U J» $> ® «¿3 ^ AJI!,
flfAl
i® (S
»¿i*}:*»......
Izhaja 1. in 15. dan vsakega mesc», in velja za celo leto 2 gold. 50 kr., za pol leta pa 1 gold. 30 kr. nov. dn.
Tečaj III. V Uubljani 15. februarja 1863. List 4.
T zeleno se zavila bo narava, Ze mično petje ptičev se razlega , Odgernil je odejo — Večni, snega; Zakličem toraj: Pomlad, bodi zdrava!
O beli zvončik ti, pomladna slava! Varuj nedolžen se peklen'ga zlega, Da se ne prime te ostudna pega Oj blagor ti, cvetica prava!
Mladina draga, ti si krasna mila — Podobna pomladanski cvetki beli, Narava ti ljubezni čut je vlila
Do domovine drage. O veseli, Veseli časi slavni, če borila Se boš z osodo, bodo prišumeli!
Jože L. ¡Mketfnov.
Kako naj se učenik dalje izobražuje.
Ako bi bila pripravniška šola za učenike še tako dobro osnovana in dobra, je vendar treba, da se vsak, ki stopi na šolsko polje, ne le pri začetku svojega dela, temuč celo življenje izobražuje. Vsak človek in tudi naj izverstnejši v
svoji versti mora spoznati, da se nikoli popolnoma ne izuči, in da nikoli dovolj ne ve. Kdor se sedanji čas ne izobražuje, zaostaja, slabi, in se počasi zaziblje v nekako mehanično spanje, iz kterega se težko kterikrat še prebudi in zdrami. Tako žalostno spanje pa ni le samo velika zamuda, temuč škoduje tudi drugim pridnim delavcem, ker rodi tudi marsikako zapeljivo sanjo in umišljijo, ktera je zelo nalezljiva.
Kdor pa se hoče stalno izobraževati, se mora naj bolj tega poprijemati, česar ravno za svoj stan potrebuje. Učenik naj se tedaj pred vsem drugim izobražuje tako, da bo mogel v svojem lepem in imenitnem stanu vedno več dobrega storiti. On naj :
1.	pripravlja se za vsaki nauk posebej, preden ga učencem razlaga. Kdor tega ne stori, maha po vetru, in zida poslopja po zraku brez koristi za se in za mladino.
2.	Učenik naj si vedno vednosti nabira, in sicer takih , ki ga ne vlečejo od njegovega stana. Kaj pomaga temu ali unemu, če misli, da zna še tako izverstno pisariti (advo-kariti), pesmi in napeve zlagati, če pa je v šolskih rečeh — pri pravi mladinski sreči — ptujec in komaj čaka, da opravi delo, ktero mu je, bi rekel, zadnje izmed drugih! On naj se uči a) keršanskega nauka posebno cerkvene povestnice, da bo naj pred sam pregret s tim, s čimur mora mladino ogrevati; bj uči naj se maternega jezika, da ga bo znal, kakor se učeniku spodobi, prav govoriti in pisati, t. j. da ga bo znal slovniško, ne pa tako, ali morda še slabeje, kakor ljudje, ki še brati ne znajo. Holje ko si učenik lika materni jezik, bolje in ložeje se ga navadijo tudi učenci; c) on naj se uči številiti, svet poznavati (geografte) in občno povestnico, da ne bo vedno ptujec pri izobraženih ljudeh in nevedni tovarš svojih učencev; d) uči naj se naturopisja in naturoslovja, kar je popolno pripravno, da človek ne oterpne in da ga ne posili mehanično spanje; e) naj se uči poznavati pedagogično slovstvo starjih in novejših časov, pa naj ne prebira le poverhno, temuč tako, da vselej, kadar zbere, ve, kaj je pravo zernje vsakega spisa in kako bi si ga ohranil in rabil.
3.	Marljivi učenik pa naj se tudi uči še marsikterih drugih koristnih reči, iz med kterih mu je posebno potrebna godba. Vsak učenik mora znati učence tudi peti učiti, in mora tedaj poznati in razumeti, kako se spešno živi in bistri ljudsko
petje v šoli, t. j. tako, ki ne posumi samo po šolskih izbah, temuč tudi dalje sega med družine in celo ljudstvo. Če pa je učenik tudi cerkveni orglavec, si mora pa posebno prizadjati, da razume, kakšno petje in orglanje je zares cerkveno, in kako bi se tako naj bolje gojilo. Orglavec naj vedno misli, da nekoliko peti in na orgije žvergljati ni težko, pa tako znati, kakor je prav in se v cerkvi spodobi, ni ravno lahko, kar se le tisti navadi, ki si pridobi dober godbini okus.
4. Učenik na deželi naj se tudi kolikor toliko peča s sad-jorejo, čbelarijo, svilarijo i. t. d., in naj bo vsi soseski v takih rečeh djaven zgled.	— ot —.
Koliko moči do mladosti ima zgodnje soznanje lepoznanstva, in kakšne dolžnosti izvirajo iz tega za odgojitelja in jezikoslovnega učenika.
(Dalje.)
Zmožna natura , t. j. takšna , ki čuti moč v sebi, ali pa da ima zares lepe dušne darove, poprime se branja romanov, pa tudi, ako so njene zunanje okoliščine srečne. Domišljija tukaj čas prehiti; deček se domišljuje moža, ter se vidi v duhu za viteza, čigar življenje bere. Kako zelo mika takšno branje krepke nature! Skušnja tedaj uči, da se za branje vnamejo ali dražljivi, bolehni mladenči, kterih glava je polna domišljij, ali pa mladenči zares jedernati in sposobni. Mladenči srednje dobre glave, ali pa še celo zabiti se bodo malokdaj zelo vneli za branje.
Da pa mladost tako strastno bere, tega so krivi starši in odgojitelji. Otrokom ne vedo boljšega darila dati, kakor knjige za mladost. Otroci višjih stanov imajo že celo zbirko knjig, ki se pa vedno pomnožuje ob godovih. Starši jih opominjajo, da naj bero; berejo tedaj zavoljo kratkega časa. Hvalijo jih potem in pravijo: Naš mladi naj rajše sedi pri bukvah! Takšna hvala je dober kup. Ti spisi za mladost pa večidel niso drugega, kakor otročji romani, in tako se pripravlja pot do strastnega branja.
Tako se imajo presojevati tudi šolske knjižnice, ki so v nekterih krajih. Večidel knjig pisanih za mladost je podobnih
4*
pisanemu popirju , v kterega je nekaj naukov zavitih; otrok pregleduje pisani popir, nauk pa pade na tla, in ne zmeni se za njega. Le kdor je zveden psiholog in globoko zna premišljevati, more za mladost tako pisati, da se z branjem kratkočasi in podučuje. Kaj in kako pa bere mladost? Večidel nič ne prevdarja. — Starši in redniki dajo gojencem take knjige, ki jih še sami niso pregledali in prebrali; pregledati bi jih bilo presitno in prezamudno, pa tudi saj že njih naslov pove, da so spisane za mladost, in potem mislijo, da gotovo ni v njih nič slabega.
Ravno tako , kakor pa starši in učeniki posameznih knjig ne odbero , tako pa tudi na vse, kar otroku v roke pride, premalo porajtajo. Ako je ena knjiga prebrana, dajo otroku drugo; za pravljicami pa nastopijo potopisi, za temi pa zopet otročje igre in tako naprej, kakor se ravno kaj dobi v kaki bukvarnici. Med prebranim ni je dušne niti, da bi branje branje podpiralo in razširjalo. Se huje pa je, kadar otrok brez vednosti staršev bukve na posodo jemlje in jih bere. Tukaj le po naslovu gleda, in bere se takšno, kar bi se naj manj smelo brati, kar domišljijo naj huje nadražuje in je za duha ravno to , kar so za kri močne dišave.
Beremo le za to, de bi seomikali; sploh pa pozabimo tako brati, da bi se s tim resnično omikali. Ako to zadeva naj poprej odraščene ljudi, zadeva pa tudi mladost in skoraj brez izjemka. Bere se namreč brez vse resnobe, da se le kratkočasi. In kako more to drugače biti!
Učeniki bi morali vse, kar učencem dajo, sami prebrati, potem pa jih napeljevati, kako da naj prav in premišljeno berejo. Mladi človek sam za se se ne more braniti, da bi ne bral brez resnobe, ker nima on knjige, ampak knjiga ga ima v oblasti. Ako branje njegovo domišljijo zbudi in serce pretrese, nasleduje to iz tega, ker se je reči popolnoma vdal; gibanje njegove duše je podobno gibanju morja , kadar ga vihar sem ter tje zaganja.
Strast do branja prišla je od odraščenih v mladost. Odkrili in preiskovali smo že o tem nekoliko; opisovali smo to tudi bolj na tanko, ter smo rekli, da se bere brez izbere in premislika. Prevdariti pa še hočemo, koliko hasne ali škoduje zgodnje branje lepoznanstva razumu in sercu pri mladosti. Ne da se tajiti, da zgodnje branje beletričnih spisov, dasiravno
brez izbere in premislika, tu in tam tudi kaj dobrega donaša, pozneje pa bomo oboje na zlato vago devali.
Kar se je naše duše prijelo, ostane ji vtisnjeno bolj ali manj globoko, ravna se to potem, kakor je posamezen občutljiv in tudi, kolikor bolj živo je reč zapopadel; ostane ji (duši) pa vendar le (vtisnjenje), ako bi se ravno ne zavedila. To sicer lahko pozabimo, pa se zopet spomnimo, kakor hitro nas kaj takega ali enakega zadene.
Tako je tudi z branjem. Lepa pisava (styl) je skoraj splošna , posebno pri pisateljih. Skoraj vsi pisatelji romanov in knjig za otroke pišejo gladki in olikani jezik, in skoraj ni drugače, da ljudje, ki večkrat bero take spise, izobražujejo se tudi v jeziku. Ker jim večkrat pred dušo stopi, nauče se ga tudi, in ustmeno in pismeno gladko izrazujejo svoje misli. To je toliko bolj naravno, ker vsak ve, da se maternega jezika bolj iz rabe in posnemanja naučimo kakor iz gramatike. Učeniki po šolah bodo tedaj lahko spoznali, kteri učenci radi bero, ker posebno lepa pisava, čudno našopirjen sostavek, kakor tudi zgovornost razodeva bravca romanov. tDaije prit.)
Iz zgodovine keršanske ljudske šole.
(Dalje.)
Leta 1564. pod vojvodom Albertom vpeljal se je na Bavarskem šolski red, veliko bolj podoben temu , kakoršnega imamo sedaj po ljudskih šolah, kakor pa cerkveni red na Vir-temberškem in Saksonskem. Nihče ne sme šole učiti, če ga ne poterdi postavljeni šolski vodja. Leta 1569. je vojvoda nagovarjal prelate, da naj se posebno prizadevajo za vstanovi-tev nemških šol. To se je tako hitro pospeševalo , da se je leta 1616. svetovavcein vojvoda Maksimilijana zdelo , da je že preveč šol; po tergih, so rekli, naj že bodo, kolikor jih je treba za ohranjenje službe božje; po deželi jih pa treba ni. Potegnili so se pa za šole po vaseh deželni poslanci, rekoč, da nočejo vsi kmetijski otroci kmetje ostati ; veliko njih je sposobnih za razne rokodelstva in obertnije; kdor pa v mater-nem jeziku ne zna brati in pisati, je kol niertev človek, tedaj
ni dobro odpravljati domačih šol. Po dolgih obravnavah je vojvoda stanovom prav dal, ter je obderžal vse naredbe v zadevah ljudske šole, kakor so jih vpeljali njegovi predniki.
Ker se je Lutrova krivovera kmali tudi na Kranjskem jela razširjati, in je veliko ljudi po mestih in deželi novo vero sprejemalo, vpeljana je bila 1. 1563. evangelska šola, ki pa menda ni dalje terpela, kakor do leta 1594. Katoliški deželni knezi posebno Dragotin II. in Ferdinand 11. stopala sta protestantom ojstro na pete, in katoliška vera se je zopet hitro razširila.
Tadanji knezoškof Janez Tavčar (1580 — 1597.), domka-pitel, katoliški stanovi in magistrat so poklicali Jezuite na Kranjsko, ki so jih tudi leta 1595. slovesno v Ljubljano sprejeli; najvojvoda Ferdinand in drugi so jih bogato podpirali. Leta 1596. prevzeli so ljubljansko gimnazijo *); kakor drugod, tako so tukaj poganjali se za čast božjo in poveličanje katoliške cerkve, posrednje trudili so se pa tudi za ljudsko izobraženje, se ve da po verskem smislu.
Ko tukaj govorimo od ljudskih šol, naj še omenimo nekega moža, kije svoj čas dalječ prehitel, ki sicer ni bil ud katoliške cerkve, pa je vendar človeštvu s svojimi spisi veliko koristil, ki je pervi govoril od kazavnega poduka po ljudskih šolah. Ta mož je Amos Komenski, rojen 1. 1592. v Komni na Marskem, od tod njegovo ime Komenski. V latinske šole stopil je še le v 16 let star. Latinski jezik se je učil prav nerazumljivo in protinaravno; čutil je ta možak okornost in nerodnost učnega navoda, tedaj si je v svojih poznejih letih prizadeval učenje na naravni podlagi osnovati, in tako je že tačas zagovarjal novo didaktiko in šolske prenaredbe. Skušal je vpeljati rečne šole ali realke kakor jim pravimo; po šolah, ktere je vodil, stavil je vse učenje na kazavni poduk. Bil je po svojem stanu poslednji škof tako imenovanih marskih bratov. Ves čas svojega življenja preživel je v begu in preganjanju, ter je sklenil svoje življenje leta 1671. v Amstelodamu na Holandskem v 80. letu svoje starosti.	(Dalje pri h. )
*) Imeli so v sedanji reduti svoje šole, kar še zdaj kaže napis nad velikimi vratmi. Prav je, da je zdaj ta prostor zopet posvečen temu namenu — mestni pogl. šoli.	Vred«.
Praktična slovensko - nemška gramatika.
„Vsako podučevanje naj se stavi na podlago inaternega jezika", je dandanašnji resnica, ki se toliko in tolikrat ponavlja. Druga resnica pa, ktere nobeden razumen prezirati ne sme, pa je: „Kolikor jezikov znaš, toliko ljudi veljaš". Kako te dvoje resničnih pravil v soglasje spraviti? Vsled pervega vodila zahtevajo nekteri, da naj se v ljudskih šolah nikar ne uče ptuji jeziki; ljudske šole so za izobraženje ljudstva, tedaj niso učilnice za ptuje jezike; drugi pa se opirajo na poslednji izrek, ter zahtevajo, da bi se njihovi otroci posebno nemškega jezika učili, ker ga bodo v življenji potrebovali; med te štejemo vse tergovce, obertnike i. t. d. Čigavo je tedaj pravo? „Srednja pot, zlata pot". Nihče se še ni nad tem pritožil, da razume dva jezika. V mladosti pa je čas , ptujih jezikov se učiti. Mladost ima živ spomin, nauči se ložeje ptujih jezikov kakor odraščeni človek. Slovenska mladost naj se podučuje naj poprej v maternem jeziku. — Ktere pripomočke pa ima šola za to ? Kako se izobražuje človek v maternem jeziku? V šoli otroci berejo, številijo, se uče keršanskega nauka v maternem jeziku. Pri vsem teni se pa izobražujejo v maternem jeziku, če učenik na to gleda, da pravilno bero, in kar so brali, da s svojimi besedami iz glave povedo , pri keršanskem nauku in pri številjenju pa, da pravilno odgovarjajo. — Otroke v ljudski šoli slovnico od besede do besede učiti, so že drugi narodi, posebno pa Nemci, davno opustili. Nekdo je enkrat vprašanje zastavil, kaj izobražuje bolje otroke v maternem jeziku, ali če učenik slovnico posebej uči, ali pa če se pri vseh predmetih prizadeva, da otroci dobro in pravilno govore? Ako pa še kaj časa ostane in otroci po dalj časa šolo obiskujejo, pa mislim da ni napčno, če se otroci tudi nemškega jezika uče. Ko bi bile okoliščine v naši domovini takšne, kakoršne niso, bi znabiti shajali v domači deželi brez nemškega jezika, sedaj pa še ni mogoče. Kako hvaležni so p. barantači, če razumejo nemški jezik. Srednje šole so sedaj tudi tako osnovane, da se brez znanja nemškega jezika shajati ne more. Obeh jezikov se učenec glavnih šol do dobrega naučiti ne more, v nemščini mora pa vendar toliko izurjen biti, da more stopiti v gimnazijo, kjer se do sedaj še skoro vsi pred-
meti v nemškem jeziku uče. Kako pa se nauči človek ptujega jezika, in kako se ga bo zamogla naučiti naša slovenska mladost ? Naj poprej po praktičnih vajah, bodi si v govorjenju ali pa tudi pisanju. Prišli smo tedaj do tje, kamor smo se namenili priti. Vprašam : Kako more kdo po tem, kar smo do sedaj rekli, našo „Praktično slovensko - nemško gramatiko" nepraktično imenovati? Nepraktična je le tistemu, ki v svojem idealu misli, daje tam, kamor nam še ni bilo dano priti, ali kteri je ne razume prav rabiti. Kdor hoče „Praktično gramatiko" prav razlagati, neobhodno mu je potrebno, da po slov-niško razume slovenski in nemški jezik. Drugič pa je potreba da s časom napreduje, da ve, koliko korakov se je metodika v kratkem času prestopila, da ve, kako postavim Nemec svoje otroke v maternein jeziku podučuje, kako jih vodi, kadar se uče ptujih jezikov. Naša „Praktična gramatika" je osnovana po načertu, po kojem je Ahn Nemce francoskega jezika učil. Po tem načertu se je bila naj pred napravila gramatika, za Poljake, ki se uče nemškega jezika, in po tej je osnovana tudi naša „Slovensko - nemška gramatika". Slovenski jezik po jezikoslovnih vodilih učiti, ne more biti in tudi ni namen naše gramatike; ona hoče le jezikoslovno zavest ali čutje do maternega jezika, ki je že v otroku, zbuditi in voditi; ima pa v ta namen opazke, kterih učenik ne sme prezirati. Za nemški jezik pa, ki je otroku popolnoma neznan, stavi vodila, in jih raz-jasnuje z mnogimi zgledi. Tretjič primerja pa tudi slovenski jezik z nemškim ter pove v čem sta si podobna in različna. Tudi v ta namen ima zadosti opomb.	(D,1-ie 1>rih )
Pomeiiki
o
U. Kako je to, da pišejo sedaj pomožni glagol v pervi osebi sedanjega časa večidel sem, ne pa sim, kakor so pred kratkim sploh pisali?
T. Nekteri so že tudi pisarili sem, in koj v začetku nove slovenšine se bere oboje: sem in sim.
U. Ktero je pa bolje? kako je v s t ar osi o ven ši ni ?
T. V staroslovenšini se je pisalo jesm , z mehkim pol-glasnikom (jerek) na koncu, ki smo ga pozneje, kakor se meni zdi, vmes djali med s in m, je pa smo kar opustili.
U. In kako se je glasil tisti polglasnik (jerek) nekdaj ?
T. Imel je srednji glas med e in i, in namestujeta ga v novi slovenšini res oba, tu e tain i itd.
U. Po tem takem bi bilo vse eno pisati sem ali sim; kaj pa nova slovenšina pravi?
T. V novoslovenšini se sim lože skaže kot sem. V drugi osebi imamo si, in da je si iz sim, se tajiti ne da; gotovo je pa, da zavoljo sem v drugi osebi nihče ne bo pisal se, kakor je pisaril nekdaj otec naš Marko.
U. Po tej razlagi je bolje sim; kaj pa po izreki?
T. Izreka tudi sim svetuje. Izgovarja se kakor v novim, prosim; e pa se v sedanjem času vselej razločno glasi: neseni, mahnem, skačeni, dvigujem itd.
U. In ako je ravno toliko staro, ima tedaj ravno tisto pravico.
T. Pa še nekaj. Ako se piše sim (suni), se loči na tanko od prirečja sem (huc); kakor se kaže sicer slovenšina določil a, tako se razodeva tudi v tem njena doveršenost.
U. Ker razlaga in izreka in določnost veleva sim, zakaj vendar le pišeš sem ?
T. Raji bi še sedaj pisal sim; vendar nikar ne misli, da sem brez razloga jel pisati sem. Nagnili so me tile razlogi: a) ker se po staroslovenšini sme; b) ker je v novi slovenšini ravno toliko stara; c) ker se vjemaino nekoliko vsaj s Cehi (jeseni, jsem, sem) — z obliko sim bi se z nobenimi Slovani ne; — d) ker je izreka enaka v sem in sim; e) ker so se oblike sem v kratkem skorej sploh poprijeli; in f) ker se dvomlji-vosti lahko ognemo.
U. Sej res. Hral sem že tudi jest prirečje (huc) pisano sim; ali bi se smelo pisati tako?
T. Nekteri Slovani že pišejo tako (sitno, sim).
U. Toraj hočem tudi jest posihmal pisati v tem pomenu sim (huc), v unem pa sem (sum).
T. Prav, ker tako bi se v slovenskem doslednost ali določnost lepo ohranila in razločna pisava bi nikdar ne delala pomote.
vi.
V. Zdavnej bi te bil že rad poprašal, zakaj pišejo mnogi, kakor se bere tukaj: zrla, umrla, načrtani itd., zakaj e izpušajo?
T. Sej ne izpušajo v tacib besedah nobenega e, nobenega glasnika: oni pravijo, da je r samoglasnik, in za to pišejo tako.
U. Kaj pa še! Da bi bil r samoglasnik, tega še svoj živi dan nisem slišal. Kolikor jezikov sem se doslej učil, povsod so samoglasniki le a, e, i, o in m. V kterem jeziku je torej r toliko čast dosegel ?
T. Pravijo, da v staroslovenskem.
U. Menda, kadar bi radi kaj neumnega dokazali ali kadar si pomagati ne morejo, pa pravijo, da je v staroslovenskem tako!
T. Pa r, kakor učijo, v staroslovenskem ni bil le samoglasnik , ampak tudi s oglas ni k.
U. Ta je pa že dvomna in kej sumljiva. Zmed imenovanih samoglasnikov ni nobeden zdaj to zdaj uno; kako da bi ravno r spreminjal svojo lastnijo, in bil zdaj samoglasnik zdaj soglasnik?
T. Pa ne le r, tudi Z je imel nekdaj to dvojno službo; v novi slovenšini je pa l samoglasniško veljavo zgubil in je le še soglasnik.
U. Oho, ta je pa bosa! A, e, i, o, u so menda, kar jezik gre, povsod in vedno le samoglasniki; kako da bi ravno l bil nekaj časa tudi samoglasnik, in poznej le soglasnik! Kaj se je pregrešil, da so ga odstavili ?!
T. Ti tega ne umeš, ker si premalo zinožin za tako visoke učenosti!
U. In tako globoke umetnosti — kaj ne? Kako čem pač umeti, kar sem bral v naj mlajši slovnici slovenski, da / in r vikšamo na glasu, in sicer l v al, el, il, ol in la , le, Ii, lo, r pa v ar, er, ir, or in ra, re , ri, ro itd.?!
T. Pa vender l ostane 1, r ostane r, naj se vikša ali dviga kakorkoli.
U. Ali bi ne mogli tako vikšati tudi druzih soglasnikov ? In ali bi se ne smelo po tem takem od vsili druzih soglasnikov reči, da so tudi samoglasniki, ker se ravno tako glasijo , kakor r in ž — post.: b, m, n, p itd ?
T. I se ve da.
11. Odklej pa gospodari ta visoka in globoka učenost? Ali se je tako zmiraj učilo?
T. V novoslovenšini je ta učenost deseto leto spolnila ; kar je od novega leta sim, je v enajstem.
U. Torej še toliko ni stara kot jest ! Veš kaj , da me nič ne mika ji verjeti, še manj pa se poprijeti tega nauka.
T. Kakor ti drago ; ali pustiva za zdaj to reč. Povéïn naj ti le, da tudi mene boli omenjena gospodarska sprememba v slovenskem pisanji. Raztergali so nas v tém in — kdo vé, kdaj bomo vendar Slovenci složni v složni pisavi?!
vn.
U. Druge reči v pervem razstavku umém, le tega ne vem, zakaj piše ondi: v hladne/ zemlji; sej vendar sploh pravimo: v hladni zemlji. Kako se razlaga ta oblika? Pa morebiti že spet iz staroslovenskega?
T. V staroslovenskem so imeli trojno sklanjo: imensko, zaimensko in skupno ali zloženo, in po teh so se pregibali tudi prilogi.
U. In kdaj in v kterih sklonih se je pisalo ej.
T. V ženskem dajavnem in skazavnem enojnega števila so imeli prilogi po imenski sklanji velikokrat é (./«O? ^i se časih res glasi kakor ej, po zaimenski in zloženi pa so rabili ej v nekterih in pozneje tudi oj.
U. S kterim razločkom pa so rabili zdaj imensko zdaj zaimensko sklanjo ?
T. Imenska je bila večidel z nedoločnim, zaimenska pa z določnim pomenom.
V. Tega razločka sedaj več nimamo.
T. Le v nekterih zadevah se to da še razločiti, kakor ti je znano iz slovnice.
U. Obliko ej smo pač popolnoma zgubili?
T. Ohranili |smo jo še pri zaimenih, kjer se pogo-stoma čuje tej, njej, onej mémo navadnega ti, nji, on i itd.
U. Ali je pri prilogih tudi kje v navadi?
T. Po Koroškem in po nekterih druzih slovenskih krajih se neki res govori ej, po Stajarskem pa tudi oj v teh sklonih ženskega spola.
U. Kako imajo Hrovatje ali drugi Slovani?
T. Mnogi pišejo ej, Hrovatje pa sploh pisarijo le oj, in kar se mi celo ne zdi prav, da tudi za ozkimi soglasniki rabijo oj: svojoj, vrucoj itd.
U. Da ti jo po vsih ustih povem, zdi se mi oj ali ej, kakor bi dajavnemu in skazavnemu sklonu s tem c o ki je natikali namesti o p a n k.
T. Ti jo pa še uganeš! Iles mora človek pojemati, kadar bere, kar sem jest unkrat vidil v knjižici: z Marij oj svojoj za r oče noj ž enoj.
U. Tudi jest sem unidan bral v eni pesmi: z moč noj rokoj; ali zdelo se mi je, kakor bi bil že na pomoč klical, ko sem bral: — o j rokoj!
T. Slovenci še ne marajo pisati oj, poprijeinajo se pa nekteri pisavci ej, kakor se vidi.
U. Večnina se ravna vendar po dosedanji navadi, in jaz mislim tudi pri poterjeni skorej splošnji, ne pa poterjenej skorej splošnjej pisavi ostati.
T. Se bo vidilo. Ko bi res vzajemnost pospeševala, in zlasti, ko bi mogli razloček delati v določnem (-ej) in nedoločnem (-i) pomenu, in da bi se spreminjala pisava; tedaj bi se je ne branil. Dokler tega ni, mi je pa še vedno ljubši dosedanja pisava novoslovenska.
v
Šolska roba.
Iz številstva. Poišite takih števil, ktere, če se med sabo pomnožijo , se zopet pokažejo, t. j.: naredite pomnožnike (produkte), kterih številke so iz množnikov (faktorov) , post.: 3 X 51 ~ 135; 21 X 906 m 19026; 41 X 35 ~ 1435.
$ g @ V ® Ce Glej 3. list.
Sestre so prodajale jabelka najpred po 7 za en krajcar. Perva proda za 7 kr. 49 jabelk, druga za 4 kr. 28 jabelk in zadnja za 1 kr. 7 jabelk; potem pa dajejo po 3 kr. jabelko; toraj dobi vsaka 10 kr. za jabelka.
Hlapec je tako le steklenice postavil:
0 0 0 0 0 0 0
0 0 o 0 0
0 0 0 0
0 0 0 0 0 o	o
0 0	O	0 0
Še nekaj o prašanjih pri lanskem konz. spraševanju.
Ljubi „Tovarš!" kaj izverstno in pedagogično si nam po-jasnoval vprašanja pri lanskem konz. spraševanju v svojih listih. Med drugim nas si pa tudi opomnil, da ni zadosti, ako učitelj pogleda le po verhu, temuč naj vsaki spis do zadnjega zernica dobro prebira in za rabo shranuje. Tudi jaz ravnal sem se po tem svetu, ter so me še posebno veselili Tvoji iz-verstni dopisi in sicer temveč, ker sem zajel iz njih večkrat marsikaj dobrega in tehtnega, kar poprej še nisem imel in si za rabo ohranil.
Le v zadnjih dveh številskih nalogah v 24. listu stran 385 — 386 v lansk. tečaju se nikakor ne vjemava.
Pri št. 15. misliti si moremo malo ali pa tudi veliko pomoto. Tako p. se bere v četerti versti: B vloži v primeri k A (5 : 6 30.000 : X,). Ko bi se tako rajtalo, kakor so tu členi postavljeni, bi se po pravilih število 25.000 nikakor ne dobilo, ampak 36.000, kar pa biti ne more, in bi potem nikakor ne bilo, kakor bi moglo biti. B. k A. kakor 5 : 6.
Pravilno bi tedaj bilo tako le: 5 : 6 = X : 30.000: je X znotranji člen, tedaj se potem pervi in četerti člen eden zdru-gim naštevata in z znotranjim delita. Tedaj: 5 : 6 — 25x°00 30 000. — 25.000. Tedaj: 25.000 : 30.000 je v primeri 5 : 6.
Pri št. 16. str. 386, pa se je gotovo pri prepisovanju ali pa tisku pomota vrinila. Glasi se: Obseda mož ima dosti živeža za 5% mescev; čez koliko časa bi moglo pa 13.000 zraven priti, da bi vsi vkup še 21/3 mesca mogli shajati?
Obseda mož je, kakor se iz naloge in izdelovanja dalje razvidi, prav za prav 20.000 mož in teh 20.000 mož je z živežem za 5'/2 mescev preskerbljenih; rado bi se tedaj po zgoraj omenjeni nalogi vedilo, čez koliko časa, da ima še 13.000 k posadki iz 20.000 mož obstoječi pristopiti, da bodo vsi sku-paj 51/2 H- 2y3 mesca z živežem shajali, kar je pa nekaj, kar nikakor biti ne more.
In to zato ne, ker 20.000 mož ima živeža , le toliko , da shaja ravno 5% mescev, ko preteče ta čas, morajo ali novega živeža dobiti, ali pa biti brez jedi. Je pa temu tako, ne bo 13.000 mož če tudi zadnji dan v odmerjenem času od 5% mescev pridejo, ne trohice živeža dobilo, še manj pa pomno-
žena posadka 20.000 13.000 čez preteklih 51/, mesca še 2'/3 mesca živeti mogla.
Bral sem tudi to nalogo, kakor je bila o času narekovanja nemško zapisana , in ta se glasi: Obseda, obstoječa iz 20.000 mož, ima živeža za 5l/2 mesca; čez koliko časa bi moglo pa 13.000 mož zraven priti, da bi ves živež v 2% mesca povžili? Pa tudi ta naloga tirja nekaj, kar nikakor mogoče ni. Če pride namreč precej pervi dan k posadki 20.000 še 13.000 mož, bodo vsi skupaj: 20.000 + 13.000 = 33.000 mož , 3ya mesca z omenjenim živežem shajali; pozneje pa ko pride 13.000 mož k posadki 20.000 mož, toliko več bo živeža prihranjenega, in torej toliko več, ne pa manj časa od S1/3 mesca, posadka omenjeni živež vživala, po tem takem pa ne more čas povživanja nakopičeniga živeža nikakor krajši biti od 31/, mesca, toraj tudi ne 2% mesca. Ali bi ne bilo tedaj prav, ko bi se ta pomota v„Tovaršu" popravila?	Jvan Kogej.
Odgovor in poprava. Kar piše g. dopisnik K. od št. 15. „konz. vprašanj", je gola resnica. Ne vem, ali se mi je vrinila ta pomota pri prepisovanju ali je pa tiskarni pregrešek; da sem rajtbo po vodilih izštevilil, priča izhodek, kar tudi na po-pirju lahko skažem. Kar pa tiče št. 16. morem odkritoserčno povedati, da sem bil na pervi pogled ravno takih misli tej nalogi, kakoršnih je g. K.; prepričal sem se pa, da se tukaj ne pra-ša, koliko časa bodo vsi vkup živeli od začetka do konca posadke — pa tudi ne, koliko časa čez omenjenih 5ya mesca; da to ne more biti, nas že pamet uči. Praša se pa, koliko časa sme preteči od tistega časa, ko pride perva posadka 20.000 do tistega časa,ko pride še 13.000 mož da ostane dovolj živeža za (20.000 + 13.000 =) 33.000 mož za 2'/3 mesca. Utegnil bi kdo reči: (572 — 2l/a =) 3'/„ mesca; pa to zopet ne more biti, ker pomnožena posadka potrebuje več živeža na mesec kot pervotna (20.000 m.), manj živeža ostaja tedaj na 20.000 mož in manj časa bo imela ta posadka jesti, da ostane na pomnoženo posadko 33.000 mož za 2 mesca in x/3 dovolj živeža.
Po moji izrajtbi v„Tovaršu"bi imelo 13.000 mož čez 27/I3 mesca zraven priti, pa tudi to ni pravo. Treba je, da se prerajta naj pervo, koliko časa bi imela pomnožena posadka (33,000 m.) živeža dovolj; to pa je 3'/3 mesca, od teh odštejemo 2l/3 mesca, kteri čas imajo vkup živeti in ostane nam
1 mesec; če pa ostane na 33.000 mož živeža za 1 mesec, bo 20.000 mož ravno tisti živež dalje časa imelo. Koliko časa bo imelo 20.000 mož ostali živež, se prerajta, če popravimo ono izrajtbo v „Tovaršu" tako le: Koliko časa bi potrebovalo 20.000 mož toliko živeža povžiti, kolikor ga ima 33.000 mož za i mesec dovolj ? Odgovor: (33.000 : 20.000 = 1 : X, prestavljeno in okrajšano 20 : 33 = 1 : X) — l13/20 mesca. Čez l13/20 mesca bi moglo 13.000 mož zraven priti, da bi vsi vkup še 2'/3 mesca z živežem shajali. Žal mi je, da so se te in še nektere druge pomote v našega verlega „Tovarša" vrinile. Prosimo, naj blagovolijo naši čast. g. g. bravci popraviti, kar je napčnega. G. K. se pa lepo zahvalimo, da nas je opomnil teh pomot.	Peter Cekin.
1 © 1 t © ©e
V šolskem letu 1860/i je bilo na Štajarskem v 547 du-hovnijah 688 ljudskih šol, med temi 134 še ne prav vstavnovljenih. Po jeziku je bilo čisto nemških 467, čisto slovenskih 40, slovensko-nemskih pa 181. Vse te šole so imele 98.088 učencev, 710 «cenikov, 280 podučenikov, 61 učenic, 16 podučenic in 75 obertnijskih učenic. Šolskih pripravnikov je bilo 67. — Na Koroškem je bilo ravno to leto v 339 duhovnijah 399 ljudskih šol, ktere so imele 34.484 učencev, 381 učenikov, 39 podučenikov, 37 učenic, 13 podučenic in 16 obertnijskih učenic. Šolskih pripravnikov je bilo 35. — V ljubljanski pripravniški šoli je bilo preteč, šolsko leto v obeh razdelkih 24 pripravnikov; na koncu leta jih je bilo v 3 razdelku 11, iz med kterih je eden dobil spričalo za učenike glavnih šol, 6 za učcnike malih sol in 3 za podučenika malih šol; dvema pa je naročeno, da naj bi spraševanje za cerkveno petje in godbo ponovila. — V Idrii je bilo preteč, šolsko leto 25 pripravnikov, iz med kterih jih je na koncu leta 14 dobilo spričalo za podučenike malih šol. V obeh pripravniških šolah se je učila tudi sadjoreja. —	p0 vSchbt.Li
Iz Celovca. Naš prečastiti knez in škof so dnevščine (diete), ki jim gredo kot deželnemu poslancu, enkrat za vselej darovali lukaj-šnemu učiteljskemu semenišču.
*) Na strani .339 v drugi versti odzgoraj naj se bere: saj tudi mi vsi n i s m o itd Na strani 338 v pervi versti od zgoraj bi imeli biti: in ti si rekel: Mirna pa ona itd. sicer se ne vezeta stavka prav. Pisal sem tako, ker majhni otroci navadno tako izgovarjajo, kakor tudi: ata mama, pupa itd. pi„.
Iz ljubljanske okolice. X Pri nas so se že pokazale na solne-nem kraji perve pomladanske cvetice: z v o n č k i ali k o r č k i (Ga-lanthus ni val is). Otroci se jih zelo vesele, ker jim oznanujejo prijetni čas, ko se bodo zopet zunaj pod milim nebom radovali. Sem ter (je smo že vidili, da otroci že bosi zunaj hodijo; to pa je zelo nevarno, in ni čuda, če se sliši, da to pa tam tudi zelo bolehajo in merjo. Uče-niki naj bi tedaj tudi v tej reči starše in otroke podučevali.
Iz Ljubljane. Pretečeni teden sem dobil v šolo taki le slovenski list: „Ljubi gosp. učenik! Povabljen sem bil na neki pustni ples; pa se mi bolje zdi, da, namesti bi kupil vstopnico za bal, pa ta goldinar pošljem Vam, da kupite zanj kaj šolske priprave za kakega ubogega učenca v Vašem razredu. Z Bogom!" — Za tako blago misel in djanje se ne vem drugače zahvaliti kakor: Bog plačaj temu blagemu sercumili dar, — naši ubogi mladini pa nakloni še kje takih milih dobrotnikov!	Andrej Praprotnik. učenik v
mestni glavni šoli.
Iz Ljubljane. Z razpisom preč. ljublj. konzistorija s št. 112/35 se naznanja, da se bo milodarna vstanova z 36 gold. 40 kr. n. dn. letnih obresti, ki jo je izsluženi šolski vodja norm. šole c. k. šolski svetovavec in častni korar, preč. gosp. Jan. N. Selil a ker napravile za učiteljske vdove, — od i. avg. 1863 do avg. 1863 drugi vdovi podelila. Ako je tedaj kje kaka vdova, ki ne vživa nikake druge vstanove in hoče za to prositi, naj z verjetnimi spričali dokaže, da je res revna, da lepo živi, in da je nje mož naj manj deset let za učenika malih šol na Kranjskem pošteno 'Služil. Prošnje naj se oddajajo pri preč. konzistoriju do zadnjega tega mesca.
Iz Ljubljane. V naši novo vstavljeni mestni glavni šoli, ktera ima zdaj vse pravice kot samostojna glavna šola s 4 razredi ? bo letos tudi spraševanje za tiste učence, ki so se doma učili (Privat-schiiier) in hočejo imeti postavno spričalo za kaki razred glavne šole. Taki domači učenci naj se tedaj po naznanilu si. vodstva te šole oglasijo 8. marca t. 1. (za pervo polovico tega šolskega leta) dopoldne ob 11. *— 13. uri pri sv. Jakopu v reduti v šolski sobi IV. razreda in drugi dan (9. marca) naj pridejo k praševanju.
Frememha v ačiteijsRero. sta m.
V ljubljanski škofi i: G. Martin Zarnik, učitelj v Kropi, je za te rd n o postavljen.
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnik.
Natiskar in založnik : Jož. Rudolf Milio.