobnejše proučevanje«. Domače slovstvo je zbrano v celoti. K podrobni analizi posameznih pojmov se še povrnemo. • Iz uredništvu, /bog iifstašjce prostora morali smo, nažalost, izostaviti (lo idim g iirvja prikaz knjigi; »Osnovi današnje Jugoslavije:; od Dra. Mij,a Radojeviča. Ipak, i danas več lipozoruje-mo naše Čitaočc na to odlično delo. 3. g. docent dr. S. Bajič: Sodobna socialna gibanja; 4. g. dr. B. Vrčon: Naše manjšine; 5. g. ing. J. Rus: Politika in akademska kulturna društva; 6. g. France Artnak: Naši visokošolski kulturni in socialni problemi. Prepričani smo, da bo ta novingki tečaj dosegel popolen uspeli, saj jamčijo imena predavateljev za točna in zanimiva izvajanja. SVETOVNO AKADEMSKO SMUČARSKO PRVENSTVO se bo vršilo od 1. do 7. februarja v Zeli am See v Avstriji. Tekme se vršijo pod firmo C. I. E. Organizirajo jih avstrijski akademiki. Ob tej priliki moramo grajati pretiravanja, ki so sploh v modi v zadnjem času in ki bodo tudi ob tej priliki prav evidentna. Tekma v smuku se bo vršila na 7 km dolgi progi z višinsko diferenco celih 1000 m in prireditelji sami opozarjajo, da je »precej strma«. Tudi skakalo se bo na ogromni skakalnici, ki ima kritično točko pri 75 m, na njej je pa dosežen rekord 85 m. Dvomimo, da so to primerne zahteve, ki jih postavljajo prireditelji od tekmovalcev akademikov (ne morda profesi-onalistov). Na zadnjih akademskih tekmah za svetovno prvenstvo L 1935. v St. Moritzu, kjer je našo državo z vsem uspehom zastopala JASO, so se Švicarji zadovoljili s štiri in pol km dolgo progo v smuku ter skoki na 60 m skakalnici in vendar so beležili ob priliki skokov dve težji poškodbi. Kakšna bo pa bilanca v Zeli am See? —ko INI Na narodni praznik Zedinjenja je slavil brez hrupa šestdesetletnico svojega življenja doktor Niko Zupanič, ki je že v svoji rani mladosti vneto služil jugoslovenski misli ter ji ostal zvest skozi vse življenje do današnjega dne. Rodil se je v Gribljah ob Kolpi v Beli Krajini. Po maturi, ki jo je položil na gimnaziji v Novem mestu, je odšel na dunajsko vseučilišče in se vpisal na filozofsko fakulteto, kjer se je posvetil predvsem študiju zgodovine in 1. 1903. si je na podlagi disertacije »Prihod Slovanov na jug« pridobil doktorat filozofije. Po končanih vseučiliških študijah pa je izpopolnjeval svoje znanje še v Švici in Nemčiji. Že na srednji šoli sta bila Zupaniču najljubša predmeta zgodovina in zemljepis, ki sta ga navdušila za jugoslovensko idejo, katere, se je oprijel z vsemi silami svoje mlade duše. Povsod se je odločno za njo zavzemal; vsakega, ki je prišel z njim v stik, je za njo navduševal, kajti Zupaniča je z dogmatično gotovostjo prevzelo prepričanje, da se more Slovenstvo rešiti samo potom Jugoslovenstva in nikakor drugače! Zato je bilo tem večje njegovo razočaranje, ko je prišel na dunajsko univerzo in tam našel svoje tovariše akademike v topem položaju političnega mrtvila. Gelo ona mala peščica idealistov, ki se je dvigala nad povprečno indolenco, se je samo akademsko ogrevala za nekakšno imaginarno in romantično Slovanstvo, kar je bil samo še medel odsev zatcmuclega Gajevega ilirizma in Strossmayerjevega Jugoslovenstva. Toda Zupanič je šel v svojem spoznanju še globlje in na dnu zgodovinsko-geografske analize je našel konkretno osnovno točko — Srbijo, Pijemont Jugoslovenstva, prvo etapo do edinstvenega Slovanstva. Z ekzaktno logiko je Zupanič iz zgodovinskega razvoja in zemljepisnegu položaja deduciral politično resnico, da je Srbija predisti-nirana za matico ali bolje: za kristalizacijsko jedro Jugoslovenstva. S tem svojini spoznanjem se je Zupanič spustil v vrvenje dunajskega visokošolskega življenja. V dobi od 1899 do 1901 ni bilo na Dunaju slovenske, hrvatskc, srbske ali bolgarske prireditve, ki je Zupanič v imenu Slovencev ne bi bil poselil ter tako izrabil priliko, da navzoče navduši za svoje jugoslovensko prepričanje, za katero je vršil propagando s peresom in živo besedo. Oprezno in previdno, zato pa s tem večjo doslednostjo je širil jugoslovensko misel v reviji »Jug«, ki jo je 1. 1901. izdajal na Dunaju Fran Derganc. Njegov jugoslovenski program je vzbudil v dunajskih nacionalnih krogih tako pozornost, da so počeli njegovi tovariši Zupaniča v blagohotni šali nazivati »Niko, car balkanski«. Globina in iskrenost njegove jugoslovenskc ideologije nas najbolj navdaja z občudovanjem radi svoje paradoksalnosti, kar po logiki tedanjih razmer ni imelo pruv nobene realne osnove. V Srbiji je v prvih letih XX. stoletja vladal dezolaten položaj; vse sile Srbstva je absorbirala borba s poslednjimi Obrenoviči tako, da so morali Srbi zanemarjati celo življenjska zu-nanje-politična vprašanja, kakor vprašanje Ma-cedonije in vprašanje Jugoslovenstva. Pa tudi zunanjih prijateljev, ki bi preparirali miselnost evropskih diplomatov v duhu srbskih interesov ali vsaj v duhu simpatije za srbski narod, niso imeli. Kdo bi bil takrat mogel na zunaj in na znotraj zanemarjeni in ponižani Srbiji pripisati resnejšo zgodovinsko misijo? Pa vendar je moč jugoslovenske ideje premagala v Zupaniču vae realne in opravičene pred- sodke, kajti tudi on je pričakoval boljšo bodočnost Jugoslovenstva samo preko Obrenovi-čevega groba. Že po treh letih doslednega in neumornega dela so se pokazali prvi realni sadovi na jugo-slovenskem polju. L. 1903. se je na izpraznjeni srbski prestol vračal iz Švice preko Dunaja novi srbski kralj Peter Karadordevič. Zedinjena jugoslovenska omladina ga je na dunajskem peronu pozdravila z »Živel jugoslovenski kralj«! Najprej je bilo mišljeno, da ga pozdravijo samo Srbi, toda po zaslugi Zupaničeve nepopustljivosti je prišlo do tega, da so ga pozdravili v imenu vseh Jugoslovenov kot jugo-slovcnskega kralja. Zupaničev idealni jugoslovenski načrt se je z dunajsko manifestacijo izpolnil samo do polovice. Mlade duše so bile pridobljene, toda z jugoslovensko ideologijo je bilo treba spoznati tudi široki svet, evropsko javno mnenje in evropsko diplomacijo. Radi tega je Zupanič že v začetku leta 1903. napisal pod psevdonimom K. Geržin z jugoslovensko idejo prežeto nemško knjigo »Macedonien und das tiirkische Problem«, bogato opremljeno z originalno statistiko. Srbi so bili v njej prikazani v tako simpatični luči in njihove upravičene težnje so bile podprte s tako prepričevalnimi argumenti, da je ves politični svet spoznal v Srbiji ono šilo, oni Pijemont, ki bo ob prvi evropski kon-llagraciji osvobodil in zedinil Jugoslovene. V tej knjigi se je Zupanič postavil na stališče, da 'so Slovenci, Hrvati, Srbi in Bolgari ena narodna in jezikovna celota, v kateri posamezna narečja organsko prehajajo drug v drugega in to tako neopazno, da se ne ve, kje končuje prvo in se pričenja drugo. Radi tega je za Zupaniča jezikovno vprašanje v Macedoniji manj važno. Maccdonsko vprašanje je treba rešiti tako, da pride Jugoslovenstvo v fazo življenjske moči in ne na mrtvo točko, kamor bi prišli, če bi se zedinjevali v znamenju bolgarstva ali slovenstva. Slovenci in Bolgari namreč žive na periferiji jugoslovenskega ozemlja ter so pro-(entualno (Bolgarov je 18%, Slovencev pa 4 %) zelo maloštevilni. Srbi in Hrvati pa tvorijo ogromno večino 78 %) celokupnega Jugoslovenstva in, kar je glavno, oni prebivajo v sredi med Slovenci in Bolgari ter so radi tega ustvarjeni, da organsko spajajo Slovence in Bolgare; srbsko-hrvatski jezik pa mora izpolniti zgodovinsko vlogo srednje-italijanske to-skanščine. L. 1907. se je naselil v Beogradu, kjer je dobil skromno službico v tamkajšnjem narodnem muzeju kajti v ožji domovini mu službe niso hoteli dati. Čeprav mu med brati Srbi v materialnem oziru niso ravno cvetele rožice, se je v Beogradu z vso vnemo oprijel znanstvenega in nacionalnega dela. Njegova nesebičnost in iskrenost jugoslovenske misli sta ga dvigali in nosili preko materialnih in socialnih žrtev. V tem času je tudi mnogo potoval in na teh potovanjih je tudi zbiral gradivo za svoja poznejša znanstvena dela, ki so zbudila med učenjaki veliko pozornost, saj je obogatil znanost s celo vrsto originalnimi, deloma v novejši dobi splošno priznanimi teorijami in idejami. V prvi vrsti se je Zupanič bavil in se še bavi z zgodovino in etnologijo. Delo na tem področju pa ga je vedlo tudi na polje prazgodovinske arheologije, paleontologije, antropologije in zemljepisa, od časa do časa pa tudi na polje bizantologije in kavkazologije. Po prvi balkanski vojni je odšel v sporazumu s srbsko vlado na Dunaj, kjer je z Masarvkovo pomočjo izdal knjigo »Altserbien und die alba-nesische Frage«, v kateri se je zavzemal za srbske težnje v Macedoniji ter kosovski in prizrenski oblasti. Da bi dobila Srbija izhod na morje, je predlagal delitev Albanije: severni del z Dračem naj bi dobila Srbija, južni pa Grčija. Svetovna vojna ga je odvedla daleč proč od domovine in mirnega znanstvenega dela. Kmalu po izbruhu svetovne vojne je tudi izvršil svoje glavno politično delo za Slovence. Po njegovi zaslugi je dne 7. decembra 1914 izjavila srbska vlada v svojem proglasu pred narodno skupščino v Nišu, da se Srbija bori za osvobojenje in zedinjenje vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev. Veličina tega dogodka je v tem, ker vsi prejšnji proglasi, v katerih je bil očrtan vojni cilj Srbije, Slovenei niso bili omenjeni. Obenem pa je s tem bila dana avstrijskim Ju-goslovenom tudi legitimacija za poznejše delo v Jugoslovenskem odboru. Ko je končal v Nišu svoje zgodovinsko delo, je Zupanič odpotoval v Rim, kjer jc z nekaterimi Hrvati in Srbi iz Avstro-Ogrske s Trunibičem na čelu kot edini Slovenec sodeloval pri ustanavljanju Jugoslovenskega odbora, s katerim se je pozneje tudi preselil v London, kjer je s svojim obširnim znanjem mnogo koristil jugoslovenski stvari. L. 1916. se je mudil pol leta v Ameriki, kjer je med našimi izseljenci širil program Jugoslovenskega odbora ter zbiral dobrovoljce. Po našem osvobojenju je sodeloval iiu mirovni konferenci v Parizu kot član jugoslove.n-ske delegacije. Kot tak je rešil za Jugoslavijo blejski kot, ki so ga zahtevali Italijani, s tem,-da je za stvar pridobil svojega ameriškega znanca in pobratima Mihajla Pupina, ki se je potem zavzel za Bled pri Wilsonu. Od decembra 1922 do maja 1923 je bi! edini slovenski minister v Pašičevi vladi, 1. 1924. pa je postal direktor ljubljanskega etnografskega muzeja, kar je še danes. Kot tak je razvil široko znanstveno in književno deluvnost. Redno ga vabijo na mednarodne zgodovinske, bizantološke in druge znanstvene kongrese, na katerih tudi predava o svojih znanstvenih dognanjih. Za zasluge na znanstvenem polju je bil imenovan za člana mnogih znanstvenih društev doma in v tujini. Jugoslovenski misli je ostul Zupanič dosledno zvest od svojih mladih nog do danes in ni klonil niti v najtežjih trenotkih. Trdno veruje v lepšo slovansko bodočnost ter v ustanovitev demokratične vseslovanske federacije, ki bo garancija zu svoboden razvoj vsakega slovanskega naroda. Trdno je prepričan, da so edino Slovani sposobni rešiti svet v socialnem pogledu, kakor tudi, da edino slovanska misel zagotavlja naš obstanek in varuje našo težko pridobljeno svobodo. Vztrajnemu jugoslovenskcmu nacionalnemu in kulturnemu delavcu, nezlomljivemu idealistu dr. Niki Zupaniču, želimo ob njegovi šestdesetletnici, da bi nam ga Usoda ohranila še dolgo vrsto let, nam v slavo, Jugoslovenstvu in Slovanstvu pa v ponos! Za zgradbo kemičnega instituta Zastopniki tiska so si ogledali laboratorije Edinstvena po svoji siromašnosti je brez dvoma Univerza kralja Aleksandra l. v Ljubljani. Vse. dolgoletne borbe študentov in profesorjev ne samo za obstoj in neokrnjenost univerze ampak tudi za njeno izpopolnitev so skoraj brezuspešne. V najobupnejšem položaju se nahaja kemični institut, ki si je že v prvih letih obstoja univerze za silo uredil svoje prostore v kletnih hodnikih realenega poslopje. Kranjska hranilnica (sedaj Hranilnica Dravske banovine) je namreč letos odbila prošnjo za znižanje letne najemnine, ki znaša 96.000 dinarjev in s tem pospešila skorajšnjo propast tega instituta. Zastopniki ljubljanskega tiska so se odzvali povabilu študentov in profesorjev instituta s predstojnikom rektorjem dr. Samcem ter si ogledali razmere na katere so navezani naši kemiki. Bedno životarjenje tega instituta radi nemogočih prostorov in prenizkih kreditov (krediti sistematično padajo od leta do leta, tako da so padli od 500.000 Din v prvih letih do danes na 116.000 Din) gotovo ni moglo in ne more nuditi naj- nujnejših možnosti za nadaljnje uspešno delo. Najbolj žalostno poleg miloščine, ki jo prejema institut pod imenom kredit je še to, da mnogo stroškov nosijo študentje sami. Sami morajo nabavljali vse potrebne kemikalije, sami morajo založiti kavcijo za vse morebitne poškodbe aparatov, katerih skrbno čuvanje pa je radi pretesnih prostorov nemogoče. Ne bomo se spuščali v podrobnosti. Ugotoviti moramo le dejstvo, da se v takih razmerah ne more več delati in da je edina in definitivna rešitev tega vprašanja nova zgradba. Želimo le, da si o-gledajo te zavite in vlažne hodnike vsi oni, ki jim je napredek na srcu, vsi oni, ki so dolžni skrbeti za ta napredek in prepričani smo, da ne bo človeka, ki bi se drznil izjaviti, da se naj še malo potrpi. Po skrbnem ogledu vseh prostorov je sprejel zastopnike tiska g. rektor dr. Samec, se zahvalil za pozornost z željo, da podpro -stremljenje in nujnost čimprejšnje zgraditve lastne zgradbe. G. rektor je dejal: »Vse kar se vidi je slabo, ne vidijo se pa dobre strani, ne vidi se potrpežljiva vztrajnost dijakov, ki z občudovanja vredno intenzivnostjo premagujejo obupne razmere in končujejo svoje študije z lepimi uspehi!« G. rektor, ki se je pred dnevi mudil v Beogradu in obrazložil potrebo po zgraditvi kemičnega instituta, je dobil zagotovilo, da se bo akcija podprla. Sprejeti je treba le amandman 212.000 Din kot letno anuiteto in če računamo po višini se danje najemnine, bi bila investicija izplačana že v 15 letih. Naloga ministrstva je, da si to idejo usvoji, vsi merodajni činitelji pa so dolžni predlog g. rektorja podpreti in zagotoviti ljubljanski univerzi vsaj najnujnejše potrebe. MIMOGREDE TAKO SE DELA! »Vreme« od 13. decembra t. 1. javlja, da so nekateri nadebudni omladinci v Zagrebli osnovali klub, kateremu je naloga, »da očuva kuk bivšeg kralja EduaTda, čiii gest smatraju da je doprineo mirnom resenjem i stišavanju strasti nesamo u Engleskoj nego i u čitavom svetu«. V zvezi s tem predlagamo, da se misis Simpson predloži za Nobelovo nagrado za mir. PRED ZAKONOM SO VSI ENAKI Kakor smo že nedavno objavili, nočejo naše oblasti priznati v pokojninsko dobo mnogim učiteljem onih let, ki so jih pred vojno odslužili na šolah GMD. Izvedeli smo, da se dogaja isto onim učiteljem, ki so službovali na-šolah, ki jih je v Vojvodini vzdrževala .rbska pravoslavna cerkev v Madžarski. Ta primer nam zopet prepričevalno dokazuje enakost vs«"h dr. žavljanov pred zakonom in mi to, naravno, toplo pozdravljamo. Prav tako je noša dolžnost, da pozdravimo tudi to, da se učiteljem, ki so delovali na madžarskih državnih šolah v Vojvodini, priznavajo vsa službena leta. POPRAVEK Z ozirom na notico »Čudna dogodivščina« v 5. številki »Naše misli« z dne 1. decembra t. 1. se num zdi potrebno ugotoviti, da nam je zmanjkalo knjig, razstavljenih na razstavi Češkoslovaške knjige v Trgovskem domu samo 7 knjig (2 otroški, 1 leposlovna, 4 znanstvene knjižice) v skupni vrednosti Din 150.—, ki z omenjenim poročilom v »1551« nimajo nobene zveze. Spričo velikega števila razstavljenih knjig (kakih 2.500 v skupni vrednosti nad 60 tisoč dinarjev), ki so bile čisto prosto razstavljene, je število izgubljenih knjig res minimalno in nam priča o visoki morali našega občinstva. Akademski odsek J-i. lige ti Ljubljani. KATOLIŠKI AKADEMIKI HOČEJO ŠE EN DOM Kljub temu, da stoji že skoraj v vsaki ljubljanski ulici po ena katoliška mladinska ustanova, smo čitali v »Slovencu« poziv katoliških akademikov na njih javnost, naj jih podpre v prizadevanju, da si postavijo nov visokošolski dom, v katerem naj bi našlo zatočišče do 300 slušateljev. Priporočamo nacionulni javnosti v posnemanj«! M „ VMn in uprann: L,uU,an..C,oW*»..... Ml, I* Z. Sun. KI—«. 1». Tiska Tiskarna Slatnar, d. m o. z, Kamnik (Vodnik in Knez).