II Članek, ki ga je prinesel pod tem naslovom zadnji »Tovariš«, je potisnil tudi meni pero v roke, ker se z njegovo vsebino le deloma strinjam. Priznati moram, da je pisal tisti članek za šolo navdušen mlad učitelj ali pa starina z vedno mladimi ideali, ki hoče odvrniti vsak oblaček, ki preti, da zatemn,i ljudsko šolo. Prav tako, tovariš! Vsem nam mora biti prospeh ljudske šole pri srcu, in trdim lahko tudi o sebi, da sem se trud.il, da ne grešim proti ugfedu ljudske šole. In vendar sem glede predčasne zatvoritve šol le deloma sličnih nazorov, kakor jih navaja članek. Moji predlogi za moj okoliš — barjanski, da ne bo premišljevanja! — sck 1. Otroci I. razreda naj imajo pouk neskrajšan kakor v rednih časih. 2. Drugi in tretji razred naj se zaključita že koncem aprila. V utemeljevanje tega navajam: Učenci I. razreda so res za poljsko delo malo sposobni, četudi jih bodo ljudje mnogokrat rabili za varovanje otrok in donašanje malenkosti, osobito pa na pašo, ki se bo v smislu raznih ministrskih naročil glede živinoreje morala izvajati letos v zvišani meri. Vendar je pa za ta razred najvažnejše, da ne prekine s poukom, ker bi sicer zaostalo vsako napredovanje. Ako se oprosti učence višjih razredov popolnoma, potem je upati, da bodo vsaj učenci I. razreda pohajali šolo redno. V nasprotnem slučaju pa bodo izostajali v enaki meri tudi učenci tega razreda. Za višja dva razreda pa želim, da se s koncem aprila popolnoma zaključita, kar je pod danimi razmerami najbolje. Že danes, ko je zemlja prenamočena in na veliko poljedelsko delo še ni misliti, imel sem že samo 29% vseh učencev navzočih; kaj bo pa šele, ko se prične veliko delo in to ob pomanjkanju najboljših delovskih moči ter ob zahtevi, da ne ostane nobena njiva neobdelana in da se preorje kar največ celine. Prijatelj! Tu se pravi delati od zore do mraka — vse, kar leze in gre! In bo tudi delalo! Z dovoljenjem ali brez dovoljenja ¦— zakaj ljudstvo dobro ve, da nimamo letos niti zamud v svojih rokah! In more kdo reči, da bo delalo ljudstvo napak? Ne — saj celo meščan želi, da se v tekočem letu gibljejo kmetiške roke kar najmarljivejše! Šolo dvakrat na teden? Ne! Šolo samo ob deževnih dneh? Ne!  Pomisliti moramo, da bo tudi tiste dni obisk nepopoln; kar bo pa otrok v šoli, bodo pa tako izmučeni, da bodo za vsako duševno delo nesposobni. Saj izkušam to že sedaj: Učenci so s telesom pač navzoči, a z dušo ne — in roka jim je težka, okorna! Treba je izbirati najzanimivejš-o snov, da slede komaj z zanimanjem. Uspehi bodo torej izostali, in vendar bodo starši živeli v zavesti: »Saj sem otroka pošiljal enkrat — dvakrat na teden v šolo, pa vendar nič ne zna! Skoraj manj kot prej!« To, glejte, to bo vrglo senco na ljudsko šolo in — na nas učitelje! Zato pa: Redno šolo ali pa nič! Vedno sem se ravnal po devizi: Ob urejenih razmerah delaj s podvojeno silo, kjer pa ne vidiš uspeha — čemu bi se zaman trudil? Da bi ljudstvo kar naenkrat reklo, da naj se vse šole zapro? O, ne, tovariš! Menda je pa ni na Kranjskem vasi, ki bi zahtevala kaj takega. To nam izpričujejo lepe šolske stavbe, ki se dvigajo po obči- nah iri nam izpričujejo zakotni kraji, ki žele imeti v svoji sr^^ini šolo! Zdi se mi, da bo v"t<?m oziru vplivala uspešno tudi sedanja vojna, ker bodo tnnogi udeleženci pripovedovali ob svoiem povratku, da so bili premnogokrat v velikih stiskah — ker se v mladosti ničesar niso učili! Saj se čujejo podobni glasovi že sedaj! Tako sem opisal razmere in zahteve barjanske, in slične bodo menda po vseh kmetiških občinah po deželi. Razmere po mestih seveda so pa čisto drugačne. Tu se mladina res ne ve kam dejati ter ie v spodtiko sebi in drugirn. Tu pa druge razmere ne puste, da se vrši reden pouk. V Ljubljani n. pr. mora šola že skoro od početka šolskega leta domatega počivati, in vendar je pouk ravno tu največje važnosti. V mestih in industrijskih krajih naj se vrši pouk po možnosti neskrajšano, po deželi pa naj se s poukom v višjih razredih popolnoma prekine, ker to zahtevajo ižredne vojne razmere. Fr. Črnagoj.