Naši dopisi. Solze rosijo nam oči. — Oj z Bogom, drago srce ti! Gregorčič. Iz litijskega okraja. Frančišek Peterlin f- Dragi prijatelj-tovariš! Bila sva soseda. Pred svojirn odhodom na novo mi odkazano službo, komaj 3 tedne tega, obiskal sem Te v zadnje. Bil si res telesno hudo bolan, nisi tožil, upal pa, kakor tudi jaz, da gotovo okrevaš na pomlad. Duh Tvoj bil je vedno bister. Na Veliko soboto pisal sem Ti, želeč Ti v prvih vrstah okrevanja in zdravja, v nadaljnih Ti kratko označil prve utise na novi službi, v slednjih pa Te vabil prijateljsko, da me obiščeš Ktnalu. Veselil sem se Tvojega pisma, še bolj obiska, kajti bil si moder v misli in besedi. Čudno pismo dobil 23. mal. travna. — Kolovrat, 20. mal. travna 1895. Blagorodni gospod! Želja v Vašem pismu do prijatelja g. Fr. Peterlina se ni spolnila. Bog ga je poklical k sebi 19. mal. travna popoldne. R. J. P.! Pogreb bodemo imeli 21. mal. travna popoldne ob 3. uri. Sv. zakramenta, sv. pokore in sv. Rešnjega telesa, prejel je pretekli ponedeljek spodbudno lepo. Včeraj zjutraj je že jako oslabel, vendar mislil nisem, da bode sklenil tako kroalu. Opoldne je zgubil zavest in govorico. V naglici sem ga še previdel s sv. oljem in inu dal papežev blagoslov. Škoda blagega mladeniča! Meni je jako hudo po njern! Bog mu daj uživati večni mir v nebesih! Bil je vzoren v življenji, v bolezni potrpežljiv. Zdaj je na boljšem. S spoštovanjem G. Vidmar, župnik. Strmel sem, ko sem čital nepričakovano pismo. Mlademu, nadepolnemu pridnemu in vestnemu učitelju nisi prizanesla neizprosna smrt! Mlajši tovariši! Dobro smo ga poznali Frančiška Peterlina, rojenega na V. Poljanah 1872. 1, kako je bil miren, priden in nadarjen dijak. Po končanih študijah nastopil je službo na jednorazrednici v Kolovratu meseca listopada 1891. leta ne čisto zdrav, a vender ni niti jednega šolskega dneva zamudil izročeno mu mladino skrbno poučevati. Trudil se je, da bi bila šola vzgledna, kar je tudi v teku 31/* let dosegel. V cerkvi je kaj prijetno in lepo orgljal, sam je rad pel; imel je prijeten glas. Bival je večinoma doma ter se 2 leti pripravljal za drugo skušnjo, kojo je leta 1893. v jeseni dostal z odliko. Imel je lepo lastno knjižnico. Bližnje tovariše je obiskaval in bil srčno vesel, da je kdo tovarišev njega v njegovi šoli pozdravil. Pogovarjal se je le rad o šolskih rečeh. Bil je učitelj z dušo in telesom. Kaj lepo je skrbel za svojo mater, koja mu je gospodinjila, z malo plačo je pa še podpiral brate in sestre. Sani je jako vareno in skromno živel. Bolezen ga je mučila že v dijaških letih, zadnji mesec prosil je dopusta po nasvetu zdravnikovem, kojega je dobil za večno. Nad gomilo mladega učitelja- trpina plaka uboga mati, zdihujejo bratje in sestre, žaluje stric duhovnik, koji je našega blagega Frančiška in njegovega brata Ivana izšolal. Predragi Frančišek! Mlad si bil, a zlata duša, mož neomahljiv. Vedel si dobro, kaj je učitelj-trpin! Prestal si. Prosi Boga, naj se usmili slovenskih učiteljev! Spotnin Tvoj med nami še trpečirai učitelji ne rnine. Lahka ti zemljica! /. Petrič. Izpod Leskovega grma, 26. aprila t. 1. [Izv. dop.] BGez sedem let vse prav pride11, pravi pregovor. Meni je moj BPseudo-Leskov grm" že zdavno prav prišel, posebno pa sem vesel tega imena povodom današnjega dopisa. Moji ožji tovariši itak dobro vedo, kje je ,,Leskov grm"; za druge je pa bolje, da tega ne vedo, ker potem bi tudi izvedeli, katerega okraja učiteljstvo se najrnanje zaveda — samega sebe. In ker me je še nekoliko sram, bi tega ne raztrobil rad kar vsemu svetu. — Učiteljsko društvo našega okraja ni sicer — po številu udov — najzadnje na Kranjskem, dasi moram priznati, da so najboljši njegovi materijelni podporniki baš — neučitelji! Zaradi tega pa ni treba še misliti, da naše učiteljstvo v obče vsaj moralično toliko bolj podpira svoje društvo. Kaj še! Pri nas je namreč že posebno velika umetnost sklicati učiteljstvo na kako zborovanje. Z največjo gotovostjo se stne vselej pričakovati, da se ne bode vr.šilo — zaradi nesklepčnosti. Razpisati je treba skoraj vselej novo zborovanje, ki je seveda sklepčno pri vsakem številu navzočih udov. Taka se nam je godila tudi pri zadnjem zborovanji. Na dnevnem redu bile so posebno važne točke, ki jih nočein še ponavljati. Zborovati se je iinelo na tak dan, ko je bil vsak učitelj prost in so tega ali onega lahko privedli tudi opravki zaradi velikonočnih praznikov i. dr. v dotični kraj. Razun tega bilo je tudi vrerne tako krasno, da srno z gotovostjo pričakovali najobilneje udeležbe. Pa kaj se zgodi! Cujte: zavedno učiteljstvo našega okraja se je v tako mnogobrojnem številu udeležilo — splošne odsotnosti. da zopet nismo bili sklepčni! Tudi nekateri gg. odborniki niso v tem delali izjeme, Kot ^korijozutn" moram pa nasprotno omeniti, da je ob tej priliki počastilo naše nesklepčno zborovanje toliko gg. tovarišev iz sosednib okrajev in iz Ljubljane, da je bilo nas dornače nekoliko — srarn! Žalostna slika! Ze marsikatero irnam na srci, a preveč bi zadel ob osebnosti, kar danes ni moj namen. Kaj pomaga, ako se posamezniki trudijo, skrbijo, prosjačijo, pisarijo, ko jitn pa drugi — in to večina — s takimi moraličnihii figatni (oprostite!) pod nos drezajo. Lepa hvala! Sicer se pa usojam ob tej priliki nekaj nasvetovati, ako ste — gospoda — zadovoljni. Ker je — kakor se kaže — nedvojbeno, da bo tudi v bodoče vsako prvič sklicano zborovanje nesklepčno, se lahko v toliko dogovorimo, da k taistemu sploh nikdo ne pride. K drugemu pa Vam itak ni treba priti, ker je sklepčno pri vsakem številu prisotnih udov. S tem je pomagano Vam, gospoda odsotna, še bolj pa narn, ki redno prihajamo, pa imamo le dvojno pot in dvojne troške. Tako bomo prekosili še slavne Abderite! Pa brez zarnere! Rano je treba nekoliko razrezati, da se prej sezdravi. Na uslugo! Pivčan.