Richard Katrovas
Ena
Pojdiva, moja mala strast, ta soba je turobna, vsem svojim knjigam in peresom sem že dolgočasen. Sprehodila se bova po mraku in se razgledala. Pridi vame. mala strast, pridi vame.
Spoznal sem namreč, kar so drugi spoznali, in tako kot oni sem se zbal, da bi še več spoznal. Kot zrahljani živci, ki sesajo kri iz brezkrvnih misli, upočasnjeni promet odvrača misel od misli
in občutek časa do konca omrtvi spoznanje. Ena umazana šipa razdvoji srci tam, kjer je obeh strah bojazni drugega. Ena umazana šipa razdvaja svet.
Ženska, ki jo ljubim, je šla ven za kratek čas. Ulica, siva punčka, poje zame in zate. PoiSči svoja škripajoča vrata v mojo naklonjenost. Pridi vame, mala strast, pridi vame.
3. 1970
Spominjam se, da se je vedno zgodilo nekaj potem, ko je legla tema in pesek še ni izgubil svoje slepeče
vročine-
Začarani, od sopare ukrivljeni prividi poletnih dni
so se izkristalizirali v temi in razpršili
svetlobo uličnih svetilk. Tesno skupaj, kot prsti stisnjeni
v pest, smo na nasipu vzdolž obale prižigali
jointe, uživali LSD, pili pivo
in se smejali, o bog, smejali, dokler se niso vmešali
kifeljci z lepo vrtečo se modro lučjo in nas neizbrisno aretirali in nato jadrno odšli. Tisti, ki so ostali, dva ali trije, preveč razsuti, da bi govorili, zlomljeni na nebesnem krogu jasnih zvezd, so s spretno in nezmotljivo logiko načrtovali naslednji nočni premik, ki nas ni nikoli nikamor pripeljal, nazaj domov ali neznano kam. Vse to nemara, da si pomirimo hormonske živce ali zarišemo novo pot v pravljično deželo, kraljestvo barv.
ki ga v resnici nikoli nismo videli. A nekaj se je zgodilo,
nekaj se je moralo zgoditi. Sestra nekoga
bi si utegnila vbrizgati premočno dozo ali pa bi
brata zalotili na sosedovem dvorišču z mesarskim nožem .. .
Enemu se je res strgalo v glavi,
vse pa je popadel strah pred tem zafukanim življenjem. Ne spominjam se, kaj je storil ali rekel. Spominjam se samo oblike v senci, ki je risala v pesek vse, kar smo hoteli izvedeti.
4. 1971
Razdelili na štiri dele dozo LSD-ja,
se odpeljali z avtobusom št. 9, nabasanim z mornarji,
v živalski vrt.
Velike opice so z razdalje dvajsetih metrov ali več brez
pomoči vetra z govnom obmetavale mene in tebe.
O bog, kako smo se smejali spričo tolikšne časti
in smo jim ga zmetali nazaj: recipročnost.
Turisti so se s studom obračali proč, ravnodušni
do naše mladosti in zadrogirane predrznosti.
Pred kratkim sem gledal dokumentarec
o obzirnih poskusih nekaterih.
da bi naučili opičje samice, kako se pravilno doji.
Zdi se, kot da je dolgčas ubil vse zanimanje v njih.
Toda zlobno hrepenenje ni noben greh.
Teddy, takega prijatelja, kot si ti, ne bom imel nikoli več.
14.
Draga, premišljujem o tem, kaj nas spreminja; kaj je tisto, kar prehaja iz zasebnega v javno in nazaj, mimo spečega temačnega Erebusa. Morda je vzrok v dialektiki srca, srca kot zemlje, ki je nikogaršnja last.
Popotovanje čez to pokrajino skrivnosti
je bilo kot potresavanje na makadamski cesti;
privolila si, da se vrneš k meni to poletje,
da začutiš to tresenje mojega življenja pred sabo.
Čutim tesnobo, ko si ob meni.
Mladostni prijatelji prihajajo po
toplem hodniku kalne solze in
moji bivši jazi nerodno vdirajo
v moje žive sanje. Razumi. Garal sem,
res sem garal, da bi se spremenil. Ko ubiješ,
kar si bil, sence tistega bedaka prežijo
na vseh sramotnih krajih, ki si jih kot bedak obhodil.
Davi sem se sprehajal sam po obali,
a nenadoma obstal in se sklonjen zazrl v zalivček,
ki ga je izdolbla plima. Lahko taka premišljevanja
čez čas podrejo mite, ki jih pripisujemo svetu?
Mladeniči kot jaz, ki niso nikoli okusili vojne,
utegnejo videti svoje življenje tako, da popravijo
napačne predstave, upam ... Draga, naše bitke,
ki se odvijajo daleč od umišljenega doma, so klavrne,
vse dokler dom ne postane resnično to, kar je.
8. 1975
Ko se vetrc rahlo kot peresa poganja navzdol
po žlebovih in nasipih v oseki slane noči,
zaljubljenci (ja, lahko jih tako imenujemo) drug iz
drugega izvabljajo zven sladkosti v svetlobi,
ki se izliva iz uličnih svetilk prek granitnih balvanov,
skupaj zvlečenih zato, da ločijo obalo od bulvarjev.
Nekdo je vrgel frizbi; pes ga odkrije in z njim
šine izza osenčenih skal. Besede.
nežno izrečene, ga zmamijo nazaj. Severnootoška
letalska baza medlo sveti in zamolklo brenči.
Stojim, gledam in poslušam, a vse
(kajti fant in dekle in pes so se zvili v klobčič,
medtem ko njihova igračka ledbi nad skodrano plimo),
kar slišim, je kilometer oddaljen krohot strojev,
ki jih, hvala bogu, znajo gospodarji naših življenj tako
uspešno skriti pred psi, zaljubljenci in ostalimi obsedenci.
Ogromne srebrne barake, ki se bleščijo v svetlobi
lune, zvezd in mestnih luči, so zapečatene.
Toda nekoč sem stal in gledal, kako se je ena odpirala
in rumena meglica se je razlila po mračnem
polju, bil sem nem in trd od groze,
edini okamenelo-pijan sprehajalec v temi,
tako da bi morda lahko bil priča uresničenju neke
prerokbe,
ko se je nekaj, kar je bilo tako skrbno prikrito, skotaililo ven, da bi pognalo to pohotno zibelko v
zgodovini.
Vendar nisem videl nobenega bliska ne slišal kakega
prvobitnega grmenja. Zlobne barabe so obdržale svojo skrivnost... Preizkušale so le mehanizem vrat.
Oče, vem
da sem se spremenil,
da si se ti spremenil,
in pokvarjeno meso,
ki je moja ljubezen do tebe,
se pozibava na kavljih v hladilnici
nekega ženskega življenja
da ni nobenega vremena
v peklu, le včasih se
soparen glas
birokrata
zgane kot vetrc,
droben prah pokriva vse
da v Knjigi zvezd beremo smrti ni samo poklekni
in objokuj, in da mož z možem pomeni, da postaneš tak macho kot tvoj oče, njegov oče, njegov oče
da sta davno tega moški in ženska vlekla svoji senci iz votline, zaslepljena od možnosti, od katerih je bila ena zadrževanje diha,
dokler ne zagledata zvezd, da se v vsaki smrdljivi shrambi uri
cel vod nočnih mor
da je naša dediščina pametnega gospodarjenja bridkost, da so tvoji otroci obilo prejeli, da si s kamenčki v čevljih
zgradil majhen nasip, nekje v samoti izgubljen
da v Knjigi spreminjanj ni omenjen noben heksagram za nerojene, ki so božanski
in neusmiljeni in se v trumah zbirajo na jezerih, ki so naše oči, ko gledamo nazaj.
Zeleni zmaji mokro perje
Zdaj, bogovi, dajte pankrtom moči!
Edmund (Kralj Lear)
Sedem let odkar je zadnjič telefoniral
iz istega cenenega motela.
Skupaj se ga bova napila
in to bo nekakšna potrditev.
Posajen sem na isti stol
in on zaseda isti drugi stol
na nasprotnem koncu
sobe. Zunaj napis
utripa Sedem morij Sedem
morij in on me proučuje.
Tako oba ždiva v
nekakšni zamaknjenosti. Kocke
potrkavajo v kozarcih in rdečkasto
rjava pijača se izgublja v večer
ko gledam lok žareče cigarete
ki potuje od njegovih ustnic
do naročja in šele po
tej plahi uri sramežljivosti
bi se morda opogumil
in vprašal ali lahko spregovorim.
Oče vstani in razkleni
roke da bom lahko stekel k tebi
in te objel tako močno
da ti bo počiila hrbtenica. Po udobni cesti
se pijani vozijo zeleni zmaji
roke mornarjev in neka druga
ženska je zasajena v vijoličastem
grmičevju na trgu Horton.
Tako kot se drobtine vsujejo na pločnik
iz prelomljene francoske štruce
so sinovi raztreščeni
med mesom in Očetom.
Samega sebe ugonabljam
da bi se vrnil k tebi.
Vstani ti lepi
napol mrtvi podlež
naj objamem samega sebe in zajočem.
V	prozorni svetlobi namišljene zore si deček potegne šifonasto perilo čez glavo. Med kajenjem
dolgih rjavih cigaret bo čakal do jutra s prekrižanimi nogami da pride general in držal robec z ledom na oteklih lopaticah. Glavo bo vtaknil med kolena
in pustil da mu stari vojak porine izravnano spojko v rožnate prosojne žulje in spusti sveto vodo. Takrat prvo mokro perje. Na drugi strani svetlobe profesor trga vsa njegova spričevala na koščke.
V	zasebnosti svoje pisarne pol-lokvanj v temi pomoči plastično slamico
v praznino in globoko
potegne. Tako nam vsi
naši mali očetje pomagajo
da se nam vse izjalovi
dajo nam krila in skrivnosti
in čudežne svetilke
dajo nam hojo in bahanje
in napev za požvižgavanje
zvezdam ... Vstani
Oče vstani in se spreobrni.
Položi roke na naslonjalo stola
nagni se naprej prenesi težo
na stopala dvigni se
in se še naprej dviguj skoz
strop mimo polj
anten v nagneteno
mestno nebo. Potem za božjo voljo reci nekaj karkoli ukazovalnega. Pripoveduj mi o prikaznih s priponkami in o podgani na kolesu v tvojih modih. Povej mi da je jebemtimater čarobna formula zapornikov in da je najlepše doma.
Oče, jaz sem črnilo
tvojih ledij
neuničljiv angel
zasopel in drgetajoč
Povej mi da je koža nevredna
črnila in črnilo nevredno
bajeslovne oblike.
Prevedel Uroš Mozetič