GLASBENA MATICA V LJUBLJANI.
 ...... —	47.	društveno	leto.	—	27.	leto	rednih društvenih koncertov. —..	■—	-
V petek, 9. maja in v soboto, 10. maja 1919 vsakikrat zvečer točno ob polosmi uri v veliki dvorani hotela „Union“
KONCERT
pod vodstvom koncertnega vodje gospoda Mateja Hubada. Sodelujejo: Gospod dr. Ivan Lah. Govor. — Gdč. Stanislava Hajek. Gosli. — Gdč. Jelica Sadar. Petje. — Gdč. Nilka Potočnik, gospoda Niko Štritof in Josip Pavčič. Klavir. — Gospod Josip Vedral. Harmonij. — Pevski zbor „Glasbene Matice“.
SPORED.
Proslava stoletnice smrti prvega slovenskega pesnika
Valentina Vodnika
rojenega v Gornji Šiški 3. svečana leta 1758; — umrlega v Ljubljani 8. prosinca leta 1819.
1. „Vodnik pevec — in pevec vodnik.“ Govori gospod dr. Ivan Lah.
2. Rnton Aškerc: „Napoleonov večer v Ljubljani.“ Deklamacija.
3. flnton Foerster, op. 24. Venec Vodnikovih in na njega zloženih pesmi.
Za moški in mešani zbor s spremljevanjem klavirja.
a) Tvoja struna je zapela. — Zložil Rnton Nedved.
b) Noč morilna je zbežala. — Zložil Rnton Foerster.
c) Zadovoljni Krajn’c. — Od straže hrvaške ... Narodna pesem, č) Pripev k „Zadovoljnemu Krajncu“. — Zložil Rnton Foerster.
d) Brambovska dobra voija. — Zložil Rnton Foerster.
e) Moj spominek. — Kdo rojen prihodnjih ... Narodna pesem.
f) Pripev k „Spominku“. Ni žvenka, ni cvenka . . . — Zložil Rnton Foerster.
g) Pesmice tvoje prekrasne, lepe... — Zložil Rnton Hajdrih.
h) Tebe, naš Vodnik, prepevajo vprek ... — Zložil Rnton Foerster.
i) Dramilo mojih rojakov. Krajn’c, glej, tvoja zemlja je zdrava. — Zložil Rnton Foerster, j) Ilirija oživljena! Napoleon reče: Ilirija, vstan’1 — Zložil dr. Benjamin Ipavic.
k) Ustaja, izdiha . . . Svobodnosti tvoje napočil je dan! — Zložil Rnton Foerster.
Poje pevski zbor „Glasbene Matice.“ Na klavirju spremljata gospoda Josip Pavčič in Niko Štritof,
na harmoniju gospod Josip Vedral.
------------------ ODMOR.	--------------
4. a) Rnton Lajovic: Cveti, cveti rožica!
b) Rnton Lajovic: Pesem o tkalcu.
c) Rnton Dvofäk: Arija iz opere „Rusalka“.
Poje gdč. Jelica Sadar. Na klavirju spremlja gdč. Nilka Potočnik.
5. a) Tor Rulin: Koncert št. 3. I. stavek, b) Aleksander Zarzycki: Mazurka.
Gosli svira gdč. Stanislava Hajek. Na klavirju spremlja gospod Niko Štritof.
6. a) Čajkovskij: Kdor hrepeni kot jaz.
b) Čajkovskij: Zakaj ?
c) Rnton Lajovic: Bujni vetri v polju.
Pesmi poje gdč. Jelica Sadar. Na klavirju spremlja gdč. Nilka Potočnik.
7. a) St. Mokranjac: Srbske narodne pesmi. II. rukovet.
a) Osuse nebo zvezdama.
b) Smilj Smiljana pokraj vode smilje brala . . .
c) Jesam li ti, jelane, govorio, divna Jelo. č) Maro resavkinjo!
d) U Budimu gradu čudno čudo kažu.	/•
~t>) St. Mokranjac: Srbske narodne pesmi iz Stare Srbije in Makedonije.
a) More, izvor voda izvirala.
b) Rjde, koj ti kupi kulanče to.
c) Što li mi je, mila le majko? č) Poseja dedo golemata njiva.
d) Varaj, Danke, gizdava devojko! c) Dr. Gojmir Krek: Tam na vrtni gredi ...
č) Emil Rdamič: Mlad junak po vasi jezdi. Iz bosanskega perivoja.
Mešani zbori. Poje pevski zbor „Glasbene Matice“.
Z UWUMI
m
Opomba. Pri !!. koncertu, dne 10. maja svira na gosli gdč. Stanislava Hajek namesto pod št. 4 označenih
skladb sledeče skladbe:
a) L. V. Beethoven: Romanca v G - duru.
b) Josip Suk: Ljubavna pesem.
c) Maks Reger: flliegretto iz op. 84. č) Otakar Ševčik: „Holka modrovka“.
VSTOPNICE: Sedeži po 15, 12, 10, 8, 6, 5 in 4 K. Stojišča po 3 K, za dijake in dijakinje po 2 K se dobivajo v predprodaji v trafiki v Prešernovi ulici 54 in na večer koncerta pri blagajni. Besedilo pesmi istotam. — Med izvajanjem posameznih točk vstop v dvorano ni dovoljen. — Da se prepreči gnječa in da se vzdrži red pri uhodu in izhodu se prosi slavno občinstvo, da upošteva sledeče: a) desnim sedežem služi desni uhod; b) levim sedežem srednji, glavni uhod; c) balkonskim sedežem in stojiščem levi uhod. Enako garderoba.
flnton Foerster:
Venec Vodnikovih in na njega zloženih pesmi.
I.
Tvoja struna je zapela, domovina se zavzela, srca vsa je vnel nje glas.
Noč morilna je zbežala, neumrjoča ti ostala bode slava večni čas.
II.
Zadovoljni Krajnc.
Valentin Vodnik.
Od straže hrvaške gor solnce mi pride, v vinograde laške popoldne zaide;
[:z beneškega morja jug celo poti, od Štajerca borja pri del me hladi.:]
Mi brazd’jo konjiči za hajdo pšenico, nevtrudni dekliči pa bel’jo tančico.
[:Kaj maram se kruha persluži zadost, ni treba trebuha po svetu mi nos’t.:]
Imam oblačilo ’z domač’ga padvana, ženica pa krilo iz prav’ga mezlana;
[:se sveti na lice ko pir’h moj škrlat, nje šapel, jegliče, nje modric je zlat.:]
Rad plešem okrogle, si s peto glas dajam, premetam vse ogle, se v cepa dva majam; [: nožiča pa Mince za mano drobni, pobira stopince, se v kroge vrti.:]
SPORED.
Za vsako povele 'mam židano volo, za brambo dežele, al’ hoditi v šolo; [:povsodi se maham ko čvrst korenjak, pa delam, pa baham, pa pijem tobak. :]
III.
Brambovska dobra volja.
Valentin Vodnik.
Kar smo mi brambovci, več nismo cagovci, volje smo Židane, dobro nam je.
Kaj neki maramo, to samo baramo, kje so sovražniki ? jih orno nabit’.
Drava čegava je,
Soča čegava je ?
Ji bomo var’vali, kdo ji če pit’ ?
Domove varjite, prav gospodarite, ženice, matere, stari možje.
Neveste, ljubice, trč’mo na kupice, ko nazaj pridemo, poroka bo.
IV.
Moj spominek.
Valentin Vodnik.
Kdo rojen prihodnih bo meni verjel, da v letih nerodnih okrogle sem pel ?
Ni žvenka, ni cvenka, pa bati se nič; živi se brez plenka ob petji ko tič.
Ne hčere, ne sina po meni ne bo, dovolj je spomina, me pesmi pojo.
Redila me Sava, ljubljansko polje; navdale Triglava me snežne kope.
Kar mat’ me učila, me mika zapet’, kar starka zložila, jo lično posnet’.
Latinske, Helenske, Tevtonske vučim za pevke Slovenske živim in gorim.
V.
Pesmice tvoje prekrasne, lepe, od srca do srca po svetu done.
Kdo je Ilir'ji sinove budil, svoj dom jih ljubiti, braniti učil?
Kdo je gladkeje, sladkeje zapel, glavico razjasnil, svoj narod unel?
Pesmice tvoje so venček cvetlic, da lepše bi pele, pod nebom ni ptic.
Tebe, naš Vodnik, prepevajo vprek, ti v srcih Slovencev boš živel na vek.
/'VI.
Dramilo mojih rojakov.
Valentin Vodnik.
Kranj'c, glej, tvoja zemlja je zdrava, za pridne nje lega najprava: polje, vinograd, gora, morje, ruda, kupčija tebe rede!
Za uk si prebrisane glave, pa čedne in trdne postave; išče te sreča, um ti je dan, našel jo boš, če nisi zaspan.
Glej, stvarnica vse ti ponudi, iz rok ji prejemat’ ne mudi, leniga čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokav.
VII.
Ilirija oživljena!
Valentin Vodnik.
Napoleon reče:
»Ilirija, vstan!«
Ustaja, izdiha:
»Kdo kliče na dan ?
O	vitez dobrotni, kaj ti me budiš, daš roko mogočno, me gori držiš ?
Kaj bodem ti dala, pogledam okrog, izločit’ ne morem skor’ svojih otrok.
Od prviga tukaj stanuje moj rod, če ve kdo za druz'ga, naj reče, od kod?
Ilirsko me kliče Latinic in Grek, Slovensko me pravio domači vsi vprek.
Dobrovčan, Kotoran, Primoric, Goren'c, Pokolpjan po starim se zove Sloven’c.
Zveličana bodem, Zavupati smem, godi se eno čudo, naprej ga povem.
Duh stopa v Slovence Napoleonov, en zarod poganja prerojen ves nov.
Na Grecie čelu Korinto stoji,
Ilirija v sercu Europe leži.
Korintu so rekli: Helensko oko,
Ilirija perstan Europini bo.
Napoleon reče:
»Ilirija, vstan!« Svobodnosti tvoje napočil je dan!
Hnton Lajcvic:
Cveti, cveti rožica. Cveti, cveti rožica, tužna ti ubožica.
Kmalu ti usahne cvet, hladni te zakrije led, rdeče ti srce umre, Ljubezen moja ne !
flnton Lajovic:
Pesem o tkalcu.
Kjer lije reka se v morje, kjer cvetke pisane žare; tja moje si želi srce, tam lep prebiva tkalec.
Imela snubcev sem devet blago in svoj denar naštet, vsak mi ponujal je razvnet, srce pa lepi tkalec.
Naj oče le besedo da njemu, ki več sveta ima.
Ne dam jaz roke brez srca, srce sem dala tkalcu.
Dokler cvetice še cveto, dokler še setve v klas gredo, dokler mi je srce gorko, ljubila bodem tkalca.
flnt. Dvorak:
Rusalka.
Mesec na nebu visokem ti, luč tvoja daleko sveti, gledaš po svetu zdaj ljudi, v njihove hrami smeš zreti. Mesec, postoj mi, blagi, reci mi, kje je moj dragi!
Reci mu, srebrni mesec moj, kadar ga žar tvoj objame, naj se me spomni za hip nocoj, naj misli v sanjah vsaj name ! Reci mu, kdo tu nanj čaka, reci mu, kdo po njem plaka!
Sanja o meni duša li, ali s to mislijo se vzbudi, mesec moj, sveti še, sveti še!
Peter Iljič Čajkovskij:
Kdor hrepeni kot jaz.
Kdor hrepeni kot jaz, ve moje jade; v samoti teče čas brez vse naslade.
Zre mi v bok neba oko s solzami, on, ki me rad ima, je za gorami.
Kdor hrepeni kot jaz, ve moje jade; v samoti teče čas brez vse naslade.
Peter Iljič Čajkovskij:
Zakaj.
Kaj zbledele so v zgodnjo pomlad bujno cvetne mi rožice že?
In zakaj sredi zelenih trat mi vijolice plahe molče?
In zakaj tak otožno zveni mi škrjančkova pesem v nebo ? In zakaj rosa nad logom visi kot mrtvaška odeja temno ?
In zakaj sije solnce z neba tak hladno in temno brez žaru? In zakaj mračna zemlja je vsa, kot bi v smrtnem počivala snu?
Pa zakaj tare dušo mi jad vedno bolj se pogrezam v obup.
O	zakaj, moja draga, povej,
o	zakaj si pozabila me?
Hnton Lajovic:
Bujni vetri v polju.
Bujni vetri v polju, da se bilje ziblje, pot mi zagrnili s prahom so vrtinci.
Pridi le na nebo, ti oblak gromovnik, dneva luč omotaj z mrakom in temino.
Žvižgal kakor ptiček bode fant veselja, brez steze in luči on do cilja pride.
Kaj steza in pot mu, kaj vihar, oblaki, če očes mu dvoje srce razvedruje!
Kaj mu vsa nesreča na širokem sveti; če srčno in zvesto, ljubi ga mladenka.
St. Mokranjac:
Srbske narodne pesmi. „Iz moje domovine.“
II.	rukovet srpskih narodnih pesama.
Osuse nebo zvezdama, Zvezdane dane, moj mio brale, i ravno polje ovcama.
Zvezdama nema danice, Zvezdane dane, moj mio brale, ovcama nema čobana.
Smilj Smiljana pokraj vode brala!
Je sam li ti, jelane, govorio, divna Jelo, da ne rasteš, jelane, pokraj druma, divna Jelo. gde prolaze, jelane, četovodje, divna Jelo,
i	provode, jelane, svoje čete, divna Jelo!
Maro resavkinjo,
Maro resavkinjo!
Je-si 1’ vidla, Maro,
Resavske junake?
U Budimu gradu čudno čudo kažu:
Hm! Hm! jel istina? čudno čudo kažu.
Miš poseja proju po ježevu polju.
Hm! Hm! jel istina? po ježevu polju.
Narasla je proja mišu do kolena.
Hm! Hm! jel istina? mišu do kolena
Mišu do kolena, žabi do ramena,
Hm! Hm ! jel istina? žabi do ramena.
St. Mokranjac:
Srbske narodne pesmi iz Stare Srbije in Makedonije.
VII. rukovet.
I.
More, izvor voda
izvirala,
of, more, of!
Izvor voda izvirala.
More nad izvorom moma stoje, of, more, of! na izvor se ogledala, sas lice se razgovara:
More lele lice, belo lice, of, more, of! kak sam bela
i	rumena, ošte da sam črnooka ?
More, pusta slika na Stojanku, of, more, of! zemala bi ja Stojana.
II.
Ajde, koj ti kupi kulanče to, koj ti kupi kulanče, haj!
Haj, haj, haj! kulanče to, de dži de, kulanče to?
Ajde, mi ga kupi. ludo mlado, ludo mlado neženjeno.
Haj, haj, haj! ludo mlado, de džidi de, neženjeno.
Ajde, koj ti kupi svilen fustan, koj ti kupi svilen fustan ?
Haj, haj, haj ? ludo mlado, de džidi de! neženjeno !
III.
Oj! Sto li mi je, mila le majko
i	drago, mlad aramija, stara majko, da odam ?
IV.
Poseja dedo golemata njiva, iha!
danga langa, danga langa, golemata njiva.
Ej, gorom dinje, dolom lubenice, iha!
danga langa, danga langa, dolom lubenice.
Ej, navadi se
Ergen momče mlado,
iha!
danga langa, danga langa,
Ergen momče mlado.
Ej, gledala ga dedova vunuka, iha!
danga langa, danga langa, dedova vunuka.
V.
Varaj, Danke, gizdava devojko! of!
Sedi Danka na visoki čardak, u rudi vu šimšir jo gledalo.
Načešlja se Danka ogleda se.
Izgovara
Dankina ta strina. Varaj, Danke, gizdava devojko! Varaj, Danke, varaj!
Dr. Gojmir Krek:
Tam na vrtni gredi . . .
(Ljudmila Poljanec.)
Tam na vrtni gredi rase rožmarin, pridi o slovesu, dam ti ga v spomin.
Na srce ga deni, čuvaj ga skrbno, morda kdaj ob njem ti rosno bo oko.
Rožmarin povene, ž njim spomin bo vzet, tudi ti boš nosil v srcu veli cvet.
Mlad junak po vasi jezdi.
Iz bosanskega perivoja. (Cvetko Golar.>
Mlad junak po vasi jezdi, in klobuk po strani nosi; za klobukom tri peresa.
Prvo, — solnce žarko zlato, drugo, — jasna mesečina, tretje, — rosa čista hladna.
Solnce zlato za sirote — mesečina za popotne — in za njive hladna rosa.
Njive pa so za pšenico, a pšenica za kolače, a kolači za devojke, a devojke za junake.
Zvezna tiskarna, Ljubljana.