Joža Lovrenčič 
Tonca iz lonca
                         Nenavadna zgodba iz starih easov.
3.
                       rnin   je   šel   za   sledjo,   koder   sta   prišla   Košana   in
                           Bernardek.   Vsako   toliko   se   je   ustavil   in   pogledal,
                 kJe Je SosPodinja. Ako je ni videl, je počakal, da se
        ^e Prikazala na cesti> ali pa ji je tekel naproti, se ji
 dobrikal, in ko ga je pohvalila, da je priden, je spet
   tekel pred njo.  Tako  sta hodila  in  hodila  in  prišla
do  razpotja, ko se je  sonce  že  nagnilo  in  so  rastle
sence,   da  se  je  videla  Gozdulja  pred   seboj   na   cesti   neznansko   velika.
Pot na levo je hitela med gorami  v stransko  dolino,  kjer  je  v temnem
gozdu nad vasjo domovala čarovnica s svojim psom, cesta na desno pa je
vodila v Srednjo vas.
»Domov greva, Črnin, domov!« je zaklicala psu, ko je videla, da teče po cesti proti Srednji vasi.
Pes je obstal, kakor bi pomišljal, ali naj posluša in se vrne. Pa se ni.  i Znova se je pognal po cesti, s katere je zavil na stezo in se začel oglašati, kakor bi bil zajcu za petami.
Tedaj se je Gozdulji posvetilo.
»Prav imaš, Črnin, prav! Nič ne greva nocoj domov, v Srednjo vas je treba stopiti. Ti pojdeš za sledjo, jaz pa za ieboj in tako prideva v tisto hišo, iz katere je oče peljal sina v šole. Lepše priložnosti bi si ne mogla izbrati, da izvem, kar bi rada. Mati je sama doma. Prosila jo bom za prenočišče in potem se bova menili. Beseda da besedo in kar na lepem jo speljem, da mi bo vse zaupala. Dober nos imaš, Črnin, a nioj tudi dobro vohas hihihi!... Če je tisto s košem res Tonca napravil, potem se ni iz moje koče prav gotovo nikamor drugam zatekel ko k tem ljudem. Dobim ga, dobim, o, in preljube kapljice v obeh stekleničicah tudi, če jih ni kradljivi krotež že nemarno porabil po svoji neumni bobovi pameti!«
Tako se je premislila Gozdulja in krenila za psom na cesto proti Srednji vasi in spotoma predla svoj načrt.
Črnin je bil prišel po stezi na ono mesto, kjer se je Tonca spotaknil in padel ter se odrgnil. Nemara je ovohal kako kapljico krvi ali kaj, da je odskočil in bil čez trenutek spet na cesti.
»Hov, hov, hov, ne domov, ne domov!« je zalajal.
»Ne, ne, saj grem s teboj!« mu je odgovorila Gozdulja, ki je štorkljala s palico po cesti in se bližala stezi, katere ne bi niti opazila in bi šla mimo, ako je ne bi nanjo opozoril Črnin.
Pes poslej ni več tekel. Tik pred starko ,je šel in jo tiho poslušal, ko mu je dopovedovala, da ne bo smel z njo v hišo, kamor je namenjena, ker bo v Srednji vasi navadna beračica, ki ne sme imeti psa, ako hoče, da jo sprejmejo pod streho. In še mu je zabičevala, naj se nič ne kaže Ijudem. Ko zagledata prve hiše, naj ostane lepo v grmovju in naj prebije noč, kakor ve in zna. Zjutraj naj pa zalaja, da bo vedela, kje je.
»Si razumel?« je obstala, ko je zagledala prvo hišo, ki je bila Košanova.
Kdaj je ni še razumel? Seveda jo je, a to pot je delal le po svoji pasji pameti. Po sledi je šel prav do Košanove hiše, tam trenutek postal, potem se pa pohuljeno zavlekel v grmovje.
»Aha, zdaj pa ne morem več zgrešiti,« je bila Gozdulja zadovolj-na in se- vzdihovaje bližala hiši.
Košanka je prav takrat prišla z molznjakom iz hleva.
»Oh, oh, oh, da sem se le pri-vlekla spet do ljudi. Koraka naprej ne bi več mogla. Dober večer, mati! Saj se me usmilite in me vzamete čez noč pod streho? V mestu sein bila, v mestu, da bi kaj naprosila, a vam povem, da so ljudje tam doli trdi. Več ko imajo, manj dajo, oh, oh, oh. Kmetje so boljši. Čeprav jira grajski toliko vzamejo, vendar ne odganjajo reveža izpred praga.              Usmilijo   se   ga   in   lnu   od   svoje
revščine   dajo,   kolikor   utrpijo ... Ne,   v   mesto   pa   ne   pojdem   več,                                                                          rajši naj me lakota pobere. Oh, oh,
oh,  gorje  staremu človeku, ki nima  svojih  in mora  od hiše do hiše!...« Gozdulja je dosegla, kar je hotela. Košanki se je smilila. Povabila jo je v hišo, kjer je sedla za ognjišče, potaknila sama ogenj in se narejeno tresla od mraza ter si grela roke.
»Res je že mraz pritisnil, zlasti pod večer se pozna, da gremo v zimo,« je rekla Košanka, ki je iz molznjaka precejala mleko v skledo. »Le pogrejte se, dokler ne zavrem mleka, ki ga bova jedli s kašo. Opoldne sem je preveč skuhala, pa je ostala, ker sem sama doma.«
»Sama doma? Kaj pa mož in otroci?« se je začudila Gozdulja. »Mož, otrok in naš mali, o, saj ste jih spotoma gotovo srečali! V mesto so šli. Sina je peljal v šole,« je povedala Košanka, ki ni slutila, kako navaja ženski vodo na mlin.
»Če sta bila tista dva, seveda sem jih srečala. Še kos pogače mi je dal oče, ki ga je spremljal sin. Moram. reči, pogača je bila prav dobra. Take že zdavnaj nisem jedla. Nič ne de, da sem morala čakati nanjo, mi je pa potem toliko bolj teknila. Veste, ko mi je mož hotel dati pogače, je videl, da mu je na lepem zginil koš s hrbta. Ne v nebo ne v zemljo ga ni bilo...< je Gozdulja hitela praviti. Košanka se je zasmejala.
>Nič ne lažem, prav res je bilo tako,« je zatrjevala Gozdulja, ki je nalašč razumela Košankin smeh, kakor da ne veruje njenemu pripove-dovanju.
»Saj, saj! Naš mali Tonca večkrat tako napravi, da se mu mora človek smejati. Gotovo se je med potjo napravil nevidnega, pa še koš! O, to je čuden otrok, kadar le hoče, se lahko spremeni v nič!...«
»Tonca?« je hlastnila Gozdulja po Košankini besedi kakor pes na mastno kost.
Košanka se je ob Gozduljinem vprašanju kar zdrznila. Iz njenega glasu je čutila, da nekaj ni prav.  Žal  ji je bilo,  da  je malega  sploh  omenila, a kaj, ko je bilo njegovo ime izgovorjeno, si ni mogla več poinagati. »Ali ga niste videli?« je vprašala. »Kako pa ste prišli do pogače?« »Nič ga nisem  videla. Tudi vedela nisem nič  o njem. Kar na  lepem smo zagledali koš v grivi, o Toncu pa ni bilo ne duha ne sluha. Vaš mož
in sin pa mi nista tudi nič povedala. O, to pa mora biti res čuden otrok! Koliko je star, ali bo tudi hodil v šole?« je hotela vedeti beračica.
Medtem je zavrelo mleko in ko sta večerjali, je Košanka povedala, da ne ve, če Tonca ostane v mestu, o njegovi starosti pa je previdno molčala in zaobrnila pogovor na druge stvari. Kako je bilo z letino tam na oni strani, kaj je bolje obrodilo, kako se ljudem godi, ko so pod cer-kveno gosposko in ne pod graščaki. Gozdulja je odgovarjala, a ni kazala nič več prejšnje živahnosti. Zehala je in se delala zaspano. Od trenutka do trenutka je kar kinknila z glavo in kaj rekla, kar ni imelo ne glave ne repa in se ni prav nič ujemalo s pogovorom.
»Toži se vam,« je rekla Košanka. »Mislila sem, da bi še skupaj zmolili rožni venec, a ker ste tako zdelani, opravite pa sami večerno molitev, ko ležete v čumnati!«
Gozdulja ni marala v čumnato. Da bo za ognjiščem zanjo dobro, samo da je pod streho, je rekla. In da se odpravi, čim se zazori, ker ima še dolgo pot do doma.
Košanka ji ni prigovarjala, sa-         
mo potaknila je še ogenj, da bi starke ponoči ne zeblo, potem pa ji je voščila lahko noč in odšla v izbo, odkoder je Gozdulja slišala, , kako moli. Rožni venec je molila in ko ga je končala, je še dostav-ljala dolgo vrsto prošenj. Za moža je še molila in za Bernardka, da bi ga sveti Duh razsvetljeval in da bi mu sveta Katarina izprosila um in pravo pamet, da bi se dobro učil, in še Tonca ni pozabila priporočiti njegovemu patronu, ki ima trinajst milosti.
Gozdulja ni bila nič več za-spana. Napeto je poslušala Košan-ko in ko je slišala, kako priporoča Tonco, so se ji razvlekle ustnice v strupen posmeh in ob žaru ognja
so se ji oči kar bliskale. Dovolj je izvedela, nič ji ne bo težko lepega dne s Črninom ugrabiti Tonca, ki se bo gotovo s Košanom vrnil iz mesta. Vseh trinajst milosti njegovega patrona mii ne bo poinagalo, da bi ji še drugič ušel, ko bo v njenih rokah. Če ne bi šlo drugače, bo stopila k Tonu in Poloni in jima povedala, da se Tonca le ni spremenil v polha, da še živi, v Srednjo vas da se je zatekel h Košanovim, kjer ga najdeta. Ako bi ga jima ne hoteli dati, naj stopita na grad, da bo graščak, čeprav je hud, že toliko pravičen in bo razsodil, da morajo otroka vrniti. Ako pa le ostane v mestu? K menihom bi si sama ne upala, s Črninom bi pa ne mogla. Menihi imajo črne šole in njihova hiša je gotovo z vsemi blagoslovi blago-slovljena, da bi se je Črnin že od daleč ognil. Pa naj bi šla Tona in Polona v mesto in tara vse povedala. Menihi bi ju poslušali in bi spoznali, da s Toncem ni vse v redu. Jz črnih bukev bi brali in Tonca bi postal spet to, kar je bil, preden se je na tiho nedeljo oglasil pri Poloni oni popotnik, ki je s svojo besedo hotel tudi njo spreobrniti, a se ni dala... Bob bi postal spet Tonca, čisto navaden bob... A kaj bi bilo z njenimi kapljicami v obeh stekleničicah?... Ne, Tona in Polona ne smeta v mesto. Samo v Srednjo vas
naj prideta! Če bi sama nič ne opravila, potem bi prišla spet se ona s Črninom, ki bi že vedel, kaj je treba napraviti...
Ogenj se je bil pogasil, samo še žerjavica je tlela. Gozduljo je končno res premagal zaspanec in sama ni vedela, kdaj se je ob svojih mislih in ugibanjih zgubila v sen, iz katerega jo je zbudilo praskanje po vratih. Bil je Črnin, ki jo je prišel budit. Gozdulja je poznala svojega psa in se ni obotavljala. Vstala je izza ognjišča, previdno odmaknila zapah in odprla vrata, pred katerimi jo je čakala njena črna hudoba.
»Aha, dan si zavohal, Črninček, pa ne bi rad, da bi me zbudilo jutranje lajanje bronastih psov, ki jih ne moreš slišati. O, nič se ne boj, saj sodim, da je tako zgodaj, da naju ne bodo motili na poti. Preden se oglasijo. bova že na varnem v svoji koči, kjer ni sledu božjega in se počutiš najbolje, hihihi!... Vidiš, če bi me Tonca ne prekanil, bi tudi meni ne bilo treba hoditi po hišah, kjer diši po blagoslovljeni vodi. O, zakaj se nisva drugače zmenila, ko si se priklatil k meni! Več stekleničic bi moral prinesti, več! Zdaj jih ne moreš, ker moraš ostati pes, dokler mi je usojeno živeti... Preden pojdeva iz koče v gozdu za vedno, boš pa le moral še nekaj pomagati! Vidiš, tu imajo tistega Tonca, ki je nama ušel in si ga včeraj ovohal na cesti. Spet je naju preslepil. Ni se vrnil v Srednjo vas, v mesto je šel. Gotovo ti je s kapljicami zabrisal sled, da me nisi peljal za njim...«
Črnin je zarenčal, kakor bi hotel potrditi, da res ni bilo proii mestu nobene sledi Tončevih. stopinj in da ga tudi po zraku na južno stran ni vohal. Ob renčanju, ki ga je Gozdulja razumela, so se splašile na latah pod streho kokoši in začele v zboru prestrašeno kokodakati, da bi oznanile gospodinji nevarnost, ki jim preti.
Gozdulja je samo pogledala Črnina in pri priči je utihnil.
Tudi kokoši so se pomirile, ko sta se oddaljila od hiše in izginila v gošči.
»Da, kaj sem hotela reči?« je povzela Gozdulja, ko sta bila izven ne-varnosti in prišla na stezo, ki je vodila skozi gozd mimo votline, v kateri je bil našel Tonca na svojem begu Bernardkovega očeta kot poglavarja roparjev in ga ozdravil. »Da, Tonca mi moraš spraviti spet v roke, če je v tebi še kaj peklenskega!...«
Črnin je zalajal, da je odraevalo od sten in robov, kakor da sta gozd in gora polna samih peklenščkov ...                                                (Dal je.)