Bernard Nežmah1 Oktobrska revolucija kot levi fašizem: od lomljenja kapitalistov do lomljenja umetnikov2 Izvleček: Prispevek premišljuje fenomen oktobrske revolucije skozi Leninov članek Država in revolucija, v katerem ta opiše in napove mehanizme revolucionarnega prevrata, ki bo odpravil izkoriščanje delavskega razreda in vzpostavil pravičnejšo družbeno ureditev. Avtor primerja Leninovo teorijo z njegovo revolucionarno prakso, tako da izpostavlja koncept “lomljenja kapitalistov”, ki ga osvetli in pretrese skozi serijo sinhronih in diahronih perspektiv, ki pripeljejo do pojma “razredni sovražnik”, sočasno pa poskuša definirati in ča- sovno umestiti samo trajanje oktobrske revolucije. V drugem delu prispevka pa aplicira koncept “lomljenja” še na položaj umetnikov v boljševistični državi, tako da predstavi spekter konkretnih odno- sov umetnikov do revolucije, ki po kapitalistih med “razredne so- vražnike” uvrsti še kritične in samosvoje umetnike.  Ključne besede: Lenin, revolucija, umetniki v Sovjetski zvezi, ra- zredni sovražnik, literatura, suprematizem, Ivan Bunin, Izak Babelj, Maksim Gorki, Kazimir Maljevič UDK: 7: 323.272(47)"1917’’ 179 Moni tor ISH (2018), XX/1, 179–196 Izvirni znanstveni članek Original scientific article 1 Dr. Bernard Nežmah, znanstveni svetnik, je raziskovalec na Inštitutu Nove revije v Ljubljani. E-naslov: bernard.nezmah@guest.arnes.si. 2 Besedilo nastalo v okviru projekta J7-8283 (ARRS) in programa P6-0341 (ARRS). 09 - BernardNezmah 6. 06. 2018 08:42 Page 179 The October Revolution as Leftist Fascism: From the Curbing of Capitalists to the Curbing of Artists Abstract: The paper discusses the phenomenon of the October Rev- olution through the prism of Lenin’s article The State and Revolution, which describes and anticipates the mechanisms of revolutionary ac- tion intended to eliminate the exploitation of the working class and to establish a more just social order. The study compares Lenin’s the- ory with his revolutionary practice by accentuating the concept of ‘the curbing of capitalists’, illuminated by and examined through a series of synchronic and diachronic perspectives, which ultimately led to the formation of the term ‘enemy of the people’ (‘class enemy’). At the same time, it attempts to define and historically determine the actual duration of the October Revolution. The second part of the paper applies the concept of ‘curbing’ to the situation of artists within the Bolshevik state. Thus it presents a range of artists’ attitudes to the Revolution, which had lumped critical and independent artists together with capitalists as ‘enemies of the people’. Key words: Lenin, October Revolution, artists in the Soviet Union, enemy of the people, literature, Suprematism, Ivan Bunin, Isaac Babel, Maxim Gorky, Kazimir Malevich 0 0 0 Revolucija lomi kapitaliste Koliko časa je trajala oktobrska revolucija? Vzemimo njeno pred- hodnico – februarsko revolucijo, ki jo povsem časovno določajo: od 23. februarja 1917, ko so ob mednarodnem dnevu žena izbruhnili ne- miri v Petrogradu, pa do 3. marca 1917, ko je abdiciral car Nikolaj II. in se potem krone odpovedal tudi njegov brat knez Mihail in je oblast prevzela vlada esera Kerenskega.  Bernard Nežmah 180 09 - BernardNezmah 6. 06. 2018 08:42 Page 180 Kriterij je revolucionarna, torej z uličnimi protesti spodbujena za- menjava  vlade  in  zamenjava  režima,  čeravno  je  sam  akt  potekal mirno: car je na prigovarjanje generalov in politikov3 prostovoljno odstopil misleč na koristi ruske države. Čas trajanja revolucije pa je natančno izmerjen na osem dni; ko prve dni marca nastopi nova vlada in se konča brezvladje, je februarska revolucija končana4. Kako dolgo pa je potekala oktobrska revolucija? Zgodovinarja Pipes5 in Figes6 jo postavita v širši časovni kontekst, ki sega v konec 19. stole- tja, oba pa jo zaključita z letom 1924 s smrtjo voditelja oktobrske re- volucije V. I. Lenina, podobno tudi Britovšek7. Oktobrske revolucije ne določajo kronološko z datumom 8. oktobra 1917, ko Lenina ustoli- čijo kot predsednika sveta ljudskih komisarjev, temveč kot proces, ki teče leta in leta in se ne konča z boljševističnim prevzemom oblasti.  Zakaj merijo revolucijo z dobo vsaj sedmih let? Radikalno, a po- vsem legitimno bi jo lahko raztegnili tudi skozi celotno obdobje ko- 181 Oktobrska revolucija kot levi fašizem 3 K carju Nikolaju sta v Pskov kot odposlanca nove vlade odpotovala mi- nister Aleksander Gučkov in poslanec Vasilij Šulgin, ki sta ga dokončno pregovorila, da je abdiciral (Figes, 2015, 361-2). Šulgin (1878–1976) je po oktobrski revoluciji emigriral, živel po Evropi, kjer je objavljal antikomu- nistične tekste in knjige, se v tridesetih letih naselil v Jugoslaviji, kjer so ga l. 1944 med osvobajanjem Vojvodine aretirali in deportirali v Sovjetsko zvezo. Tam so mu zaradi antisovjetskih aktivnosti sodili in ga obsodili na 25 let zapora, potem pa leta 1956 amnestirali. Leta 1964 so o njem posneli dokumentarni film Pred sodiščem zgodovine režiserja Fridriha Ermlerja, v katerem je partijski režim pod Hruščovom v maniri nadrealizma dal be- sedo nekoč smrtnemu sovražniku revolucije. V njem se 86-letni starček spominja tudi svojega pogovora s carjem pred abdikacijo.  4 Tako Wikipedia, medtem ko Pipes nakaže še na javno objavo dveh od- stopnih manifestov (carja Nikolaja in kneza Mihaila) 14. marca (Pipes, 2011, 121). 5 Pipes, 2011.  6 Figes, 2015. 7 Britovšek, 1980. 09 - BernardNezmah 6. 06. 2018 08:42 Page 181 munističnega režima do konca osemdesetih, ki je svoje gospostvo utemeljeval na permanentnem izvrševanju revolucije8.  Odgovor gre poiskati pri očetu revolucije – Leninu, ki je svojo politično agendo napovedal v spisu Država in revolucija. Ko je opa- zoval razredno družbo, v kateri razred kapitalistov izkorišča delavski razred, je sledeč Marxu za osvoboditev zatiranega razreda predvidel nasilno revolucijo in uničenje državnega aparata oblasti.  Oboroženo ljudstvo bo pod vodstvom ljudskih komisarjev od- pravilo zasebno lastnino nad tovarnami, bankami in zemljišči. En- kraten akt, ki bo postavil nova pravila družbene ureditve? Ne, Lenin načrtuje diktaturo proletariata, ki bo vpeljala demokracijo za izko- riščane in izključila izkoriščevalce in zatiralce ljudstva iz demokra- cije9.  Ker  je  prvih  bistveno  več  kot  drugih,  bo  tudi  nov  režim primerjalno bolj demokratičen, saj bo iz demokracije izključena le manjšina.  In sedaj osnovno vprašanje: kako bo videti ta izključitev? “Ko bo odpor kapitalistov že dokončno zlomljen, šele takrat nastopi svo- boda in demokracija brez izjem.”10 Permanentni proces lomljenja Revolucionarni proces po Leninu ni hipen akt, temveč ga napove- duje vse dotlej, dokler ne bo ostalo niti sledi za kapitalisti, ko bodo ti dokončno zlomljeni. V knjigi ne pojasni podrobno, kako bo potekalo lomljenje – cen- zura, zaplemba tudi osebnega premoženja, zapori, eksekucije, gu- lagi,  množični  gladomor  …  Vendar  pa  jasno  izpostavi  vpeljavo Bernard Nežmah 182 8 Enačaju revolucije in komunizma je posvetil celotno knjigo francoski lingvist in filozof Milner, 2016.  9 Lenin, 2017, 129. 10 Prav tam, 129. 09 - BernardNezmah 6. 06. 2018 08:42 Page 182 nasilja kot takega: “Jasno je, da za uspeh smotra, kakršen je siste- matično zatiranje večine izkoriščanih po manjšini izkoriščevalcev, potrebna skrajna okrutnost, zverinsko zatiranje, morje krvi, prek katerega gre človeštvo po svoji poti v stanju suženjstva, tlačanstva in mezdnega dela.”11 Obenem pa tudi ne postavi razlike med kapitalističnim razre- dom in kapitalisti. V hipu, ko oblast nacionalizira tovarne, banke in zemljišča, kapitalističnega razreda kot takega ni več, toda Lenin zdaj kot kapitalističnega razreda ne šteje lastništva nad proizvajalnimi sredstvi, temveč bivše lastnike, jasno z njihovimi družinami.  Definicijo kapitalista, ki ga določa lastnina nad proizvodnimi sredstvi, prenese na osebne lastnosti vseh posameznikov, ki so bili nekoč kapitalisti. Z razlastitvijo kapitalist po njem ne preneha biti kapitalist, saj ostaja kapitalist po svojem prepričanju.  Aktu nacionalizacije premoženja bo sledila prevzgoja teh kapi- talističnih prepričanj, ki jo bodo izvajali v obliki zatiranja: “zatiranje manjšine izkoriščevalcev po večini včerajšnjih mezdnih sužnjev je sorazmerno lažja, preprosta in naravna stvar, ki bo zahtevala veliko manj krvi kakor zatiranje uporov sužnjev, tlačanov, mezdnih delav- cev in bo torej za človeštvo veliko cenejša.”12 Človeška cena Leninova ocena, da je zatiranje kapitalistov manj krvavo, kot je bilo zatiranje delavcev in kmetov, se je skozi zgodovino pokazala kot popolnoma napačna. Število žrtev komunizma je milijonsko preseglo število žrtev carizma. Zgodovinar Courtois je prišel do številke 100 milijonov na celotnem svetu13, Furet pa se je sliko- 183 Oktobrska revolucija kot levi fašizem 11 Prav tam, 130. 12 Prav tam, 130. 13 Courtois, 1999, 14. 09 - BernardNezmah 6. 06. 2018 08:42 Page 183 vito izrazil, “da je dal Stalin pobiti več Rusov kakor katerikoli so- vražnik Rusije”.14 Upoštevaje zgolj Rusijo pa je Pipes izračunal človeško izgubo zaradi revolucije: leta 1917 je Rusija štela skoraj 148 milijonov, med- tem ko je na začetku leta 1922 štela 135. Upad je pojasnil: po dva mi- lijona zaradi vojskovanj in epidemij, dva milijona jih je emigriralo, pet jih je pomrlo zaradi lakote. Toda če bi upoštevali normalni tok dogodkov, bi število prebivalstva bolj naraslo, in tako je ocenil, da so posredne človeške izgube Rusije zaradi revolucije 23 milijonov, dva in pol krat več, kot je bilo smrtnih žrtev vseh vojskujočih se držav v prvi svetovni vojni15.  Če k temu prištejemo še gladomor v Ukrajini in stalinistične procese, so številke še bolj vrtoglave. Napoved Lenina – teoretika, da bo diktatura proletariata terjala manj krvi, kot jo je kapitalistično oz. monarhistično gospostvo v Rusiji pri zatiranju delavcev in kme- tov, je povsem napačna. S stališča krvi je bil komunistični režim bi- stveno bolj nasilen. A vrnimo se k Leninovi dikciji lomljenja kapitalistov oziroma buržujev, ki se je kot termin bolj uveljavil. Demokracija bo po njem veljala za vse, tudi za buržuje, toda šele potem, ko bo njihov odpor dokončno zlomljen. Predvideva torej odpor razlaščenega kapitali- stičnega razreda. Kako pa se bo manifestiral?  Zgodovinsko najprej v državljanski vojni, ki je formalno pome- nila delitev države na regije, v katerih so vladali boljševiki, ter one, ki so bile pod oblastjo monarhistov oz. bele armade, če uporabimo boljševistično  terminologijo.  Toda  omejimo  se  na  novo  nastalo državo komunizma, kjer je Lenin apliciral svojo teorijo države in re- volucije. Kako je potekalo lomljenje oziroma kako se je kazal odpor?  Bernard Nežmah 184 14 Furet, 1998, 433. 15 Pipes, 2011, 468. 09 - BernardNezmah 6. 06. 2018 08:42 Page 184 Razredni sovražnik Applebaumova v Zgodovini sovjetskih taborišč izpostavi pojavitev nove vrste kriminalca – razrednega sovražnika. “Razredni sovražnik je nasprotoval revoluciji in je deloval odkrito ali še pogosteje prikrito, da bi jo onemogočil. Za razliko od navadnega kriminalca ni razred- nemu sovražniku nikoli mogoče zaupati, da bo sodeloval s sovjet- skim  režimom,  zato  je  zanj  potrebna  strožja  kazen  kakor  zaradi navadnega morilca ali tatu.”16 In režim je že maja 1918 v prvem “de- kretu o podkupnini” postavil inkriminirana dejanja buržujev zunaj zakonov, ki veljalo za preostalo prebivalstvo. “Če oseba, kriva spre- jemanja ali dajanja podkupnine, pripada premožnim razredom in uporablja podkupnino za ohranitev ali pridobitev privilegijev, pove- zanih z lastninskimi pravicami, potem jo je treba obsoditi na najstro- žje in najhujše prisilno delo, vse njeno premoženje pa zaseči.”17 Leninov načrt o lomljenju kapitalističnega razreda je šel po ra- zlastitvi nad proizvajalnimi sredstvi še korak naprej v razlastitev vsega premoženja. Obenem pa je koncept razrednega sovražnika sankcioniral nasprotovanje revoluciji in kriminaliziral poglede, pi- sanja in misli, ki so nasprotovale ali imele pomisleke do boljševisti- čne ureditve države.  Toda oktobrska revolucija ni vpeljala le sankcioniranja svobode govora, ki bi bila kritična do nje, temveč jo je preprosto onemogo- čila. Že mesec po prevzemu oblasti je namreč vpeljala cenzuro in to na celotnem spektru medijev: v časopisih, knjigah in gledališču. “Pour s'assurer la domination absolue, un mois plus tard les bolc- heviks créent une police secrète et omnipotente, le Tcheka, reta- blissent le peine de mort et la censure.”18 185 Oktobrska revolucija kot levi fašizem 16 Applebaum, 2011, 52. 17 Ibid., 52. 18 Todorov, 2017, 39. 09 - BernardNezmah 6. 06. 2018 08:42 Page 185 Zdaj obrnimo perspektivo in se povprašajmo, do kdaj so v Sov- jetski zvezi preganjali z grožnjo zapora in gulaga posamezne drža- vljane?  Na začetku aristokrate, potem esere, kadete, menjševike, kron- štatske mornarje, carske častnike, ki se niso hoteli boriti v Rdeči ar- madi, kmete, duhovščino, potem Trockega, Buharina, Zinovjeva, Tuhačevskega in drugi člane boljševistične partije, vmes pisatelje, umetnike itd.  Dobri Lenin vs. zločesti Stalin? Po Stalinovi smrti in destalinizaciji se je po vzhodni Evropi, vključno z Jugoslavijo, razširil pogled, da je Lenin začrtal svetlo pot komun- izma, ki pa jo je diskreditiral njegov samozvani naslednik Džugašvili. Skratka, ideološka operacija, ki je poskušala rešiti idejo komunizma tako, da je njegove zločine in diktatorsko naravo pripisala slabi iz- vedbi. Ideja je dobra, samo izvedba bi morala teči drugače. V jugo- slovanskem  tisku  smo  potem  dobili  serijo  knjig,  ki  je  tragedijo sovjetske diktature pripisoval Stalinovim čistkam, še posebej impo- zantna dela je ustvarjal profesor Marjan Britovšek, ki je minuciozno pokazal, kako je Stalin prevzel državni aparat in odstavil, nato pa po- gubil Kamenjeva, Trockega, Buharina in druge19. Ta gesta nedemo- kratičnosti in avtoritarnosti znotraj partijskega vrha pa zadeva en sam aspekt družbe. Pipes ob tem navede cinično opombo: razlika med Leninom in Stalinom je bila samo v tem, da Lenin ni ubijal svo- jih kolegov komunistov in da je Stalin to počel množično20.  Že iz Leninovega spisa Država in revolucija je razvidno, da je bil Lenin ta, ki je začrtal sistem sistematičnega lomljenja vseh nasprot- Bernard Nežmah 186 19 V knjigah Boj za Leninovo dediščino (1976), Carizem, revolucija, stalini- zem (1980) in Stalinov termidor (1984).  20 Pipes, 2011, 466. 09 - BernardNezmah 6. 06. 2018 08:42 Page 186 nikov boljševizma. Če izpostavimo samo en segment “lomljenja”, ki je potekalo v taboriščih: od leta 1929, ko se je gulag začel najbolj širiti, pa do leta 1953, ko je umrl Stalin, je skozi ta množični sistem prešlo 18 milijonov ljudi21, pred nemškim napadom l. 1941 je bilo v Sovjetski zvezi v taboriščih 3,3 milijona zapornikov, ki so opravljali suženjsko delo.22 A gulagi niso bili izum Stalina, nastali so že avgusta 1918 na zah- tevo Lenina, ki je po protiboljševistični vstaji v mestu Penza svoje komisarje pozval, da naj nezanesljive elemente zaprejo v koncen- tracijsko taborišče zunaj mesta23. V eno najtežjih koncentracijskih taborišč na Soloveškem arhipelagu v Belem morju so prve politične zapornike poslali že leta 192324, torej še za časa Lenina.  Boljševistična revolucija je bila zasnovana kot pojem lomljenja ka- pitalistov, ki pa se je razširila prek konkretnih razrednih sovražnikov (kapitalistov) še na vse nasprotnike in kritike komunizma kot splošne razredne sovražnike. “Boljševiki so si prizadevali zatreti vsako inte- lektualno in politično nasprotovanje v kakršnikoli obliki, zato niso napadali le predstavnikov starega režima, temveč tudi druge sociali- ste: menjševike, anarhiste, socialistične revolucionarje.”25 Žrtev so po- stali tudi zavezniki boljševikov v oktobrski revoluciji, kot so bili eseri. Toda, tudi eseri so se zavzemali za revolucionarno gesto razdelitve zemlje kmetom. Zakaj so postali objekt preganjanja? – Ker se v svoji avtonomnosti niso podredili in zlili z boljševiki. Poleg pripadnikov kapitalističnega razreda so kot tarče lomljenja boljševiki vključili še vse tiste, ki so odstopali od uradne partijske linije.  187 Oktobrska revolucija kot levi fašizem 21 Applebaum, 2014, 18. 22 Mazower, 2002, 129. 23 Prav tam, 55. 24 Prav tam, 69. 25 Prav tam, 31. 09 - BernardNezmah 6. 06. 2018 08:42 Page 187 Lomljenje drugačnosti kot temeljni princip Veliki pesnik in pozneje Nobelov nagrajenec Josif Brodski ni bil ka- pitalist, končal ni niti osnovne šole, ta manko je eruditsko polnil celo življenje, ko je preživljal popoldneve in večere v knjižnicah beroč knjige, študirajoč in učeč se drugih jezikov. Ko so ga leta 1964 zaprli, so ga na procesu obsodili na pet let gulaga in to ne zaradi poskusa restavracije kapitalizma ali rušenja komunizma, temveč kot družbe- nega parazita in ga poslali še na psihiatrično zdravljenje. Vsebina lomljenja je bila lahko karkoli in to lomljenje je bilo te- meljni atribut komunizma. Ki se je kazal izhodiščno v prepovedi svobode govora. Februarska revolucija je prinesla dve veliki svobo- ščini: ukinitev smrtne kazni in cenzure. In Lenin je po oktobrski re- voluciji takoj na novo vpeljal cenzuro in smrtno kazen.  Zakaj je za komunizem tako pomembna cenzura? Ko ukinja, pre- poveduje in onemogoča javno polemiko, ukinja kritiko, ki bi preso- jala bit in vrednost komunizma. Vpeljuje en sam pogled na politiko in stvarnost – pogled vladajoče nomenklature in onemogoča spon- tano človeško vrednotenje in presojanje. Če je Lenin napovedoval, da bo revolucija končana, ko bo kapitalistični razred zlomljen, je potem praksa sovjetskega komunističnega režima pokazala, da je to sistem, ki deluje le tako, da permanentno lomi svoje nasprotnike. In kot taka je oktobrska revolucija delovala vse do razpada sovjet- skega režima, v obliki lomljenja nasprotnikov pa vsaj do leta 1993, ko je ruski predsednik Jelcin ukazal s tanki napasti Beli dom, stavbo parlamenta, v katerem se je nahajala parlamentarna večina teda- njega Vrhovnega sovjeta, ki je s sprejemanjem zakonov oponiral njegovim predsedniškim dekretom26.  Sama vpeljava cenzure uperjene zoper politične misli in skupine politikov  ter novinarjev, ki bi  jih  izrekali  ter  zapisovali,  sicer ni Bernard Nežmah 188 26 Nežmah, 2007, 40–55. 09 - BernardNezmah 6. 06. 2018 08:42 Page 188 novum, ki ga je prinesla oktobrska revolucija. Toda, kako obsežna in intenzivna je bila na področju umetnosti? Odgovor bomo iskali na primerih življenjepisov umetnikov, ki predstavljajo niz modusov razmerij med boljševistično oblastjo in umetniki. Umetnik antiboljševik Francoski semiolog in literarni zgodovinar Tzvetan Todorov je iz- postavil štiri drže umetnikov do oktobrske revolucije. V prvo je postavil odkrite kritike, ki že pred revolucijo niso pri- padali boljševističnim krogom, po oktobru 1917 pa so oktobrski re- voluciji nasprotovali tako, da so se od nje tudi fizično odmaknili s potjo v emigracijo. Komponista Rahmaninov in Prokofjev leta 1917, slikarja Kandinskega leta 1921 in Chagalla leta 1922 ter pisatelja Bu- nina, ki je zapustil Moskvo leta 1918. Njihov odnos do boljševizma je bil odklonilen in ker so ga hoteli še naprej prosto izražati, so v tej drži lahko bivali le zunaj teritorijev, ki so bili pod oblastjo boljševi- stičnega režima.  Kaj je povzročilo tako negativen odnos do revolucionarnih spre- memb pri Ivanu Buninu, ki je spadal med največje ruske pisatelje že pred prvo svetovno vojno in bil izbran v rusko akademijo? Iz Moskve se je najprej umaknil v Odeso, leta 1920 mu je potem uspelo emigri- rati v Francijo, leta 1933 pa je postal prvi ruski Nobelov nagrajenec. Svoje vtise o revoluciji je zapisoval v dnevnik, ki ga je izdal leta 1926 v Parizu pod naslovom Prekleti dnevi. V njih ga je šokirala odsotnost odpora do kolektivne norosti, ki jo je prinesel boljševizem, in zloraba besed, kjer velike besede služijo za zakrivanje realnosti. Pod gesli svoboda, enakost, bratstvo uvajajo najbolj nasilno politiko27. 189 Oktobrska revolucija kot levi fašizem 27 “L'absence de résistance à cette folie collective le choque. En écrivain, il est particulièrement sensible à l'usage abusif des mots, les vocables grandi- loquents servant surtout à dissimuler le réalité hideuse” (Todorov, 2017, 45). 09 - BernardNezmah 6. 06. 2018 08:42 Page 189 Bunin je torej empirično doživel vladavino režima sovjetov, jo nekaj časa opazoval, kot pisatelj pisal intimni dnevnik, toda v novi Leninovi državi ni niti poskusil ničesar objaviti. Bil je namreč literat, ki pred revolucijo ni bil blizu boljševikom.  Umetnik boljševik: Gorki in apriorna svoboda kritike Drugo držo umetnikov predstavlja umetnik – boljševik, ki pa se počuti tako svobodnega, da javno izraža svoje misli in kritike na račun revo- lucije. V to skupino spada predvsem Maksim Gorki. Pisatelj, ki se je družil z Levom Tolstojem in Antonom Čehovom, avtor priljubljenih tem s socialno tematiko, je bil javni nasprotnik carskega absolutizma in tako je po neuspeli revoluciji l. 1905 emigriral, se v emigraciji zbližal z Leninom, po vrnitvi v Rusijo 1912 pa je bil prva ikona boljševistične literature. A Gorki je že dan po oktobrski revoluciji objavil članek, v katerem je izpostavil, da Lenin in tovariši dopuščajo vsemogoče zlo- čine, samovoljne aretacije, da je pravo zamenjal linč28. Kot stari Leni- nov tovariš mu je pisal pisma, v katerih nasprotuje nasilju. Lenin bi rad uporabil Gorkega za svojo propagando, a ko mu ni uspelo, ga je prijateljsko prepričal, naj raje odide nazaj v Italijo29.  In Gorki res emigrira leta 1921. Iz emigracije mu še naprej piše ostra pisma: “Že od začetka čistk protestiram, zakaj iztrebljenje in- teligence je v deželi nepismenih norost in zločin”30.  Bernard Nežmah 190 28 “Lénine et ses frères d'armes permettent tous les crimes possibles … ce sont des carnages, des destructions, des arretations arbitraires, des crimes honteux, incensés st sanglants … La justice est remplacée par des lyncha- ges” (Todorov, 2017, 50). 29 “Gorki adresse de nombreuses lettres amicales à Lénine … il plaide la cause d'autres membres d'intelligentsia, qu'on empêche de voyager à l'étranger … il défend la liberté de publication et d'expression. Lénine est exaspéré par ces conseils et convainq l'écrivain de retourner en Italie” (To- dorov, 2017, 53).  30 Todorov, prav tam, 54. 09 - BernardNezmah 6. 06. 2018 08:42 Page 190 Primer Gorkega, ki se je konec dvajsetih na povabilo Stalina vrnil v SZ, je bil edinstven. Lahko je prosto izražal svoje poglede, ne da bi bil deležen sankcij režima. Ta ga je, namesto da bi se boril z njim, uporabil kot literarni simbol svoje oblasti. Kako mu je uspelo, da je utišal pisateljevega kritičnega duha? Tako, da mu je zastrl pogled na realnost, ki mu jo je prikazoval v tradiciji Potemkinovih vasi. Leta 1936 so na primer samo zanj izdajali posebej prirejene izvode časo- pisov; ohranjena je posebna številka Pravde, v kateri so izpustili nekaj člankov in “mu realnost prikazovali lepšo”31. Strukturno gle- dano pa spada med literate, ki so sprejemali revolucijo kot odpravo starega carističnega režima, a obenem izhajajoč iz načel svobode govora ostro kritizirali tudi konkretno politiko boljševističnega vrha. A ta modus tolerance je v veliki meri veljal le za Gorkega.  Umetnik boljševik: svobodna boljševistična ideja pripelje v molk in smrt Tretja drža umetnika je boljševik, ki ostane navdušenec tudi po revoluciji, ki novega režima nikoli ne kritizira, toda ohrani popolno svobodo ustvarjanja. Primer je Izak Babelj, tudi že predrevolucio- narni pisatelj, ki je bil med državljansko vojno novinarski poroče- valec  ter  potem  osebni  prijatelj  Jagode  in  Ježova,  sekretarjev zloglasne NKVD. Navduševal se je nad boljševizmom, tudi nad nje- govo krutostjo, zakaj sprejemal je idejo, da je treba uničiti stari svet in zgraditi novega, boljšega. Leta 1926 je izdal roman Rdeča konje- nica32, ki  je bil velika uspešnica. V njem prosto popisuje akcije Rdeče armade, kot so požiganje, klanje nasprotnikov, blasfemija in 191 Oktobrska revolucija kot levi fašizem 31 “GlavLit dobi naročilo, naj pripravi posebne izdaje časopisa Pravda, iz- vode, ki so namenjene izključno Gorkemu in iz katerih je treba odstraniti razburljive novice” (Westerman, 2010, 172). 32 Slovenski prevod Rdeče konjenice je iz leta 1957, nastal je sočasno, ko so pod Hruščovom v Sovjetski zvezi spet začeli ponatiskovati Bablja.  09 - BernardNezmah 6. 06. 2018 08:42 Page 191 posilstva  rdečearmejcev.  Rdeča  armada  je  pri  njem  slikana  kot banda kriminalcev, morilcev in posiljevalcev. Toda iz tega ne izpelje kritike nasilja, temveč kot realistični prikaz izvedbe revolucije, ki jo kot tako podpira. Voditelje, ki jo izvajajo, ocenjuje kot svetnike33.  Konec dvajsetih, ko pod Stalinom začno radikalno omejevati svobodo govora tudi pri boljševističnih umetnikih in jo podvržejo doktrini socrealizma, njegovih del ne izdajajo več. Ne sme objavljati, a lahko še naprej prosto piše34. Kot boljševik ostaja zvest idealom oktobrske revolucije, pristaš iskrenosti pisanja, ki ga ne morejo ome- jevati nobeni dekreti35.  Babelj je primer boljševističnega pisatelja, ki je sicer zvest pri- staš revolucije, toda v sebi ostaja dosledno avtonomni avtor, ki se ne podredi zunanjim ukazom. Ko v Sovjetski zvezi začno izdajati zgolj literaturo, ki je na liniji partije, se ne prilagodi pravilom, tem- več se dosledno zapre v molk. Lik molčečega pisatelj, ki z govori nastopa le na kongresih književnikov, mu uspe ohraniti slabo de- setletje, dokler njegovih zaščitnikov Jagode in Ježova ne odstavijo in obsodijo na stalinističnih procesih. Leta 1939 pride tako tudi sam na vrsto za aretacijo in ko ga obsodijo na smrt, ustvari zadnje ume- tniško delo. Stari revolucionar in navdušenec nad tajno policijo piše policijskemu ministru Beriji, da mu odloži smrtno kazen za toliko časa, da postori še nekaj stvari, da dokončna knjigo o kolektivizaciji, življenjepis Gorkega in avtobiografijo36. Seveda so ga takoj ustrelili, Bernard Nežmah 192 33 “Ces individues qui doivent dêcider du destin des gens ordinaires le fa- scinent, se sont simplement des saints”(Todorov, 2017, 120). 34 “Babel n'était pas empêché d'écrire mais de publier” (Todorov, 2017, 123). 35 “Il faut se montrer envers soi-même d'une honnêteté qui ne soit limitée par rien” (Todorov, 2017, 123). 36 “Dans une dernière lettre écrite en prison et adressée au nouveau com- missaire de l'Intérieur, Beria, il lui demande … qu'on lui laisse le temps de mener à leur bonne fin les projets interrompus par l'arrestation: un livre 09 - BernardNezmah 6. 06. 2018 08:42 Page 192 vendar je njegovo pismo Beriji v črnem sarkazmu umetnina sama po sebi. Umetnik – boljševik, ki celo v smrti ostane zvesti politični boljševik, toda njegov umetniški credo se nikoli ne podredi politi- čnim smernicam in se zato raje predaja literarnemu molku. Zakaj so potem tako molčečega vseeno zaprli  in usmrtili na montiranem procesu? Bil je preprosto prevelik, saj je že s tem, ko je molčal, govoril. Ker ni objavljal svojih del, je bilo to sporočilo jav- nosti in svetu, da se z oblastjo ne strinja, torej oblika sabotaže.37 Umetnik boljševik: avtonomija umetnosti pripelje v umetniško smrt Četrta drža je bil umetnik – boljševik, ki kot sopotnik revolucije ustvarja novi svet, a ga režim zaradi avtonomnega pogleda izključi iz sistema. Primer je slikar Kazimir Maljevič, ki je doživel slavo s su- prematizmom že pred revolucijo. To, ker je počela oktobrska revo- lucija, ko  je sistematično uničevala vse konture starega reda,  je Maljevič počel v slikarstvu. Umetnik je kot profesionalni revolucio- nar demiurg, uničuje staro, da bi na njegovo mesto postavil novo38. Takoj po revoluciji so ga izvolili kot deputata sovjetskih oboroženih sil v Moskvi39. Kot umetnik je bil dosleden samemu sebi: ko je na- risal beli kvadrat na belem polju, ni mogel več naprej. Ni bilo več kaj slikati. Odselil se je v Vitebsk in odšel na akademijo, kjer je vodil projekte, ko so delavci prebarvali tovarne, dal pobeliti rdeče opeke na cestah v bele, na katere so potem narisali še zelene kroge. Konec 193 Oktobrska revolucija kot levi fašizem sur la collectivisation, un autre sur Gorki, et un roman autobiographique” (Todorov, 2017, 124). 37 “Dans les conditions sovitiques, cela a pu être considéré comme une sabotage et un refus d'écrire” (Todorov, 2017, 122). 38 “L'artiste comme le révolutionnaire professionnel sont des démiurges, ils détruisent l'ancien pour mettre à sa place du neuf” (Todorov, 2017, 191). 39 Todorov (2017, 185). 09 - BernardNezmah 6. 06. 2018 08:42 Page 193 dvajsetih so ga odpustili kot profesorja in padel je dobesedno v po- manjkanje. Pristaš osvoboditve umetnosti od ideologije je naspro- toval umetnosti kot ilustraciji, kot reprezentaciji, in s tem uporabi umetnosti kot sredstva ideološke propagande40.  Ko so ga odpustili kot profesorja umetnosti in je živel v pomanj- kanju, je sklenil, da se vrne k slikarstvu, ki ga je opustil že pred deset- letjem. A kako naj nadaljuje s slikanjem, potem ko je s suprematizmom desegel vse in nič, ko je naslikal kompozicijo Belo na belem? Prišel je na ingeniozno idejo in v letih 1928/1929 naslikal kakih 40 slik, ki jih je antedatiral v leta med 1905 in 191541. Tako je rešil svojo slikarsko poetiko pred nekonsistentnostjo, obenem pa je skozi “stare podobe” lahko spregovoril o travmatični realnosti sovjetske kolektivizacije, kot da pripoveduje o carski dobi. Pretanjeni kritik tako na slikah pri- kazuje kmete brez rok, ki stojijo kot pred strelskim vodom, glave brez obrazov, ki aludirajo na ukrajinski gladomor in izražajo depersonali- zacijo ter izgubo individualnosti pod Stalinom42.  A z novo umetnostjo si materialno ni opomogel, često  je bil lačen, njegove razstave so spremljali sovražni komentarji o slepi ulici buržoazne umetnosti43. Zasebnih kupcev ni bilo, državne ga- Bernard Nežmah 194 40 “Aujourd'hui, de nouveau, on considère l'art comme un serviteur, un valet, une femme de chambre bien propre, on l'art comme ce qui accom- pagne l'état et ses saints héros idéologiques, leur donnant une belle fi- gure” (Todorov, 2017, 238). 41 “En deux ans, 1928 et 1929, il peint une bonne quarantaine de tableaux pour lesquels il s'inspire des dessins des années 1905-1915 ou de ses sou- venirs des tableaux dont il ne dispose plus, et il les antidate, comme s'ils avaient été peints une vingtaine d'années plus tôt” (Todorov, 2017, 276). 42 “Ces tableux sont peints au moment où la paysannerie ukrainienne est emprisonnée, déportée, fusillée ou affamée à mort” (Todorov, 2017, 287). 43 “Ses oeuvres sont accompagnées des commentaires hostiles puisqu'el- les sont censée illustrer “l'impasse de l'art bourgeois. Ses revenus sont fai- bles, il sest souvent affamé.” (Todorov, 2017, 279). 09 - BernardNezmah 6. 06. 2018 08:42 Page 194 lerije niso hotele odkupovati slik, ker Maljevičeva poetika ni sledila kurzom socrealizma.  Revolucija je torej po fizičnem lomljenju kapitalistov, lomila tudi svoje sopotnike umetnike, ki so hoteli ustvarjati avtonomno, ko niso bili le izvrševalci direktiv v kulturi. Revolucionarji tako niso izvedli revolucije le na ravni države in gospodarstva, temveč tudi na ravni reprezentacije realnosti. Realnost ni bila več splošno dostopna, tem- več jo je določal partijski vrh oziroma nomenklatura. Kaj je slika Sovjetske zveze, je določila komunistična propaganda.  In sedaj pridemo do naslova tega prispevka, ki ga je ubesedil ruski pesnik in esejist: “Poskušajte razumeti, da se naša država že sedemnajst let nahaja v stanju, v katerem je izključena vsakršna možnost svobode govora. Mi, ruski pisatelji, spominjamo na prostitutke, edina razlika je, da one prodajajo svoja telesa, mi pa svoje duše. Še huje, za naše poteze odgovarjajo tudi naše družine in naši bližnji. Vi pri vas organizirate različne komiteje za pomoč žrtvam fašizma, organizirate kongres proti vojni, ustvarjate nove biblioteke s knjigami, ki jih je dal požgati Hitler, vse to je dobro. Ampak zakaj ne doživimo vaših aktivnosti v pomoč žrtvam našega sovjetskega fašizma, ki so veliko številnejše kot vse preostale žrtve na svetu po koncu svetovne vojne.”44 195 Oktobrska revolucija kot levi fašizem 44 “Vous devez comprendre que, depuis dix-sept ans déjà, notre pays se trouve dans un état qui exclut absolutement toute possibilité de libre ex- pression. Nous, les écrivains russe, ressemblons aux prostituées d'une mai- son de passe, la seule différence étant qu'elles vendent leur corps, alors que nous, notre âme; pour elles, aucune issue en dehors de la mort de faim n'exi- ste, pour nous non plus … Pire, nos familles et nos proches sont tenus pour responsables de notre conduit. Vous organisez chez vous divers comité pour secourir les victimes du fascisme, vous organisez des congrès contre la guerre, vous montez des bibliothèques pour les livres brûlé par Hitler - tout cela est bien. Mais pourquoi ne voyons-nous pas votre activité pour sauver les victimes de notre fascisme soviétique?” (Todorov, 1017, 104). 09 - BernardNezmah 6. 06. 2018 08:42 Page 195 Pismo, ki ga je poslal Osip Mandelštam skupini tujih pisateljev, ki je prišla na prvi kongres sovjetskih pisateljev leta 1934. Leta 1938 je umrl v sibirskem gulagu.  Bibliografija APPLEBAUM, A. (2014): Gulag: zgodovina sovjetskih taborišč. Ljub - ljana, Mladinska knjiga. BABELJ, I. (1957): Rdeča konjenica, Ljubljana, Cankarjeva založba. BRITOVŠEK, M. (1980): Carizem, revolucija, stalinizem, Ljubljana, Cankarjeva založba. COURTOIS, S. et al., (1999): Črna knjiga komunizma, Ljubljana, Mla- dinska knjiga. FIGES, O. (2013): Tragedija ljudstva. Ruska revolucija 1891–1924, Ljub - ljana, Modrijan. FURET, F. (1998): Minule iluzije. Ljubljana, Mladinska knjiga. LENIN, V. (2017): Država in revolucija in drugi spisi iz leta 1917, Ljub - ljana, Studia humanitatis.  MAZOWER, M. (2002): Temna celina, Ljubljana, Mladinska knjiga. MILNER, J.-C. (2016): Relire la Révolution, Pariz, Verdier. NEŽMAH, B. (2007): Jelcinova Rusija, Ljubljana, UMco. PIPES, R. (2011): Kratka zgodovina ruske revolucije, Ljubljana, Štu- dentska založba.  TODOROV, T. (2017): Le Triomphe de l'artiste, Pariz, Flammarion.  WESTERMAN, F. (2010): Inženirji duše, Ljubljana, Študentska za- ložba. Bernard Nežmah 196 09 - BernardNezmah 6. 06. 2018 08:42 Page 196