UNIVERZA V LJUBLJANI VETERINARSKA FAKULTETA JANEZ BRGLEZ PARAZITOLOGIJA ZA VETERINARJE ARACHNOENTOMOLOGIA LJUBLJANA 1991 UNIVERZA V LJUBLJANI VETERINARSKA FAKULTETA JANEZ BRGLEZ PARAZITOLOGIJA ZA VETERINARJE ARACHNOENTOMOLOGIA LJUBLJANA 1991 ! 43 prah in kot o,4 % razpršilo.Pripravek poz¬ namo tudi v obliki posebnega mila in šampona. Cythioat je na trgu v obliki tablet.Aktivna snov je v koncentraciji 11,5 Djazinon je učinkovit insekticid.Na trgu je kot 2o # tekočina. Dichlorvos je učinkovit iz ovratnika psa v koncentraciji 6 #. Femchlorphos je vgrajen v tablete,lahko pa je dostopen tudi v tekočini. Malathion je poznan v obliki prahu,razpršila in teko¬ čine .Haldison dobimo na trgu kot 2 % prah,2o % tekočino ali kot o,o5 c fi razpršilo. Dichlorophen lahko dajemo v ušesni kanal v obliki kapljic.v Tem primeru je insekticid v o,5 g koncentra¬ ciji.Poznane so tudi oblike insekticidnih mil,ki vsebujejo od 1 do 1,2 % omenjenega pripravka. Lindan je najbolj učinkovit v obliki ušesnih kapljic,v tem primeru mora biti v o,l # koncen¬ traciji.Uporabi ja pa se lahko tudi kot mazilo. Tetmosol lahko najdemo na trgu kot 5 7- milo. Chlorfenylphos (supona) proizva¬ ja Shell.Na trgu ga dobimo kot o,l % tekočino. Pjperonvl—Buto — xid proizvajajo različni proizvajalci (Wellcome,R.C.I.,Vetse- ra,Philips Duphar in dr.).Dobimo fa v ohliki mila,tekočine, razpršila in prahu. 47 Z insekticidi je treba zaprašiti ali ovlažiti tudi ležišča domačih sesalcev in gnezda ter nastilj pri perjadi. Red Diptera,dvokrilci Predstavitev Pri dvokrilcih je razvit en sam par membranskih kril.Govori¬ mo o krilih na mezotoraksu.Na metatoraksu sta krili zakrneli, ostanek teh kril imenujemo haltere .te pa služijo dvokrilcem za krmarjenje v zraku.Ustni organi dvokrilcev so prilagojeni za vbadanje in sesanje,pri redkih vrstah pa samo za sesanje raz¬ topljene hrane,ki jo sami ovlažijo s svojo slino.Ustni organi pa so lahko tudi zakrneli,zato se spolno zrele žuželke ne preh¬ ranjujejo (Oestridae,zolji). Med ustnimi organi je razvit rilec ali proboscis .spodnji del ustnice ali labium pa je spremenjen v tako imenovano labelo, labellum .Handibula navadno ni razvita.Mezotoraks je zelo raz¬ vit, širši je od prototoraksa in metatoraksa,vsi trije segmenti pa so združeni.Na tarzusu je navadno razvitih 5 segmentov. Glava se pri dvokrilcih težko premika,s tankim vratom je po¬ vezana z oprsjem.Dipteri imajo praviloma razvite velike sestav¬ ljene oči,pogosta pa so tudi ocela. Pripadniki nekaterih vrst pupiparov,družina Hippoboscidae , nimajo kril ( Melophagus ovinus) ,rod Lipoptena ima krila samo prehodno,Hippobosca eguina pa ima trajno razvita krila. Na zadku,ki je z brazdo oddeljen od oprsja,je lo metamernih 4-8 členov. Med dvokrilci je opisano okrog 60.000 različnih vrst. Biologija. ekologija in etologija Ličinke dipterjev nimajo razvitih spolnih organov,niti kril, niti pravih okončin.Imajo pa lahko razvite panožice ali psev- dopodije (Simuliidae).Na dobro razviti glavi je oblikovan ust¬ ni aparat.Glava je skupaj z ustnimi organi lahko tudi zakrne¬ la.Ličinke brez glave imajo navadno razvite posebne hitinske kavlje in tako imenovani cefalofaringealni aparat ( podred Cjvclorrhapa ).To so tako imenovane acefalične ličinke.Ima jo razvite 3 prsne in 8 abdominalnih členov. Dvokrilci se razmnožujejo s popolno preobrazbo ali metamor¬ fozo. Ličinke dvokrilcev se razvijajo v vodi,za njih je značilno akvatično življenje,druge žive na zajedavski način in povzro¬ čajo miazo, myasis (Gastrophilidae.Oestridae in nekatere muhe), ličinke lahko živijo kot fakultativni zajedavci,razvijajo pa se lahko tudi v prsti,na rastlinstvu in drugod. Glede na način prehrane so ličinke bodisi saprofagne .bodisi koprofagne , fitofagne in sarkofagne .Zelo so pogoste vrste dvo¬ krilcev,ki majo omnivorne ličinke. Spolno zrele žuželke iz že omenjene skupine so lahko trajni ektoparaziti (Melophagus ovinus),lahko zajedajo samo občasno zaradi prehranjevanja (Simuliidae,Culicidae,Psychodidae ,Taba- nidae,glosine ali tse-tse muhe in druge).Pri nekaterih skupi¬ nah trajno zajedajo samo ličinke do dozoritve,spolno zrele žu— 49 želke pa se ne prehranjujejo,imajo zakrnele ustne organe. V zoološkem pogledu je red dipterjev razdeljen na naslednje podrede: Nematocera . Brachycera in Cyclorrhapha . Podred Nematocera Žuželke iz podreda Nematocera imajo tipalnici daljši od gla¬ ve in oprsja skupaj .Tipalnici sta sestavljeni iz več kot 8 seg¬ mentov.Ti členi v tipalnicah so po obliki in po velikosti sko¬ raj enaki,razen prvih dveh ob glavi.Arista ni razvita.Ličinke tistih vrst,ki jih obravnavamo,živijo v vodi.Glava je dobro razvita,mandibuli sta prilagojeni za horizontalni ugriz.Bube so povite s čvrsto ovojnico.Iz tega podreda so pomembne vrste iz naslednjih družin: Ceratopogonidae . Simuliidae . Psjchodidae in Culicidae .komarji. Družina Ceratopogonidae Keratopogonide so krvosesne nematocerne žuželke.Ka glavi ima¬ jo razvit kratek proboscis,mandibuli sta škarjaste oblike.Oprs¬ je je v prednjem delu nagnjeno nad glavo.Pri samcih sta tipal¬ nici dlakavi,na krilih so pri teh žuželkah razvite temne pege, na krilih so tudi dlačice. Samice ležejo jajčeca na vodo,ličinke imajo črvičast videz in so na prvi pogled zelo podobne hironomidara (Chironomidae) . Ličinke šive akvatično in semiakvatično življenje,za razliko od hironomid so bele barve.Med keratopogonidami je za veteri¬ narsko medicino pomemben samo rod Culicoides.Nekatere vrste teh žuželk lahko prenašajo mikrofilarije nematodov iz druži¬ ne Pilariidae.Culicoides vrste merijo 1 do 3 mm in pravilo 5o ma prehajajo skozi okenca mrež,ki zadržujejo komarje.Kri sesa¬ jo samo samice,napadajo pa človeka id živali,.ballis in Bennett ( 1961 ) navajata,da žuželke iz rodu Culicoides prenašajo nasled¬ nje vrste filarii: Dipetalonema perstans .v Afriki sta vmesna gos¬ titelja Culicoides grahami in C.austeni .V Veliki Britaniji pre¬ našajo mikrofilarije Onchocerca cervicalis C.nubeculosus pri kopitarjih.Za vrsto Hansonella ozzardi v Južni Ameriki je poz¬ nano,da mikrofilarije prenaša C.furens.Culicoides lahko prena¬ šajo tudi viruse.Vrsta C.robertsi povzroča alergični dermatitis pri kopitarjih v Avstraliji,o čemer poroča Riek (1954)• Slika 3o:Culicoides sp. Zatiranje keratopogonid je zelo zahtevno,pogosto ni uspeš¬ no. Živali lahko zavarujemo z repeletnimi pripravki.Priporočajo uničevanje ličink.Smith s sodel.(1959) poroča,da keratopogonide bre težav lahko prehajajo večje razdalje od razmnoževališča. 51 Družina Simuliidae .krvosesne mušice Simulide ali krvosesne mušice imajo odebelelo telo.Zaradi oprsja,izbočenega nad glavo,imaj o s strani grbast videz.Na ESl^vd je razvit kratek rilec,tipalnici imata po 11 segmentov, nista obrasli z dlakami.Tudi na krilih ni dlak,niti temnih madežev.Telo je posuto s kratkimi srebrnimi ali zlatimi dla¬ čicami. Simulide merijo okrog 5 mm,obarvane pa so oranžno,črno ali rjavo.Ustni organi so oblikovani za vbadanje in za sesanje krvi. Samica leže jajčeca v skupkih na rastline,kamenje in na dru¬ ge predmete neposredno pod vodno površino.Ličinke se razvijejo v vodnih brzicah in v vodah s hitrim tokom,lahko tudi v veli¬ kih rekah kot je Donava.Voda mora biti bogata s kisikom.Li¬ činke merijo do 15 mm.Imajo razvito glavo,ob ustnem delu pa je na obeh straneh razvit organ,ki je obraščen z dlačicami za lovljenje hrane.Ustni aparat je pri ličinkah oblikovan za gri¬ zenje.Ka spodnji strani prvega člena v oprsju je pri ličinkah s vsake strani oblikovana panožica ali psevdopodij.Ka njej so zobate izrsstline,ki služijo ličinkam za premikanje.Ličinke dihajo skozi kožo ali z analnimi škrgami.Razlikujemo 6 razvoj¬ nih stopenj,Mušice preuimijo na stopnji ličink. Bube so trikotne oblike,podobne so copatam.Na razširjenem delu so odprte,s spodnjim delom pa so pritrjene na podlogo.Z odprtim delom so usmerjene proti toku vode.Zanimivo je,da so pri bubah razvite prototorakalne dišne dlake ali filamenti. 52 Opisano je okrog 5oo različnih vrst simulid. Krvosesne so samo samice.Velika večina vrst napada svoje gostitelje v ranih jutranjih in v kasnih večernih urah.Pri domačih živalih izbirajo simulide tista mesta na koži,ki so slabo obraščena z dlako,med njimi vime,vrat in spodnji del trebuha.Mušice napadajo živali v rojih,v velikem številu,zato lahko žival tudi zadušijo.Od razmno- ževališča se simulide oddaljujejo do 6 km. Slika 31:Simulium sp. Slika 32:Simulium sp., ličinka Na brzicah Donave se je v Jugoslaviji razmnoževala vrsta Simulium columbacizense .o kateri je več poročil o preučevanju njenega škodljivega vpliva na pašne domače živali.Omenjamo še vrst0 0da K mi . a . ornata , S.reptans , S.maculatum . Wilhelmia enuina in dr. Iz literature povzemamo,da so roji simulid ob Donavi le¬ ta 1923 povzročili pogin 2o.ooo konj,govedi in ovac. 53 Simulide vznemirjajo domače živali in s svojim pikom povzro¬ čajo spremembe na koži.Zaradi napada celih rojev teh mušic lah¬ ko pride do zadušitve živali. Simulide prenašajo tudi mikrofilarije,ličinke nekaterih vrst filarid iz rodu Onchocerca .pri pticah pa pražival Leucocvto - zoon smithi . L.anatis in L.caulleryi . Psihodide sodijo med manjše nematocerne žuželke.Dolge so od 3,5 do 5 mm.Telo in krila imajo obraščene s številnimi gostimi dlačicami.Glava je majhna,razviti sta samo sestavljeni očesi. Tudi pri teh žuželkah mezonotum grbasto prerašča glavo. Samice ležejo jajčeca na vlažna ali ovlažena temna mesta,na peščenih tleh,med razpokami skal, vlažnih hlevih in celo v sta¬ novanjih, zato jih poznajo tudi pod imenom "sandflies".Jajčeca so dolga od o,5 do o,h mm.V začetku so bela ali lisasta,kasne— Slika 33: Simulium sp.,buba Družina Psvchodidae - 54 - je rumena ali rjava.Ličinke merijo do 5,7 mm.Samica Phleboto - mus papatasii leže hkrati okrog 4o jajčec.Za razvoj ličinke je potrebna temperatura vsaj 15° C.Ličinka dozori do bube in do spolno zrelega insekta po 6 tednih.Ličinke se prehranjuje¬ jo z iztrebki plazilcev,netopirjev ali z rastlinskim drobirjem. Krvosesne So samo samice.Te so aktivne ponoči,podobno kot ko¬ mar ji.Žuželke so slabi letalci,prehajajo skozi mreže,ki prep¬ rečujejo dostop komarjem. Psihodide prenašajo povzročitelje Leishmania spp.,ki povzro¬ čajo pri človeku in pri živalih bodisi kožno,bodisi visceralno obliko bolezni.Adler in Theodor (1957) sta zbrala naslednje po¬ datke: Phlebotomus papatasi,P.sergenti,P.major in dr. prenaša¬ jo povzročitelja Leishmania tropica .Več vrst psihodid prenaša povzročitelja L.brasiliensis v Južni Ameriki. Pebris papatasi , virusno bolezen pri človeku in povzročitelja kala-azarja ( Leis- mania donovani infantum) prenašajo Phlebotomus chinensis,P.ma- jor,P.perfiliewi,P.perniciosus in dr.Psihodide lahko prenašajo tudi povzročitelje urogenitalne miaze.Babič (1949) poroča,da so bile v Jugoslaviji ugotovljene naslednje vrste psihodid-. Phlebo - tomus papatasii . P.perniciosus in dr.Psihodide so bile ugotovlje¬ ne v Istri,Dalmaciji,črni Gori,Makedoniji,v Bosni in Hercego¬ vini,Srbi ji in v Vojvodini. Leishmania tropica povzroča kožno obliko bolezni pri člove¬ ku,psi so lahko vir invazije .Bolezen je razširjena v Iranu.Tu¬ di nekatere vrste veveric so lahko rezervoar povzročitelja L. tropica in L.donovani c Uničevanje flebotomin je zelo zahtevno in pogosto ni uspešno. 55 Slika 34:Phlebotomus sp.,spolno zreli osebek Družina Culicidae. komar.j i Komarji so majhni do srednje veliki,vitki in nežni nematocerni insekti,ki imajo razvite dolge okončine.Oceli nista razviti.Ti- palnici sta spolni dimorfni,sestavljeni iz 14 do 15 segmentov. Samica Anopheles spp.imajo dolga palpusa. Culex spp . kratka.Ab¬ domen je podolgovat,oprsje pa je na dorzalni strani široko. Kri¬ la so dolga,ozka,iztegnjena,če žuželka miruje.Na krilnih venah so oblikovane dlačice.Na tergitih in sternitih zadka imajo culi- cide goste zložne luskinice.Pri anofelinah teh luskinic ni. 56 Biologi.ia in ekologi.ja Samci se pri komarjih prehranjujejo z nektar j e m, sami c e pa se¬ sajo kri človeka, domačih in divjih sesalcev in ptičev.Komar ji so aktivni od rane pomladi do pozne jeseni,večinoma napadajo ponoči bodisi na pašniku ali v hlevih ter po domovih.Ftice na¬ padajo v gnezdih.Dokazano je,da se Anopheles maculipennis lahko oddalji od razmnoževališča za 3 km. Agdes vexans pa celo do lo km. Samice ležejo jajčeca v velikem številu.Agdes polaga jajčeca na rastline tik nad vodo,Culex in Anopheles pa na vodno površi¬ no. Jajčeca anofelesov so opremljena s plavalnim obročkom .jajče- ca kuleksov imajo na spodnjem polu ?.ijakast privesek,samica pa jih polaga v skupinah.Jajčeca aedesov so črna in nimajo plaval¬ nega obročka. ličinke in bube komarjev se razvijajo v stoječi vodi,posamez¬ ni rodovi komarjev pa si poiščejo takšno okolje,ki je značilno glede kisika,temperature,osvetlitve in drugega.Pri tej izbiri je pomembna tudi vegetacija,mikroflora vode in drugi dejavniki. Vrste Anopheles izbirajo trajno stoječo vodo,ki je bogata s kisikom in je dobro osvetljena.Voda mora biti tudi bogata z ve¬ getacijo.To so navadno globji jarki za izsuševanje,čiste mlake, kraške jame na odprtem,napajališča in dr. Vrste Culex se lahko razvijajo v prehodni stoječi vodi,to je lahko tudi odpadna industrijska voda,gnojnica,voda v cisternah, čebrih in celo septična voda.To so kanali za odoadno vodo in druga vodna okolja. Tudi Afe'des se razvija v prehodni vodi. 57 Slika 55:Poglavitne morfološke značilnosti komarjev 58 Anofelesove samice zlezejo po 2oo do 5oo posamičnih jajčec, samica Culex pipiens pa zlepi jajčeca v čolniček,ki plava na površini vode. Ličinke komarjev se v vodi trikrat levijo.Imajo veliko glavo z razvitima tipalnicama,razvite so tudi sestavljene oči.Ob zgornji ustnici se ob straneh oblikujejo na vsaki strani dla¬ kavi organi,ki zvrtinčijo vodo,da dobi ličinka več hrane. Torakalni členo so zraščeni,znatno širši od zadka.Ha osmem abdominalnem segmentu imajo ličinke komarjev razvito dihalno cevčico ali sifon,skozi katero so izpeljane dušnice in traheje. Na vrhu te cevi pa sta oblikovani stigmalni plošči - stigmi. Ličinke anofelesov te cevi nimajo,ličinke Culex sp. imajo rav¬ no cev,same ličinke pa se v vodi postavijo poševno na površino vode.Ličinke Anopheles spp. pa se postavijo v vodoravni polo¬ žaj. Na devetem abdominalnem segmentu imajo ličinke komarjev obli¬ kovano skupino dlačic,ki jim služijo za plavanje,delujejo kot veslo.Ob anusu imajo ličinke po 4- škržne lističe,ki so oprem¬ ljeni z dolgimi dlakami.Ličinke nimajo panožic,na vseh členkih pa so razvite dlake.Bube so gibljive,na prsnem delu so razviti dihalni organi. Za razvoj ene generacije komarjev je potrebno 7 do 16 dni,pri nižjih temperaturah pa se razvoj lahko zavleče tudi na nekaj mesecev. Komarji prezimijo kot spolno zrele samice in samci in kot ličinke. Opisano je okrog 1.45o vrst komarjev. 59 Slika 36:Culex sp.,ustni aparat samice Anopheles maculipennLs prenaša povzročitelja človeške mala¬ rije ( Plasmodium vivax,F.malariae.F.falciparum in P.ovale ). Culex in Agdes prenašata malarijo pri pticah,malarija je ugo¬ tovljena tudi v Jugoslaviji.Culex in Agdes ter Anonheles lahko prenašajo mikrofilarije filaridnih vrst Dirofilaria immitis . Dirofilaria repens in dr.Oulex pa lahko prenaša tudi povzroči¬ telja spirohetoze. Borrelia anserina .pri vodni perjadi. Babič (1949) podrobneje navaja vrste komarjev,ki so najbolj pogosti v Jugoslaviji.V WHO Cronicle so prikazani vektorji ru¬ mene mrzlice in malarije na raznih območjih sveta. 6o Podred Brachvcera Žuželke iz tega podreda so v morfološkem pogledu značilne po tem,da imajo tipalnici krajši od glave in oprsja skupaj. Tipalnici sta sestavljeni iz manj kot 6 segmentov,najbolj po¬ gosto samo iz treh.Na tretjem segmentu je lahko oblikovana arista,ki je obdana z dlakami v dveh vrstah.Maksilarna palpu- sa sta iztegnjena.Ličinke imajo navadno nepopolno razvito glavo.Z mandibulama lahko ličinke grizejo navpično.Buba je pokrita s čvrsto ovojnico.V podredu brahicernih žuželk je po¬ membna predvsem družina brencljev ali obadov, Tabanidae ,ostale zajedavske dipterje pa danes uvrščajo v podred Cyclorrapa . Družina Tabanidae»brenčiji,obadi Brenclji sodijo med največje brahicerne žuželke.Imajo razvi¬ to veliko konveksno glavo,na kateri so velike sestavljene oči pri nekaterih vrstah z nasajenimi dlakami.Oči so zlato rumene barve z oranžnimi progami.Očesi se pri samcih dotikata,pri sa micah pa je razvito čelo.Redke vrste imajo razvita tudi ocela Tipalnici sta ravni,sestavijeni iz treh členov,na tretjem čle nu je konica,ki je razdeljena na 3 do 8 segmentov.Ustni apa¬ rat je zelo hitiniziran,pri samicah je oblikovan za vbadanje in za sesanje krvi.Brenclji imajo zelo dobro razvita krila brez dlak.Dobro so razvite razvejane vene,ki so značilne za posamezne vrste. Samci brencljev se prehranjujejo z nektarjem,samice pa ob- 61 časno sesajo kri pri številnih vrstah domačih in divjih živa¬ lih in tudi pri človeku.V naših zemljepisnih in ekoloških raz¬ merah se razvije na leto ena sama generacija brencljev,spolno zrele žuželke pa so najbolj aktivne poleti in v najbolj vročih urah dneva.Zanimivo je.Zanimivo je,da so brenclji nadvse nad¬ ležni pred burjo.Živali napadajo na pašnikih,ob gozdovih in re¬ kah ter na poljih pri vprežnih živalih.Praviloma brenclji ne za hajajo v hleve .Pri živalih sesajo kri na vimenu, trebuhu,na gla¬ vi in vratu ter na ekstremitetih.Do vrste gostitelja niso iz¬ birčni. Samice brencljev so oviparne.Jajčeca ležejo v skupinah,navad¬ no slojevito na rstline in listje nad vodo,na kamenje ob vodi, na vlažno zemljo in tudi drugam.Ličinke se razvijejo iz jajčec po 3 do 5 dnevih. h hipofarinks la labium lab labela z membrano le labrum epifarinksa md mandibula mx 1 prva maksila p palpus Slika 37:Tabanus sp.,ustni aparat 62 Velike vrste brencljev lahko izležejo po 5 oo do 600 jajčec manjše pa samo okrog 3oo.Jajčeca imajo podolgovato ovalno ob liko,velika so do 2 mm.V začetku so svetla,kasneje potemnijo 63 Ličinke imajo obliko črvička,v ustnem in repnem delu so zože¬ ne. Na ličinkah ni dlak.Zadek je segmentiran.Življenje ličink je akvatično, seniakvatično in terestrično,večinoma se prehranjuje¬ jo z živim bioloških materialom.Med rastjo se 6 do 7 krat levi¬ jo. Stadij bube traja lo do 23 dni.Brenclji prezimijo na stopnji ličink. 3renclji povzročajo občutno gospodarsko škodo z—-di janja molznic in pitancev ter konj na pasi.V tropskem ok j lahko brenclji mehanično prenašajo povzročitelje t.ipanozomi ze (Trypanosomiasis). Prenaša jo lahko tudi nekatere viruse ,mea njimi povzročitelja infekciozne anemije kopit*r 0 ev je,da lahko prenašajo tudi povzročitelja antraks* m tular je.Dokazano je,da prenašajo brenclji tudi gnojne bakterije, v a '• vpp ti c* 1 x iz ro streptokoke,stafilokoke in dr.Omenili smo se, 64- du Chrvsops lahko prenašajo tudi mikrofilarije filaridov v Af¬ riki . Babic (1952) podrobneje navaja vrste brencljev,ki so bili ugo¬ tovljeni v Jugoslaviji.Baranov (1945) -je pri nas podrobneje razis¬ kal favno brencljev. Med brenclji omenjamo rodove Straba . Tabanus , Chrysops , Dasvs - typia . Therioplectes , Dasyrhamphis in dr. Podred Cvclorrhapha Predstavniki dvokrilcev iz tega podreda imajo na glavi razvi¬ ti tipalnici,ki sta sestavljeni iz treh členov.Na enem od teh členov je razvita arista .Maksilarna palpusa sta kratka,sestav¬ ljena iz enega samega člena.Za predstavnike podreda je tudi zna¬ čilno,da je na glavi razvit raven greben,ki ima na sredini šivu podobno povezavo.To povezavo imenujemo ptilialna sutura .Zanimi- vo je,da ta sutura poteka od razvoja žuželk iz omenjenega pod¬ reda.Ob iznikanju dvokrilcev iz bube se namreč najprej izbuči in nato pretrga tako imenovana ptilialna vrečka.Pri nematocer- nih in brahicernih žuželkah te vrečke ni. V zoološkem pogledu je podred Cyclorrhapha razdeljen na nas¬ lednje oddelke: Aschizia . Shizophora in Pupipara . V oddelku Aschizia ni zajedavskih žuželk.Omeniti je treba sa¬ mo predstavnike rodu Eristelis .Ličinke iz tega rodu pogosto vi¬ dimo v greznicah,jamah za gnojevko,na gnojiščih in kanalih.Li¬ činka je značilna po tem,da ima dolgo sifonsko cev,skozi kate¬ ro diha.Te ličinke povezujemo lahko s problemi sanitarne higi- 65 ene pri pridobivanju mleka. V oddelku Schizophora so pomembne zajedavske žuželke iz dru¬ žin Anthom,yidae,muhe in tse-tse muhe (domača in hlevska muha, G lossininae) . Tachinidae .muhe brenčavke ali brenčače in Oestri - dae ali zolji. V oddelku Fupipara omenjamo samo predstavnike iz družine Hipoboscidae . Podred Cyclorrhapha .oddelek Schizophora Družina Anthomvidae Iz družine Anthomyidae so pomembni predstavniki iz naslednjih rodo: Husca , Stomoxys , Lyperosia , Glossina , Haematobia in Fania. Rod Kusea Linne,1758 Vrsta Husca domestica Linne ,1758, hišna muha,je kozmopolitsko razširjena.Žuželka je mehanični vektor bakterij,trosov,jejčec helmintov in cist nekaterih zajedavskih enoceličarjev,obenem pa je lahko tudi vmesni gostitelj za nekatere vrste trakulj pri perjadi.Samec je dolg 5>8 do 6,5 mm,samica pa 6,5 do 7»5 ram.Ka tretjem členu tipalnic je razvita arista,ki je z dveh strani obraščena z dlačicami po celi dolžini.i*a krilih ima. zna*- čilno mreže ven.Oprsje je rumeno rjave barve,na dorzalni stra¬ ni so & podolžne črte,ki so enako dolge,sive barve.Zadek je rumeno ali sivo obarvan,podolžne temne črte pa se za četrtim abdominalnim členom razhajajo. Ustni del je prilagojen za jemanje otopljene hrane.Ustnica 66 se na spodnjem delu razširi na dve lebeli,ki se zaznavno raz¬ širita,ko se žuželka prehranjuje.V labelah je oblikovana cev, ki neposredno komunicira s telesno votlino,haemocoele,hemoce- le.Notranji del oevi je oskrbljen s psevdotrahejami,te pa so povezane s sistemom za srkanje otopljene hrane. Biologija Samica izleže do 15 o jajčec naenkrat,vendar vseh jajčec ni več kot okrog 600.Svež hlevski gnoj je najbolj primerno okol¬ je za razvoj ličink.Muha leže jajčeca tudi v drug organski ma¬ terial,celo na človeške iztrebke.Jajčeca merijo 1 mm,imajo po¬ dolgovato obliko,obarvana so svetlo rožnato.Na dorzalni povr¬ šini jajčec sta oblikovani dve grebenasti črti.Ličinka se raz¬ vije iz jajčec pri ugodnih temperaturnih razmerah že po 2h u- rah.Razvije se v žerko,ki je dolga lo do 12 mm,ta pa se po 3 do 7 dnevih preoblikuje v bubo.Larva ima zoženo telo v ustnem delu,razširjeno in odsekano pa v zadnjem delu,kjer sta razvi¬ ti po dve stigmalni ploščici.Razdalja med obema ploščicama je manjša kot je premer posamezne ploščice.'/ ustnem delu je pri ličinkah razvit par ustnih kavijev,ki sta povezana s skeletom cefalofaringealnega aparata.Ličinka se večkrat levi,buba pa ostane povita z zadnjim levkom.Takšen levek se samo znosti in otrdi,ko se oblikuje puparij.Stadij bube traja 3 do 26 dni,od¬ visno od temperature.Ugotovijeno je,da se biološki krog hišne muhe pri ugodnih temperaturnih razmerah lahko sklene že po 12 dnevih,zato je število generacij te žuželke v poletnem času vi¬ soko. Odrasle muhe živijo nekaj tednov. 67 Slika 41:Musca domestica,samice Slika 42:Musca dometica, ustni del ličin¬ ke Slika 43:Kusca domestica, Stgmalni plošči 68 Pri razvoju muh so ugotovili.da žuželka lahko požre p<-toge ne bakterije,ki lahko preživijo tudi stopnjo bube;zato jih lahko spolno zrele žuželke raznašajo in kontaminirajo hrano človeka in domačih živali.Ugotovili so tudi,da muha lahko regur— gitira slino in hrano z bakterijami,ko s slino omehšča novo hrano.Muhe lahko prenašajo povzročitelje salmoneloz,tifusa,ko¬ lere ,tuberkuloze»antraksa, in nekaterih virusnih bolezni.Kuha lahko prenaša tudi jajčeca trakulje Bchinococcus granulosus in tudi drugih tenij»jajčeca nematodov in razvojne oblike za¬ jedavskih protozojev. Zatiranje Zatiranje muh je zelo težavno zaradi hitrega razmnoževanja teh žuželk.Fey in Kilpatrick (1958) in tudi drugi avtorji so pripravili programe za uničevanje muh z insekticidi narathion, diazinon , CBT , Dipterex , Dilan , Cyanamid , Dow ET-57 , chlorthion in dr. Rod Stomoxys Geoffroy,1762 Vrsta Stomoxys calcitrans Geoffroy,1764 V geografskem pogledu je hlevska muha zelo razširjena.Velika je približno tako kot hišna muha,vendar se od nje razlikuje tako v morfološkem,kakor tudi v biološkem in ekološkem pogle¬ du.Rilec je dobro razvit,usmerjen je horizontalno,na spodnjem delu je razširjen v labeli.Bistvene so tudi razlike v razveja¬ nosti ven na krilih.Na dorza?nem delu oprsja so štiri temne proge,vendcr lateralni dve ne dosežeta spodnjega roba skutuma. 69 Abdomen je širok in kratek,na drugem in tretjem segmentu so po tri črne okrogle pege. Slika 44:Stomoxys calcitrans,samica Biologija Tudi hlevska muha leže jajčeca v gnoj in druge organske snovi.Konjski iztrebki predstavljajo najprimer ejše okolje za razvoj ličink in bub.Zanimivo je,da samico stimulira vonj urina v obdobju,ko ležejo jajčeca.Samica zleže hkrati 25 do 5 o jajčec,vseh jajčec pa izleže okrog 800 .Jajčeca merijo 1 milimeter.Ličinka se izleže v enem do štirih dnevih,lahko tu¬ di kasneje,če je nizka temperatura.Ličinke se prehranjujejo z rastlinskim drobirjem in se preoblikujejo v bube po 14 do 24 dnevih.Razvita ličinka hlevske muhe je zelo podobna ličin- 7o ki hišne muhe,vendar sta stigmalni ploščici pri hlevski muhi od¬ daljeni druga od druge,zato ličinke lahko prepoznamo.Razlike so tudi v obliki spiraklov.Iz bube po 6 do 9 dnevih iznikne spolno zrela žuželka,samec ali samica. Slika 45:Stomoxys calcitrans,ustni aparat h hipofarinks le labrum epifarihks la labium m mentum lab labela z zobki p palpus lap labralna apodema Samice začenjajo izločati jajčeca od 9.dne po iznikanju iz bube.Tako je potrebno okrog 3o dni,da se sklene biološki krog omenjene žuželke. Hlevska muha lahko prenaša vrtelja Trypanosoma evansi (sura) na ekvide in pse v Indiji,v Južni Ameriki pa prenaša omenjena žuželka vrteljca Trypanosoma eguinua (Mal de Caderas).V okle¬ pajih sta napisani bolezni,ki jih poznajo pri kopitarjih na omenjenih rejskih območjih.Mal de Caderas se javlja tudi pri govedu,ovci in kozi.Te vrteljce hlevska muha prenaša samo me¬ hanično. Ra enak način prenaša omenjena žuželka tudi vrteljca 71 T.gambiense in T.rhodesiense na ljudi v Afriki in T.brucei ter T.vivax na goved in drobnico. Hlevska muha je zelo razširjena v poletnem času in proti je¬ seni.Živi okrog 3o dni.Njeno aktivnost stimulira močna sončna svetloba.V zelo mračnih hlevih se ne zadržuje.Oba,samec in sa¬ mec in samica,sta krvosesna.Napadata človeka,domače in divje živali ter celo plazilce. Se sata okrog 3 do 4 minute.Med preh¬ ranjevanjem menjujeta tudi mesto na koži gostitelja. Med helmintskimi vrstami prenaša Stomoxys calcitrans ličin¬ ke Habronema microstoma . Zatiranje Za učinkovito uničevanje hlevske muhe je potrebno z insekti¬ cidi po določenem programu v intervalih obdelati hleve,mlekar- nice,gnoj in gnojišča.V novejšem času je na voljo večje števi¬ lo zelo učinkovitih insekticidov.Iz literature povzemamo,da so piretrinski pripravki (piretroidi) zelo učinkoviti kot kontak¬ tni strupi,ki jih pri pašnih govedih uporabljamo za škropljen¬ je.Škropimo vsakih 2o dni.O uspehih takšnega zatiranja muh po¬ ročajo Bussieras s sodel.(198o),Eiger s sodel.(1982),Morgan s sodel.(19?o)vey s sodel.(1979) in drugi.Med najbolj učin¬ kovitimi pripravki iz omenjene skupine omenjajo permethin .Do¬ mači pripravek je potojcid,proizvajalec je "Krka" iz Novega mes¬ ta.Učinkovit je kot pršilo v zaprtih prostorih.!iretrinske pri¬ pravke in insekticide iz skupine fosfornih estrov omenjajo pri zatiranju muh Musca autumnalis in L.irritans . Iz literature ;ovzemamo,da proti žuželkam lahko uspešno upo- 72 rahljamo tudi posebne ušesne znamkice,o katerih poročajo Knapp in sodel. (1981),Schmidt in sodel.(198l),Shepard (198o),Willi- ams s sodel.(198o) in drugi.Pri nas so trgu znamkice praven,pro¬ izvajalec pa je Lek. Več podatkov v literaturi govori tudi o tem,da lahko v trajne boluse vgrajujejo insekticid tetrachlorvinphos .Iz trajnih bolu- sov v vampu se izloča aktivna snov v prebavila.V iztrebkih tak¬ šnih živali pa se ne moreje razvijati ličinke in bube muh. Pripravek alfacron 5o WP vsebuje 5o # azametifosa. Neporex 50 SP pa vsebuje ciromazin.Alfacron v količini 2oo g pomešamo s kilogramom sladkorja in dodamo 8 1 vode.S takšno raztopino je treba poškropiti okna,okenske okvirje,podboje vrat in stene hlevov,telečnjake in stojišča.Alfacron lahko tudi pripravimo v zgoščeni obliki in s takšni raztopino premažemo samo dele zidov. Z neporexom škropimo gnoj in gnojišča. Desektin vsebuje 13,A % tetrametrina .6.7 % permetrina in 67,9 $ piperonyl butoksida .Z omenjenim pripravkom je potrebno pripra¬ viti razredčino l:7o in škropiti okna,okvirje in stene hlevov. Na trgu je tudi večje število drugih insekticidov.Med njimi omenjamo golden malrin . golden malrin -S. microtox . muhomor in druge V golden malrinu liquid je učinkovina dimethoat skupaj z dichlor vosom,v golden malrin—S pa methomyl z muscamonom.Prvega rabimo v obliki škropiva,drugega pa v obliki praška.Prašek je primeren tudi za uničevanje ličink v gnoju. Ker so muhe pri nas aktivne A do A mesece,je potreba po zati¬ ranju največja v poletnem času. 73 Rod Haematobia Robineau-Desvoidy,183o Ked muhami iz omenjenega rodu je v Evropi pogosta vrsta Haamatobia irritans (Linne,1758).Ličinke te muhe lahko povzro¬ čajo zunanjo miazo. Rod Lyperosia Rondani,1856 V Evropi je opisana vrsta Lyperosia irritans (Linne,1758). Zu elka je nadležna za pašne živali,tudi za divjad. Rod Glossina Wiedemann,183o Muhe iz rodu Glossina ali tse-tse (ce-ce) muhe so gotovo naj¬ bolj pomembne zaradi tega,ker prenašajo povzročitelje spalne nagana bolezni ( Trvpanosomiasis) človeka ir.(številnih domačih in div¬ jih živali.Muhe so vezana izključno za afriški kontinent,izje¬ na je samo vrsta Glossina tachinoides .ki živi tuči na jušnem delu arabskega polotoka. Glosine imajo dokaj ozko telo,obarvane so rumeno to temno rjavo,v dolžino merijo od 6 do 13,5 mm.Ko mirujejo,imajo kri¬ li prekrižani nad abdomenom.Njihov rilec je dolg,položen je vo¬ doravno. Tipalnici imata dobro razvit tretji segment,ki je ši¬ rok,dolg in izbočen,na njem pa je razvita arista.Na njej je 17 do 21 nežnih razvejanih dlačic.Na oprsju temne proge in ma¬ deži niso razviti.Oprsje ima zamolklo temno zeleno osnovo,ab¬ domen pa je svetlo do temno rjave barve.Zadek sestavlja 6 seg¬ mentov,ki jih lahko vidimo na dorzalni strani. Za glosine je značilna mrežavost na krilih.Te oblikujejo med 74 drugim tudi lik "mesarske sekire",kar pri drugih muhah ni raz¬ vito.Podrobnejša morfologija je opisana v monografijah,ki so jih pripravili Smart (1956),Swinnerton (1956),Buxton (1955) in drugi. Biologija Samica izleže hkrati eno samo ličinko,ki je že zrela,da se preoblikuje v bubo.Zanimivo je,da je ličinka v maternici z ustnim delom obrnjena v smeri glave matere,ker se prehranju¬ je z uterusnim mlekom,stigmalni ploščici pa izboči v vulvo,da lahko diha.Ličinka se v uterusu razvija okrog lo dni,če pa je manj hrane,se razvije tudi kasneje.Ugotovljeno je,da samica ne izleže več kot 8 do 12 ličink.Za vrsto Glossina palpallis je bilo ugotovi j eno, da živi v laboratorijskih razmerah celo 227 dni;gotovo pa je,da je njeno življenje v prirodnih razmerah mnogo krajše .Ličinka meri okrog 7 mm,enake velikosti je tudi buba.Obdobje bube traja okrog 35 dni. Ce-ce muhe so razširjene južneje od Sahare v tropski Afriki. Tu govorijo o tako imenovanih pasovih glosin.V ekološkem pogle¬ du so ti pasovi značilni glede na temperaturo,relativno vlago, na vrste živali,na katerih se muhe prehranjujejo in od drugih dejavnikov.Govorijo o ce ce muhah iz savane,iz obrežnega dela rek in muhah z robov pragozdov,pravzaprav z njihovih robov. Ce—ce muhe se zadržujejo v senci.Neposredna insolacija jih v kratkem času ubija,zlasti še,če je temperatura nad 3o° C. Tako G.palpalis praviloma ne polaga ličink na mesta,ki so oddal¬ jena čez 25 m od vode , G .morsitans in G.palljdipes pa se razmno- 75 žujeta na podlagi,ki je bogata s humosom.Nekatere glosine ležejo bube pod skorjo in listje dreves. Slika 46:Glossina morsitans Slika 47:Glossina pallidipes, tipalnica z aristo. 76 Slika 4-8:Glossina pallidipes, l.Mp lik mesarske sekire Slika 49:Glossina pallidipes,buba 77 Družina Tachinidae V zoološkem pogledu so muhe iz družine Tachinidae razdeljene na poddružine Tachininae . Calliphorinae in Sascophaginae .Za predstavnike muh iz poddružine Tachininae je značilno,da nji¬ hove ličinke živijo na zajedavski način pri drugih žuželkah,za¬ to jih v veterinarski medicini posebej ne obravnavamo.Callipho¬ rinae so obarvane metalno rdeče,zeleno ali modro.Ličinke neka¬ terih vrst iz te skupine žuželk povzročajo zunanjo miazo pri številnih vrstah domačih in drugih živali,vendar najbolj po¬ gosto pri ovcah.Sarcophaginae ležejo ličinke na kadavre,mesne izdelke,meso,zlasti še na ribe,na volno in tudi drugam.Tudi te ličinke lahko povzročajo zunanjo miazo. Poddružina Calliphorinae V poddružini Calliphorinae se pogosto omenjajo vrste iz rodov Lucilia Robeneau-Desvoidv.183o. Calliphora Robeneau-Desvoidy, 183o, Phormya Robeneau-Desvoidv.l85o. Chrysom^ia Macquart,1855, Cordylobia Grtlnberg. 19o5 .Cochliomyia . in drugi.Vrsti Lucilia cuprina in L.sericata povzročata pogosto zunanjo miazo pri ov¬ cah okrog vulve in rektuma.Škoda zaradi te miaze je zelo veli¬ ka.Prva vrsta je razširjena v Avstraliji in v Južni Afriki,dru¬ ga pa v Veliki Britaniji,Italiji,Avstriji in tudi pri nas. Calljphora erythrocephala Meigen je najbolj glasna muha bren- čavka.Ima rdeče oči. Cochli.r>Hyy-i a homi nivorax je zelo nevarna žu¬ želka,zaradi miaze njenih ličink lahko pogine večje število ži¬ vali,napade pa tudi človeka. Samice ležejo skupke jajčec na kadavre,na rane in na organ 78 sko snov,ki razpada.Nekatere vrste pogajajo jajčeca tudi na ko¬ žo zdravih šivali,zlasti še ob vulvi pri jagnjiceh.Ko samice izbi¬ rajo mesta za polaganje jajčec,se obenem prehranjujejo z ekskre- ti ran.Samice izležejo od looo do 3ooo jajčec,vendar je v posa¬ meznih skupkih samo od 5o do 15 o jajčec.Ličinka se razvije že po 8 urah ali šele po 3 dnevih.Dvakrat se levi jo,dozorijo pa po 2 do 19 dnevih. Merijo do 14 mm, v začetku so mlečno bele,kasne je pa postanejo rjave ali rumene. Crvsonvja in Microcalliphora so značilne po tem,da imajo ob ro¬ bovih segmentov dlačice.Ko ličinke dozorijo na gostitelju ali na kadavru,zapustijo svoje naselišče,osamijo se in na tleh oblikuje¬ jo bube.Iz bub se razvije odrasle žuželke po 3 ali 7 dnevih. Callipborinae se pojavljajo sezonsko, odvisno od temperature .Raz¬ likujejo primarno in sekundarno generacijo muh. V rodu Callitroga .sin. Cochliomvia .sta zajeti vrsti Callitroga hoHiinovorax in C.macellaria .ki povzročata zunanjo miazo pri člove¬ ku in pri živalih. V zadnjem času je več pod-tkov,da se širijo miaze,ki jih pri toplokrvnih vretenčarjih povzročajo ličinke C.hominivorax.liiaze so ugotovljene pri govedu,drobnici,prašiču,kopitarjih in tudi pri človeku.Kettle (1935) poroča,da so ličinke ugotovili v Texasu pri 230.000 živalih in 55 osebah. v rodu Cardylobia Griinberg,19o3 je pomembna vrsta C.anthropo - phaga GrUnberg,19o3,ki je pozana rudi pod imenom tumbu DLv .Zušel - kr povzroča zunanjo miazo pri človeku in domačih živalih.Samica izleze do 5oo jajčec na mesta,kjer živali ali človek prenočujejo, lahko pa tudi na posteljnino,ki ima vonj po znoju.Iz jajčec se v 2 do 4 dnevih razvije ličinka,ki se zavrta v kožo človeka sli ži¬ vali. 79 Slika 5 o:Cardylobiy anthropophaga,samica in serka B Slika 51 ; Chrysomyia bezziana;ličinka A Chrysomyia albiceps,ličinka B 80 ANTERlOR SPlRACLE MOUTH HOOKS ^2TWrm MATURE LARVA OF A MUSCOID FLY POSTERIOR SPlRACcES (STIGMA! PLAT«) Sarcophaga Cochiiomyia Phaenicia Calliphora sp. macellario sericata Micina 5 . Musca Stomoxys domestica caiciirans Uneatum iuteoia 1enax hominis M. nrb Fannia sco/aris Slika 52:Morološke značilnosti stigmalnih plošč muh,ki povzročajo miazo ( i _ 11 ) 81 Poddružina Sarcophaginae Žuželke iz te poddružine lahko imenujemo mesne brenčavke.So¬ dijo med največje muhe.Najbolj pogosto so obarvane sivo rjavo. Na oprsju imajo po tri temne proge,na abdomenu pa lahko polja, ki nas spominjajo na šahovnico.Arista je na tipalnicah dlakava, vendar samo do polovico dolžine,nato je gola.Samice so vivipar- ne,ležejo ličinke. Najbolj razširjene vrste mesnih brenčavk sodijo v rodove Sar- cophaga Meigen,1826, Wohlfahrtia Brauer in Bergenstamm,1889 in druge. Slika 53:Sarcophaga haemorrhoidalis,samica Družina Oestridae ,zolji Adulti iz družine Oestridae ali zoljev so dlakasti insekti z zakrnelimi ustnimi organi.Ne prehranjujejo se,samice pos¬ krbijo samo za zarod, zato,da izležejo jajčeca na pravega gos 82 titelja.Ličinke povzročajo notranjo miazo.Sestavijene so iz 12 segmentov,od katerih sta prva dva zraščena.Ob ustih,glave nimajo,so razviti hitinski kavlji.Ker nimajo glave,govorimo o acefaličnih ličinkah.Stigmalni odprtini sta retraktilni,izbo¬ čeni sta iz stigmalnih ploščic.Ličinke se med zajedanjem dva¬ krat levijo.Ko dorastejo,približno po lo mesecih,se zabubijo izven gostitelja.Prebranjujejo se z eksudatom in s telesnimi sokovi,ki jih oplakujejo. Poznani so rodovi Gastrophilus Leach,1817,0estrus Linnč, 1761 . Hvpoderma Latreille ,1818, Cephenemyia Latreille ,1818 in drugi. Rod Gastrophilus Leach,1817 Gastrofilidne ličinke živijo v prebavilih ekvidov,redko tudi pri psu,prašiču,pri pticah in celo pri človeku.Spolno zrele žu¬ želke so pokrite z dlačicami,podobnimi "kožuščku".Obarvane so rjavo,na prvi pogled so podobne čmrljem,vendar imajo en sam par kril.Zu~.elke so dolge do 18 mm,na krilih pa imajo iregularne tem¬ ne proge.Ličinke tretje stopnje se razlikujejo glede na vrsto po naslednjih morfoloških značilnostih ali po ključu: 1. Brez trnov . Ena sama vrsta trnov na vsakem segmentu ... Dve vrsti trnov na vsakem segmentu ... 2. Dorzalna površina brez trnov od drugega do petega segmenta Gastrophilus inermis G.nasalis G.pecorum G.pecorum 83 Dorzalna površina brez trnov od petega do osmega segmenta . 3 . Trni na prvem segmentu večji od tistih na drugem seg-mentu .... Trni na prvem segmentu manjši od onih na drugem segmentu .... G.intestinalis G.intestinalis G.haemorrhoidalis Slika 54:Gastrophilus intestinalis a. jajčece na dlaki b. ličinka Biologija Spolno zrele vrste gastrofilusov se pojavljajo v poletnih mesecih.Živijo okrog 3 tedne.Samica obletuje svojega gostitel¬ ja, izteguje med letom svoj cevast ovipozitor in na dlako pri¬ trjuje jajčeca.Jajčeca lahko pritrjuje tudi na nisnici,celo na travo.Vrsta Gastrophilus intestinalis leže jajčeca od kar- palnega sklepa do lopatice,G.nasalis leže jajčeca v interman- 84 dibularni prostor,vrsti G.haemorrhoidalis in G.inermis pa na obrazni del in na nosnice »Jajčeca G.pecorum in G .haemorrho— idalis so črna,ostale vrste imajo rumenkasta jajčeca.Jajčeca so asimetrična,tretjina jajčec je prečno izbrazdana.Jajčeca imajo pokrovček,iz njih se po 5 do lo dnevih razvijejo ličin¬ ke.Ličinke vrst G.intestinalis in G.pecorum se izvalijo iz jaj¬ čec šele po dotiku gostiteljevih ustnic in morda tudi sline. Ličinke ne gredo neposredno v želodec skozi požiralnik.Naj¬ prej migrirajo pod ustno sluznico in deloma tudi pod sluznico požiralnika,šele nato jih gostitelj požre in se naselijo na določenem delu prebavil.Ličinke se v gostitelju razvijajo o- krog lo mesecev.Gostitelj jih nato z iztrebki izloči,v zunan¬ jem okolju se zabubijo,po enem mesecu pa se razvijejo spolno zreli zolji.Zanimivo je,da se ličinke vrste G.intestinalis in G.haemorrhoidalis najprej zadržujejo pod sluznico jezika,ličin¬ ke G.pecorum in G.inermis pa pod sluznico obraznega dela ustne votline. Ličinke se pri vrsti G.intestinalis zadržujejo na jeziku 21 do 28 dni,šele nato se pritrdijo na sluznico kardije v želodcu, redku tudi na fundusu ali pilorusu.Ličinke G.nasalisa se nasel¬ jujejo na pilorusu in na sluznici duodenuma in so rumene barve. Ličinke G.pecorum imajo barvo krvi,najdemo jih najprej v žrelu, šele nato na sluznici fundusa želodca.Ličinke G.haemorrhoidalis se proti koncu larvalnega razvoja zadržujejo še na sluznici rek- tuma. 85 Patogeneza Gastrofiloza (Gastrophilosis) je dokaj pogosta zajedavska bolezen pašnih konj v Jugoslaviji.V Sloveniji so bili zaje¬ davci ugotovljeni pri konjih na rejskem območju Sežane.Naši rejci pa lahko ličinke v iztrebkih vidijo pri konjih,ki so jih kupili v drugih delih Jugoslavije. Ko se ličinke zavrtajo globoko v sluznico žrela,želodca ali črevesa,se po poškodbah razvijejo zelo zaznavna reaktivna vnet¬ ja,vendar so perforacije omenjenih delov prebavil zelo redke. Zanimivo je tudi,da doslej ni nihče podrobneje raziskal podrob¬ nosti patogenega učinka ličink gastrofilidov na proizvodne spo¬ sobnosti konj. Diagnoza Gastrofilozo lahko potrdimo na podlagi ugotovljenih značilnih jajčec in na podlagi ugotovitev ličink v iztrebkih .Pomagaj o nam lahko tudi epizootiološki podatki in podatki iz klavnic po pre¬ gledu zaklanih konj. Zdravljenje Učinkoviti so številni insekticidi,s katerimi lahko ličinke uničujemo med njihovim razvojem. Carboneum bisulphid in C. . tetr a- chlorid uničujeta samo ličinke v želodcu.Pripravka se dajeta v želatinskih kapsulah ob koncu jeseni,ko se ličinke še niso glob- je zavrtale v sluznico. Heguvon (Bayer L 13/59) je v odmerku 37 do 4o mg/kg po sporočilu Drummonda in sodel. (1959) zelo učinkovit pri uničevanju ličink.Enako sta učinkovita uudi in¬ sekticida DOW £T 57 in CO-RAE (Bayer 21/199) dichlorvos. 86 Slika 55:Oestrus ovis Slika 56:Hypoderma bovis Rod Oestrus Linn4,1761 Spolno zreli nosni zol.j , Oestrus ovis Linnš ,1761, je temno rjave barve,na oprsju pa so še posebej izražene temne pege.Te¬ lo je posuto z gostimi dlačicami svetlo rjave barve.Samice se zadržujejo ob ovčnjakih,v razpokah zidu in drugod,v urah vro¬ čega brezvetrja pa obletujejo trop ovac in poskušajo odložiti ličinke na nosnice gostiteljev.Živali se pri obletavanju nos¬ nih zoljev vznemirijo in pogosto tiščijo nos v zemljo. V Jugoslaviji je pri ovcah zelo pogosta vrsta Oestrus ovis Linn£, 1761.Ličinke naseljujejo nosno sluznico,sluznico obnosnih sinusov,lahko pa tudi sluznico čelnega sinusa.Redko ličinke ži¬ vijo tudi pri kozah. Samice ležejo ličinke na nosnice,od tod pa mlade ličinke po¬ tujejo po sluznici navzgor.Skozi male odprtine na sitasti kos¬ ti lahko dosežejo obnosne votline in frontalni sinus.ličinke so najprej rumene barve,nato postanejo temno rjave.Levijo se dvakrat.Zrele ličinke merijo do Jo mm,zožene so v ustnem delu in razširjene ter pristrižene,odsekane v zadnjem delu.Tu sta razviti tudi stigmalni ploščici.Ventralna površina ličink je deloma pokrita s hitinskimi trni. Slika 57:Oestrus ovis,ličinka z lateralne strani 88 Patogeneza Ličinke nosnega zolja dražijo sluznico nosu in sinusov.Pov¬ zročajo obilno izločanje sluzi in gnojnega eksudata.Lahko pri¬ de tudi do poškodb in erozij sluznice,če so spremembe na možga^ nih,se takšne živali nekoordinirano premikajo,lahko tudi pogi¬ nejo.Vzrok poginov je sepsa. Zdravljenje Za uničevanje ličink so najbolj učinkoviti sistemski organsko fosforni insekticidi.Stampa (1959) poroča,da je učinkovita me¬ šanica iz 2 g neguvona (Bayer L 15/59) in 0,2 g asuntola (Ba- yer L 21/199) v odmerku od 55 do 88 mg/kg.Učinkovina uničuje ličinke ne glede na njihov razvoj. V Jugoslaviji je bila pri konju ugotovljena estridna vrsta iz rodu Rhinoestrus .Gre za vrsto R.purpureus «ki živi v nosni votlini pri konju.Zajedavec je pri nas zelo redek. Rod Cephenemvin Latreille.1818 Predstavniki tega rodu so nosni zolji,ki živijo pri divjih prežvekovalcih.Pogosti so pri naši srnjadi.Pri takšnih živalih je zaznaven izcedek iz nosu,ki je sluzast in gnojen. Rod Hypoderma Latreille,1818 Ličinke Hypoderma bovis (de Geer,1776) in H.lineatum (de Vil- ler,1789) povzročata notranjo miazo pri govedu,bivolu,zelo redko tudi pri konju in človeku.Zajedavca sta razširjena na 89 severni polobli.Povzročata občutno gospodarsko škodo,ki se kaže v zmanjševanju proizvodnih lastnosti invadiranih živali in v poškodbah na koži. ličinke merijo do 28 mm,telo je široko,na robovih segmentov so oblikovane izbokline.I\ T a vseh segmentih ličinke H.bovis so oblikovani tudi manjši trni,pri 'vrsti H.lineatum pa na zadnjem segmentu ni trnov. Spolno zrele žuželke H.bovis merijo do 15 mm,H.lineatum pa do 15 mm.Telo je pokrito z gostimi dlačicami,ki so na glavi in na oprsju vrste H.lineatum rumene barve,zeleno rumene pa pri H.bovis.Tudi zadek je pokrit z rumenimi dlačicami,vendar so na njem tudi temni pasovi. Biologija Spolno zrele žuželke se pojavljajo od junija do septembra, vendar jih je največ julija in avgusta.Pri nas sta bili obe vrsti razširjeni v Bohinjskem kotu,na širšem območju Jesenic, na Veliki planini,na Menini planini,okrog Sežane,Kočevja in v Beli krajini.Po vojni je bilo pri nas invadiranih okrog 4o.ooo govedi. Srolno zrele žuželke se ne prehranjujejo.Samice ležejo jaj¬ čeca v najbolj toplih urah dneva,pomaga jim tudi orezvetrje.K. lineatum leže jajčeca v skupinah,drugo za drugim na isto dlako, H.bivis pa posamič.Jajčeca so dolga do 1 mm,imajo ozko,podolgo¬ vato ovalno obliko,s pecljastim priveskom pa so pritrjena na dlako.H.bovis leže jajčeca na zadnje noge»H.lineatum pa tudi na vrat in na pleče.Samica izleže na žival do loo jajčec.Iz jaj¬ čec se razvije ličinka čez 4 dni in se zavrta v kožo gostitel- 9o ja.Ličinke H.lineatum nato migrirajo subkutano v območje poži¬ ralnika,kjer v veznem tkivu narastejo do 12 mm.šele v januarju in februarju se ličinke pomikajo v podkožje na hrbtnem delu telesa,kjer oblikujejo značilne sterilne abscese,ki jih rejci imenujejo ogrce.Ličinka H.bovis pa se pomika ob glavnih živcih zadnjih okončin do hrbteničnega kanala in skozi odprtine na vretencih proti podkožju lumbalnega dela hrbtenice.Tu v podkož¬ ju oblikuje ogrce,ki merijo v premeru do 3 cm.Ogrci se lepo vidijo pri invadiranih živalih kot jajčaste izbokline na led¬ jih. Na najbolj izbočenem delu ogrcev se že februarja ali marca oblikujejo perforačije,skozi katere ličinke dihajo.Ličinke se zadržujejo v gostiteljih okrog lo mesecev.V začetku so mlečno bele barve,nato postajajo rjavkaste,ob koncu pa so temno rjeva. Skozi razširjene odprtine na ogrcih se ličinke osamijo,v zunan¬ jem okolju pa se zabubijo.V bubah dozorijo samci in samice v 55 do 37 dnevih.Ličinke se osamijo od gostitelja takrat,ko le-ta vstaja ali leže.Pritisk se takrat okrog ogrca zelo poveča. fatogeneza Ko samice hipoderm obletujejo pašno goved,se le-ta vznemiri in navadno zbezlja.Ker so samice vztrajne,lahko pride pri živa¬ lih do mehaničnih poškodb.Ličinke nato dražijo kožo in živce, pride do vnetja živčnih ovojnic in do spontanih parez,pa tudi do gnojnih abscesov in flegmon.Zaradi razraščanja veznega tki¬ va ob n.peroneusu lahko živali zašepajo.Občutne so nato poškod¬ be podkožja in kože,oblikujejo se številni sterilni abscesi.Do¬ kazano je,da izgubijo invadirane molznice do 15 o 1 mleka,pitan¬ ci P a 5° kg prireje.Občutne so tudi škode zaradi uničene ko- 91 že na ledjih,ki ni primerna za strojenje. Za invazijo so najbolj dovzetne mlade,prvopašne živali. Zatiranje Mehanično odstranjevanje ogrcev tudi pri organiziranem delu ni bilo uspešno.Vse ličinke nedozorijo hkrati,zato s takšnim delom ni mogoče odstraniti vseh ličink,delo pa je tudi zamud¬ no. Slika 58,:Hypoderma lineatum, jajčeca Slika 59:Hypoderma bovia, jajčece 92 Pripravki na osnovi derisa in rotenona so nekoč služili kot kontaktni insekticidi,ki jih je bilo treba vbrizgati skozi od¬ prtino na abscesih.V uporabi so bila tudi insekticidna mazila. Bili so tudi pripravki derisa,s katerimi je bilo treba invadi- rahe živali oprati,postopek pa je bilo potrebno večkrat pono¬ viti. Danes so v uporabi tako imenovani sistemski organsko fosfor¬ ni insekticidi,ki imajo to lastnost,da uničujejo ličinke na vseh larvalnih stopnjah,celo neposredno po invaziji.Ta skupi¬ na insekticidov je zato najbolj uspešna pri preveniranju bolez¬ ni in pri uničevanju ličink,ko le-te še niso povzročile večje škode. Omenjena skupina insekticidov je učinkovita pri pranju živa¬ li ali za uporabo tako imenovane metode "pour on" - polivanje hrbta.Poznana pa so tudi mazila.Med insekticidi so zelo učinko¬ viti trichlorfon ( neguvon ) ali dyvon . Co-ral . ruelen , tiguvon in drugi. Omenjamo še,dp je vrsta Hypoderma diana Brauer,1858 razširje¬ na pri j elenjadi, H,ailenus Brauer,1858 pri konju v Bolgariji in Turčiji,Oedemagen a tarandi (Linnš,1761) pa pri divjadi na se¬ veru Evrope in Amerike. Poddružina Cuterebrinae Rod Dermatobia Brauer,186o Rer m atpbia hominis (Linn6,l?81) je razširjena pri človeku v Južni Ameriki. Napade lahko tudi goved*.psa,ovco,kozo in kunca. 93 Zanimivo je,da prenašajo ličinke krvosesni členonožci na gos¬ titelja tako,da ličinka poišče kožo,ki je poškodovana zaradi vbadanja krvosesnih žuželk in se zavrta vanjo.Med mehaničnimi vektorji so najbolj pogoste žuželke iz rodu Psorophora . Culex . Stomoxys in drugi.Po invaziji se na koži pojavijo boleče otek¬ line,v katerih ličinka dozori v 5 do lo tednih.Nato se v zunan¬ jem okolju zabubi. fiod Cuterebra Clark,1815 Ličinke iz omenjenega rodu povzročajo miazo pri številnih vrstah glodavcev v Severni Ameriki. Podred Cyclorrhapha Oddelek Pupipara V oddelku Pupipara so zajete žuželke iz reda dvokrilcev,ki so glede razvoja blizu Anthomvidam.Te žuželke so zelo prilago¬ jene za zajedavski način življenja.živijo na koži sesalcev in ptic.Imajo plosnato,široko telo,pokrito s čvrsto,žilavo po¬ vrhnjico; zadek je komaj zaznavno segmentiran.Nekatere vrste i- majo krila trajno,druge prehodno,nekatere pa so brez kril.Ti- palnici imata en sam člen.Noge so oborožene s čvrstimi kavlji. Samica leže zrele ličinke,ki se praviloma takoj preoblikujejo v bube. Družina Hippoboscidae V družini Hippoboscidae so najbolj pomembni zajedavci iz ro dov Hjppobosca Linnš. 1761 . Helophagus Latreille,13o4,Pseudo- 94 lynchi a Beauaert,1925 in drugi. Hiouobosca eguina Linne,1758,podrepna muha,je razširjena he- mofagna vrsta hipoboscid pri konju tudi na naših rejskih območ¬ jih.Napada lahko tudi goved in psa.Pri nas je pogosta pri paš¬ nih govedih na Primorskem.Žuželka je dolga okrog centimeter. Bdeče rjava barva in zelo žilava,skoraj usnjena koža,pa sta zna¬ čilni za tega krilatega krvosesnega zajedavca.Krili sta dobro razviti.Zadržuj e se na analni regiji konj a, vidimo pa jo lahko tudi na glavi in vratu.Njeni vbodi so zelo boleči. Samica leže ličinke,ki se neposredno preoblikujejo v bube.Bu¬ be se razvijejo v okolici hleva,na pašniku,na prsti in pogosto med praprotjo (Pteris aquilina) .V toplem letnem obdobju je raz¬ voj zelo hiter,zato so podrepne muhe zelo nadležne predvsem po¬ leti. Kelophagus ovinus (Linne,1758) je pogost zajedavec ovac tudi pri nas.Melofagus ovinus je trajen ektoparazit,ki živi na ovci. Za žuželko je značilno,da nima razvitih kril,bube pa so na prvi pogled podobne pečkam koščičastega sadja.Samica meri 4 do 6 mm. Zrelo ličinko,ki se takoj zabubi,izleže med volno na koži.Ličin- takoj potemni in postane kostanjevo rjava.Buba je velika 5 do 4 mm,stadij bube traja od 19 do 25 dni.Samice živijo na ovcah 4 do 5 mesecev.V tem obdobju izležejo do 15 ličink.Brez gostitel¬ ja zajedavec živi največ 8 dni. Zajedavec se prehranjuje s krvjo,povzročajo slabokrvnost in vznemirjajo živali v tropu.Pri vhlevljenih živalih je več zaje¬ davcev. 95 • Antenna Slika 61:Melophagus ovinus in Hippobosca eauina Slika 62:Melophagus ovinus, buba Fseudolynchia canariensis Alugan,HCH,organsko fosforni pripravki in tudi druge skupine insekticidov so zelo učinkoviti pri zatiranju teh zajedavcev. 96 Pseudolvnchia canariensis Bequart,1925 je v Sloveniji razšir¬ jena pr.i golobih.Žuželka ima trajno krila.Pomembna je zato,ker prenaša enoceličarja Haemoproteus columbae .ki se naseljuje v rdečih krvničkah.Na golobih lahko zajedavce uničujemo s prip¬ ravki derisa , pyrethruma in HCH .Omenjajo tudi sistemske insekti - cide. Lipoptena capreoli Rondani,1878 in l.cervi (Linnč,1758) sta bili pri nas ugotovljeni pri divjih prežvekovalcih.Zajedavca imata krila samo prehodno. 97 Razred Arachnida Pajkovci V razredu Arachnida ali pajkovci so razvrščeni številni brezkrilni členonožci,ki nimajo razvite glave,niti tipalnic. Homonomna segmentacija je zabrisana,zato imenujemo prvih šest zraščenih segmentov prosoma .ostali del telesa pa opisthosoma . Na prosomi je razvit par helicer,par pedipalpusov in pa 4 pa¬ ri členovitih nog.Prosoma je razdeljena na £nathosomo,na kate¬ ri so razvite helicere in pedipalpusi,in na podosomo .iz kate¬ re izhajajo okončine.Gpisthosomo lahko primerjamo z zadkom ali abdomenom.Pri nekaterih skupinah pajkovcev sta lahko združeni tudi podosoma in opisthosoma;takšno združitev imenujemo idio¬ moma.Fri pršicah. Acarina ,sem so uvrščeni tudi klopi, Ixodidae , je zunanja segmentacija telesa najbolj zabrisana.V teh podraz- redih pajkovcev je telo razdeljeno samo na dva dela,na gnebho - somo in na idiosomo .Ha gnathosomi sta dve heliceri in po dva pedipalpusa,med helicerama je neparni organ hjpostom . Gnathosomo pršic in klopov lahko imenujemo tudi capitulum . Rekli smo že,da je idiosoma sestavljena iz podosome in opistho- some.Zajedavske pršice in klopi imajo ustne organe prilagojene za vbadanje in za sesanje krvi ter za pričvrščenje na gostitel¬ ju. V zoološkem pogledu so v razred Arachnida razvrščeni raki, škorpioni , pajki . klopi in pršice pa tudi druge skupine živali. Večina pajkovcev ima ustne organe prilagojene tako,da se lah- 98 ko prehranjujejo s tkivnimi sokovi drugih živali,zato imajo tudi razvito tako imenovano sesalno žrelo .Pajkovci so zato karnivorne živali,številne skupine teh členonožcev imajo raz¬ vite tudi posebne žleze,ki izločajo strupe,ti pa žrtev para?? lizirajo. Pajkovci dihajo s škrgami,na trahealni način,lahko pa tudi skozi povrhnjico ali celo skozi prebavila. Razred pajkovcev je razdeljen na naslednje podrazrede: 1. Pantopoda (Fycnogonida) 2. Herostomata 3. Euarachnida Podrazred Euarachnida pa je razdeljen na naslednje redove: Scorpionidea . Pedipalpi . Araneida . Palpigradi . Solifugea ( Solfu - gae ) . Chernetidae ( Cheliferae) . Podogona . Phalangidea . Pentasto - mida in Acarina .Za veterinarsko medicino sta pomembna redova Pentastomida in Acarina . Podrazred Euacahnida Red Pentastomida Predstavniki pajkovcev iz reda pentastomida so po svojih morfoloških značilnostih podobni zajedavskim pršicam.Telo je povito s hitinsko povrhnjico,ki je pogosto nabrana in obli¬ kuje obročkast videz telesa.Pri pentastomidih na stopnji spolne zrelosti ni okončin.Prebavila so razvita.V ustnem de¬ lu so razviti po 4 močni hitinski kavlji.Razmnožujejo se lah- 99 ko samo s pomočjo vmesnih gostiteljev. Fentastomidi so zajedavci dihal vretenčarjev. Spola sta ločena.Samci imajo razvita po dva cevasta testiku- la,v cirusovi vrečki je razvit kopulacijski organ.Spolna odpr¬ tina pri samcih je oblikovana oh anusu.Samice imajo ena sam dolg cevast ovarij z dvema jajcevodoma,vagina pa je lahko na prednjem ali zadnjem delu telesa;v jajčecih je že razvit za¬ rodek. Biologija Iz jajčeca pentastomidov se razvije ličinka,za katero je zna¬ čilno,da se lahko premika.Na telesu ima po dva para okončin,ki so opremljene s kavlji.Usta so prilagojena za zabadanje.Zelo verjetno j e, da sta po dva kavlja ob ustnem delu nastala iz tret¬ jega para priveskov.Ličinke pridejo s hrano v prebavila vreten¬ čarjev,kjer se nekajkrat levijo in se obdajo z veznim tkivom. Iz kapsule izluščeni osebki se spremenijo v nimfe.Te se naseli¬ jo v raznih organih vmesnega gostitelja,med njimi tudi v bez¬ gavkah.Končni gostitelj se invadira,ko požre dozorele nimfe. Fentastomidi se prehranjujejo s krvjo in s sluzastim eksuda- tom vretenčarejev. Družina Forocenhalidae Za predstavnike pentastomidov iz družine Porocephalidae je značilno,da so genitalne odprtine oblikovane v drugem delu te¬ lesa.Ličinke imajo po dva para okončin. loo Rod Linguatula Frdhlich,l?89 V rs ta Linguatula serrata Frbhlich,1779 je kozmopolitsko raz¬ širjena.Naseljuje nosno votlino pri psu,lisici,volku,zelo red¬ ko tudi pri človeku,kozi in ovci.Zajedavec je podoben podaljša¬ nemu jeziku,telo je na dorzalni strani konveksno.Povrhnjica je nabrana,progatsa,govorimo o psevdokolobarjih,saj telo ni seg- mentirano.Zajedavec je v ustnem delu zelo razširjen. Samec je dolg do 2 cm,samica pa do 13 cm.Jajčeca so ovalne oblike,merijo o,9° x o,7o mm. Biologija Iz nosne votline invadiranega gostitelja pridejo jajčeca v zunanje okolje.S hrano pride ličinka v prebavila herbivornih živali,konja,ovce,govedi,koze,kunca in drugih.Iz črevesja se nato prebije v mezenterialne bezgavke,kjer se preoblikuje v invazijske nimfe.Nimfe so že zelo podobne odraslim zajedavcem, merijo 5 do 6 mm,obarvane so mlečno belo.V bezgavkah jih lahko vidimo v manjših cistah,ki so napolnjene z viskozno,vlecljivo tekočino.Psi se invadirajo z drobovino,v kateri so nimfe. Patogeneza Linguatoloza se pri psih lahko zaznava zaradi trajnega mukoz- nega ali purulentnega izcedka iz nosu,zaradi nemira in kašljan¬ ja živali.ZajedavGi dražijo sluznico in jo tudi poškodujejo.Za¬ radi tega psi drgnejo nos ob zeljo in predmete ter težje di¬ hajo. Linguatule živijo okrog 15 mesecev.Za diagnozo je treba v nosnem izcedku ugotoviti značilna jajčeca zajedavca. - lol - Slika 63:Linguatula serrata, spodnja površina samice Red Acarina Za pajkovce iz reda Acarina je v morfološkem pogledu značil¬ no,da so to simetrični členonožci,pri katerih je popolnoma za¬ brisana metamerna zgradba telesa.Telo je povito s hitinjačo.I- majo 4- pare okončin,pri ličinkah pa najdemo samo tri pare.Ti- palnici in krila niso razvite.¥ ustnem delu imajo razvite štr¬ leče helicere,maksile in palpuse.Dihajo na trahealni način,ven¬ dar ne vse skupine.Sarcoptiformes,povzročitelji garjavosti,di¬ haj o skozi povrhnjico in skozi črevo,nekatere vrste pa s trahe- jami.Ustni organi so prilagojeni za grizenje,žaganje,strganje, vbadanje in za sesanje.Spola sta ločena,spolni dimorfizem je zaznaven. lo2 Akarji so na zemlji zelo razširjeni.Živijo tudi v zemlji,ne¬ kateri celo v vodi,na hrani za živali,v skladiščih za žita,na živilih,mesninah,sirih,mešalnicah za krmila,stelji in drugod. Samo nekatere vrste akarjev so ae prilagodile na zajedavski na¬ čin življenja. Velikost in oblika Med zajedavskimi akarji so najmanjše pršice,ki so velike od o,l do o,6 mm,zelo redko čez milimeter.Klopi ali Ixodidae pa so dokaj veliki,nasesane samice lahko dosežejo velikost dveh centimetrov,v drugih geografskih okoljih pa so rodovi s sami¬ cami do 3 centimetrov. Telo je zbito,ovalne oblike,redko podolgovato ( Demodex) .0- končine so bolj razvite pri nekaterih zajedavskih pršicah in pri klopih,prisrbcih pa so krajše in celo zakrnele, najmanj še so pri predstavnikih demodicid (Demodicidae) . Iz poznane ontogeneze akarin povzemamo,da je njihovo telo sestavljeno iz šestih ali sedmih členov,pri tem izvzamemo o— pisthosomo,ki je zakrnela.Prva dva ali trije segmenti so osno¬ va za gnathosomo.Iz prvega člena izhajajo priveski,sestavijeni iz treh delov,iz njih sta se razvili heliceri .Iz drugega člena sta nastala maksilarna palpusa .iz tretjega,četrtega,petega in šesega člena pa so se razvile okončine.Po postembrionalnem raz¬ voju akarji nimajo glave,segmentacija pa je lahko zaznavna sa¬ mo med tretjim in četrtim parom nog. Pri telesni razdelitvi akarjev se ne poslužujemo delitve,ki je značilna za žuželke»Zato del "telesa,na katerem so razviti ustni organi,imenujemo gnathosoma .del telesa s prvima paroma nog imenujemo propodosorna .de1 telesa s tretjim in četrtim pa¬ rom nog pa metapodosoma .Ostanek telesa imenujemo idiosoma . Hitinski del povrhnjice oblikuje hipoaerma.Pri hitinu razli¬ kujemo mehki in trdi hitin.Iz trdega hitina so zgrajeni ustni organi in okončine ter nekatere ploščice,med njimi tudi epime- re.Mehki ali elastični hitin je značilen za idiosomo samic klopov,hitinske plošče pa za samce na dorzalni površini tele¬ sa.Spoznali bomo tudi nekatere druge hitinske ploščice. Ustna odprtina vodi v žrelo,ta pa se nadaljuje v epifarinks, ki sestoji iz labruma in paralabruma.Fod ustno odprtino je hi- pofarinks.Heliceri sta sestavljeni iz dveh členov,lahko imata obliko Škarij ali sulice.Maksilarna palpusa sta ob straneh he- licer,med njima pa je oblikovan neparni hipostom .ki je znači¬ len za klope,Ixodidae in za Argasidae.Palpusa sta sestavljena iz dveh do petih členov. lioge so sestavljene iz 5 do 7 členov;prvi par nog nima pra¬ ve artikulacije s trupom.Koksa se lahko nadaljuje v hitinsko ploščico,ki se imenuje epimera ,več epiraer pa se lahko v sredi¬ ni združi in predstavlja "sternum" (Demodicidae) . K a tarzusu se lahko oblikujejo metatarzusi,na njih pa se razvijejo bodi¬ si kaviji,bodisi blazinice.Blazinice imenujemo pulvillum . čutila Akerji nimajo razvitih sestavljenih oči,lahko pa imajo pri¬ mitivna ocella.Na tarzusu prvega para okončin pri klopih je razvito čutilo za voh,imenujemo ga Haller.jev organ . Hrana Prosto živeči akarji se prehranjujejo z rastlinskim drobir¬ jem, s semeni,z živali in njihovimi deli,mnogi žive na ropar¬ ski način,živijo tudi na kadavrih,nekatere vrste so koprofag- ne. Zajedavski akarji pa se prehranjujejo z epitelijev,epitelni- mi luskinami,z mezgo,krvjo,ušesnim maslom,dlakami,perjem,živi¬ mi tkivi,s seroznimi telesnimi tekočinami in ekskreti žlez ter drugo hrano.. Jajčeca Jajčeca so kratko eliptične oblike,le pri predstavnikih iz družine Demodicidae so jajčeca vretenaste oblike. Biologija V razvoju akarjev ni prave preobrazbe ali metamorfoze,zato govorimo o epimorfozi .Iz jajčec se izleže ličinka,ki ima tri pare okončin.Iz ličinke se razvije več oblik nimf,govorimo o naslednjih generacijah nimf: protonimfa . devtonimfa in tritonim - fa.i. Medicinski pomen rdeče pršice je tudi v tem,da lahko prenaša mikroba Borrelia anserina .Pri človeku je ugotovljeno,da zaje¬ davec lahko povzroča lezije na koži. Slika 65:Laelaps sp. Slika 66:Raillietia auris lo8 Diagnoza Zajedavca lahko ugotovimo,če položimo roko na gnezdo ali če ga osamimo iz špranj na gnezdih.Diferencialno diagnostično je treba pomisliti tudi na zajedavsko vrsto Argas nersicus , na Simullidae in na stenice,Cimicidae. Zatiranje Podroben pregled akaricidov za uničevanje rdeče pršice je prikazal Harrison (196o).Iz tega pregleda povzemamo,da je ze¬ lo učinkovit pripravek carbaryl ( sevin ) v o ,25 # raztopini.Ta pripravek uničuje zajedavce in njihove razvojne oblike v kur- nicah,gnezdih in stelji.Akaricidni postopek je treba ponoviti po 2 do 3 tednih.Piedler (1958) poroča o zelo uspešnem učinku malathiona v obliki razpršila.Kot rezpršilo pa so učinkoviti tudi pripravki HCH.Omenjajo tudi o,5 # lindan in 1 do 1,5 % pripravki DDT . Chlordan je učinkovit v 2 £ koncentraciji.niko¬ tin s.Iphat lahko rabi za fumigscijo kurnic.Zelo so uspešni tu¬ di klorirani ogljikovi vodiki in akaricidi organsko fosfornih estrov .Ob koncu je treba omeniti tudi pripravke na osnovi pv - rethrina . Rod Ornithonyssus Sambon,1928 Vrsta Ornithonyssus sylvarum (Canestrini &. Fanzago,18?7) je krvosesna pršica pri perutnini v Skandinaviji,v Veliki Britani¬ ji in drugod. Vrsta Ornithonyssus bursa (Berlese,1888),sin. Bdellonyssus , -Ujponyssus je razširjena pri perutnini v Ameriki,Aziji in Afri¬ ki.To je tropska pršica. lo9 - Slika 68:0rnithonyssus sjrlviaruin,samica dorzalna in ventralna površina telesa sp. Pršica Raillietia auris je redka pršica iz sluhovoda govedi in bivola. Pršice iz rodu Laelaps živijo na koži glodavcev,najdemo jih tudi v nastilju,občasno lahko parazitirajo tudi pri človeku. Pri nas smo opisali vrsto Laelaps echindninus pri pougani. Družina Tarsonemidae Vrsta Acaranis woodi (Rennie, 1921) naseljuje traheje pri če¬ belah. Kaselišče je predvsem v tistem delu dušnic,ki oskrbujejo s kisikom mišičnino kril.Samica meri lo 6 do 18o mikrometrov, samec pa 85 do llo mikrometrov.Po 4 do 5 dneh se iz jajčeca raz¬ vije ličinka,poznana pod imenom opoderma.Sledijo stadiji nimf. Razvoj od jajčeca do jajčeca se konča med 11 do 16 dnevi. Slika 71:cheyletiella para- Slika 72:Cheyletiella parasi- sit£vorax tivorax,kavlji v ust¬ nem delu Družina Chevletidae Pršica Che vletiella narasitivora* (K 4 gnin, 1878 ) ima šestero- kotno obliko telesa.Ustni organi so oboroženi z močnimi kavlji* 2 ivi na koži kunca in 3 ‘Ch.j-gsgupi živi na koši psa,vrsta 3 — -mačke.Slednja vrsta lahko parazitira tudi pri človeku. 111 Podred Ixodoidea (Ixodides'l V podred so uvrščeni osebki iz družine Argasidae .mehki klopi, in družine Ixodidae,klopi s hifcinskimi ploščicami,trdi klopi. Družina Argasidae V ekološkem pogledu lahko argazide imenujemo tudi klope na¬ seljenega okolja,hlevov,kurnic in stanovanj .Poviti so s povrh¬ njico,ki je mehka,brez hitinskih ščitov ali ploščic.Gnathoso- ma je pri nimfah in adultih oblikovana na ventralni strani te¬ lesa, zato je z dorzalne strani ne vidimo.Okončine izhajajo iz telesa v pravilnih presledkih.Palpusa sta homonomnega videza in imata valjasto obliko,sestavljena sta iz po 4 členov.Nimfe in aaulti nimajo na nogah oblikovanih blazinic kot ličinke;no- ge pa so oborožene z dvojnimi kavi ji.Spolni dimorfizem je iz¬ ražen,vendar ni tako izrazit kot pri pravih klopih ,Ixodidae. Stigmalni odprtini sta ob tretji koksi. Telo ima ob straneh oster rob,iksodide tega roba nimajo.Ži¬ vijo po več let,zato so vzdržljivi brez hrane. Prehranjujejo se s krvjo perutnine in sesalcev. Rod Argas Latreille,1795 Vrsto Argas persicus imenujemo tudi perutninski klop.Opisal ga je Gken,1818Zajedavec je razširjen v zmerno toplih geograf¬ skih širinah, vendar tudi v tropskem okolju.Napada domačo p jad,kckoš, pegatko,purana,goloba i n tudi številne divje p Poročajo,da napade tudi človeka.V Sloveniji je Argas pe —1 (Oken, 1818) redek zajedavec.Ugotovili smo ga pri golobih. 112 Spolno zreli zajedavci merijo od 4 do lo mm,imajo široko, ovalno obliko telesa,telesni rob je oster.Nasičen zajedavec je sivo vi jolične,drugače pa je rumeno sive barve .Razlika med samcem in samico'je komaj zaznavna. Samica leže v špranje ( v stenah ali v opremi kurnic) od 2o do loo jajčec.Ličinke se razvijejo v treh tednih,imajo po tri pare dolgih nog.Pritrdijo se na gostitelja,navadno si izberejo spodnje površine kril in sesajo kri 5 do lo dni.Ko se nasesajo se z gostitelja spustijo in se v okolju prelevijo v nimf e.Poz¬ nani sta dve razvojni stopnji nimf.Med njima je razlika 7 dni. Zajedavci se prehranjujejo ponoči,drugače pa ždijo v kritju in v zavetju v špranjah opreme in lesenih delov kurnic.Povzema mo,da nimfe in odrasli zajedavci lahko stradajo tudi do 5 let. Slika 73:Argas persicus,samica z dorzslne strani Patogeneza Argas persicus povzroča v napadenih jatah ptic nemir,slabo- 113 krvnost in zaznavno zmanjšuje nesnnst.Zajedavec je hkrati lah¬ ko prenašalec Ananlazme marginale .ki v ZDA povzroča paralizo okončin in vratu pri racah.Prenaša pa tudi povzročitelja Ae- giptianella pullorum .Prenaša tudi povzročitelja spirohetoze, ki jo povzroča Borellia anserina pri racah. Zatiranje Pri zatiranju uporabljamo akaricide,ki smo jih omenili pri uničevanju rdeče pršice,Dermanyssus gallinae. Vrsta Argas reflexus (Pabricius,179A) je bila v Evropi ugo¬ tovljena pri golobih. Rod Otobius Banks,1912 Vrsto Otobius mesnini (Deges,1883) so pimenovali tudi trnas¬ ti klop.Zajedavca so zanesli iz Amerike v Afriko s psmi.Larve in nimfe so pogosti zajedavci psa,ovce,govedi in drugih sesal¬ cev.Zajedavci se naseljujejo na ušesih.Lahko jih hkrati zajeda tudi po več sto. Rod Ornithodorus Koch,1844 Vrsto Ornithod orus lahorensis Neumann,19ol imenujejo v Make¬ doniji krčan. Zajedavec je dolg do 8 mm,samica,kx je večja od samca,pa me¬ ri do 11,5 mm.Zajedavec ima podolgovato ovalno obliko telesa, proti ustnemu delu se telo zožuje v obliki trikotnika.Zajedavec je prsteno sive barve,povrhnjica pa je na dcfzalni strani posu¬ ta z majhnimi zvezdastimi ugrezninami.Robovi telesa so ostri.Li¬ činke merijo 1 do 2 mm,nimfe prve stopnje do 5,5 mm,nimfe dru- 114 ge stopnje pa do 11 mm. Krvosesni zajedavec se podnevi zadržuje med zidaki ovčnjaka. Ti zidaki predstavljajo navadno osuženo glino.V poletnih mese¬ cih se zajedavec navadno ne prehranjuje,v začetku jeseni pa na¬ pada ovce,zadržuje se navadno na ledjih,kjer sesa kri.Na ovcah se lahko zadržuje do izgona živali na pašo.Samica leže jajčeca ob koncu poletja. Ornithodorus lahorensis je razširjen ponekod v Makedoniji. Vrsta Ornit hodorus moubata Murray,1877 je razširjen v Afri¬ ki. napada tudi človeka.Tudi Ornithodorus savignvi Audouin,1827 je opisan v Afriki. C turicata (Duges,1876) in O.talaje (Gušrin- heneville,1845) pa sta bila ugotovljena v Ameriki.Napadata več vrst sesalcev. 115 Družina Ixodidae .klopi Za osebke iz družine Ixodidae,klopi,je v morfološkem pogledu značilno,da imajo na dorzalni površini telesa hitinsko plošči¬ co ali ščit.Pri samcih pokriva omenjena plažčica celo dorzal- no površino telesa,imenujejo jo scutum .pri samicah,ličinkah in pri nimfah pa je ščit omejen samo na manjšo površino na začetku idiosome.To ploščico imenujejo conscutum .Mehki del telesa pa se pri samicah imenuje alloscutum .Ustni organi pri klopih se lah¬ ko vidijo z dorzalne strani telesa.Fri nekaterih vrstah klopov so oblikovane tudi oči,nahajamo jih na lateralnem robu scutuma. Pri spolno zrelih klopih je razvit po en sam par spiraklov in stigmalnih odprtin lateralno od četrte kokse. Tako imenovani kapitulum ali basis capituli je nasajen na telo. Na njem so razviti ustni organi in parna palpusa,parni helice- ri in neparni hipostom.Pri samicah je na dorzalni strani kapitu- la luknjasta površina. area porosa . Spodnji rob telesa je pri nekaterih vrstah klopov režnjast, govorimo o festunih .Spolne odprtine so oblikovane na ventralni površini telesa,skoraj v sredini,anus pa je ob spodnjem robu.Na ventralni površini telesa imajo nekatere vrste klopov značilne ploščice iz trdega hitina.Govorimo o analnih , adanalnih , subanal ~ nih . oregenitalnih . genitalnih in epimeralnih ploščicah ali šči- tib.Iz trdega hitina so zgrajeni tudi organi na gnathosomi,rob anusa in členki na okončinah.Kitin je rumene,kostanjevo rjave ali temno rjave barve. Ob anusu je oblikovana posebna brazda,ki je pogreznjena bodi- 116 si pred.,bodisi za anusom.Nekatere vrste te brazde nimajo. Aloscutum je mehak,zato se lahko razširi v obliki meha na dvestokratno velikost,ko se samica nasesa krvi. Okončine so členovite,koksa ni gibljiva,vraščena je v telo zajedavca.Tarzus se nadaljuje v komaj zaznavni pretarzus,ki je opremljen bodisi z blazinicami,bodisi s kaviji.Na prvi koksi sta lahko po dva,lahko pa tudi po en sam kavelj. Likar (1974) pomotoma klope uvršča med žuželke. V Jugoslaviji ugotovljeni klopi so razvrščeni v naslednje ro¬ dove : 1 . Ixodes Latreille,1795 2. Hyalomma Koch,1844 5 . Boophilus Curtice,1891 4. Rhipicephelus Koch,1844 5. Haemanhjsalis Koch,1844 6 . Sermacentor Koch,1844 Biologija Samice klopov ležejo jajčeca v razpoke na zemlji,na rastline in v "pranje dreves.Samica lahko izleže do I 8.000 jajčec,ki so skoraj okrogle oblike,svetlikajoča se in rumeno rjave barve.Na- dalnji razvoj je odvisen od številnih podnebnih dejavnikov,pred¬ vsem oa temperature.Ličinke,ki se razvijejo iz jajčec,se zadr¬ žujejo na rastlinah v skupinah in čakajo na priložnostnega gos¬ titelja,da se lahko na njem pritrdijo in se nasesajo krvi.Podro- 117 ben opis življenja ličink sta podala Lees in Milne (1951).Ko se ličinke nasesajo krvi,se levijo in preoblikujejo v nimfe. Kutikula potrebuje nekaj dni,da postane trdnejša.Ko se nimfe nasesajo,se ponovno levijo in se preoblikujejo v spolno zre¬ le samce in samice.Ko se samice nasesajo krvi,se spustijo z gostitelja,samci pa lahko ostanejo na gostitelju tudi po več mesecev. Slika 74:Gnathosoma klopa Ki še dokončno poznano,če sesajo kri samci vseh vrst klopov, za nekatere vrste je tc dokazano.Samec in samica kopnlirata praviloma na gostitelju;če ni dovolj samcev,se samice na gosti¬ telju zadržujejo daljše obdobje. 118 Klope delimo na tri skupin glede na njihovo potrebo po šte¬ vilu gostiteljev v njihovem razvoju.V prvo skupino so razvrš¬ čene vrste,ki potrebujejo za svoj razvoj enega samega gostitel¬ je.Govorimo o enogostiteljskih klopih . Dvogostiteljski klopi so tisti,ki pri svojem razvoju potrebujejo dva gostitelja,prvega gostitelja napade ličinka,ko se le-ta nasesa,se z njega spusti in se na zemlji preoblikuje v nimfo.Kimfa napada novega gosti¬ telja, os.an.- na njem in se preoblikuje v zrelega samca ali sami¬ co. Adulti ponovno sesajo kri istega gostitelja. Trigostiteljski klopi so tisti,pri katerih ličinke,nimfe in adulti napadajo no¬ vega gostitelja. V prvo skupino sodita vrsti Boophilus dečoloratus 'in B.annu- ~ latus .v drugo skupino vrsti Rhipicephalus evertsi in R.bursa .v zadnjo pa Ixodes ricinus , Rhipicephalus appendiculatus in velika večina drugih klopov. Ekologija Klopi so zelo prilagojeni na določene geografske in druge eko¬ loške razmere,zlasti še na temperaturo in na vlago.Praviloma ni¬ so strogo specifični za gostitelja,nekatere vrste napadajo tu¬ di plazilce in ptice.Klopi so razširjeni na zaraščenih,slabo kultiviranih površinah,visoka trava z grmovjem,robovi jas in gozdne površine so povezani s širjenjem teh krvosesnih zajedav¬ cev.Klopi se prehranjujejo s krvjo in mezgo.Pri naših zemlje¬ pisnih in podnebnih razmerah so klopi aktivni od pomladi do poz¬ ne jeseni.Klope lahko nademo tudi pri vhlevljenih živalih,vir invazije je lahko nastilj. Klopi so poznani vektorji nekaterih virusbih bolezni in bio¬ loški vektorji piroplazmoze,anaplozmoze,theilerioze.Prenašajo 119 lahko tudi riketsije,povzročitelje pasteureloze,leptospiroze, bolezni lime,ki se v zadnjem času širi tudi v Sloveniji,in dru¬ ge bolezni. Slika 75:Ixodes sp.,ventralna površina telesa z označenimi hitinskimi ploščicami Hypostome Slika 76:Rhipicephalus sp.,dorzalna površina samice z označenimi telesnimi deli 12o Povzemamo osnovni ključ za razlikovanje rodov klopov,ki ga je pripravil Bedford (1932) Kl.iuč za razlikovanje rodov klopov iz družine Ixodidae 1. Analna brazda pred anusom (Prostriata) .... Ixodes Analna brazda za anusom (Metastriata) .... 2 2. Hipostom in palpusa kratka . 3 Hipostom in palpusa dolga . 8 3.Oči niso razvite . Haemaphysalis Oči so razvite 4- 4. Pestuni so razviti . 5 Festuni niso razviti . 7 5. Koksi IV pri samcih večji kot na drugih okon¬ činah,ni ščitov na ventralni površini telesa 6 Koksi IV pri samcih nista večji od koks na drugih okončinah,imajo po en par adanalnih režnjev,imajo še dodatni adanalni ploščici, kapitul ima obliko šesterokotnika ..Rhipicephalus 6.Obarvane,dekorirane vrste,pravokotni kapitu- lum ..Dermacentor Neobarvane in nedekorirane vrste,kapitulum dorzalno šesterokotne oblike,lateralni izbo¬ klini . Rhipicentor 7.Obarvane,dekorirane vrste,koksa I s trnom . Margaropus Neobarvane in nedekorirane vrste,kosa I raz¬ vejana,samci imajo ob adenalnih ploščicah še dodatni ploščici .. Boophilus 121 8.Oči so razvite,oči niso razvite,zakrnele oči, vrste živijo izključno na plazilcih ........ Aponomma 9.Festuni razviti,festuni niso razviti. Samci imajo adanalni ploščici,na spodnjem delu telesa imajo dva podaljška.Imajo ali nimajo dodatni analni ploščici . Hyalomma Obarvane vrste,dekorirane,festuni razviti . Amblyomma Podroben pregled vektorjev enoceličnih zajedavcev iz skupine praživali,Protozoa, je prikazal Arthur (1962). Rod Ixodes Latreille,1795 Pri vrstah klopov iz rodu Ixodes je analna brazda oblikova¬ na pred anusom.Zajedavci imajo dolga palpusa,osebki niso deko- rirani,oči in festuni niso razviti.Na ventralni površini tele¬ sa so oblikovane pregenitalne ploščice,analna in mediana ploš¬ čica ter dve adanalni ploščici.Stigmalni plošči sta pri samcu ovalni,pri samici pa okrogli. Vrsta Ixoaes ricinus (Linne,1746) je po zbranih podatkih edi¬ na vrsta klopa na celinskem območju Slovenije.Zajedavec živi pri vseh vrstah domačih živali,najbolj pogost je pri psu in pri nekaterih vrstah divjadi.Napada tudi človeka.Larve in nim¬ fe praviloma napadajo plazilce in ptice.Ugotovijeno je,da sta za razvoj zajedavca potrebni dve do tri leta.Cd spolne zrelos¬ ti do polaganja jajčec je potrebno 7 do 22 dni.Jajčeca leže sa¬ mica okrog 3o dni.Ličinke se razvijejo v 2 do 36 tednih,larve sesajo 2 do 6 dni,ličinke se razvijejo do levitve 8 do 28 ted¬ nov.Samica sesa 5 do 14 dni.Ličinka lahko gladujejo 15 do 19 122 mesecev,nimfe do 24 mesecev,adulti pa lahko gladujejo 21 do 27 mesecev.V poskusu je dokazano,da preživijo brez hrane 31 mese¬ cev. Ixodes ricinus je biološki vektor za Babesia divergens in B. bovis .Prenaša tudi zajedavca Anaplasma marginale ter virus bo¬ lezni "louping ill" ter povzročtelja riketsioze.Ugotovili so, da lahko prenaša tudi mikroba Staphvlococcus aureus med jagnje¬ ti,povzroča pa lahko tudi klopno paralizo pri domačih živalih. Prenaša tudi viruse,povzročitelje encefalitisa in Coxiello bur - netti.V Bukovini prenaša povzročitelja hemoragične mrzlice. Omenjamo še vrsto Ixodes hexagonus Leach,1815 in I.canisuga Johnston,1894 ter vrsti I.persulcatus (Schulze ,1938) in I.pi - losus (Koch,1844). Rod Hyalomma Koch,1844 Vrste iz rodu Hyalomma so lahko obarvane,vendar ne vse.Oči so razvite,festuxii pa so razviti samo pri nekaterih vrstah. Samci imajo razvit par adanalnih ploščic,pogosto tudi par iz¬ boklin za adanalnimi ščiti.Hialome prenašajo Babesia caballi , B.equi,Theileria parva. T,annulata , ?.nmtans , Coxiella burnetti , Rickettsia bovis,R.conori in druge povzročitelje bolezni. Hyalomma spp. so razširjene v Slovenskem Primorju in tudi dru¬ god v Jugoslaviji.razvojni krog zajedavcev iz omenjenega rodu se lahko sklene v enem letu,spolno zrele vrste hialom pa lahko gladujejo do 14 mesecev. 123 Mikacič (194-9) omenja,da je bila v Jugoslaviji severno od Save ugotovljena vrsta Hyalomma dromedarii. Rod Boophilus Curtice,1891 Za osebke iz rodu Boophilus je značilno,da pri samicah ni razvita analna brazda,pri samcih pa je komaj izražena,najdemo jo pod anusom.Zajedavci niso dekorirani.Oči so razvite,nimajo pa festunov.Palpusa in hipostom sta kratka.Na palpusih so zaz¬ navne prečne brazde.Prva koksa je razcepljena. Mikačič (194-9) omenja pri nas ugotovljeno vrsto Boophilus calcaratus (Birula,1895)-Po podatkih,ki jih navaja Neitz (1956),ta zajedavec prenaša povzročitelja piroplazmoze Ba¬ be s ia bigemina in B.berbera ter Anaplasma marginale .Vrsto Boophilus decolonatus (Koch,1844) imenujejo v Etiopiji "modri klop".Zajedavec prenaša pri govedu krvnega enoceličarja Ana ¬ plasma marginale . Rod Rhipicephalus Koch, 184-4- Osebki iz rodu Rhipicephalus imajo razvite oči in festune. Hipostom in palpusa so kratki.Basis capituli je dorzalno ses— terokotna.Prva koksa je razvejana na dva izrazita trna.Ti za¬ jedavci prenašajo Hepatozoon canis . Theileria mutans , Babesia bigemina . Rickettsia conori in druge povzročitelje bolezni. Južno od ekvatorja v Afriki je najbolj razširjena vrsta Rhipi— cephalus appendiculatus Neumann,19ol.Kikacic (194-9) poroča,da je v Jugoslaviji razširjena vrsta Rhipicephalus bursa Canestri- ni & Panzago, 1878 .Razširjena je predvsem v Makedoniji in v Hercegovini. 124 Slika 77:Rhipicephalus appendiculatus,spodnja površina nimfe Rod Haemaphvsalis Koch,1844 Klopi iz rodu Haemanhvsalis niso obarvani in dekorirani.Fri njih niso razvite oči,imajo pa oblikovane festune.Na spodnji površini samcev niso razvite ploščice.Prenašajo povzročitelje piroplazmoz Babesia bigemina . B.motasi . Anaplasma marginal e,B. canis . Rickettsia conori , Coxiella burnetti in tudi druge pov¬ zročitelje bolezni.V Jugoslaviji so omenjene vrste Haemaphvsa -- lis cinnabarina punctata Canestrini & Panzago«1878. H.inermis in H,punctata . Zajedavci lahko prenašajo tudi povzročitelja tularemije. Rod Dermacentor Koch,1844 Klopi iz rodu so obarvani in dekorirani.Imajo razvite oči in festune.Hipostom in palpusa so kratki.Samci 12 5 nimajo razvitih ploščic na ventralni površini telesa.Na leto je lahko pri nas več generacij,kar pomeni,da se hitro razmno¬ žujejo. Odrasli klopi lahko živijo brez hrane okrog 41o dni.Mikačic (1949) poroča,da je v Jugoslaviji razširjena vrsta Dermacentor retuculatus (Fabricius, 1794) ,sin.D JL marginatus;razširjena je severno od Save.Omenja tudi vrsto D. ailvarum ..Omenjeni vrsti lahko prenašajo povzročitelja anaplazmoze. Anaplasma matginale in nekatere viruse,med njimi tudi povzročitelja Rockv moutain spotted fever in St.Louis encephalitis. Rodovi Amblyomma , Rhipicentor in Margaropus v naših zemljepis¬ nih razmerah niso poznani. Pri pregledu škod,ki jih klopi povzročajo v rejah domačih ži¬ vali,povzemamo,da ti zajedavci sesajo kri,povzročajo slabokrv¬ nost,prenašajo viruse,riketsije,bakterije in protozoa.Podrob¬ nejše raziskave škod so pokazale,da odvzame samica gostitelju do 2 mm^ krvi ob enem sesanju,tako je bilo ugotovljeno,da lah¬ ko v tropskih ekoloških razmerah,kjer so klopi še posebej raz¬ širjeni , okrog 2o.ooo osebkov Boophilus ubije odraslo goved, 5oo klopov pa tele.O tem poroča Barnett (1961).Za vrsto Der¬ macentor albipictus poročajo,da lahko ubije celo konja. Med posrednimi škodami,ki so povezane z invazijo klopov,je treba omeniti,da lahko na poškodovana mesta na koži izleže¬ jo nekatere vrste brenčavk svoje ličinke.Pride do miaze,do gnojnih procesov,flegmon in septičnih stanj ter do poginov. Klopi prenašajo povzročitelje gnojnih procesov na koži,zlasti še pri ovcah.V Veliki Britaniji so gnojna vnetja pri ovcah zelo pogosta,širijo pa jih klopi. 126 Iz tujega strokovnega slovstva povzemamo termin "tičk para- lysis",kar pomeni,da lahko strupi,ki jih izločajo klopi v gos¬ titelja,pripelje jo do motorične paralize ali pareze okončin, žvekalk in mišic,ki sodelujejo pri dihanju.V svetu so opazi¬ li,da so še posebej nevarni strupi klopov iz rodov Ixodes,Der- macentor in Ornithodorus.Strup so uspeli osamiti celo iz li¬ čink in jajčec klopov.V praksi je treba povezovati paralizo s strupi,ki jih klopi izločajo,ko so prisesani na glavi in v bližini hrbtenice.Gregson (1958) poroča,da morajo klopi se¬ sati vsaj 4- do 6 dni,,da se paraliza lahko klinično zaznava. Zanimivo je,da se paraliza pri novem gostitelju lahko pojavi že po 12 urah,če nanj prenesemo klope z živali,ki že kaže zna¬ menja paralize. Razlagajo si,da povzročajo strupi tako imenovano nevromusku- larno blokado,s histološkimi preiskavami pa je bilo ugotovlje¬ no,da se pojavljajo degenerativne spremembe na hrbtenjači. Živali,ki prebolijo paralizo,postanejo imune proti vnašanju večjih količin specifičnih strupov,ki jih izločajo klopi. Zatiranje klopov Podatki o praktičnem zatiranju klopov so v literaturi zelo obsežni.Podrobnossti nekaterih programov zatiranja je zbral Barnett (1961) za organizacijo PAG.Med ukrepi omenjamo teden¬ sko kopanje živali,čred in tropov v akaricidnih raztopinah. Pripravljene so posebne emulzije pripravkov v kopelih in hkra¬ ti tudi za škropljenje glave živali,ki jih preganjajo skozi takšne kopeli.Program kopanja celih čred zavisi od vrste klo- 127 pov in njihovih bioloških krogov ter od episootioloških dejav¬ nikov v zvezi z boleznimi (piroplazmoza,tajlerioza) ,ki jih klo¬ pi prenašajo.Omenimo samo,da na nekaterih območjih ne uspe re¬ ja govedi brez rednega kopanja živali in učinkovitega zatiranja klopov. Kultiviranje pašnih površin,kontrolirano požiganje trave in drugi agrotehnični ukrepi lahko pripomorejo,da se število klo¬ pov zmanjšuje. Fri naših podnebnih in rejskih razmerah lahko posamezne živa¬ li umivamo ali škropimo z akaricidnimi pripravki (alugan,organ¬ sko fosforni pripravki,HCH in drugi). Podred Trombidiformes Družina Trombiculidae V družino Tip mbiculidae so razvrščene številne vrste prosto- živečih pršic,ki so živahno rdeče,oranžne ali rumene barve. Spolno zreli osebki,nimfe in ličinke imejo telo razdeljeno na anathosomo . nropodosomo in na hysteroscmo .Na histerosomi sta razvrščena zadnja dva para okončin. Vrsta Trombicula automnalis (Shaw,179o) je poznana po tem, da je živahno opečno oranžne barve.Ličinke napadajo tudi do¬ mače živali in človeka,nimfe in adulti pa ne žive na zajedav¬ ski način.Pri močnejših invazijah lahko napadena perjad pogi¬ ne .Pri domačih sesalcih najdemo zajedavske ličinke na glavi in na vratu .Povzročajo močan pruritus.Pri psih se naselijo inter- digitalno,kjer povzročajo spremembe na koži.Pršica je najbolj razširjena proti koncu poletja in v jeseni. 128 Na tirolskem in drugod na alpskem območju omenjajo še pr¬ šice Trombicula desalari (Methlage,1927),T.vernalis (Wilmann, 1942) in druge.Ličinke so aktivne še v maju. Družina Demodicidae Rod Demodex Cwen, 184-3 Predstavniki rodu Demodex so zelo prilagojeni na zajedavski način življenja v dlačnib mešičkih in kožnih žlezah pri šte¬ vilnih vrstah sesalcev,domačih živali in pri človeku.Srbci povzročajo tako imenovano folikularno obliko garjavosti .V morfološkem pogledu ni zaznavnih razlik med posameznimi pod¬ vrstami ali vrstami povzročiteljev iz rodu demodeks.Kljub temu pa prilagojene srbce poimenujemo po vrstah gostiteljev,zato govorimo o fizioloških vrstah demodeksov. Zajedavci imajo podolgovato,črvičasto obliko telesa.Dolgi so do o,25 mm.Razlikujemo gnathosomo,na "oprsju" pa so štirje pari zakrnelih okončin,ki niso med seboj razmaknjeni,tako da. oblikujejo "sternum".Pri zajedavcih lahko govorimo tudi o 129 "zadku",ki je iztegnjen,povrhnjica pa je nabrana.Ličinke imajo po tri pare nog,domnevajo,da se med razvojem zvrstijo 4 genera¬ cije nimf. Zajedavec je zelo odporen.Dokazano je,da ostane živ na epi— telijskem drobirju brez gostitelja do 21 dni.Zajedavca prenaša¬ jo invadirani gostitelji mehanično od dotikih pri igri,sesanju in drugih aktivnostih.Umetna invazija praviloma ne uspeva za¬ radi odpornosti živali in nekaterih drugih epizootioloških de¬ javnikov,ki še niso docela poznani.Zelo verjetno je,da na dov¬ zetnost za bolezen vplivajo tudi nekatere virusne in bakterij¬ ske bolezni,način prehrane,pasma živali,dovzetnejše so pasme s te-atko dlako,način gojitvedovzetna S o prevsem ščeneta nepos¬ redno po rojstvu in drugi dejavniki. Slika 79:Demodex canis,spodnja površina telesa Po nekaterih podatkih je vrsta Demodex canis pri skoraj vseh psih,vendar znamenja bolezni niso klinično zaznavna. Pri domačih živalis so opisane naslednje vrste demodeksov: 13 o Demodex canis pri psu. D.ovis pri ovci,I) .caprae pri kozi, P-rhTlloides pri prašiču in D.bovis pri govedu. D.folliculo - rum je opisan pri človeku. Demodikoza pri psih Bemodikoza se pri psih pojavlja v treh klinično zaznavnih oblikah.Opisujejo jih kot eritematozno , skvamozno in kot pus - tularno demodikozo.Eritematozna in skvamozna oblika se kaže¬ ta v začetku bolezni.Takrat naseljujejo zajedavci šele prvo tretjino dlačnega mešička,pričnejo se razmnoževati,nato pa se spuščajo v notranjost mešička,kjer se razmnožijo na več sto osebkov.Ko dlaka odpade,se na koži pokažejo omejene površine z alopecijo.Takšna mesta so na smrčku,na obrazu,redko tudi v začetku na prednjih nogah.Spremembe zelo redko zajamejo celo telo.Zaradi hiperkeratoze se na poškodovani koži oblikujejo množično kožne luskinice,zato takrat govorimo o skvamoznih le¬ zi j ah kože.Takšna mesta so še posebej izražena okrog oči,na smrčku,na lahktih in tudi na vratu.Takšno stanje ne kaže dru¬ gih znamenj,zato je lahko prikrita oblika demodikoze stara tu¬ di nekaj let.Skvamozna oblika bolezni pa se lahko tudi genera¬ lizira po celem telesu.Kaže se v razširjeni alopeciji,v hiper- keratozi,ki jo spremlja deskvamacija epitelija. Fri pustularni obliki demodikoze se na kožna lezije prisadi- jo bakterije,med njimi najbolj pogosto Staphylococcus albus. Pride do piodermije,koža odebeli,naguba se,oblikujejo se pus— tule,ki imajo svoj začetek v inficiranih dlačnih mešičkih.Fus- tule izločajo manjšo količino sekreta,oblikujejo pa se lahko tudi abscesi.Fovršina kože je vlažna,smrdi,živali hijšajo,pos¬ tajajo slabokrvne in so pobitega videza. 131 - Keep (1973) je ugotovil,da se zajedavec lahko najde pri ok¬ rog 60 % pregledanih,klinično zdravih psov. Zdravljenje Poznano je,da se bolezen zelo težko zdravi,zajedavci pa se težko uničujejo.Prench (l962),Grave in Gaafar (1964) in drugi menijo,da se ščeneta invadirajo pri sesanju invadiranih mater. Bolezen je največkrat zaznavna pri psih,ki so stari do enega leta.Demodikoza pa je največkrat bolezen psov kratkodlakih pa¬ sem. Pred uporabo demodicidnih pripravkov je dobro,če kožo očisti¬ mo in omehčamo s keratolitičnim selenijevim sulfidom.Na očišče na mesta apliciramo benz.yl-benzoat , rotenon ali kak drug demodi- cidni pripravek v obliki mazila.Pri pustuloznih oblikah rabijo antibiotiki lokalno in parenteralno.Za peroralno zdravljenje priporočajo pripravek Task v odmerku 3° mg/kg,ki ga je treba ponovno dati po dveh tednih.Pripravek cythioat ( proban ) je po podatkih iz literature zelo učinkovit v odmerku 3 mg/kg;daje se dvakrat na teden v obdobju lo tednov.Manson in Malvnicz (1969) poročata,da je omenjeni pripravek učinkovit proti skva- mozni obliki bolezni. Penchlorfos (e ctora l) se lahko daje lokal¬ no in tudi peroralno.Odmerek za peroralno zdravljenje obolelih psov je loo mg/kg,zdravilo pa se daje vsaki četrti dan.Poročajo da ozdravi 94 % psov.Poročajo tudi o sintetičnih estrogenih pri pravkih ( megoestrol ),ki lahko delujejo specifično.Veliko števi¬ lo avtorjev priporoča tudi blage antiseptike. V novejšem času ocen jujejo,da je pripravek amitra z med naj¬ bolj učinkovitimi demodicidi. 132 Za nespecifično zdravljenje demodikoze lahko služijo tudi pripravki,ki povečujejo splošno odpornost živali.Hed takšne sodi carone-casein (Bayer); 5 ml omenjenega kazeina se daje v zaporedju petih dni intramuskularno.Po tem zdravljenju se ži¬ vali tretirajo s specifičnimi demodicidnimi pripravki.Avtorji razlagajo,da takšno zdravljenje deluje na večjo vsebnost hista¬ mina v krvnem serumu in mobilizira makrofage,povezujejo pa ga neposredno tudi z imunogenimi reakcijami. Po zdravljenju se priporoča tudi hrana,bogatejša z beljako¬ vinami in vitamini. V literaturi je tudi več podatkov o tem,da živali same pre¬ bolijo demodikozo. Družina Varroidae Vrsta Varroa jacobsoni Cuaemans je ektoparazit odraslih čebel in njihove zalege.Zelo verjetno je,da se je zajedavec razširil z indijske čebele, Apis indica na A.melifera in na druge vrste čebel iz južnega dela Kitajske in Indonezije.V zadnjem času so zajedavca ugotovili tudi v Evropi,v evropskem delu Sovjetske zveze,v Ukrajini in Moldaviji,v Bolgariji,Nemčiji in drugod.Za¬ jedavec je razširjen tudi v Jugoslaviji in Sloveniji. Saraec Varroa jacobsoni ima jajčasto ovalno obliko telesa.Dolg je do o,85 mm,najbolj širok pa okrog o,So mm.Samica je večja, meri do l,lo mm. Varroa jacobsoni se prehranjuje s hemolimfo čebel.Samice na¬ padajo odrasle čebele in zalego,zlasti še trotovsko,samci pa se zadržujejo izključno na zalegiflazvojni krog od jajčeca do spol- 133 no zrelega samca se konča po 6 do 7 dnevih,pri samicah na po 8 do 9 dnevih. Jeseni,ko matica preneha zalegati in se čebelja družina pri¬ pravi na zimsko gručo,preživi samo samica \farroa .Po začetku pomladanske aktivnosti čebel leže samica jajčeca v zalego;raz- vije se najprej ličinka,nato pa ge tri razvojne stopnje nimf. Nimfe se prehranjujejo s hemolimfo zalege.Iz napadene zalege se lahko razvijejo čebele,vendar je njihova teža manjša od tiste, ki jo imajo zdrave čebele.Ugotovljeno je,če se na trotovski ali Slika 8o:Varroa jaccbsoni,samica čebelji bubi razvije do 2o zajedavcev,se izležejo za življenje nesposobni troti in čebele.Nimajo razvitih kril,okvare so tudi na glavi,okrnjene so okončine.Žuželke poginejo,padejo na tla in čebele jih iz panja odstranijo. Napadene družine počasi pešajo,število čebel se zmanjšuje,pri¬ bo do občutnih škod.V družini,ki tehta okrog 3 kg,je približno okrog 3o.ooo čebel.V takšni družini lahko po treh letih najdemo - 134 do lo.ooo zajedavcev.Škode so takrat že občutne,družina lahko propade. V Jugoslaviji je zajedavca ugotovila M.Lolin (1977).Od tak¬ rat pa do danes je tudi pri nas varoza vključena med bolezni, ki se zatirajo po zakonu. Zajedavca ugotavljamo v drobirju na dnu panjev,v trotovski in čebelji zalegi ter na odraslih čebelah.Zajedavca moramo mikroskopsko potrjevati in ga razlikovati od zajedavske žužel¬ ke Braula caeca .ki je pri nas tudi razširjena.Pri tem zajedav¬ cu najdemo po tri pare okončin,vendar so tudi drug- telesne zna¬ čilnosti zaznavne na prvi pogled. Slika 81: Braula caeca Podred Sarcoptiformes V podred Sarcagtiformes je zajeto veliko število nezajedav- skih osebkov,le manjše število predstavljajo zajedavski srbci 155 ki so opredeljeni v družini Sarcoptidae in Psoroptidae .Za oseb¬ ke iz omenjenega podreda je v morfološkem pogledu značilno,da imajo na ovalnem ali okroglem telesu prva dva para okončin od¬ maknjena od tretjega in četrtega para.Takšna razdelitev je zna¬ čilna za adulte in za nimfe,ličinke pa imajo po tri pare nog. Spodnji del okončin je opremljen bodisi z blazinicami,bodisi s kavlji ali dlačicami.Nekatere vrste lahko v neugodnih razmerah oblikujejo trajne nimfe ,ki jih imenujemo hipopialne nimfe ali preprosto hipopi.Takšni hipopi se lahko s skupinami priseskov pritrdijo na transportne gostitelje,ki jih prenesejo v drugo okolje. Sarcoptidae in Psoroptidae zajemajo povzročitelje garjavosti domačih živali,nekatere vrste živijo tudi pri človeku.Zajedavci so zelo razširjeni,povzročajo občutno škodo,povezani pa so tudi s številnimi zdravstvenimi in epizootiološkimi problemi. Družina Sarcoptidae V družino Sarcoptidae je opredeljeno več rodov zajedavskih srbcev,med njimi rod Sarcoptes Latreille.18o6. Cnemidocontes Hlrstenberg,187o in rod Notoedres Hailliet,1859.Predstavniki rodu Sarcoptes povzročajo najtežjo obliko garjavosti pri gove¬ du,prašiču,konju,psu,lisici in pri nekaterih vrstah divjih pre¬ žvekovalcev,v Sloveniji pogosto pri gamsu.Osebki iz rodu Cnemi - docoptes se naseljujejo pod oroženelim epitelom na nogah koko¬ ši in druge perjadi,živijo pa lahko tudi na koži.Osebki iz ro¬ du Notoedres pa povzročajo garjavost pri mačkah,kuncu in glo- 136 davcih. Srbci iz družine Sarcoptidae se naseljujejo v koži,to še zlasti velja za samice.Zajedavci se v kožo zavrtajo in obliku¬ jejo vrtine,vanje ležejo jajčeca,v njih živijo ličinke in nim¬ fe.Telesna oblika teh srbcev je skoraj okrogla,lahko je tudi komaj zaznavno ovalna.Na dorzalni strani telesa iz rodu Sar- coptes in Notoedres so razviti trikotni ostri trni,ki so pri srbcih iz rodu Sarcoptes večji.Pri osebkih iz rodu Cnemidocop- tes teh trnov ni.Gnathosoma je kratka,okončine so zelo kratke, tretji in četrti par okončin sta zakrnela.Prvi in drugi par okončin sta razmaknjena od tretjega in četrtega para.Pretarzu- si na okončinah so dolgi, sestavi ja jih en sam člen.Samci nima¬ jo kopulatričnih režnjev,niti kopulatričnih priseskov, Rod Sarcoptes Latreille,18o6 Večina avtorjev meni,da o srbcih iz rodu Sarcoptes lahko govo¬ rimo o eni sami vrsti Sarcoptes scabiei s fiziološkimi prilago¬ ditvami na posamezne vrste gostiteljev,človeka in živali.Zato tudi zajedavce označujemo kot Sarcoptes scabiei.var.canis.suis . eoui.ovis.caprae itd.Ugotovijeno je,da zajedavec lahko prehaja z vrste na vrsto gostitelja.Gotovo pa je,da so se zajedavci bolj prolagodili na določene vrste gostiteljev. Sarcoptes scabiei ima okroglo obliko telesa.Samica meri od 33o do 600 mikrometrov in njeno telo je največkrat široko oval¬ no,zato v širino meri do 4oo mikrometrov.Samec je manjši,meri 2 oo do 2 ^o mikrometrov.Četrti in tretji par okončin se ne vidi¬ ta z dorzalne strani,oba para nog sta zakrnela.Na dorzalni po- 137 vršini je povrhnjica razbrazdana z globokimi brazdami,del po¬ vršine pa pokrivajo trikotni trni. Slika 82:Sarcoptes scabiei var.bovis, ventralna površina Sliak 85:Sarcoptes scabiei var.suis 138 3iologi,ia Zelo podrobno je raziskana biologija povzročitelja garjavos- ti človeka,Sarcoptes scabiei var.humana.Gotovo pa je,da se raz« množujejo tudi druge fiziološke vrste srbcev iz rodu Sarcoptes na enak način.Samica leže do 4-0 jajčec v kožne vrtine,vendar polaga jajčeca po eno ali dve skupaj .Dnevno izleže 4- do 5 jaj- čec.Cez 3 do 5 dni se izleže ličinka,za katero je značilno,da ima po tri pare nog.Ličinke praviloma zapustijo vrtine in se naselijo na površini kože,vendar jih določen odstotek ostane v vrtinah,zlasti še v krajših žepih teh vrtin.Zelo verjetno je,da ličinke na koži poginejo,tiste pa,ki so v vrtinah,se zavrtajo v stratum corneum,kjer se tudi prehranjujejo do dveh razvojnih stopenj nimf.Tudi nimfe lahko dolbejo vrtine,poznamo jih po tem,da imajo razvite po 4 pare okončin,nimajo pa še razvitih spolnih odprtin. Iz nimf se razvijeta samec in samica.Samica leže prva jajčeca že 17.dan od začetka razvoja.Samica se zadržuje v vrtini do o- ploditve.Za novo generacijo izdolbe samica praviloma novo vr¬ tino.Računajo,da živi 3 do 4- tedne.Zajedavci se širijo na isti živali tako,da se naselišče povečuje,z živali na žival pa s sti¬ kom,na sejmiščih,pri oplojevanju,transportu in tudi z opremo. Srbci so zelo občutljivi na izsuševanje,zato brez gostitelja praviloma poginejo že po nekaj dnevih.Razumljivo pa je,da osta¬ nejo srbci na kožnih luskinah in v koži odrtih živali živi več dni.V zelo ugodnih laboratorijskih razmerah so srbci preživali brez gostitelja do 3 tedne. 139 Patogeneza Zajedavci se v koži prehranjujejo z mezgo,lahko pa tudi z mladim epitelijem.Povzročajo trajno iritacijo kože,v vrtine zanašajo bakterije,zlasti še povzročitelje gnojenja.Koža se zaradi obsežnih kroničnih poškodb vname,mezga in krvni serum na površini kože in v vrtinah koagulirata,oblikujejo se krus- te,pride do luščenja epitelija in do keratinizacije ter do proliferacije veznega tkiva.Pogosti so tudi manjši gnonni abscesi in piodermija,končujejo se lahko s flegmonami.Koža postaja nagubana,odebelela,vlažna,gnojna in krastava.Zaradi srbečice lahko obolele živali tudi mehanično poškodujejo svo¬ jo kožo,zlasti še v začetku bolezni,ko še površina kože ni tako boleča. Bolezenska znamenja Garjave živali se v začetku zelo pogosto drgnejo ob pregrade, jasli,stene in ob predmete v hlevu.Pri živalih se garjavost navadno začne na glavi,ob. korenih ušes,pri psih in lisici pa na repu.Pri konju in govedu garjavost zajame tudi vrat,pri pra¬ šičih pa hrbet. Med prvimi znamenji se na koži oblikujejo papule,v njih se nabira tekočina,govorimo o vezikulah.Kc|Vezikule počijo,se pri- sadijo bakterije.Napadena koža je v začetku brez dlake,pojavijo se kraste in gnojni vozliči,koša odebeli,nabira se v gube,po¬ gosto je pokrita s plastjo oroženelega epitela,kraste so zlep¬ ljene z dlakami in kožnimi luskinami.Splošno zdravstveno stanje v začetku še ni spremenjeno,kasneje pa živali hirajo,postanejo slabokrvne, mlade živali lahko tudi poginejo,to še zlasti vel¬ ja za teleta.Garjavost se počasi širi na večje površine kože. Najbolj težka podoba garjavosti je zaznavna pri živalih ob koncu zime. Diagnoza Pri sumu na garjavost je treba povzročitelja mikroskopsko po¬ trditi. Ugotavljamo lahko jajčeca,ličinke,nimfe in spolno zrele zajedavce.Za mikroskopsko preiskavo moramo pravilno odvzeti kožne ostružke.Le-te dobimo z ostro žlico z robov spremenjene kože,z žlico pa podrgnemo po koži vse do stratum corneum,do tis¬ te globine,da površina zarosi s krvjo.Pred preiskavo kožne os^ tružke hranimo v zaprtin epruvetah,v laboratoriju pa ostružke prekuhamo v lo # KOH ali NaOH,sesedel pa pogledamo pod mikros¬ kopom. Za pravilno diagnoszo je zelo pomembno,da so kožni ostružki odvzeti strokovno in da je ostružkov dovolj za preiskavo. Garjavost domačih in drugih živali v Sloveniji Neposredno po drugi svetovni vojni je bila pogosta garjavost pri kopitarjih.Ker se garjavost,ki jo povzročajo srbci iz rodu Sarcoptes,pri nas in v svetu za tira na osnovi zakonskih do¬ ločil,danes pri kopitarjih pri nas nimamo več omenjene oblike garjavosti.Po vojni smo se večkrat srečali z garjavostjo go¬ vedi po uvozu (charolais in limousine,plemenski biki). Najbolj razširjena je v Sloveniji garjavost sarkoptiaza pri prašičih,v zadnjem času pa tudi pri nekaterih divjih prežveko¬ valcih,pri gamsu in kozorogu.Pri odvzemu kožnih ostružkov prašičev je zelo koristno,če ostružkom kože dodamo še ušes¬ no maslo iz zunanjega sluhovoda.V cerumenu so zelo pogosto zajedavski srbci,ki tam ostanejo živi tudi po temeljitem uni¬ čevanju povzročiteljev z akaricidnimi pripravki. Zdravljenje Za uničevanje zajedavskih srbcev rabijo številni akaricidi,ki zanesljivo uničujejo ličinke,nimfe in spolno zrele povzročitel¬ je sarkoptiaze.Jajčec ne uničijo.Zato je treba garjave živali zdraviti vsaj trikrat zapored,z akaricidi pa je treba zajeti tudi hlev in opremo. Benzvl benzoat je učinkovit v emulziji s tekočim milom v ena¬ kih odmerkih,dodati pa je treba tudi izopropilni alkohol.Emul¬ zijo je treba nanesti na poškodovano kožo,da se na njej strdi. Tetraethvlthiuran monosulphid (tetmosol) je zelo učinkovit v sveži vodni 5 # raztopini.Uporabija se lahko tudi za kopanje. Priporočajo tudi 2o 'p tetmosolovo milo. Hed halogenimi ogljikovimi vodiki je učinkovit alug;an Calodan ). Med organsko fosfornimi pripravki priporočajo coumaphos , ruelen , ronnel , baytex , tiguvon , neguvon , heptenophos in druge. Med karbamati priporočajo za zdravljenje sarkoptiaze priprav¬ ke carbarvl . bavgon . bolfo in druge,med formamidini pa pripravek ektomin .Hleve in hlevsko opremo tre prevozna sredstva je treba po mehaničnem čiščenju tretirati z 2 % neguvonom.Učinkoviti so tudi pripravki,ki imajo učinkovino HCH. Za ose priporočajo carbarvl (sevin ) v obliki 1 r t> razpršila, 5 raztopine ali mila in 5 % prahu ali šampona. Fenchlorphos 142 (ectoral) je učinkovit v obliki tablet ( 25 o, 5 oo mg) in v obli¬ ki raztopine. Halathion je učinkovit kot 2 % prah,2o % tekočina in kot o,l # mazilo. Bichlorophen priporočajo kot 1 % milo ali šampon» Lindan . gamexan , benzen hexachlorid so učinkoviti v obliki tekočine in mazila. Za učinkoviti zdravljenje sarkoptiaze rabijo pripravki ivermec - tina in amitraza. Rod Cnemidocoptes Ftlrstenberg, 187o Vrsta Cnemidocoptes gallinae (Railliet,1887) je srbeč,ki se naseljuje na koži perjadi in povzroča odpadanje perja.Srbeč se zavrta v kožo ob peresnih tulčkih in povzroča možno srbečico in vnetje kože. Vrsta Cnemidocoptes mutans (Robin,ISSo) se naseljuje pod lus¬ kinami na nogah domače prjadi,zlasti če pri kokopših.V Sloveniji je zajedavec zelo pogost.Fovzroča tako imenovano bolezen apne=_ . nastih nog.Zajedavec je vzrok,da se pod luskinami na nogah nabi¬ ra eksudat,ki se strdi v drobljivo,malti podobno snov.Pridruži¬ jo se bakterije,luskine se dvignejo in tudi odpadejo,ptice se kljujejo po nogah in hirajo. Zajedavec je skoraj okrogle oblike,gnathosoma in okončine so zakrnele,na dorzalni površini telesa ni trikotnih trnov.Pri od¬ vzemu drobirja pod luskinami lahko najdemo večje število zajedav¬ cev. Garjavost zdravimo z o,l # raztopino pripravkoh HCH.Uporablja¬ mo lahko tudi lo fo žvepleno mazilo .Zelo je učinkovit tudi na - 143 trijev fluorid v o,5 $ raztopini.Zdravljenje je treba večkrat ponoviti v tedenskih intervalih.Učinkovita sta tudi priprav¬ ka lindan in pvrethrum. Slika 84:Cnemidocoptes mutans Rod Kotoedres Railliet,1893 Kotoedres cati (Hering,1838) je majhen srbeč,ki se naseljuje na glavi,na ušesih in na hrbtu mačke in kunca.Zelo verjetno je da gre za dve fiziološki prilagoditvi iste vrste zajedavca.Poz nano pa je,da ta zajedavec občasno lahko prehaja tudi na člo¬ veka. Obolele živali imajo odebelelo kožo z oroženelimi luskinami, koža je nagubana,brez dlake in tudi pokrita s krastami,lahko se tudi zagnoji.Mlade garjave živali poginejo.Spremembe so zaz navne tudi na nogah: aelathion v o ,25 % so 1,25 % raztopini je za zdravljenje zelo učinkovit,če živali za dve sekundi pomoči¬ mo v takšno raztopino.Friporočajo tudi piperonjl butoxid in žveplena mila.Zelo sta učinkovita tudi amitraz in iversactin . Slika 85:Kotoedres cati,a samec,b samica Družina Fsoroptiaae Osebki iz družine Fsoroptidae so razvrščeni v rodove Fsorop - tes Gervais,18hl, 0todectes Canestrini,1894 in Chorioptes Ger- vais,1859.Za vse te zajedavske pršice je značilno,da se ne za¬ vrtajo v kcžo,ampka živijo samo na njeni površini.Zato so tudi zaznavne razlike med drugimi vrstami garjavosti in psoroptiazo, Fsoroptiasis tako glede na patogenezo in tudi na klinično podo¬ bo bolezni.Koža obolelih živali praviloma ne odebeli,na njej se samo kopičijo oroženele luskine epitelija zaradi kroničnega draženja zajedavskih srbcev. Telo zajedavcev iz družine Psoroptidae je ovalne oblike.Sami¬ ce so zaznavno večje od samcev.Na dorzalni površini telesa ni bodic,gnathosoma je podaljšana,okončine so oblikovane tako,da 145 štrlijo izza telesnega robe,zato jih z dorzalne strani lahko vidimo.Pretarzusi so pri osebkih iz rodu Psoroptes sestavljeni iz treh členov,pri osebkih iz rodu Chorioptes pa so kratki,ses¬ tavljeni iz eneg^. samega člena.Samice imajo na tretjem paru o- končin na matatarzusih oblikovane kavlje.Četrti par nog je pri vseh osebkih iz omenjenih rodov slabo oblikovan,skoraj zakrnel. Analna reža je oblikovana terminalno,samci pa imajo oblikovana po dva abdominalna režnja s kopulacijskima priseskoma .Režnja sta pri rodovih Psoroptes in Chorioptes tako razvita,da spodnji del telesa podaljšujeta. Hod Psoroptes Gervais ,184-1 V rodu Psoroptes je večje število fizioloških vrst zajedavskih srbcev,ki so specifični,bolj prilagojeni posameznim vrstam gosti¬ teljev.'/ morfološkem pogledu pa med njimi ni razlik.Zajedavci se naseljujejo na obraščenih delih telesa domačih živali in nekate¬ rih vrst divjadi.Po Sweatmanu (1958) povzemamo,da so pri živalih razširjene naslednje vrste: Psoroptes communis ovis (Hering,1858) Gervais,1941 je kozmo¬ politsko razširjen srbeč,ki se naseljuje predvsem pri ovci,ugoto¬ vili pa so ga tudi pri govedu in konju. Samec je dolg do 68o,samica pa do 86o mikrometrov.Zajedavca lahko vidimo s prostim očesom,če je osamljen in dobro osvetljen. Pri ovci se naseljuje na glavi,vratu in tudi drogod ne ^elesu, ko se bolezen v tropi razširi.Zanimivo je,da so zajedavca pri ovcah v Avstraliji zatrli,o tem poročajo tudi iz Velike 3ritani— ,drugod pa še ved.no povzroča veliko gospodarsko škodo. Slika 86:Psoroptes communis ovis A ličinka, 3 nimfa C samica, D samec 147 Samice ležejo jajčeca ob robovih sprememb na koži,iz njih pa se razvijejo ličinke v 1 do 3 dnevih.Ce jajčeca z orožene— lim epitelom odpadejo,se ličinka razvije šele po 3 do 4 dne¬ vih.V odstranjeni volni se ličinke razvijejo po lo dnevih. Brez gostitelja praviloma poginejo.Ličinka se prehranjuje in se po 2 do 3 dnevih prelevi v nimfo.Stadij nimfe traja 3 do a dni;pri tem je zajeta tudi sama levitev okrog 36 ur.Pravi¬ loma se iz manjših nimf razvijejo samci,iz večjih pa samice. Samci se ne razvijejo pred šestim dnevom iz začetka razvoja. Razmerje med številom samcev in samic je 1 do 2 : 4.Nedozore¬ le oplojene samice se oploditvi še levijo in od prvega do de¬ vetega dne že ležejo prva jajčeca.Ugotovijeno je bilo,da se razvojni krog v zimskem času podaljšhje,vendar ne bistveno. Samice živijo 3° do 4o dni.Računaj o,da dnevno samica izleže okrog 5 jajčec ali okrog 9o vsega skupaj. Fatoeeneza Srbci bodejo v epidermo,prehranjujejo se z mezgo in kronično dražijo kožo.Pride do infiltracije krvnega seruma,ki na koži koagulira,zlepi se z runom,oblikujejo se kruste in epitelni drobir.Volna na poškodovani koži odpade,vendar se pri tem večj kosmi zlepljene volne še držijo za runo.Ker runo odstopa,se garjave živali odkrijejo že z daleč.Poglavitno klinično znamen je psoroptiaze pri ovcah je izražena srbečica,poškodbe na runu in odpadanje volne.Gola koža ni primerna za življenje srbcev, zato se le-ti z robov poškodovane kože pomikajo na zaraščene dele telesa,garjavost pa se počasu širi. 148 Klinična znamenja Psoroptiaza ovac se v začetku kaže na spremembah in luščen¬ ju runa na glavi in vratu,širi pa se na pleča in na prsni koš ter drugam.'Obolele živali so nemirne,drgnejo se,odpada jim vol¬ na v kosih,poškodovana koža pa je pokrita z oroženelim epite¬ li jem, krustami in z zlepljeno volno.Pri podrobni preiskavi ko¬ že se vidijo papule,ki imajo okrog 5 mm v premeru.Papule so lahko prekrite tudi z rumenimi krustami,ki imajo za osnovo ko- agulat krvnega seruma. Garjavost se v tropu ovac še posebej razširi v zimskem ob¬ dobju,ko so ovce v ovčnjakih . Diagnoza Parazitološka preiskava kožnih ostružkov zanesljivo potrdi sum na psoroptiazo ovac ob ugotovitvi zajedavcev ali njihovih jajčec.Kožne ostružke je treba odvzeti na robovih poškodovane kože. Zatiranje Prikazali smo že zanesljive učinkovite akaricidne pripravke, ki uničujejo povzročitelje sarkoptiaze.Prav vsi pripravki uni¬ čujejo tudi povzročitelje Psoroptes communis ovis.V Sloveniji so ob oživljanju ovčereje v nekaterih rejah zgradili manjše bazene za kopanje garjavih ovac. Psoroptes eoui (Hering,1858) Gervais,1941 živi pri kopitar¬ jih.Zajedavce je razširjen na vratu v grivi in na korenu re¬ pa. Psoroptes bovis se naseljuje na korenu repa govedi. 149 Psoroptes cuniculi (Delafond,1859) Canestrini & Kramer, 1899 je pogost zajedavec kuncev tudi v Sloveniji.Naseljuje se na ušesih in na nogah koncev. Rod Chorioptes Gervais,1859 Gnathosoma srbcev iz rodu Chorioptes je kratka,stožčaste oblike.Telo je ovalno,pretarzusi na okončinah so kratki,ses¬ tavljeni iz enega samega člena.Blazinice so široke in globoke. Samci imajo par abdominalnih režnjev in na vsakem režnju po en kopulacijski prisesek.Samci merijo do o,33 mm,samice pa do o,39 mm. Slika 87J Chorioptes scab. sp.,levo samec, desno samica 15o Tudi pri srbcih iz rodu Chorioptes razlikujemo fiziološke vrste. Vrsta Choriptes eoui (Gerlach,1857) se naseljuje na ko¬ ži,obrasli z daljšimi dlakami na distalnih delih okončin.Koža se lahko zagnoji. Vrsta Chorioptes bovis se naseljuje na korenu repa govedi. Vrsta Chorioptes ovis se naseljuje na mošnji ovnov,na vimenu ovac in na okončinah.Garjavi ovni so lahko začasno neplodni za¬ radi kožnega vnetja na mošnji. Vrsta Chorioptes caprae se naseljuje na vratu pri kozi,najde¬ jo tudi na ušesih. Vrsta Chorioptes cuniculi se naseljuje v zunanjem sluhovodu kuncev.Garjavost je v Sloveniji pogosta.Zajedavca smo ugotav¬ ljali tudi pri plemenskih,uvoženih živalih. Biološki krog zajedavcev iz rodu Chorioptes se sklepa v treh tednih.Podoben je biološkemu krogu srbcev iz rodi Psoroptes . Sweatman (1957) meni,da vrsta Chorioptes ovis in Chorioptes equi predstavljata sinonim za vrsto Chorioptes bovis . Chorioptes equi povzroča garjavost okončin pri konjih.Zazna¬ ven je dermatitis na falangah okončin.Garjavost je bolj razšir¬ jena pri pasmah konj,ki imajo dolgo dlako,kar pomeni pri hladno¬ krvnih pasmah.Živali so nemirne,drgnejo se,tolčejo z nogami ob podnice,zlasti še ponoči.Na koži pa se oblikujejo papule,ki se lahko zagnojijo.Nakopičujejo se kruste in oroženeli epitel.Po¬ gosti so gnojni procesi.V kliničnem pogledu je garjavost bolj zaznavna na zadnjih okončinah. Zdravljenje Horioptiazo, Choroptiasis, zatiramo s pranjem z organsko fos- 151 fornimi pripravki kot so fenchlorfos . trichorfon in drugi.Dober akaricid je tudi diazinon , alugan in pripravki HCH. Vrsta Otodectes cynotis (Hering,1838) se naseljuje na not- ranjme delu uhlja psa,mačke,lisice in drugih vrst gostiteljev. V morfološkem pogledu je zajedavec zelo podoben osebkom iz ro¬ du Chorioptes,podoben pa je tudi biološki krog zajedavca. Samec meri do o,38 mm,samica pa do o,53 mm.Samica ima blazi¬ nice na prvih dveh parih okončin,samec pa na vseh okončinah. Tretji par okončin je zakrnel. Rod Otodectes Canestrini,1894 Slika 88:0todectes cvnotis,samec Obolele živali otresajo z glavo,praskajo se po ušesih,v zunan¬ jem sluhovodu je veliko eksudata neprijetnega vonja.Če je gar- javost zelo razvita,se gnojni proces lahko razširi tudi na 152 možganske opne,živali kažejo znamenja epileptičnih napadov,vr¬ tijo se v krogu in lahko poginejo. Zdravljenje Sluhovod je treha najprej temeljito mehanično očistiti.Zaje¬ davca zanesljivo uničuje o,l # raztopina HCH pripravkov.Učinko¬ vita je tudi. emulzija benzyl benzoat a ( 2o #)in amitraz . Družina Acaridae ( Thyroglyphydae ) V družino Acaridae so razvrščene vrste pršic,ki živijo na živilih,na siru,v moki,na semenih žit,kakava,suho mesnatih pro¬ izvodov in drugod.Pršice so povezane sproblemi v prehrambeni industriji in v veterinarsko sanitarni kontroli.Povezujejo jih tudi z nastankom kožnih eflorescenc pri zaposlenih delavcih v omenjenih industrijah. V biološkem pogledu je značilno,da oblikujejo te pršice tako imenovane hypopialne nimfe,ki so zelo odporne in lahko preživi¬ jo brez hrane daljše obdobje.Z opremo jih lahko prenašajo na večje razdalje in v druge obrate. Acarus siro ,( Tyroglyphus siro ) (Linnd,1758) se razmnožuje na sirih in tudi na drugih živilih.Pršica meri 5°o do 55o mikro¬ metrov,telo je pokrito s številnimi dlakami. Acarus farinae (De Geer,l?78),( Tyroglyphus farinae ) je v mor¬ fološkem pogledu zelo podoben vrsti Acarus siro.Po telesu je zaznavna grebenasta črta,telo pa je pokrito s številnimi dlači¬ cami.Živi na siru,v skladiščih za žita in na drugih živilih.Obe vrsti pršic povzročata zdravstvene motnje pri človeku in živa- 155 lih,če prideta v večjem številu v prebavila.Pri zaposlenih v prehrambeni industriji pa lahko pride na sprememb na koži,zlas¬ ti na rokah. Družina Cytoditidae ( Cytoleichidae ) Vrsta Cytodites nudus (Vizioli,187o) je zajedavska pršica rožnate barve.Telo ni obraslo z dlačicami.Sajedavec živi v zračnih vrečkah perjadi,najdemo pa ga tudi v respiratornem traktu.Pogost je pri kokoši,puranu,fazanih in pri drugih pti¬ cah. Zelo verjetno je,da se zajedavec širi s sluzjo,podrobnosti razvoja Da še niso poznane.Samec meri do o,4-3 mm,samica pa do o,66 mm.Oba spola imata dolge okončine. 154 Družina Laminosioptidae Rod Laminosioptes Megnin,188o Vrsta Laminosioptes cysticola (Vizioli,187o) se naseljuje pod kožo kokoši.Ima podolgovato ovalno obliko telesa.Povzroča oval¬ ne,rumene vozliče pod kožo napadene perjadi.Ti vozliči lahko tudi kalcificirajo.Podrobnosti o razvoju zajedavca niso pozna¬ ne.Zajedavca povezujejo s problemi pri veterinarsko sanitarni kontroli zaklane perutnine. Družina Analgesidae V družino Analgesidae so razvrščene nekatere vrste zajedav¬ skih pršic,ki se naseljujejo v peresnih tulčkih.Za te zajedavce je značilno,da je spodnji del telesa zaokrožen,okončine pa so zelo dolge.Rodovi so Abalges . Pterolichus , Palculifer in dr. Družina Dermoglyphidae Za te zajedavce je značilno,da imajo razvito ploščico na pro- podosomi.Tudi ti zajedavci naseljujejo peresne tulčke perjadi. Razvrščeni so v rodove: Dermoglyphus , Mčgninia. in dr. V Sloveniji smo večkrat potrdili vrsto Falculifer rostratus na perju golobov.Pri kanarčkih pa smo potrdili osebke iz rodu Analges . 155 Literatura 1 . Babič I.,Belak M.,Mikačič D.:Nametnici i nametničke bolesti domače peradi.JAZU,Zagreb,1965. 2. Babič I.:Udžbenik veterinarske parasitologije (Helminto- logije i arahno-entomologije .VUI.Insecta (Kukci), Školska knjiga,Zagreb,1952. 3. Babič I.:Pregled razvoja jugoslavenske medicinske (humano- medicinske i veterinarske) parasitologije do godine 196o. i njeni dalji zadaci.JAZU,Zagreb,1965* 4. Babič I.:Pregled razvoja jugoslavenske medicinske (humano- medicinske i veterinarske) parasitologije od 1961. do 1965-godine.JAZU,Zagreb,197o. 5. Babič I.:Fregled razvoja jugoslavenske medicinske (humano- medicinske i veterinarske) parasitologije od 1966. do 197o.godine.JAZU,Zagreb,1972 (1974). 6. Brglez J.:Zajedavske bolezni prašičev.Vet.oddelek BF in Vet.zavod Slovenije,Ljubljana,1975* 7. Brglez J.:Parazitologija za veterinarje.Aracbnoentomologia, Univerza v Ljubijani,Ljubljana,1984. 8. Boch J.,Supperer R.tVeterinSrmedizinische Farasitologie. 1aul Parey,Berlin-Hamburg,1977• 9. Frank 'J.:Parasitologie.Eugen Ulmer,Stuttgart,1976. lo.Georgv J.R.,Marione E.Georgy:Parasitology for veterinari- ans. V. ; . B. Saunders C ompany, Philade lphia, London, Hontre- al,Sydney,Tokyo,199o 156 11. Kelly J.D.:Canine Farasitology.University of Sydney,Syd- ney,1977- 12. Lapage G.:Veterinary Helminthology and Entoraology. Baillere Tindal and Cox.,London,1962. 13. Likar K.:?regled medicinske parazitologije.Univerza v Ljubljani,Medicinska knjiga,Ljubljana,1974. 14. Mat.thes D.:Tierische Parasiten.Friedr.Vieweg & Sohn, Braunschwe ig-v/ie sbaden, 1988. 15 . Mikačič D.:Udžbenik veterinarske parasitologije (Helmin- tologije i arahno-entomologije) V.Pentastomida, VII.Acari (Grinje ).Nakladni zavod Hrvatske,Zag¬ reb. 1949. lB.Noble E.R.,Noble A.G.:Farasitology,The Biology of Animal Parasites.Lea & Febiger,Philadelphia,1971. 17.Rakovec R.:Parazitologija za veterinarje.Univerza v Ljub- 1 j ani,Biotehniška fakulteta,Ljubl j ana, 1972 . 18.Soulsby E.J.L. :Helminths,Arthropods & Protozoa of Domes- tic Animals.London,Bailličre Tindall and Cassell, London,1968. 19. £ibalič S.,Cvetkovič Lj.:Parazitske bolesti domačih ži- votinja.Univerzitet u Beogradu,Beograd,1985. 20. V/igglesworth V.B.:The principles of Insect Physiology. Chapman and Hall,London,1972. 21. Wikerhauser T. ,Džakula N.:Ilustrirani kompendij iz vete¬ rinarske protozoologije.Praxis vet. 25 (1975) 6, 271 - 32o. A Bibliography and Keyword Index of the 3iting Hidges (Diptera:Ceratopogonidae).Washington,1981. 22 . 157 23. Jacobs D.E.:Equine Parasites.Bailliere Tindall,London, 1986 24. Bibliografija sodelavcev Veterinarskega zavoda Slovenije in Veterinarskega oddelka BF,Ljublja¬ na, 1971. 158 Kazalo Predstavitev debla Arthropoda . 3 Medicinski pomen členonožcev . 6 Razred Raki,Crustacea J.Lammarck .. 12 Razred žuželke,Insecta Linnaeus,1758 . 16 Biologija žuželk . 23 Zoološka opredelitev žuželk . 25 Podrazred Fterygota . 26 Red Phthiraptera. 26 Podred Anoplura,Siphunculata,uši . 28 Družina Haematopinidae . 28 Družina Linognathidae . 29 Družina Pediculidae . 3o Podred Kallophaga,tekuti . 32 Red Hemiptera . 38 Družina Triatomidae . 4o Podrazred Pterygota . 41 Red Coleoptera .41 Red Aphaniptera,bolhe .41 Red Diptera,dvokrilci . 47 Podred Nematocera . 49 Družina Ceratopogonidae . 49 Družina Simuliidae,krvosesne mušice . 51 Družina Psychodidae . 53 Družina Culicidae,komarji . 55 Podred Brachycera .6o Družina Tabanidae,brenclji,obadi . 6o 159 Podred Cyclorrhapha ... 64 Družina Anthomyidae,muhe . 65 Rod Mesca Linne,1759 . 65 Rod Stomoxys Geogroy,1762 . 68 Rod Haematobia Robineau-Desvoidy,183o . 73 Rod Lyperosia Rondani,1856 . 73 Rod Glossina Wiedemann,183o . 75 Družina Tachinidae . 77 Poddružina Calliphorinae ,brenčače . 77 Poddružina Sarcophaginae . 81 Družina Oestridae, zolji . 81 Rod Gastrophilus Leach,1817 . 82 Rod Oestrus Linne,1761 . 87 Rod Cephenemya Latreille,1818 . 88 Rod Hypoderma Latreille,1818 . 88 Poddružina Cuterebrinae . 92 Rod Dermatobia Brauer,186o . 92 Rod Cuterebra Clark,1815 .. 93 Podred Cyclorrhapha . 95 Oddelek Pupipara . 93 Družina Hippoboscidae . 93 Razred Arachnida,Pajkovci . 97 Podrazred Euarachnida . 98 Red Fentastomida . 98 Družina Porocephalidae . 99 Rod Linguatula Frdhlicb.,1789 . -*- 00 Red Acarina. 1°^ 16o Podred Mesostigmata . lo5 Družina Dermanyssidae . lo5 Rod Dermanyssus Duges,1834 .. lo5 Rod Ornithodorus Sambon,1928 . I 08 Družina Tarsonemidae . llo Acarapis woodi (Rennie,1921) . llo Podred Ixodoidea (Ixodides) . 111 Rod Otobius Banks,1912 . 113 Rod Ornithodorus Koch,1844 . 113 Družina Ixodidae,klopi . 115 Ključ za razlikovanje rodov klopov iz družine Ixodidae . 12 o Rod Ixodes Latreille,1795 . 121 Rod Hyalomma Koch,1844 . 122 Rod Boophilus Curtice,1891 . 123 Rod Rhipicephalus Koch,1844 . 123 Rod Haeaaphvsalis Koch,1844 . 124 Rod Dermacentor Koch,1844 124 Fodred Trombidiformes ..-.. 127 Družina Trombiculidae . 127 Družina Demodicidae . 128 Rod Demodex Gwen,1843 . 128 Družina Varroidae . 132 Podred Sarcoptiformes . 134 Družina Sarcoptidae . 135 Rod Sarcoptes Latreille,18o6 . 136 Rod Cnemidocoptes Fttrstenberg,187o . 142 Rod Rotoedres Railliet,1893 . 1^3 Družina Psoroptidae ... 161 Rod Psoroptes Gervais,184-1 14.5 Rod Chorioptes Gervais,1859 .. 14-9 Rod Otodectes Canestrini, 1894- .. 151 Družina Cytoditidae (Cytoleichidae) .. 153 Družina Laminosioptidae . 154- Družina Analgesidae . 154- Družina Dermoglyphidae . 154- Literatura . 155 t NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani 436760