KAKO NAM JE PISATI JUBILEJNE ČLANKE?
Zvonka Žnidaršič meni, da je za zaslužne ljudi in za bralce žaljivo, če ob jubilejih kdo trezno (ona pravi mrzlo) ocenjuje tisto, zaradi česar imamo jubilante za zaslužne. V takih spisih je treba — nas uči M. Znidaršič — jubilantovo delo občudovati, se zavzemati zanj, občudovati pa tudi njegovega tvorca kot človeka in avtorja. In zato pač ne smemo podajati (ona pravi poudarjati) tistega, kar je bilo v jubilantovem delu takega, čemur pač ne dajemo pozitivnih prilastkov. Članek bodi »napisan s toplo človečnostjo«, v bralcu pa zapuščaj »toplo čustvo do jubilanta« in do avtorja jubilejnega članka.
Uvodoma naj povem, da bi bilo uredništvo Jezika in slovstva zelo veselo, ko bi se taki dopisi pošiljali neposredno njemu, ne pa uredništvu Dela: uredniki in naši bralci smo samoupravna združba, kaj bi se potem zatekali po razsodbo k močnemu stricu, ki je razen tega že tako preveč zaposlen z večjimi protesti! Sedanje uredništvo Jezika in slovstva se ima za tako demokratično in močno, da svojega prav nikakor ne želi dokazovati z netiskanjem ugovorov zoper njegovo delo, kot je, žal, po uredniški lastni izkušnji delalo v precejšnji meri prav Delo. Ugovore proti našemu lastnemu delu tiskamo brez rezerv zato, ker menimo, da, kar delamo, delamo z razlogi, prav tako pa ne vidimo nič hudega v dejstvu, da ob resničnih spodrsljajih in napakah le-te z obžalovanjem tudi priznamo in se jih za naprej skušamo varovati.
V danem primeru se kot prizadeti lahko strinjam le z eno zahtevo svoje sodnice; da bodi članek pisan s toplo človečnostjo. To človečnost pa si seveda razlagam tako, da pišem o jubilantu ne kot o kakem posvečenem, a priori idealnem bitju, temveč ga gledam v njegovi zgodovinski resničnosti brez kakršnih koli olepševalnih ali poveliče-valnih želj, hkrati pa tudi brez prizadevanja, da mu manjšam ali odvzemam tisto, kar mu v svetu objektivnih dejstev daje njegovo konkretno delo. Zaradi tega mislim, da je moj zapis — edini v Sloveniji in edina konkretna ocena Kolaričevega dela sploh — v skladu s to zahtevo.
Sicer pa mislim, da bi bilo zelo napačno, če bi sprejeli stališče M. Znidaršič, da bi v jubilejnih člankih jubilanta a priori občudovali kot človeka in avtorja (nekak mali kult osebnosti). Občuduje ali ne občuduje se kak jubilant in njegovo delo na podlagi tega, kar je dejansko storil. In to, kar je Kolarič storil kot slavist (tudi njegovo življenje me zanima samo s te strani), sem skušal natanko prikazati. Zakaj? Zdelo se mi je — kot že prej pri Šolarju in Bajcu — potrebno jasno povedati, kaj ti ljudje po svojih dejanjih dejansko pomenijo v našem jezikoslovju (Solar tudi v slovstveni zgodovini), ali če uporabim izraz M. Znidaršič; skušal sem utemeljiti njih zaslužnost. Ta moj prikaz njihovega deleža je morda nepopoln, gotovo bi ga bilo mogoče dopolniti s podrobnostmi, ni pa poveličevalno nepoveden in splošen, zato ga vse dotlej, dokler ga kdo ne izpopolni ali popravi z dejstvi, ki sem jih jaz bodisi prezrl bodisi manj primerno razlagal, moram imeti za veljavnega.
Pripombe M. Znidaršič k mojemu pisanju o delu R. Kolariča žal niso take, niso graditvene. Tako sploh ni res, da bi moj človek »natančno poudarja(l) tudi vse, česar K. ni naredil, kar je naredil le površno ali kar v njegovem življenju ni bilo uspešnega«. Pri meni ni poudarjanja negativnega, še zdaleč pa ni v navajanju tistega, kar bi bilo mogoče šteti za negativno bilanco jubilantovega dela, natančnosti. Razen tega ne vem, zakaj bi moralo zveneti negativno za K., da »ga ljubljanska fakulteta ni sprejela na razpisano delovno mesto« jjaz sem dejansko zapisal »ni sprejela na razpisano mesto v redno delovno razmerje«). Omenjam samo dejstvo, kakor pred tem omenjam ravno tako resničnost, da je namreč svoj čas bil tudi redni asistent te fakultete in da je predaval jia njej honorarno po želji tega in tega (kar pa ni ugajalo nekomu drugemu). Zgodovinska dejstva so taka, menda ne bomo šli proti njim v boj s svojo osebno podobo o njih! Podobno je tudi z drugimi avtoričinimi ugovori zoper moj članek: nič žaljivega ni v tem, če imamo razprave, članke in knjige za bibliografske enote. Kako pa naj jim rečem, ko jih štejem? In kaj bi bilo žaljivega ali spotakljivega v moji misli, da bi bilo »zanimivo ugotoviti, kakšen je bil Kolaričev delež pri različnih šolskih slovnicah«, ki jim je bil soavtor (dejansko sem si jaz tega znanja želel samo v zvezi s slovnicami nemškega in francoskega jezika, ker je za K. delež v Slovenski slovnici čisto jasno povedano že v mojem članku, kolikšen in kakšen je). (Vse se zdi, da natančno navajanje mojih trditev ni ravno moč M. Znidaršič.) Ce M. Znidaršič ve, kakšen in kolikšen je ta K. delež, jo bom res z zanimanjem bral. Prav tako mi ni jasno, kaj bi bilo narobe v trditvi, da je Kolarič v »zadnjo izdajo (Slovenske slovnice) sam prevzel in nekoliko modificiral uvod iz SP 1962«. To izrecno trdi tudi Solar (gl. JiS 1968, str. 256), isto pa mi je zatrdil tudi A. Bajec. Nisem tudi ne vedel, da bi morali imeti pritrjevalno kritiko za slabo ali da bi bilo kaj slabega, če kdo v kritikah tu pa tam razodeva tudi samostojne nazore. In zakaj ne bi šteli avtorju za posebno zaslugo to, če v času, ko kritike skoraj sploh nimamo, kdo kot eden zadnjih mohikancev kritike vendarle piše?!
Za konec sem namenoma pustil tiste ugovore M. Znidaršič, ki se zdijo pravični, če se postavimo na stališče, da je o jubilantih treba razodevati le svoje občudovanje itd. (priin. njene očitke zoper izraze kot »samosvoji nazori, dokazovalna in ponazo-ritvena neobremenjenost, vtis lahkotne poljudnoznanstvene impresionističnosti, utegne biti vzpodbuden po nasprotnem odzivu«). Po našem mnenju je treba prikazati celotno jubilantovo delo in ga realistično oceniti. Proti kakšni oceni pa ni mogoče nastopati z apriorno tezo, da je jubilante treba samo hvaliti. Ko se bo M. Znidaršič posrečilo dokazati splošno sprejete K. nazore o zgodovinskih jezikoslovnih dejstvih ali dokazovalno in ponazoritveno zadostnost njegovih spisov, kar bi jim odvzelo prej omenjeni vtis, bom seveda takoj priznal, da sem te lastnosti prezrl. Dokler pa tega M. Znidaršič ni storila, bom pač kot eden silno redkih, ki v Sloveniji še piše jezikoslovne kritike in ki v svojih jubilejnih člankih in v člankih o zgodovini slovenskega jezikoslovja še meri »daljo in nebeško stran«, pač moral ostati pri tistem, kar sem zapisal.
J. Toporišič
Ftlozolaka fakulteta Ljubljana