Alojz Ihan
Angela
Angela
Težko smo zbrali denar, vsak natančno tretjino, dva meseca se nismo dotaknili žepnine, niti kupovali malic v šoli. Potem smo čakali, da bo Peter sklenil kupčijo, in po dvajsetih dneh smo se v svečanih oblekah zbrali pred Angelino hišo. Molčali smo, trije junaki, in se globoko gledali v oči kot pred bitko, in ko smo hoteli pobegniti, je Peter potegnil konjak iz žepa; potem je bilo topleje in laže, spet so se nam iskrile oči, spet smo bili pobalini in družno, s tremi prsti pritiskali zvonec; Angela, drobna, prijazna dama, nas je vodila v kuhinjo, ponudila marmeladnc piškote, potem je povedla Petra v svojo sobo. Z Miho sva grizljala piSkote in prisluškovala, nič odločilnega ni bilo mogoče ujeti na ušesa, doker se niso odprla vrata in je bil Peter vesel in srečen, videlo se je prvi hip. Potem je lepa in topla Angela pomignila meni; vstal sem, prijetno omotičen, podprla me je in me peljala v sobo. Slekla me je kot otroka in vse, prav vse opravila sama, če sem hotel spregovoriti, mi je položila prst na usta, če sem hotel kaj storiti, me je nežno ukleščila med stegna, prepuščal sem se ji kot lutka, in se na koncu bebasto in srečno smehljal. Ko je Angela odvedla še Miho, sva se s Petrom srečno objemala kot mlada mačka, dokler ni v kuhinjo planil Miha in tulil, da ne zmore. Šlo nama je na smeh, nato sva ga zagledala obupanega, blodnega, osivelega, in tisti hip spoznala, da v resnici ni bila šala, kot se je zdelo, kajti človek je tulil kot žival, ki umira pod nožem, kot vojak, ki se mu iz trebuha sipa drobovje, in ni mu bilo mogoče pomagati. Med nami jc bilo nekaj temnega kot smrt in pognali smo se v beg, da nas ne dohiti zasledovalec, mogočni krvnik, ki smo ga naenkrat in za večno začutili, in se zato odtlej nikoli več nismo mogli zares pogledali v oči.
Starec in morje
Ko sem ji omenil, da bi šla z menoj v čoln, ji je zasijal obraz ob misli na ribiške mreže, na sol v ustih, pošastne zgodbe, nočni veter in jutranjo tišino nad oceanom oklenila se je moje koščene starčevske roke in zatrdila, da gotovo pride
ob dveh zjutraj je res gibčno skočila v čoln,
mlada, mehka, dišeča po mleku
prižgal sem slepečo obločno luč za ribe
bil je topel večer in brezskrbno je slekla bundo
brezbrižno je odpirala pogled na svoje krasne ude meni,
kosmatemu, osivelemu starcu, nebogljenemu morskemu volku
samo do mojih zgodb ji je, mi je rekla
pripovedoval sem ji, sprejel sem to vlogo, učil sem njene mehke prste prijeti trnek in sneti otepajočo ribo, učil njene svilene dlani drseti po vrveh parangala, učil njen sloki hrbet upirati se vleku mrež, jaz, osiveli starec, sem sprejel to vlogo in bil dosleden, vso noč je veselo čebljala kot otrok, vso noč se je zaupljivo in toplo naslanjala name
dokler ni trčila, dokler ni začutila neznosne trdote med
mojimi nogami, in zmedena obstala in ni vedela kaj ukreniti,
jaz sem dobro vedel, moje žile so zažarele
kot slepeče poti bliskov,
poslušno so me ubogali spomini,
segel sem po njeno telo in natančno uravnal njene ude
povsem voljna je bila, čuti sem, da mi hoče slediti
v slehernem sunku, v slehernem brizgu moči,
rjul sem in hropel s svojimi ostarelimi pljuči,
suval, kol bi hotel s skrajno močjo doseči nekaj
na koncu globine, neko lepo bolečino,
neki strah, neko smrt, obrizgano od sluzastega semena.
Ko sva prispela v zaliv, je kot otrok spala na dnu čolna
in globoko dihala, upiral sem se v vesla s svojimi starimi
koščenimi dlanmi, prsti so se mi boleče krčili,
že dolgo sem poznal to jutranjo obnemoglost,
usmeril sem krmo proti privezu,
moje mreže so bile prazne,
bil sem obraščen, odpisan, osivel starec,
na dnu čolna je še vedno mirno spala ona.
O dišeči koži
Pretreslo me je spoznanje: moja hiša se pogreza in se nagiba, milimeter za milimetrom, so pokazale meritve in nič se ne da ukreniti, stoji pač na taki zemlji, ki golta in požira, pravijo geologi
sicer nevarnost ne grozi takoj,
trajalo bo leta, desetletja,
najbrž stoletje ali dve,
ampak vseeno bo nekoč vse zravnano,
preraščeno in zakopano v trebuhu zemlje
tam, kjer je zdaj moja največja soba,
bodo koze smukale listje z brez
in kakorkoli že prestavljam pohištvo,
ne bo to vplivalo na smeri srn,
ki bodo v tropih topotale skoz moje prostore
še melanholija, ki vsako jutro lebdi v zraku,
se bo razkrojila pod prvimi žarki sonca
in nihče, ki bo to gledal,
ne bo začutil niti ene ruševine
spokojno bo stopal skoz stene
v zdravi, dišeči koži,
kot bi ne bil moja smrt.
Obletnica
za obletnico bi se morali dobiti
Edi bi prinesel odojke,
ker je direktor klavnice
Miha bi pripeljal sod vina,
ker je podedoval vinograd
Marta se je trikrat ločila
in bi znala poskrbeti za hec
za obletnico bi se spodobilo
treba bi se bilo samo odločiti in si reči "zdaj!",
treba bi bilo najti naslove v računalniku
jih ažurirati in sprintati pisma
treba bi bilo poslušati dolgoročno vremensko prognozo
pripraviti oglje, les in pivo,
treba bi bilo izbrati kakšno znano jaso in preverili,
če jo že niso prerasla drevesa
treba bi bilo po telefonu žicati Tomaža,
naj ponovi akorde starih pesmi na svoji kitari
treba bi bilo pritiskati na Jožico, računovodkinjo,
naj se spet nauči padati v versko blaznost,
treba bi bilo prepričati Toneta, pijančka,
naj se spomni enega od stotih Shakespearovih sonetov,
ki jih je nekoč znal na pamet v originalu,
treba bi bilo motivirati drugo Jožico, policistko,
da bi ljubila edinole Leonarda Cohena
treba bi bilo napeljati biznismena Sama,
da bi kljub svojim kilam sanjal le o skoku v višino
in sploh bi bilo treba prepričati vse
in vsi bi morali podpisati pakt,
da se bodo prvo uro napili šnopsa
in se nažrli svinjine
potem pa bi po velikem skupinskem bruhanju zares lahko spet začeli.
Razumem deklice
Razumem deklice, ki molčijo
molčijo, da ne bi razlile ljubezni prek robov
tako napolnjene so njihove duše
dokler molčijo, se ne bodo prebudile
spolzke, kačje ribe
dokler molčijo, ne bodo pripolzele iz globin
in razbičale oljene gladine z jeguljastimi repi
dokler molčijo, ne bo špricala kri
in bo ljubezen,
to mirno, sinje ogledalo
ki se zaljubi v sleherni nasmeh deklic
in ga izpusti šele,
ko ga nadomesti še mnogo lepši.
Teleskop
Včeraj sem pospravljal podstrešje
in na oknu našel stari teleskop
več kot dvajset let je že minilo
odkar sem ga upcril v nebo
in ga pozabil
ves čas je sam
pregledoval zvezde
kot zvesti pes ovčar
in dogajale so se katastrofe:
eksplodirana osončja, izpuhteli planeti
izginule civilizacije;
on pa edina priča
fantastičnemu razdejanju
ko je med milijon pikami
tiho ugasnila katera od njih
edini, ki je molčal
natančno zato,
vsi ostali bebci pa smo se medtem
nalivali z ginom
in prepevali razbojniške pesmi.
Partija šaha
Topla sapa se je polno, kot svileni šal
ovijala okoli vratu ženske, ki je s pomola gledala večer
nisem se mogel nagledati njenega telesa
s terase, kjer vedno pijem večerni obrok vina
odpel sem srajco in razgalil vrat toploti
ki je sevala od njene polti, čutil sem jo tik ob sebi,
vročo, pekočo, kot po dolgem ljubljenju
priprl sem oči in na jeziku čutil sol njenega trebuha
njegovo globino, ki je bolj resnična od oceana
kateregakoli oceana, katerekoli poti
domov. Iz mraka je priplavala velika spolzka riba
in me z mokrim repom tleskala po ušesu
da je donelo kot v zvoniku katedrale
in jaz se nisem zganil, čeprav bi moral zakriliti
proti njej in jo nežno zasledovati tik pod kožo
in globoko po vsem drobovju
moj Bog, kako ničcva bitja smo pesnikovalci
namesto da bi sleherno uro orali kot kiti
namesto bučcčih vodometov in morskih pen
puhamo okrogle, tobačne dimčke iz ust
in se oprijemamo šahovskih figur
dokler se ženska na pomolu nestvarno
ne razblini v mrak
mi pa se krčevito borimo
za časten remi.