Kdor išče, ta najde
(Konec.) III.
Na Janševe hiše okno je priletel gladen in se-stradan vrabec napol zmrzel in otrpel. Počasi je zo-bal z okna pšenična in pšenova zrna.
Pri Janševih so imeli lepo navado, da so na-trosili vsako leto na hišna in čumnatina okna pšenič-nega in pšenovega zrnja. Ptički so prihajali na okna v gostije. Mati Janševa so celo trdili, da nekateri ptički pridejo redno vsako leto ravnoisti na okna. Tako je tudi danes zobal na Janševem oknu vrabec pšenična zrna. Prav dobro so mu šla v slast. Vrabčevo zoba-nje je bilo podobno pridnemu mlatiču, ki udarja s svojim cepora po pšeničnih snopih. Okrog oglov je pritiskal rnraz, da je vse škripalo. V potoku, ki teče skozi vas, je zamrznil sneg, ki so ga vanj navalili otroci. Led je legal na zemljo. Oosta megla se je vla-čila po polju in skozi vas. Nad potokom se je dvigal mrzel hlap.
Janševa peč pa je bila gorka. Na nji je sedel Jožek in je ogledoval jabolka. Njegova lica so bila rdeča kot jabolčne luščine — ali bolje kot veliko-nočni piruhi. Bil je vesel Jožek in zadovoljen sam s seboj. Tako tiho in svečano se je zvečerilo. Skoro neopaženo. Legel je mrak na zemljo in se zgostil. Temačno je postalo.
Iz kuhinje so prišli v hišo k Jožku Janševa mati.
»Lej, Jožek, ali nisi prav storil, ker si me ubo-gal. Ne veš, kaj je bilo pri oračih? Lena rtovega Tončka bi bili kmalu pomečkali konji. Malo je manj-kalo, da ga niso. To sem zvedela ravnokar tam zu-naj. Jutri bodo že šolarji bolj natanko povedali. Ton-ček pa leži doma na peči; blede se mu in strašno ga kuha.
Jožek je napeto poslušal materine besede. Šle so mu prav do srca; trdno je sklenil, da bo vsekdar rad ubogal mater.                                                   
   47                                 
»Otrok naj bo doma,« reko še enkrat mati, »in naj ne išče, da ne najde!«
Jožek si je materine besede dobro zapomnil. L>e danes rad povč temu in onemu, kako prav je bilo takrat, ker je ubogal mater in je ostal doma. — Tisti Tonček je pa že davno pod zemljo. Umrl je za jetiko.
Vukovoj