234
Zgodovinsko-jezikoslovna črtica.
O prvotnem pomenu besede „župan."
Spisal in posvetil Davorin Terstenjak
svojemu dragemu prijatlu, novoizvoljenemu ljubljanskemu županu
gospodu dr. Etbinu Costa-tu.
Iz tega, kar so nam nemški letopisci zapisali o državnem ustroji in državni pravdi starih Slovanov, se kaže, da je pri njih bil slobodnjak le oni, kdor je bil člen njihove zemlje in njihovega rodii, in sicer tako dolgo , dokler ni bil po sodniški odloki izobčen in v robstvo prodan. (Bruno str. 112.)
Svobodni deželani pa niso bili vsi enega stanu.
Imenujejo se: kmetje desetnjaci „rustici deci-marii", kteri so deloma v vaseh stanovali in obdelovali, deloma pa kraj host in logov in se pečali z lovom in bčelarstvom. (Dreger „Codex. diplom. Pomer. Nr. 22. 27. 31.) Ti so na dvorih, v kterih so stanovali, imeli eno pravico, in pa na pušah (Huben), ktere so obdelovali. Dvore — hrame — so smeli prodati; al desetino so morali odrajtati zemljiščnemu gospodarju. Ti slobodnjaki desetniki so imeli pravico in čast orožja; smeli so nositi sulico^ ali kopje (Anon. Sancruc. III. 8); zato še sedaj na Stajarskem poznamo: „kmet kopjaš, kmet kopčar." Pri Nemcih je bil drug red. Pri njih ni smel kmet nositi meča ali si ga opasati; le s privoljenjem gospode so kupci potovajoči smeli meč imeti na sedlo privezan.
Kakor kmetje slobodnjaki, tako so tudi m e s t-jani in tržani imeli pravico in čast orožja. Vsako mesto je bilo obdano z okopom, in vsak grad je imel svojega poveljnika — nemški letopisci ga imenujejo: „dux". (Ebbo 84.) V mestnih gradovih so le vojščaki stanovali, mestjani„cives" pa v predmestjih: „suburbiis.a
Mestjani in sluz ni kmetje so spadali v stan nižjih slobodnj ako v, in so svoje zadeve pretreso-vali v tržkih shodih „conventus forenses" (And. Jasch. III. 5.) Ti shodi so bili zunaj mesta na trgu (Marktpiatz). Veče mesta so imele svoje predstojnike*) „magistratus — magnates" , ktere so si sami volili v tako imenovnih ,,kontinah" zbirališčnih hišah, v ktere so dohajali ob odločenih dneh, da so se posvetovali o občinskih zadevah. Te „kontine" so jim bile tudi gostivnice (Sefr. 160).
Nad nižjimi slobodnjaci so stali plemeni-taši; letopisci jih imenujejo: nobiles, principe s, barones. (Dreger Nr. 2. 3. 6. 8.) Imeli so velik del zemljišča, ktero so kmetje morali obdelovati. Beseda kmet po mojem mnenji pomenja prebivavca, ki v vasi stanuje, litevski: k ume lis, grški: x(6prjf Dorf, kcoj&mJt^, Dorfbewohner. KoreniČni vokal je izpadel, primeri: mlin za: malin, me lin, od korenike: m al, mel, conterrere.
Plemenitaši kot zemljiščni gospodarji in posestniki so se veleli: Lehi, od leha „ein umschnittenes, um-furchtes  Ackergebiet";   sansk. las scindere.    Lehi so
*) Skoda, da nam nemški letopisci niso ohranili slovanskih poznamovanj za: „cives", „oppidani", „rustici magnates", „principes", „nobiles" itd.                                                   Pis.
toraj bili gospodarji polja — poljaci — in njihove naselbine letopisci imenujejo vasi — „praedia" in pa „villae." (Helmold l, 14.)
Kakor so nižji slobodnjaci v pomirji *) (Burg-ward) svojih občin imeli svoje shode in zbore, tako so: plemenitaši cele dežele o svojih zadevah večali (se posvetovali) v gosposkih zborih. Večina glasov je odloČila vsakokrat. Te gosposke zbore imenujejo letopisci: „generale principum terrae colloqium" (Ebbo 74. Sefr. 124). V te zbore so hodili tudi župani, kakor se prepričamo iz vrstic pri Dregeru (Nr. 26) : „quod ipsi principes ejusdem patris in generali con-ventu et consilio, consensu fere omnium baronum et suppanorum suorum, universali decreto statue-runt."
Niso tedaj bili vsi, kteri so se na deželnih zborih starih Slovanov posvetovali, enega stanu; pa bili so vendar vsi slobodnjaci. Prva zbornica „Unter-haus" je obstajala iz: gradiščnikov, ogradnikov, mestjanov, tržanov in kmetov, druga pa „0 b e r-haus — H e r r e n h a u s" iz : lehov, pano v, vladi k, knezov, boljarov in županov. Z obema je posvetoval se kralj (rex), rokel, vojvoda, kteri je poklical nižje slobodnjake in pa plemenitaše (Ebbo 74. Dreger Nr. 4).
Akoravno je kralj , rokel, vojvoda sam spadal v stan plemenitašev, se je vendar razločeval po visi oblasti in višem gospodstvu od plemenitašev. Kraljestvo, voj-vodstvo, knežstvo pa je bilo v rodbinah knežkih (lan-desfurstlichen Geschlechtern) dedovno; vsi členi moškega spola so se vladarstva vdeieževali, vendar naj-starši je imel v rokah vladarsko krmilo ; al vsakokrat mu je mogel narod dati svoje privoljenje. Ako mu je najviša oblast od zastopnikov naroda bila vzeta ali odrečena, je pravica najstaršega prešla na mlajšega,   kteri je bil narodu všeč. (Einh. ann. 823. 826.)
(Konec prihodnjič.)
*) Ruski mir, Dorf, primeri nemški: Burgfrieden, mir, toraj: „ein umfriedeter, umhegter Ort." (Primeri „mirjeu v Ljubljani.) V pomirje mesta so spadali tudi v i čari, in-coilae vici, villici sansk.: vicam, litevsk.: ukis, gotiaki: veihs, anglosaks.: vic, wiche, wichbilde, marchia civi-tatis , novonemski: weichbild, škotski: b i e 1 d, ObdacI^ Htitte.                                                                                    Pis.
242
Zgodovinsko-jezikoslovna črtica.
O prvotnem pomenu besede „župan."
(Konec.)
Slišali smo, da v stan plemenitašev so spadali tudi županje, kteri so imeli velik del zemljiščine lastnine. Ako so Lehi bili posestniki leh, tedaj županje posestniki ž up.
Edina srbščina nam je ohranila pomen besede: ž upa — po Vuku ,,ein sonniges Lan d, wo entwe-der kein Schnee fallt, oder der gefallene gleich wieder schmilzt, terra aprica." Nižji slobodnjaci so gotovo dobili slabejše osojne zemljišča — pušče ob hostah, laze itd., prisojne pa višji slobodnjaci — plemenitaši. Zato so se z vso pravico takošne prisojne zemljišča velele župe, ,,sonniges Land" ; v sanskritu nahajamo koreniko gup, urere. Da sanskrit-ski glasnik g je v slovanščini pogostoma ž, potrjujejo prikladi, primeri: žerem, sansk. gr, deglutire; ž o It, litevsk geltas; žena, grški yvvi\\ živi t, litevski gy-vata, vita; že, sansk. gha; grški /e, vero, pa tudi sanskritski g je v slovenščini zz: z sansk.: ga m — slov. zemlja, sansk. hi m a za izvirno: ghima =. slov. zima; zrj eti, videre — sansk. ghr, lucere; zelen z= sansk. hari za prvotno: ghari, viridis, zato v slovenščini imamo: župan in župan.
Da je korenika ž up — zup izvirno pomenjala to, kar sanskritski gup, urere, nam potrjuje starosloven-ska beseda: župište, sepulcrum. *)
Znano je, da so stari Slovani mrtve sežigali, in če je kakošen kralj, knez, vojvoda, vladika, rokel (dux, rex, v jeziku polabskih Slovanov, pri Bi-zanticih: qcuxoi7 česk. rek), mike, (višji duhoven) ali župan jimrl, so veliko mogilo nasipali. Zato se večidel po Stajarskem, kjer se nahajajo mrtvaški grobi, takošni kraji velijo: Gomila, Gomilsko, Gomili ca, po prestavi glasnikov za: Mogila, Mogilsko, Mogilica. V rojstni moji vesi se še vidijo tri takošne gomile, in ljudstvo kraj imenuje ,,na gomili", travnike pod gomilo pa   ,;župnjake." **)    Druga ves,
*) Primeri grško: tacpog po Pottu (I, 257) das Verbrennen, lat.
funus iz korenike fu, verbrennen, zato favilla zzz   T8(fQa.
Pis. **) V ribniški dolini  na Kranjskem  imenujejo ž up niče tiste ko-senice (senožeti), ktere so županom prepuščale grajščinske gosposke, ki so bile ob enem tudi politične in sodnijske, za njihove opravila.                                                                     Vred.
kjer se tudi mrtvaški grobi najdejo*), se veli „Župe-tinci", in mnogim kmetom one okolice se pravi Župek, Župnik. Na ptujskem polji stoji Ž up ečj a ves, ktero so ponemčili v ,,Amtmannsdorf."
Župa, z up a, tedaj izvirno pomenja: prisojno zemljo, župan, župnik, župan pa lastnika prisojne zemlje. Ker pa je župan tudi opravljal srenjske (občinske) in kultne (bogočastne) zadeve, med ktere tudi spadajo pogrebščine, je tedaj poznamo-vanje: župan, župnik, obveljalo v pomenu: oblastnik, vladika — posvetni in duhovni predstojnik. **)
v
*) Skoda, da nimamo slovenskih mecenov, kteri bi pripomogli, da bi se vse te mogile razkopale. Te mogile se zmirom in po krivici veljajo pod firmo ,,Romergraber", „Celtengraber." Ali se ne bode noben slovensk pisatelj   pognal za domačo lastino?
Pisatelj. **) V pomenu: „topel" , „goreč" se najdemo jugoslov. župan, callidus, in sicer pri Stulli-tu. Kdor pa je imel mnogo ž up — terrae apricae — regionis apricae, je lahko dosti ljudi pre-redil, zato hrvatsko-srbska župa, familia, domestici — domača čeljad, vojska. V staroprusčini nahajamo: s upu ni, mater fa-milias, litevski župone, idem. Vendar jaz ne bi iz korenike gup—žup, urere, izpeljavah rusko-polske besede župa, salis fodina, marveč bi postavil jo k sansk. gopa, grsk. yonriy specus,
slov. žep, žepina, Thalschlucht, primeri: Z e p i n a, ime vasi v dolini v vojniski fari, zraven na bregu stoječa se veli: Li-b e č n o.                                                                                 Pis.