Leto IX. Številka 2 SLOVENSKI PRAVNIK, Izdaja društvo „Pravnik" v Ljubljani, Odgovorna urednika: VL. fjp4$7 Dr. Makso Pire in dr. Viktor Supa^.^i>^ V LJUBLJANI. Natisnila „Narodna Tiskarna", 1893 VSKBINA. — 1. O troških za ustanovitev in vzdrževanje javnih ljudskih šol na Kranjskem................33 2. Dr. Stepančič: K vporabi §-a 263. k. pr. r....... 36 3. Dr. Fr. Oblak: O razumljivosti, ki je zahtevamo od sloven- skih pravnikov (Konec.)............38 4. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo: a) Ako stranka podpiše pred pričami besedilo prisege, izrekajoč, da hoče to prisego storiti, smatrati je to za slučaj smrti strankine za jednakoveljavno s ponu- ditvijo prisege v „species facti".......41 Kazensko pravo : a) 0 pojmu škode po §-u 1. zakona z dne 25. majnika 1883, št. 78 drž. zak...........43 b) Orožniki in finančne straže paznik v službi. (K § u 68. in 81. kaz. zak.)..........45 5. Iz upravne prakse. O odmeri oprostnine pri neposrednih cesarskih fevdih . 46 6. VI. redna glavna skupščina društva „Pravnika" .... 50 7. Razne vesti................62 8. Pregled pravosodstva.............63 SLOVENSKI PRAVNIK št. 2. O troških za ustanovitev in vzdrževanje javnih ljudskih šol na Kranjskem. Bremena, katera so se državljanom naložila s preosnovit-vijo ljudskega šolstva, so jako občutljiva in v zastopih nekaterih kronovin čujejo se mnogokrat pritožbe, da potrebščine za ljudske šole še vedno rasto. Zanimljivo bi bilo torej, ako si nekoliko ogledamo zakonske določbe, katere govore, kdo ima na Kranjskem trpeti troške za ustanovitev in vzdrževanje javnih ljudskih šol. Opozoriti pa hočemo tudi na spremembe, katere so nastale tekom časa glede faktorjev, koji imajo zalagati troške za ljudske šole. Troški, kateri naravnost po ljudskej šoli narasto, razdele se lahko v tri skupine, namreč v troške za napravo šolskega poslopja in za tako imenovane stvarne šolske potrebe, (h katerim spadajo troški za kurjavo, razsvetljavo in snaženje šolskih prostorov), v troške za plače učiteljskega osobja in v troške za preskrbljenje onih članov učiteljstva, kateri so postali nesposobni za daljno službovanje, in za preskrbljenje udov in sirot umrlih učiteljev. O troških za napravo šolskega poslopja in za stvarne šolske potrebe določuje § 62. državnega zakona z dne 14. maja 1869., št. 62. drž. z., da mora v prvej vrsti skrbeti za potrebne ljudske šole občina dotičnega kraja, vender pa ostanejo v veljavi pravno obstoječe dolžnosti in dajatve tretjih osob in korporacij. Deželnemu zakonodajstvu prepustilo se je pa, da določuje, koliko imajo tem troškom pripomoči tudi okraji. Tudi prepušča § 64. državnega zakona veljavnega za ljudsko šolstvo deželnemu zakonodajstvu, da se ustanove nalašč deželne ali okrajne zaloge, s katerimi se imajo zalagati troški za javne ljuske šole, kolikor posamezne izmed njih nimajo ali ne bi dobile posebnih dohodkov. 3 34 O troških za ustanovitev in vzdrževanje javnih ljudskih itd. Deželni zakon kranjski z dne 29. aprila 1873, št. 21. drž. zak, s katerim se določuje, kako naj se uravna napravljanje, vzdrževanje in obiskovanje javnih ljudskih šol na Kranjskem, ustanavlja pa v tem oziru načelo, da je dolžnost šolske občine napravljati in vzdrževati potrebne ljudske šole. Šolska občina zalagati mora torej vse stvarne potrebe ljudskih šol, kakor tudi plače učiteljskega osobja. Da se poravnajo ti troški, stekali so se v blagajnico šolske občine vsakoršna darila in volila za šolske namene, in dajatve, opirajoče se na kako ustanovo ali na kateri koli zasebno pravni naslov, šolnina, katera se je plačevala po velikosti in važnosti šole in drugi posebni prihodki za šolske namene. Ako šolski dohodki niso zadostovali, da bi se ž njimi poplačali troški šolske občine, razpisati se je morala za poravnavo primankleja doklada, katera se je pobirala v mestih z la,stno srenjsko postavo ravno tako, kakor druge občinske doklade, zunaj takih mest pa ob jednem s priklado za deželne potrebe pri neposrednih davkih. Ako bi bila omenjena doklada presegala 10 odstotkov rednih neposrednih davkov, založiti se je moralo to, kar se je več potrebovalo, iz normalno šolskega zaklada, in ako bi ti dohodki ne zadostovali, iz deželnih pripomočkov. Deželno zakonodajstvo imelo je torej pričetkoma načelo, da je naloga šolske občine, najnižjega organizma, kateri obstoji z ozirom na ljudsko šolstvo, zalagati ne samo troške za stvarne šolske potrebe, temveč tudi troške učiteljskih plač, in da ima le takrat, ako ne zadoščajo dohodki šolske občine, pripomoči nor-malno-šolski zaklad, oziroma dežela. Ker so se pa navajali pomisleki proti temu, da bi se zalagale aktivitetne plače za učiteljstvo po šolskej občini, in ker je bilo težavno, da so se morali vsako leto polagati proračuni za vsako šolsko občino deželnemu odboru v ta namen, da so se poizvedeli primankleji, ki so se morali pokriti iz normalno-šolskega zaklada oziroma iz deželnega zaklada, upirati se je začelo kmalu proti temu, da bi se zalagali dotacijski troški po šolskej občini. V sesiji deželnega zbora kranjskega, trajajočej med 8 aprilom in 14. majem 1875. 1. zahtevalo se je celo, da se imajo zalagati ne samo plače učiteljskega osobja na javnih ljudskih šolah, O troških za ustanovitev in vzdrževanje javnih ljudskih itd. 35 temveč tudi troški za stvarne potrebe vseh šol iz deželnega šolskega zaklada (normalno-šolskega zaklada). Tej zahtevi se sicer ni ustreglo, vender se je določilo z zakonom z dne 26. oktobra 1875., št 27 dež. zakonika kranjskega, da prevzame normalno-šolski zaklad izplačevanje aktivitetnih plač za učiteljstvo na vseh ljudskih šolah, zunaj mestnega okraja Ljubljanskega, vse in povsod. Izjema za mestni šolski okraj ljubljanski razveljavila se je z deželnim zakonom za Kranjsko z dne 28. decembra 1884, št. 1 dež. zak. za 1. 1885. ter se sedaj plače učiteljskega osobja na vseh javnih ljudskih šolah na Kranjskem plačujejo iz normalno-šolskega zaklada. Ako ne zadoščajo dohodki omenjenega zaklada, določiti je potom deželnega zakonodajstva posebna deželna naklada za normalno-šolski zaklad, znašajoča 10 odstotkov vseh neposrednih davkov (in sicer rednih davkov z vsemi državnimi dokladami). Primanklej, kateri bi se vender še pokazal pri normalno - šolskem zakladu, pokriti ima se iz deželnega zaklada. S temi zakoni opustilo je deželno zakonodajstvo prvotni princip ter uveljavilo načelo, da se imajo pokriti dotacijski troški javnih ljudskih šol iz posebnega za vso deželo obstoječega zaklada, da je torej ta skrb nekako skupna zadeva vse dežele. Kar se tiče meščanskih šol, določil je uže § 33. deželnega zakona kranjskega z dne 29. aprila 1873, št. 21 dež. zak da je njih napravljanje in vzdrževanje skupna dolžnost vsacega šolskega okraja, ter dalje določil, da ima šolski okraj skrbeti za vse stvarne potrebe meščanskih šol, kakor tudi za plače dotičnega učiteljskega osobja. Ta postavna določba velja še vedno. Kar se pa tiče troškov za napravo šolskih poslopij, za njihovo notranjo opravo in za stvarne potrebe, velja še vedno preje omenjeni princip, kateri se je določil z zakonom z dne 29. aprila 1873, št. 21 dež. zakonika kranjskega, da se imajo namreč ti troški pokriti po šolskej občini. Ta princip poudarjal se je izrecno v §-u 3. zakona z dne 28. decembra 1884, št. 1 dež. zakonika kranjskega za 1. 1885. —.— (Konec prihodnjič.) 3* 36 K vporabi §-a 263. k. pr. r. K vporabi §-a 263. k. pr. r. A vloži po dru. C-ji ovadbo proti B-ju radi razžaljenja časti se sledečo vsebino: „Dne 8. januvarija 1893. 1. šla sem se svojim možem D-jem v gostilno B-jevo, da bi posredovala pri pogajanji o nekej pravdi. Komaj stopim v gostilno, jame B razgrajati, psovati mojega moža, mene pa dolžiti nepoštenega dejanja----, ter zakriči, — ko ga posvarim, naj pazi, kaj govori, — „goljufi ste". — Pri glavnej obravnavi dne 17. januvarija 1893. 1. bili so navzoči stranki in obtožiteljičin zastopnik. Kot priča zaslišana ob-tožiteljica A potrdi ovadbo ter pristavi, da je B navedenega dne razžalil tudi dra. C-ja s tem, da je, ko mu je rekla, da si je vzela zastopnika dra. C-ja, odgovoril: „No pravega---ste dobili." Zadnji pristavek se ni vsprejel v zapisnik. Navzoči razžaljenec dr. C. ni zahteval, naj se raztegne razprava tudi na to dejanje, niti si pridržal samostalnega preganjanja. Tudi mož obtožiteljičin, ki je bil kot priča navzoč, ni zahteval, da bi se obsodil obtoženec, ki je z besedami . goljufi ste" razžalil tudi njega. Druge pravice itak ni imel, ker je uže poprej vedel za razžalitev. Sodišče obsodilo je B-ja na globo 10 gld. Še isti dan vložil je dr. C proti B-ju dve novi ovadbi; prvo nomine D-ja (radi besed »goljufi ste") in drugo suo nomine (radi besed: „no pravega — — — — ste dobili"). Postopanje o prvej obtožbi ustavilo se je vsled odstopa obto-žiteljevega v smislu §-a 46. k. pr. r. — 0 drugej se je pa vršila nova razprava in obtoženec obsodil vnovič na globo 5 gld. in sicer z uporabo §-a 265. k. pr. r.(!) B seje torej trikrat obtožilter dvakrat obsodil. Po mojem mnenji je to protivno besedilu in duhu zakona. V smislu §-ov 3. in 112. k. pr. r. morajo vse oblasti, katerim je izročeno izvrševanje kazenskega postopka, podučevati udeležence o pomenu in uporabi zakonskih določil. — Samostalnemu kazenskemu sodniku čuvati pa je tudi, da se vedejo pri obravnavi vsi navzoči dostojno; — da ne grdi ali psuje nikdo nikogar ter tudi ne navaja ničesar, kar očitno ne spada k stvari. Sodnik sme v to svrho kaznovati prestopnika uradoma, ali pa K vporabi S-a 263. k. pr. r. 37 na predlog prizadete osobe. Razsodek se mora takoj izvršiti, kajti proti njemu ni pravnega leka (§ 235. k. pr. r) Izvrši pa kedo — izvzemši obtoženca — v sodnici tekom glavne obravnave kaznjivo dejanje —sme se takoj vršiti na predlog upravičenega obtožitelja razprava o tem dejanji, za-slišati se mora obtoženec in priče ter izreči sodba. Pravni leki proti takej sodbi nimajo odložne moči. V svrho tega postopanja dovoljeno je ali pretrgati glavno obravnavo, ali pa nadaljevati sejo po končanej glavnej obravnavi. (§ 278. k. pr. r.) Če je pa obtoženec storil med glavno obravnavo ali pa istodobno, bodisi celo pred dejanjem, o katerem se obravnava, še drugo kaznjivo dejanje, o katerem izve navzoči upravičeni obtožitelj še le tekom glavne obravnave n. pr. iz izpovedeb prič, sme sodnik raztegniti obravnavo in sodbo tudi na to (novo) dejanje, a to le na predlog upravičenega obtožitelja. Privolitev obtoženčeva je pa le potrebna, če ga bi zadela v tem slučaji ostrejša kazen. Ako torej v tem slučaji ne privoli obtoženec, da se raztegne obravnava in sodba, ali če se to ne more vršiti iz drugih razlogov, s i mora obtožitelj pridržati pra-vicosamostalnegapreganjanjačehočedasesploh obtoženec preganja zaradi tega dejanja. Drugače poneha njegova pravica do preganjanja. Če je pa za doščal tem določbam, mora podati svoje predloge v prekluzivnem tridnevnem roku. (§-a 263. in 46. k. pr. r.) Razun iz teh paragrafov razvidi se potreba tega pridržka tudi iz §-ov 57., 320. in 321. k. pr. r. Isto more se tudi posneti iz določeb §-a 56. k. pr. r., ki določuje obtožencu v prid, da se mora v istem času vršiti kazensko postopanje ter izreči jedna sodba o vseh kaznjivih dejanjih, kojih se dolži obtoženec. Podpirajo pa ta izrek tudi §-i 34., 35. in 267 k. z. in s temi v tesnej zvezi se nahajajoči § 265. k. pr. r., ki izraža uže po svojem besedilu, da se mora pri izvrševanji kaz. pravdnega reda v poštev jemati tudi načela materijelnega kazenskega prava. Proti tem jasnim predpisom zakona samega ravnalo se je torej v navedenem slučaji — da se ni poslužil upravičeni (zasebni) obtožitelj pri obravnavi mu pristoječe pravice, da si ni pridržal samostalnega preganjanja — pač pa pozneje vložil po- 38 O razumljivosti, ki je zahtevamo od slovenskih pravnikov. sebno ovadbo, o katerej seje potem obravnavalo. Proti zakonu se je obsodil obtoženec B vnovič. B se sicer ni pritožil proti tej novej sodbi, pač pa bi bilo uprav tu vzrok vložiti ničnostno pritožbo v obrano zakona. Dr. Stepančič. O razumljivosti, ki je zahtevamo od slovenskih pravnikov. (Konec.) 246. Pri tem obrazcu sem si pri prvem čitanji zapisal opazko: »niti slovensko mišljeno, niti slovensko povedanoc. Ta opazka velja (morebiti še bolj glede na kak drug obrazec) tudi za vsak slučaj, kedar hočemo slovenski pravniki slovensko pisati. Ne želim >ad oculos« kazati, kako prav da sem imel, ko sem to opazko napisal, ker zdelo bi se morebiti nekako prerezko; ali vender je le prav, če slovenskim pravnikom odsvetujem, da bi, kedar slovensko pišejo, nemško mislili in se slovenskimi besedami v nemškem slogu pisali. V tem obrazcu mej drugim g. A. Leveč piše: Z odlokom z dn6 ... št. . . se je v navedeni pravdi narok, da se dogovorita stranki o veščakih, ki naj bi se imenovala za izvršitev s tukajšnjo medsodbo z dne" . . . št. . . dopuščenega dokaza z veščaki, katerega je nastopil tožitelj, določil na danes. Premene le slog, bi jaz bolj razumljivo pisal: Z odlokom z duč ... št. . . se je v navedeni pravdi za danes določil narok, da se dogovorita stranki o veščakik (bolje o izvedencih), ki naj bi se imenovala za izvršitev dokaza z veščaki, ki je bil dopuščen s tukajšnjo medsodbo z dne'. . . št. . . in katerega je nastopil tožitelj. 249. Izraz »ogledni zapisnike mi ne ugaja iz uzrokov navedenih k obrazcu 158. Priporočal bi, naj se reče: zapisnik ob ogledu. Tudi izraz »izvid« ni pravi izraz, ker »izvid« (Aussehen) je neslovenskega duha in tudi »razvid« se mi tu ne zdi pravi zaslov. Zaslov: ogled bi se dal za Slovence rabiti, pa še ta bi ne izrekel, kolikor Italijan (gotovo, da po latinskem) izreče z: v i s o e r e-p e r t o. Bati se moramo Slovenci med svoje izraze jemati nam barbarske zaslove in rekla, ki niso »in re« ne tič ne miš, in za vse prihodnje čase kažejo, kakega duha otroci so bili Slovenci koncem 19. včka, kakor še zdaj kaže Nemcem njih Juristen-Deutsch, da njih O razumljivosti, ki je zahtevamo od slovenskih pravnikov. 39 pravniki, če niso »schlechte Christen« so izvestno »schlechte Lin-guisten«. Za »Gutachtent bi rekel: sodba izvedencev ne pa: »mnenje«, ker sodba, do kamor sega, napravlja odgovornega tega, kdor jo izreče, in omogoči, da sodnik, prav tako, kakor se godi glede izpovčdeb prič, na podlagi sodbe izvedencev z mirno vestjo razsodi; če bi pa izvedenec le »mčnil«, bi sodnik sam, ki ni izvedenec, moral soditi kot izvedenec in razsoditi kot sodnik, kar bi bil opravičen uzrok pobijati dotično razsodbo celo zaradi ničnosti. 250. Tukaj se mi zdi primerno priporočati, da bi se za arhiv reklo: p i šmarni ca, kar bi se popolnoma slagalo s tem, kar sem že k obrazu 188. omenil. 253. Jaz bi nemški izraz »Ha up te i d«, izraz, ki je tudi od Nemcev le svojevoljno za porabo izbran in v sebi nima primarne zaznamovalne moči, v slovensko ne preslovil z besedama: »glavna prisega«, ampak bi posnemal latinski izraz juramentum litis decisivum ali pa še raje italijanski krajši izraz giuramento decisorio, in bi rekel (po dr. Lavriču): razsodna prisega Executive Einantwortung = »eksekutivna prisodba« (obrazec, o katerem govorim,) ali pa »eksekutivno prisojilo«, »prisojilni dekret« (dr. Lavrič) ? Jaz mislim, da v pravnem jeziku morata biti sodba in razsodba za Urtheil eksklusivna zaslova, ker najširjega pomena, s katerim se označuje resultat sodnikovega delovanja, in tudi mislim, da tukaj je treba ločiti sodnijsko pismo od blaga, ki se prisodi, in prvo bi jaz imenoval: (prisodi ln i odlok (dekret), (vender pa ne »prisojilni odlok« ker žival se prisoji (prisvoji), kadar se komu privadi,) nikoli pa bi tega pisma in djanja ne imenoval »prisodba«, — drugo (blago, ki se prisodi) pa bi imenoval prisodilo. Tako bi jaz ta zaslova ločil, ker odlok in dekret se navadno imenuje pismo, v katerem se nahaja to, kar sodnik odločuje, — živilo (Nahrungsmittel), odpravilo (Ab-fertigungssumme), priženilo (durch die Heirath zugekommener Betrag) i. t. d. pa velikokrat (če tudi ne vselej!) pomenja kako množino, kak znesek ali pa kako m a t e ri j a 1 n o, tudi moralno dobro (materielles, auch moralisches Gut) nikoli pa ne pomenja djanja (katerega bi v našem slučaji s prisodit ev za-slovil) ali pa pisma. 40 O razumljivosti, ki je zahtevamo od slovenskih pravnikov. Dalje bi jaz mesto percentuvalne pristojbine rekel: odstotna pristojbina, bi ne »storil glavne prisege«, pa bi priseg e 1 razsodno, z a n i k a 1 n o, t r d i 1 n o, bi rekel: p r i s e ž e m trdilno prisego in bi koncem razsodbe, ki se nahaja v tem obrazcu, bolj slovensko rekel: Tožen k i se tedaj nalaga, da v 3 dnevih potem, ko zadobi ta razsodba pravno moč, gotovo nastopi prisego, ali pajo zavrne tožitelju, in če tega ne stori, bi se smatralo, da jo je molče zavrnila; — tožitelj pa mora v daljnih 3 dnevih nastopiti prisego, ki se mu je zavrnila in jo dne, ki se za prisego d_oloči, tudi priseči, ker drugače bi veljalo kot resnično prav nasprotno tega, kar bi imel priseči, in bi se toraj tožba odvrnila. Razlogi (nagibi po dr. Lavriču) k razsodbi (str. 127) so v popolnoma nemškem slogu pisani in še izveden pravnik, če tudi nemško i n slovensko dobro zna, bo težko razumel take razloge, če pa slovensko dobro zna in nemškega ne zna, ne bo razumel tu rabljenega jezika. Predlagam pri tej priliki le : naj se prestavlja bona fides z: dobra vest, mala fides z: slaba vest, naj se nemški Bes t i mm un g, An o r dnu n g i. t. d. ne prešla vljajo v slovensko z: »določilom« ampak z: določba, in naj se mesto »zvršitelj« raji reče: izvršitelj. 259. »izrekati sodbo« ni nikakor primarno reklo v civilnih pravdah za: razsojevati; izrekati sodbo bi bilo reklo, ki bi prav preslavljalo nemško reklo: das Urtheil sprechen po dovršenem kazenskem ravnanji. 260. »Prisčžni zapisnik« mi ne ugaja iz razlogov, katere sem povedal že pri obrazcih 158, 249. Priporočal bi pa, naj se reče: zapisnik s priseženo prisego (ker ta zapisnik hrani r6s pri-seženo prisego samo, kar priča lastnoročni podpis onega, ki je prisegel), ali pa eliptično reklo: zapisnik (ki dokazuje resnico), da se je prisega prisegla, in (ne tako natančno): zapisnik o priseženi prisegi. Konečno jaz omenjam, da največja zavora razvoju našega pravnega jezika je primanklej pri nas obče priznanih Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. stalnih pravnih zaslovov, kar napravlja zlo, da se v nas večidel more jezikoslovno pravilno in tudi gladko govoriti in pisati, govorjeno in pisano pa se prav po redkem lahkobno tudi razume kar je prav nevšečno, okorno in kvarno in skoraj tako nadležno,, da bi človek skoraj raje pogrešal malo pravilnosti v prospeh stalnosti, da ne bi mogel vsak pravnik zase reči: Drugi rabijo druge izraze, jaz pa se izražam po svoje«. Skoraj bi pri teh mislih zagromel: Ouosego! — a tudi sam se moram včasih tolažiti in zagovarjati z besedama: errando discimus! „ Dr. Fr. Oblak. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. a) Ako stranka podpiše pred pričami besedilo prisege, izrekajoč, da hoče to prisego storiti, smatrati je to za slučaj smrti strankine za jednakoveljavno s ponuditvijo prisege v „species facti" (Kasacijsfca odločba ) Z razsodbo z dne 28. decembra 1891, št. 10.391 razsodilo je C. kr. deželno sodišče v Lj. v pravnej zadevi A. D.-a po dru. A. M-u proti I. K-u po dru. I. T.-u zaradi prostosti lastnine od služnosti vodovoda s pr., da se tožbenej zahtevi ugodi le za slučaj, ako tožitelj dožene dokaz po nekej glavnej, v tožbi tožencu zavračno naloženej prisegi. Zoper to sodbo vložil je toženec brezuspešno apelacijo, a pendente appellatione umrl je tožitelj A. D, toženec pa je potem, ko je II. instanca zavrgla njegovo apelacijo, prisego molče zavrnil. Vsled tega nastopil je prisego pravočasno za umršega toži-telja in deferenta A. D. a njegov zastopnik dr. A. M. ter, priloživši prošnji prisežno besedilo podkrižano od zamršega tožitelja svoje-ročno in v pričo zastopnika in dveh drugih sopodpisanih svedokov zahteval, da naj se spozna glavna prisega, katero je bil delat molčd zavrnil, potrdilno storjeno po tožitelji in deferentu A. D.-u. C. kr. deželno sodišče v Lj. je to zahtevo zavrnilo ter z odlokom z dne 3. septembra 1892, št. 7912 izreklo, da se prisega, katero je nastopil dr. A. M. v imenu zamršega A. D.-a, ne 12 Iz pravosodne prakse Civilno pravo. spozna za storjeno in da mora tožitelj tožencu povrniti tudi stroške postranske pravde — vse to pa gledč na to, da se glasom §-a 233. o. s. r. oziroma dvornega dekreta z dne 15. julija 1784, št. 317 j. z. z. sme smatrati prisego, katere stranka vsled smrti ne more več položiti, za storjeno le tedaj, če se je stranka k prisegi sodno ponudila ter priseganja ni zavlekla na katerikoli si bodi način, glede na to, da je v pravdnem spisu obseženo ponuditev k prisegi smatrati kot sodno ponuditev le tedaj, ako je stranka dotični pravdni spis svojeročno podpisala ali pa, če zastopnik stranke dokaže, da ga je stranka v svojeročno podpisanej »species facti« izrecno pooblastila za ponuditev prisege, glede na to, da je v pred-ležečem slučaji zamrši tožitelj A. D. podpisal oziroma podkrižal besedilo prisege brez vsake pismene pripombe in da torej nedostaje vsake zakonito podpisane pismene izjave, da je tožitelj bil pripravljen prisego pred sodiščem položiti, glede na to, da podpisano besedilo prisege ni niti pravdni spis, niti »species facti« v smislu §-ov 412., 413. in 414. o. s. r. in da torej nedostaje v pred-ležečem slučaji potrebne formalne podlage za izredno zakonito fikcijo faktične položitve prisege. Višje deželno sodišče v G. je z odločbo z dne 19. oktobra 1892, št. 9800 zavrnilo rekurz dra. A. M.-a ter potrdilo odlok prve instance in sicer uvažujč, da je propise določujoče, kedaj se ima smatrati prisega vsled smrti k prisegi zavezanega za storjeno, smatrati kot izjemna določila ter je je vsled tega interpretovati najstrožje, uvažuje nadalje, da § 233. o. s. r. in dvorna dekreta z dne 15. julija 1784, št. 317. j. z. z. in z dne 5. marca 1795, št. 222. j. z. z. zahtevajo za tak slučaj, da se je tisti, kateri bi imel prisego storiti, v to sodno ponudil ali pa da je svojega zastopnika izrecno in pismeno pooblastil, naj prisego v njegovem imenu ponudi oziroma nastopi; uvažuje, da v predležečem slučaji ni izpolnjen nobeden teh pogojev, ker tožitelj prisege, katera naj bi se spoznala za storjeno, ni niti sodno ponudil, niti ni podpisal kake izjave, s katero bi bil pooblastil svojega zastopnika, da naj dotično prisego zanj ponudi, oziroma nastopi, in uvažuje konečno, da izpovedbe prič take pismene izjave ne morejo nadomestiti, podpis besedila prisege na sebi pa še ne obseza pooblaščenja zastopnika za nastop prisege. Najvišje sodišče pa je z naredbo z dne 30. novembra 1892. 1., št. 13975 ugodilo, i z v a n r ed n e m u revizijskemu Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 13 rekurzu dra. A. M.-a kot zastopnika A. D.-a, razveljavilo odločbo I. in II. instance in razsodilo, da se dotična prisega proglasi za storjeno po zamršem tožitelji in deferentu A. D.-u, ter prisodilo tudi troške tožitelju. Razlogi. Temeljem propisov §-a 233. o. s. r. sme se spoznati prisego, na katero je bilo sojeno, za storjeno tedaj, ako je k prisegi zavezani sicer sodno ponudil prisego, potem pa pred položitvijo in ne da bi je bil sam zavlekel, umrl; temeljem dvornega dekreta z dne 5. marca 1795, št. 222 j. z. z. pristoja ista zakonita veljava sodno nastopljene prisege tudi prisegi ponudenej v »species facti«, katero je pravni zastopnik sestavil po propisih §-ov 412., 413. in 414. o. s. r. in katero je potem stranka svojeročno podpisala. V smislu določil §-ov 1022. in 1025. o. d. z. in 416. o. s. r. sme nadalje zastopnik v to izrecno pooblaščen, nastopiti prisego za stranko s procesuvalno veljavo tudi še po smrti strankinej. V predležečem slučaji izjavil je tožitelj A. D. glasom soglasne izpovedbe prič dra. A. M.-a, dra. K. T.-a in I. M.-a, potem ko mu je prvi raztolmačil vsebino prisege, da zamore in hoče storiti to prisego, in je v dokaz svoje pripravljenosti podkrižal besedilo prisege, katero so potem podpisali tudi imenovani navzoči kot imenopisec, oziroma kot priče. To postopanje pa je smatrati jednakoveljavnim z izpolnitvijo propisov §-ov 412., 413. in 414. o. s. r. in ker konečno A. D. tudi ni zavlekel priseganja, ter je marveč storil to le nasprotnik I. K., uloživši zoper prvo sodbo apelacijo, so tu vsi pogoji za ugodno rešitev zahteve dra. A. M., da se prisega spozna za storjeno, in soglasni odločbi I. in II. instance zavračajoči to zahtevo, sta zategadelj protizakoniti v tolikej meri, da izzivate uporabo dvornega dekreta z dne 15. februvarija 1833, št- 2593 j. z. z. Kazensko pravo. a) 0 pojmu škode po §-u 1. zakona z dne 25 majnika 1883, št 78 drž zak. Z razsodbo c. kr. okrožnega sodišča v R. z dne 18. ju nija 1892, št. 2742 obsojena sta bila Janez in Marija T. pregreška po §-u 1. zakona z dne 25. majnika 1883, št. 78 drž. zak. in sicer 44 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravu. prvi kot storilec, druga kot sokrivka. Tudi se je razveljavila pre-prodajna listina z dne 24. oktobra 1891, kolikor se tiče izvršitve eksekucije Jakoba S. in njegovih pravnih naslednikov proti Janezu, oziroma Mariji T. Vsled ničnostne pritožbe Janeza in Marije T. razsodil je najvišji kasacijski dvor z razsodbo z dne 13. septembra 1892, št. 9704: Ničnostnej pritožbi ugodi se glede na § 283. kaz. zak. in § 5. zakona z dne 31. decembra 1877, št 3 drž. zak. ex 1878 v smislu § 281., št. 10 kaz. reda, izpodbijana razsodba razveljavi se v polnem obsegu in odstopi zadeva c. kr. okrajnemu sodišču v K., da ustno obravnava in razsojuje. Razlogi. Da se sme smatrati škodo presegajočo 50 gld. in s tem podlago za obsodbo radi pregreška po §-u 1. zakona z dne 25. majnika 1883, št. 78 drž. zak., je prvi pogoj, da tirjatev, katere iztirjanje se je obrezuspešilo, presega znesek 50 gld. in da je odstranjeni iz-vršbeni predmet vreden nad 50 gld. Glede prvega pogoja, namreč glede zneska tirjatve prizna pač sodišče, da je iznašala tirjatev ml. Jakoba S. na alimentaciji pri Janezu T. za časa obdolženega prenosa premoženja (dne 24. oktobra 1891) le 36 gld. Vendar obsodi sodišče oba obtoženca krivima za znesek nad 50 gld. in sicer radi tega, ker sta imela obtoženca namen, da obrezuspešita otrokove zahteve na alimentaciji tudi za prihodnjost. Ta nazor je pa pravna zmota, kajti za visokost svote, koje iztirjanje se je obrezuspešilo, merodajen je le čas, ko se je delikt doprinesel, to je čas prenosa premoženja s katerim se je obrez-uspešenje izvršilo. Za prihodnost je obstanek zaveze na strani obtoženca Janeza P. negotov, odvisen ni samo od časa, ampak tudi še od mnogih drugih razmer in posebno še od tega, če bode dete, katero mora preživeti, še pri življenji. Iz navedenega izhaja brez dvoma, da sodišče ni smelo soditi radi pregreška, ampak k večjemu radi prestopka po §u I. istega zakona, kajti škoda ne presega zneska 50 gld. Pa tudi obsodba radi tega prestopka odvisna je od dejanstvenih pogojev. Dokaza teh pogojev pa ni najti v izpodbijanej razsodbi, torej kasacijski dvor ni mogel takoj soditi o stvari. 45 Prvo sodišče priznava, da so bila zemljišča, katera je obtoženec izročil svoji ženi Mariji T. soobtoženlci, preobložena z dolgovi, ki so presegala njihovo vrednost. Iz tega sledi, da dejanje obtožencev, katero je podlaga razsodbi, ako ni posebnih okolnosti, ni odvzelo eksekucijskega predmeta upnikom, ki niso zavarovani na zemljiščih, h katerim spada tudi ml. Jakob S., kajti ti upniki bi ne bili dobili plačila pri mogoči prodaji zemljišč z ozirom na prednost zastavnih upnikov. Razmotrivanja, da tirjatev ml. B. ni silna, ona Marije P. roj. B. (obtoženčeve soproge) še ni zapadla, nimajo upliva na vprašanje, če bi se smeli nadejati plačila iz zemljiščnega skupila drugi kakor zastavni upniki, kajti tudi tirjatve, katere še niso zapadle, pokriti se morajo po svoji prednosti iz skupila. Važna je le okolščina, ki se nahaja v razsodbenih razlogih, da bi smel seči upnik Jakob S. oziroma njegov postavni zastopnik tudi po pridelkih zemljišča Janeza P., katero je odstopil svojej ženi, če bi si ne bil obtoženec s predajo premoženja odtegnil vžitka zemljiščinega. V tem oziru pa primanjkuje dokaza o vrednosti pridelkov, katere je odtegnil obtoženec upniku, dokaza o njegovem namenu, da hoče oškodovati z odstopom pridelkov svojega upnika, in dokaza o namenu postavnega zastopnika ml. Jakoba S., da bode zarubil tudi pridelke. Ker gre torej, kakor prej omenjeno, sedaj le za prestopek po §-u I. leg. cit, dostojno je za nadaljnjo obravnavo in razsojanje okrajno sodišče. b) Orožnik in finančne straže paznik v službi. (K §-u 68. in 81. kaz. zak.) Deželno sodišče v L j. je z razsodbo z dnč 21. septembra 1892., št. 8551 obsodilo Franceta B. radi hudodelstva javne posil-nosti po §-u 81. kaz. zak. in prestopka razžaljenja straže po §-u 312. kaz. zak., ker se je sodnemu slugi Matiji K. in orožniku Mihi T. kot v § u 68. kaz. z. imenovanima osobama, ko sta opravljali svojo službo, v namenu, to spolnjenje ovreti, z dejanskim silovitim lote-njem uprl ter ju z besedami razžalil, in kazen odmerilo po §-u 35. in 82. odst. I. kaz. zak. 46 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. Ničnostnej pritožbi državnega pravdništva proti tej razsodbi ugodilo je kasacijsko sodišče z razsodbo z dne 9. decembra 1892. 1., št. 12.739, razveljavilo razsodbo I. instance in razsodilo, da je France B. kriv hudodelstva javne posilnosti po §-u 81. kaz. zak. in prestopka zoper javne naredbe po §-u 312. kaz. zak. storjenih s tem, da je dnč 25. avgusta 1892. 1. v C-jevej krčmi v Gr. sodnega slugo Matijo K., orožnika Miho T. in Ivana D. in finančne straže nadpaznika Frana F. o priliki, ko je Matija K. vsled sodnega naloga na njegovej osebi hotel zvršiti rubežen, in ga je Miha T. aretoval, hoteč preprečiti to uradno dejanje, z rokama tolkel, se jih z rokama in nogama branil, jih »smrkovce« in »roparje« psoval, Frana F. v desno roko vgriznil in ga poškodoval, — se tedaj sodnemu slugi Matiji K., orožniškemu postajevodji Mihi T., orožniškemu vodji Ivanu D. in finančne straže nadpazniku Franu F. kot v §-u 68. kaz. zak. navedenim osobam, ko so opravljali svojo službo, v namenu, to spolnjenje ovreti, z dejanjskim silovitim lotenjem in ranjenjem uprl ter jih z besedami žalil, — in da se zaradi tega obsodi France B. po §-u 35. in 82., odstavek II. kaz. zak. Ničnostna pritožba državnega pravdništva pobija pravosodno razsodbo iz ničnostnega razloga §-a 281.,. št. 9, a in št. n kaz. pr. reda, češ da je sodišče smatrajoč, da se v predležečem slučaji orož-niški vodja Ivan D. in finančne straže nadpaznik Fran F. nista nahajala v službi, kršil postavo, in da je bilo odmeriti kazen po II. odstavku §-a 82. kaz. zak., ker je bil upor združen z ranjenjem Frana F. Trditev državnega pravdništva, na katero opira ničnostni razlog §-a 281., št. 9, a kaz. pr. reda, sicer nima opore v razsodbenej sen-tenciji glede na obtožbeni faktum, v kolikor se tiče Ivana D. in Frana F., zoper katera je takisto merila po obtožencu uporabljena sila, — a iz razsodbi pridejanih in z njo celoskupnih razlogov izhaja, da glede na nju sodišče hudodelstva po §-u 81. kaz. zak. ni smatralo storjenega in je menilo, da se Ivan D. in Fran F. za časa dejanja nista nahajala v službi. Kar se tiče v prvo orožniškega vodje Ivana D., opozarja ničnostna pritožba po pravici na § 25. 1. odst. in § 26., 1. in 2. odst. Razlogi. Iz upravne prakse. 47 službenega navodila za c. kr. orožnižtvo, po katerem je orožni.štvu »navadnac dolžnost, to je taka, katero mora spolnjevati redno brez posebnega ukaza kakega oblastva, da če moč prepreči storjenje in izvršitev kaznjivih dejanj, oziroma, če se nahajajo postavni uveti, (tako če koga na dejanji samem zasači), zapleni prestopnika postave. Orožniški postajevodja se bi bil tedaj naravnost zakrivil zanemar-jenja službene svoje dolžnosti, če bi bil križem roke gledal, kako se upira obtoženec sodnemu slugi K. in orožniškemu postajevodji T. Da orožniški vodja Ivan D. ni imel puške, ne šteje, ker sme po §-u 46. navodila, kedar je nevarnost v odlogu, orožnik tudi tedaj službeno postopati, če ima le pobočno orožje. Pozvan po Ivanu D., ki se je torej nahajal v službi, udeležil se je obtoženčeve ukrotitve tudi finančne straže nadpaznik Fran F. Da ga je pozval, bil je D. upravičen po §-u 14. orožništvene postave z dnč 29. svečana 1876, št. 19 drž. zak., kajti po tem določilu ima orožništvo pravico, v zvršitev svojih službenih dolžnostij zahtevati podporo drugih stražništev in posameznih njihovih stražnikov; F. pa je bil po §-u 1. ustavnega in službenega propisa za c. kr. finančno stražo zavezan, da ugodi pozivu, kajti finančna straža mora, kedar jo pozove v to poklicana oblast, pripomoči, da se izvrše naprave za javno varnost. Po državnem pravdništvu pobijani nazor sodišča prve stopinje je tedaj pravopomoten; zaradi tega pa jc bilo razsodbo razveljaviti in obtoženca krivim spoznati hudodelstva javne posilnosti po §u 81. kaz. zak. ne le gledč na Matijo K. in Miho K., marveč tudi glede na Ivana D. in Frana F. Ker je pa bil Fran F. službeno postopajoč po obtožencu telesno poškodovan, odmeriti gre kazen po II. odstavku §-a 82. k. z. 0 odmeri oprostnine pri neposrednih cesarskih fevdih Proti tej odločbi vložila se je pritožba do upravnega sodišča, v katerej se povdarja: Iz upravne prakse. (Nadaljevanje in konec.) 4K Iz upravne prakse. V smislu §-a 15. odst. 4. zakona z dne 17. decembra 1862, št. 103 drž. zak. pridobi fevdni gospod pravico do oprostnine še le z dnevom, ko je postal odkupni razsodek pravomočen — § 25. ibid. določa, da ostanejo do tega trenutka nespremenjene pravice in dolžnosti, ki izvirajo iz zveze med vazalom in fevdnim gospodom za vsako prizadeto osobo. Fevdno razmerje poneha z vsemi iz njega izvirajočimi pravicami in dolžnostmi med navedenima osobama v smislu § 23 ibid. šele takrat, ko je postal odkupni razsodek pravomočen. — Vazalu pripada po bistvu fevdnega prava pravica, da sme uživati stvari, ki so predmet fevda. Glede njih ima tako zvaril »dominium utile«. Kako se vrši to uživanje, je quaestio facti, in se seveda spreminja po lastnostih in kakovostih stvarij. Pri fevdih, ki obstoje povsem ali vsaj večjidel iz obligacij in na obresti naloženih glavnic (denarni in mešani fevdi) izvršuje vazal svojo pravico na ta način, da prejema obresti in sicer toliko časa, da poneha fevdna zveza in ž njo »dominium utile.« V predležečem slučaji postal je brez dvoma razsodek pravomočen šele dne 30. marcija 1891. 1. Torej so bile obligacije, ki sa morajo sedaj odšteti kot oprostnina, do omenjenega dne del fevda. Pristojala je radi tega pravica vživanja obrestij vazalu do dne 30. marcija 1891. 1. V istem trenutku, ko so ponehale biti vrednosti del fevda, a postale »oprostnina«, ponehala je tudi vazalova pravica uživanja, ter se združilo »dominium utile cum dominio di-recto« — to je fevdnemu gospodu oziroma erarju ni pristojala samo vrhovna last glede teh vrednostij, temveč tudi pravica uživanja. Od tega dne (30. marcija [891. 1.) šele gredo vsled tega obresti erarju, do tega dne pa vazalu. Z ozirom na §-a 23. in 25. napominanega zakona je brez pomena, da se plačujejo obresti od državnih obligacij, s katerimi je odšteti oprostnina, posteči pate. Pravica do obrestovanja nastane namreč po §-ih 997. in 510. obč. drž. zak. od dne do dne. V smislu §-ov 643. in 519. obč. drž. zak., katere je tu uporabljati per analogiam, se pa mora razdeliti pri prenosu fidejkomisa ali pri po-nehanji vžitka med poprejšnjim in novim opravičencem po času trajajoče pravice. S tem, da se tirja, naj se plačajo obresti do dne 30. marcija 1891. L, kratila se je vazalu v smislu §-ov 23. in 25. zakona z dne 17. decembra 1862, št. 103 drž. z. pristoječa pravica uživanja fevda Iz upravne prakse. 49 oziroma del fevda reprezentujoče »oprostnine« do dne pravomočnega razsodka. Finančno ministerstvo ni vložilo ugovora, ter se je odredil dan za javno ustno obravnavo, pri katerej tožnik A ni bil po nikomur zastopan, na dan 27. septembra 1892. 1 in razglasila se je razsodba z dne 27. septembra 1892. L, št. 2942, da se pritožba odbije radi nepristojnosti upravnega sodišča. Razlogi. — — — — — Upravno sodišče ne more ugoditi pritožbi, ker ne vsebuje izpodbijana naredba finančnega ministerstva po nazorih sodišča nobene določbe, kakor jo ima v mislih § 2. zakona z dne 22. oktobra 1875. L, .št. 36 drž. zak. ex 1876. 1. Finančna uprava se v njej le izrazi, kaj se mora zgoditi z obrestmi dolžne oprostnine. Spornega vprašanja razsoditi pa naredba finančnega ministerstva uže radi tega ni mogla, ker spada po §-u 20. zakona z dne 17. decembra 1862, št. 103 drž. zak. izvršitev tega zakona sploh v področje alodijalizacijske komisije, katera se mora v smislu §-a 23. napotka št. 15 dež. zak. kranjskega ex 1871. tudi izraziti, kako in kedaj se mora plačati oprostnirta in kako obrestovati. V delokrog finančne uprave spada po §-u 31. navedenega napotka le iztirjevanje oprostnine glede glavnice in obrestij in to le pri neposrednih cesarskih fevdih. Izvršitev je pa tudi v tem slučaji dovoljena le sodnim potom. Ako torej pritožitelj ni bil zadovoljen z rešilom finančne uprave, bi se mu bilo pritožiti le pri navedenej komisiji. Upravno sodišče more soditi le o pritožbah, katere izda z izvršilno močjo in izvršuje upravno oblastvo na podlagi njemu po zakonu pristoječe oblasti. Tega pogoja pa tu ni. — — — — Opomba. Če torej po nazorih upravnega sodišča finančna uprava ni pristojna razsojevati glede obrestij — zakaj se ni razveljavila naredba finančnega ministerstva, s katero je razsodilo v stvari, ki ne spada v njegov delokrog?! Pri alodijalizacijskej komisiji vložila se bode torej prošnja, naj razsodi v tem vprašanji. O uspehu bodemo poročali. Dr. S. ¦l 50 VI. redna glavna skupščina društva „Pravnika". VI. redna glavna skupščina društva „Pravnika". Dne 26. januvarija t. 1. zvečer vršilo se je v klubnej sobi hotela »pri Slonu8 zborovanje VI. redne glavne skupščine našega društva po dnevnem redu, naznanjenem v zadnjej številki »Slov. Pravnika«. K skupščini zbralo se je ob 8. uri zvečer 25 Ljubljanskih in vnanjih društvenikov. I. Zborovanju predsedoval je načelnik gosp. dr. Papež in otvoril skupščino s posebnim ogovorom. Pozdravi navzoče, nariše v kratkih potezah društveno delovanje v prošlem letu. Društvo osnovalo se je pred štirimi leti posebno s tem smotrom, da vzdržuje za naš narod toli potrebni pravni strokovni list. Naše društvo sme v tem oziru s ponosom kazati na svoje delovanje, kajti društvenega glasila tiskalo se je v preteklem letu v 400 izvodov in njegov obstanek je sedaj osigurjen. Drugo važno nalogo postavilo si je društvo, da izda slovensko pravno terminologijo. Akoravno je ta naloga sila težavna, vendar sme društvo upati, da bode skoro doseglo svoj cilj. Društvu pomagali so pri tem od vseh stranij nabiralci pravnih terminov. Ogromno nabrano gradivo uredi) in razvrstil je po abecednem redu in nekoliko tudi pomnožil marljivi gosp. Fran M i 1-činski. Urejevanje pravne terminologije prevzel je strokovnjak in odbornik našega društva g. dr. Babnik, iz čegar poročila se lahko vsakdo prepriča, da bode težavno delo skoro dogotovljeno. Da je društvo moglo tako vspešno delovati pripomogla je v prvej vrsti sloga, katera je vladala mej vsemi društvenimi člani. Društvo zahvaliti ima pa tudi visoki dež. zbor kranjski, kateri je z dovoljenjem izdatne gmotne podpore omogočil, da bode moglo društvo izdati pravno-terminolo-gijski slovar. Konečno spominja se načelnik v preteklem letu umrlih društvenikov, namreč gospoda dra. Frana Škofi ca, okrajnega sodnika v Škofji Loki, vzornega rodoljuba in izvrstnega sodnika ter gospoda dra. Frana G ros s a, voditelja okrajnega sodišča v Idriji in jeklenega narodnjaka. Oba prerano umrla bila sta odlična člana našega društva, katera sta tudi na literarnem polji marljivo delovala. Načelnik poživlja, naj se skupščinarji dvignejo v znak sožalja s sedežev. (Zgodi se.) Preide se na to k naslednjej točki dnevnega reda. VI. redna glavna skupščina društva „Pravnika". 51 II. Za obolelega društvenega tajnika g. dra. Kri s perja prečita odbornik gosp. dr. Babnik poročilo bivšega društvenega tajnika g. dra. D. Maj ar o na. Poročilo slove: Slavna glavna skupščina! Odbor, ki je bil na lanski glavni skupščini izvoljen, da vodi društvo „Pravnik" v 4. letu njegovega obstoja, nastopil je le nepopoln svoje delovanje. Dva izmed izvoljencev, gg. deželnosodna svetnika Pleško in Vencajz, sta se namreč izjavila, da odborništva ne moreta prevzeti. Kakor je tega odbora žal bilo, vender ni hotel samo zaradi tega sklicevati glavne skupščine za dopolnilne volitve, nego v prvi seji dne 14. februvarija so si ostali odborniki razdelili posle tako, daje bil: načelnikov namestnik g. dr. Fer-jančič, tajnik in knjižničar g. dr. Majaron, blagajnik pa g. Grogala. V odsek za društveni list so bili odbrani: gg. dr. Babnik, dr. Krisper in Leveč, a uredništvo „Slov. Pravnika'1 je b'l prevzel g. dr. Majaron. A tudi tekom leta so se v odborovi sredi vršile premembe. Začetkom oktobra meseca ostavil je Ljubljano novoimenovani okrajni sodnik g. Le vec , a decembra meseca se je na Dunaj preselil g. dr. Majaron, ki je zaradi tega moral odložiti tajniški in knjižničarski posel v odboru ter tudi uredništvo društvenega glasila. Poslednjega je za ostalo dobo v odboru name-stoval g. dr. Krisper, a uredništvo ,,Slov. Pravnika" za letošnje leto je odbor izročil gg. drjema. Supanu in Pircu. Vzlic označeni rluktuvaeiji je pa odbor mogel opravljati redno svojo službo in sicer posebno zato, ker je bival v Ljubljani vnanji odbornik g. dr. Babnik, tako da so bile seje brez težave sklepčne. Vender pa se iz tega razvidi, da za slučaje, če po glavni skupščini izvoljenec ne prevzame odborništva ali če se odbornik tekom društvenega leta odpove, treba v društvenih pravilih take določbe, da v dopolnitev odbora ne bode sklicevati velike glavne skupščine, ampak uporabljati kak drugi, preprostejši način. Odstopajoči odbor si usoja danes na to opozarjati, ker utegnejo priti kmalu premembe društvenih pravil na dnevni red. Ako mi je sedaj čast, da v imenu odstopajočega odbora podam sliko o društvenem življenji in delovanji v prošlem društvenem letu, nanašam se najprvo na lansko poročilo, iz katerega je razvidno, kje smo bili z našimi nalogami pred letom dnij, tako da bode potem lehak odgovor, ali in koliko smo teh nalog izpolnili, ali in koliko smo napredovali. Omenjati mi je tu pred vsem prve in poglavitne točke našega programa,'to je naše društveno glasilo ,,Slov. Pravnik''. Čast društveni organizaciji in trudoljubivim sodelavcem izpolnil je naš list svoj osmi tečaj. Tiskal se je v 400 izvodih in to, da se oglašajo nanj vedno novi naročniki, najboljši je dokaz, da je list potreben in da čedalje bolj ugaja. Druga stvar, za katero se društvo naše od svojega početka zanima, je slovenska pravna terminologija. Na lanski skupščini je odbor konstatiral, da so izpiski iz državnih in deželnih zakonov, izpiski, katere 4* 52 VI. redna glavna skupščina društva „ Pravnika". so društveniki skoro dve leti poprej prirejevali, kar se tiče njih vnanje uredbe, skoro popolnem urejeni. Česar je še nedostajalo, to je potem pre-marljivi g. Milčinski uredil in razvrstil. Na lanski skupščini je pa tudi poročevalec opozarjal, da novega odbora čaka velika skrb, ker dobiti bo moral poročevalca, ki bode po vnanjem urejeno tcrminologijsko gradivo pretehtal glede notranje vrednosti, je tudi popolnil in o vsem napravil temeljit referat. Z nekako bojaznijo smo gledali v bližnjo bodočnost, ker gotovo ni v naših razmerah lahko dobiti moža, ki bi se mogel izključno posvetiti takemu delu in je tako dovršiti v kar najkrajšem času. Vender pa se je to odboru posrečilo nepričakovano dobro. V prvi seji dne 14. fe-bruvarija je g. dr. Majaron sprožil misel in nasvet, naj bi društvo pri pravosodnem ministerstvu poprosilo za jednega izmed treh pravosodnih uradnikov šestmesečnega dopusta v ta namen, da uredi naše terminologijsko gradivo za nemško - slovenski pravniški slovar. Ta nasvet je odbor takoj soglasno odobril in potem tudi res vložil obširno obrazloženo dotično prošnjo neposredno do nj. ekscelence gospoda pravosodnega ministra grofa Schonborna. To prošnjo je z vso, priznanja vredno vnetostjo podpiral ustno pri gospodu ministru namestnik društvenega načelnika, gosp. državni poslanec dr. Ferjančič. In res se je zgodilo, da je visoko c. kr. pravosodno ministerstvo z naznanilom z dne 19. majnika 1892, št. 6928 našo prošnjo ugodno rešilo s tem, da je okrajnosodnemu pristava in našemu odborniku g. dru. Babniku dovolilo šestmesečni dopust v označeni namen. Na ta način je bila ugodna rešitev našega terminologij-skega vprašanja zagotovljena. Gosp. dr. Babnik je uže dne 1. avgusta nastopil ta svoj dopust in iz posebnega poročila bode slavna gospoda zvedela, da je društvo po tem potu skoro doseglo smoter, ki si ga je bilo postavilo zastran slovenske pravne terminologije Odbor mora z veseljem poudarjati da je g. dr. Babnik z največjo vestnostjo porabljal svoj dopust v pristojni namen in čuti se primoranega, da mu za to uže sedaj javno izreka svoje neomejeno priznanje. Na drugi strani pa je odbor tudi komaj čakal prilike, da bi se kolikor moči dostojno zahvalili nj. ekscelenci gospodu pravosodnemu ministru grofu Schonbornu za neprecenljivo uslugo, katero je blagovolil nakloniti našemu društvu, ker je na njegovo prošnjo in v prospeh zvršenja te naše, za slovensko uradovanje velevažne naloge podelil tak dopust. Sicer je uže naš društveni list v svoji 6. številki izražal odkrito veselje naše in udano zahvalo našo na tem dobrohotnem činu gospoda ministra, odbor pa si je pridržal za prvo glavno skupščino priliko, da nasvetuje celemu društvu, naj izrazi svojo zahvalo gospodu ministru. Usodil si bodem torej koncem svojega poročila staviti dotičen odborov nasvet. Glede priprav za terminologijo je pa še omenjati, da je v prošlem letu in sicer v seji dne 8. aprila deželni zbor kranjski dovolil nam takojšnje izplačilo 500 gld. podpore, katero je bil v prejšnji sesiji podelil za izdajo nemško-slovenskega juridično-političnega slovarja, ko je do-gotovljena. To, da se je imenovani visoki zbor prijazno odzval odborovi VI. redna glavna skupščina društva „Pravnika". 53 prošnji in uže lani prepustil odboru omenjeno svoto v razpolaganje, odvzelo je odboru skrb glede mnogih troškov, kateri so se v novem stadiji terminologijskih priprav neizogibno pojavljali. Na ta način se je izhajalo, ne da bi bilo treba pritegniti društvenega imetja ali pa celo kredita. Ker pa se je videlo, da bode še mnogo nadaljnih izdatkov, obrnil se je odbor do deželnega zbora kranjskega v jesenski sesiji s prošnjo za novo podporo in kakor znano, odstopil je to prošnjo veleslavnemu deželnemu odboru, da jo reši po svoji previdnosti. V jednem kakor drugem slučaji je naš društveni načelnik g. dr. Papež kot deželni poslanec in odbornik pospeševal društvene težnje s skrbjo, ki zasluži naše priznanje. Visokemu deželnemu zboru, odnosno odboru kranjskemu bodem koncem poročila predlagal v imenu odbora društveno zahvalo. Upati torej smemo, da bode naš terminologijski slovar tekom novega društvenega leta zagledal beli dan. Potem pa se bode tudi lahko zopet pričelo z izdavanjem slovenskih zakonov v priročni obliki. Lansko leto je slavna skupščina molče odobrila poročilo, v katerem se je nasvetovalo, prestati z izdavanjem zbirke zakonov ter počakati, dokler se po obči terminologiji ne ustanove posamezni termini. Zato pa odbor v prošlem letu ni izdal tretjega zvezka, dasi je gradivo zanj skoro pripravljeno. O društvenih shodih v preteklem letu, žal, ne morem poročati pre-ugodnega. Odbor je večkrat posvetoval se o tem, da bi bilo sklicati shod, a vedno so mu bile zapreke. In shod, kateri je bil na široki podlagi osnovan, shod namreč v Laškem trgu, ta bil je celo policijski preprečen. Škoda, da ga ni bilo moči dne 18. septembra pr. leta obistiniti! Po predlogu g. dr. Babnika mislil je odbor lanskemu izletu dati značaj pravniškega shoda, na katerem naj bi slovenski pravniki prvikrat nekako oficijalno označili svoje stališče glede vprašanj, ki nas morajo vse zanimati. Misel ta je našla prijazen odmev v pravniških krogih in to zlasti med spodnje-štajerskimi slovenskimi strokovnjaki, katerim smo se hoteli lani osebno približati. Bila so uže oglašena predavanja ob aktuvajnih vprašanjih, bilo je tudi vse potrebno po lokalnem odboru Celjskem urejeno - kar, nekoliko ur pred shodom, dojde odboru od c. kr. okrajnega glavarstva Celjskega odredba, da se prepoveduje zborovanje našega društva na štajerskih tleh. Slavni gospodi je znano, da se je potem v obliki izleta zvršilo, kar se je sploh zvršiti moglo, da se je nam pa poglavitna namera temeljito pokvarila. Znano je tudi, kako se je dozdevno utemeljila prepoved našega zborovanja. Društveni odbor je bil najprvo telegrafično, a potem pismeno pritožbo vložil do c. kr. namestništva Graškega, a ta instanca je le potrdila — prepoved. Vložili smo potem še ministerijalni rekurz, kateri pa do de-našnjega dne ni rešen. Odstopajoči odbor je prepričan, da slavna skup ščina popolnoma odobruje, če se na ta način društvo bori za svoje pravo. Ako se bode tudi v najvišji instanci zakon tolmačil protivno našemu prepričanju, tedaj, mislim, bode naloga bodočega odbora, da stori za to stvar še zadnji korak. In konečno bode za vse slučaje treba misliti na pre- 64 VI. redna glavna skupščina društva „Pravnika". membo pravil, da se nam niti v najbližnjem času ne bode mogla več preprečiti tista namera, katero smo hoteli zvršiti z lanskim izletom. Prezreti nam pa tudi ni, da je ta afera odmevala celo v našem parlamentu. Državna poslanca gg. dr. Ferjančič in prof. Šuklje, prvi dne 16. novembra v plenarni seji, drugi pa dne 28. novembra v budgetnem odseku poslanske zbornice, — opozarjala sta s krepkimi besedami parlamentarne in vladne kroge na Celjsko prepoved in dosegla utis, ugoden za naše društvo. — Ako še spominam, da je imelo društvo svoj shod dne 5. okt. v Ljubljani za odhodnico odborniku in pravniškemu pisatelju g. Levcu, ki se je kot sodnik preselil v Lož, potem je ta rubrika o lanski kroniki društva „Pravnika" izpolnjena, izrekam pa nadejo, da se bodo v novem letu društveni shodi vršili bolj pogostem in tudi bolj po sreči. Kar se tiče posebnih nalog, katere je društveni odbor imel, dobil je na lanski skupščini naročilo, naj skuša dobiti od Čitalnice Ljubljanske v podnajem posebno sobo za društveno čitalnico. V tem pogledu koraki od-borovi niso mogli biti uspešni, ker je slavna Čitalnica Ljubljanska uže preje bila se dogovorila z dramatičnim društvom, da mu odda. v porabo postranski sobici. Ostalo je torej tudi lansko leto pri stari društveni sobi, kjer je bila shranjena knjižnica in kjer se je tudi do septembra meseca urejevalo gradivo za terminologijo. Koncem decembra pa se je opustila ta soba in knjižnica se je shranila v Ljubljanski Čitalnici, ker je v to prijazno dovolil njen odbor. Vprašanje zastran bralne sobe pa je moralo ostati nerešeno. Tako bi bil torej pri kraji s poročilom, kako so se v prošlem letu dovrševale občne in posebne težnje našega društva. Lahko si rečemo, da je tudi zadnje leto društvo ,,Pravnik'1 opravičilo svojo eksistenco in zaslužilo priznanje slovenskih pravnikov. Zadoščenjem tudi poudarjam, da mu je ostalo zvesto staro število društvenikov. Žalostjo pa moram spominjati, da je smrt lansko leto večkrat posegla v vrste naših društvenikov. Osobito nam je ugrabila dva verna prijatelja našega društva in bistroumna sotrudnika našega glasila: gg. dra. Ivana Grossain dra. Frana Skofiča. Naš list je uže obema tema pokojnikoma izkazal zasluženo čast, popisavši njune literarne zasluge in možke čednosti, tudi se je odbor po deputaciji udeležil njunega pogreba ter sicer pokazal, da društvo ..Pravnik" žaluje zaradi njune izgube. Završuje svoje poročilo, prosim si skupščine, naj blagovoljno je odobri ter tudi pritrdi naslednjim odborovim nasvetom: I. Društvo ,,Pravnik" po svoji denašnji glavni skupščini izreka udano in toplo zahvalo nj. ekscelenci gospodu pravosodnemu ministru grofu Schonbornu, da je blagovolil podeliti na odborovo prošnjo sodnemu uradniku dopust za urejevanje terminologijskega gradiva, ter naroča bodočemu društvenemu odboru, da kar najdostojnišim potem obvesti gospoda ministra o tej društveni zahvali. VI. redna glavna skupščina društva „Pravnika". 55 II. Društvo „Pravnik" po svoji denašnji glavni skupščini izreka udano in toplo zahvalo visokemu deželnemu zboru, odnosno veleslavnemu deželnemu odboru kranjskem u za gmotno po dporo , podeljeno društvu za pripravo nem šk o - slo ve n skega pravno - terminologi j skega slovarja, ter naroča bodočemu odboru, da o tej zahvali najprimer-nišim potem obvesti velesl. deželni odbor kranjski. Skupščina vzame to poročilo odobrujoč na znanje. Predsednik da na glasovanje odborova nasveta, katera se sprejmeta soglasno. C. kr. deželnega sodišča svetnik g. K. P 1 e š k o izraža na to željo, da bi tudi za društvo »Pravnik« v »Narodnem domu« v Ljubljani, kjer bodo združena vsa narodna društva, odkazali se primerni prostori. Vpraša torej odbor, če je v tej zadevi že kaj ukrenil in če se to še ni zgodilo, naj se prične v tem smislu dogovarjati z odborom društva »Narodni dom«. Odbornik g. Ivan G o gol a izjavi na to, da se je odbor o tem že posvetoval ter da je tudi ukrenil odbor društva »Narodni dom«, da dobi društvo »Pravnik« v bodočem »Narodnem domu« svoje lastne prostore. (Dobro 1) III. G. dr. Janko Babnik poroča o stanji pravno-terminolo-gičnega dela. Njegovo poročilo slove: Slavna skupščina! Dobrovoljni sodelavci — rodoljubni slovenski pravniki — ki so se odzvali pozivu društvenega odbora ter prevzeli izpisovanje državnega in kranjskega deželnega zakonika za nameravano novo izdajo nemško slovenske pravne terminologije, nabrali so ogromno gradivo, katerega ne cenim previsoko, če rečem, da je po moji sodbi okoli 45.000 listkov, na katerih je ta materijal zapisan. Za kritično ureditev tega ogromnega gradiva treba je bilo moči, ki se zamore izključno temu delu posvetiti in štejem si v posebno čast, da je slavni odbor mojo malenkost v ta namen izbral in mi izposloval pri visokem c. kr. pravosodnem ministerstvu šest mesečni dopust. Moja naloga je bila: „da pregledam in uredim gradivo, katero je nabrano za slovensko juridično politično terminologijo" (Slov. Pravnik 1. 1892., str. 190) „ter sestavim poročilo, o katerem bode sklepati posebni enketi". (Slov. Pravnik 1. 1892., str. 92.) Po besedah ukaza ministrovega z dne 19. maja 1892., št. 6928 dovolil se mi je dopust „zum Zwecke der Sichtung, Ausscheidung und Ordnung des schon gesammelten Materiales fiir die deutsch-slovenische juridisch-politische Terminologie." 63 Ko sem dne 1. avgusta 1892. nastopil svoj dopust ter začel izročeno mi delo, pa ni bilo gradivo več le skupina toliko in toliko listkov, ampak izvršeno je že bilo važno in zelo utrudljivo predhodno delo, listki so bili že lepo alfabetički urejeni. To pri tako ogromnem, od več kot 40 raznih ljudij doposlanem gradivu ni majhno delo. Izvršil je je c. kr. avskultant gospod Fran Milčinski, ki si je že s tem stekel za našo terminologijo velike zasluge. (Živio!) On je pa še več storil. S pripomočjo češke, od šestorice višjesodnih svetnikov v Pragi 1. 1887. izdane terminologije je on nabrano gradivo tudi glede njegove popolnosti pregledoval in do črke G dopolnil. Razun onih mnogih dobrovoljnih sotrudnikov, ki so izpisovali zakonike, zahvaliti moram torej posebno še gospoda Milčinskega, da mi je bil dal za moje delo že urejen materijal na razpolaganje. Ko sem se jaz lotil dela, bila mi je prva skrb, popolnititi nabrano gradivo v tem oziru, da spravim vanj vse nemško, v pravno terminologijo spadajoče besedje, katerega še ni bilo v njem. Primerjal sem torej listke z našo staro, žal premalo rabljeno terminologijo iz 1. 1853., z že omenjeno in še neko drugo nemško-češko terminologijo, katero je izdal še-le letos Jan Nečas, ter s kazali v raznih znanstvenih delih in trudil sem se na ta način materijal popolniti kolikor mogoče. Pri tem delu sem kmalu opazil, da so izpisovatelji - večinoma, da ne rečem izključno, sodniki, odvetniki in notarji — izpisovali v prvej vrsti tudi le judicijelne termine, da mi pa v davčni in v upravni stroki mnogo manjka — nedostatek, kateri nahajamo sicer tudi v nemško-čeških pravnih terminologijah. Skrbeti mi je bilo torej, da popolnim gradivo v teh strokah. Ker sem pa tudi uvideval, da terminologija praktičnim potrebam, katerim naj služi, ne zadosti s tem, če podaje le-to, kar je moči dobiti iz zakonov, ampak je zelo važno, da pridejo v terminologijski slovar besede, katere je rodila živa praksa in katere so se vsled tega tudi med narodom uže kolikor toliko udomačile, zdelo se mi je najprikladneje, da se obrnem do praktikov v posameznih strokah, ki so po svojem poklicu primorani slovenski uradovati — gotovo najkompetentneji, podati nam za terminologijo živi jezik prakse v dotičnej stroki. V mojo veliko radost so naprošeni gospodje tudi drage volje moji prošnji ugodili ter so mi dosedaj doposlali: davčni kontrolor gosp. Josip Ivančič v Ljutomeru zelo skrbno izbrane, v davčno stroko zasekavajoče termine, katere je sestavil na podlagi Manzove izdaje zakonov o posrednih in neposrednih davkov. Poslal je nadalje okrajni komisar gospod Alfonz Pire na Krškem termine, zadevajoče deželno kulturo, posebno gozdno pravo in vladni koncipist gospod Fran Župnek v Logatci je izpisal termine, zadevajoče vodno pravo. (Živeli!) Tudi termini iz obrtnega prava so mi obljubljeni in pričakujem dotično poslatev vsak čas. Na ta način sem si osigural, da dobodem za našo terminologijo precej popolen materijal — pri vsakdanji rabi knjige se bode vkljub temu še to in ono pogrešalo, za absolutno popolnost ne morem jamčiti, to pa smelo trdim, da ni dosedaj za nobeden slovanski jezik pravne termino- VI. redna glavna skupščina društva „Pravnika". 57 logije, ki bi glede popolnosti nemškega, v nji zadržanega besedja dosegla gradivo, katero je na razpolaganje za našo terminologijo — in lotil sem se potem dokončnega urejevanja in določevanja. Vzel sem besedo za besedo, se odločil za to ali ono, pridejal, kjer se mi je zdelo potrebno, še varijante, katere sem dobil in potem vse prepisoval v obliki, da je rokopis pripraven za tiskarno, ob jednem pa urejen tako, da je moči pri poznejšem pregledovanju vse, kar bode potrebno, prenarediti oziroma dodati, ne da bi bilo treba vnovič prepisovati. Na ta način bode tekom meseca marca 1.1. prvi načrt slovarja v rokopisu dogotovljen. Takšen, kot je, pa se ve še ne more v tisk, kajti to je konečno vender le delo pojedinca in ne more za se reklamovati kot tako nobene avtoritativne veljave. Premišljeval sem zbog tega mnogo o tem, kaj naj se nadalje godi s tem rokopisom, kedo in ka"ko naj ga presoja in v pre-pirnih vprašanjih konečno določuje. Namen naše terminologije je, spraviti jednoto v našo pravniško pisavo. Merodajna naj bo vsem. Najvažniše se mi zdi torej, spraviti v sklad jezik slovenske pravniške prakse z jezikom državnega zakonika in narobe. To, kar praksa vseobče rabi, naj se brez pomislekov vsprejme v slovar („nam diuturni moreš, consensu utentium com-probati, legem imitantur"), ob jednem pa je jemati v poštev jezik v uradnih slovenskih izdajah zakonov. Terminologija naša naj bo v prihodnje slovenski praksi in prirejevalcem slovenskih uradnih izdaj zakonov nekako to, kar je v pandektih poglavje „de verborum significatione". Te misli bile so mi povod, da sem se skušal zjediniti najprvo z urednikom slovenske izdaje državnega zakonika gospodom drom Karlom Štrekeljem. Imenovani gospod je bil tako Ijubeznjiv ter vstregel moji prošnji in zatorej mu pošiljam, kar imam izgotovljenega, v pregled. On mi naznanja svoje pomisleke, o tem si bodeva še dopisovala, da se zjediniva, in na ta način upam pripraviti rokopis terminologije, o katerem smem reči: kar se tukaj podaja, je jezik, so termini, kateri se rabijo in bodo v prihodnje rabili pri uradni slovenski izdaji državnih zakonov. Ni ga, po mojem mnenji, za jednako delo iz stališča praktičnega pravnika ugodne-jega vspeha, kot bode, ako ga dosežem, ta. Pri vsem tem pa še ostane mnogo besed, o katerih bi rad slišal mnenje slovenskih pravnikov in jezikoslovcev. Take besede si zapisujem posebej in nameravam jih, tiskane na posebnej poli, razposlati slovenskim pravnikom in jezikoslovcem s prošnjo, naj to polo pregledajo in s svojimi opazkami meni vrnejo. Na podlagi teh podatkov lotil se bom potem ko-nečnega določevanja še tistih, v tej poli zadržanih besed, katere sem označil za prepirne in upam, da dokončam to delo meseca maja 1.1. Početkom meseca junija bom torej menda zamogel predložiti slavnemu odboru svoj rokopis, v katerem bodo vestno uporabljeni pripomenki gospoda dra. Štrekelja kakor tudi odgovori, katere dobim od slovenskih pravnikov in jezikoslovcev na doposlano jim polo, in stvar slavnega od- 5