UMETNOST MESEČNIK ZA UMETNIŠKO KULTURO LETO III. 1938/1939 IZDAJA BIBLIOFILSKA ZALOŽBA V LJUBLJANI UREDIL MIHA MALEŠ Z UREDNIŠKIM ODBOROM / MARTIN BENČINA / Dr. RAJKO LOŽAR / FRANCE GORŠE KAZALO ČLANKI B—a M. — Raffael Santi in Benvenuto Markalous Bohumil - dr. Hlavaty — Cellini.............................. 246 Kaj je umetnost . 20, 124, 147, 224, 262 Bazin Germain — Sodobna umetnost 221 Marolt Marjan — Fortunat Bergant v Breščakova Iva — Slikar Peter Maru- Liki...........................................130 .....................................133 Mikuž Stane — Litografije Mihe Maleša 153 Huismann George* - 2iva umetnost . 230 Mikuž Stane - Kipar Frančišek Smerdu 213 Inz. Hus Herman - Osnutk, za kral,ev Qre| Boris _ h qH 3Q spomenik v Liubliam.........................o4 1 , , Jakopič Rihard - Pismo.......................194 Razst°*a slovenske modeme umetnost. Dr. Ložar Rajko — Slikar Jožef Petkov- v Milanu ■ .................... jcg^ ] Spomenica pripravlj. odbora za Aka- Dr. Ložar Rajko — Kipar France Gorše 49 demii° upodablj. umetn. v Ljubljani 78 Dr. Ložar Rajko — Slikar Gojmir Anton Stojanovič Sreten — Razstava umetni- Kos.........................................97 ške skupine G. A. Kos - Maleš - Gor- Maleš Miha — Dva slovenska ljudska še v Beogradu................................70 umetnika Ivan Klemen in Fr. Ropret 72 Dr. Šijanec Fran — Slikar Albert Sirk . 254 O UMETNIŠKE PRILOGE Dolinar Lojze...............................št. 7/8 Golob Franjo ... št. 3/4 Kuba Ludvik.................................št. 1/2 Ljudski lesorez . št. 5/6 Raffael Santi . . .. št. 11/12 Sedej Maksim . . št. 9/10 SEZNAM PODOB Bergant Fortunat............................130—132 Beševič Nikola..................................208 Černigoj Avgust.................................. 7 Dolinar Lojze................... 150, 186, 187, 196 Ex librisi M. Maleša 253, 270, 271, 280—282 Filakovac Vladimir..............................212 Globočnik Olaf............................. 12, 13 Golob Franjo..................................... 6 Gorjup Tine.......................... 246, 252. 253 Gorše France ..........................49—65, 68 Hudoklin Radoje.............................32, 33 Hutter Anton....................................210 Jakac Božidar......................... 8, 9, 77, 203 Jakopič Rihard..............................193—196 Jirak Karel......................................11 Kalin Boris................................151, 152 Klemen Ivan......................................73 Kos Gojmir Anton 97, 99, 101—103, 105— 111, 113, 115—117, 119, 121—123 Kos Ivan ....................... 14, 15, 199, 202 Kos Tine .......................................149 Kralj Tone................................ 200, 201 Ličenoski Lazar.................................209 Ljudska umetnost in umetnostna obrt 41—45 Maleš Miha...........................1, 153—185 Marušič Peter........................133—135 Mušič Zoran.................................. 10 Pavlovec Fran.................................34 Parač Vjekoslav..............................211 Petkovšek Josip......................2—5, 81 Plesna šola Metode Vidmarjeve ... 93 Razstava slovenske moderne umetnosti v Milanu.............................197, 198 Razstava »Trojice« G. A. Kos - Maleš - Gorše v Beogradu......................69, 70 Remec Bara . . . 247—249, 250, 251, 259 Ropret Franc.........................71, 72, 74 Sedej Maksim .................................75 Sirk Albert.......................... 254—258 Smerdu Frančišek.....................213—219 Spomenik kralju Aleksandru v Ljubljani in Mariboru........................188—191 Sternen Matej.................................81 Stojanovič Sreten ... 90, 91, 204—207 Šantel Saša.............................16, 17 VVilfanova Jela......................124—129 2mitek Peter.................................260 Ailland Marius............................... 225 Lannes Mario..............................139 Bacchi .... . . . . 20 Leger Fernand.................................238 Basaldella Dino.............................. 236 Lučanski ......................................27 Bouts Dierick................................ 268 Marquet Albert............................240 Bellini Giovanni............................. 245 Mascherini Marcello.......................142 Benda Bretislav ... 89 Meng Ramiro...................................138 Bochet Henri................................. 272 Modigliani Amedeo.........................22 Cara Ugo ..... 137 Mojster legende sv. Avguština . . . 227 Carpeaux B. J. . . . 226 Pariški jesenski Salon................ 276, 277 Cattich I................................ ... 136 Penicault Jean.................................21 Cisari Giulio................................ 237 Perzijska in iranska umetnost 232, 233, 278 Daumier V. H............................. ... 95 Peugniez Pauline...............................31 Dechenaud ................................... 224 Prochazka Antonin.........................235 Degas Edgar G. H...............................48 Raffael Santi.............................243 van Dongen................................... ,29 Redon Odilon ............................ 28 Fouquet Jean..................................143 Renoir P. A...............................23 Friesz Oton Emile .231 Rieser E....................................270 Georgiev Penčo.................................30 Rjepin Jefimovič llija....................261 Gericault Theodore........................... 230 Sartori Mario ................................141 van Gogh Vincent . . 24, 25 Savin Maurice.................................273 Gros A. J.................................... 264 Stultus Dyalma 140 Gutfreund Cton........................... 82, 83 Simak Lev ...................................275 Hayter........................................271 Tizian .... . . 262 Hofer Karel.................................. 222 Utrillo Maurice..............................266 Janin Jean .................................. 239 Vermeer van Delft Jan.........................223 Justus van Gent.............................. 269 Vik František 46, 47, 234 Kars Georges ..................................19 Vlaminck Maurice..........................267 Kisling Molse............................ 26, 92 Vuillard Edouard . . 228, 229 Kozmevotska Marta............................ 274 Waroquier Henri de . . . . 18 Kretz........................................ 267 van der Weyden Rogier.....................263 IZ UMETNIŠKEGA SVETA Poročila in ocene 41, 90, 135, 184, 234, 271 ARHITEKTURA IN NOTRANJA OPREMA Inž. arh. Černigoj Jaroslav . . . 151, 152 Inž. arh. Kos Miro........................148 Inž. Hus Herman........................ 85—87 Saloni iz dobe Ludvika XV. in XVI. 220, 221 Italijanska sodobna arhitektura . . . 265 PESMI Berdnik Matija................................129 Dželaledin Rumi Mevlama — Tominec Gradnik Alojz .... 24, 80, 128, 177 Fr..........................................64 Jarc Miran .23, 83, 127, 183 Li-tai-pe — Rihteršič B.......................233 Maleš Miha......................... 176, 179, 182 Machado Antonio — Gradnik Al. . . 196 Savinšek Marjan ..............................216 Majkov N. A. — Tominec Fr. ... 28 Savinšek Slavko ................... 89, 189, 212 Maksimovič Desanka — Miha Maleš 82 178 180 J. Botto — Debeljak Tine..................... 260 Michelangelo — Gradnik Al. ... 26 Baljmont D. K. — Tominec Fr...................26b Raffael Santi — Gradnik Al. . . 241, 242 Cellini Benvenuto — Gradnik Al. 242, 244, »Šiking« — Rihteršič B....................232 245 Wais Kašifi Husein — Tominec Fr. . . 27 Poštnina plačana v gotovini • V . '• ; . 1 :;; / UMETNOST MESEČNIK ZA UMETNIŠKO KULTURO • LETO III . 1-2 Umetniški papir Opozorilo našim cenjenim naročnikom Z današnjo dvojno 1. do 2. številko »UMETNOSTI« otvarjamo III. letnik 1938/1939 naše revije. Kot doslej bo tudi v III. letniku izšlo 12 številk, pri čemer pa opozarjamo, da smo obseg revije razširili za eno tiskovno polo, to je 16 strani za vsako dvojno številko, ki bo torej obsegala v bodoče tri tiskovne pole, namesto dosedanjih dveh pol. Povečani obseg revije bo omogočil, da bomo lahko še bolj izčrpno podali obširno gradivo iz domače in zlasti tuje likovne umetnosti in arhitekture. Na splošno željo naših naročnikov bo imela vsaj vsaka dvojna številka tudi po eno prilogo v barvah del domačih in tujih mojstrov, kar bo omogočalo pravilnejše vrednotenje reproduciranih del. »UMETNOST« se tiska v dveh izdajah: na lepem ilustracijskem papirju in na prvovrstnem krednem papirju za umetnostni tisk. Izvodi, ki so tiskani na krednem papirju, imajo na prvi strani ovitka v levem spodnjem oglu označbo »Umetniški papir«. Naročnikom, ki so doslej prejemali revijo na umetniškem papirju, bomo tudi v bodoče pošiljali enako izdajo. Na zahtevo pa revijo tudi zamenjamo, v kolikor prejmemo obvestilo, takoj po prejemu današnje dvojne številke. Kljub razširjenemu obsegu, prilogi v barvah in obilnemu gradivu z velikim številom ilustracij se letna naročnina ni zvišala in se je revija podražila le v toliko, v kolikor se je razširil obseg, tako da je UMETNOST še vedno najcenejši slovenski mesečnik za umetniško kulturo. LETNA NAROČNINA ZA III. LETNIK »UMETNOSTI« ZNAŠA DIN 80,— ZA ILUSTRACIJSKI PAPIR, „ 110.— ZA UMETNIŠKI PAPIR (za inozemstvo Din 20.— več za vsako izdajo). Naročnina se plačuje na novi poštno hranilnični račun štev. 17-794, ki glasi: UMETNOST, mesečnik za umetniško kulturo — uprava, Ljubljana. Uredništvo »UMETNOSTI« priznava sicer tudi plačila na stare položnice št. 15-474, ki smo jih poslali naročnikom v minulem letu, prosimo pa, da se naši p. t. naročniki za novi letnik poslužijo že novih položnic, ki smo jih priložili današnji številki. Letna naročnina je plačljiva tudi v treh obrokih, naši upravi ini sebi pa boste delo znatno olajšali, ako nam nakažete po prejemu današnje številke celoletno ali pa vsaj polletno naročnino. NAROČNIKE, KI SO V ZAOSTANKU Z NAROČNINO ZA II. LETNIK, NUJNO PROSIMO ZA TAKOJŠNJO PORAVNAVO DOLGA. »UMETNOST« se vzdržuje izključno z vztrajno podporo naših cenj. naročnikov, katere prosimo, da nam tudi v bodoče ohranijo svojo naklonjenost in zlasti skrbijo za točno plačevanje naročnine, da bo revija lahko nemoteno izhajala. Prosimo Vas, da nas priporočite tudi svojim znancem in prijateljem, katerim na zahtevo pošljemo revijo vsak čas na ogled. »UMETNOST« je edina izključno umetniška revija v vsej državi in celo edina revija za likovno umetnost v vseh državah jugovzhodne Evrope. V novem letniku Vas bo predvsem seznanjala o umetniškem življenju Pariza v podobi in besedi, tako da boste stalno obveščeni o vseh pojavah evropske umetnosti, kar dokazuje tudi že pričujoča številka. »UMETNOST« se je v naši revijalni literaturi že po kratkem dveletnem izhajanju uspešno uveljavila, mnogo priznanja pa je dosegla tudi izven naših meja. Uredništvo in uprava bosta ukrenila vse potrebno, da bo revija tudi v bodoče zanimiva za vsakega ljubitelja likovne umetnosti in smo trdno prepričani, da nas bodo naši cenj. naročniki tudi v novem letniku kot doslej vsestransko podpirali. UREDNIŠTVO IN UPRAVA UMETNOSTI LJUBLJANA, POD TURNOM 5. Ludvik Kuba — Jesen — Olje Trobarvni tisk Narodne tiskarne d. d. v Ljubljani Priloga Umetnosti SLIKAR JOŽEF PETKOVŠEK Letos aprila je poteklo štirideset let, odkar je umrl slovenski slikar Jožef Petkovšek. Njegovo ime danes morda ni več tako znano, kakor bi to zaslužilo po svojem sicer maloštevilno ohranjenem delu ter po svoji tragični življenjski poti. Zato ne bo odveč, če se ga v naslednjih vrstah spomnimo. Jožef Petkovšek je bil rojen 7. marca 1861 na Verdu pri Vrhniki.1 Njegov oče je bil polgruntar, a je umrl, ko je bil Petkovšek šele 3 leta star. Radi tega je dobil deček varuha v osebi Andreja Petriča, ki ga je oblast kmalu odstavila ter imenovala drugega v osebi veleposestnika Franca Kotnika, ki je za otroka zelo skrbel. Dovršivši ljudsko šolo na Vrhniki, je odšel Petkovšek v ljubljansko realko. Radi slabih uspehov se je po treh letih vrnil domov in se oprijel dela na posestvu, to zlasti na prigovarjanje matere, medtem ko ga je varuh Kotnik hotel poslati nazaj v šole. Kot 18 leten fant je odšel Petkovšek 1. 1879 prostovoljno k vojakom v Bosno, kjer je bila ravno tedaj okupacijska vojna. Po treh letih se je vrnil domov in ko je postal polnoleten, je prevzel gospodarstvo na posestvu. Vendar se v tem svojstvu ni dobro izkazal, kajti razen tega, da je imel malo smisla za praktično gospodarstvo, je tudi živel precej potratno. Na Vrhniki je oni čas delal slikar Simon Ogrin, ki je dal mlademu Petkovšku pobudo, da se je posvetil slikarstvu. Najprej je odšel v Benetke, a tam ni mogel biti dolgo. Kasneje je odpotoval v Monakovo (jeseni 1882) ter se vpisal najprej v privatno šolo slikarja Rauppa, 1. 1883 pa v njegovo šolo na akademiji. 1883 4 je obiskoval Seitzovo šolo. Čeprav so bila spričevala 1 Glej življenjepis slikarja, ki ga je sestavil in objavil v Zborniku za umetnostno zgodovino IV, 1924, str. 26 sl. odvetnik Marjan Marolt. Josip Petkovšek — Lesorez — Iz knjige M. Maleš »Sence« Petkovškova fotografija modelov za sliko »Nevesta« dobra, Petkovšek sam s seboj in s šolo ni bil preveč zadovoljen. V Monakovem se je Petkovšek seznanil z Ažbetom, s katerim pa ni navezal nikakih tesnejših stikov; morda je bila temu vzrok precejšnja diferenca denarne posesti pri imovitem Petkovšku na eni in vedno suhem Ažbetu na drugi strani. Spomladi leta 1884 je Petkovšek odjadral v Pariz, kamor je odšlo oni čas mnogo mladih in stremljivih umetnikov. V Parizu se je tedaj nahajal Jurij Šubic s svojim češkim znancem Vojtechom Hynaisom. Izgieda, da je bil tej družbi Petkovšek precej dobrodošel. O njegovem bivanju v Parizu imamo ohranjene tudi sledove v pismih, ki jih je pisal Jurij Šubic svojemu bratrancu Ivanu Šubicu. V pismu z dne 3. maja 1884 sporoča Jurij bratrancu o Petkovškovem prihodu v Pariz. 26. novembra istega leta piše, da je Petkovšek zelo slabega zdravja ter zaključuje pismo: »Zelo mlad je in zelo neizkušen.« 19. februarja 1885 še poroča, da je Petkovšek iz Pariza že odšel ter dodaja nekatere podatke k njegovemu življenjepisu. Tu izvemo, da je Petkovšek obiskoval v Parizu šole prof. Boulengerja in Cabanela. Kar se njegovega dela tiče, sodi Jurij, da ima Petkovšek velik talent za kolorit ter da Josip Petkovšek — Nevesta — Olje kultivira genre. V pismu z dne 17. aprila 1885 sporoča Jurij bratrancu, da se je preselil v bivši Petkovškov atelje.2 Iz Pariza je odšel Petkovšek nazaj v Monakovo, kjer se je sešel s Ferdom Veselom. Toda kmalu je odšel domov na Verd. Nekateri mislijo, da je Petkovšek doma pomagal Juriju Šubicu pri freskah za deželni muzej Rudolfi-num, ter 1. 1886 pri slikanju stropa v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. To zadnje ni izključeno, za prvo pa je malo verjetnosti.3 - Ljubljanski Zvon 1900, 573 sl. 3 Gre za alegorične slike na stopnišču muzeja, delane na platno. Jurij jih je dovršil v Parizu in od tam poslal v Ljubljano. Pismo bratrancu z dne 27. 7. 1885, Ljubljanski Zvon 1900, 645. Josip Petkovšek — Portretna risba — Zasebna zbirka v Ljubljani Petkovšku se je jela doma čedalje huje oglašati bolezen in je leta 1888 odšel v neko hrvaško zdravilišče, nemara v Lipik. V Zemunu je srečal na izpre-hodu mlado Marijo Filipescu, s katero se je še istega leta poročil. Ali na povratku z ženitovanjskega potovanja po Italiji se je jelo Petkovšku v nekem gledališču v Benetkah blesti in ta bolezen dedno obremenjenega moža, ki je razen tega še zelo neekonomično živel, ni več izpustila iz svojih klešč. V septembru 1889 je moral Petkovšek prvič v blaznico na Studenec. Doma je medtem prišla njegova imovina pod kladivo, kajti mož se je bil zaril globoko v dolgove. Zanimiva je opomba o umetni;ki vrednosti Petkovškovih slik, ki jo je napravil sestavljalec inventurnega seznama ob taki priliki: »Slike so deloma nedogotovljene, deloma tehnično surovo dovršene ter bo sploh težko dobiti kupca zanje, nachdem deren Kunstwert gleich Nuli zu sein scheint.« Josip Petkovšek — Glava dečka Poleti 1890 je slikar blaznico zapustil, a radi čudnega obnašanja je moral januarja 1891 nazaj. Oktobra istega leta je bil spet prost, stanje se mu je izboljšalo in mati piše o njem: »Moj sin je sedaj videti boljši, le izjeziti se ga ne sme. On zmiraj slika in njegova želja je v Monakovo iti, da bi tam slikal in že izslikane podobe v denar spravil.« Petkovšek sam je tedaj pisal sodišču: »Odpotovati mislim, ako mi preskrbite potrebno vsoto, od 10. do 15. France Golob — Lastna podoba — Litografija — Zasebna zbirka v Ljubljani januarja 1892 v Monakovo, da bi si poskusil stroške za moje življenje sam preskrbeti in še napredek v slikarstvu pridobiti« (citat po Maroltu). Res je šel v Monakovo, a je obolel in se moral vrniti. Mimogrede je nekatere slike razstavil v Ljubljani, eno, Beneško kuhinjo, pa je poslal na Dunaj v Kiinst-lerhaus v oceno. Namesto pričakovanih 40.000 gold. je dosegla slika le vrednost 4000 gld. To je Petkovška tako razočaralo, da se mu je zdravje poslab- Avgust Černigoj — Dvanajsta postaja — Glina šalo in ob napadu blaznosti je tedaj mnogo svojih del uničil. 9. maja 1892 je moral zopet v blaznico, iz katere se potem ni več vrnil. Umrl je 22. aprila 1898 in je pokopan pri Devici Mariji v Polju. To je v kratkih potezah Pet-kovškovo življenje, življenje obstoječe iz redkih svetlih in lepih dni, tembolj pa polno mraku in trpljenja. Petkovškovih del je jako malo ohranjenih. Posebno obilna njegova žetev nikdar ni bila, ker mu tega nista dovoljevali bolehnost in bolezen. Mnogo Božidar Jakac — Dva človeka — Suha igla 1923 del je prešlo tudi radi njegove kritičnosti in stalne nezadovoljnosti ž njimi. Največ slik pa je Petkovšek uničil ob raznih napadih blaznosti. V takem napadu je uničil skoro dva kvadratna metra veliko kompozicijo »N e v e s t a«, na kateri so bile osebe upodobljene v naravni veličini. To sliko je Petkovšek hotel poslati v pariški Salon na razstavo; po Veselovem pripovedovanju pa se je Jurij Šubic baje o njej neugodnG izrazil, kar je Petkovška tako prizadejalo, da je sliko razrezal; znana nam je le iz fotografije, ki jo hrani Narodna galerija. Pred zadnjim odhodom v blaznico je uničil tudi portret svoje žene, dalje sliko »K 1 e p c a«, »Ob k o š n j i« ter najbrž tudi večjo kompozicijo »Beneška kuhinja«. Za spoznanje Petkovškove umetnosti je tedaj le malo del na razpolago. Kaj nam pripovedujejo ta dela o Petkovškovi umetnosti in o njegovem deležu pri razvoju slovenske moderne upodabljajoče umetnosti? V prvi vrsti je iz slikarjeve ostaline razvidno to, da Petkovšek ni imel nikjer prilike obiskovati kako resnično napredno in visoko umetniško šolo, Božidar Jakac — Litvanka — Suha igla 1929 temveč je kljub vsem slučajnim stikom z akademijami ostal samouk. V Mo-nakovem oni čas na šolah ni mogel mnogo pridobiti, velika škoda pa je, da se ni ožje spoznal z Ažbetom, ki bi bil svojemu sovrstniku po letih lahko vešč in koristen voditelj v umetnostnih rečeh. Namesto tega je Petkovšek iz Zoran Mušič — Motiv iz Španije — Olje Monakovega kmalu odšel v Pariz, njegovo pariško šolanje pa moramo imenovati skrajno nesrečno. Po podatkih Jurija Šubica je tam obiskoval privatni šoli Hipolita Boulengerja in Aleksandra Cabanela. Izmed teh dveh mož je bil Cabanel zastopnik nekakšnega idealističnega figuralno-alegoričnega slikarstva, ki je briljiralo zlasti z virtuoznim slikanjem ženskega akta in alegoričnih kompozicij, v katerih so imele glavno vlogo razne Venere in podobne mitične lepotice. Boulenger je bil pa krajinar konservativne smeri, ki ga valovi modernega krajinarstva niso več dosezali. Tudi tehnično je bilo Boulen-gerjevo slikarstvo zastarela znamka. Kakor Jurij Šubic, je tudi Petkovšek živel v Parizu, ne da bi bil od blizu spoznal francosko moderno in njeno jasno hotenje. Da bi izpopolnil vrzeli v svoji umetniški izobrazbi, je pridno kopiral, tako je na pr. kopiral Riberovo sliko »Polaganje Kristusa v grob«, Bastien-Lepayevo »Ob košnji« ter druga dela. Namesto pred naravo, je tedaj stal pred dovršenimi umetnostnimi vzori in formulacijami — pogosta usoda naše umetnosti. Iz pariške dobe visi v Narodni galeriji »P i s m o« (nastalo v 1. 1885). Slika kaže sledove monakovskega šolskega ozračja, je pa po svojem koloritu sveža in zlasti po upodobitvi izraza posrečena. Tehnično je v sorodu z Ažbetom in njegovim hotenjem. Važno na sliki pa je posebno ploskovito nanašanje barv, ki odriva stari plastično-modelacijski način. V Parizu je nastala tudi slika Karel Jirak — Kras — Olje »Tihožitje« (visi v Narodni galeriji). Ta podoba kaže vse vrline starega plastično voluminoznega slikarstva in zlasti gladkega slikanja; po duhu je v sorodu z deli Gustava Courbetja. A na njej se tudi lepo razodevajo nekatere poteze, ki so za Petkovška zelo značilne, tako zlasti ona mračna, temna otožnost v barvah, ki nimajo v sebi prav nič svetlega in veselega. Spet drugačna ie po svojem nastrojenju podoba »D ekleta v narodni noši« (v Narodni galeriji), ki je po sfumatu v konturah prej v sorodu z Ažbetovim gledanjem, podobne stvari pa je delala nekaj časa tudi Ivana Kobilčeva, Ažbe-tova učenka. Še najbolj kaže duha pariškega umetnostnega pogleda majhna podoba »Krajin e« (v Narodni galeriji), ki se je močno odpovedala staremu načinu slikanja ter predstavlja naravo kot preplet ploskev različnih barv, kot izraz trenutno dojetih impresij, po čemer ni daleč proč od nekaterih skic Jurija Šubica iz francoske dobe. Seveda je Petkovškovo gledanje na barvo tu še v tirih naturalizma in realizma. Vendar pa pozna Petkovška le malokdo po doslej opisanih delih, ki v njih slikarjevo hotenje močno niha. Za večino je umetnikovo ime zvezano z enim samim delom, s podobo »D o m a« (visi v Narodni galeriji, last g. Jurce z Vrhnike) in nemara ni v slovenski umetnosti nobeno drugo umetniško ime tako zelo istovetno z enim samim delom kot v tem primeru. Slika predstavlja četvero oseb sedečih za mizo v kmetski sobi, v t. zv. Bohkovem kotu. To so mati, njen mlajši sin, poleg njega brat — slikar sam — in čisto na desni se- Olaf Globočnik — Lotos — Olje stra. Brat-umetnik se je vrnil domov in naslikal prizor, ko sede pri obedu, velika latev pred njimi, vsi negibni in nedoločnih pogledov. Skozi okno na levi sije luč dne, desno okno je zaprto s polknicama. Kot podoba domačega in kmetskega življenja je ta slika »genre«. V Pet-kovškovem delu ima dve predhodnici »Beneško kuhinj o«, ki je nastala pred 1890, pač doma po skicah iz Italije (gl. podobo v Narodni galeriji) ter veliko sliko »Nevest a«, katero je Petkovšek kot omenjeno razrezal. »Nevesta« je iz 1. 1887. »Genre« sta v bistvu le ti dve podobi in Jurijeva opazka, da Petkovšek kultivira »genre«, bi se lahko nanašala pač le na ti dve deli. Slika »Doma« pa ni »genre«. Ker taka kot je, js osebnobiografično delo, dokument iz slikarjevega osebnega življenja in ne podoba kmetiškega. Kako daleč sega osebnoživljenjski značaj slike, dokazuje najbolje to, da je ob njej napisal Ivan Cankar portretno študijo »Petkovškov cbraz« (Slovan, 1916, 284). Cankar je svojemu spisu podložil misel, da predstavlja Petkovškova slika trenutek, ko je umetnik prišel domov. Med njim in domačini ni nobenih prijateljskih stikov več, senca umetnosti je legla med nje in te člane ene družine med seboj odtujila. Odveč je vsaka naša beseda pri slikanju te situacije, naj govori Cankar sam: Olaf Globočnik — Podoba dame — Olje »Mati je odprla duri v izbo, nato je prinesla kosilo. Posedli so za mizo; prostor gospodarjev so dali tujcu, tik ob desno mu je sedel mlajši brat, mati in sestra sta se odmeknili mračno. Skozi okno je sijalo dopoldansko solnce, v izbi pa je bila tesnoba in tišina. Kosili so molče. Po kosilu sta se mati in sestra napol nagnili k tujcu. »Zdaj kaj povej!« Mlajši brat se je naslonil ob mizo, na njegovem še otroškem obrazu se je prikazal smehljaj; mladost, vesela, neskrbna in radovedna, je bila v tem Ivan Kos — Podoba deklice — Akvarel 1936 smehljaju, ali bilo je hkrati nezavedno pomilovanje, bila je rahla senca porogijivosti, prva kal samosvoje in trde kmetiške ošabnosti. Ženski sta gledali zastrto, zamolklo. Na prstenih licih se ni zgenila nobena guba, na tenke, stisnjene ustnice ni bilo besede. In ne v teh zastrtih očeh, ne na prstenih licih, ne na stisnjenih ustnicah ni bilo ljubezni. Kvečjemu, da je bilo na visokem, neženskem čelu zapisano vprašanje: »Kdo si pač? Odkod si prišel? Počemu si prišel? Po imenu te poznamo še, drugače te ne poznamo več!« In ustnice mlajšega brata so vztrepetavale smehljaje in pomilovaje: »Zdaj povej, kako da je v deveti deželi, povej zdaj! Rad bi Ivan Kos — Krajina — Akvarel že slišal, kako je tam, kjer so ceste iz pogače, hiše iz cukra in jabolka zlata. Pove j!« Tujec sin je sedel visoko zravnan, glavo pokonci, črno oblečen, slok in velik; roke je bil položil trdo naravnost predse na mizo, oči, motne, krvavo obrobljene, fo strmele široko odprte — kam? V neizmerno bolest srca: Ni več poti nazaj, v deželo miru in smehljajev je ni! Zibelke ni več doma ne, mladosti, ljubezni ni več! Tja se povrni, kjer so tvoje prave domačije! V brezdna se spuščaj, v višave se spenjaj, lepote išči in resnice, da spoznaš grozoto brezdanjo! Povrni se v močvirje, potrpi, da ti spolzko ščavje seže vse do ram, te potegne do črnega dna, da se ti v grlo izlije strupena voda, da zadobiš ta strašni zaželjeni mir! Vstani in pojdi, kamor ti je bilo sojeno od vsega početka!« In takrat je udanost najvišjega obupa obžarila njegova lica s čeznaturno lučjo. To je obraz Petkovškov, kakor ga je ob uri brezmejne žalosti naslikal umetnik sam.« Tako Ivan Cankar. To, kar je pisatelj z vsemi sredstvi svoje besedne umetnosti najbolj v sliki občutil in poudaril, je stari boj med umetnostjo in vsakdanjim življenjem. Nedvomno pa je, da je Cankar to sliko marsikod nepravilno tolmačil. On dela, če se sme tako reči, zlasti umetnikovim domačim ljudem veliko krivico, kajti v njihovih podobah ni nič onih afektov, kakršne vnašajo vanje Saša Šantel — Metliški tkalec — Olje — Narodna galerija v Ljubljani pisateljeve oči, ki so same močno razboljene od konflikta med umetnosti posvečenim življenjem pa med vsakdanjim dnem. Cankar slika mimo Petkovškove svojo sliko ter dela krivico tem figuram kot psihološkim enotam, ker vidi vsepovsod figuro le kot zastopnika abstraktnih idejnih in življenjskih nasprotij. Petkovškova podoba še ni tako daleč v simbolizmu, ona je še na prehodu, res pa je, da če bi bil slikar še dolgo živel, bi nemara najadekvatneje slikal to, o čemer je Cankar pisal. Ali to so stvari, ki zadevajo spoznanje obeh umetniških osebnosti. Ob Cankarjevem portretu je pa posebno važno to, da je pisatelj tako ostro doumel avtobiografični karakter dela. Umetnost in umetniški izraz se v tem važnem trenutku oddvajata od onega klasičnega ideala objektivnih estetskih vsebin in postajata služilca subjektivnega, v Petkovškovem primeru avtobiografič-nega sveta in pomembnosti. Po tej struji je evropska umetnost prišla okrog leta 1900 polagoma do ekspresionizma, ki je gledal v umetnosti bolj izpoved umetnikove duše in duševnosti, ne pa toliko oblikovanje vnanjega sveta. Samo od sebe se ob tej sliki vsiljuje pod pero ime Nizozemca Vincenta van Gogha. Ta pomeni za Evropo v velikem to, kar Petkovšek za Slovenijo v malem: umetnost namreč prehaja iz območja osebnostno nevtralnih in indiferentnih estetskih vrednot na polje neposrednega, v osebnostnem jazu vezanega in kolikor mogoče nazorno opredeljenega ustvarjalnega procesa — umetnina je vedno bolj priznanje in izpoved in vedno manj oblikovanje. Te spremembe pa se ne vrše le na področju vsebinskih izrazov, temveč segajo tudi v umetniško formo in tehniko samo. Če je že na sliki »Pismo« Petkovšek nalagal barve v samih ploskvah, ki so zelo v navzkrižju s faktično Saša Šantel — Motiv z Jezerskega — Olje plastičnostjo teles in oblik, je podoba »Doma« ta način le še usovršila. V slovenski umetnosti pač ni naslikanega prostora, ki bi bil po svojem konceptu tako naturalističnega porekla kot je izba na tej sliki in vendar tako plosk o-vita prostornina. Svetloba, ki pri Ažbetu s svojo čadnostjo, dimnatim sfumatom vse veže in spaja v eno, ona pri Petkovšku s svojimi gladkimi in ploščatimi refleksi medsebojno ločuje — pravi simbol, nehoteni simbol duševne razloče-nosti oseb. In tudi v sami poedini formi vedno bolj ugaša renesančna lepota okrogline in prav tam izvirajoči način modelacije — tu pri Petkovšku hoče okroglina nastati le preko oglatosti, ploskovitosti, skoro na način kubistov in vsaka krivulja je tu v svojih sestavinah razstavljena premica. Še stvari in osebe so otožne radi tega svojega objektivnega razpadanja, vedno bolj se v psihološkem jedru človeka razširja premoč zavesti in zavestnosti, intencija umetnika se pa od upodabljanja dejanskega sveta vedno bolj obrača k analizi umetniških izrazil. V Petkovškovi sliki »Doma« so vsi ti dogodki neverjetno jasno in zgoščeno prisotni. Škoda je, da je rana umetnikova smrt nadaljnji razvoj preprečila. Od genrea, smo dejali, ločuje ta in taka Petkovškova dela njih avtobio-grafičnost, to je povezanost z osebno usodo. Ta ni redno v takem razmerju s splošno umetniško vrednostjo umetnine, da bi ji bila vsepovsod in vselej v prid. V Petkovškovem primeru, se pravi v času, ko je nastala slika »Domač, Henri de V7aroquier — Sainte Chapelle Pariš — Olje — Pariz je bilo pa tako, da je ta navezanost na osebno usodo umetnika bolj in bolj predstavljala le ono smer umetnosti, ki ji pripada bodočnost. Zato je ravno ta osebnodoločena fiziognomija nosilka njene občečloveške in občeveljavne vrednosti — slika »Doma« je radi tega umetnina, ker je tako tesno združena z usodo slikarja, ker je to zares »Petkovškov obraz«. Iž nje odseva v malem vse usodno dogajanje v evropski umetnosti onega časa, v katerem je nastala. R. Ložar. / Georges Kars — Braziljanka — Olje — Pariz Konm bi mogel koristiti, komu bi mogel služiti? Nekaj je v moji notranjosti, kaj je to? Ljudje, ki ne morejo delati, so pogosto zaprti v neki strašni ječi. Ne moglo bi se reči, kaj jih zapira, obdaja z zidom, zasipa z zemljo, toda občuti se mejo, rešetko in zidove in nato se vprašamo: »Moj Bog, ali je vse to za dolgo, za vselej, ali za večnost? ...« V slikah bi hotel izraziti nekaj tako pomirjevalnega kakor je glasba. Naslikati bi hotel može in žene s tistim izrazom večnosti, katere nimb je bil včasih simbol in ki ga iščemo v izžarevanju in trepetanju barv. Van Gogh, Bacchi — Podoba Verlaina — Olje — Pariz Bohumil Markalous KAJ JE UMETNOST 1. Uvod: O molčanju Vaškal reče učenemu Bahvi: »Uči me, o spoštovani, kaj je Brahm!« On pa je molčal. Tedaj vpraša Vaškal v drugič, a Bahva je zopet molčal. V tretjič je tudi molčal. Vaškal reče: »Zakaj me nočeš učiti, spoštovani?« Tedaj reče Bahva: »Saj te učim, toda ti tega ne razumeš! Brahm je molčanje.« Tako bi lahko odgovorili tudi na vprašanje, kaj je umetnost. Tudi umetnost je tiho, molčeče doživljanje nedognanih globin človeške notranjosti. Toda mi moramo govoriti o umetnosti. Razumeti morate našo zadrego in naše težave. Tembolj, ker se moramo izogniti vsem tujim, strokovnim besedam, učenemu in filozofsko vzvišenemu jeziku, vsem zamotanim razlagam in prikazovanju. Lahko bi napisali knjigo iz pregovorov, izrečenih o umetnosti in so to tudi brez dvoma mnogi znameniti pregovori. Nič manj ne bi bila lažja naloga, ako bi dali besedo pesnikom. Toda to bi bilo najbrže tako početje, kakor če bi sedli h klavirju, zaigrali Smetanove »Sanje« in rekli: tako, sedaj veste, kaj je umetnost! Poskušali bomo torej s preprosto razlago. 2. Naravna in duhovna resničnost Razvoj človeške duševnosti je v širokem in globokem prodiranju v zavedanje samega sebe. Kdor se zave samega sebe, zre v svojo notranjost. Samozavest je v nasprotju s stanjem, ko se človek seznanja s stvarmi, ki so okrog njega, ko živi od tega, kar se godi okrog njega, v zunanjem objektivnem "iŽfirMiSffi Jean Penicault — Beg v Egipt — Emajl — Victoria and Albert Museum v Londonu svetu, kot je to primer še v večji meri pri primitivnih narodih, ali pa pri ctrokih v zgodnjem razvoju! Kakor hitro se je pričela porajati v človeku samozavest, da je njegova bitnost različna od drugih, zaprta v lastno telo in več ali manj samoupravna, je nastala ločitev zavesti lastnega »jaza« od vsega onega, kar nasprotuje tej zavesti. Tako sta nastala dva svetova, dva prepada, v katera ni mogoče pogledati brez groze in strahu: na eni strani notranji duhovni svet in na drugi strani zunanji svet, ali z drugimi besedami dvoje resničnosti: ena duhovna, druga — resničnost narave. Naši najvažnejši čuti so vid, sluh in tip. Naša izobrazba pozna zaradi tega vidne, slušne in tipalne znake uglajenosti. S poglobitvijo v samega sebe je človek spoznal razne smernice svoje duševnosti, tako n. pr. logično presojanje, drugič zopet, da je njegova duševnost zajeta v čustveni razgibanosti, včasih pa, da je njegova duševnost ubrana za izvrševanje gotovih pojavov notranjega ali zunanjega sveta. 3. Človek občutja in duhovni človek Po tem, kar smo rekli o notranjem in zunanjem svetu, razločujemo dve vrsti ljudi: človeka občutja, katerega sodba se opira v glavnem na občutene prenose iz prirodnih dejstev in duhovnega človeka, čegar nazori, sodba, občutki in svobodno življenje izhajajo bolj iz samostojne duševne dejavnosti. Naša gospodarica — Natura živi od tega, kar je otipala, videla, slišala, okusila in ovohala. Ako bi se njena duševnost dejansko omejila samo na čutne izkušnje, bi bila gospa Natura na živalski stopnji. Toda to ona ni. Sa- Amedeo Modigliani — Portret dame — Olje — Pariz movoljnega duševnega udejstvovanja se niti gospa Natura ne more ubraniti. Natura je bister človek, ki se zaveda snovnega življenja. Samo da v pisani besedi ali govoru, za njo ne velja omejitev na naravo. Gospa Natura se niti ne zaveda, da ni nič podobna človeškemu govoru v naravi, da je govor umotvor človeškega duha. Niti besed svetega pisma ne meri gospa Natura po prirodni resničnosti. Besede jo zapeljejo v pekel ali v raj, izraža se ogorčeno zoper one predstave, ki so osnovane na temeljih ustvarjalnega zaklada duševnosti. (Nadaljevanje) (Prevedel dr. R. He-y) / Pierre Auguste Renoir — Deklica z rožami — Olje *— Pariz Miran Jarc SONET Mar pojem sebi sam in samo zase, ker nisem ekonom in fabrikant, naj grem po poslušavce v Samarkand, naj čakam tristo let na druge čase? Vrtnar je skrižal črni tulipan in zeljarjem poslal ga na razstavo. Ojoj, vsakdo od njih si beli glavo, kako bi skuhal ga, pa vse zaman. Z oblaki se igrata dan in noč od vekomaj. Komu ta igra v prid? Dovolj o tem vam pratikar pove. Ves svet za vas že davno je razkrit Bog je kdor vam pokaže bič in moč, a kos mesa samo vam je — srce. Vincent van Gogh — Arleška krajina — Olje — Pariz Alojz Gradnik JESEN Že praprot rumeni in že otava orošena vsak dan na koso čaka. Na njivi, kjer ni žita več in maka z motikami krompir se okopava. Zori že grozdje, jabolka rudeča vise na vejah, ose in sršeni, brenčeč odnašajo jim sok medeni in dan vse krajši je in noč se veča. Odprte kašče zdaj so in kleti, da svetkujoča hiša bo sprejela njiv blagoplodnih pisane spomine. Zaprte bodo spet, potem vse dni družina čakala bo, ko čebela, ki čaka v panju, da ji zima mine. Vincent van Gogh — Lastna podoba — Olje Pariz Hočem sugestivnih barv, hočem izraziti ljubezen dveh zaljubljencev, zakon dveh, ki se izpopolnjujeta, njuno stapljanje in njuna nasprotovanja, tajinstveno trepetanje glasov, ki se približujejo; izraziti misel z izžarevanjem svetlega tona na temnem ozadju ... vročico nekega bitja z žarki zahajajočega sonca ... izraziti z rdečim in zelenim strašne človeške strasti. Van Gogh. Moise Kisling — Amsterdam — Olje — Pariz Michelangelo v ŠESTiNSESTDESETI SONET. Življenja mojega je konec dneva po burnem morju in na trhlem brodu pristal sedaj k občestvenemu produ, kjer zlo in dobro obračun zahteva. Poznam zdaj domišljijo svojo ljubo, ki mi malik bila je in kraljica, vem kako varajo nje gladka lica in kaj si sleherni želi v pogubo. Ljubezni misli, jalova igrača, kje zdaj ste, ko se dvojna smrt mi bliža? Gotov sem ene, druga mi preti. Ne čopič, dleto ne, ne vpokoji duha, ko se k Ljubezni zdaj obrača, ki nam v objem vsem roke širi s križa. Prevedel Al. Gradnik / Lučanski — Bron — Pariz Husein Wais Kašifi POGLED NA SVET Če pridobil bi ves svet, In če zgubil bi ves svet, čemu radost — saj to ni nič! čemu bolest — saj to ni nič! Preidejo bolesti in radosti, ne meni se za svet — saj to ni nič! Prevedel Fr. Tominec Odilon Redon — Zaprte oči — Olje — Pariz A. N. Majkov POLJUBILA BI IZ VSEGA TE SRCA Poljubila bi iz vsega te srca, a kaj, ko videl bi me mesec, videle zvezdice jasne; zvezda se z neba utrne, in morju sinjemu pove, sinje morje reče veslom, vesla Janu ribiču rečejo, a pri Janu — ljuba Mara; in če Mara to izve — v okolici vsi zvedo; kako sem v mesečni te noči spustila v divni vrt dehteč!, te božala in poljubovala, kako srebrna jablan naju je s cvetovi obsipala. Prevedel Fr. Tominec Van Dongen — Podoba Američana — Olje Pariz Modiglianijeve slike nam lahko ugajajo, ali pa nas motijo. Umetnikova ostra, agresivna in oblastna osebnost ne dopušča nobene prilagoditve. Za gledalca, ki hoče Modiglianija doumeti, je neobhodno potrebno, da razpolaga z enakimi kvalitetami dojemanja in občutljivosti, kakor jih je imel umetnik pri svojem umetniškem podajanju. V nasprotnem primeru je nerazumevanje neizbežno. Modigliani je bil resničen umetnik v življenju in v umetnosti in se je zanimal samo za absolutne vrednote, bodisi pozitivne ali negativne. Povprečnost ga ni zanimala. Ljubil in študiral je bitja, pri katerih je slutil dobro ali slabo in se je neodvisen od moralnih vodij množic opiral samo na svojo lastno naturo. Njegova uporniška in bogata umetniška duša se je dvignila do idealizacije onih bitij, ki jih smatramo kot manj vredna: Modigliani je bil plemič, toda človečanski. Giovanni Scheiwiller. O LJUDSKIH PODOBAH Najsi so kulture posameznih dob še tako zajemale preprostega in zemlji vdanega kmetskega človeka in ga vsaka po svoje oblikovale, dna njegovega duševnega bistva, kakor se nam prikazuje od davnih pračasov, so le malo ’zpreminjale. Izrazi verovanj poljedelca ali davnega lovca so v vseh dobah presenetljivo enaki ali vsaj med seboj podobni. Mimo pravljic, pripovedk ter njih mitičnih likov naj pojasnimo zlasti poslanstvo podobe v življenju pračloveka, ki je njegov dom bila skalnata zijalka, jama, v zvezi s tem pa položaj in službo podobe v poznejših zgodovinskih stoletjih. Znano je, da so pred leti odkrili številne jame ali zijalke predzgodovinskega človeka, lovca, hkrati v teh jamah pa mnoge risbe in slike, večinoma vreze v skalo ali v glino. Ena teh risb je predstavljala s sulico zabodenega bizona, druga mamuta v lovski pasti, tretja slona z rdečim srcem, druge zopet čredo jelenov, ki jih zasleduje lovec, medvede, hijene in končno med drugim tudi človekovo roko. Velika in strašna je bila borba predzgodovinskega jamskega človeka z naravo, s katero se je nemalokrat bil za eno in isto streho, s katero si ni bil prav nič na jasnem in ki se mu je spričo tega neprestano objektivizirala v celo vrsto različnih demonskih prikazni. Naravo in njene predstavnike ustraho- Pauline Peugniez — Kompozicija — Olje — Pariz vati ter se pred njimi vsaj zavarovati, to je bila njegova velika naloga, to je bilo njegovo prevažno življenjsko vprašanje, ki je reševalo njegov obstoj na svetu. Ako je torej ta zagonetna narava v podobi različnih živali, viharjev, povodnji, ledu itd. prežala nad njim liki zlonosna senca, potem nikakor ne smemo misliti, da si je živalske podobe vrezal v steno zategadelj, da bi si z njimi jamo tako okrasil kot na priliko današnji meščan svojo sobo. Funkcija risb in slik raznovrstnih živali v pračlovekovi jami nikakor ni bila estetska, ampak odločno — kultno magična. Z drugimi besedami: predzgodovinski človek-lovec je z jamskimi podobami čaral. Ko se je odpravljal Radoje Hudoklin — Puščica za milodare — Bron Cerkvica na Sljemenu pri Zagrebu na lov na bizona, je vrezal v skalno steno žival, prebodeno s sulico. Zdaj je bil lov olajšan, kajti takšna podoba je bila po njegovi uveri čarodejna in z njo je žival že tako rekoč premagal in jo ubil. In če je narisal slona in vanj pobarval rdeče srce, je s tem čaral srečen lov in si ugladil pot do živali, ki jo bo zadel naravnost v srce, gibalo slehernega življenja. Z živalsko ali kako drugo podobo pa se je pradavni človek tudi zavaroval pred živaljo, da ga ne bi ponoči napadla. Na sličen način se je obvaroval pred raznimi drugimi strahovi in demoni. Upodobljena roka na steni pomeni v govorici diluvial-nega lovca, da je jama v njegovih rokah in da se je nobena sila ne sme in ne more polastiti. Na kratko: prve podobe na svetu so bile ozko povezane s primitivnim verskim nazorom tedanjega človeka. Prve podobe so bile magične, čarodejne, kar se pravi: one so napadale, ustrahovale in ščitile. Ena od najstarejših zgodovinskih dob, na priliko egipčanska, nam glede podobe ne razodene bistveno prav nič novega. Seveda tu ne gre več za živali, nego za druge stvari. Na slikah, ki so jih našli v podzemeljskih grobovih egipčanskih faraonov, je bil upodobljen nekdanji vladar sam, okrog njega pa vse tisto pestro življenje, ki ga je užival tedaj, ko je bil še živ. Faraon naj na poti v onostranost ne pogreša nobenega veselja ali pomanjkanja, vse naj Radoje Hudoklin — Puščica za milodare — Bron Cerkvica na SIjemenu pri Zagrebu mu v obilni meri stavijo na slikani grobni podobi na razpolago. Stvarno stanje je torej zopet enako kakor pri predzgodovinskem človeku, in sicer: to ni podoba faraona, to ni podoba življenja, ki ga je za žive dni okušal, nego faraon sam in njegovo življenje samo, kakor ga je živel in živi zdaj v ono-stranosti. In po teh primitivnih in najstarejših zgodovinskih časih z visoko razvito kulturo je služba podobe skozi vsa bodoča zgodovinska stoletja ostala malodane ista in se v bistvu zopet ni prav za prav nič izpreminjala, pa najsi je bila podoba podedovani poganski mitični simbol, od roda do roda prehajajoče kultno-magično znamenje ali pa izraz krščanske veroizpovedi in prikaz njenih svetniških likov, ki so v kmečki sobi sčasoma zavzeli mesta pregnanih poganskih bogov ter hišnih duhov. Glede prvega, t. j. mitičnih simbolov in čarodejnih znamenj, nam ni treba segati predaleč. V slovenski kmečki hiši v Ziljski dolini bomo ugledali med drugim lepo izrezljano otroško zibelko, na njenem vzglavju ali vznožju pa bomo našli naslikano peterokrako zvezdo ali pentagram. Ta pentagram na zibelki prispodablja ziljskega demona »trota-mcro«. Po ziljski uveri trota-mora prav rada tlači otroke, speče v zibeli, ter jim pije tudi kri. Loti se živine, zato trota-moro »umavajo« še na hlevna Fran Pavlovec — Žaga — Olje vrata. Peterokraka zvezda je ljudska šifra za moro ter nima na otroški zibelki ali na hlevnih vratih prav nobenega drugega namena kot čarati, t. j. preganjati zlega duha in zavarovati pred njim otroke in živino. Kar se tiče krščanske ljudske podobe, pa mislimo, da se njen položaj v »bohkovem kotu« kmečke sobe prav malo ali nič ne razlikuje od čarodejnega opravka ravnokar omenjenega ziljskega znamenja. Ako govorimo o krščanski ljudski podobi, tedaj mislimo v prvi vrsti na stare, prisrčno in preprosto slikane svetniške podobe na steklo, mislimo na ljudske lesoreze, ki jih je z veliko pobožnostjo in intuicijo izrezljal brezimen podobar. Podobe na steklo in lesorezi večinoma predstavljajo božje osebe in dogodke, med njimi Jezusa Kristusa na križu ali v naročju Matere božje, ljudstvu nadvse priljubljeno Devico Marijo sedmerih žalosti, dalje sv. Jurija, sv. Martina, sv. Stefana, sv. Miklavža, sv. Roka, sv. Antona, sv. Valentina, sv. Florijana, sv. Jožefa, sv. Barbaro, sv. Ano, sv. Lucijo, sv. Nežo in še vse polno drugih svetnikov in svetnic, ki njih mučeniško slavo in uspešna patronatstva ponazarjajo mnogoštevilni atributi (n. pr. mučilna orodja, živali, deli telesa, itd.). Podobe krščanskih svetnikov in svetnic v bohkovem kotu ali kje drugje v izbi prinašajo kmečki družini obilo blagoslova in jo varujejo vsega hudega: bolezni, slabe letine in drugih nesreč. Mimo tega podoba, slikana na steklo, že s svojimi ostrimi, presvetlimi barvami odganja nezgodo ali zlo od hiše, v njeni živopisnosti je skrita tajna moč vseobsežnega blagoslova. Slično tudi lesorez s svojim črno-belim svetom in živimi barvami, s svojo jedrnato kračino, v kateri prinaša predmet, ali pa s svojimi krepkimi, robatimi črtami, urezi (prim. primitivne rezbarije na stropnih tramovih) glasno opozarja na upodobljeno božjo osebo ter na vso moč učinkuje. Zlasti pa so seveda pomembne in učinkovite one podobe, ki jih romarji prineso domov kot spominke s staro-slavnih božjih potov. Podoba, ki predstavlja slovečo Mater božjo znamenite božje poti in njena čudodelstva, je tudi sama čudežna in zelo dobrodejna. Svoj izvor pa ima največkrat v veliki čudodelni podobi v romarski cerkvi. Nastanek romarskega svetišča kje na gori običajno pojasnjuje posebna legenda. Večinoma takole: Pastirju se je porazgubila živina. Sele po dolgem Prenos Marije v novo cerkev — Ljudski lesorez iz XVIII. stl. — Nar. muzej v Pragi iskanju najde drobnico na posebnem kraju. Vsa skupaj je zbrana in kleči pred grmovjem, pod katerim se blešči podoba Marije Device v nadnaravnem siju. In še pastir poklekne pred to podobo, ki se je tako skrivnostno pojavila, ter jo prične molit. Nato prihitijo še drugi ljudje in vsi ugledajo v podobi božji namig, zgraditi na tem mestu cerkev, posvečeno Mariji. Po dokončani zgraditvi romarske cerkve se šele razodene čudodelnost Marijine podobe v vsej veličini. — In kakor so se iz osrednje legende in prvotnega čudeža počele oblikovati in množiti nadaljnje legende in legendarne govorice, tako so se okrog glavne cerkvene podobe čudodelne Matere božje pojavile različne ljudske podobe, ki je vsaka na svojstven način skušala prikazati Marijo in njena čudodelstva. Resnično, čudodelna podoba slavne božje poti je kakor rojišče, matica mncgih ljuskih podob, ki v kmečki hiši ustvarjajo zopet nekakšno božjo pot ali cerkev v malem. Božjepotniška ljudska podoba je svoje dni več ali manj svečano prihajala v hišo. Razen romarjev jo je mnogokrat prinesel podobar sam. Tako poroča neki poljski duhovnik (prim. Ferdiš Duša: Lidoyy drevoryt XVIII. a XIX. stoleti, 1938. str. 15): »Podobar, ki je nudil na prodaj svoje podobe in obiskoval posamezne župnije, je vstopil v vsako hišo. Tedaj so stanovalci prenehali delati in so se zbrali okrog podobarja. Ta pa jim je najprej čital evangelij pretekle nedelje, za kar je prejel vbogajme. Nato je razložil svoje blago ter je od hišnega očeta kupljeno podobo sam pritrdil na najprimerneješe mesto.« — Prav tako je našemu slovenskemu ljudstvu romarska ljudska po- Marija sedem žalosti iz Banske Štiavnice — Ljudski lesorez iz XIX. stoletja dcba dragocen in svet spomin, ki ga je treba skrbno čuvati. Gorenjske matere in očetje čestokrat še na smrtni postelji goreče naročajo svojim sinovom in hčeram, naj pazijo, da ta ali ona podoba ne bo nikoli odšla od hiše, kajti ona da je bridko lep spomin na božjo pot in hkrati najboljši varuh doma. Ob reprodukcijah čeških in slovaških ljudskih lesorezov bi lahko mnogo in poučno razpravljali o oblikovno-umetniških vrednotah ljudske podobe. To in marsikatero drugo plat smo zavoljo tega zamolčali, da smo z versko-narodo-slovnega vidika tem bolj osvetlili in poudarili resničnost. Opozoriti pa moramo na pomembno češkoslovaško ljudsko umetniško publikacijo Ferdiša Duše (Ferdiš Duša: Lidovy drevoryt XVIII. a XIX. stoleti, 1938), ki jo je bogato opremljeno z reprodukcijami lesorezov izdal dr. An-tonin N o v o t n y iz Brna in sicer kot privatni tisk v 250 izvodih. Kot uvod v knjigo je F. Duša prispeval tehtno pisano razpravo o češkem, slovaškem ter deloma o poljskem ljudskem lesorezu. Ta razprava prinaša poleg dognanj, ki se tičejo izključno češkega in slovaškega lesoreza, tudi dokaj resnic, ki veljajo v marsičem za nas. Pri tem mislimo na tista poglavja v njegovi razpravi, ki prodirajo v umetniško delavnico ljudskega lesorezca. — V tekstni del knjige spadajo podrobni podatki o posameznih, od avtorja najdenih lesorezih, ki jih je skupno z nekaterimi poljskimi reproduciranih 36 na ročnem papirju. Lesorez upodablja največkrat Mater božjo, Jezusa Kristusa, sv. Janeza Nepomuka, sv. Jurija, med drugimi pa v mitološko erotičnem pogledu zanimivo deklico na petelinu, dalje ovčke, rože v vazi, huzarja na konju, uro itd. Na teh številnih lesorezih 18. in 19. stol. zelo dobro opažamo, kako se prvotna sila vizuelne neposrednosti in stopnjevano občutje za človeško bolečino (prim. lesorez iz 15. stol.) že spreminjata v dekorativno zavest in tiho linijo ritma (prim. uvod F. D.). — Knjiga dela vso čast avtorju in izdajatelju in je brez dvoma vredna, da jo pozna vsak, kdor se bavi z ljudsko umetnostjo. Knjiga je izšla v bibliofilski numerirani izdaji kot privatni tisk, s katerim pozdravlja primarij dr. Antonin Novotny iz Brna dvajsetletnico obstoja svobodne domovine. B. Orel. IZ UMETNIŠKEGA SVETA Mestna občina ljubljanska je razpisala natečaj za načrte za novo meščansko šolo na Viču. Prvo nagrado je prejel inž. arh. Vinko G 1 a n z (8000 din), nadaljnje nagrade inž arh. Pavel Gosti (2500 din), inž. arh. Edvard Ravnikar (5000 din), inž. arh. Milan Sever (2500 din). Ni dvoma, da bodo slični razpisi natečajev, ki omogcčajo sodelovanje vsem arhitektom pri reševanju urbanističnih nalog našega mesta, znatno poživeli umetnostno sodelovanji in udejstvovanje lepega števila naših arhitektov. Celjska mestna občina z županom Al. Mihelčičem na čelu, je v tem letu zelo izdatno podprla naše umetnike. Za nakup del z razstave Celjskega kulturnega tedna je izdala preko 11.000 din. Po eno delo je odkupila od razstavljalcev: Didek, Napotnik, Tratnik, Sirk in Klemenčič. Nadalje sta bila letos izdelana tudi dva portreta celjskih županov in sicer dr. J. Hrašovca (Mirko Šubic) in dr. Al. Goričana (Fran Tratnik). Želeti je, da bi sledile mestni občini tudi druge javne ustanove. Umetniška trojica G. A Kos, Miha M a 1 e š in France Gorše bo imo-la v oktobru t. 1. v paviljonu »Cvijete Zuzorič« v Beogradu večjo razstavo. Ista razstava bo v novembru t. 1. v Ljubljani. Glinasta ženska podoba iz Vince v Srbiji Bronasta ženska podoba iz Kličevca V okviru Celjskega kulturnega tedna se je vršila v času od 1. do 12. maja tudi likovna razstava. Razstavljali so: Zoran Didek, Dore Klemenčič, Miroslav Modic, Albert Sirk, Cvetko Ščuka in Fran Tratil i k ter kiparja Ivan Napotnik in Edvard S a 1 e z i n. Skupno 55 del, katere je izbrala žirija (G. A. Kos, dr. Fr. Ši-janec in upravnik Ivan Zorman). Raz-stavljalci so dodali še nekaj del izven žirije in izven kataloga. Razstave so se udeležili v Celju in celjskem okrožju živeči in delujoči likovni umetniki s Celjanom Tratnikom kot gostom. Obisk razstave Je bil izredno lep — z dijaštvom preko 4300 obiskovalcev! V okviru XX. mednarodnega katoliškega espsrantskega kcngresa je bila v Jakopičevem paviljonu umetnostna razstava, ki jo je priredil ljubljanski umetniški salon Antena Kosa. Zastopani so bili Bulovčeva, Cuderman. Čargo, Gaspari, Jakac, Jakopič, France Kralj, F. Košir, Pavlovec, Slapernik, Smerdu, Smrekar, Sedej, Avgusta in Saša Š a n t e 1, Mirko Šubic, Tratnik, Bruno in Ivan AvaaIivvvn/' Bronasti pas iz 7. stol. pr. Kr. iz Kavkaza Vavpotič, Zajc in Zupan. Razstavljenih je bilo skupno 159 del. Pri natečaju za izdelavo skic za spomenik kralja Aleksandra I. v Nišu sta prejela prvo nagrado (16.000 din) zagrebški kipar Anton Avguštinčič in arhitekt Drago Galič. Biennale XXI v Benetkah. Na tej veliki mednarodni razstavi so bile razdeljene sledeče nagrade: Hermann H u -b a c h e r, kipar iz Zuricna (Mussolinijeva nagrada 25.000 lir), španski slikar Ignacio Zuloaga (Mussolinijeva 25.000 lir), nagradi mesta Benetk po 25.000 lir sta pre- jela kipar Venanzio Crocetti in slikar Felice Casorati, nagradi grofa Volpi-ja po 5000 lir za grafiko pa sta prejela Blair. Hughes Stanton (Anglija) in Mario D e 1 i t a 1 a (Italija). Za Moderno galerijo v Ljubljani, ki jo bodo gradili z mecenatskim darilom rcdbine Hribar in s podporo banske uprave, so bili pred kratkim objavljeni načrti s podrobnim popisom. Zgradba bo ustrezala vsem sodobnim načelom gradbene tehnike in bo v vsakem pogledu impozanten dom slovenske moderne likovne umetnosti. Prekmurska skrinja iz 18. stoletja — Etnografski muzej v Ljubljani Vzhodnoslovaški muzej v Kožicah je priredil od 16. julija do 31. avgusta 1938 veliko razstavo slovaške likovne umetnosti. Zastopanih je bilo nič manj kot 65 slikarjev, kiparjev in grafikov s skupno 134 deli. Med drugimi so bila razstavljena tudi pri nas znana dela pokojnega Mikulaša Galande. Mednarodni odbor zgodovinarjev likovne umetnosti je zasedal v Pragi v juliju tek. leta. Udeležil se ga je tudi slovenski univ. prof, dr. France Stele. Leonardo da Vincijeva zbrana dela bodo razstavljena na veliki razstavi v Milanu, ki bo otvorjena v septembru tek. leta. V Monakovem je bila v juliju tek. leta druga velika razstava nemške likovne umetnosti. Obsegala je 1158 del. Prevladovali so akti z močno erotično noto, delavnice, tovarne, slike kmetov, družinskega življenja, priljubljeni motivi so tudi podobe mož SA-oddelkov. Ker je kritika likovne umetnosti v III. rajhu uradno prepovedana, so se morali poročevalci omejiti samo na opise razstavljenega gradiva brez vsake graje. Vsa poročila zlasti podrobno opisujejo sliko predsednika državne zbornice za likovno umetnost prof. Adolfa Zieglerja »Boginja umetnosti«, ki predstavlja popolnoma go- lo damo, o kateri pravijo poročevalci, da je naslikana »na las« natančno. Keramična posoda iz kamene dobe na ljubljanskem barju Slovenski okraski na mašnih plaščih Narodni muzej v Ljubljani Praški barok. Praško umetniško udruženje Umelecka Beseda ja organiziralo v Valdštajnovi palači v Pragi pod gornjim naslovom eno največjih umetniških razstav zadnjih časov. Razstava sama, gledališke predstave in koncerti baročnih skladb so ljubitelja v polni meri seznanjali z duhom čeških umetnin 17. in 18. stoletja, pa tudi zgodovinarju umetnosti se je nudila edinstvena prilika, da se je poglobil v vlogo baroka v češki preteklosti. Razstava je tudi prepričevalno pokazala notranjo silo naroda, ki je kljub valu bede v tridesetletni vojni, preganjan in iztrgan iz rodnih mest, oživel in vzcvetel v umetninah, ki jim tudi v svetovni umetnosti zlepa ni primere. Posebej je razstava osvetlila vlogo v estetski formaciji češkega baroka, ki sta jo imela dva velika kiparja Ferdinand Maximilian B r o k o v in Matyaš Bernard Braun ter slikarja V. V. R e i n e r in B r a n d 1. Ob tej priliki je tudi izšel zanimiv literarno kritični esej, ki ga je napisal eden najboljših poznavalcev praškega baroka Arne Novak: Praha barokni (Založba Fr. Borovy, Kč 35). Publikacija je izšla sočasno v treh jezikih (češko, francosko, angleško) s številnimi reprodukcijami najpomembnejših umetnin praškega baroka. Esej sam je napisan pesniško sugestivno in bo gotovo za dolgo časa naj-lepši spomin na barcčno Prago. Avtor sam pravi ob zaključku eseja v cpombi, da je vselej skušal podati barcčno dušo Prage v vsej neposredni resničnosti. Spomin na preživete dobe, naj bi bil ta esej tudi v sedanjosti, ki se je nepričakovano v literaturi in umetnosti z zaupanjem in s simpatijami obrnila do baroka. »M a n e s«, društvo likovnih umetnikov v Pragi se že mnogo let trudi z izdajo primerne literature, ki bi laiku, obiskovalcu razstav in ljubitelju umetnosti sploh vzbudila smisel za umetnost in ga obenem približala pojmovanju moderne umetnosti. Prvi tak poizkus je zbirka monografij »Prameny«, o kateri smo v naši reviji že poročali, sedaj sledijo knjige o umetnosti z nazivcm »Abeceda umetnosti«, ki jo urejuje prof. dr. Jaro-mir Pečirka, docent Karlove univerze. Posamezni zvezki te knjižnice imajo edini cilj, poučiti nestrokovnjaka o nastanku, umetniških del in o ocenjevanju starih in sodobnih umetnin in obenem popularizirati umetnost vseh modernih smeri. Avtorji posameznih knjig so najuglednejši češkoslovaški zgodovinarji umetnosti in kritiki (dr. Matejček, dr. Pečirka, dr. Novotny, dr. Markalous, slikar Emil Filla in mnogi drugi. Letno bodo izšli 4 zvezki, vsak po 32 strani besedila s 16 podobami. Iz prvega cikla in sicer iz knjige dr. Bohumila Markalousa: Kaj je umetnost smo prinesli odlomek v prevodu tudi v današnji številki naše revije. Vsaka knjižica stane Kč 10 in se naroča pri društvu »Manes« v Pragi. V današnji številki objavljamo podobe sledečih tujih mojstrov: Henri de W a r o q u i e r je sodoben francoski slikar ki je razstavil letos z velikim uspehom na veliki razstavi Salona v Tuileri- Ročice slovenskih preslic — Narodni muzej v Ljubljani jah. Georges Kars je sodoben češki slikar, ki že več let zaporedoma z uspehom razstavlja v Parizu. Zadnja razstava je bila v galeriji Bernier v juniju t. 1. Francoska kritika ga je označila kct enega najbolj treznih in nežnih risarjev današnjih dni. Pcdcba Verlaina, ki jo je naslikal francoski slikar B a cehi je bi'a razstavljena na letošnji veliki spomladanski razstavi pariškega Salcna v Veliki palači. Naslikana je v okusu nekako okoli 1900. Jean Penicault iz Limogesa je bil znamenit slikar podob v emajlu. Podobica »Beg v Egipt« je nastala okoli 1540 po radiranki Dtirerja in jo je na avkciji odkupil Victoria and Albert Museum. Amedeo M o d i g 1 i a n i (1884—1920) ja bil italijanski slikar in smo o njem v naši reviji že poročali. Na drugem mestu prinašamo poročilo o monografiji. Slika, ki jo objavljamo, je bila razstavljena na kolektivni razstavi slikarjevih del v galeriji Le Niveau v Parizu. Auguste Renoir (1841—1919) je bil mojster francoskega impresionizma. Slika »Deklica z rožami« je bila razstavljena letos v Parizu na razstavi 48 mojstrovih del iz francoskih privatnih zbirk. Vincent Van Gogh (1853—1890), francoski slikar nizozemskega porekla, je bil eden največjih mojstrov druge polovice 19. stoletja. Njegovo življenje in umetniško pet je mojstrsko orisal Irving Stone v romanu »Sla po življenju«, ki je izšel pred kratkim tudi v slovenskem prevodu Petra Donata. M. Kisiing je poljski Žid, ki živi v Parizu in je bil velik pro-pagator kubizma in ekspresionizma. Zadnja dela pa kažejo gotovo umirjenost, toda izpričujejo kljub temu povsem svoj- stven slog. Slika, ki jo priobčujemo, je bila razstavljena v Parizu v galeriji Charpentier na razstavi Salona neodvisnih. Lučanski je mlajši poljski kipar, ki je razstavljal v Parizu v galeriji Pier-re. Odilon R e d o n je francoski slikar, katerega dela so bila razstavljena na letošnji veliki razstavi francoske umetnosti 19. stoletja iz švicarskih zbirk. Van Dongen je francoski slikar nizozemskega porekla. Podoba Američana je bila razstavljena v letošnjem Salonu. Pauline Peugniez je moderna francoska slikarica, ki živi stalno v Parizu. Kompozicija, ki jo objavljamo, je bila razstavljena v juliju t. 1. v galeriji Druet. Penčo Georgiev je predstavnik sodobne bolgarske grafične umetnosti, slikar sodobne stvarnosti in socialne tendence. Razstavljal je leta 1936. tudi v Ljubljani s skupino »Novi hudcžnici«. František Vik je eden najbolj zanimivih čeških ilustratorjev, čegar knjižne opreme dokazujejo samostojni način ustvarjanja ekspresionističnih oblik in izredno izvirnega mišljenja. Risbe, ki jih prinašamo, so iz zbirke Etiopskih legend, ki jo je izdal O. F. Babler in iz knjige Mauricea de Guerina »Bakhantinje«. Prilega v barvah predstavlja podobo Ludvika Kube, znanega češkega slikarja, o katerem smo v naši reviji že obširno poročali (glej str. 31 II. letnika Umetnosti). Podoba umetnostno obrtnih pi-edmetov iz raznih dob so iz Karlo v-škove knjige »Umetnostna obrt«, dočim so ljudski lesorezi iz knjige Ferdiša Duše »Ljudski lesorez«, o kateri obširneje poročamo na drugem mestu. František Vik — Knjižna ilustracija Michelangelo Buonarotti (1474 —1564) eden najslavnejših kiparjev in slikarjev vseh časov je bil tudi odličen pesnik. V liričnem ozračju cinquecenta sta imela misel in oblika svojstven izraz. Michelangelo ima tudi v poeziji to prednost, da ni nikomur podoben, toda domovina, vera in nežno prijateljstvo do Vittorie Colonna so ga navdihnili z verzi, polnimi idealov in sile, v katerih se tu in tam opazi globoko občudovanje za Danteja. Najsi v Michelangelovi pesmi marsikdaj lahkotnost izvedbe zaostaja za robustnostjo zamisli in je zaradi tega mnogokrat moral žrtvovati svoji neizmerni si- li lepoto elegance in harmonije, ga moramo vendarle prištevati med resnične pesnike cinquecenta, ki daleko presega razne posnemovalce Petrarke in mnoge »od- lične« pesnike te dobe, ki jih tako pogosto najdemo v antologijah. Jože Karlovšek •— Umetnostna obrt. Izdalo in založilo Obrtniško društvo v Ljubljani, 1938. Dve izdaji na ilustracijskem in krednem papirju za umetnostni tisk. Kot nekako dopolnilo Karlovškove knjige »Slovenski ornament« je pred kratkim izšla publikacija pod gornjim naslovom, v kateri je pisec na preko 130 straneh doprinesel tehten in važen prispevek za spoznavanje naše umetnostne obrti. V prvi vrsti je obdelano zgodovinsko gradivo od prastarih kulturnih dob dalje, z opisom posameznih tehničnih slogov in važnejših najdišč in zbirk, za tem pa za nas posebno zanimivi staroslovanski umetnostni izdelki z opisom slovanskega sloga in pa slovenska domača obrt. Končno je pisec obdelal še sodobni moderni slog v pohištvu, stavbarstvu, keramiki in ostalih izdelkih. Knjiga je pisana poljudno in v lahko razumljivem slogu z velikim poznavanjem obdelanega gradiva in bo marsikateremu obrtniku nudila novih idej pri oblikovanju umetnostno obrtnih izdelkov. Piščeva zasluga je tudi v tem, da je pokazal, da imamo Slovenci svojo lastno samostojno umetnostno obrt, pokazal pa tudi pota, ki vodijo do tega, da bodo naši izdelki izdelani zares v pravem slovenskem slogu. Knjiga je bogato ilustrirana, ker prinaša preko 100 podob, ki izvrstno spremljajo pripadajoče besedilo. Natisnila jo js zelo dobro Narodna tiskarna v Ljubljani. Giovanni Scheiwiller: Amedeo Modi- gliani, Milano, Založba Ulrico Hoepli, Via Berched, 16°, cena 10 lir. O tem zanimivem italijanskem slikarju smo v naši reviji že poročali. V pričujoči izdaji je zaslužni italijanski propagator moderne umetnosti Scheiwiller s toplo pisanim uvodom označil umetniško vrednost Modi-glianijevega dela, kar je bilo za pisca tem lažje, ker ga je z umetnikom vezalo iskreno in globoko prijateljstvo. Scheiwiller zaključuje svoj uvod z besedami Vlamincka, ki je napisal o Modi-glianiju sledeče lepe besede: »Modi- gliani je bil aristokrat. Vse njegovo delo je temu najbolj prepričevalen dokaz. Vsa njegova platna imajo znake velike plemenitosti. Umazanost, banalnost in pro-staštvo so na njih izključeni. Modigliani-ja sem dobro poznal. Videl sem ga, ko je bil lačen, pijan ali ko je imel nekoliko denarja, nikdar pa ga nisem videl brez ve- ličine in plemenitosti. Modigliani je bil velik umetnik.« Založba Hoepli je, kot je to pri njenih izdajah običajno, skrbela za brezhiben tisk 32 izbranih podob in 1 priloge v barvah. Zbirka ima poleg tega obširno bibliografsko gradivo, tako da jo s pridom lahko uporablja tudi znanstvenik. Josef Kadlec: Pisne vetrnych noci (Pesmi viharnih noči). Izdal in založil literarno umetniški krožek »Aktivistov« v Pragi 1938, ilustracije B. Tuma. Zbirka vsebuje 24 pesmi znanega sodobnega češkega pesnika, ki jih odlikuje vedra pesniška dikcija, dovršena oblika in muzikalno občutje za pesniški jezik. Knjiga je tudi tiskarsko zelo lepo opremljena in tiskana kot bibliofilski tisk na holandskem papirju. Jaroslav Janoušek: Parno v polich (Vročina na poljih). Knjižnica literarno umetniškega krožka »Aktivistov«, izdalo društvo Cesta v Pragi, Kč 24. Roman znanega češkega pisatelja iz ozračja veleposestev, polj, gozdov, lovskih tatov in uradniške korupcije, ki se odigrava na veleposestvu v Šumavi. Pisec je v romanu opisal boje dveh generacij in se z velikim optimizmom zavzel za mlado, zdravo generacijo nosilko bodočnosti. Knjigo odlikuje izredno krasen, živ in svojstven jezik in je prejela za leto 1937 častno nagrado češke akademije. Slovensko. Izdala Matica Slovenska, Turč>ansky Sv. Martin, 1938. Vel. 4". Pod gornjim naslovom je izdala Slovaška matica na 226 straneh krasno slikanico z 216 fotogr. posnetki slovaških fpomsnikov, pokrajine, ljudi, noš in običajev, skratka gradivo, ki nazorno in prepričevalno prikazuje Slovaško v vsej njeni čudoviti romantiki. Publikacija je verna slika lepo in svojstvene čistosti neizmernega bogastva zakladov slovaškega naroda, obenem pa vzcren primer, kako je treba lastni narod prikazati tujcem. Uvod in komentar je v štirih jezikih (slovaško, nemško, francosko, angleško) in ga je napisal Jožef O r s z a g h, prezirlent slovaške krajine, fotografsko gradivo je oskrbel Karol P 1 i c k a, grafično ureditev knjige pa Jožef C i n c i k. Vzoren ba-krotisk podob je napravila Slovenska G r a f i a v Bratislavi. Prof. Emile Schaub-Koch, častni član akademije lepih umetnosti v Ženevi, dopisni član kraljeve akademije v Modeni, Ate-neo Veneta itd., ki js napisal znano študijo o slovenskem slikarju Mihi Male-š u (Izdala in založila z obširnim ilustrativnim gradivom Bibliofilska zalcžba v Ljubljani), je v zadnjem času napisal sledeče večje razprave: Antonio Ugo, sicilianski kipar, Problemi mediterranei, mesečnik, Palermo, Alcune considerazioni sul nudo e sul movimento nell’ arte plastico del quattro-cento fiorcntino, Modena, Reale Accade-mia di Scienze, Lettere ed Arti, Psicologia e perennita della pittura ve-neziana, Ateneo Veneto, Quclques apercus des Beethoven sculp-tes peints et dessines par Antoine Bour-delle, Toulouse »L’ Archer«, Armand Godoy et Archer Milton Hun-lington, Bari, Rassegna di studi francesi, Armand Godoy, Pariš, Albert Messein Editeur, mala 8°, 152 strani. Iz bibliografskega seznama, ki je priložen eni zadnjih razprav prof. Emila Schaub-Kocha, razvidimo, da je ta znanstvenik doslej napisal preko 100 obširnih samostojnih študij in razprav iz vseh področij likovne umetnosti, literarne in umetnostne kritike, ki so bile tiskane in izdane v Parizu, Nici, Lausanni, Bruxel-lesu, New Yorku, Stockholmu, Marseillu, Ženevi, nekatera dela pa v Italiji. Beaux-Arts, Le Journal des Arts, 75. letnik, Pariš Vlile, 140, Fbg Saint-Honore, letna naročnina za našo državo 80 frs. Pod gornjim naslovcm izhaja v Parizu že 75. leto tednik v velikem formatu časnikov na 8 do 10 straneh, ki prinaša sproti porcčila iz področja likovne umetnosti, arhitekture, leposlovja, glasbe, gledališča itd. iz vseh krajev sveta. Gctovo ni pomembnejšega dogodka v umetniškem svetu, ki ga ta list ne bi zabeležil. List je za vsakogar zelo zanimiv in kar je glavno, opremljen z bogatim ilustrativnim gradivom. Kljub nizki ceni in časni-ški obliki je prvovrstno tiskan. Vodstvo lista je v rokah znanega zbiratelja umetnin Gecrgesa Wildensteina in umetnostnega kritika in glavnega urednika Raymcnda C o g n i a t a. H. G. Edgar Degas — Vaje jockeyev — Olje NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI, KNAFLJEVA 5 IZVRŠUJE RAZLIČNE MODERNE TISKOVINE OKUSNO, SOLIDNO IN POCENI TELEFON ST. 31-22-31-26 POSTNI ČEKOVNI RAČUN V LJUBLJANI STEV. 10.534 JOŽE ŽABJEK KNJIGOVEZNICA - - LJUBLJANA, DALMATINOVA 10 TELEFON 24-87 Najmoderneje urejena delavnica za vsa knjigoveška dela. Hitra in točna postrežba pri nizkih cenah. Izdelovanje posebnih akci-denčnih vezav po individualnih osnutkih. Trgovske knjige po naročilu, lastni črtalni stroj za vse vrste rastrlranih tiskovin. Izvirne platnice za »UMETNOST« (Din 15, z vezavo Din 20.— za vsak letnik). »Umetnost« — izide dvanajst Številk na leto. Celoletna naročnina znaša 80 din, na umetniškem papirju 110 din (za inozemstvo 20 din več). Posamezna dvojna številka 20 din, na umetniškem papirju 25 din. Poštno hranilnični račun št. 17-794: Umetnost, mesečnik za umetniško kulturo — uprava, Ljubljana. Naročila, dopise in reklamacije je nasloviti na naslov uredništva in uprave v Ljubljani, Pod Turnom št. 5. Izdaja Bibliofilska založba v Ljubljani. Urejuje uredniški odbor (dr. Rajko Ložar, France Gorše, Martin Benčina), odgovarja Miha Maleš. Vsi v Ljubljani. Nenaročeno gradivo se ne vrača. — Tisk Narodne tiskarne (predstavnik Fran Jeran) v Ljubljani. Največji slovenski denarni zavod Mestna hranilnica ljubljanska Lastne rezerve nad Din 26,000.000' — Stanje vlog per 31. avgusta 1938 Din 400,317.500'— Vse vloge so izplačljive brez omejitev. Dovoljuje posojila proti vknjižbi. Za vse obveze hranilnice jamči Mestna občina ljubljanska A. Kos salon za umetnine Ljubljana Mestni frg 25 Edino podjetje za nakup in prodajo umetnin domačih likovnih umetnikov vseh smeri in generacij. Stalna umetniška razstava. Specialna delavnica za izdelovanje slikam odgovarjajočih, strokovno dovršenih okvirov v poljubnih slogih in po najnižjih cenah. Odlična rezbarska dela po naročilu. Nalagajte svoja razpoložljiva sredstva] v umetnine, katerih cena se stalno večal IVAN ROZINA (PREJE .ORIENT") TRGOVINA BARV IN LAKOV LJUBLJANA PRODAJALNA Tyrševa (Dunajska) cesta itev. 14 poleg trgovine Schneider & Verovšek TELEFON ŠTEV. 39-25 Velika Izbira kemičnih In oljnatih barv, šolskih, študijskih In umetniških barv. Flrneil, laki, steklarski In mizarski klej, šelak, špirit denot., lužila „Artl“, tuil, pasteli In sploh vse slikarske In pleskarske potrebščine. Velika zaloga vseh vrst vedno svešega mavca. Naj* niije cene In najboljša postreiba. Franc Mostar Izdelovanje odlitkov umetnin (kipov, plaket), okovja za stavbe, okraskov itd. Ljubljana Prvovrstna izdelava po konkurenčnih solidnih Galjevica štev. 57 cenah. * Vliva za vse slovenske kiparje.