Mateja Režek Slovenska in jugoslovanska 1 n A o P°dtika v desetletju po sporu IVtO £ Informbirojem 1958 Modrijan Ljubljana 2005 \JL Mateja Režek Modrijan . v .... Med resničnostjo m iluzijo Slovenska in jugoslovanska politika v desetletju po sporu z Informbirojem ( 1948 - 1958 ) Oprema in oblikovanje: Edi Berk Računalniški prelom: Dušan Obštetar Jezikovni pregled: Dragica Perme Izdala in založila: Modrijan založba, d. o. o. Za založbo: Branimir Nešovič Urednik: Marko Vidic Natisnila: Tiskarna Euroadria, d. o. o. Ljubljana 2005 Prva izdaja © Modrijan založba, d. o. o. 1 7.01.200 6 O ’orxoof?, M Knjiga je izšla z denarno pomočjo Agencije za raziskovalno dejavnost RS. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4)" 1948/1958" 94(497.1)"1948/1958" REŽEK, Mateja, 1970- Med resničnostjo in iluzijo : slovenska in jugoslovanska politika v desetletju po sporu z Informbirojem : (1948-1958) / Mateja Režek. - 1. izd. - Ljubljana : Modrijan, 2005 ISBN 961-241-057-7 222482688 Vsebina Predgovor 5 Uvod Slovenija in Jugoslavija v prvih povojnih letih 9 Čas iskanj (1949-1953) Tovarne delavcem 27 Zveza ali partija 39 Metamorfoza Ljudske fronte 55 Pravosodje in politična kazenska represija 65 Revizija ustave 81 Cuius regio eius religio 93 Politični zastoj (1953-1956) Zasuk v levo 125 Poraz prvega »partijskega liberalizma« 133 Med decentralizacijo in centralizmom 151 Razpoke v monolitu (1956-1958) Jugoslovanski integral 169 Dve usmeritvi v političnem vrhu J 79 Zadnji program ZKJ 191 Summary 203 Viri in literatura 213 Kratice 220 Imensko kazalo 221 Predgovor por z Informbirojem velja za prelom¬ nico v politični zgodovini druge Jugoslavije. V nekaj letih po njem je vrh jugoslovanske komunistične partije opustil togo posnemanje sovjetskega družbenega sistema, socializem v Jugoslaviji pa je začel navzven dobivati drugačno podobo od tiste v Sovjetski zvezi. Neposredno po sporu z In¬ formbirojem leta 1948 so bile politične odločitve jugoslovanskih voditeljev vse prej kot premočrtne. Na eni strani so zavračali sovjetske obtožbe in neusmiljeno preganjali zagovornike resolucije Informbiroja, na drugi pa s številnimi ukrepi dokazovali svojo poslušnost Moskvi. Poudarjene sta¬ linistične metode, ki so se jih po sporu s Stalinom oprijeli še bolj kot prej, so politično in gospodarsko krizo samo še poglobile, zato so bili kmalu prisiljeni poiskati drugačne rešitve. Hkrati je na jugoslovanske oblasti pri¬ tiskal Zahod, ki je v zameno za gospodarsko, politično in vojaško pomoč pričakoval koncesije v obliki demokratizacije politične ureditve. Prisiljeni in odločni iznajti alternativo sovjetskemu modelu socializma so jugoslo¬ vanski voditelji na pragu petdesetih let ubrali vrtoglavo pot ideoloških iskanj. Radikalnim premikom v ideologiji so sledile tudi spremembe v praksi, vendar so za ideološkimi precej zaostajale, prepad med resničnostjo in deklarativnimi opredelitvami pa se je poglabljal. Sredi leta 1953 so v političnem vrhu prevladala stališča zagovor¬ nikov politike trde roke, ki so v demokratizaciji videli začetek konca par¬ tijske oblasti. Obdobje političnih sprememb je bilo končano, svežih zami¬ sli o nadaljnjem razvoju socializma ni bilo več, najradikalnejše ideje so bile pozabljene. Zatišje, ki je sredi petdesetih let zajelo jugoslovansko notranjo politiko, ni trajalo dolgo. Kmalu so ga namreč skalila nesogla- 6 Med resničnostjo in iluzijo sja med zagovorniki močne centralne državne in partijske oblasti in tisti¬ mi, ki so se nagibali k decentralizaciji in poglabljanju samoupravljanja. Leta 1958 se je moral politični vrh soočiti tudi s prvo veliko delavsko stavko v povojni Jugoslaviji, ki je izbruhnila v zasavskih revirjih. Analiza stavke je prerasla v dramatično razpravo o krizi sistema, ta pa je napla¬ vila tudi vprašanje mednacionalnih odnosov. Odkritemu spopadu med centralisti in federalisti se je partijski vrh tedaj izognil, politične razme¬ re so ostale navidez umirjene, mednacionalne napetosti pa skrite pred očmi javnosti. V naslednjih letih so se nasprotja še poglobila, centrali¬ stična in federalistična usmeritev pa sta silovito trčili v začetku šestdese¬ tih let, ko se je Jugoslavija znašla na pragu resne gospodarske in politič¬ ne krize. Z izjemo gospodarske in kulturne politike, obravnavano obdobje doslej ni bilo sistematično raziskano, zato je bera znanstvenih monogra¬ fij in razprav nadvse skromna. Razmeroma skromna je tudi spominska literatura, ki je poleg tega nezanesljiva in pogosto politično obarvana, spo¬ ročilnost časopisnih virov pa je bistveno omejena zaradi popolne prevlade ene stranke in ideologije. Raziskava je zato slonela predvsem na arhivskem gradivu najvišjih političnih in državnih ustanov. Arhivski viri za politično zgodovino petdesetih let so hkrati števil¬ ni in redki, njihova sporočilna vrednost pa je večinoma omejena, saj je vzporedno z zgodovino, zapisano v virih, nastajala tudi prikrita ali »neslišna zgodovina«. Politični voditelji so se namreč pogosto sestajali neuradno, »med partijo biljarda in ogledom filma«, kot je v svojih spominih zapi¬ sal Svetozar Vukmanovič, in nemalokrat v najožjem krogu sprejemali najpomembnejše politične odločitve, ki jih na sejah državnih in partij¬ skih forumov nikoli niso obravnavali ali zapisali. Omejena sporočilna vred¬ nost, neuravnoteženo nastajanje, neohranjenost in nedostopnost pisnih virov precej ovirajo raziskovanje povojne zgodovine, premostita pa jih lahko le kritična analiza in interpretacija ohranjenih oziroma dostopnih virov, kar je tudi temeljna metoda zgodovinske znanosti. Pričujoča knjiga je nastala kot doktorska disertacija, ki sem jo apri¬ la 2000 zagovarjala na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljub¬ ljani. V njej so prikazane politične spremembe v Sloveniji in Jugoslaviji po sporu z Informbirojem, zaton reform sredi petdesetih let in prve raz- Predgovor 7 poke v partijskem monolitu v drugi polovici obravnavanega desetletja. Posebna pozornost je namenjena tudi odnosu države do Katoliške cer¬ kve, ki ga je politična odjuga prve polovice petdesetih let povsem obšla. Politične razmere v Sloveniji so umeščene v jugoslovanski okvir, hkrati pa je prikazana tudi njihova refleksija na posameznih področjih družbene¬ ga življenja ter izluščena razlika med normativnim in dejanskim stanjem. Za lažjo primerjavo političnih razmer pred prelomom s Sovjetsko zvezo in po njem so v uvodnem poglavju predstavljene tudi temeljne značilnosti politične ureditve v prvih povojnih letih. Za nasvete in spodbudo pri nastajanju doktorske disertacije se za¬ hvaljujem mentorju prof. dr. Dušanu Nečaku in doc. dr. Alešu Gabriču. Zahvaljujem se tudi recenzentoma knjige prof. dr. Petru Vodopivcu in prof. dr. Božu Repetu ter kolegom in kolegicam z Inštituta za novejšo zgodovi¬ no, zlasti dr. Ervinu Dolencu, dr. Bojanu Godeši in Igorju Zemljiču, is¬ krena zahvala pa velja tudi mojim najbližjim. Mateja Režek Uvod Slovenija in Jugoslavija v prvih povojnih letih » T o, kar najbolj preseneča, ko prideš iz Rusije v moderno Jugoslavijo, je dejstvo, da je jugoslovanski režim na dolo¬ čen način podoben ruskemu, toda kot da bi ga gledali v ukrivljenem ogle¬ dalu. Vse je prepoznavno, vendar nekoliko spremenjeno in komično,« 1 je neposredno po vojni razmere v Jugoslaviji opisoval neki uradnik Foreign Officea, podobno pa so o jugoslovanski povojni ureditvi razmišljali tudi drugi zahodni opazovalci, ki so tako ali drugače spremljali krčevito po¬ snemanje Sovjetske zveze v Jugoslaviji. Prva jugoslovanska ustava, ki jo je ustavodajna skupščina FLRJ sprejela 31. januarja 1946, 2 se ni bistveno razlikovala od sovjetske vzor¬ nice iz leta 1936. Drugače je opredelila le lastnino, saj je jugoslovanska ustava poleg državne poznala tudi zadružno in zasebno lastnino, ter lokal¬ ne oblastne organe, ki jim je pripisovala večji pomen kot stalinska usta¬ va. Razlikovala se je tudi v formalnem ohranjanju večstrankarskega siste¬ ma in definiciji odnosa med republikami in federacijo. Na tem področju je sovjetska ustava vsaj na papirju segla nekoliko dlje, saj je republikam priznavala pravico do lastnih obrambnih sil in celo do navezovanja diplo¬ matskih stikov s tujimi državami. Poznala je tudi pravico do samoodloč¬ be, vključno s pravico do odcepitve, ki v prvem osnutku jugoslovanske ustave ni bila omenjena. Vključitev samoodločbe v ustavno besedilo je pod vtisom pripomb iz Slovenije predlagal minister za konstituanto 1 Jože Pirjevec: Tito, Stalin in Zahod. Delavska enotnost, Ljubljana 1987, str. 15. 2 Uradni list FLRJ, 1946, št. 10. Več o ustavi 1946: Majda Strobl, Ivan Kristan, Ciril Ribičič: Ustavno pravo SFR Jugoslavije. ČZ Uradni list, Ljubljana 1986, str. 51-65; Ivan Kristan: Dvodomni sistem v Jugoslaviji s posebnim poudarkom na razvoju zbora narodov. Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete, Ljubljana 1970, str. 184-187; Jera Vodušek Starič: Prevzem oblasti 1944-1946. Cankarjeva založba, Ljubljana 1992, str. 392-400. 10 Med resničnostjo in iluzijo Edvard Kardelj, pri čemer se ni skliceval na sovjetsko ustavo, temveč je svoj predlog utemeljeval s sklepi drugega zasedanja AVNOJ-a: »Celi dve leti smo na tej podlagi izvajali propagando s tem sklepom kot eno izmed najpomembnejših pridobitev narodnoosvobodilnega boja. S temi pri- dobitvami smo mobilizirali naše narode v boju proti fašizmu, pri graditvi naše ljudske oblasti, pri izgrajevanju naše dežele. /.../ Na podlagi teh dej¬ stev mislim, da bi bilo protislovno in nedosledno, če zdaj ne bi vnesli v ustavo pravice do samoodločbe (združitev do odcepitve ).« 3 Tako je bila FLRJ v ustavi opredeljena kot zvezna ljudska država republikanske oblike in skupnost enakopravnih narodov, ki so na podlagi pravice do samo¬ odločbe, vključno s pravico do odcepitve in združitve z drugimi narodi, izrazili voljo živeti skupaj v federativni državi. Kljub ohlapnosti uvodnih določb je prva jugoslovanska ustava na¬ menila federalizmu osrednje mesto v državni ureditvi. To navsezadnje do¬ kazujeta uradni naziv države, kjer je bil federalizem na prvem mestu, ter ustavna določba, da je suverenost republik omejena le s pravicami, ki so v izrecni pristojnosti federacije. Z vidika federativne ureditve je bil po¬ memben tudi obstoj sveta narodov v okviru dvodomne zvezne skupščine. V zveznem svetu so bili državljani Jugoslavije zastopani po načelu en po¬ slanec na enako število prebivalcev, v svetu narodov pa so bile republike zastopane z enakim številom poslancev ne glede na število prebivalcev, torej paritetno. Oba domova sta bila popolnoma enakopravna in ize¬ načena v pristojnostih, kar pomeni, da je bil zakon sprejet le, če sta ga potrdili obe zbornici v enakem besedilu. Preglasovanje ni bilo mogoče, prav tako pa ta ureditev v primeru nesoglasij ni poznala odložilnega veta, temveč sporazumno sklepanje po opravljenem usklajevalnem postopku. Zahtevam po enakopravnosti narodov je bilo tako vsaj formalno zadoščeno. Dejansko je državna oblast delovala v nasprotju z ustavnimi nače¬ li o federativni ureditvi. Državni federalizem je namreč životaril v senci partijskega centralizma, saj je nasproti federativni ureditvi države stala cen¬ tralistično organizirana partija, ki je obvladovala vsa področja politične¬ ga in družbenega življenja. Po načelu tako imenovanega demokratične- ? Janko Pleterski: Pravica do samoodločbe: predlog Edvarda Kardelja za dopolnitev osnutka ustave. Naši raz¬ gledi, 1988, št. 3, str. 73. Uvod 11 ga centralizma je delovala tudi vlada FLRJ, ki je bila vsebinsko in kadrov- sko najtesneje povezana z jugoslovanskim partijskim vrhom. Ustava socia¬ lizma kot družbenega sistema ni omenjala, temveč je kot eno temeljnih načel ustavne ureditve uzakonila ljudsko demokracijo. Poleg tako ime¬ novanega demokratičnega centralizma je bila ena od značilnosti sistema ljudske demokracije tudi enotnost oblasti, čeprav je ustava izrecno nikjer ni omenjala. V neodvisnem položaju je bila zlasti izvršilna oblast. S pra¬ vico do izdajanja uredb z zakonsko močjo je namreč vlada v precejšnji meri posegala v zakonodajno delo skupščine, čeprav je bila po ustavi zakonodajna oblast v pristojnosti skupščine. Ustava je skupščino opredelila kot najvišji organ državne oblasti, predstavnico ljudske suverenosti in zakonodajno telo, vendar je bila njena funkcija omejena le na sprejemanje zakonov. Skupščina se je sestajala dvakrat letno, da je potrdila najpo¬ membnejše zakone, vlada pa je v duhu revolucionarnega časa izdajala ured¬ be z zakonsko močjo, ki se jih je med letoma 1946 in 1950 nabralo kar 345. 4 O vlogi zvezne skupščine in neodvisnosti njenih poslancev marsikaj pove dnevniški zapis poslanca sveta narodov Edvarda Kocbeka. Ko je decembra 1946 zvezna skupščina sprejela zakon o nacionalizaciji zaseb¬ nih gospodarskih podjetij, je Kocbek zapisal: »Predvčeraj, 5. XII., je bila popoldanska seja obeh zbornic. Konspirativno so do začetka seje zadržali njen dnevni red: nujen zakon o nacionalizaciji privatnih podjetij.« 5 Na republiški ravni je bila struktura oblasti pravzaprav identična zvezni. Vrhovni državni organ v republiki je bila ljudska skupščina, ob¬ last pa so izvrševali prezidij ljudske skupščine, republiška vlada in njej podrejeni upravni organi. Ustroj republiških oblastnih organov in podrob¬ nejša določila o njih je predpisala zvezna ustava, s čimer je grobo posegla v pravico republik do samoorganiziranja, pa tudi sicer je bilo težišče poli¬ tičnega odločanja v rokah zveznih organov. Temeljna značilnost politične ureditve je bilo prepletanje uradne državne in neuradne partijske oblasti. Središče partijske oblasti je bil po¬ litbiro CK KPJ z generalnim sekretarjem Josipom Brozom Titom na čelu. Politbiro je bil edina avtonomna politična institucija sistema, vodstva na- 4 Strobl, Kristan, Ribičič: Ustavno pravo SFR Jugoslavije, str. 62. 5 Edvard Kocbek: Dnevnik 1946 (II). Cankarjeva založba, Ljubljana 1991, str. 175. Glej tudi: Jože Prinčič, Maruša Zagradnik, Marjan Zupančič: Viri za nacionalizacijo industrijskih podjetij v Sloveniji po 2. svetov¬ ni vojni. Viri, 1992, št. 5, str. 31. 12 Med resničnostjo in iluzijo cionalnih partij in njim podrejeni nižji partijski forumi pa so po načelu tako imenovanega demokratičnega centralizma izvrševali politiko, ki jo je sprejela vplivna peščica članov politbiroja. KPJ ni bila registrirana kot politična stranka, čeprav je prek svojih članov, ki so zasedali ključne po¬ ložaje v državnih ustanovah in množičnih organizacijah, nadzirala vse vzvo¬ de oblasti. Politična ureditev je slonela na tako imenovanem sistemu ljudske demokracije, ki so ga razumeli kot prehodni sistem na poti v so¬ cializem po sovjetskem vzoru. Osrednjo vlogo v njem je imela Ljudska fronta, ki je po vojni formalno prevzela oblast, vendar je bilo njeno delo¬ vanje kljub široki zasnovi omejeno zgolj na uresničevanje partijske poli¬ tike, kar jo je skupaj z drugimi množičnimi organizacijami in državnimi organi uvrščalo med partijske transmisije. Čeprav je bila KPJ vodilna sila v jugoslovanski družbi, je bilo nje¬ no notranje življenje odmaknjeno od oči javnosti, imena najvišjih partij¬ skih voditeljev pa so bila javno razkrita šele na petem kongresu KPJ juli¬ ja 1948. Poleg generalnega sekretarja Josipa Broza Tita in sekretarjev Edvarda Kardelja, Milovana Djilasa in Aleksandra Rankoviča so bili člani politbiroja tudi Ivan Gošnjak, Moša Pijade, Blagoje Neškovič, Boris Kidrič in Franc Leskošek. 6 Slovensko partijo je vodil Miha Marinko, člani politbiroja pa so bili še Viktor Avbelj, Janez Hribar, Stane Kavčič, Boris Kraigher, Ivan Maček, Jože Potrč, Ivan Regent in Lidija Sentjurc. 7 Pred Marinkom je bil na čelu KPS Boris Kidrič, od ustanovitve do leta 1945 pa Franc Leskošek. Komunistična partija je prevzela popoln nadzor tudi nad pravo¬ sodjem. Njena politična represija je pravno slonela predvsem na zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo, 8 ki je politične delikte opre¬ deljeval nadvse ohlapno ter s tem zajel domala vsa dejanja, za katera je oblast menila, da jih je treba preganjati. Ker do leta 1951 ni bilo popol¬ nega kazenskega zakonika, so posamični zakoni obravnavali tudi druge skupine kaznivih dejanj. Varstvu države so bili poleg zakona o kaznivih 6 V. kongres Komunistične partije Jugoslavije. Cankarjeva založba, Ljubljana 1948, str. 583. 7 II. kongres Komunistične partije Slovenije. Cankarjeva založba, Ljubljana 1949, str. 453. 8 Uradni list DFJ, 1945, št. 66. Več o materialnem kazenskem pravu: Ljubo Bavcon, Alenka Šelih: Kazensko pravo: splošni del. Uradni list RS, Ljubljana 1999, str. 92-93; Ljubo Bavcon, Ivan Bele, Peter Kobe, Marijan Pavčnik: Kazenskopravno varstvo države in njene družbene ureditve: politični delikti. ČGP Delo, Ljubljana; Globus, Zagreb 1987, str. 175-177; Ljubo Bavcon: Materialno kazensko pravo v času dachauskih procesov. V: Dachauski procesi: raziskovalno poročilo z dokumenti. Komunist, Ljubljana 1990, str. 118-124. Uvod TJ dejanjih zoper ljudstvo in državo namenjeni tudi zakon o zaščiti ljudskega premoženja, zakon o prepovedi izzivanja nacionalne, rasne in verske mržnje ter zakon o zatiranju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže, ki so bili sprejeti spomladi 1945. Decembra 1947 je zvezna skupščina sprejela splošni del kazenskega zakonika, 9 ki se je prav tako zgle¬ doval po sovjetski zakonodaji. Obsegal je le nekaj načelnih določb o kaz¬ nivih dejanjih, kazenski odgovornosti in sankcijah, že te pa so resno ogrožale temeljne pravice in svoboščine državljanov. Zakon denimo ni spoštoval načela, da ni kaznivega dejanja in kazni zanj brez ustreznega zako¬ na, temveč je uveljavil analogijo oziroma sklepanje po podobnosti kaznivih dejanj. S tem je poteptal načelo zakonitosti in odprl vrata samovolji, že tako represivni zakoni pa so postali zaradi možnosti ekstenzivne inter¬ pretacije še ostrejši. Sodstvo ni imelo nikakršne samostojnosti, saj je revolucionarna oblast v praksi zavrgla načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno. Politično zvestobo sodstva si je oblast zagotovila tudi z drugimi ukrepi, zlasti z uvedbo instituta sodnikov laikov, sodnikov brez pravne izo¬ brazbe, včasih celo brez vsakršne izobrazbe, ki pa so bili toliko bolj pre¬ dani novi politični ureditvi. Dejansko so bili sodniki laiki politični akti¬ visti, ki so z izrazito enostranskim sojenjem in nepoznavanjem zakonov resno ogrožali pravno varnost državljanov. Na jugoslovanskih sodiščih je bilo še leta 1951 nad 20 odstotkov sodnikov brez pravne izobrazbe, od tega daleč največ v Bosni in Hercegovini, kjer jih je bilo kar 60 odstotkov, medtem ko je bilo v Sloveniji med 144 stalnimi sodniki 20 nepravnikov. 10 Leta 1948 je pod sovjetskim vplivom nastal tudi zakon o kazen¬ skem postopku. 11 Pravice obdolženca in vlogo odvetnika je postavljal v ozadje, v predhodnem postopku pa je bolj kot običajno poudarjal vlogo javnega tožilca in organov državne varnosti, ki naj bi delovali pod tožil¬ čevim nadzorom. Dejansko je imela v prvih povojnih letih politična po¬ licija (UDV) odločilno vlogo v celotnem kazenskem postopku, saj je jav¬ no tožilstvo njene odločitve nemalokrat zgolj pravno formuliralo, sodišče pa potrdilo pred javnostjo. Tedanji zvezni javni tožilec Josip Hrnčevič je 9 Uradni list FLRJ, 1947, št. 106. 10 Četvrti plenum CK KPJ. V: Sednice Centralnog komiteta KPJ (1948-52). Komunist, Beograd 1985, str. 529. 11 Uradni list FLRJ, 1948, št. 97. Več o procesnem kazenskem pravu: Peter Kobe: Kazensko pravni sistem, organi kazenskega pregona in pravosodja v času dachauskih procesov. V: Dachauski procesi, str. 91-96. H Med resničnostjo in iluzijo v spominih zapisal, da je bila pri pomembnejših kaznivih dejanjih pre- iskava v rokah UDV, v postopkih, ki so bili sproženi z namenom zapleni' be premoženja, pa se je celo dogajalo, da so javni tožilci v sodelovanju s partijskimi komiteji in UDV vnaprej določili, koga in kako kaznovati, ter od sodišč zahtevali le izvršitev. 12 V političnih sodnih procesih je preiskava pogosto potekala le v smeri obremenjevanja obtoženca, ta pa je bil zaradi nedosledne zakonodaje z obtožnico nemalokrat seznanjen šele na glavni obravnavi. Sodniki, med katerimi je bilo precej nepravnikov, so se ob zanemarljivi vlogi odvetnikov mnogokrat opirali le na trditve jav¬ nih tožilcev, sodbe pa so prepisovali kar iz obtožnic, kar pomeni, da mnogim obtožencem niso sodila sodišča, temveč javni tožilci. 13 Nezakonitost in samovolja sta se razrasli zlasti v političnih sodnih pro¬ cesih. Mednje so sodili procesi proti kolaborantom in vojnim zločin¬ cem, sojenja nasprotnikom komunizma ter sodni procesi, sproženi z namenom zaplembe premoženja. Nedolgo zatem so se jim pridružila sojenja komunistom, med katerimi so bili najobsežnejši tako imenova¬ ni dahavski procesi med letoma 1948 in 1949, neposredno po sporu s Sovjetsko zvezo pa se je krog političnih nasprotnikov razširil tudi na komuniste, ki so zagovarjali resolucijo Informbiroja. Jugoslovanski voditelji so sovjetskemu zgledu sledili tudi pri vzpo¬ stavljanju gospodarskega sistema. Menili so, da je gospodarsko zaostalost mogoče preseči le z industrializacijo, zlasti s hitrim razvojem težke industrije in elektrifikacijo, obenem pa so skušali zmanjšati razlike med razvitimi in nerazvitimi deli države, kar je za Slovenijo pomenilo veliko gospo¬ darsko obremenitev. 14 Na področju spreminjanja lastninskih odnosov so se odločili za postopno krepitev državnega sektorja, razmeroma previd¬ ni pa so bili tudi na podeželju, kjer so se omejili na agrarno reformo in ustanavljanje splošnih kmetijskih zadrug. 15 Spomladi 1947 je zvezna skupščina sprejela prvi petletni gospodarski načrt, ki je pomenil prehod na strogo centralistično gospodarjenje. Z odločnostjo jugoslovanskih 12 Josip Hrnčevič: Svjedočanstva: drugo dopunjeno izdanje. Globus, Zagreb 1986, str. 122, 127-128. 13 Roman Ferjančič, Lovro Šturm: Brezpravje: slovensko pravosodje po letu 1945. Nova revija, Ljubljana 1998, str. 28-33. 14 Več o tem: Jože Prinčič: Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu: kapitalna, ključna kapitalna in temeljna investicijska izgradnja v Sloveniji (1945-1956). Dolenjska založba, Novo mesto 1992. 15 Več o tem: Zdenko Čepič: Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji (1945-1948). Založba Obzorja, Maribor 1995. Uvod TJ komunistov, ki so sanjarili o industrijsko razviti državi z močnim delav¬ skim razredom, se je naposled sprijaznilo tudi sovjetsko vodstvo, čeprav si je sprva prizadevalo ohraniti zaostalo ekonomsko strukturo Jugoslavije. 16 Sovjetska vlada je odobrila velika posojila za izvedbo petletke, vendar gospodarsko sodelovanje ni potekalo tako, kot so si želeli jugoslovanski voditelji, saj sovjetska pomoč še zdaleč ni dosegla njihovih pričakovanj. Po prevzemu politične oblasti in nadzora nad gospodarstvom je partija posegla tudi na področje kulture, svoje poglede na kulturno poli¬ tiko pa je zasnovala na sovjetskih izkušnjah. Te so določale jugoslovan¬ sko kulturno politiko tako v ideološkem kot v organizacijskem pogledu vse do leta 1949, sovjetski vpliv pa je bil najočitnejši v centralističnem vodenju in financiranju kulture ter v ustoličenju socialističnega realizma. Za usmerjanje kulturne politike in nadzor nad kulturnimi ustanovami je oblast preoblikovala že prej obstoječi aparat za agitacijo in propagan¬ do oziroma agitprop. Ta je razpel svojo mrežo pri vseh partijskih komite¬ jih, obvladoval pa je tudi sorodne komisije pri množičnih organizacijah. 17 Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo je družil tudi aprila 1945 sklenjeni sporazum o vojaškem in političnem sodelovanju, vendar je na področju zunanje politike med podpisnicama kmalu prišlo do resnih razhajanj. Jugoslovanski voditelji so namreč menili, da bi morala Sovjetska zveza z njimi ravnati kot z enakopravnimi partnerji, kar je bilo v popolnem na¬ sprotju s Stalinovim pogledom na države pod sovjetskim vplivom. Še bolj samozavestno, včasih celo z izjemno ostrino, je jugoslovanska oblast nastopala nasproti Zahodu. Avgusta 1946 je protizračna obramba prvič prisilila k pristanku, drugič pa sestrelila ameriško transportno letalo, ki je kršilo jugoslovanski zračni prostor, s čimer so si jugoslovanski voditelji nakopali jezo tako Zahoda kot Vzhoda. Kot je napol za šalo, napol zares zapisal Louis Adamič, sta bila Jugoslavija in Tito v ZDA tedaj tako oso¬ vražena, da ljudje niso kupovali niti protijugoslovanskih niti protititov- skih knjig, 18 ameriška vlada pa je razmišljala tudi o prenehanju pošiljanja pomoči v obliki paketov UNRRA. 19 16 Stephen Clissold: Yugoslavia and the Soviet Union 1939-1973: a Documentary Survey. Oxford University Press, London, New York, Toronto 1975, str. 43. 17 Več o tem: Aleš Gabrič: Slovenska agitpropovska kulturna politika 1945-1952. Borec XLIII, 1991, št. 7-8-9. 18 Louis Adamič: Orel in korenine. DZS, Ljubljana 1980, str. 86. 19 Lorraine M. Lees: Keeping Tito Afloat: The United States, Yugoslavia and the Cold War. The Pennsylvania State University Press, 1997, str. 20. 16 Med resničnostjo in iluzijo Jugoslovanske voditelje je peklilo tudi barantanje zaveznikov z me¬ jami njihove države, z interesi velesil pa so najsiloviteje trčili ob vprašanju povezovanja balkanskih držav. Jugoslavija namreč ni skrivala teženj po poli¬ tični prevladi na Balkanu, s svojo velikopotezno politiko do Albanije in Bolgarije ter s podporo komunistični gverili v Grčiji pa ni posegla le v stra¬ teške interese Zahoda, temveč je začela spodkopavati tudi Stalinov primat v socialističnem taboru. Poleg tega so v očeh sovjetskega vodstva jugoslo¬ vanski komunisti pretiravali s poveličevanjem svoje vloge znotraj sociali¬ stičnega tabora, saj niso snovali le federacije z Bolgarijo in utrjevali nadzo¬ ra nad Albanijo, temveč so sklepali sporazume tudi z drugimi državami v sovjetski interesni sferi ter jugoslovansko revolucijo postavljali za zgled »ljudskim demokracijam« v Vzhodni Evropi. Leta 1947 so se ZDA uprle širjenju sovjetskega vpliva s Trumanovo doktrino in Marshallovim načrtom. Prva je bila utemeljena na primeru Grčije in Turčije in je predvidela ameriški vojaški poseg v državah, ki hi jih ogrožal komunizem, Marshallov načrt pa naj bi oživil razdejano evrop¬ sko gospodarstvo in odvzel moč revolucionarni agitaciji. Pomoč je bila ponujena tudi Sovjetski zvezi, vendar jo je odklonila, med prvimi pa je njenemu zgledu sledila Jugoslavija. Sovjetska zveza je imela v rokah le ideo¬ loško orožje, zato se je Stalin ogrel za obnovitev mednarodne komuni¬ stične organizacije, prek katere je skušal utrditi svoj vpliv v vzhodnoevrop¬ skih državah, hkrati pa prek francoske in italijanske komunistične partije vplivati tudi na politične razmere na Zahodu. Konec septembra 1947 so se predstavniki komunističnih partij Sovjetske zveze, Jugoslavije, Bolgarije, Češkoslovaške, Madžarske, Poljske, Francije in Italije zbrali na posveto¬ vanju v Szklarski Porabi, kjer so ustanovili Informacijski biro komuni¬ stičnih partij, krajše Informbiro ali Kominform, ki naj bi postal nekak¬ šno medpartijsko posvetovalno telo za izmenjavo izkušenj, po potrebi pa bi usklajeval tudi dejavnost posameznih partij. Za sedež Informbiroja in njegovega glasila Za trden mir in ljudsko demokracijo so izbrali Beograd. Čeprav se je na ustanovnem zasedanju Informbiroja zdelo, da je prijateljstvo med jugoslovansko in sovjetsko partijo trdno, se je čas strez¬ nitve jugoslovanskih voditeljev nezadržno približeval. Namen institucio- naliziranja komunističnega gibanja je bil namreč navznoter unificirati socialistični tabor in ga popolnoma podrediti Stalinovi avtoriteti. Takšna Uvod 17 usmeritev je bila v nasprotju z delovanjem jugoslovanske komunistične partije, ki je bila na področju notranje politike resda vzorna Stalinova učen¬ ka, vendar je imela za seboj izkušnjo samostojne, avtentične revolucije in temu primerno samozavestno držo. Poleg tega je začel v Jugoslaviji nastaja¬ ti kult Titove osebnosti, ki je preraščal Stalinov kult, ob velikopotezni bal¬ kanski politiki pa se je Tito vse bolj uveljavljal tudi kot politični hege¬ mon na Balkanu. Del Titovega kulta je bila tudi štafeta, ki je vsako leto v maju krožila po Jugoslaviji. Predaja Titove štafete alpinistu Joži Čopu na Triglavu 21. maja 1949. (MNZS, foto Jože Mally) Odnosi med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo so se poslabšali že ko¬ nec leta 1947, ko je sovjetska vlada odložila sklenitev trgovinskih sporazu¬ mov z Jugoslavijo. Še bolj so se zaostrili januarja 1948, ko so jugoslovanske oblasti nameravale brez Stalinovega privoljenja poslati svoje čete v Alba¬ nijo, 20 ki da jo ogrožajo Britanci in grški »monarhofašisti«. Jugoslovanska delegacija je bila zaradi tega februarja 1948 v Moskvi deležna ostre Sta¬ linove kritike, zunanji minister Edvard Kardelj pa se je moral obvezati, da se bo jugoslovanska vlada o vseh zunanjepolitičnih zadevah najprej 20 Sjednica Politbiroa CK KPJ, 1. III. 1948. V: Sednice Politbiroa Centralnog komiteta KPJ (1945-1948). Arhiv Jugoslavije, Službeni list SRJ, Beograd 1995, str. 236, 615. 18 Med resničnostjo in iluzijo posvetovala s Sovjetsko zvezo. 21 Obenem je Stalin zahteval takojšnjo združitev Jugoslavije z Bolgarijo, kar je politbiro CK KPJ na tajni seji 1. marca 1948 zavrnil 22 ter si s tem nakopal še večje težave. Sovjetsko vodstvo je bilo o sklepih tajnega sestanka takoj obveščeno in je začelo nemudoma ukrepati. Osemnajstega marca 1948 je sovjetska vlada odpoklicala svoje strokovnjake iz Jugoslavije, 27. marca pa je sledilo pismo CK VKP(b), ki je jugoslovansko partijo obtoževalo, da vodi proti- sovjetsko politiko, duši znotraj partijsko demokracijo in se utaplja v Ljudski fronti, ne spoštuje sovjetskih izkušenj in zlasti na podeželju spodbuja kapi¬ talizem. Jugoslovanske voditelje sta podpisnika Stalin in Molotov spom¬ nila tudi na »poučno usodo Trockega in Buharina«, prizadela pa sta jih zla¬ sti s podcenjujočim odnosom do jugoslovanske revolucije. 23 Zaostreno dopisovanje med partijama se je nadaljevalo do zasedanja Informbiroja v Bukarešti med 19. in 23. junijem, ko so komunistične stranke sprejele Resolucijo o stanju v KPJ, ki je ponovila obtožbe na račun jugoslovanskih voditeljev ter pozivala jugoslovanske komuniste, naj jih zamenjajo. 24 Čeprav so bili voditelji KPJ na področju notranje politike narav¬ nost zgledni Stalinovi učenci, jim je resolucija Informbiroja očitala prav ideološke odklone, medtem ko se zunanjepolitičnih razhajanj med Moskvo in Beogradom ter odnosov med socialističnimi državami ni dotaknila. Podpisnice resolucije so vodilne jugoslovanske komuniste obtožile revi¬ zionizma vseh vrst, od trockizma in buharinizma do bernštajnizma. Oči¬ tale pa so jim tudi nacionalizem in nespoštovanje Informbiroja, s čimer se je KPJ po njihovem mnenju samoizobčila iz družine bratskih komu¬ nističnih partij. Stalin je jugoslovanske voditelje obtoževal tudi hlapče¬ vanja Zahodu, kar jih je skupaj z 20. marca 1948 objavljeno noto ZDA, Velike Britanije in Francije o dodelitvi celotnega Svobodnega tržaškega ozemlja Italiji pognalo v pravo protizahodno histerijo. Se bolj so jih za¬ vedli očitki o krepitvi kapitalističnih elementov na podeželju in utapljanju KPJ v Ljudski fronti, zato so se, misleč, da si bodo s tem povrnili Stalinovo naklonjenost, kmalu lotili kolektivizacije kmetijstva in homogenizacije 21 Edvard Kardelj: Boj za priznanje in neodvisnost Jugoslavije 1944-1957. DZS, Ljubljana 1980, str. 119. 22 Sjednica Politbiroa CK KPJ, 1. III. 1948. V: Sednice Politbiroa CK KPJ (1945-1948), str. 242-243. 23 Pisma CK KPJ in pisma CK VKP(b). Ljudska pravica, Ljubljana 1948. 24 Rezolucija Informacionog biroa komunističkih partija o stanju u KPJ. V: Vladimir Dedijer: Dokumenti 1948, I. knjiga. Rad, Beograd 1979, str. 299-306. Uvod 79 Ljudske fronte. Ta je na svojem tretjem kongresu aprila 1949 sprejela pro¬ gram KPJ za svojega, čeprav je imela dotlej svoj program, ki ga je spreje¬ la tudi KPJ. Še bolj občutljivo je bilo vprašanje podeželja, saj je bilo v Jugoslaviji kar sedemdeset odstotkov kmečkega prebivalstva. Da bi doka¬ zali svojo zvestobo Stalinu, so na drugem plenumu CK KPJ januarja 1949 zavrgli razmeroma strpno politiko do kmetov in ubrali pot kolek¬ tivizacije ter do skrajnosti zaostrili sistem odkupa. V kolektivizacijo je bilo do konca leta 1951, ko so se začeli množični izstopi iz kmečkodelovnih zadrug, vloženih ogromno sredstev, vendar je bil ekonomski učinek kol- hozništva ničen, odnosi na podeželju pa marsikje povsem izmaličeni. Sedež Centralnega komiteja KPJ v Beogradu med V. kongresom KPJ julija 1948. Na pročelju stavbe je poleg Tita, Mana, Engelsa in Lenina obešena tudi Stalinova slika, saj so jugoslovanski partijski voditelji še vedno upali na ureditev odnosov s Sovjetsko zvezo, resolucijo Informbiroja pa imeli za nesporazum. (AS) Neposredno po sporu z Informbirojem je bila politika jugoslovan¬ skih voditeljev vse prej kot premočrtna. Na eni strani so zavračali sov¬ jetske obtožbe in neusmiljeno preganjali tako imenovane informbirojev- ce, na drugi pa s številnimi ukrepi dokazovali svojo poslušnost Moskvi in popravljali napake, ki jim jih je v pismih očital Stalin. Povsem osamljeni 20 Med resničnostjo in iluzijo so se jugoslovanski komunisti med 21. in 28. julijem 1948 zbrali na pe- tem kongresu KPJ v Beogradu. Čeprav so sprejeli partijski program, ki je močno spominjal na sovjetskega, vzklikali Stalinu in zahtevali čimprej- šnjo odpravo nesoglasij med jugoslovansko in sovjetsko partijo, so od' ločno zavrnili obtožbe Informbiroja in se postavili na stran svojih izobče- nih voditeljev. 25 Glasovanje na V kongresu KPJ. (AS) V mnoge pa se je vendarle naselil dvom o upravičenosti jugoslo¬ vanskega upora, zato je oblast začela najostreje obračunavati z resnični¬ mi in domnevnimi privrženci Informbiroja ter morebitno notranjo opo¬ zicijo. Čistke so najprej zajele vojsko, policijo in partijo, zatem pa so se razširile na celotno družbo, v kateri sta vzporedno s političnimi in eko¬ nomskimi pritiski oblasti naraščala nezadovoljstvo in razočaranje. V brez¬ glavem strahu so oblasti preganjale tako resnične kot namišljene »inform- birojevce«, število notranjih sovražnikov pa je tako naraslo, da ga sodišča kmalu niso dohajala. Oblast je zato del pristojnosti prenesla na upravne organe, ki so brez vsakršne sodne obravnave pošiljali ljudi na poboljševalno 25 V. kongres Komunistične partije Jugoslavije. Cankarjeva založba, Ljubljana 1948. Uvod 21 in družbeno koristno delo na Goli otok ali na kak drug kraj. Zaradi »informbirojevstva« je bilo v Jugoslaviji obravnavanih prek 55.000 oseb, na Golem otoku in Sv. Grgurju pa se je po doslej znanih podatkih znašlo 16.288 ljudi, med njimi tudi predvojni komunisti, španski borci, narod- ni heroji, zvezni in republiški ministri ter poslanci. Med kaznovanimi je bilo Slovencev razmeroma malo, 3,4 odstotka, precej večji, kar 65-odsto- ten, pa je bil delež Srbov in Črnogorcev, ki so bili že po tradiciji vezani na vzhodni svet. 26 Po podatkih CK ZKS iz leta 1958 je bilo zaradi In- formbiroja v Sloveniji obravnavanih 2275 oseb, prostost pa je bila odvzeta 731 državljanom. 27 Leta 1948 Slovenije še ni zajel val množičnih aretacij. Te so se zače¬ le šele v začetku naslednjega leta, najprej med univerzitetnimi profesorji, študenti in drugimi izobraženci. Zaradi »informbirojevstva« je bilo iz par¬ tije izključenih precej delavcev in državnih uradnikov, zelo malo privržen¬ cev Informbiroja pa je bilo med slovenskimi oficirji. Večina jih je bila obsojenih na zaporne kazni, družbeno koristno ali poboljševalno delo, prave svobode pa niso uživali niti po izpustitvi iz zaporov in taborišč, saj so si težko našli zaposlitev in stanovanje, pogosto pa so bili tudi vnovič soočeni z organi pregona. 28 Ker je Vzhod proti Jugoslaviji uvedel ekonomsko blokado, Zahod pa ji tudi ni hitel na pomoč, se je Jugoslavija znašla na robu gospodar¬ skega in političnega zloma. Vodstvo je bilo prisiljeno postrgati zlate rezer¬ ve, aprila 1948 pa je podržavilo še zadnja gospodarska podjetja v zaseb¬ ni lasti. Jeseni 1948 je začelo previdno navezovati stike z Zahodom, saj so bile ekonomske in politične posledice spora s Sovjetsko zvezo izjemno hude. Na kocki ni bil le ambiciozen petletni načrt industrializacije, tem¬ več je prebivalstvu grozila lakota, z Vzhoda pa je Jugoslaviji pretil vojaški poseg. Dokler se niso prepričale o resnosti razmer, so bile zahodne velesi¬ le zelo previdne, Jugoslaviji pa so ponudile gospodarsko, politično in vo¬ jaško pomoč šele po tehtnem premisleku. Čeprav so jugoslovanski voditelji zaradi svoje ideološke trme ter negodovanja vojaškega vrha in prosovjetsko 26 Radovan Radonjič: Izgubljena orijentacija. Radnička štampa, Beograd 1985, str. 74-77. Glej tudi: Ivo Banac: Sa Staljinom protiv Tita: informbirovski rascjepi u jugoslavenskom komunističkom pokretu. Globus, Zagreb 1990. 27 AS 1589, šk. 8, Pregled IB dejavnosti, str. 1 28 Več o tem: Aleš Gabrič: Informbirojevstvo na Slovenskem. Prispevki za novejšo zgodovino XXXIII, 1993, št. 1-2, str. 163-175. 22 Med resničnostjo in iluzijo naravnanih tovarišev vseskozi poudarjali, da v zameno za pomoč ne bodo dovolili vpletanja v jugoslovanske notranje zadeve, je zahodno politiko opazovanja kmalu zamenjala premišljena politika pomoči, ki so jo diplo¬ mati poimenovali »keeping Tito afloat« (ohranjanje Tita na površju). Zahodne velesile so se dobro zavedale prednosti sodelovanja z Jugoslavijo. V Titovem odpadništvu so namreč videle priložnost za uveljavitev svoje¬ ga političnega vpliva na Balkanu, upale pa so tudi, da bo jugoslovanski zgled potegnil za seboj še katerega od sovjetskih satelitov. V zameno za pomoč so od jugoslovanskih oblasti pričakovale tudi določene koncesije, denimo izpustitev zagrebškega nadškofa Alojzija Stepinca iz zapora ali opu¬ stitev kolektivizacije, pri čemer so bile marsikdaj uslišane, včasih pa so naletele tudi na gluha ušesa. Kljub temu je Jugoslavija od Zahoda preje¬ la velikansko nepovratno gospodarsko pomoč, menda celo večjo kot ka¬ terakoli evropska država prek Marshallovega načrta, s čimer se je država izvila iz najhujše gospodarske krize. Prvomajska parada v Ljubljani leta 1949. (MNZS, foto Leon Jere) Sredi februarja 1949 so se ZDA kljub nasprotovanju ameriških vojaških krogov odločile, da bodo Jugoslaviji omogočile nakup strateškega materiala, ki ga je bilo sicer prepovedano izvažati v države sovjetskega bloka. Uvod 23 Sodelovanje med Jugoslavijo in zahodnimi velesilami se je zatem znatno okrepilo, konec leta 1949 pa se je kljub negodovanju vrha jugoslovanske vojske razširilo tudi na vojaško pomoč. V Jugoslaviji je namreč vladal strah pred sovjetskim oboroženim posegom. Najhujša napetost, ki so jo stop¬ njevali nenehni incidenti na jugoslovanskih mejah, ni popustila vse do začetka korejske vojne leta 1950, dokončno pa je minila šele s Stalinovo smrtjo marca 1953. Dobrodošla je bila tudi politična podpora Zahoda, ki se je navzven pokazala zlasti ob kandidaturi Jugoslavije za nestalno čla¬ nico varnostnega sveta OZN oktobra 1949, ko je bila ob izdatni zahod¬ ni podpori izvoljena v konkurenci s Češkoslovaško. 29 »Z lastnimi silami gradimo socializem« - delavci Pivovarne Union na prvomajski paradi v Ljubljani leta 1949. (MNZS, foto Zvone Mahovič) Da je spor s Stalinom dokončen, so celo najbolj zagrizeni jugoslo¬ vanski komunisti doumeli jeseni 1949, ko je Sovjetska zveza preklicala spo¬ razum o prijateljstvu in'"sodelovanju z Jugoslavijo, članice Informbiroja pa so v novi resoluciji obtožile voditelje KPJ kot morilce in vohune v službi zahodnih imperialistov. Obenem se je okrepil vojaški pritisk na vzhodnih jugoslovanskih mejah, v državah tako imenovanih ljudskih demokracij 29 Več o tem: Lees, Keeping Tito Afloat; Darko Bekič: Jugoslavija u hladnom ratu: odnosi s velikim silama 1949-1955. Globus, Zagreb 1988; Pirjevec: Tito, Stalin in Zahod. 24 Med resničnostjo in iluzijo pa se je začela prava gonja proti »titoistom«, ki se je vlekla vse do Stalinove smrti in v slabih štirih letih obglavila vzhodnoevropske komunistične par- tije. Spor z Informbirojem je bil za jugoslovanske komuniste dramatična izkušnja, vendar je prav ta omogočila prevetritev po sovjetskem zgledu prev¬ zetega modela socializma. Poudarjene stalinistične metode, ki so se jih jugoslovanski voditelji oprijeli neposredno po sporu s Stalinom, so nam¬ reč gospodarsko in politično krizo samo še poglobile, zato so bili kmalu prisiljeni poiskati drugačne rešitve. C as iskanj 1949 1953 Tovarne delavcem S poznanju o zgresenosti prenašanja sov¬ jetskih izkušenj na domača tla politične spremembe niso sledile prek noči. Jugoslovanski voditelji so namreč kljub ostrim obtožbam iz Moskve sprva vztrajno ponavljali, da je njihovo mesto ob Sovjetski zvezi, zadržano¬ sti pa jim niso narekovale le ideološke vezi, temveč tudi strah pred obo¬ roženim posegom z Vzhoda. Kritike Sovjetske zveze in njenega voditelja so se izogibali vse do začetka oktobra 1948, ko je v Borbi izšel nepodpisan članek Še enkrat o nepravičnih in neresničnih obtožbah, ki ga je napisal sekretar politbiroja CK KPJ Milovan Djilas. Čeprav je Sovjetski zvezi priznaval od¬ ločilno vlogo v socialističnem gibanju, je bil prepričan, da se socializem ne more povsod razvijati na enak način, kritikom KPJ pa je zameril tudi namerno podcenjevanje jugoslovanskega osvobodilnega boja in nerazu¬ mevanje specifičnega razvoja revolucije v Jugoslaviji. Poleg tega je odloč¬ no zavrnil sovjetski monopol nad interpretacijo marksizma in Stalinu prvič javno odrekel karizmo nezmotljivosti. Pri tem je bil sicer previden, vendar je bilo njegovo sporočilo nedvoumno. Zapisal je, da je Stalin resda »največja živeča avtoriteta ne le v mednarodnem delavskem gibanju, tem¬ več v demokratičnem svetu nasploh. Toda v sporu med CK KPJ in CK VKP(b) pravica ni na njegovi strani, temveč na strani CK KPJ.« 30 O vse¬ bini članka se je najprej posvetoval s Titom, ki naj bi omenjanju Stalinovega imena sprva nasprotoval, vendar ga je Djilas prepričal, da mora biti spo¬ ročilo jasno, kajti »vsakdo ve, da za vsem tem stoji Stalin in partijsko član¬ stvo je zmedeno, ker se o tem molči«. 31 30 Borba XIII, 4. oktober 1948, str. 3. 31 Milovan Djilas: Pad nove klase: povest o samorazaranju komunizma. Službeni list SRJ, Beograd 1994, str. 104. 28 Med resničnostjo in iluzijo Kritično razmišljanje o sovjetskem sistemu je bilo sprva omejeno le na najožji krog partijskih voditeljev, počasi pa je prek osrednjih glasil prodiralo tudi v javnost. Proti koncu leta 1949 je bilo objavljenih kar nekaj kritičnih misli na račun Sovjetske zveze, ki so jim botrovali stalinistični sodni procesi proti voditeljem vzhodnoevropskih komunističnih partij, preklic pogodbe o prijateljstvu in sodelovanju ter sovjetski napadi na Ju- goslavijo ob njeni kandidaturi in izvolitvi v varnostni svet OZN oktobra 1949. Večinoma je šlo za politične razprave o hegemonizmu in vsiljevanju sovjetskega družbenega modela, vanje pa so pisci vpletali marksistično ideo¬ logijo, s katero so utemeljevali pravico do enakopravnosti socialističnih držav in različnih poti v socializem. Prisiljeni in odločni iznajti alternativo sovjetskemu modelu socia¬ lizma so jugoslovanski voditelji na pragu petdesetih let ubrali vrtoglavo pot ideoloških iskanj. Napajali so se pri Marcu, Engelsu in Leninu, na¬ skrivaj pa so verjetno posegali tudi po delih manj »pravovernih« avtorjev, zlasti francoskih utopičnih socialistov. Krivdo za degeneracijo sovjetske¬ ga sistema so videli v birokraciji in zaverovanosti v močno državo, ki naj bi zavirala razvoj socializma, zato so začeli v nasprotju s sovjetskim cen¬ tralizmom poudarjati Marcovo tezo o odmiranju države. Temu naj bi se približali z decentralizacijo ter uvedbo samoupravljanja in družbene last¬ nine. Marc in Engels sta namreč poudarjala enotnost oblasti v rokah ko¬ lektivnih predstavniških organov in samoupravljanje v lokalnih skupno¬ stih, medtem ko država zanju ni bila »nič drugega kakor stroj za zatiranje enega razreda po drugem, in sicer v demokratični republiki nič manj kakor v monarhiji. V najboljšem primeru je država zlo, ki ga podeduje proleta¬ riat, ko zmaga v borbi za razredno gospostvo /.../.« 32 Zamisel o uvedbi delavskega samoupravljanja se je izoblikovala v neskončnih pogovorih najvplivnejših jugoslovanskih partijskih voditeljev, zlasti Edvarda Kardelja, Borisa Kidriča in Milovana Djilasa. Slednji je v spominih zapisal, da ga je ob prebiranju drugega zvezka Kapitala prešinila ideja, da bi vso upravo prepustili delavcem v podjetjih, država pa bi zase zahtevala le davek. Zamisel naj bi predstavil Kardelju in Kidriču, ki sprva menda nista bila navdušena, vendar sta si po nekaj dneh premislila. Pre- 32 Karl Marx: Državljanska vojna v Franciji, Uvod Friedricha Engelsa. Cankarjeva založba, Ljubljana 1950, str. 15. Čas iskanj (1949-1953) 29 cej manj zagret naj bi bil Tito, ki je po Djilasovem pričevanju v teoretičnih razpravah ves čas stal ob strani. »Naši delavci niso zreli za to,« je ponavljal, dokler ni po Kardeljevem in Djilasovem prepričevanju v nekem trenutku menda navdušeno vzkliknil: »Saj to je tisto Marxovo - tovarne delavcem!« 33 Precej drugače se je teh dogodkov spominjal Edvard Kardelj. Tik pred smrtjo je zapisal, da je sam že leta 1948 razmišljal o samoupravljanju in delavskih svetih ter o ločitvi partije od države, v razpravah pa naj bi aktivno sodeloval tudi Tito. Ko mu je spomladi 1949 nekaj članov polit¬ biroja predlagalo uvedbo samoupravljanja, naj bi bil Tito celo navdušen, pomisleke pa naj bi imel le glede predloga o spremembi partijskega sta¬ tuta in preimenovanju KPJ v ZKJ. Menil je namreč, da bo preimenovanje partijo oslabilo, vendar se je po krajšem prepričevanju strinjal tudi s tem predlogom, menda zato, ker je želel, da bi bila razlika med jugoslovan¬ sko in sovjetsko partijo opazna tudi navzven. 34 S preimenovanjem partije naj bi se namreč jugoslovansko komunistično gibanje približalo izvirnim Marxovim zamislim in njegovi Zvezi komunistov, obenem pa se oddalji¬ lo od Sovjetske zveze. Slovesna predaja tovarne Litostroj delavskemu svetu septembra 1950. (MNZS, foto Zvone Mahovič) 33 Djilas, Pad nove klase, str. 110. ^ Kardelj, Boj za priznanje in neodvisnost nove Jugoslavije, str. 136. 30 Med resničnostjo in iluzijo Konec decembra 1949 sta predstavnika sindikatov in vlade Djuro Salaj in Boris Kidrič podpisala Navodilo za ustanavljanje in delo delavskih svetov v državnih gospodarskih podjetjih, ki je bilo 23. decembra 1949 posla¬ no izbranim podjetjem, med njimi tudi osemintridesetim slovenskim. Pol leta zatem, 27. junija 1950, je zvezna skupščina sprejela Temeljni zakon o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji in višjimi gospodarskimi združenji po delovnih kolektivih, 35 ki se ga je kmalu oprijelo ime »zakon o samouprav¬ ljanju«. Poslancem zvezne skupščine ga je predstavil Josip Broz Tito. Po¬ udaril je, da se mora proces odmiranja države začeti takoj, da se partija zatorej ne sme spojiti z državnim aparatom, najnižjo obliko socialistične lastnine, državno lastnino, pa naj nadomesti družbena lastnina v rokah delavcev. 36 Litostrojevi stanovanjski bloki v Ljubljani leta 1950. V ozadju so Titovi zavodi Litostroj, ponos tedanje slovenske industrije. (MNZS, foto Zvone Mahovič) Z zakonom, ki ga je Tito označil za najpomembnejše zgodovinsko dejanje po sprejetju zakona o nacionalizaciji, so organi delavskega samo¬ upravljanja postali delavski svet, upravni odbor in direktor podjetja. De¬ lavski svet so volili delavci podjetja za eno leto, ta pa je za enako časovno 35 Uradni list FLRJ, 1950, št. 43. “ Borba XV, 27. junij 1950, str. 1. Čas iskanj (1949-1953) 3 obdobje izvolil upravni odbor. Poslovanje je vodil direktor podjetja, ki ga je imenoval bodisi upravni odbor višjega gospodarskega združenja bodisi državni organ, medtem ko sta lahko delavski svet in upravni odbor zgolj predlagala njegovo zamenjavo. Delavski svet, ki je moral imeti vsaj petnajst članov, je smel potrjevati tako imenovane temeljne plane in za- ključne račune podjetja, sklepati o izpolnjevanju gospodarskega načrta, voliti in razrešiti upravni odbor ali katerega od njegovih članov, izdajati pravila podjetja, ki jih je pred tem potrdil upravni odbor višjega gospodar¬ skega združenja oziroma državni organ, razpravljati o poročilih in ukre¬ pih upravnega odbora ter razdeljevati tisti del akumulacije, ki je ostal podjetju oziroma kolektivu. Sej delavskega sveta so se morali udeleževati tudi člani upravnega odbora in direktor, člani delavskega sveta pa so jim lahko zastavljali vprašanja glede njihovega dela. Upravni odbor je vključ¬ no z direktorjem sestavljalo od pet do enajst članov, njegove pristojnosti pa so bile v primerjavi s pristojnostmi delavskega sveta precej širše. Ob¬ likovati je namreč moral predloge za temeljne plane podjetja, sprejema¬ ti mesečne načrte, sestavljati predloge za notranjo organizacijo in siste¬ mizacijo delovnih mest, odločati o postavljanju uslužbencev na vodilna mesta ter o delovnih normah. Poleg tega je opravljal vrsto drugih nalog, predvsem pa skrbel za uresničevanje načrtov in pravilno poslovanje pod¬ jetja. Ključna oseba v podjetju je bil direktor, ki je neposredno vodil izvajanje načrtov in poslovanje podjetja, sklepal pogodbe in zastopal pod¬ jetje pred državnimi organi ter opravljal vrsto drugih nalog. Poleg tega je lahko zadržal izvajanje sklepov upravnega odbora in ukrepal celo mimo njega, vendar je moral upravni odbor o tem obvestiti. Pooblastila delavskih svetov so bila bolj ali manj simbolična, saj je bil dejanski nadzor nad poslovanjem podjetja v rokah direktorja in držav¬ nega organa, ki je direktorja imenoval. Tega so se zagotovo zavedali tudi partijski voditelji, čeprav so krivdo za pasivnost delavskih svetov najraje pripisali kar delavcem samitp. Tako je denimo Lidija Sentjurc konec leta 1950 ugotavljala, da delavski sveti sploh ne vedo, kaj bi počeli, in »ker ne obvladujejo nalog vodstva podjetja, je včasih potreben tudi pritisk iz vrha, in ker tega ne razumejo, se pasivizirajo in pravijo, češ da so te for¬ me samo na papirju in ne v praksi«. 37 37 AS 537, šk. 25, Zapisnik seje izvršnega odbora OF, 11. december 1950, str. 10-11. 32 Med resničnostjo in iluzijo »Zakon o samoupravljanju« tudi ni odpravil centralističnega načr¬ tovanja. Tedaj je namreč vladalo prepričanje, da bi brez natančnega načr¬ tovanja in zajemanja skoraj celotne akumulacije iz podjetij nastala v proiz¬ vodnji anarhija. Podjetja so zato lahko zadržala le majhen del zbranih sredstev, ki so jih namenjala za nagrajevanje delavcev nad višino plače in za omejeno pospeševanje proizvodnje, ključno besedo v gospodarstvu pa je ohranil star državni mehanizem, ki je odločal o investicijah ter podjetjem predpisoval celo višino plač. Vztrajanje pri centralističnem načrtovanju je bilo na eni strani posledica prepričanja, da bi svobodnejše delovanje podjetij vodilo v anarhijo ali kapitalizem, deloma pa tudi posledica dej¬ stva, da je bilo samoupravljanje uvedeno v neugodnem času gospodar¬ ske krize, ko sta industrijska in kmetijska proizvodnja padali, velik del pro¬ računskih sredstev pa je bil namenjen vojski. Kljub temu je »zakon o samoupravljanju« navzven pomenil odločilen odmik od sovjetskega mo¬ dela socializma ter napovedal novo obdobje v zgodovini druge Jugosla¬ vije, zaznamovano z izvirnim sistemom, imenovanim tudi »jugoslovanski eksperiment«. Desetletja kasneje je eden od ideologov tega eksperimenta, Mi¬ lovan Djilas, zapisal, da je bilo samoupravljanje resda dosežek na področju pravic delavcev in socialističnega tržnega gospodarstva, vendar ni bistve¬ no vplivalo na politični sistem in značaj oblasti. Politične reforme iz za¬ četka petdesetih let namreč niso odpravile monopola partije, njenega avto¬ kratskega voditelja in vsepovsod prisotne tajne policije, čeprav so omejile samovoljo in nezakonitost ter zrahljale doktrinarno krutost. Samouprav¬ ljanje, ki se je rodilo iz kreativnega upora Stalinu, ni niti načelo, kaj šele zrušilo partijski aparat, temveč se je izrodilo v novo ideologizacijo in pro¬ pagiranje nove utopije. Tito je po Djilasovem mnenju zagovarjal samo¬ upravljanje predvsem kot način oživitve gospodarstva, zavedal pa se je tudi dejstva, da bo nova, samoupravna ideologija utrdila jugoslovansko samo¬ stojnost. »Vendar nič več od tega: samoupravljanje ni smelo prekoračiti meje, kaj šele ogroziti sistema oblasti, kakršen se je izoblikoval v revolu¬ ciji in kakršen je ustrezal njegovim težnjam ,« 38 je zapisal Djilas. V petdesetih letih so snovalci samoupravljanja pozorno spremlja¬ li njegov razvoj, partijske organizacije pa so zbirale podatke o delovanju 38 Milovan Djilas: Druženje s Titom. Zaslon, Beograd 1990, str. 85-86, 160. Čas iskanj (1949-1953) 33 organov delavskega samoupravljanja na svojem področju. Pred tretjim kon¬ gresom ZKS leta 1954 je nastala zanimiva politična analiza samouprav¬ ljanja, ki je služila kot gradivo za kongresna poročila. Avtorji poročila so ugotavljali, da se delavsko samoupravljanje do leta 1952 ni uveljavilo, ker je bila samostojnost podjetij okrnjena s proizvodnimi načrti, ki so jih pred¬ pisovali centralni organi. Odločilno besedo v podjetju je imel direktor, upravni odbor in delavski svet pa sta se ubadala zgolj z obrobnimi teh¬ ničnimi vprašanji. Z ukinitvijo glavnih direkcij so proizvodnjo načrtova¬ la podjetja sama, vendar so se organi samoupravljanja pri tem otepali z najrazličnejšimi težavami, saj so bili delavski sveti marsikje povsem odrinje¬ ni od odločanja. Krivdo za takšne odnose znotraj podjetij so avtorji po¬ ročila pripisali tako pasivnosti delavskih svetov kakor tudi namernemu odrivanju s strani uprave, saj »vodilni uslužbenci upravnega aparata ni¬ majo zaupanja v kolektive in delavsko samoupravljanje, češ da delavci vsega tega itak ne razumejo, sami pa ne težijo za tem, da bi prenesli problematiko pred kolektiv in delavske svete tako, da bi delavci razumeli«. 39 Drugod, kjer so se delavski sveti kolikor toliko uveljavili, se je dogajalo, da z njiho¬ vim delom niso bili seznanjeni kolektivi, zato »računajoč, da predstavljajo delavski sveti in upravni odbori v večjih podjetjih samo par odstotkov zapo¬ slenih, tudi ob najboljšem delu samega delavskega sveta ni mogoče govo¬ riti o upravljanju po proizvajalcih, ker kolektiv ni niti predhodno niti na seji seznanjen o vprašanjih, o katerih razpravljajo njegovi predstavniki v delavskem svetu«. 40 Nepovezanost med kolektivi in organi samoupravljanja so slednji opravičevali, češ da delavce zanimajo samo plače, medtem ko so avtorji poročila menili, da so »kruhoborske tendence« posledica izoli¬ ranosti kolektiva od dogajanj v podjetju. Razvoj samoupravljanja po nji¬ hovem mnenju ni zavirala le pasivnost kolektivov, temveč tudi nezanimanje delavskih svetov in upravnih odborov za upravljanje in delovanje podje¬ tij. Ponekod se je celo dogajalo, da so se sestajali le predsedniki delav¬ skih svetov in upravnih odborov ter direktorji, ki so odločali v imenu orga¬ nov samoupravljanja, čeprav so bili ti zamišljeni kot kolektivni organi. Poleg tega se je po mnenju piscev poročila marsikje pozabljalo, da kolektivi niso odgovorni le za razvoj svojih podjetij, temveč za gospodarski razvoj 39 AS 1521, šk. 10/9, Delavsko samoupravljanje (material za poročila na III. kongresu ZKS), str. 8. 40 Prav tam, str. 18. 34 Med resničnostjo in iluzijo celotnega okraja. Nerazumevanje samoupravljanja naj bi se kazalo zlasti v prikrivanju in neupravičeni delitvi presežkov, nedisciplini in neodgo¬ vornemu odnosu do družbene lastnine, temu pa naj bi botrovala sesta¬ va delavskih svetov in upravnih odborov, v katerih je bilo med letoma 1951 in 1953 le dobra četrtina partijcev. 41 V nasprotju s trditvami v omenjenem poročilu je tudi po letu 1952 monopol nad lastnino ostajal v rokah države. Novost je bila le ta, da so bili odpravljeni državni proizvodni načrti, medtem ko je država vsakemu posameznemu podjetju še naprej določala plačni sklad in pravzaprav po¬ vsem samostojno razpolagala s tako imenovanim presežnim delom, ki je po njenem mnenju pripadalo družbi in ne podjetjem. Volitve v zvezno skupščino leta 1950 v Sloveniji. Volilna komisija predaja volilnemu upravičencu volil¬ no kroglico. (MNZS, foto Leon Jere) V začetku petdesetih let je oblast sklenila poenostaviti tudi orjaški državi aparat, ki se je neznansko razbohotil prav po sporu z Informbirojem. Tako so bila do leta 1951 ukinjena številna delovna mesta v zvezni admi¬ nistraciji, odpravljeni pa so bili tudi nekateri privilegiji partijske elite. Te ukrepe je spremljala decentralizacija oziroma prenos nekaterih, zlasti go¬ spodarskih pristojnosti s federacije na republike, vendar decentralizacija 41 Prav tam. Sestav delavskih svetov od 1951 do 1953. Čas iskanj (1949-1953) 35 ni bila usmerjena h krepitvi državnosti republik, temveč k razbremenit¬ vi zveznih ustanov. Krčenje državnega aparata je potekalo v sozvočju s kam¬ panjo proti birokratizmu, ki naj bi bil usmerjen k podrejanju delavskega razreda državnemu aparatu. Partijski teoretiki so svarili pred razraščanjem birokracije, saj se je ta že začela oblikovati v politično silo in spreminja¬ ti v vladajoči družbeni sloj. Neizbežni katastrofi bi se po njihovem mnenju lahko izognili le s prenosom oblasti na delavski razred oziroma s postop¬ nim odmiranjem funkcij države. Zasedanje slovenske skupščine aprila 1951 v dvorani Filharmonije. Skupščina se je v stavbo današnjega parlamenta preselila leta 1959, dotlej pa so njena zasedanja potekala v različnih dvoranah po Ljubljani, tudi v Kazini. (AS, foto Vlastja Simončič) Z novim splošnim zakonom o ljudskih odborih, ki ga je zvezna skupščina sprejela 31. marca 1952, 42 je bil po mnenju zakonodajalca sto¬ rjen nov korak v razvoju samoupravljanja, z uvedbo občin pa v obrisih nakazan prihodnji komunalni sistem. Zakon je poleg občin kot uprav- noteritorialnih enot uvedel okraje in mesta ter odpravil krajevne ljudske odbore. Poleg tega je v okrajne in mestne ljudske odbore uvedel zbore proizvajalcev, prejšnji vsemogočni izvršilni odbor pa nadomestil s sveti za posamezna področja. Pristojnosti ljudskih odborov so bile nekoliko razšir¬ jene, saj so lahko opravljali vse zadeve, ki so se nanašale na razvoj njihovega « Uradni list FLRJ, 1952, št. 22. 36 Med resničnostjo in iluzijo področja, z izjemo tistih, ki so bile v pristojnosti višjih državnih organov. Kot nova oblika sodelovanja množic z ljudskim odborom je bil uveden lokalni referendum, ki so ga razumeli kot obliko neposredne demokracije, njegov izid pa je bil za ljudski odbor obvezen. Se naprej so obstajali zbori volivcev, ki sicer niso bili organi oblasti, vendar so lahko predlagali in spre¬ jemali za ljudski odbor obvezne sklepe, razpravljali in sklepali pa so tudi o izbiri kandidatov za odbornike. 43 Do sprememb je prišlo tudi v odnosu med ljudskimi odbori in višjimi državnimi organi, saj so lahko slednji nadzorovali le zakonitost delo¬ vanja ljudskih odborov, ne pa tudi razveljavljali njihovih sicer zakonitih, vendar po mnenju višjega državnega organa nepravilnih aktov. Dejansko je bila ta pravica v zakonu le nekoliko drugače opredeljena. Višji državni organi so namreč lahko še naprej razveljavljali zakonite akte ljudskih od¬ borov, če ti niso bili v skladu s »splošnimi koristmi«. Ohlapna opredeli¬ tev je omogočala prav tako ohlapno interpretacijo, zato je ta določba služila kot nekakšen varnostni vijak, ki je preprečeval, da bi se ljudski odbori iztrgali nadzoru. Obdobje po letu 1950 oziroma 1953, ko je bil sprejet ustavni za¬ kon, so jugoslovanski politični in pravni teoretiki imenovali tudi obdobje socialistične demokracije. Razumeli so jo kot specifičen politični sistem in zgodovinsko nujnost v razvoju socializma, ki naj bi bil že sam po sebi usmerjen k odmiranju države. Pojem socialistične demokracije sicer ni bil nov, vendar so bili jugoslovanski komunisti prvi, ki so jo skušali ures¬ ničiti. V nasprotju z ljudsko demokracijo, za katero so bili med drugim značilni državna lastnina, mogočen birokratski aparat in skoraj neome¬ jene pristojnosti države, je socialistična demokracija temeljila na družbeni lastnini in samoupravljanju, pristojnosti države pa naj bi postopoma pre¬ vzemale lokalne skupnosti. V širšo javnost je izraz socialistična demokracija prodrl s Titovim govorom na šestem kongresu KPJ (ZKJ) novembra 1952, ko je delovanje jugoslovanskih komunistov opredelil kot borbo za socia¬ listično demokracijo. Edvard Kardelj je pojem socialistične demokracije omenil že na tretjem kongresu Osvobodilne fronte 27. aprila 1951, podrobneje pa je o njej govoril ob sprejetju zakona o ljudskih odborih 43 Josip Globevnik: Ljudski odbori, organi ljudske samouprave: pregled razvoja in njihova nova ureditev. Uradni list LRS, Ljubljana 1952. Čas iskanj (1949-1953) 37 marca 1952. Takrat je poudaril zlasti pomen »svobodne socialistične kri¬ tike«, ki naj bi imela ključno vlogo v nenehno razvijajočem se sistemu socialistične demokracije. 44 V tej besedni zvezi pridevnika socialistična ni uporabil po naključju, saj so partijski voditelji radi poudarjali, da za sovražnike socializma ni demokracije, kmalu pa se je izkazalo, da kritika ni bila dovoljena niti tistim, ki so bili socializmu naklonjeni. Edvard Kardelj: Socializem in demokracija: ekspoze o predlogu splošnega zakona o ljudskih odborih. V: Problemi naše socialistične graditve, II. knjiga. DZS, Ljubljana 1955. Zveza ali partija stalinizma je spodbudila tudi razmišljanja o ločitvi partijske in državne oblasti. Ko je Tito ob sprejetju »zakona o samoupravljanju« 26. junija 1950 primerjal sovjetski in nasta¬ jajoči jugoslovanski model socializma, je primerjal tudi vlogi obeh partij in njun odnos do države. Ugotavljal je, da je sovjetska partija zraščena z državnim aparatom in daleč od množic, kar je v nasprotju z Leninovim naukom o partiji v prehodni dobi, ko je njena naloga vzgoja, ne pa prisi¬ la. Priznal je tudi, da se je jugoslovanska partija prepogosto zgledovala po sovjetski partiji, ter dodal, da se bo temu v prihodnje izogibala. 45 Nove poglede političnih voditeljev na Sovjetsko zvezo je v seriji člankov, ki jih je novembra 1950 objavljal v Borbi, izrazil tudi Milovan Djilas. V njih je ostro napadel sovjetski sistem, ki da se je sprevrgel v novo obliko razred¬ ne družbe z vlado birokracije oziroma v tako imenovani sistem državne¬ ga kapitalizma. 46 O deformacijah sovjetskega sistema in nadaljnjem razvoju socia¬ lizma v Jugoslaviji je 27. aprila 1951 na tretjem kongresu Osvobodilne fron¬ te podrobneje govoril vodilni partijski teoretik Edvard Kardelj. Poudaril je, da se je v Sovjetski zvezi »revolucija spremenila v mračno krvavo farso s poslušno birokracijo v glavni vlogi«, 47 ter dodal, da so tam pozabili na Marxova, Engelsova in Leninova svarila pred dvojnim sovražnikom pro¬ letarske revolucije, reakcijo in lastno birokracijo. Sklicujoč se na Marxa in Engelsa, je govoril tudi o postopnem odmiranju države, saj naj bi bila 45 Josip Broz Tito: Borba za socialistično demokracijo, V. knjiga. Cankarjeva založba, Ljubljana 1954, str. 30. 46 Milovan Djilas: Savremene teme. Borba XV, 19., 20., 26. in 29. november 1950. 47 Edvard Kardelj: Deset let ljudske revolucije. V: Problemi naše socialistične graditve, II. knjiga. DZS, Ljubljana 1955, str. 102-103. 40 Med resničnostjo in iluzijo država produkt razrednih nasprotij, zato bo odmrla, ko bodo izginili družbeni razredi. Postopoma naj bi odmrla tudi partija, kajti »razvoj so¬ cialistične demokracije ne more biti v tem, da se enostrankarski sistem nadomesti z mnogostrankarskim,« ker je »vsak strankarski sistem /.../ stvar epohe kapitalizma«. Dodal je, da »je tudi enostrankarski sistem diktatu¬ re proletariata samo ostanek te epohe, ki mineva. Ne gre torej za ustvar¬ janje mnogostrankarskega sistema v sistemu socialistične demokracije, ampak za to, da skupaj z državo odmre tudi tako imenovani enostrankar¬ ski sistem.« 48 Prvi ukrep za uveljavitev načela ločitve partijske in državne obla¬ sti je bilo direktivno pismo, ki ga je CK KPJ 22. junija 1950 poslal repu¬ bliškim partijskim vodstvom. V njem so partijski voditelji pojasnili nov način dela v okrajnih partijskih komitejih, pri čemer so zahtevali kolek¬ tivno vodenje in odgovornost vseh članov okrajnega partijskega vodstva za delo partijskih in državnih organov na lokalni ravni. V sozvočju s tež¬ njami po ločitvi partijske in državne oblasti so zahtevali tudi razrešitev partijskega sekretarja dolžnosti predsednika okrajnega ljudskega odbora, saj so bili dotlej partijski sekretarji praviloma tudi predsedniki ljudskih odborov. Ohranjena pa je bila personalna zveza med položajema partij¬ skega sekretarja in predsednika okrajnega izvršnega odbora Ljudske fron¬ te, »ker je to politična funkcija in ne vzame mnogo časa«. Dejansko par¬ tija ni nameravala spustiti vajeti iz rok, saj bi morali okrajni komiteji, sledeč direktivi CK KPJ, »težiti, da bo najboljši član biroja okrajnega komiteja za partijskim sekretarjem izbran za predsednika okrajnega izvršnega ljud¬ skega odbora«. Poleg tega naj bi odtlej okrajni komiteji več pozornosti namenjali socialni strukturi članstva, saj bi morali v delo komitejev vklju¬ čiti čim več delavcev iz neposredne proizvodnje. 49 Novembra 1950 je bilo v Sloveniji 48.253 članov in 12.641 kan¬ didatov za člane KPS, med člani pa 55 odstotkov delavcev, nekaj nad 16 odstotkov kmetov, približno 29 odstotkov pa jih je bilo uvrščenih med nameščence in inteligenco. 50 Članstvo se je močno povečalo po sporu z Informbirojem, ko je partija z namenom, da bi okrepila svoje vrste in raz- 48 Prav tam, str. 122. 49 AS 1589, šk. 2, Okrožnica CK KPJ - CK KPS, 22. junij 1950. 50 AS 1589, šk. 2, Zapisnik seje politbiroja CK KPS, 14. november 1950, str. 1, 2. Čas iskanj (1949-1953) 41 širila politično zaledje, na široko odprla svoja vrata, porast članstva pa je bil deloma tudi posledica ukinitve SKOJ leta 1948. Z naraščanjem šte- vila članov se je nekoliko spremenila socialna struktura, saj se je odsto¬ tek delavcev v primerjavi s prejšnjim stanjem znižal, odstotek izobražencev in uslužbencev pa narasel. Po mnenju slovenskih partijskih voditeljev je bil delež inteligence in nameščencev previsok, zato so februarja 1951 v sozvočju z direktivnim pismom CK KPJ in zahtevami po proletarizaciji partije sklenili skrajšati oziroma odpraviti tako imenovani kandidatski staž za delavce in kmete, na drugi strani pa predlagali podaljšanje kandidat¬ skega staža za nameščence in izobražence. 51 O vlogi partije v novih razmerah so razpravljali tudi na konferenci KPS 22. in 23. septembra 1950. V uvodnem referatu je slovenski partij¬ ski voditelj Miha Marinko okrajnim sekretarjem pojasnil nov način vo¬ denja partijskih organizacij, pri čemer je poudaril zlasti politično in vzgoj¬ no vlogo partije. Konference se je kot gost udeležil tudi sekretar politbiroja CK KPJ Milovan Djilas, ki je svaril pred razraščanjem tako imenovanega birokratizma. Opozoril je, da so mu dotlej najbolj podlegali prav okraj¬ ni komiteji in ljudski odbori, bistva birokratizma pa ni videl v velikih količi¬ nah papirja, temveč v zraščanju partijskih in državnih funkcij. »Pa poglej¬ mo, kakšen je sedaj videti okraj,« je dejal, »to je velikanska koncentracija oblasti - sekretar okrajnega komiteja, predsednik izvršnega odbora, sekre¬ tar ali predsednik fronte itd. Torej vse politične, administrativne in osta¬ le funkcije so dejansko združene v eni osebi.« 52 V sozvočju z Djilasovimi in Marinkovimi besedami je izzvenela tudi resolucija, ki so jo sprejeli ude¬ leženci partijske konference. Med poglavitnimi slabostmi v delovanju okrajnih komitejev so navedli podvajanje funkcij v državnem in partij¬ skem aparatu, zanemarjanje političnega dela in formalno pojmovanje demokracije, kampanjsko reševanje tekočih nalog in »priganjaštvo« ter pre¬ tiran lokalizem na eni in centralizem na drugi strani. Izhod iz nakopi¬ čenih težav so videli v izvolitvi »partijsko-politično najboljših tovarišev, ne glede na položaj in zaposlitev, ki jo imajo v svojem poklicu ali državni upravi«, zmanjšanju profesionalnega partijskega aparata, kolektivnem 51 AS 1589, šk. 4, Zapisnik konference z organizacijskimi sekretarji okrajnih komitejev, 8. februar 1951, str. 26-27. 52 AS 1589, šk. 4, Zapisnik republiške partijske konference, 22.-23. september 1950, str. 61. 42 Med resničnostjo in iluzijo vodenju ter kolektivni in osebni odgovornosti članov okrajnih komi¬ tejev, predvsem pa v politični vzgoji »v duhu demokratičnega centraliz¬ ma in socialističnega patriotizma«. 53 Slaba dva meseca po konferenci je slovenski partijski vrh že za¬ znal prve slabosti, ki jih je povzročil nov način dela v partijskih organi¬ zacijah. Organizacijska sekretarka CK KPS Lidija Sentjurc je novembra 1950 ugotavljala, da se je »vprašanje demokracije /.../ marsikje nepravilno razumelo. Ponekod smatrajo anarhijo za demokracijo in mislijo, da sme na sestankih, konferencah itd. vsakdo govoriti, kar hoče, in se predsed¬ nik boji, da bi kršil demokracijo, če bi ostro zavrnil kakšnega kritikanta.« 54 V partijske voditelje se je naselil strah pred popuščanjem partijske disci¬ pline in bojazen pred vdiranjem vladajoči ideologiji nasprotnih mnenj, ki sta skoraj zasenčila kampanjo proti birokratizmu. To je zaznal tudi Boris Kidrič, ki je na sedmem plenumu CK KPS 26. januarja 1952 ugotavljal, da »sedaj, ko smo proti oportunističnemu nasedanju raznim reakcionar¬ nim tendencam napovedali borbo, padamo v drugo skrajnost, da misli¬ mo, da je vračanje k birokratskim in administrativnim metodam izhod iz tega položaja«. 55 Zatekanje k administrativnim ukrepom, vladajoči ideologiji nasprotna mnenja, nevednost in zmeda v partijskih vrstah, ki so bili v precejšnji meri posledica nenadnih in protislovnih novosti, narekovanih od zgoraj, so slovenske partijske voditelje spodbudili, da so januarja 1952 na partijske organizacije naslovili pismo z navodili, kako izboljšati poli¬ tično delo. Zapisali so, da razvoj socialistične demokracije nalaga komu¬ nistom nove naloge, ki jim marsikatera partijska organizacija ni bila kos, ter poudarili, da morajo biti partijci aktivni na vseh področjih družbene¬ ga življenja. Poznati pa morajo tudi svoje nasprotnike, kajti »socialistič¬ na demokracija je za delavski razred, za njegove zaveznike, za delovno ljud¬ stvo, ne pa za sovražnike socializma in demokracije«. Slovenski politični voditelji so ugotavljali, da mnoge partijske organizacije ne spremljajo političnih dogajanj in se utapljajo v drobnih sprotnih nalogah. Zato so jih pozvali, naj se izogibajo administrativnemu ukrepanju in več skrbi 53 Prav tam, str. 147-150. 54 AS 1589, šk. 29, Zapisnik sestanka članov uprav in referentov CK KPS, 4. november 1950, str. 3. 55 AS 1589, šk. 1, Zapisnik VII. razširjenega plenuma CK KPS, 26.-27. januar 1952, str. 46. Čas iskanj (1949-1953) Sekretar CK ZKS Miha Marinko in Lidija Šentjurc na III. kongresu ZKS maja 1954. (AS) 44 Med resničnostio in iluzijo namenijo ideološki vzgoji partijcev ter krepitvi povezav med partijo in ljud¬ stvom. »Boj proti vsakršnemu birokratizmu, boj za močno, enotno, poli¬ tično monolitno Partijo, v kateri so nameni, cilji in naloge naše politike resnično jasni vsem članom Partije, vsem komunistom, to naj bo naša osnovna naloga, to je osnovni pogoj, ki more zagotoviti nemoten razvoj socialističnih sil slovenskega naroda ter vseh ostalih narodov Jugoslavije,« je sklenil pismo CK KPS. 56 Sodeč po ponavljajočih se razpravah o takšnih in drugačnih ne¬ pravilnostih v nižjih partijskih forumih, se razmere tudi po tem pismu niso spremenile. Partijski voditelji, ki si niso zmogli ali hoteli priznati, da so zmedo povzročili številni, za povprečnega partijca nerazumljivi ukrepi od zgoraj, so se začeli oklepati nove rešilne bilke - zmanjšanja par¬ tijskega članstva z izključitvami ali preusmerjanjem partijcev k delu v SZDL, vendar ti ukrepi sodijo v čas po letu 1952. Medtem ko je slovenski partijski vrh nihal med nadaljnjim refor¬ miranjem partije in zaostrovanjem partijske discipline, se je CK KPJ uba¬ dal s pripravami na šesti kongres. Pred tem je na četrtem plenumu julija 1951 sprejel resolucijo o teoretskem delu v KPJ, s katero je bil vsaj na videz storjen nov korak k notranji demokratizaciji partije. Milovan Djilas je tedaj ugotavljal, da sovjetska partija že davno ni več marksistična stranka, saj ne spodbuja svobodnega izražanja mnenj in notranje demokracije, tem¬ več prepušča vso oblast eni osebi. Priznal je, da težnje po ideološkem mo¬ nopolu živijo tudi v KPJ, vendar jih ni pripisal najvišjemu partijskemu vrhu, temveč »sicer dobrim in predanim tovarišem«, ki stališča posamez¬ nih partijskih voditeljev sprejemajo kot direktivna in dokončna. Tako »na¬ staja nenavadna in smešna situacija, da nam iz CK ponujajo monopol, nas silijo vanj, mi pa se ga moramo otresati«. 57 V resoluciji so partijski voditelji poudarili, da lahko komunisti svobodno razpravljajo o javno iz¬ rečenih pogledih svojih tovarišev, ne glede na njihov položaj, partijske orga¬ nizacije pa da morajo nujno preučiti le tiste sklepe, direktive in teoret¬ ske razprave, za katere politbiro CK KPJ izrecno tako zahteva. 58 Prizadevanja jugoslovanskih voditeljev, da bi iznašli alternativo sov¬ jetskemu sistemu, določili Jugoslaviji novo vlogo v mednarodnopolitični 56 AS 1589, šk. 1, Pismo CK KPS za izboljšanje političnega dela partijskih organizacij KPS. 57 Četvrti plenum CK KPJ. V: Sednice Centralnog komiteta KPJ (1948-1952), str. 591. 58 Prav tam, str. 639. Čas iskanj (1949-1953) 45 areni in navsezadnje utrdili svojo oblast, so dosegla vrh na šestem kon¬ gresu KPJ (ZKJ). Čeprav se je že pred njim pojavljal odpor do nadaljnje demokratizacije, je kongres izzvenel kot odločen prelom s stalinizmom, v marsičem pa tudi kot eden zadnjih vzdihljajev zgodnjega »partijskega liberalizma«. 59 Kongres je po svoji vsebini pomenil pomembno politično prelomnico, obenem pa je bil, kot se je izkazalo v manj kot letu dni, eden najbolj kontroverznih dogodkov v zgodovini jugoslovanskega komunizma. VI. kongres KPJ/ZKJ novembra 1952 v Zagrebu. (AS) Šesti kongres je potekal med 2. in 7. novembrom 1952 v Zagrebu, kjer se je zbralo prek dva tisoč delegatov iz vse Jugoslavije. Prvi jih je nago¬ voril generalni sekretar CK KPJ Josip Broz Tito. Precejšnji del referata je namenil mednarodni politiki in jugoslovansko-sovjetskemu sporu, izhajal pa je iz ocene, da je treba korenine hladne vojne iskati v imperializmu. Obregnil se je zlasti ob zunanjo politiko Sovjetske zveze, ki »gre zavestno po stari carski poti imperialističnega ekspanzionizma, in sicer z metoda¬ mi, ki so jih tudi zahodne kapitalistične sile že opustile«, 60 precej manj 59 »Partijski liberalizem« ni liberalizem v klasičnem pomenu, s katerim opredeljujemo gospodarske in poli¬ tične nazore meščanstva, temveč gre za opredelitev demokratičnejših nazorov znotraj enostrankarskega siste¬ ma. (Prim. Božo Repe: »Liberalizem« v Sloveniji. Borec XLIV, 1992, št. 9-10). 60 Borba komunistov Jugoslavije za socialistično demokracijo: VI. kongres KPJ (ZKJ). Cankarjeva založba, Ljubljana 1952, str. 14. 46 Med resničnostjo in iluzijo kritičnih besed pa je namenil Zahodu. Govoril je tudi o gospodarskih in političnih spremembah v Jugoslaviji, družbena preobrazba pa je po njego¬ vem mnenju terjala tudi preobrazbo partije. Ta naj se ne bi več vmešavala »kot nekak vrhovni arbiter in sodnik, ki izreka svojo sodbo o raznih pro¬ blemih družbenega življenja«, temveč naj bi se usmerila k »prevzgajanju in vzgoji državljanov naše dežele v socialističnem duhu«. 61 Nekaj besed je namenil tudi drugim političnim organizacijam, zlasti Ljudski fronti, ki naj bi poslej odločala o konkretni politiki in imela ključno vlogo pri nave¬ zovanju stikov z zahodnim socialističnim gibanjem. Generalni sekretar CK ZKJ Josip Broz Tito posluša pogovor med svojima najtesnejšima sodelavcema Edvardom Kardeljem in Aleksandrom Rankovičem v odmoru na VI. kongresu KPJ/ZKJ. (AS) V zunanjepolitičnem delu referata je Tito poudaril, da bo sode¬ lovanje Jugoslavije z drugimi državami slonelo na načelu popolne enako¬ pravnosti in nevmešavanja v notranje zadeve, pri čemer je omenil dobre odnose s Turčijo in Grčijo, ki so Jugoslavijo popeljali na sam prag zveze Nato. Pogajanja o vključitvi Jugoslavije v zahodno vojaško zvezo so se zače¬ la že leta 1951, zaznamovala pa so jih globoka razhajanja med komuni- 61 Prav tam, str. 73. Čas iskanj (1949-1953) 47 stično Jugoslavijo in zahodnimi demokracijami. Približevanje zvezi Nato so namreč ovirali ideološka in politična zagrizenost jugoslovanskih vodi¬ teljev, nerešeno tržaško vprašanje ter prevelika pričakovanja Zahoda glede demokratizacije jugoslovanskega političnega in gospodarskega sistema. Neposredna vključitev Jugoslavije v zahodno vojaško zvezo zato nikomur ni zares ustrezala. V začetku leta 1952 je prevladalo stališče o oblikova¬ nju tako imenovanega Balkanskega pakta med članicama zveze Nato Tur¬ čijo in Grčijo ter Jugoslavijo, pogajanja pa so se vlekla do 28. februarja 1953, ko je bila v Ankari podpisana pogodba o prijateljstvu in sodelo¬ vanju med Grčijo, Turčijo in Jugoslavijo. 62 Balkanski pakt je bil mrtvoro¬ jeni otrok, saj se je zadrževal na načelni ravni, poteptali pa so ga tudi do¬ godki na mednarodnopolitičnem prizorišču, zlasti Stalinova smrt in z njo povezana otoplitev j ugoslovansko-sovjetskih odnosov, Titovo spogledova¬ nje z novonastalimi državami v afroazijskem prostoru in grško-turški spor na Cipru. O predlogu novega statuta je na šestem kongresu govoril organi¬ zacijski sekretar Aleksandar Rankovič. Med bistvenimi spremembami je omenil večjo samostojnost partijskih organizacij, odpravo tako imenova¬ nega kandidatskega staža in partijskih konferenc, zlasti pa spremenjeno vlogo partije, ki ne bo več vodilna, temveč »zavestna« sila. Postregel je tudi s podatki o povečanju članstva v KPJ, ki je od petega kongresa leta 1948 do sredine leta 1952 naraslo s 468.175 na 779.382 članov oziroma za več kot 66 odstotkov. Navedel je tudi podatek, da je bilo zaradi izrekanja za resolucijo Informbiroja adiministrativno kaznovanih 11.128 članov, med njimi naj bi jih bilo 7039 že na prostosti, 4089 pa naj bi jih še opravlja¬ lo tako imenovano družbeno koristno delo. 63 V nadaljevanju je govoril o notranji demokratizaciji partije. Ugotavljal je, da je po direktivnem pismu CK KPJ junija 1950 delo v partijskih organizacijah znatno napre¬ dovalo, čeprav je opozarjal na »nizko ideološko raven precejšnjega dela partijskega članstva«, zlasti na »malomeščansko stihijo in anarhične na¬ zore o demokraciji«. Motile so ga zlasti partijske organizacije na uni¬ verzah in v državnih ustanovah, ki naj bi izvajale sklepe višjih forumov šele potem, ko so se z njimi strinjale. Poleg tega so se po Rankovičevem 62 Več o tem: Bekič, Jugoslavija u hladnom ratu; Dragan Bogetič: Jugoslavija i Zapad 1952-1955: jugoslovensko približavanje NATO-u. Službeni list SRJ, Beograd 2000. 63 Borba komunistov Jugoslavije za socialistično demokracijo, str. 119. 48 Med resničnostjo in iluzijo mnenju nekatere partijske organizacije medlo odzivale na »razne sovražne nastope«, pri čemer »navadno menijo - spet kajpak v imenu nekakšne demokracije - da bodo s svojo politično dejavnostjo in z nastopom v borbi proti sovražnikom prekršili to in takšno demokracijo, do katere imajo po njihovem mnenju - ki se v tem primeru sklada z mišljenjem navadnega malomeščana - neke posebne pravice samo sovražniki «. 64 V nasprotju s Titom, ki je o zunanji politiki govoril na načelni ravni, je sekretar politbiroja in zunanji minister Edvard Kardelj podal celo¬ vit pregled jugoslovanske diplomatske dejavnosti. Tudi on je ost svojega referata usmeril proti Sovjetski zvezi, ki ji je pripisal precejšnji del odgovor¬ nosti za hladno vojno. Po njegovem mnenju se je Sovjetska zveza po dru¬ gi svetovni vojni pojavila kot »nov in celo najbolj agresiven imperiali¬ stični pretendent za svetovno hegemonijo, ali pa vsaj kot agresiven tekmec, ki zahteva novo razdelitev sveta «, 65 s čimer je resno ogrozila svetovni mir. Zunanjo politiko Sovjetske zveze naj bi krojilo predvsem pomanjkanje gospodarske moči, sovjetska vlada pa jo je vodila z izrazito političnimi sred¬ stvi, zlasti s podrejanjem drugih komunističnih partij, izkoriščanjem revo¬ lucionarnih in osvobodilnih gibanj, zastraševanjem in izsiljevanjem, pred¬ vsem pa s sistematičnim podžiganjem hladne vojne. Ta naj bi bila Sovjetski zvezi potrebna tudi zato, da je priklenila nase satelite, obenem pa vzdrževala napetost med lastnimi državljani in opravičevala obstoj birokracije. Kardelj se je pomudil tudi ob vprašanju pomoči manj razvitim državam, pri če¬ mer je zagovarjal oblikovanje mednarodnih skladov v okviru OZN. V kon¬ ceptu pomoči tujini ni bilo težko prepoznati notranje ekonomske poli¬ tike glede razvoja nerazvitih delov države, saj so zvezne oblasti njihov gospodarski razvoj pospeševale s centralizirano akumulacijo in administra¬ tivnim razdeljevanjem investicijskih sredstev. Kardelj je obsodil tudi blo¬ kovsko delitev sveta, čeprav je menil, da mora Jugoslavija zaradi zaostre¬ nih mednarodnih razmer svojo obrambo utemeljevati znotraj učinkovitega sistema kolektivne varnosti. Zanimiva je bila tudi njegova analiza med¬ narodnega socialističnega gibanja. Ugotavljal je, da socializem ni omejen le na posamezne države, saj naj bi mu družbeni razvoj odpiral pot povsod, tudi v industrijsko najrazvitejših državah. Sklicujoč se na Komunistični 64 Prav tam, str. 127. 65 Prav tam, str. 142. Čas iskanj (1949-1953) 49 manifest je poudaril, da so komunisti resda najzavednejši del socialistič¬ nega gibanja, vendar ne njegovi edini nosilci. Zato naj bi se KPJ preime¬ novala v ZKJ, Ljudska fronta pa preoblikovala v SZDL, v kateri bi bili komunisti »tisti najzavednejši in najodločnejši njen del«, ki bo skrbel za socialistični razvoj družbe. 66 Ideolog novega gospodarskega sistema Boris Kidrič je predstavil svojo vizijo ureditve na področju gospodarstva, priložnost pa je izkoristil tudi za ostro kritiko sovjetskega ekonomskega sistema in Stalina, ki je »vse svojo življenje vulgariziral in primitiviziral marksizem«. 67 Kidrič je poudaril, da mora gospodarski sistem temeljiti na objektivnih ekonomskih zakoni¬ tostih, ter zavrnil vsakršne težnje po vračanju k administrativnemu uprav¬ ljanju, eden od temeljev gospodarskega sistema pa bi moralo postati de¬ jansko družbeno prisvajanje presežnega dela in socialistično upravljanje z njim. V svoji viziji upravljanja presežne vrednosti je predvidel zlasti širi¬ tev podjetij in dvig življenjske ravni delavcev, del prelivanja sredstev pa bi morale usmerjati tudi ekonomske zakonitosti. Ugotavljal je, da je si¬ stem ključnih investicij še vedno proračunski, ker zavest o nujnosti renta¬ bilnih in racionalnih naložb še ni prodrla, vendar po končani ključni ka¬ pitalni izgradnji ne bo več tako. V prihodnje naj bi namreč nerazvite republike prejemale pomoč le v obliki posojil, ki bi jih morale vračati z obrestmi, anuitete pa bi se zbirale v družbenih skladih presežnega dela, ne pa vračale k zasebnemu prisvajalcu tujega presežnega dela. Slednje je verjetno poudaril, ker so obresti tedaj pojmovali kot produkt kapitaliz¬ ma in izkoriščanja, zato so jim mnogi nasprotovali. Kljub ugovorom je Kidrič vztrajal pri vračanju posojil z obrestmi, »ker sicer nimamo avtoma¬ tičnega nadzorstva na temelju objektivnih ekonomskih zakonov nad ra¬ cionalnostjo investicije«. 68 Kidričeva zamisel o kreditiranju manj razvitih republik nikoli ni bila uresničena, kar je v razvitejših republikah, zlasti v Sloveniji, zbujalo vse močnejši odpor. Slovenija je namreč v zvezne sklade prispevala veli¬ kanska sredstva, v letih od 1953 do 1955 v povprečju kar 33 odstotkov svojega narodnega dohodka. Hrvaška je v istem obdobju odvajala 28 66 Prav tam, str. 160. 67 Prav tam, str. 174. 68 Prav tam, str. 178. 50 Med resničnostjo in iluzijo Boris Kidrič z M ošo Pijadejem in Francem Leskoškom na VI. kongresu KPJ/ZKI. (AS) Čas iskanj (1949-1953) 51 odstotkov narodnega dohodka, Srbija pa približno 13 odstotkov, medtem ko so druge republike iz zveznih skladov sredstva predvsem črpale, Črna gora denimo leta 1953 kar 123 odstotkov od vrednosti svojega narodne¬ ga dohodka. 69 Ob koncu kongresa so delegati sprejeli resolucijo o nalogah in vlo¬ gi ZKJ. Prvo poglavje je bilo namenjeno jugoslovanski zunanji politiki, povzemalo pa je bistvene dele Titovega in Kardeljevega referata. Druga točka je govorila o razvoju gospodarstva, posebno poglavje pa je bilo na¬ menjeno kmetijstvu, kjer je bilo poudarjeno načelo prostovoljnosti pri razvijanju zadrug. Resolucija je govorila tudi o sindikatih, enakopravno¬ sti žensk in ideološkem delu z mladino, poudarila pa je zlasti svobodo mnenj, vendar ta ne bi smela ogrožati socializma in dobrih mednacional¬ nih odnosov. Opredelila je tudi vlogo ZKJ, ki »ni in ne more biti neposred¬ ni operativni vodja in naredbodajalec niti v gospodarskem niti v držav¬ nem in družbenem življenju, pač pa s svojo politično in idejno aktivnostjo, predvsem s prepričevanjem, vpliva v vseh organizacijah, organih in usta¬ novah, da sprejmejo njeno linijo in stališče ali pa stališče posameznih nje¬ nih članov«. 70 Nekaj sprememb je vnesel tudi novi statut. Temeljna naloga ZKJ je postalo politično in ideološko delo oziroma »vzgoja množic v duhu socia¬ lizma«. Njena dejavnost bi zato morala postati javna, vendar je ta zahte¬ va izrecno veljala le za najnižje partijske forume. Novost je bila tudi opre¬ delitev partije, ki ni bila več avantgarda in vodilna sila delavskega razreda, temveč progresivna in zavestna sila delavskega gibanja. Notranji ustroj ZKJ pa je ostal nedotaknjen. Temeljil je na načelu tako imenovanega demo¬ kratičnega centralizma, po katerem so bili nižji organi odgovorni višjim, manjšina pa se je morala podrejati sklepom večine. S tem je bila zagotov¬ ljena disciplina, moč centralnega vodstva pa je ostala neokrnjena. Naj¬ višji organ je ostal kongres, ki naj bi se sestajal na štiri leta, sprejemal pro¬ gram in statut, določal politično usmeritev ZKJ in volil centralni komite. V obdobju med kongresi je bil najvišji organ CK ZKJ, ki se je sestajal po potrebi oziroma vsaj enkrat letno, volil pa je tudi izvršni komite, ki je nado¬ mestil prejšnji politbiro. 71 69 Prinčič, Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu, str. 158. 70 Borba komunistov Jugoslavije za socialistično demokracijo, str. 293. 71 Prav tam, str. 297-308. 52 Med resničnostjo in iluzijo Novi CK ZKJ je na svojem prvem plenumu izvolil trinajstčlanski izvršni komite. Generalni sekretar je ostal Josip Broz Tito, sekretarji pa so bili Edvard Kardelj, Milovan Djilas, Aleksandar Ra n kovic, Boris Kidrič in Ivan Gošnjak. Med člani sta ostala Moša Pijade in Franc Leskošek, pridružilo pa se jima je še pet novih, in sicer partijski voditelji iz Bosne in Hercegovine, Makedonije in Hrvaške Djuro Pucar, Lazar Koliševski in Vladimir Bakarič, poleg njih pa še Svetozar Vukmanovič in Djuro Salaj . 72 Člani izvršnega komiteja CK ZKJ, izvoljeni na VI. kongresu KPJ/ZKJ. (AS) V besedah partijskih voditeljev, izrečenih na šestem kongresu, se je zrcalila povrnjena politična samozavest, ideološka drznost in vizionar- stvo tistega časa, čeprav za tako globoko rekonstrukcijo družbe in pre¬ razporeditev politične moči, kot so ju napovedovali, v začetku petdese¬ tih let ni bilo resnične pripravljenosti. Velike besede marsikaterega govornika so bile zato prazne, kar so nekateri partijski voditelji v zaseb- 72 Prav tam, str. 314. Čas iskanj (1949-1953) 53 nih pogovorih celo priznavali. Tako naj bi Aleksandar Rankovič nepo- sredno po kongresu Vladimirju Dedijerju priznal, da se ne strinja s skle¬ pi šestega kongresa, prav tako pa mu ni ugajala zamisel o decentralizaciji in samoupravljanju . 73 Tudi Milovan Djilas se je spominjal, da je bil Ran¬ kovič edini partijski voditelj, ki ga »liberalizacija« ni niti najmanj opila - »demokratizacije ni sprejemal iz prepričanja, temveč kot discipliniran partijec «. 74 S sklepi šestega kongresa se intimno menda ni strinjal niti gene¬ ralni sekretar Josip Broz Tito. Njegov kasnejši tajnik Jože Smole se je spo¬ minjal, da je Tito še leta po kongresu dvomil o preimenovanju KPJ v ZKJ, saj naj bi partija s tem izgubila precej svoje nekdanje veljave. Prav tako mu ni ugajala notranja decentralizacija partije, temveč mu je bila bližje ideja o močnem zveznem vodstvu . 75 Lidija Sentjurc, tedaj članica sloven¬ skega politbiroja in organizacijska sekretarka CK KPS, pa se je spominjala, da je bila do demokratizacije zadržana večina srbskega in črnogorskega vodstva, pa tudi »Tito ni bil do kraja prepričan o tem, da je že napočil čas za demokratizacijo «. 76 Kljub temu je šesti kongres potrdil razkol s stalinizmom in usto¬ ličil samoupravni socializem kot cilj, ki mu je ZKJ sledila skoraj štiride¬ set let. Na kongresu je bila precejšnja pozornost namenjena tudi zunanji politiki, ki jo je tedaj najbolj pretresala ogroženost vzhodnih jugoslovan¬ skih meja in nerešeno tržaško vprašanje. To je od jugoslovanskega vod¬ stva zahtevalo redefiniranje odnosov z Zahodom, pri čemer velja omeniti zlasti približevanje Atlantskemu paktu prek povezovanja s Turčijo in Grči¬ jo. Prelom s stalinizmom in razmeroma fleksibilna zunanja politika sta bili nedvomno dve od trajnejših političnih usmeritev, saj se Jugoslavija nikoli več ni vrnila v naročje Sovjetske zveze, čeprav je razmerje do nje v naslednjih letih precej nihalo. Kot ključna točka partijske ideologije se je obdržalo tudi samoupravljanje, medtem ko so se ostali sklepi, zlasti tisti, s katerimi se je partija odrekla neposrednemu vodstvu in se izrekla za loči¬ tev partijske in državne oblasti; kmalu znašli na preizkušnji, ki je večinoma niso prestali. 73 Vladimir Dedijer: Novi priloži za biografiju Josipa Broza Tita. Rad, Beograd 1984, str. 528-529. 74 Djilas, Druženje s Titom, str. 161. 75 Jože Smole: Pripoved komunista novinarja (1945-1980). ČZP Enotnost, Ljubljana 1994, str. 142. 76 Avtorizirana izjava Lidije Šentjurc, 13. maj 1998 (zapis izjave hrani M. R.). Metamorfoza Ljudske fronte ncl-jhi fronta Jugoslavije se je urad- no preimenovala v Socialistično zvezo delovnega ljudstva Jugoslavije na svojem četrtem kongresu, ki je potekal med 22. in 25. februarjem 1953 v Beogradu. Sklep o preimenovanju je bil sprejet na šestem kongresu KPJ (ZKJ) novembra 1952, novo ime pa naj bi tudi navzven poudarilo drugačnost in spremenjeno vlogo najmnožičnejše organizacije v Jugosla- viji. Vloga Ljudske fronte je bila namreč omejena zgolj na uresničeva¬ nje partijske politike, njeno podrejanje partijskim in državnim interesom pa se je nenehno stopnjevalo, saj je leta 1949 celo sprejela program KPJ za svojega. Ko so se komunisti na svojem šestem kongresu vsaj navidez odrek¬ li neposredni oblasti in si zadali predvsem nalogo idejnega usmerjanja, so odločanje o konkretnih političnih zadevah nameravali prepustiti SZDL. Opredelili so jo kot »politično tribuno, na kateri prihajajo do izraza raz¬ lična pojmovanja v boju za naš nadaljnji socialistični razvoj«, poglavitni načeli njenega delovanja pa sta bila boj za socializem, neodvisnost Jugo¬ slavije in enakopravnost jugoslovanskih narodov ter prizadevanje za mir in sodelovanje med narodi. 77 Člani SZDLJ so lahko postali vsi polnoletni državljani FLRJ z volilno pravico, ki so se strinjali z njenim programom in statutom. Dovoljeno je bilo tudi kolektivno članstvo, vrata pa so bila v nasprotju s partijskimi odprta tudi vernim, vendar ti niso smeli »zlo¬ rabljati verskih čustev v politične namene«. 78 Na četrtem kongresu so izvo¬ lili tudi vodstvo SZDLJ. Predsednik je postal generalni sekretar CK ZKJ 77 Socialistična zveza: zbornik dokumentov 1945-1969. Beograd 1969, str. 38-43. 78 Ljudska pravica XIV, 28. februar 1953, str. 19. 56 Med resničnostjo in iluzijo Josip Broz Tito, generalni sekretar SZDLJ pa sekretar izvršnega komiteja CK ZKJ Edvard Kardelj. Osrednja vloga v prenovljeni organizaciji je bila namenjena komu- nistom. Ti naj bi imeli »nalogo idejnega vzgojitelja in nosilca resničnega socialističnega duha«, pri čemer je Tito poudaril zlasti »vztrajno in potr¬ pežljivo prevzgajanje ljudi, da bodo spoznali, v čem je prednost sociali¬ stičnega sistema pred ostalimi sistemi«. 79 Že novembra 1952 je napove¬ dal tudi zbliževanje z zahodnim socialističnim gibanjem, vendar je opozoril, da »na osnovi trenutno še velikih razlik v gledanju na nekatere bistvene probleme in glede na vlogo ter organizacijski značaj naše Partije ne more biti govora o njenem formalnem pristopu k mednarodnemu socialistič¬ nemu gibanju«. 80 Ključno vlogo pri navezovanju stikov s Socialistično in¬ ternacionalo je zato namenil SZDLJ. Metamorfoza Ljudske fronte je torej imela tudi zunanjepolitične razsežnosti. Zahod je od Jugoslavije nestrpno pričakoval ukrepe v smeri pluralizacije političnega življenja, partijski voditelji pa se svoji težko pri¬ dobljeni oblasti niso nameravali zlahka odreči. Zato so se odločil za pote¬ zo, s katero bi pomirili zahodne kritike enostrankarskega sistema, sebi pa omogočili nemoteno nadaljnje vladanje, čeprav je bilo na jugoslovan¬ ski strani morda tudi nekaj resnične želje po povezovanju z zahodnimi socialisti. Milovan Djilas se je namreč spominjal, da mu je Tito, očaran nad pogovori s švedskimi in drugimi socialisti na kongresu Ljudske fron¬ te, dejal, da je treba čim prej pripraviti vstop SZDLJ v Socialistično inter¬ nacionalo. »Kaj šele so tedaj razmišljali in kaj govorili v intimnem krogu partijski liberalci, kakršna sta bila Bakarič in Kardelj ...,« je desetletja kasneje zapisal Djilas. 81 Kako uspešna je bila rošada s partijo in socialistično zvezo, pove¬ do odzivi zahodnih socialdemokratskih strank na načrtovano vključitev SZDLJ v Socialistično internacionalo. Njeni predstavniki, ki so se kot gostje udeležili četrtega kongresa, so se neposrednim odgovorom na no¬ vinarska vprašanja o vključitvi SZDLJ v Socialistično internacionalo sicer izmuznili, namestnik generalnega sekretarja francoske socialistične stranke 79 Prav tam, str. 2. 80 Borba komunistov Jugoslavije za socialistično demokracijo, str. 44. 81 Djilas, Druženje s Titom, str. 161. Čas iskanj (1949-1953) 51 Georges Bruttelles pa je vendarle omenil »nekatere težave« v odnosih med zahodnimi socialističnimi strankami in jugoslovanskimi oblastmi. Dodal je, da so francoski socialisti ubrali pot parlamentarizma, kar je bil pre¬ cej neposreden izraz nestrinjanja z enostrankarskim sistemom v Jugoslavi¬ ji. Zahodni opazovalci so nekaj pikrih besed izrekli tudi na račun kongre¬ sa. Predstavnik norveške delavske stranke Andreas Andersen in britanski laburist Sam Watson sta se resda strinjala, da kongres ni bil videti kot uniformirana parada, vendar sta opozorila, da govorniki niso razpravlja¬ li o konkretnih nalogah, temveč so bile njihove besede prej izraz vere kot resničnosti. 82 Jugoslovanski politični sistem je bil daleč od parlamentarne de¬ mokracije, na katero so prisegale zahodne socialdemokratske stranke, zato je večina članic Socialistične internacionale nasprotovala vzpostavitvi uradnih stikov s SZDLJ. Dvom sta izrazili tudi Socialdemokratska stranka Danske in Delavska stranka Norveške, ki sta bili verjetno še najbolj na¬ klonjeni jugoslovanskim reformnim poskusom. Norveški socialisti so menili, da se je z oblikovanjem socialistične zveze Jugoslavija resda neko¬ liko oddaljila od komunistične diktature, vendar so se zavedali tudi »glo¬ bokih ideoloških razhajanj v mišljenju, ki obstajajo med našo stranko in jugoslovansko socialistično zvezo«, ter poudarili, da »v principu ne morejo priznati enopartijskega sistema«. Socialdemokratska stranka Švedske pa je v poročilu celo zapisala, da sama ne bo članica iste organizacije kot ZKJ. 83 Zanimivo je, da je večina članic Socialistične internacionale govorila le o odnosih z ZKJ, medtem ko SZDLJ skoraj niso omenjale. Zahodni socia¬ listi slednji očitno niso pripisovali posebnega pomena, saj je bila orga¬ nizacija, ki so jo vodili isti ljudje kot ZKJ, v njihovih očeh le partijska trans¬ misija. Temu je posredno pritrdil tudi voditelj britanskih laburistov Clement R. Attlee, ki je poleti 1953 obiskal Jugoslavijo. V pogovoru z novinarji je povedal, da SZDLJ ne bo postala članica Socialistične inter¬ nacionale, dokler bo Jugoslavija ohranjala enostrankarstvo. »Ker ni opo¬ zicijskih strank, je politično življenje medlo, jalovo. To je dirka z enim samim dirkačem,« je ugotavljal Attlee ter jugoslovanske voditelje ošvrknil 82 Ljudska pravica XIV, 28. februar 1953, str. 18. 83 AS 223 (kabinet Mihe Marinka), šk. 37, mapa 112/53, Stav prema KPJ (prevod poročila Morgana Phillipsa o stališčih posameznih članic Socialistične internacionale, 20. marec 1953). 58 Med resničnostjo in iluzijo s pripombo: »V Britaniji sem jaz voditelj opozicije, tukaj pa zaman iščem tovariša, ki bi imel isto vlogo.« 84 Voditelj britanskih laburistov Clement R. Attlee (prvi z desne) v pogovoru s sbvenskimi politiki na Bledu poleti 1953. V začetku petdesetih let so jugoslovanski komunisti iskali stike z zahodnimi socialisti, SZDU pa so skušali vključiti celo v Socialistično internacionalo. (AS) V okvir odnosov z zahodnim socialističnim gibanjem sodi tudi Kardeljevo predavanje v Oslu oktobra 1954. Povabilo Delavske stranke Norveške je Kardelj izkoristil predvsem za napad na Sovjetsko zvezo, v svoji analizi jugoslovanskega notranjepolitičnega razvoja pa se ni mogel izogniti vlogi ZKJ in SZDLJ. Za obe je zatrdil, da nista klasični politični stranki, saj je bila zveza komunistov po njegovih besedah »združenje ideo¬ loško enotnih ljudi«, ki zase ne zahtevajo monopola v državnem apara¬ tu, temveč si prizadevajo za uresničitev socializma, socialistična zveza pa »širok vseljudski parlament, v katerem pridejo do izraza vse tendence na liniji socializma«. Poudaril je, da jugoslovanski sistem ni »usmerjen na traj¬ no prepoved tendenc, da bi se ustanavljale politične stranke«, zato poli¬ tični monopol ZKJ in SZDLJ ne bo večen. Z utrditvijo samoupravljanja naj bi bilo administrativno omejevanje političnega organiziranja odpravlje- 84 Slovenian Report on Yugoslavia IV, 1953, št. 9, str. 14. Čas iskanj (1949-1953) 59 no, vendar stranke takrat menda ne bodo več potrebne. 85 V Kardeljevi močno idealizirani predstavitvi jugoslovanskega socializma se je hkrati skri¬ vala ost, uperjena zoper Sovjetsko zvezo, saj je samoupravni socializem predstavil kot antipod sovjetskega sistema, ki da si je povsem podredil posameznika. Sovjetski voditelji so predavanje razumeli kot nesramen izziv, v svoji jezi pa so šli celo tako daleč, da so zahtevali, naj Kardelj svoje bese¬ de prekliče. 86 Kremelj opravičila sicer ni dočakal, dialog med Moskvo in Beogradom, ki se je postopoma obnavljal od sredine leta 1953, pa kljub temu ni bil pretrgan. Četrtemu kongresu LFJ (SZDL]) so sledili republiški kongresi, ki so bili determinirani z zveznim in v marsičem le njegova ponovitev, če¬ prav naj bi natančneje opredelili naloge te organizacije. Kongres OF, te¬ daj že preimenovane v SZDLS, je po tradiciji potekal ob obletnici njene ustanovitve konec aprila 1953, obravnaval pa je njeno prihodnjo politiko na vasi in v gospodarstvu. Da bi se izognili »dolgočasni, napol naročeni in brezplodni diskusiji«, 87 kakršna je bila po mnenju člana izvršnega od¬ bora OF Staneta Kavčiča razprava na zveznem kongresu, so delo razdelili med posamezne komisije, stališča referentov in sklepe komisij pa strnili v tri resolucije. Ob koncu so za predsednika SZDLS izvolili slovenskega partijskega voditelja Miho Marinka, sekretar pa je postal član izvršnega komiteja CK ZKS Boris Kraigher. 88 Partijski in frontovski kongresi so socialistični zvezi namenili pomembno mesto v politiki, vendar niso dovolj natančno opredelili nje¬ nih pristojnosti. Poleg tega so ključne položaje v partiji in SZDL zaseda¬ li isti ljudje, podvajanje političnih funkcij pa v očeh partijskih voditeljev sploh ni bilo sporno, saj so ga v direktivnem pismu junija 1950 celo pri¬ poročili. Funkcije so se pogosto podvajale tudi v političnih in državnih organih, čeprav so se partijski voditelji na šestem kongresu KPJ (ZKJ) izrec¬ no zavzeli za njihovo ločitev. Pri uresničevanju kongresnih sklepov pa so bili vse prej kot načelni, saj-so Josipa Broza Tita izvolili za generalnega sekretarja izvršnega komiteja CK ZKJ, predsednika SZDLJ, predsednika 85 Edvard Kardelj: Socialistična demokracija v jugoslovanski praksi. V: Problemi naše socialistične graditve, IV. knjiga. DZS, Ljubljana 1960, str. 238-240. 86 Jože Pirjevec: Jugoslavija 1918-1991: nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevičeve in Titove Jugoslavije. Lipa, Koper 1995, str. 221. 87 AS 537, šk. 25, Seja izvršnega odbora OF, 13. marec 1953, str. 8. 88 Ljudska pravica XIV, 1. maj 1953, str. 2-15. 60 Med resničnostjo in iluzijo republike in predsednika zveznega izvršnega sveta, s čimer so bile vse naj¬ pomembnejše funkcije združene v eni osebi. Podoben je bil primer Ed¬ varda Kardelja, ki se je na partijski hierarhični lestvici gibal nekje med drugim in tretjim najpomembnejšim položajem ter bil zato imenovan za sekretarja izvršnega komiteja CK ZKJ, generalnega sekretarja SZDLJ in podpredsednika zveznega izvršnega sveta. Z zajetnimi zbirkami funkcij so se lahko pohvalili tudi drugi člani političnega vrha in še marsikdo, ki ni sodil vanj, čeprav so bila na- nižji ravni pravila nekoliko strožja. V slovenskem partijskem vrhu je bilo precej nejasnosti glede loče¬ vanja funkcij. Člani organizacijskega sekretariata CK ZKS se namreč ja¬ nuarja 1953 nikakor niso mogli sporazumeti, ali naj bosta funkciji partij¬ skega sekretarja in predsednika frontnega odbora ločeni ali ne. 89 Glede razmerja med državnimi organi in političnimi organizacijami pa je bil Miha Marinko na seji predsedstva SZDLS 6. aprila 1953 odločen, da predsed¬ nik okrajnega ljudskega odbora ne more hkrati voditi tudi političnih or¬ ganizacij, kajti »v komuni oziroma v okraju, kjer je zelo mnogo proble¬ mov, je dejansko težko pričakovati, da bi človek, ki izvršuje odgovorne funkcije, bil dovolj samokritičen glede svojega dela«. 90 Miha Marinko je očitno premogel dovolj samokritike, saj je vodil tako SZDLS kot ZKS, pred¬ sedoval pa je tudi slovenskemu izvršnemu svetu, zatem pa skupščini LRS. Proti sredini leta 1953 so se začela na sejah najvišjih partijskih foru¬ mov vrstiti opozorila o pretiranem popuščanju komunistov v javnem živ¬ ljenju, ki so bila pogosto začinjena z grožnjami o vrnitvi k že preizkušenim administrativnim metodam. Stihiji je bilo po mnenju Mihe Marinka prepuščeno tudi delo v SZDL, saj naj bi se komunisti izgubljali v »aka¬ demskih diskusijah o kompetencah, o odnosih med organizacijo komu¬ nistov in Socialistično zvezo«. 91 Predsednik SZDLS je svoj nastop na se¬ stanku slovenskih partijskih voditeljev 5. junija 1953 sklenil z besedami: »Socialistična zveza ne bo mogla odigrati pozitivne vloge, če komunisti ne bodo kot celota, kot organizacija predstavljali političnega jedra mno¬ žičnih političnih organizacij, kakršna je Socialistična zveza«. Hkrati je za¬ grozil, da »če organizacije komunistov in prek njih množične organizacije 89 AS 1589, šk. 2, Seja organizacijskega sekretariata CK ZKS, 8. januar 1953. 90 AS 537, šk. 26, Seja predsedstva SZDLS, 6. april 1953, str. 11. 91 AS 1589, šk. 1, Zapisnik posvetovanja vodilnega aktiva komunistov CK ZKS, 5. junij 1953, str. 1. Čas iskanj (1949-1953) 61 Socialistične zveze ne bodo v stanju pravilno usmerjati naše demokracije, potem seveda moramo samo pričakovati, da so neizbežne potrebe po omejevanju demokracije«. 92 Sredi junija 1953 so se jugoslovanski partijski voditelji zbrali na drugem plenumu CK ZKJ na Brionih, kjer so izrazili veliko zaskrbljenost zaradi »antisocialističnih odklonov«, ter pozvali komuniste, naj znova strnejo svoje vrste in prevzamejo pobudo v javnem življenju. Po brionskem plenumu so se sestali tudi slovenski partijski voditelji. Edvard Kardelj jih je pozval k enotnosti, predlagal pa je tudi preusmeritev partiji nedoraslih v SZDL, kjer »naj pokažejo, kaj znajo. Če se pokažejo kot dobri, sposobni, bodo prišli v Zvezo komunistov«. 93 Ta in podobne izjave kažejo, da je imela socialistična zveza drugorazredni pomen celo v očeh svojih ideologov. Razprave v SZDL so se medtem sukale okrog predvolilne kam¬ panje, saj so bile pred vrati volitve v zvezno in republiške skupščine ter v okrajne zbore proizvajalcev. O postopku kandidiranja in izvedbi voli¬ tev je predsedstvo SZDLS razpravljalo že spomladi, največ pozornosti pa je temu namenilo 6. aprila 1953. Miha Marinko je tedaj naznanil, da bodo tokratne volitve drugačne od prejšnjih, saj »je treba stremeti morda celo za tem, da se ustvari nekoliko konkurence«. Po novem naj bi se za en po¬ ložaj potegovala vsaj dva kandidata, razen »ob kandidaturi na primer to¬ variša Kardelja in podobno, ker bi bilo očividno, da bi bilo zaradi forme«. Pomembna novost je bilo tudi stališče, »da se ni treba pehati za 99-odstot- nimi rezultati«, saj ti »niso v celoti ustrezali realnosti«. 94 Dotlej so se nam¬ reč volilni upravičenci lahko izognili volitvam le, če so bili uvrščeni v rub¬ riko upravičeno odsotnih. Novi način volitev je bil uzakonjen 9. septembra 1953, ko je zvezna skupščina sprejela zakon o pravicah in dolžnostih, o volitvah in odpoklicu ljudskih poslancev. 95 Obljubljal je demokratičnejše volitve in več sproščeno¬ sti v postopku kandidiranja, čeprav je tudi Edvard Kardelj priznaval, da zakon ni »ideal demokracije«, kajti »ne živimo še v pogojih, ko bi anti- socialističnim silam lahko dovolili, da se politično neomejeno aktivirajo«. 96 92 Prav tam, str. 6. 93 AS 1589, šk. 1, Zapisnik VIII. plenuma CK ZKS, 20.-21. julij 1953, str. 27. 94 AS 537, šk. 26, Seja predsedstva SZDLS, 6. april 1953, str. 5, 7. 95 Uradni list FLRJ, 1953, št. 35. 96 Edvard Kardelj: O pomenu volitev 1953 in o vlogi nove ljudske skupščine. V: Problemi naše socialistične graditve, IV. knjiga. DZS, Ljubljana 1960, str. 48-49. 62 Med resničnostjo in iluzijo Demokratizacija, kot so jo razumeli komunisti, namreč ni prinašala »svo¬ bode kontrarevolucionarnega dela. Ne, mi smo za demokracijo zatega¬ delj, ker branimo pravice in interese delovnega ljudstva pred nevarnostjo birokratskega despotizma pa tudi pred poskusi kapitalistične restavra¬ cije. To pa je tudi bistvo in okvir demokratičnosti našega novega volilne¬ ga zakona.« 97 Predvolilno zborovanje in odkritje spomeniškega kompleksa Na vratih v Novem mestu jeseni 1953. (MNZS, foto Vlastja Simončič) Jeseni 1953 so začeli zbori volivcev oblikovati kandidatne liste. Vida Tomšič je konec oktobra 1953 postopek kandidiranja ocenila pozitivno, vendar je opozorila, da je izbira kandidatov marsikje podvržena ozkim lokalnim interesom. Menila je tudi, da so si v nekaterih okrajih vzeli pre¬ več svobode pri izbiri kandidatov, pretiravali pa naj bi tudi s številom kan¬ didatur. 98 Da je politično vodstvo še kako vplivalo na izbiro kandidatov in s tem tudi na izid volitev, dokazujejo številne izjave vodilnih politikov. Boris Kraigher, ki je v sozvočju s politično usmeritvijo zagovarjal prevla¬ do delavcev iz neposredne proizvodnje v zborih proizvajalcev, je na seji predsedstva SZDLS 13. novembra 1953 povedal, da »imamo/.../ precej 97 Prav tam, str. 46. 98 AS 537, šk. 26, Seja predsedstva SZDLS, 29. oktober 1953, str. 11-21. Čas iskanj (1949-1953) možnosti, da to forsiramo ter da so izvoljeni tisti, ki jih želimo, zlasti še, ker so to kandidati, ki jih voli okrajni zbor proizvajalcev in kjer se da poli¬ tično vplivati, da se voli tako ali drugače«. 99 Način oblikovanja kandidatnih list za zbore proizvajalcev pa se je marsikomu zdel sporen. Lidija Sentjurc je na devetem plenumu CK ZKS 18. decembra 1953 opozorila na preti¬ rano spodbujanje delavcev iz neposredne proizvodnje, »tistih umetnih po¬ slancev, ki smo jih dvignili od stroja in jih poslali v republiški in zvezni zbor proizvajalcev in ki ne bodo sposobni dajati tistega tempa in tona diskusijam, ki bi ga morali dajati in ki bi ga lahko dajali razvitejši ljudje, katerih pa zaradi tega nismo volili, ker so direktorji«. Zato je menila, da bi morali za poslance kandidirati tudi direktorji, zlasti tisti »ki so bili člani okrajnih komitejev, ki so bili v partizanih na dosti odgovornem položaju in ki smo jih tako postavljali za direktorje«, na direktorska mesta pa bi imenovali strokovnjake, »ki ni potrebno, da so tako politično razviti«. 100 Volitve v zvezno skupščino jeseni 1953. (MNZS, foto Vlastja Simončič) Ker je bilo težišče volitev na postopku kandidiranja, vse kandi¬ dature pa so morale skozi sito socialistične zveze, je bil izid volitev običaj¬ no vnaprej znan. Uspešnost volitev se je zato še naprej merila z volilno 99 AS 537, šk. 26, Seja predsedstva SZDLS, 13. november 1953, str. 6. 100 AS 1589, šk. 1, Zapisnik IX. plenarnega zasedanja CK ZKS, 18. december 1953, str. 47. 64 Med resničnostjo in iluzijo udeležbo, kar je na seji izvršnega komiteja CK ZKS 10. decembra 1953 priznal tudi Boris Kraigher. Povedal je, da »tokrat sicer niso bile take sla- bosti kakor pri prejšnjih volitvah in niso tako silili raznih duhovnikov, njihovih kuharic in odkritih reakcionarjev k volitvam, vendar pa se je še vedno na to vprašanje gledalo kot na osnovno vprašanje ter se je celot¬ na akcija še vedno ocenjevala s stališča čim večje volilne udeležbe.« 101 Kri¬ tične besede so bile namenjene zlasti okrajnim ljudskim odborom in partijskim komitejem, ki so se neprikrito vpletali v postopek kandidiranja, čeprav je bil ta v rokah socialistične zveze. Predsednik SZDLS Miha Marinko je ob tem priznal, da se je »skoro povsod /.../ pokazalo, da je Socialistična zveza še vedno le transmisija okrajnega komiteja in ni posta¬ la to, kar bi morala«. 102 O razlogih, ki so SZDL potisnili v nezavidljiv položaj transmisije, slovenski partijski voditelji niso govorili, čeprav je bil odgovor na dlani. Socialistična zveza svoje prve preizkušnje ob volitvah ni prestala zaradi ne¬ pripravljenosti partijskega vrha na prerazporeditev politične moči. Vple¬ tanje v njeno delo je partijskim komitejem omogočal sistem podvajanja funkcij, samostojnost SZDL pa je ogrožal tudi nedorečen koncept njene¬ ga delovanja. 101 AS 1589, šk. 2, Seja izvršnega komiteja CK ZKS, 10. december 1953, str. 6 102 Prav tam, str. 11. •-7. Pravosodje in politična kazenska represija V, al sprememb je v začetku petdesetih let zajel tudi pravosodje in kazensko zakonodajo, ki sta dotlej nosila izra¬ zit sovjetski pečat. Eden najpomembnejših partijskih dokumentov, ki je posegel na to področje, je bila Resolucija o nadaljnji krepitvi pravosodja in zakonitosti, sprejeta na četrtem plenumu CK KPJ junija 1951. 103 Resolu¬ cija je v marsičem spremenila dotedanji koncept pravosodja, vsebovala pa je tudi nekaj bolj ali manj konkretnih navodil za njegovo delovanje. Partijski voditelji so se zavzeli za utrditev zakonitosti in izpopolnitev so¬ dne zakonodaje, poudarili pa so tudi, da morajo biti sodniki ne le preda¬ ni socializmu, temveč tudi pravno izobraženi. Preiskavo o kaznivih dejanjih in nadzor nad delom organov državne uprave naj bi prevzela sodišča, funk¬ cija javnega tožilca bi bila omejena na zastopanje obtožbe pred sodiš¬ čem, dotlej stigmatizirani odvetniki pa naj bi dobili več prostora v kazen¬ skem postopku. Uvodni referat četrtega plenuma je pripravil zvezni notranji mini¬ ster in načelnik UDV Aleksandar Rankovič. Ta je za tisti čas dokaj od¬ krito govoril o napakah in slabostih v delovanju pravosodja in organov kazenskega pregona, vendar je bilo v njegovih besedah tudi precej spre¬ nevedanja. Tako je denimo Goli otok opisal kot »delovišče socialistične izgradnje, kjer je zapornikom, poleg koristnega fizičnega dela, omogoče¬ no tudi kulturno-prosvetno življenje«. 104 V nadaljevanju je povedal, da je napočil čas, ko je treba okrepiti pravosodje, utrditi zakonitost in zaščititi 103 Resolucija IV. plenuma CK KPJ o nadaljnji krepitvi pravosodja in zakonitosti. Komunist V, 1951, št. 2-3, str. 1-4. l04 Četvrti plenum CK KPJ, 3.-4. VI. 1951. V: Sednice Centralnog komiteta KPJ (1948-1952), str. 514. 66 Med resničnostjo in iluzijo pravice državljanov ter s tem preprečiti samovoljo in nezakonitost. Sodišča so namreč po njegovi oceni mnogokrat sodila površno in pod vplivom lokalnih oblasti, njihove odločitve pa so se opirale bodisi na premoženj¬ sko stanje, razredno pripadnost ali preteklost posameznikov, ne pa na kon¬ kretna kazniva dejanja. Poleg tega so se sodniki nemalokrat zadovoljili zgolj z izsledki UDV in obtoženčevim priznanjem, za materialno resnico pa jim ni bilo mar. Rankovič je priznaval, da je številne napake zagrešila tudi UDV, ki ji je sam načeloval. Tajna policija namreč pogosto ni spoštova¬ la zakonov, čeprav se »v nobenem primeru ne nahaja nad oblastjo in za¬ konom, temveč je po svojem značaju in nalogah predvsem poklicana, da ščiti interese ljudske skupnosti in da se strogo drži zakona«. 105 Zlasti kri¬ tičen je bil do neupravičenih aretacij, saj je bilo leta 1949 po podatkih javnega tožilstva in ministrstva za notranje zadeve kar 47 odstotkov are¬ tacij neutemeljenih. Poleg tega je UDV pogosto kršila zakonske roke pri prijavljanju aretacij tožilstvu ter izsiljevala sojenja, četudi je šlo za neznatna kazniva dejanja. Skrb zbujajoče stanje v pravosodju je bilo po Rankovičevem mne¬ nju posledica vpletanja lokalnih oblasti v delo sodišč, saj so ponekod sod¬ niki iz strahu pred morebitno nepravilno odločitvijo pričakovali celo po¬ vsem konkretna navodila, kako naj sodijo. Rankovič je zato izrecno zavrnil vsakršni poskus neposrednega vpletanja v delo sodišč z lokalnih oblastnih pozicij, ne pa tudi z najvišjih. Obenem je poudaril, da »neod¬ visnost naših sodišč ne pomeni in ne sme pomeniti njihove neodvisno¬ sti od pridobitev ljudske revolucije, od interesov delovnih množic, niti njihove izoliranosti od družbenih in političnih dogajanj naše socialistič¬ ne graditve.« 106 Zavzel se je tudi za strokovno izpopolnjevanje sodnikov, ki bi morali biti hkrati dobro seznanjeni s politično usmeritvijo. Pogoj za mesto stalnega sodnika naj bi postala pravna izobrazba, od tega nače¬ la pa bi smeli odstopiti le ob resničnem pomanjkanju strokovnega kadra. Poleg tega bi morali preiskavo prenesti na sodišča in poskrbeti za zako¬ nitost predhodnega postopka, okrepiti pa bi morali tudi vlogo odvetnikov. Utrditev ugleda sodišč, krepitev zakonitosti in demokratizacija pa nikakor ne pomenijo popuščanja sovražnikom socializma, je bil odločen notranji 105 Prav tam, str. 522. 106 Prav tam, str. 527. Čas iskanj (1949-1953) 67 minister, »nasprotno, prav sodišča, ki bodo imela veliko avtoriteto in bodo svoje delovanje utemeljevala na spoštovanju zakonitosti - bodo in morajo biti najstrožji in najbolj neusmiljeni sovražnik vseh pojavov, ki po- vzročajo škodo socialistični skupnosti ali ogrožajo njen obstoj «. 107 V razpravi po Rankovičevem referatu se je odnosa lokalnih par¬ tijskih organizacij do sodišč dotaknil tudi Josip Hrnčevič. Po njegovem mnenju se je ta odnos omejeval zgolj na direktive, »takšno komandira- nje pa ni prihajalo le s strani lokalnih organov. Vemo za razne stvari. Na primer, ne le da so sekretarji menili, da morajo celo v mesecih odrediti kazen, ki jo bo izreklo sodišče, kar je resnično povsem narobe, temveč so takšne direktive prihajale tudi od zgoraj .« 108 Poleg tega se je postopek pred sodišči pogosto odvijal v povsem napačno smer, saj je bil usmerjen predvsem k dokazovanju krivde obtoženca, obramba pa ni imela nikakršne veljave. Zakaj je imela partija odklonilen odnos do odvetnikov, je skušal pojasniti Miloš Minic. Odrinjenost odvetnikov je opravičeval z njihovo »idejno zaostalostjo«, saj so »pošteni komunisti« po vojni bežali iz odvet¬ niških pisarn na sodišča, tožilstva in v gospodarstvo, »v advokaturi pa se je naenkrat znašlo veliko število ljudi, ki z nami nimajo nič skupnega «. 109 V resnici so odvetniki tedaj veljali za vnaprej sumljive, pritiskom pa so bili podvrženi zlasti tisti, ki so zastopali politične prestopnike. Mnenjem o sovražnosti odvetnikov je pritegnil tudi Edvard Kar¬ delj. Poudaril je, da bo treba izbiri odvetnikov v prihodnje nameniti več pozornosti, kajti »če ne dosežemo kvalitete kadrov v advokaturi, jo bomo morali enkrat razpustiti. Zdaj je celotna dejavnost advokature uperjena proti nam .« 110 Govoril je tudi o napakah v sistemu pravosodja, zlasti o pre¬ moči javnih tožilcev in mačehovskem odnosu do sodnikov, ki so bili sla¬ bo plačani in odrinjeni v povsem neprimerne prostore, za nameček pa so se v njihovo delo vpletale lokalne oblasti. Kardelj je menil, da bi mora¬ la vrhovna sodišča postati samostojnejša, vendar bi jih morali prej politično in strokovno utrditi, kajti »dati jim zelo pomembne naloge, pustiti pa slabe kadre, /.../ to bi praktično pomenilo oslabiti naš sistem. Tukaj ne sme¬ mo imeti iluzij. Ko govorimo o neodvisnosti sodišč, ne govorimo o neki 107 Prav tam, str. 542. 108 Prav tam, str. 546. 109 Prav tam, str. 555. 110 Prav tam, str. 567. Med resničnostjo in iluzijo 68 administrativni neodvisnosti. Tu gre, po mojem mnenju, predvsem za neodvisnost sodišč od lokalnih faktorjev. To je najvažnejše. Sodišča morajo delati na podlagi zakona, pa tudi na splošni liniji partijske politike.« 111 Ker naj bi vrhovna sodišča politično usmerjala delo nižjih sodišč, bi morali biti med vrhovnimi sodniki tudi člani partijskega vodstva, pri čemer »ne pravim, da bi morali biti vsi člani CK, temveč da bo vsaj čvrsto jedro, na katero se bo Partija mogla opreti.« Partija namreč ni nameravala spustiti vajeti iz rok, njeni voditelji pa tega niti niso prikrivali. Edvard Kardelj je namreč svoj pogled na neodvisnost sodstva izrazil z besedami: »Bili bi ilu¬ zionisti in frazerji, če bi rekli, da želimo povsem neodvisna sodišča, ven¬ dar moramo preprečiti, da bi lahko vsak lokalni organ, kolikor bi hotel, vplival na njih.« 112 Z načelno prepovedjo vmešavanja lokalnih oblasti v delo sodišč je bil resda storjen korak k njihovi neodvisnosti, vendar o pravi samostoj¬ nosti sodstva ne moremo govoriti, ker so morala sodišča še vedno odloča¬ ti v sozvočju s partijsko politiko. Oblast se je namreč odpovedala le nepo¬ srednemu poseganju v njihovo delo, ne pa tudi posrednemu vplivu nanje, saj so morali sodniki poleg strokovnih izpolnjevati tudi politične pogoje. Premik k neodvisnosti sodstva je pomenila tudi opustitev instituta sod¬ nikov laikov, čeprav je bilo še konec leta 1952 na jugoslovanskih sodiščih prek 11 odstotkov sodnikov brez pravne izobrazbe. 113 V Sloveniji je bil odstotek sodnikov laikov nekoliko nižji, zato so slovenski partijski vodi¬ telji že aprila 1952 ugotavljali, da vprašanje strokovnosti sodnikov ni več aktualno. Bolj vprašljiva naj bi bila njihova politična primernost, kajti na Hrvaškem so se po besedah Mirka Zlatnarja »pri reorganizaciji orien¬ tirali samo na strokovnost ter so natrpali sodišča s pravniki, ne glede na to, ali je član Partije ali ne. Tako so si v sodno službo natrpali veliko ljudi, ki so negativni, ter so glede tega dosti na slabšem kot pri nas.« 114 Da bi si zagotovila vdanost sodnikov, jih je skušala oblast čim več pritegniti v partijo, kajti, kot je na seji politbiroja CK KPS 18. maja 1951 povedal Boris Kraigher, »morajo biti sodišča tako formirana, da se na njih 111 Prav tam, str. 564. 112 Prav tam, str. 565. 113 Šesto redovno zasedanje Veča naroda i saveznog veča: stenografske beleške (knjiga druga). Beograd 1953, str. 238. 114 AS 1589, šk. 2, Seja organizacijskega sekretariata CK KPS, 28. april 1952, str. 2. Čas iskanj (1949-1953) 69 lahko zanesemo kot na UDV«. 115 Leta 1954 je bila na slovenskih sodiščih skoraj polovica stalnih sodnikov članov ZKS, kar je v primerjavi z letom 1951, ko je bila v partijo včlanjena tretjina sodnikov, opazen porast. 116 Še več skrbi so oblastem povzročali odvetniki, saj so se po Kraigherjevih bese- dah v njihovih vrstah združevali »klerikalni in liberalni elementi v zelo rafinirani, ne konkretno organizirani, toda praktično vsakodnevni akciji proti socializmu«. 117 Kljub prepovedi vmešavanja lokalnih oblasti v delo sodišč je šel razvoj marsikje svojo pot. Navodila od zgoraj so bila namreč nejasna in dvoumna, odločitev o tem, kje je meja med neposrednim vpletanjem v delo sodišč in posrednim političnim vplivanjem pa je bila največkrat prepuščena lokalnim partijskim komitejem, ki so si priporočila višjih forumov pogo- sto razlagali po svoje. Tako se je denimo konec leta 1951 v Trbovljah zgo¬ dilo, da se je moral neki sodnik zagovarjati pred okrajnim komitejem, češ da je nepravilno sodil, zalegla pa niso niti opozorila predsednika okrožnega sodišča in okrožnega tožilca o nedopustnosti takšnega ravnanja. Spet drugje naj hi neodvisnost sodstva razumeli preveč dobesedno, saj so po besedah Franca Hočevarja »nekako dvignili roke od sodišč«. 118 Že tako omejeno neodvisnost sodstva je redkokdo spoštoval, so¬ dne odločitve pa so napadali celo v tisku. Nestrinjanje s posameznimi od¬ ločitvami sodišč se je nemalokrat sprevrglo v udrihanje po sodstvu, ki da ne razume revolucionarnih sprememb v družbi, podlega preživeti misel¬ nosti in se zateka k formalizmu, s katerim ščiti predvsem nasprotnike socia¬ lizma. Nič bolj spoštljivi do sodstva niso bili najvišji partijski voditelji. Tako je denimo član CK ZKJ in eden vplivnejših partijskih ideologov Milentije Popovič julija 1953 v Nasi stvarnosti ostro napadel sodišča, trditve o nji¬ hovem nerevolucionarnem sojenju in formalizmu pa je podkrepil s tremi, po njegovem mnenju nepravilnimi sodnimi odločitvami. V prvem prime¬ ru naj bi neki »reakcionar« javno razglašal, da se bo kralj Peter vrnil, hkra¬ ti pa žalil Tita. Ogorčen nad njegovimi besedami ga je neki komunist pre¬ tepel in bil obsojen na deset mesecev zapora, »reakcionar« pa naj bi ostal na prostosti. K formalizmu naj bi se sodišče zateklo tudi v drugih dveh 115 AS 1589, šk. 2, Seja politbiroja CK KPS, 18. maj 1951, str. 1. 116 Ferjančič, Sturm: Brezpravje, str. 57. 117 AS 1589, šk. 1, VIL plenarno zasedanje CK KPS, 26.-27. januar 1952, str. 8. 118 Prav tam, str. 26. 70 Med resničnostjo in iluzijo primerih, ko je nekega »špekulanta« iz povsem formalnih razlogov opro- stilo davka oziroma ko je obsodilo na zaporno kazen komunista, ki naj bi v času obveznih odkupov nadlegoval nekega »vaškega mogotca«. Takšna sodna praksa je bila po Popovičevem mnenju posledica nepravilnega ra¬ zumevanja sprememb, ki so se zgodile v preteklih letih. Spraševal se je, ali so sodniki in odvetniki sploh dorasli zahtevam časa in ali se ni morda prav zaradi njihove buržoazne miselnosti sovražnik že vtihotapil v socia¬ listično življenje. 119 Površnim ocenam in udrihanju vsevprek se je na zasedanju zvez¬ ne skupščine septembra 1953 uprl predsednik vrhovnega sodišča FLRJ Josip Hrnčevič. Čeprav se je strinjal, da mora biti delo sodišč podvrženo nadzoru javnosti, je opozoril, da kritiki pogosto ne ločijo resničnega for¬ malizma od namišljenega. O pravnem formalizmu bi namreč lahko govo¬ rili le tedaj, ko sodnik zaradi površnosti, zmede in zunanjega pritiska pred seboj ne vidi bistva odnosov, o katerih odloča, v takšnih primerih pa zakon omogoča pritožbo na višje sodišče, obnovitev postopka in druga izredna pravna sredstva, s katerimi je mogoče preprečiti ali vsaj omejiti krivice. Na očitke, da sodišča izrekajo preblage kazni, je Hrnčevič odgovoril, da so dolgoletne zaporne kazni že same po sebi dovolj hude, predvsem pa, da namen kaznovanja ni maščevanje, temveč odvračanje od kaznivih de¬ janj ter izolacija in prevzgoja storilca. Strogo spoštovanje zakonov je nekaj povsem drugega od pravnega formalizma, je poudaril predsednik vrhov¬ nega sodišča, vprašal pa se je tudi, kaj bi ostalo od zakonov, če jih ne bi spoštovali. Zakoni namreč zagotavljajo svobodo in pravice državljanov, z njihovim nespoštovanjem pa bi odprli vrata samovolji in brezpravju. 120 Zaradi kritik, kakršna je bila Popovičeva, se je marsikateri sodnik spraševal, ali so represivne metode iz časov obveznih odkupov res stvar preteklosti in ali ni morda načelo enakosti pred zakonom zgolj deklarativ¬ no. V polemiko o pravosodju v Naši stvarnosti sta se zato vključila sodnik vrhovnega sodišča FLRJ Vladimir Kalember in sodnik vrhovnega sodišča LR Srbije Tihomir Janič, ki sta dokazovala enostranskost Popovičeve kritike in svarila pred brezpravjem, v katerem bi se znašli, če bi dopušča¬ li samovoljo lokalnih aktivistov. Opozorila sta tudi, da primeri, ki jih je 119 Milentije Popovič: O nekim pojavama iz oblasti pravne i sudske prakse. Naša stvarnost VII, 1953, št. 7, str. 125-130. 120 Šesto redovno zasedanje Veča naroda i Saveznog veča, str. 255-260. Čas iskanj (1949-1953) 71 navedel Popovič, niso bili niti posrečeno izbrani niti natančno opisani. V prvem primeru je namreč komunist vinjenemu »reakcionarju« povzročil hude telesne poškodbe, zato mu je sodišče odmerilo temu primerno za¬ porno kazen, zaradi besed, ki jih je izrekel v pijanosti, pa je kazen štirih mesecev zapora doletela tudi »reakcionarja«. V drugem primeru je sodišče razveljavilo odločbo davčnega organa, ker je bil »špekulantu« davek odmer¬ jen brez ugotovitve davčne osnove, v tretjem primeru pa je sodišče ugo¬ tovilo, da je organ odkupa resnično grobo ravnal z »vaškim mogotcem«. 121 Kako majhen vpliv so imeli pozivi k spoštovanju zakonitosti in kako omejena je bila neodvisnost sodstva, dokazuje Titov govor v Trebinju 3. oktobra 1954. Predsednik republike je povedal, da kljub zahtevam po strogem spoštovanje zakonov, ki varujejo državno ureditev in interese državljanov, nekateri s pomočjo sodišč še vedno zlorabljajo njihove po¬ manjkljivosti. Z delom sodišč, ki da nepravilno interpretirajo socialistič¬ ne zakone in se za nameček upirajo javni kritiki, zato ni bil zadovoljen. »V naši državi je sleherni človek podrejen javnemu mnenju, mnenju sku¬ pnosti, kritiki. So mar sodniki kaj drugega,« se je spraševal ter nadalje¬ val, da »imamo tudi take sodnike, ki ne zaupam, da imajo pri izpolnje¬ vanju svoje dolžnosti dobre namene; saj imamo celo vrsto dokazov, kako so izrabljali svojo sodno prakso. /.../ Ne bom jih omenjal, rečem pa, naj si zapomnijo, da imamo v naši skupnosti tudi vrhovno nadzorstvo, in sicer ljudstvo - temu nadzorstvu pa se ne bo izognil nihče; in ti ljudje ne smejo prav nič godrnjati, zakaj ljudstvo ima pravico, da jih nadzoruje in da pove, kaj je pravično in kaj ne.« 122 Milejše sodbe, ob katere so se spotikali celo najvplivnejši politiki, so bile plod nove kazenske zakonodaje oziroma politične sprostitve po prelomu s stalinizmom. Marca 1951 je zvezna skupščina sprejela kazen¬ ski zakonik, 123 ki je v splošnem delu odpravil analogijo ter s tem omejil samovoljo in nezakonitost. V nasprotju s starim kazenskim zakonom je obsegal tudi posebni del oziroma seznam prepovedanih dejanj in kazni zanje, zajel pa je tudi klasična kazniva dejanja, za katera so dotlej sodili 121 Vladimir Kalember, Tihomir Janič: Povodom napisa »O nekim pojavama iz oblasti pravne i sudske prakse«. Naša stvarnost VII, 1953, št. 11, str. 103-112. 122 Josip Broz Tito: Borba za mir in mednarodno sodelovanje, VIII. knjiga. Cankarjeva založba, Ljubljana 1959, str. 298. 122 Uradni list FLRJ, 1951, št. 13. Več o KZ iz leta 1951: Bavcon, Selih: Kazensko pravo, str. 93-94; Bavcon, Bele, Kobe, Pavčnik: Kazenskopravno varstvo države in njene družbene ureditve, str. 177-185. 72 Med resničnostjo in iluzijo na podlagi predvojne kazenske zakonodaje. Novi kazenski zakonik je vnesel precejšnje novosti na področje kaznovanja, saj je ukinil kazni iz¬ gube državljanstva, odvzema prostosti s prisilnim delom, izgube čina in državne službe, razen za tujce pa tudi kazen izgona. Smrtne kazni sicer ni odpravil, vendar so jo smela sodišča izrekati le kot skrajni ukrep za naj¬ hujša kazniva dejanja, sodnik pa je imel vedno na izbiro kazen dosmrt¬ nega zapora. Kot stranska kazen je še naprej obstajala kazen izgube držav¬ ljanskih pravic, ki je zajemala odvzem volilne pravice, pravice opravljanja voljenih funkcij in javnega nastopanja, kazen konfiskacije premoženja pa je bila lahko izrečena kot stranska kazen le za tista kazniva dejanja, kjer je bilo to izrecno določeno. Kazenski zakonik je v naslednjih letih doživel nekaj sprememb, kazensko represijo pa je omilila zlasti leta 1959 spreje¬ ta novela kazenskega zakonika, 124 ki je ublažila kazni za nekatere delikte, zmanjšala število kaznivih dejanj, za katera se je lahko izrekla smrtna ka¬ zen, odpravila izvršitev smrtne kazni z obešenjem ter namesto dosmrtnega zapora uvedla dvajsetletno zaporno kazen. Septembra 1953 je zvezna skupščina sprejela novi zakonik o kazen¬ skem postopku. 125 Najpomembnejše novosti so bile prenos preiskave v roke sodišča in na novo opredeljeni odnosi med organi kazenskega pravosodja, razširitev pravice obdolženca do obrambe, omejitev trajanja pripora in preiskovalnega zapora, pravica do pritožbe in pravica po kri¬ vem obsojenih ali nezakonito zaprtih do odškodnine. Zakonik o kazen¬ skem postopku je precej omejil vsemogočnost javnih tožilcev, čeprav so ti zadržali pomembno pooblastilo, da lahko z zahtevo o poizvedbah sprožijo kazenski postopek, ne da bi bila njihova zahteva podvržena nad¬ zoru. Javni tožilec je imel glavno besedo v predhodnem oziroma pri¬ pravljalnem postopku, saj je odločil, kateri organ bo opravil poizvedbe, pri čemer je imel na izbiro preiskovalnega sodnika ali organ za notranje zadeve. Kot je v dopisu Borisu Kraigherju julija 1953 zapisal podpred¬ sednik zveznega izvršnega sveta Aleksandar Rankovič, pa so lahko »v nuj¬ nih primerih« začeli organi za notranje zadeve poizvedovati tudi brez zah¬ teve javnega tožilca. Drugi del predhodnega postopka, preiskavo, naj bi vodilo okrožno sodišče po senatu ali preiskovalnem sodniku, pri čemer >« Uradni Ust FLRJ, 1959, št. 30. 125 Uradni list FLRJ, 1953, št. 40. Več o ZKP iz leta 1953: Kobe, Kazenskopravni sistem, organi pregona in pravosodja v času dachauskih procesov. V: Dachauski procesi, str. 106. Čas iskanj (1949-1953) 73 je Rankovič poudaril, da mora imeti preiskovalni sodnik ustrezno strokov¬ no izobrazbo »in druge kvalifikacije«. 126 V sozvočju s tem navodilom je Državni sekretariat za pravosodno upravo LRS izdelal načrt, koliko prei¬ skovalnih sodnikov bi bilo treba izvoliti na posameznih okrožnih sodiščih in kdo bo lahko kandidiral za preiskovalnega sodnika. Ker je pravnikov primanjkovalo, so maja 1953 sklenili, da »bi bilo potrebno zato kandi¬ dirati za preiskovalne sodnike tudi takšnej tovariše, ki imajo na eni stra¬ ni dovolj izkustva z dosedanjim preiskovalriim delom pri UDV ali javnem tožilstvu, na drugi strani pa študirajo na pravni fakulteti kot izredni študenti ter imajo vse izglede, da bodo pravno fakulteto tudi dovršili.« 127 Pri prenosu preiskave na sodišča pa se je očitno zatikalo, saj je slovenski partijski vrh še leta 1958 ugotavljal, da poteka zelo počasi. 128 Čeprav je nova kazenska zakonodaja precej omejila samovoljo, je nekatera kazniva dejanja, zlasti tista zoper ljudstvo in državo, še vedno opre¬ deljevala ohlapno. Kljub temu se je v petdesetih letih število kazni za poli¬ tične delikte skokovito zniževalo. Med letoma 1947 in 1950 so slovenska sodišča zaradi političnih deliktov vsako leto obsodila približno 1000 oseb, leta 1952 je njihovo število padlo na 207, naslednje leto na 91, v letih 1954 in 1955 pa na 44 oziroma 45 oseb. 129 Pretirano zatekanje k represiji tudi ni bilo več potrebno, saj se je oblast večine političnih nasprotnikov zne¬ bila v preteklih letih, nova miselnost pa je že dodobra prepojila zavest ljudi, ki so vsaj na področju politične delinkvence redkeje prihajali navzkriž z zakonom. Proces upadanja političnih deliktov se je nadaljeval vse do se¬ demdesetih let, ko je število političnih obsojencev znova naraslo. V nasprotju s trendi v kaznovalni politiki je v začetku petdesetih let naraslo število političnih sodnih procesov proti katoliškim duhovni¬ kom, ki so jim sodili bodisi zaradi kolaboracije, sovražne propagande ali zlorabe vere v politične namene. Sodni procesi proti njim sovpadajo z naj¬ hujšo zaostritvijo odnosov med državo in Katoliško cerkvijo, ki je konec 126 AS 223 (kabinet Borisa Kraigherja), 1953/1, dok. 117/53, prepis dopisa ZIS (kabinet Aleksandra Rankoviča), str. 1-2. 127 AS 223 (kabinet Borisa Kraigherja), 1953/1, dok. 117/53, dopis Državnega sekretariata za pravosodno upra¬ vo, 10. julij 1953, str. 1-2. 128 AS 1589, šk. 8, Seja izvršnega komiteja CK ZKS, 6. junij 1958, str. 7. 129 Podatki so povzeti po: AS 223 (kabinet Mihe Marinka), šk. 30, dok. 73/50, Poročilo o stanju in delu jav¬ nih tožilstev v LRS v letu 1949, str. 8; Statistični letopis LRS (1955). Zavod za statistiko LRS, Ljubljana 1955, str. 328; Jugoslavija 1918-1988: statistički godišnjak, str. 431, 433; Ljubo Bavcon: Ko se pojavijo kljuka¬ sti križi. Delo, Sobotna priloga, 11. september 1993, str. 25. 74 Med resničnostjo in iluzijo leta 1952 privedla celo do prekinitve diplomatskih odnosov z Vatikanom. Sredi petdesetih let je pritisk oblasti na Katoliško cerkev popustil, hkra¬ ti pa je upadlo tudi število sodnih procesov proti duhovnikom. Znižanje števila obsojenih zaradi političnih deliktov ni bilo le plod liberalnejše kazenske zakonodaje, temveč tudi posledica izločitve ilegalnih prehodov državne meje iz skupine kaznivih dejanj zoper ljudstvo in državo. V prvi polovici leta 1951 so slovenska sodišča po starem zakonu o kazni¬ vih dejanjih zoper ljudstvo in državo obsodila 330 oseb, od 1. julija 1951, ko je stopil v veljavo novi kazenski zakonik, pa 114 oseb. Ce bi med po¬ litične delikte sodil tudi ilegalni prehod meje, bi bila številka neprimer¬ no višja, saj je bilo samo v drugi polovici leta 1951 zaradi tega obsojenih kar 723 oseb. 130 Število nedovoljenih prehodov državne meje je v petde¬ setih letih vseskozi naraščalo in postajalo pereč politični problem, zato so mu v najvišjih partijskih forumih namenjali precej pozornosti. Oktobra 1956 so slovenski partijski voditelji ugotavljali, da gre predvsem za ekonom¬ sko emigracijo, da je med prebežniki kar 80 odstotkov delavcev, med njimi tudi kvalificirani in visoko kvalificirani, 73 odstotkov pa da je mlaj¬ ših od 25 let. 131 V petdesetih letih je naraščala tudi klasična kriminaliteta, resen problem pa je postajal zlasti tako imenovani gospodarski kriminal. Po poročilih slovenskega notranjega ministrstva je število gospodarskih pre¬ stopkov samo v letu 1952 naraslo za 42 odstotkov, kar so skušali na eni strani pojasniti kot novo obliko sovražnega delovanja, na drugi strani pa kot posledico dejstva, da »je tudi zahtevnost ljudskih množic danes večja, in ker vsem potrebam ni mogoče ugoditi, krenejo nekateri na kriminal¬ no pot«. 132 Število kaznivih dejanj zoper gospodarstvo je naraščalo tudi v naslednjih letih, sredi petdesetih let pa je celo preseglo četrtino vseh kaznivih dejanj v Sloveniji. 133 Po sprejetju novega kazenskega zakonika leta 1951 so sodišča izrekala tudi občutno milejše kazni. Obsodbe na smrt in dolgoletne za¬ porne kazni so bile odtlej razmeroma redke, zlasti če jih primerjamo z 130 AS 223 (kabinet Mihe Marinka), šk. 35, mapa 225/52, Analiza statističnih podatkov o delu sodišč LR Slovenije v letu 1951. 131 AS 1589, šk. 7, Seja izvršnega komiteja CK ZKS, 29. oktober 1956, str. 1. 132 AS 1931, A-13'0, inv. 1559, Letno poročilo 1952, str. 4-5. 133 AS 1931, A-13'0, inv. 1560, Letno poročilo 1955, str. 2. Čas iskanj (1949-1953) 75 obdobjem med letoma 1945 in 1951, ko so slovenska sodišča z usmrtit¬ vijo kaznovala kar 211 oseb, od tega 203 osebe zaradi političnih kazni¬ vih dejanj. Po letu 1951 v Sloveniji smrtnih kazni zaradi političnih delik¬ tov ni bilo več, izrečenih pa je bilo 12 obsodb na smrt za druga kazniva dejanja, zlasti za umore. 134 Med zadnjimi, ki so bili v Sloveniji obsojeni na smrt zaradi kaznivega dejanja zoper ljudstvo in državo, sta bila Miha Strumbelj in Franc Zupančič iz okolice Novega mesta. Novembra 1950 jima je ljubljansko okrožno sodišče izreklo smrtno kazen z obešenjem zara¬ di umora krajevnega aktivista OF, usmrčena pa sta bila 1. februarja 1951. 135 V Jugoslaviji je bila zadnja smrtna kazen za politični delikt izvršena leta 1954, 136 za klasična kazniva dejanja pa so jo jugoslovanska sodišča izrekala tudi kasneje. Na ozemlju Jugoslavije je bilo domala vsako leto izrečenih nekaj smrtnih obsodb, v Sloveniji pa je bila zadnja smrtna ka¬ zen pravnomočno izrečena in izvršena 30. oktobra 1959. Doletela je tri¬ desetletnega Franca Rihtariča iz Očeslavcev, ki je pri poskusu pobega prek državne meje na radgonskem mostu ustrelil miličnika, mariborsko okrožno sodišče pa ga je spoznalo za krivega tudi vrste drugih kaznivih dejanj, zla¬ sti vlomov in ropov. 137 Zadnji slovenski obsojenec na smrt je bil usmrčen trideset let pred formalno odpravo smrtne kazni v Sloveniji. Medtem ko je število obsojenih zaradi klasičnih kaznivih dejanj v petdesetih letih naraščalo, je politična delinkvenca upadala. S kakšnimi političnimi kaznivim dejanji so imeli organi pregona opravka sredi petde¬ setih let, pripoveduje poročilo Državnega sekretariata za notranje zadeve LRS iz leta 1955. Politična kazniva dejanja so bila v poročilu ocenjena kot malenkostna, saj so dosegla le 0,24 odstotni delež v kriminaliteti. Ome¬ jevala so se predvsem na sovražno propagando, pri čemer so bile najbolj razširjene »alarmantne in omalovažujoče razlage, s katerimi skušajo sovraž¬ ni elementi zamegliti uspehe naše države v zunanji politiki in slabiti naša prizadevanja pri izgrajevanju in krepitvi družbenega upravljanja in komu¬ nalne ureditve. Sovražna propaganda izkorišča objektivne težave naše go¬ spodarske izgradnje. Pomemben del te škodljive sovražne propagande 134 Spisek obsojenih oseb, nad katerimi je bila izvršena smrtna kazen v času od 1945. V: Zdenko Zavadlav: Partizani, obveščevalci, jetniki: iz dosjeja Zavadlav 1944-1994, Ljubljana 1996 (Dokumenti in priloge). 135 Prav tam. Glej tudi: Slovenski poročevalec, 13. november 1950, str. 4. 136 Ivan Jankovič: Smrt u prisustvu vlasti: smrtna kazna u Jugoslaviji i svetu. Istraživačko-izdavački centar SSO Srbije, Beograd 1985, str. 201. 137 Slovenski poročevalec, 17. april 1959, str. 6. 76 Med resničnostjo in iluzijo predstavljajo razne šovinistične nacionalistične parole in tolmačenja raz- nih pojavov v naši notranji politiki in gospodarstvu.« Poročilo je opozarjalo tudi, da »nekateri sovražno nastrojeni ali odkrito sovražni ljudje poizkušajo dobiti pozicije v raznih državnih, družbenih, znanstvenih in kulturnih usta¬ novah v interesu širjenja svojega vpliva«, zato bo treba »pojavom izkoriš¬ čanja demokratičnega življenja« v prihodnje nameniti več pozornosti. 138 O upadanju politične delinkvence so govorila tudi poročila slovenskega vrhovnega sodišča. V poročilu za leto 1958 je denimo zapisano, da je »t.i. politični kriminal padel na minimum in da gre pri tej vrsti kriminala pred¬ vsem za sovražno propagando, torej za verbalne delikte največkrat alkoho¬ lu vdanih ter živčno in psihično neuravnovešenih oseb.« 139 Med tedaj razmeroma redkimi političnimi sodnimi procesi v Slo¬ veniji najbolj izstopa proces proti Jožetu Pučniku leta 1959. Pučnik je bil sodelavec Revije 57, 140 ki je združevala krog mlajših intelektualcev, zlasti literatov in filozofov. Ti so s svojim pisanjem kmalu zbudili pozornost obla¬ sti, ki je od začetka petdesetih let resda dovoljevala nekakšen tihi plura¬ lizem v kulturi, vendar je bila meja njene tolerance razmeroma nizka in precej spremenljiva. Revija 57 in Jože Pučnik sta tolerančni prag kmalu prestopila, saj je bila že oktobra 1958 zadnja številka revije zaplenjena, Pučnik pa aretiran. Obtožnica je Pučnika bremenila sovražne propagan¬ de in združevanja zoper ljudstvo in državo, za katero je bila po kazenskem zakoniku iz leta 1951 zagrožena kazen najmanj petih let strogega zapora, v skrajnem primeru pa celo smrtna kazen. Sestavljena je bila na podla¬ gi poročila UDV, ki je kot ključna obremenilna dokaza navedla Pučni¬ kov članek ISlaša družbena stvarnost in naše iluzije ter njegovo pismo znan¬ cu. V sicer neobjavljenem članku je Pučnik pisal o partiji, ki se je povsem odtrgala od družbe in postajala vse bolj nezaupljiva, prepad med dejan¬ skim in normativnim stanjem pa se je poglabljal. S člankom je Pučnik dregnil v zelo občutljivo točko politike, v nedotakljivost partije, zato je oblast v njem videla nevarnost za organiziranje opozicije. Slednje je UDV dokazovala s Pučnikovim pismom znancu, v katerem je govoril o urejanju konfliktov v podjetjih, omenjal pa je tudi možnost stavke. Iz tega je bila izpeljana obtožba, da je ustanavljal ilegalne skupine in jih pripravljal na 138 AS 1931, A-13-0, inv. 1560, Letno poročilo 1955, str. 1-2. 139 Ferjančič, Šturm: Brezpravje, str. 68. 140 Več o tem: Mateja Režek: Ideološko ozadje ukinitve Revije 57. Nova revija, 1994, št. 151-152, str. 194-206. Čas iskanj (1949-1953) 77 upor. Omemba stavke je oblasti močno vznemirila, saj so se komaj leto dni pred tem soočile s prvo veliko delavsko stavko v socialistični Jugoslaviji, ki je močno omajala prepričanje, da v socializmu ne more priti do naspro¬ tij med delavskim razredom in njegovo »avantgardo«. Jože Pučnik (1932-2003), slovenski disident in politik. Trdo roko oblasti je občutil že kot dijak, ko je bil zaradi pisanja za dijaško glasilo Iskanja izključen iz mariborske klasične gimnazije. Zaradi člankov v Reviji 57 in Perspektivah je bil zaprt 7 let, zatem pa se je izselil v ZRN. Po vrnitvi v domovino je sodeloval pri Novi reviji, leta 1989 pa tudi pri ustanovitvi Socialdemokratske stranke Slovenije, ki ji je predsedoval do leta 1993. Med letoma 1989 in 1991 je bil predsednik Demosa, leta 1990 pa kan¬ didat za predsednika republike. 78 Med resničnostjo in iluzijo O Reviji 57 so v najvišjih slovenskih političnih forumih precej raz- pravljali. Ocenjevali so jo kot nevarnost, ki jo je treba čim prej odstra- niti, še več pozornosti pa so namenili vprašanju, kako v prihodnje prepre- čiti takšne primere. Edvard Kardelj je na devetem plenumu CK ZK Slovenije grajal neodločnost in popustljivost političnih voditeljev, ki »zamujamo, da bi z odločnejšo uporabo radikalnejših sredstev udarili tam, kjer je to potrebno. Ker zamujamo, imamo potem težje posledice. Tu mislim na Revijo 57. /.../ Treba je postaviti jasno mejo, kaj lahko v imenu demokracije še trpimo, kaj pa je treba v imenu socializma prepre¬ čiti.« 141 Marca 1959 je bil Pučnik pred okrožnim sodiščem v Ljubljani obsojen na devet let strogega zapora, leta 1962 mu je bila kazen znižana na sedem let, leta 1963 je bil po petih letih zapora pogojno izpuščen, že naslednje leto pa je bil zaradi člankov v Perspektivah znova zaprt za dve leti. Kazen bi lahko doletela tudi druge sodelavce Revije 57, vendar se je oblast odločila kaznovati samo Pučnika. Njegovi članki so bili namreč naj¬ bolj neposredni in zato najnevarnejši, poleg tega pa Pučnik, v nasprotju z nekaterimi drugimi sodelavci revije, ki so izhajali iz družin vplivnih po¬ litikov, ni imel nikakršnega političnega zaledja. Dolgoletna zaporna ka¬ zen je bila eksemplarična in je služila kot grožnja vsem, ki bi se utegnili preveč svobodno izražati, kar pomeni, da je kazensko pravo še vedno služi¬ lo kot sredstvo političnega pritiska. S tem namenom ga je oblast uporab¬ ljala tudi kasneje, čeprav si ga v Sloveniji ni več privoščila v tako rigoroz¬ ni obliki. Jugoslovansko pravosodje in kazensko pravo sta se v petdesetih letih navidez otresla dogmatizma, vendar je bila pot do neodvisnosti sod¬ stva in spoštovanja zakonitosti še dolga. Resolucija o krepitvi pravosodja in zakonitosti, ki so jo partijski voditelji sprejeli junija 1951, je namreč demokratizaciji odprla vrata predvsem na deklarativni ravni, neodvis¬ nosti sodstva pa je položila precej majave temelje, saj je dopuščala posred¬ no politično vplivanje na sodišča, ki se je lahko kaj kmalu sprevrglo v ne¬ posreden pritisk. Odprta je ostajala tudi možnost zlorabe kazenskega prava, saj je kazenski zakonik še vedno vseboval nekatera široko opre¬ deljena kazniva dejanja. Mednje so sodili zlasti politični delikti, čeprav si je oblast politično zlorabo kazenskega prava privoščila neprimerno W> AS 1589, šk. 7, IX. plenum CK ZKS, 5. december 1958, str. 73. Čas iskanj (1949-1953) 79 redkeje kot pred letom 1951. V primerjavi s prvim povojnim obdobjem so bile spremembe v pravosodju in kazenskem pravu precejšnje, vendar ne tolikšne, da bi se sistem približal ravni v demokratičnih državah. Ne¬ odvisnosti sodstva in demokratizaciji nasploh je namreč na poti stalo nače¬ lo enotnosti oblasti, še bolj pa politični monopol partije, ki se je poisto¬ vetila z državo. Revizija ustave roces sprememb po sporu z Informbi- rojem je formalno zaokrožil Ustavni zakon o temeljih družbene in politične ureditve FLRJ in o zveznih organih oblasti, ki ga je jugoslovanska skupščina sprejela 13. januarja 1953, 142 svoje ustavne zakone pa so po analogiji spre- jele tudi republike. 143 Ustavni zakon je globoko posegel v dotedanjo ustav¬ no ureditev in v dobršnem delu zamenjal ustavo iz leta 1946. Politični te¬ melj državnega sistema je postalo samoupravljanje, materialni temelj pa družbena lastnina. V definiciji državne ureditve je bil prvič omenjen socializem, saj je bila FLRJ opredeljena kot socialistična demokratična zvez¬ na država suverenih in enakopravnih narodov, v kateri vsa oblast pripa¬ da delovnemu ljudstvu. Ustavni zakon je poudaril tudi načelo enotnosti oblasti, saj naj bi delovno ljudstvo izvrševalo oblast po predstavniških orga¬ nih, ljudskih odborih in skupščinah, vsi drugi oblastni organi pa bi iz njih izhajali in jim bili tudi neposredno odgovorni. Zvezno skupščino sta po novem sestavljala zvezni zbor in zbor proiz¬ vajalcev, zbor narodov pa je izgubil položaj samostojne zbornice in bil kot nekakšen poldom vključen v zvezni zbor. Zvezna skupščina je torej ohra¬ nila dvodomno strukturo, vendar podlaga drugega doma ni bil več nacio¬ nalni, temveč razredni element. Uvedba zbora proizvajalcev je bila nam¬ reč razredni ukrep, ki naj bi-zagotovil vodilno vlogo delavskega razreda, čeprav zbor proizvajalcev ni bil enakopraven z zveznim zborom, tako kot je bil prej svet narodov. Enakopravnost zbora proizvajalcev je bila zagotov¬ ljena le pri odločanju o spremembi ustave ter pri sprejemanju družbenega Uradni list FLRJ, 1953, št. 3. 145 Uradni list LRS, 1953, št. 3. 82 Med resničnostjo in iluzijo načrta, proračuna in zaključnega računa, sicer pa so imeli večjo težo skle¬ pi zveznega zbora. V zvezni zbor so poslance volili državljani po načelu en poslanec na 60.000 prebivalcev. Paritetno zastopstvo v zboru narodov je bilo v pri¬ merjavi s prejšnjim svetom narodov zmanjšano za dve tretjini, poslanci pa niso bili več voljeni neposredno, temveč so jih delegirale skupščine federalnih enot. Vsaka republika je imela v zboru narodov deset poslan¬ cev, avtonomna pokrajina Vojvodina šest, avtonomna oblast Kosovo in Metohija pa štiri. Zbor narodov se je sestajal ločeno od zveznega zbora na obveznih in fakultativnih sejah. Ustavni zakon je predvidel obvezne seje ob spremembi ustave ter sprejemanju družbenega načrta in zveznih splošnih zakonov. V vseh drugih primerih se je sestajal fakultativno ozi¬ roma na zahtevo večine poslancev ene republike, kadar je bil na dnev¬ nem redu predlog zakona, ki se je dotikal odnosov med republikami in federacijo. Bistveni del pristojnosti je zbor narodov izgubil že leta 1954, ko je z novelo ustavnega zakona ostal obvezen le sestanek ob spremem¬ bi ustave. 144 Zbor narodov je postal zgolj simboličen izraz večnacionalne države, že tako omejene možnosti za reševanje mednacionalnih sporov v institucijah sistema pa so bile še bolj okrnjene. Poslance za zbor proizvajalcev so volili zaposleni v industriji, kme¬ tijstvu in obrti glede na delež posamezne panoge v skupnem bruto druž¬ benem proizvodu po načelu en poslanec na enako število »proizvajalske- ga prebivalstva«. Industrijska skupina je zajela zaposlene v industriji, rudarstvu, gozdarstvu, gradbeništvu, prevozništvu, trgovini, gostinstvu in komunalnih dejavnostih, kmetijska skupina člane kmetijskih zadrug in zaposlene na kmetijskih posestvih, obrtna skupina pa delavce v obrti, medtem ko zaposleni v drugih dejavnostih, denimo v zdravstvu, kultu¬ ri, znanosti in šolstvu, niso sodili med proizvajalce. Kolektivno predsedstvo oziroma prezidij ljudske skupščine je zame¬ njal individualni predsednik republike, ki je bil obenem predsednik zvezne¬ ga izvršnega sveta in vrhovni vojaški poveljnik, vlado FLRJ in njena mini¬ strstva pa so nadomestili zvezni izvršni svet in državni sekretariati. Ukinitev prezidija je oslabila položaj republik, saj so bile prej uspešneje zastopane znotraj kolektivnega predsedstva, prezidij pa je bil ukinjen tudi na repub- 144 Uradni list FLRJ, 1954, št, 13. Čas iskanj (1949-1953) liski ravni, ne da bi ga nadomestil kak drug organ, ki bi opravljal funkcijo šefa države v republiki. 145 Z ukinitvijo vlade in ministrstev je bila odpravlje¬ na tudi delitev na zvezna in zvezno-republiška ministrstva, prav tako pa ni bilo več pooblaščencev zvezne vlade pri vladah republik. Na zvezni ravni so ostali državni sekretariati za zunanje in notranje zadeve, za gospodarstvo, obrambo in proračun, druga področja pa so bila v pristojnosti republik. Čeprav je ustavni zakon formalno utrdil zakonodajno oblast skupščine, je imel zvezni izvršni svet, ki je nadomestil vlado, dejansko še vedno prvo besedo. Po novem je sicer lahko izdajal le izvršilne predpise in uredbe organizacijskega značaja, uredbe z zakonsko močjo pa le v pri¬ pravljalnem, mobilnem in vojnem stanju, vendar je pri uresničevanju teh določb prihajalo do resnih odstopanj. Že zakon o izvedbi ustavnega zako¬ na 146 je določal, da lahko zvezni izvršni svet do začetka dela nove skupščine ureja posamezna vprašanja iz pristojnosti federacije, če to zahteva uvelja¬ vitev novega ustavnega reda in gospodarskega sistema. Do prvega sklica skupščine v novi sestavi je tako zvezni izvršni svet izdal prek osemdeset uredb z zakonsko močjo, te dejavnosti pa ni opustil niti kasneje. S poseb¬ nim odlokom je bil namreč znova pooblaščen za izdajanje uredb z zakon¬ sko močjo, čeprav je bilo to v nasprotju z določili ustavnega zakona. Na podlagi omenjenega pooblastila je leta 1954 sprejel prek štirideset uredb z zakonsko močjo, do začetka šestdesetih let pa po dvajset in več uredb na leto. 147 To pomeni, da je med resničnim in normativnim stanjem še vedno zijal globok prepad, čeprav je zvezni izvršni svet odtlej vsaj formalno priznaval svojo odgovornost zvezni skupščini. Januarja 1954 ji je namreč prvič po vojni podal poročilo o svojem delu. 148 Na seji obeh domov zvezne skupščine 14. januarja 1953 je bil za predsednika republike izvoljen Josip Broz Tito, ki je hkrati postal tudi pred¬ sednik zveznega izvršnega sveta, njegovi podpredsedniki pa Edvard Kardelj, Aleksandar Rankovič in Moša Pijade. 149 Vrh jugoslovanske vlade so torej sestavljali najvišji partijski voditelji, kar je bilo v popolnem nasprotju s 145 Ciril Ribičič: Republika Slovenija v ustavah jugoslovanske federacije. V: Slovenci in država. SAZU, Ljubljana 1995, str. 356. 146 Uradni list FLRJ, 1953, št. 3. 147 Ciril Ribičič: Razvoj skupščinskega sistema v SFRJ s posebnim ozirom na delovanje izvršilne funkcije. Pravna fakulteta, Ljubljana 1978, str. 98-99. 148 Izveštaj Saveznog izvršnog veča za period 1950-1953, Beograd 1954. 149 Uradni list FLRJ, 1953, št. 8. 84 Med resničnostjo in iluzijo sklepi šestega kongresa KPJ (ZKJ) o ločitvi državnih in političnih funkcij. Malce doslednejši pri uresničevanju kongresnih sklepov so bili v republi- kah. Leta 1953 je namreč na čelu slovenskega izvršnega sveta dotedanje- ga predsednika vlade in aktualnega slovenskega partijskega voditelja Miho Marinka zamenjal Boris Kraigher, sicer član izvršnega komiteja CK ZKS, ki je na tem položaju ostal do leta 1963, ko ga je zamenjal Viktor Avbelj. Razprava o ustavni reformi je trajala dobro leto dni, večinoma pa je bila omejena na najvišji politični vrh, čeprav je tu in tam zašla tudi v časopisje. Po sprejetju ustavnega zakona je nekaj časa zaposlovala tudi stro¬ kovnjake s področja ustavnega prava, ki so se soočili ob vprašanju fede¬ ralizma oziroma suverenosti republik. Radomir Lukič z beograjske prav¬ ne fakultete je menil, da je jugoslovanska federacija pravzaprav unitarna država, ki se od drugih razlikuje le po visoki stopnji decentralizacije. Po¬ dobno je razmišljal Makso Žnuderl z ljubljanske pravne fakultete, ki je trdil, da v Jugoslaviji ni večdržavnosti, saj so republike preveč odvisne od centralne oblasti. Na drugi strani je Ferdo Culinovič z zagrebške pravne fakultete verjel v državnost federacije in državnost republik. 150 Najostrejši je bil leta 1955 zagrebški profesor Dan Gjankovič, ki je ugotavljal, da so republike povsem nemočne, saj niso imele pravice do samoorganizacije. Zvezni ustavni zakon je namreč urejal domala vsa vprašanja s področja odnosov med republiškimi organi, še bolj podrobno pa so jih opredelili drugi zvezni zakoni, tako da je bila po Gjankovičevem mnenju republiška zakonodaja povsem odveč. 151 O reorganizaciji najvišje državne oblasti so partijski voditelji raz¬ pravljali na petem plenumu CK KPJ 27. maja 1952. Generalni sekretar Josip Broz Tito jih je nagovoril z besedami: »Ce zastopamo stališče, da partija odgovarja za celotni družbeni in gospodarski razvoj in razvoj živ¬ ljenja nasploh, potem smo mi, ki smo izbrani, važnejši kot vsi zakono¬ dajni odbori in komisije. Poglavitna opažanja, pripombe in drugi dodatki morajo pasti prav tu.« 152 Načrtovana odprava zbora narodov kot samo¬ stojnega doma zvezne skupščine med razpravljavci ni vzbudila nikakršnih 15° Ferdo Čulinovič: Nacionalno pitanje u jugoslavenskim zemljama. Pravni fakultet u Zagrebu, 1955, str. 115; Aleš Gabrič: Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji v prvem povojnem obdobju. V: Jugoslavija v hladni vojni - Yugoslavia in the Cold War. Inštitut za novejšo zgodovino, University of Toronto, Ljubljana 2004, str. 418. 151 Paul Shoup: Communism and the Yugoslav National Question. Columbia University Press, New York, London 1968, str. 192. 152 Peti plenum CK KPJ, 27. maj 1952. V: Sednice Centralnog komiteta KPJ (1948-1952), str. 667. Čas iskanj (1949-1953) pomislekov, čeprav je malo verjetno, da bi avnojska tradicija v manj kot desetih letih povsem zbledela. Malce več pozornosti so namenili zboru proizvajalcev, o katerem je govoril Boris Kidrič. Menil je, da je predlaga- ni način volitev glede na bruto družbeni proizvod sicer dober, vendar bi z njim v zboru proizvajalcev ne dobili le diktature proletariata, temveč tudi diktaturo razvitih republik. Zato se je zavzel za volitve glede na števi¬ lo prebivalcev v posameznih federalnih enotah. 153 Po tem volilnem ključu bi bilo v zboru proizvajalcev slabih devet odstotkov poslancev iz Slovenije, če bi bil sprejet predlog o volitvah glede na bruto družbeni proizvod federalnih enot pa več kot šestnajst odstotkov. 1,4 V Sloveniji Kidričevega predloga niso vsi navdušeno sprejeli, če¬ prav se je slovenski politični vrh s takšno ureditvijo zvezne skupščine stri¬ njal. Boris Kraigher je na seji izvršnega odbora OF 29. maja 1952 pouda¬ ril, da namen ustavnega zakona ni demokratizacija, temveč krepitev socializma. Menil je, da proporcionalno zastopstvo v zboru proizvajalcev povsem ustreza tej težnji, »ker če bi postavili drugače, nastane tu nacional¬ ni problem in bi to bilo krivično z ozirom na socialistične odnose med narodi in republikami. Ne bi bil to socialističen odnos z ozirom na dej¬ stvo, da smo dežela z razvitejšim gospodarstvom in že s samim tem eks- ploatiramo dežele z manj razvitim gospodarstvom.« Kraigherju je priteg¬ nil tudi Miha Marinko. Menil je, da bi z volilnim ključem glede na bruto družbeni proizvod Slovenija dobila preveč poslancev v zboru proizvajal¬ cev, kar bi bilo nepravično, »ker naš bruto produkt vsebuje tudi produkt drugih republik, kjer so surovinske baze«. Takšni argumenti niso prepričali vseh razpravljavcev, zlasti ne Maksa Žnuderla, ki je poudaril, da »ima v zveznem svetu srbski narod še vedno večino, če računamo Črnogorce, ki se čutijo Srbe, pa tudi Bosance in Hercegovce in ni tu nobene nesreče, ker je tu politična enotnost. Zato ne razumem, zakaj bi Slovenija imela manj, če to odgovarja gospodarski stvarnosti in čemu bi se bali nacio¬ nalnega trenja. Seveda smo Slovenci vedno tisti, ki se umaknemo.« 155 O ustavni reformi je 9. junija 1952 razpravljal tudi organizacijski sekretariat CK KPS. Nekaj pomislekov glede predlaganega načina volitev za zbor proizvajalcev sta imela le Vida Tomšič in Stane Kavčič. Predlog 153 Prav tam, str. 677-678. ^ Jugoslavija 1919-1988: statistički godišnjak, str. 40, 101. '55 AS 537, šk. 25, Zapisnik seje izvršnega odbora OF, 29. maj 1952, str. 17-19. 86 Med resničnostjo in iluzijo po njunem mnenju ni bil sprejemljiv, ker bi v zastopstvih iz industrijsko nerazvitih republik prevladali kmetje, ki bi lahko kadarkoli preglasovali zastopnike industrije. Zato sta menila, da bi bilo bolje, če bi imele repub- like v zboru proizvajalcev enako število poslancev. Kavčič je opozoril, da bo volilni ključ glede na število prebivalcev posameznih federalnih enot »težko tolmačiti slovenskemu delavcu, čeprav razume, da bi bilo proti vsem socialističnim principom zavirati razvoj manj razvitih republik«, bojazen pred preglasovanjem manjših republik pa je bila po njegovem mnenju vem darle odveč, saj »imamo tudi zvezno skupščino in svet narodov, da ne govorimo o idejnem vplivu Partije, da se taka vprašanja eventualnega preglasovanja na škodo druge republike uredijo«. 156 Institucijam sistema je zaupala tudi Vida Tomšič, ki je na vprašanje, ali bo imela republiška skupščina pravico zavrniti zvezni zakon, ki bi bil v nasprotju z njenimi interesi, odvrnila, da že sam obstoj zbora narodov zagotavlja dovolj mož¬ nosti za zaščito nacionalnih pravic. 157 Ko je bil v začetku decembra 1952 objavljen osnutek ustavnega zakona, se je v njem znašel Kardeljev pred¬ log, po katerem naj bi poslance za zbor proizvajalcev volili glede na delež posamezne panoge v skupnem bruto družbenem proizvodu po načelu en poslanec na enako število proizvajalcev. V zadnjih dneh iztekajočega se leta sta začela osnutek ustavnega zakona obravnavati zakonodajna odbora obeh domov zvezne skupščine. Na skupni seji zakonodajnih odborov 28. decembra 1952 je predlog ustav¬ nega zakona poslancem pojasnil podpredsednik zvezne vlade Edvard Kardelj. Zbora narodov v govoru ni omenjal, ustavil pa se je pri zboru proizvajalcev, ki ga je označil za »instrument razredne politike«. Poudaril je, da volilni ključ glede na bruto družbeni proizvod posameznih federalnih enot nikoli ni bil sprejemljiv, kajti »izhajati moramo s stališča, da ustvarja jugoslovanski druž¬ beni proizvod enoten jugoslovanski delavski razred in enotni jugoslovan¬ ski kmetje, ne pa posamezni narodi. Ce bi stvar postavili drugače, bi raz¬ bijali enotnost socialistične družbe.« 158 Zagledan v ideologijo pa je pozabil, da delež posameznih proizvajalcev pri ustvarjanju bruto družbenega proiz¬ voda praviloma ni enak. Tako imenovani skupni interesi, povezani z 156 AS 1589, šk. 2, Zapisnik razširjene seje organizacijskega sekretariata CK KPS, 9. junij 1952, str. 8. 157 Prav tam, str. 10. 158 Edvard Kardelj: Ob predlogu ustavnega zakona o zveznih in republiških organih oblasti. V: Problemi naše socialistične graditve, II. knjiga. DZS, Ljubljana 1955, str. 250-251. Čas iskanj (1949-1953) 87 družbeno lastnino, namreč niso prinesli tudi enake produktivnosti. Uvedbo volilnega ključa, po katerem so poslance za zbor proizvajalcev volili glede na delež posamezne gospodarske panoge v skupnem bruto družbenem pro¬ izvodu po načelu en poslanec na enako število, ne pa glede na uspešnost proizvajalcev, bi zatorej lahko umestili med mnoge zamujene priložnosti za oblikovanje razmeroma stimulativnega gospodarsko-političnega sistema. Edvard Kardelj (1910-1979), najvplivneši slovenski politik v drugi Jugoslaviji in edini izmed Titovih najtesnejših sodelavcev, ki se mu je kljub občasnim nihanjem uspeh obdržati v političnem vrhu. (AS) 88 Med resničnostjo in iluzijo Dan po skupni seji obeh domov zvezne skupščine sta začela zako¬ nodajna odbora ločeno pretresati osnutek ustavnega zakona. Razprava se je večinoma sukala okrog stilizacije in terminologije, vsebinskih pripomb pa skorajda ni bilo. Na seji zakonodajnega odbora zveznega sveta je na vprašanja poslancev odgovarjal Edvard Kardelj. Slovenski poslanec Makso Žnuderl je imel precej pomislekov glede volilnega ključa za zbor proiz¬ vajalcev, saj so po njegovem mnenju predlaganemu načinu volitev botro¬ vale težnje po prestižu velikih federalnih enot. Hrvaški poslanec Dušan Diminič se je spraševal, zakaj bo zbor narodov izgubil položaj samostoj¬ nega doma, Kardelj pa mu je odvrnil, da bi trije domovi preveč obreme¬ njevali delo skupščine, obstoj zbora narodov pa je vendarle nujen, kajti »ukinitev zbora narodov bi lahko bila povod za razmišljanja o omejeva¬ nju pravic republik«. 159 Edvard Kardelj se je članom zakonodajnega odbo¬ ra zveznega sveta pridružil tudi na seji 30. decembra 1952. Tokrat jim je skušal pojasniti, zakaj zbor narodov ne potrebuje niti svojega poslovnika niti stalnega predsednika in ostalih funkcionarjev. Poslanci so se namreč spraševali o položaju zbora narodov znotraj zveznega zbora, pri čemer jih je zanimal zlasti način glasovanja. Makso Žnuderl je predlagal glasovanje po republikah, vendar je bilo to po Kardeljevem mnenju nesprejemljivo, ker »bi lahko ena republika povzročila težave vsej državi«. 160 Precej drugače od poslancev zveznega sveta so o nekaterih določ¬ bah iz osnutka ustavnega zakona razmišljali v zakonodajnem odboru sveta narodov. Kar nekaj razpravljavcev je na seji 3. januarja 1953 izrazi¬ lo bojazen, da bo zbor narodov s pravico do ločenega sklepanja zaviral delo zveznega zbora. Zlasti odločen je bil srbski poslanec Miloš Moskov- ljevič, ki je poudaril, da mora biti zvezni zbor enoten dom, ki bo zasto¬ pal interese celotne države, ne pa posameznih republik. Prepričan je bil, da ima zbor narodov glede sprejemanja zveznih zakonov preveč pravic, vendar ga je predsednik zakonodajnega odbora Moša Pijade pomiril, češ da so imeli predlagatelji v mislih le splošne zakone, ki obravnavajo temelj¬ na načela za sprejemanje republiških zakonov. 161 Bojazen Miloša Moskov- ljeviča, da bo zbor narodov oviral delo skupščine, je bila povsem odveč. 159 Bilten zakonodajnih odbora Veča naroda i Saveznog veča (28. december 1952-8. januar 1953). Izbor iz stenografskih beležaka o pretresu predloga ustavnog zakona, Beograd 1953, str. 234-235. 160 Prav tam, str. 305-306. 161 Prav tam, str. 105-111. Čas iskanj (1949-1953) 89 Leta 1954 je namreč običajni sestanek zbora narodov trajal deset minut, ravno dovolj, da so poslanci brez razprave potrdili predlagane zakone. Se največ časa so prebili na četrti seji 10. marca 1954, ko so si odvzeli precej¬ šen del pravic, ki jim jih je zagotavljal ustavni zakon. Sprejeli so namreč predlog predsednika zvezne skupščine Moše Pijadeja o odpravi obveznih sestankov, z izjemo tistih ob spremembi ustave. 162 Ob sprejetju ustavnega zakona je Edvard Kardelj predstavil vizijo nove jugoslovanske federacije. Njegov pogled je slonel na marksistični teori¬ ji, po kateri je bila federacija zgolj prehodna državna oblika, ki bo odmr¬ la, ko se bo enotni delavski razred dvignil nad nacionalno razdvojenost. Jugoslovanska federacija bi zato morala temeljiti na enotnih interesih delavcev, ne glede na njihovo nacionalno pripadnost, enakopravnost ju¬ goslovanskih narodov pa bi zagotavljal zbor narodov, ki »verjetno sploh ne bo prišel do izraza. Vendar pa je vzlic temu potreben najprej kot skraj¬ na konsekvenca našega sistema nacionalne enakopravnosti, drugič pa kot ponovna deklaracija, da je nova Jugoslavija zvesta političnemu nače¬ lu o enakopravnosti vseh narodov.« Ker je ustavni zakon poleg enakoprav¬ nosti omenjal tudi enotnost jugoslovanskih narodov, je Kardelj pouda¬ ril, da »naša jugoslovanska socialistična skupnost ne nastaja na podlagi nekakih nacionalističnih teorij in nima za podlago kakršnekoli teorije o enotnem jeziku ali o enotni nacionalni kulturi. Temelji na skupnem in¬ teresu vseh delovnih ljudi ne glede na njihovo nacionalno pripadnost in zato je trdnejša od vsake druge mogoče skupnosti.« Z uvedbo družbene lastnine in prevlado enotnih interesov delavcev naj bi namreč nastala »so¬ cialistična skupnost novega tipa, v kateri postaja jezik in nacionalna kul¬ tura postranski faktor, ki nikogar ne bo oviral, da bi se čutil isto z dru¬ gimi delovnimi ljudmi, pa naj govore katerikoli jezik«. 163 Odpravo zbora narodov kot samostojnega doma zvezne skupščine so snovalci nove ustavne ureditve razumeli kot sestavni del reformnih pro¬ cesov, ki jih je sprostila uvedba samoupravljanja. Nacionalno vprašanje je veljalo za rešeno, uresničevanje nacionalnih pravic pa naj bi omogoča¬ lo proticentralistično naravnano samoupravljanje. Z ustavnim zakonom 162 Stenografske beleške Savezne narodne skupštine za 1954 godinu, Beograd 1954 (Veče naroda, 10. marec 1954). 163 Edvard Kardelj: O družbenih in političnih osnovah FLRJ in zveznih organih oblasti: ekspoze o predlogu ustavnega zakona. V: Problemi naše socialistične graditve, II. knjiga. DZS, Ljubljana 1955, str. 269-271. 90 Med resničnostjo in iluzijo je zbor narodov postal zgolj formalen izraz večnacionalne države, že tako omejene možnosti za reševanje sporov v institucijah sistema pa so bile še bolj okrnjene. Edvard Kardelj je že pred sprejetjem ustavnega zakona predvidel, da se na zahtevo poslancev ene republike zbor narodov sko- raj nikoli ne bo sestal, saj bi njegov sklic izzvenel kot alarm in politična demonstracija proti drugima dvema zboroma. 164 Ko je zbor narodov leta 1954 z novelo ustavnega zakona izgubil bistveni del pristojnosti, je posta' la formalna plat njegovega obstoja še očitnejša. Do leta 1968, ko mu je bil z ustavnimi dopolnili vrnjen položaj samostojnega doma, se namreč skorajda ni sestajal ali pa so bile njegove seje povsem nebistvene. Ustavni zakon iz leta 1953 in njegova novela iz leta 1954 sta omejila že pridobljene pravice federalnih enot in posameznih narodov, saj je z odpravo zbora narodov kot samostojnega doma zvezne skupščine in uvedbo zbora proiz- vajalcev razredni vidik prevladal nad nacionalnim. Skupščina LRS leta 1954 v dvorani Kazine. (MNZS, foto Vlastja Simončič) Ustavni zakon seveda ni posegel le na področje odnosov med re¬ publikami in federacijo. Temeljno vprašanje, o katerem pa se je govori¬ lo le v intimnih partijskih krogih, so bile tudi pristojnosti zvezne skupšči¬ ne in vlade ter njuno razmerje do partije. Djilas je, če mu seveda lahko 164 Bilten zakonodajnih odbora Veča naroda i Saveznog veča, str. 238. Čas iskanj (1949- 1953) verjamemo, v svojih spominih zapisal, da je Kardelj pripisoval ustavne¬ mu zakonu velik pomen kot instrumentu, ki bo odprl vrata demokrati¬ zaciji. Ko je namreč nekdo izjavil, da je skupščina podobna mrliču, po¬ slanci pa lutkam, ki samodejno dvigujejo roke, je Kardelj menda odvrnil: »Zdaj bo diskusij še preveč - reševala se bodo konkretna vprašanja.« Poleg tega naj bi ob pripravljanju osnutka ustavnega zakona Djilasu prišepnil: »Morda bomo postopoma prišli celo do opozicije.« 165 Po Kardeljevem mnenju bi moral biti ustavni zakon odsev političnih sprememb po pre¬ lomu s stalinizmom, v njem pa bi bila poudarjena predvsem samo¬ upravljanje in proces odmiranja države. Menil je, da premočna vloga partije in najvišjih funkcionarjev v vsakdanjih, zlasti gospodarskih zade¬ vah, zavira ta proces, zato se je navduševal nad vlado, ki bi jo sestavljali strokovnjaki, medtem ko bi najvišji partijski funkcionarji zasedli poslan¬ ska mesta v zvezni skupščini, Tito pa bi postal predsednik države s široki¬ mi pooblastili. Ambiciozne Kardeljeve načrte naj bi prekrižala šele Titova intervencija. Generalni sekretar je namreč Kardelja povabil na lov v Belje, kjer naj bi izrazil nasprotovanje zamislim o strokovni vladi in sesto¬ pu članov centralnega komiteja v poslanske klopi, čemur je, po Djilasovih besedah, Kardelj pri pisanju osnutka ustavnega zakona resno prisluhnil. 166 Od prvotnih zamisli se jih je tako v ustavnem zakonu znašlo bore malo. Partijskim voditeljem, naklonjenim demokratizaciji političnega sistema, je namreč konec leta 1952 začela pohajati sapa, vse glasnejši pa so postajali zagovorniki politike trde roke, ki so do sredine leta 1953 v partijskem vrhu povsem prevladali. 165 Djilas, Druženje s Titom, str. 112. 166 Prav tam, str. 113-114. Cuius regio eius religio politični odjugi, ki je v začetku petdesetih let zajela jugoslovansko družbo, oblast v odnosu do Katoliške cerkve ni popuščala. Razlogi za njeno nepopustljivost so bili, potem ko je spodkopala gospodarske temelje cerkvenega delovanja, predvsem ideolo¬ ški in politični. V očeh oblasti in njene ideologije je bila religija neznanst¬ vena zabloda in iluzija, ki je povzročila odtujitev človeka, Cerkev pa razred¬ na sovražnica, ki bi utegnila zlorabiti verska čustva državljanov in ogroziti revolucionarno oblast. Odnose med državo in Katoliško cerkvijo je nega¬ tivno zaznamovalo tudi medvojno ravnanje cerkvenih oblasti, ki se niso postavile na stran odpora proti okupatorjem, še bolj pa nepopustljivost Cerkve in Vatikana do novega družbenega reda v Jugoslaviji. Katoliška cerkev s papežem Pijem XII. na čelu je namreč odločno zavračala sodelo¬ vanje katoličanov s socializmom in komunizmom. Poleg tega so jugoslo¬ vanske oblasti menile, da Vatikan služi zgolj italijanskim interesom in da domača duhovščina, navezana na Vatikan, ne premore dovolj patriotizma. Katoliška cerkev je bila obenem močna in dobro organizirana opo¬ zicija z večmilijonskim zaledjem jugoslovanskih katoličanov. Svojo moč je črpala tudi iz tesnih vezi z Vatikanom, zato jo je skušala jugoslovan¬ ska oblast od njega odvrniti. Predsednik vlade Josip Broz Tito je svoj po¬ gled na odnose med državo in’Katoliško cerkvijo izrazil v pogovoru z naj¬ višjimi hrvaškimi cerkvenimi dostojanstveniki 2. junija 1945 v Zagrebu. Povedal je, da kot Hrvat - dejansko naj bi rekel »kot Hrvat in katolik«, vendar je bila v vseh objavah beseda katolik izpuščena 167 - ni zadovoljen 167 Stella Alexander: Church and State in Yugoslavia since 1945. Cambridge University Press, Cambridge 1979, str. 57. 94 Med resničnostjo in iluzijo z medvojnim ravnanjem dela katoliške duhovščine. Dodal je, da se nova oblast zaveda velikega vpliva religije in se je zato pripravljena s Katoliško cerkvijo sporazumeti, vendar »mora biti naša cerkev nacionalna, da se bolj prilagodi narodu. /.../ Odkrito moram reči, da si ne jemljem pravice, da bi obsojal Rim, vašo vrhovno instanco. Ne, tega nočem. Moram pa reči, da gledam kritično na stvari, ker se je ta instanca zmerom bolj nagibala k Italiji, kakor k našemu narodu. Želel bi, da bi imela katoliška cerkev na Hrvatskem zdaj, ko so dani za to vsi pogoji, več samostojnosti. To bi želel, to je osnovno vprašanje, to je tisto, kar bi želel rešiti; vsa druga vprašanja so sekundarna in bodo kaj lahko rešena.« 168 Titove besede so navzoči razumeli kot poskus oblikovanja nacionalne Cerkve, čemur so cer¬ kvene oblasti odločno nasprotovale. Pomembne odločitve naj bi sprejemal le Sveti sedež, zato so cerkvene oblasti vztrajale, naj odnose med državo in Katoliško cerkvijo uredi konkordat. 169 Cerkveni vrh, zlasti hrvaški, se ni želel neposredno pogajati z vlado, državna oblast pa je z enako odloč¬ nostjo zavračala Vatikan kot pogajalskega partnerja pri reševanju notranje¬ političnih zadev. Protikomunistično naravnana Katoliška cerkev ni bila pripravljena sprejeti diktata komunistične oblasti, ta pa ni trpela opozi¬ cije, zato so bili odnosi med državo in Katoliško cerkvijo do sredine pet¬ desetih let izrazito zaostreni. Osrednja cerkvena osebnost tega obdobja je bil zagrebški nadškof Alojzij Stepinac, ki je vse do svoje smrti leta 1960 odločilno vplival na poteze jugoslovanskega cerkvenega vrha. Kot predsednik Jugoslovanske škofovske konference je bil ključni avtor pastirskega pisma, ki so ga škofje namenili vernikom in oblastem 20. septembra 1945. Podpisniki, med nji¬ mi mariborski škof Ivan Tomažič, ljubljanski generalni vikar Anton Vovk in prekmurski generalni vikar Ivan Jerič, so ostro obsodili materializem oziroma vse ideologije in družbene sisteme, ki ne temeljijo na krščanstvu, zahtevali vrnitev odvzetega cerkvenega premoženja in popolno svobodo katoliškega tiska, verske vzgoje in izobraževanja, karitativnega delovanja ter ostalih dejavnosti Katoliške cerkve. Opozorili so tudi na nasilje nad duhovniki, saj je bilo po njihovih podatkih v Jugoslaviji ubitih 243 du¬ hovnikov, 19 bogoslovcev, 3 redovniki in 4 redovnice, 169 duhovnikov 168 Josip Broz Tito: Graditev nove Jugoslavije, L knjiga. Cankarjeva založba, Ljubljana 1948, str. 30-31. 169 Richard Pattee: The Čase of Cardinal Aloysius Stepinac. The Bruce Publishing Company, Mihvaukee 1953, str. 424 (Document LXV). Čas iskanj (1949-1953) 95 zaprtih in 89 pogrešanih. 170 Poleg pisma so škofje na duhovnike naslo¬ vili posebno okrožnico, v kateri so ostro zavrnili ločitev Cerkve od drža¬ ve, zahtevali spoštovanje cerkvenih zakonov in popolno svobodo vere ter poudarili, da je pravica do zasebne lastnine po naravnem pravu neodtuj¬ ljiva, pri čemer so se sklicevali na encikliki Rerum novarum in Quadragesimo anno d 71 Manj znano je pismo, ki so ga škofje 22. septembra 1945 posla¬ li maršalu Titu, čeprav se po vsebini ni bistveno razlikovalo od pastirske¬ ga pisma. 172 Škofje so pastirsko pismo izdali v predvolilnem času in podpisa¬ li prav na dan, ko je združena opozicija naznanila, da ne bo sodelovala na volitvah. Oblast ga je zato obravnavala kot neposreden napad nase ozi¬ roma, kot se je v intervjuju za francoski levičarski list L’Humanite izrazil predsednik jugoslovanske vlade Josip Broz Tito, kot »nekakšno uradno napoved boja«. 173 Nad vsebino pastirskega pisma je bil ogorčen tudi pred¬ sednik slovenske vlade Boris Kidrič, ki je v intervjuju za Slovenski poroče¬ valec zavrnil obtožbe o preganjanju Katoliške cerkve in duhovnikov, na¬ vedbe v pismu pa označil z besedami: »Mnogo hrupa za nič.« 174 Revolucionarna oblast je skušala zlomiti politično in gospodar¬ sko moč Cerkve, njeno delovanje pa omejiti na opravljanje verskih obre¬ dov. Gospodarske temelje Katoliške cerkve je spodkopala z agrarno refor¬ mo in nacionalizacijo, ideološko in politično moč pa z omejevanjem verskega tiska in verouka ter ukinitvijo cerkvenih šol. Prva povojna jugo¬ slovanska ustava je uzakonila ločitev Cerkve od države, zagotovila svobodo vesti in veroizpovedi ter enakopravnost verskih skupnosti. Vera je posta¬ la zasebna stvar posameznika, kar pomeni, da zaradi religioznega prepri¬ čanja nihče ni mogel imeti posebnih pravic, prav tako pa ne bi smel biti zapostavljen ali za svoje pravice prikrajšan. Od Cerkve je bila ločena tudi šola. Ohranila je lahko le šole za izobraževanje duhovnikov, verska vzgoja otrok in mladine v osnovnih in srednjih šolah pa ji je bila dovoljena le v omejeni obliki. Tako za državo kot za Katoliško cerkev sta bili vzgoja 170 NUK, 12/65, Pastirsko pismo katoliških škofov Jugoslavije. (Leta 1945 je bilo pastirsko pismo objavljeno le v goriškem katoliškem tedniku Slovenski primorec I, št. 7, 11. oktober 1945. Kasneje je bilo objavlje¬ no večkrat, npr. Pattee, The Čase of Cardinal Aloysius Stepinac, str. 470-480 (Document LXX); Bogdan Kolar: V Gospoda zaupam: iz zapisov nadškofa Antona Vovka. Družina, Ljubljana 2000, str. 114-128.) 171 Alexander, Church and State in Yugoslavia since 1945, str. 71-72. 172 Pattee, The Čase of Cardinal Aloysius Stepinac, str. 466-469 (Document LXIX). 173 Broz Tito, Graditev nove Jugoslavije, I. knjiga, str. 234. 174 Slovenski poročevalec VI, 7. oktober 1945, str. 2. 96 Med resničnostjo in iluzijo in izobraževanje zelo pomembni, zato se je spor med cerkvenimi in držav¬ nimi oblastmi na tem področju močno zaostril. Kako odtegniti množice, zlasti pa mladino od Cerkve in religije, je bilo vprašanje, ki si ga je slovensko partijsko vodstvo nenehno zastavlja¬ lo, nanj pa je navadno odgovarjalo z administrativnimi ukrepi. Pouk ve¬ rouka v šolah je bil časovno kar se da omejen, v cerkvah pa sploh prepo¬ vedan, otroci so lahko obiskovali verouk le s pisnim soglasjem staršev, duhovniki pa so za poučevanje verouka potrebovali dovoljenje oblasti. Kljub administrativnim oviram je po poročilih šolskih oblasti leta 1949 verouk obiskovalo 67 odstotkov učencev osnovnih šol in sedemletk, na katerih je pouk verouka bolj ali manj redno potekal, oziroma 43 odstotkov vseh učencev, 175 zato so začeli v partijskih organizacijah razmišljati, kako bi obisk verouka in verskih obredov še bolj omejili. S tem namenom je politbiro CK KPS 30. junija 1950 sklenil, da je treba »zaostriti vprašanje posečanja verouka in to ne smatrati kot kampanjsko nalogo« ter »pri mladini skrbeti za zabavo in razvedrilo, zlasti v času obredov; kot protisred- stvo romanjem pa organizirati izlete«. 176 Administrativni posegi v vzgojno in izobraževalno delo Cerkve, ki ga je ta imela za svoje temeljno poslanstvo, so stopnjevali napetost med državnimi in cerkvenimi oblastmi. Konec leta 1950 sta apostolska admi¬ nistratorja Anton Vovk in Maksimilijan Držečnik na predsedstvo sloven¬ ske vlade naslovila ločeni pismi, v katerih sta opozarjala na oviranje ver¬ ske vzgoje v šolah in cerkvah ter pozivala oblast, naj se tega vzdrži, saj grobo krši z ustavo in mednarodnimi konvencijami zagotovljeno pravico do svobode vesti in veroizpovedi. 177 Se bolj je oblasti razjezila Vovkova okrožnica, ki so jo brali po cerkvah na prvo adventno nedeljo leta 1951, govorila pa je o oviranju verske vzgoje in pritiskih na katehete ter poudar¬ jala vlogo staršev in botrov pri individualnem verskem poučevanju otrok. 178 Misel o ukinitvi verouka v šolah je dozorela konec leta 1951, po¬ litbiro CK KPS pa je 20. decembra 1951 sklenil, da bo z začetkom dru- 175 AS 1799, 28/2, Problem verskega pouka v šolah, 18. april 1949, str. 1. 176 AS 1589, šk. 2, Zapisnik seje politbiroja CK KPS, 30. junij 1950, str. 2. 177 AS 223 (vlada LRS), šk. 6, mapa 554, Škofijski ordinariat v Ljubljani Predsedstvu vlade LRS, 20. novem¬ ber 1950; Lavantinski škofijski ordinariat Predsedstvu vlade LRS, 1. december 1950. 178 AS 1589, šk. 2, Zapisnik seje politbiroja CK KPS, 20. december 1951, str. 1; Branko Šuštar: Verouk v šoli 1945-1952: odnos oblasti do pouka verouka na ljubljanskih šolah. Sodobna pedagogika, 1991, št. 7-8, str. 407. Čas iskanj (1949-1953) gega semestra šolskega leta 1951/52 verouk v šolah odpravljen. 179 Štiri¬ najst dni zatem je Boris Kraigher to odločitev utemeljeval z dejstvom, da je obisk verouka naraščal. Povedal je, da je bilo v Sloveniji poučevanje verouka v šolskih poslopjih dovoljeno zaradi lažjega nadzora, čeprav »je praksa doslej pokazala, da naš račun ni v celoti odgovarjal«. Zato je oce¬ nil, da je napočil čas, ko je treba verouk v šolah odpraviti, kar pa »seve¬ da ne pomeni in ne bi smelo pomeniti, da bi se s tem kakor koli zmanjšala kontrola nad tem, kaj se dogaja pri verouku in na kakšen način se ta poučuje«. 180 V prid sklepu o ukinitvi verouka v šolah je Boris Kraigher govoril tudi na sedmem plenumu CK KPS 26. januarja 1952. Opozoril je, da se oblast resda odpoveduje lagodnejšemu nadzoru nad veroukom, »dosežemo pa s tem večjo principialnost v naši borbi za eliminiranje cerkve kot političnega in tudi kot nekakega kulturnega faktorja« in posto¬ poma »odpravimo tisto dediščino, ki daje Sloveniji izrazito verski in kato¬ liški značaj«. 181 Obenem so vse bolj intenzivno razmišljali o uvedbi pouka družbene in moralne vzgoje, ki se je v predmetniku osnovnih in srednjih šol, gimnazij in učiteljišč znašla v šolskem letu 1952/53. O odpravi verouka v šolah in o tem, kakšna naj bo socialistična šola, je spomladi 1952 pogosto pisal Slovenski poročevalec. Avtor članka o posvetu učiteljev iz ljubljanske okolice je 7. marca 1952 zapisal, da »ne more biti pravi učitelj socialistične mladine tisti, ki eno uči, dela pa dru¬ gače. Zato pri nas ne bo mesta za učitelje, ki sicer uče, kakor jim to vele¬ va učni načrt, pa se predajajo naukom misticizma in mračnjaštvu, kakor jih to uči cerkev.« 182 Čez mesec dni je Slovenski poročevalec pisal o odpu¬ stitvi štirih dolenjskih učiteljic, ki so menile, da so bile odpuščene, ker so hodile v cerkev. Temu je avtor članka brez pomisleka pritrdil: »Da, tudi zato so bile odpuščene, ker so bile kuhane in pečene v cerkvi!« in nadalje¬ val: »Kaj bi slepomišili! Naša Ustava sicer zagotavlja slehernemu državlja¬ nu versko svobodo in zaradi tega, ker hodi v cerkev, pri nas še nihče ni bil preganjan. Toda ali smo zato dolžni, da gledamo religiozne ljudi tudi v socialistični šoli, da uče eno, s svojim osebnim zgledom pa propagirajo drugo in tako demantirajo sami sebe ter zavajajo mladino v nejasnosti 179 AS 1589, šk. 2, Zapisnik seje politbiroja CK KPS, 20. december 1951, str. 1-2. 180 AS 537, šk. 25, Stenografski zapisnik seje izvršnega odbora OF Slovenije, 3. januar 1952, str. 4. 181 AS 1589, šk. 1, Zapisnik VII. plenuma CK KPS, 26.- 27. januar 1952, str. 12. 182 Slovenski poročevalec XIII, 7. marec 1952, str. 3. 98 Med resničnostjo in iluzijo in dvome? Ne, takih dvoličnežev v socialistični šoli prav gotovo nismo dolžni trpeti in smo jih že predolgo trpeli, ker šola ni pekarna ali čevljar¬ ska delavnica, kjer je pač vseeno, če pripadajo mojstri in pomočniki temu ali onemu svetovnemu nazoru.« 183 O tem, kakšna naj bo socialistična šola, je 24. aprila 1952 v Slovenskem poročevalcu pisal tudi član slovenskega politbiroja Ivan Regent. Zapisal je, da »mora biti naša šola laična tj. stro¬ go znanstvena. /.../ Kjer pa je znanost, tam nima religija kaj iskati.« 184 Ker so šli novinarji v svoji proticerkveni in protiverski vnemi marsikdaj predaleč, so junija 1952 o njihovem pisanju govorili tudi na seji agitpropa CK KPS. Vlado Vodopivec je svaril pred nestrpnim pisanjem in poudaril, da »še vedno ni razlike med našo konkretno borbo proti kle¬ rikalizmu in borbo proti religiji in pride včasih do nerodnih izražanj«, 185 pri čemer je opozoril prav na članek o odpuščenih učiteljicah. Ker je ob¬ last navzven poudarjala, da ne nasprotuje religiji, temveč klerikalizmu, je načelnik slovenskega agitpropa Boris Ziherl urednikom časopisov sveto¬ val previdnejše izražanje, kajti »mi nismo nobene učiteljice ali učitelja odpu¬ stili zaradi tega, ker je religiozen, ampak ker iz tega izhaja antisocialistična akcija, ker smatrajo, da je naša šola v nasprotju njihovih principov in so zato enostavno v borbi proti socialistični vzgoji in socialistični izgradnji sploh. Zato jih napadamo, ne zaradi njihove religioznosti, ampak zaradi tega, ker svojo religioznost združujejo z antisocialistično akcijo in v tem smo mi tudi upravičeni ukrepati.« 186 Na pisanje v Slovenskem poročevalcu se je v Novi poti odzval eden najvplivnejših članov slovenskega duhovniškega društva Janez Janžekovič. Ugotavljal je, da je vprašanje svobode vesti in veroizpovedi v Jugoslaviji resda načelno rešeno, vendar je pot do dejanske uveljavitve tega načela še dolga. Mnogi marksisti so namreč prepričani, da sta dialektični mate¬ rializem in socializem tako prepletena, da ne more biti dober socialist, kdor ni dober materialist, iz česar bi lahko sklepali, da verni ljudje ne mo¬ rejo biti dobri državljani svoje socialistične domovine. Opozarjal je tudi na protislovnost člankov v Slovenskem poročevalcu, saj politiki in novinarji 183 Slovenski poročevalec XIII, 13. april 1952, str. 4. 184 Slovenski poročevalec XIII, 24. april 1952, str. 4. 185 AS 1589, šk. 27, Agitprop 1950-1952, Zapisnik seje komisije za agitacijo in tisk pri agitpropu CK KPS, 20. junij 1952, str. 3. 186 AS 1589, šk. 27, Zapisnik sestanka z odgovornimi uredniki listov in uredniki notranjepolitičnih rubrik, 24. junij 1952, str. 2. Čas iskanj ( 1949 - 1953 ) 99 na eni strani zavračajo obtožbe tujine o preganjanju vere v Jugoslaviji, na drugi strani pa s članki o odpuščanju učiteljic takšne obtožbe potrjujejo, kajti »država, ki vzame komu kruh zato, ker hodi v cerkev, preganja vero, pa čeprav le tudi zato«. Janžekovič se je sicer strinjal z Regentovo mislijo »kjer je znanost, tam nima religija kaj iskati«, vendar je dodal, da »tudi dialektični materializem ne in noben drug svetovni nazor«, kajti »v vsakem svetovnem nazoru je nekaj ekstrapolacije, z vsakim človek nekaj tvega, vsak prehaja v vero. Laična šola mora učiti znanost, pravo znanost, vso zna¬ nost in vse njene podmene - da! - učiti svetovni nazor - ne!« Uvesti v šole določen svetovni nazor bi po Janžekovičevem mnenju pomenilo »oživiti zloglasno, od zgodovinskega razvoja premagano in obsojeno nače¬ lo: cuius regio eius et religio«, zato je temu odločno nasprotoval. 187 Oblast se je pripravljala na dolgotrajen ideološki boj s Katoliško cerkvijo. Na eni strani je dovoljevala verske dejavnosti, da bi od sebe ne odvrnila vernih množic, na drugi strani pa je omejevala verouk in izobra¬ ževanje duhovnikov ter okrepila ateistično vzgojo otrok v šolah. Odločila se je za postopno ateizacijo družbe, pri čemer je, razumljivo, največ moči vložila v vzgojo mladine. Ko je Tito konec aprila 1952 sprejel delegacijo zveze učiteljev in srednješolskih profesorjev, je dejal: »Vere ne preganja¬ mo in prepuščamo to volji slehernega človeka posebej. Ne moremo pa dovoliti, da bi otroke, ki jih je treba šele vzgojiti, vzgajali po želji tistih, ki so ubrali povsem drugačno pot, kakor bi mi želeli. Država ima pravi¬ co vzgajati otroke in mora jih vzgajati. V tem pogledu ne bomo nikdar popustili pred nikakršnim pritiskom od zunaj.« 188 Po odpravi cerkvenih osnovnih in srednjih šol sta v Sloveniji ostali dve semenišči in Teološka fakulteta v Ljubljani. Ta je do izključit¬ ve decembra 1949 vedrila pod okriljem ljubljanske univerze, 31. (!) junija 1952 pa je bila izključena tudi iz sistema javnega šolstva in tako postala zasebna cerkvena ustanova. 189 Našteti ukrepi so sovpadali z vrsto dogodkov, ki so kazali na širši obračun s katoliško inteligenco. Slovenski notranji minister Boris Kraigher je konec januarja 1952 ugotavljal, da »več ali manj organizirane reakcio- 187 Janez Janžekovič: Izkustvena znanost, svetovni nazor, svoboda vesti. Nova pot IV, 1952, št. 4-5-6, str. 72-86. 188 Slovenski poročevalec XIII, 1. maj 1952, str. 2. 189 Aleš Gabrič: Izključevanje Teološke fakultete iz Univerze v Ljubljani. Bogoslovni vestnik 63, št. 2, 2003, str. 255-280. 100 Med resničnostjo in iluzijo narne pozicije proti nam predstavljajo razni katoliško usmerjeni krogi med našimi književniki in umetniki ter v veliki meri tudi med našimi znan¬ stveniki« in da »so zelo važne njihove pozicije v akademiji znanosti, na naši univerzi, na raznih institutih, zlasti pa v humanističnih vedah«. 190 V mislih je imel tudi krščanske socialiste, tako donedavne zaveznike, kot one, ki so se od OF že davno distancirali. Edvard Kocbek, poslednji krščanski socialist na visokem položaju, je moral leta 1952 odstopiti z vseh politič¬ nih funkcij in se umakniti izjavnega življenja, sredinsko usmerjenih kato¬ liških intelektualcev pa se je oblast lotila s sodnimi pregoni, pri čemer se ni ustavila niti pred vrati SAZU. Konec decembra 1952 sta bila pred okrožnim sodiščem v Ljubljani na dolgoletne zaporne kazni obsojena jezikoslovec in znanstveni sodelavec SAZU Jakob Šolar ter profesor s teo¬ loške fakultete Janez Fabijan, oba duhovnika in vplivna krščanska socia¬ lista. 191 V očeh oblasti je bil krščanski socializem nevaren, ker je s svoji¬ mi socialnimi postulati resno konkuriral vladajoči ideologiji, ohranjal pa Edvard Kocbek na kongresu LMS aprila 1949, ko je bil še podpredsednik slovenske skupščine in del slovenske politične elite. Poleg njega sedijo notranji minister in član politbiroja CK KPS Boris Kraigher, organizacijska sekretarka CK KPS Lidija Sentjurc, podpredsednik slovenske vlade Marijan Brecelj in predsednik slovenske skupščine Josip Vidmar. (MNZS, foto Miloš Svabič) >*> AS 1589, šk. 1, Zapisnik VII. plenuma CK KPS, 26.-27. januar 1952, str. 8. 191 AS 1931, 80-3, proces Šolar - Fabijan. (Več o tem: Jera Vodušek Starič: Poskus reprize dolomitske izjave? V: Grafenauerjev zbornik. ZRC SAZU, Ljubljana 1996, str. 95-113.) Čas iskanj (1949-1953) 101 je tudi vez med ljudstvom in Cerkvijo oziroma religijo. Stane Kavčič je spomladi 1957 krščanskosocialistično usmerjeno duhovščino označil za politično nevarnejšo od oblastem nenaklonjenega cerkvenega vrha in dela nižje duhovščine, 192 predsednik komisije za verska vprašanja Boris Kocijančič pa je desetletje kasneje zapisal, da je bil namen krščanskega socializma »zamegliti težo socialnih krivic in obdržati verne množice ne samo v ideološki, temveč tudi v organizacijski povezanosti s cerkvijo«. 193 Dedek Mraz 30. decembra 1955 v Ljubljani. Kljub političnemu ozadju uvedbe dedka Mraza in novo¬ letne jelke, ki naj bi izrinila miklavževanje in praznovanje božiča, se je dedek Mraz v Sloveniji kmalu udomačil in otresel ideologije. (MNZS, foto Zvone Muhovič) Na udaru oblasti je bil tudi verski tisk. Katoliške tiskarne so bile takoj po vojni podržavljene, verski tisk pa kar se da omejen. Leta 1951 so se tiskarji v Mariboru »spontano« uprli tiskanju mariborskega škofij¬ skega glasila Verski list, naslednje leto pa je enaka usoda doletela ljubljan¬ ski štirinajstdnevnik Oznanilo. Njegovi ukinitvi je najverjetneje botrova¬ la Vovkova okrožnica O izražanju verskega prepričanja, saj Oznanilo nikoli 192 AS 1211, šk. 54, Stališča in ocene dosedanje politike do klera in Cerkve (referat Staneta Kavčiča), str. 2-3. 193 AS 1211, šk. 53, 124/67, Odnos do verskih skupnosti v SR Sloveniji, str. 2. 102 Med resničnostjo in iluzijo ni prestopilo praga politike. Tik pred ukinitvijo Oznanila je začela goriška administratura izdajati Družino za vso Slovenijo, pošiljala pa jo je tudi v zamejstvo. Od založb, ki so izdajale dela katoliških avtorjev, se je po vojni obdržala le Mohorjeva družba, vendar je leta 1953 dobila konkurenco v Prešernovi družbi, 194 za tiskanje verske literature pa je poleg Mohorjeve skrbelo tudi Cirilmetodijsko društvo. Spremembe so doživljali tudi naj¬ večji verski prazniki - božič, velika noč in vsi sveti. Od leta 1948 velikonoč¬ ni ponedeljek ni bil več dela prost dan, vsi sveti so postali dan mrtvih, kot protiutež božiču pa se je vse bolj uveljavljalo praznovanje novega leta. Leta 1953 tudi božič ni bil več dela prost dan, medtem ko so vsi sveti z drugačnim imenom in spremenjeno vsebino ostali dela prost dan. 195 Oblast je ostro nastopala tudi proti duhovnikom. S sodnimi pro¬ cesi, med katerimi je bil najbolj spektakularen in mednarodno odmeven proces proti zagrebškemu nadškofu Stepincu jeseni 1946, 196 je na eni strani obračunavala z opozicijo, na drugi strani pa v javnosti ustvarjala proticerkveno razpoloženje in kazala zobe Vatikanu. V Sloveniji so sodni procesi dosegli vrhunec leta 1952, ko se je pred sodišči znašla vrsta duhov¬ nikov, obtoženih kolaboracije in protidržavnega delovanja, številni pa so bili tudi procesi proti duhovnikom, ki so v nedeljskih pridigah »sovražno izstopali«. 197 Po podatkih komisije za verska vprašanja iz leta 1955 je bilo v prvem desetletju po vojni v Sloveniji sodno kaznovanih 319 duhovnikov, večina z zapornimi in nekaj z denarnimi kaznimi, izrečene pa so bile tudi 4 smrtne kazni. V istem obdobju so upravni organi kaznovali 1033 du¬ hovnikov, 198 samo v letu 1952 pa je bilo po podatkih slovenskega notranje¬ ga ministrstva sodnikom za prekrške predloženih 735 ovadb proti duhov¬ nikom. Največ so jih obravnavali zaradi »širjenja lažnih vesti«, poučevanja verouka brez vnaprejšnjega dovoljenja državnih organov, neprijavljenih procesij ter opravljanja krstov in pogrebov pred vpisom v matično knji¬ go, kaznovanih pa je bilo 490 duhovnikov. 199 194 Več o tem: Aleš Gabrič: Socialistična kulturna revolucija: slovenska kulturna politika 1953-1962. Cankarjeva založba, Ljubljana 1995, str. 77-87. 195 Več o tem: Aleš Gabrič: »Ponekod je bila izvedena novoletna jelka šele na intervencijo tamkajšnjih komi¬ tejev partije.« V: Historični seminar II. ZRC SAZU, Ljubljana 1997. 196 Več o tem: Stella Alexander: Trostruki mit. Život zagrebačkog nadbiskupa Alojzija Stepinca. Biblioteka Golia, Zagreb 1990. 197 AS 223 (kabinet Mihe Marinka), šk. 34, mapa 140/52, Bilten javnega tožilstva LRS. 198 AS 1211, šk. 83, Letno poročilo za leto 1955, Stanje rimokatoliške Cerkve v LRS, str. 10. 199 AS 1931, A-13-0, inv. 1558, Letno poročilo 1951, str. 25; A-13-0, inv. 1559, Letno poročilo 1952, str. 19. Čas iskanj (1949-1953) 103 Dnevni tisk je pogosto poročal o sodnih procesih proti duhovni¬ kom ter s članki o sovražnosti Cerkve v javnosti zbujal odpor do duhov¬ ščine, ki se je nemalokrat sprevrgel v (ne)nadzorovan gnev. Leta 1952 je izšla tudi knjiga Frančka Sajeta Belogardizem, ki jo je oblast potegnila iz predala vsakič, ko se ji je za to ponudila priložnost. Kot je na seji izvršnega odbora OF 3. januarja 1952 povedal nekdanji krščanski socialist Tone Fajfar, je namreč skušala »ustvariti tako vzdušje proti duhovščini in ško¬ fom, da bi jim neprestano držali ogledalo pred obrazom in jim kazali vlogo, ki so jo igrali v narodnoosvobodilni borbi«. 200 Ostra politika do Katoliške cerkve je spodbudila številne izgrede proti duhovnikom, med katerimi izstopa zlasti napad na administratorja ljubljanske škofije Antona Vovka januarja 1952 v Novem mestu, kjer je dobil hude opekline. 201 Ekscese je oblast sicer obsojala, ne pa tudi preprečevala, opozarjala pa je predvsem na njihove negativne politične posledice. Pred izgredi je na plenumu CK KPS 26. januarja 1952 svaril tudi Boris Kraigher, ki je poudaril, da »ni jasna principialna borba proti reakcionarni duhovščini /.../ niti vodečemu partijskemu kadru, niti vodečemu aparatu UDB, ker so popol¬ noma brez potrebe zaostrili borbo proti duhovnikom, in sicer v taki ob¬ liki, da je moral biti političen rezultat takega nastopa na terenu samo nam v škodo«. 202 Zaostritev bi namreč lahko imela nasproten učinek od žele¬ nega, kajti »omogočili bi s tem, da se duhovščina afirmira kot nekakšen mučenik, ki ga preganjamo in bi se na tej osnovi ustvarila nova baza za borbo proti nam«. 203 Edvard Kardelj je ob tej priložnosti ocenil, da je »sovražnikova moč danes predvsem v cerkvi in v kmečki religiozni zaosta¬ losti«, čemur se je treba odločno postaviti po robu, vendar ne »z admini¬ strativnimi merami, pa tudi ne z zažiganjem škofov in podobnimi eksce¬ si«, temveč z močjo ideje, pri čemer se morajo partijci zavedati, da je »socialistična demokracija za delavski razred in za njegove socialistične zaveznike, ni pa za naše sovražnike«. 204 Zaradi izpadov proti duhovnikom in sakralnim objektom je bil slovenski partijski vrh zaskrbljen tudi v na¬ slednjih letih, zato je Vida Tomšič oktobra 1953 znova poudarila, da je 200 AS 537, šk. 25, Stenografski zapisnik seje izvršnega odbora OF Slovenije, 3. januar 1952, str. 11. 201 Ludovik Ceglar: Nadškof Vovk in njegov čas 1900-1963, I. del. Mohorjeva Celovec, 1993, str. 249-293. 202 AS 1589, šk. 1, Zapisnik VII. plenuma CK KPS, 26.-27. januar 1952, str. 3. 203 Prav tam, str. 11. 204 Prav tam, str. 36-38. 104 Med resničnostjo in iluzijo treba »najostreje udariti proti takim pojavom fizičnega obračunavanja«, saj je »tov. Kardelj že mnogokrat dejal, da farja sicer lahko ubijemo, toda toliko časa, dokler ga politično ne ubijemo, ne bomo ničesar dosegli. Do- seči je treba, da postanejo politični mrtvaki.« 205 Precej strpnejša je bila oblast do duhovnikov, organiziranih v du- hovniška društva. Prek njih je skušala vzpostaviti nadzor nad duhovščino, predvsem pa jo odvrniti od vrha Katoliške cerkve in Vatikana. Politični voditelji so bili namreč prepričani, da bodo modus vivendi lažje dosegli, če se bodo z domačo duhovščino pogajali neposredno. Kljub temu duhov- niškim društvom niso priznavali politične veljave, saj so bila v njihovih očeh »dejansko samo vprašanje notranjega razkrajanja cerkve in hierar¬ hije«. 206 Članstvo v duhovniških društvih je bilo povezano tudi z marsika¬ tero ugodnostjo, zlasti s socialnim in zdravstvenim zavarovanjem, pravi¬ co do poučevanja verouka v šolah, denarno pomočjo pri obnovi cerkva, z njim pa je bila včasih pogojena celo izpustitev duhovnikov iz zapora. 207 Prvo duhovniško društvo je začelo delovati v Istri leta 1948, po¬ dobno društvo pa je skušala ustanoviti tudi skupina slovenskih duhov¬ nikov, članov OF. Oktobra 1948 je nastal iniciativni odbor duhovniškega društva, nedolgo zatem pa je izšla prva številka njegovega glasila. Bilten je objavljal članke duhovnikov, ki so zavračali politiko Vatikana in visokih cerkvenih krogov, obsojali sodelovanje duhovščine z okupacijskimi obla¬ stmi in zahtevali razrešitev ljubljanskega škofa Rožmana, nastopali proti kaznovanju duhovnikov zaradi delovanja v OF in zagovarjali ustanovitev duhovniškega društva. Aprila 1949 se je Vatikan na pisanje Biltena od¬ zval s prepovedjo izhajanja, zato se je iniciativni odbor nekaj mesecev zatem sam razpustil, še prej pa predlagal ustanovitev novega duhovniškega dru¬ štva. Ko je goriški apostolski administrator Mihael Toroš julija 1949 po¬ trdil pravila slovenskega duhovniškega društva, so mu bila po mnenju pobudnikov vrata odprta. Slovensko duhovniško društvo je bilo usta¬ novljeno 20. septembra 1949 z imenom Cirilmetodijsko društvo katoli¬ ških duhovnikov LRS, kmalu pa je začelo izdajati tudi svoje glasilo Nova pot. 208 Prvi predsednik CMD je postal primorski duhovnik Anton Bajt, 205 AS 1589, šk. 2, Zapisnik seje organizacijskega sekretariata CK ZKS, 15. oktober 1953, str. 6. 206 AS 1589, šk. 2, Zapisnik seje politbiroja CK KPS, 20. november 1950, str. 2 (Boris Kraigher). 207 AS 1589, šk. 2, Zapisnik seje politbiroja CK KPS, 5. januar 1951, str. 1. 208 AS 1211, šk. 87, Spomenica CMD, str. 7-8. Čas iskanj (1949-1953) 105 med pomembnejšimi člani pa so bili profesor teologije in kasnejši dekan teološke fakultete Stanko Cajnkar, partizanski duhovnik in eden glavnih pobudnikov ustanovitve CMD Jože Lampret, ljubljanski škofijski arhivar Maks Miklavčič, teolog in filozof Janez Janžekovič, pisatelj Fran Šaleški Finžgar in drugi. Do leta 1952 je v CMD vstopilo 526 duhovnikov in redovnikov, kar je bila približno polovica slovenske duhovščine, vendar se je začelo članstvo že naslednje leto osipati. 209 Najvišji cerkveni dostojan¬ stvenik, ki je vstopil v CMD, je bil goriški apostolski administrator Mihael Toroš, vendar se je zaradi odklonilnih stališč Vatikana in Jugoslovanske škofovske konference od društva kmalu distanciral. Decembra 1953 je predlagal celo njegovo razpustitev, zatem pa je iz društva nepreklicno iz¬ stopil. 210 Pravila CMD so sprva zahtevala, da morajo biti člani društva organizirani tudi v OF, vendar je bila ta točka na predlog mariborskega apostolskega administratorja Maksimilijana Držečnika črtana iz pravilnika. S tem se je strinjal tudi slovenski partijski vrh, ki je upal, da bodo cer¬ kvene oblasti društvo uradno priznale. 211 Društvo katoliških duhovni¬ kov je bilo ustanovljeno tudi v Bosni in Hercegovini, medtem ko so po¬ skusi ustanovitve duhovniškega društva na Hrvaškem naleteli na silovit odpor cerkvenega vrha. Društvo hrvaških katoliških duhovnikov je bilo zato ustanovljeno šele leta 1953, imelo pa je vsega 188 članov, kar je bila manj kot desetina vseh duhovnikov in redovnikov na Hrvaškem. 212 Odnos oblasti do duhovniških društev je bil precej spremenljiv, saj se dogajanje znotraj njih ni vedno odvijalo po volji oblasti. Boris Kraigher je že konec novembra 1950 ugotavljal, da je v CMD »najaktiv¬ nejši človek Cajnkar, ki skuša voditi načelnejšo politiko, ne vemo pa, kam vodi«. Opozoril je tudi na velik vpliv Edvarda Kocbeka ter dodal, da »so najnevarnejši tisti, ki so se med okupacijo dobro držali in so bili KS (krščanskosocialistična, op. M. R.) pozicija«. 215 Na nevarnost, ki naj bi pre¬ tila oblastem, je na sedmem plenumu CK KPS januarja 1952 opozarjal tudi Vlado Majhen, ko je govoril o delu duhovnikov v mariborskem po¬ krajinskem odboru: »V svoj program so uvedli študij Marxa, Engelsa itd. 209 AS 1211, šk. 87, Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov v SRS, 1968, str. 5-7. 210 AS 1211, šk. 5, Zapisnik IV. seje Komisije za verska vprašanja pri Izvršnem svetu LS LRS, 8. januar 1954, str. 1. 211 AS 1589, šk. 2, Zapisnik seje politbiroja CK KPS, 30. junij 1950, str. 1. 212 AS 1211, šk. 53, Analiza stanja Društva katoličkih svečenika u SR Hrvatskoj, str. 2. 212 AS 1589, šk. 2, Zapisnik seje politbiroja CK KPS, 20. november 1950, str. 3. 106 Med resničnostjo in iluzijo češ, da jim bo študiranje teh vprašanj izredno koristilo. Seveda ni v tem namen, da bi delali za nas, temveč bodo študirali zato, da bodo znali pri¬ dobljene stvari politično izkoristiti proti nam.« 214 Ob tej priložnosti je Boris Kraigher znova poudaril, da CMD nima nikakršne širše politične velja¬ ve, kajti »jasno se moramo zavedati, kaj predstavlja borba za diferencia¬ cijo med duhovščino in da je interes te borbe predvsem v tem, da du¬ hovščino v celoti usmerimo na to, da se odpove vsem privilegijem, da se omeji na izrazito verska vprašanja in da s to diferenciacijo notranje sla¬ bimo cerkev kot političen faktor in jo privedemo do tega, da mora reše¬ vati predvsem svoje interne probleme«. 215 Občni zbor CMD oktobra 1950. (MNZS, foto Vlastja Simončič) Vatikan je v duhovniških društvih videl zametke nacionalne Cer¬ kve, zato je proti njim ostro nastopil. Jugoslovanski škofje so 26. aprila 1950 razglasili članstvo v društvih za nezaželeno oziroma »non expedit«, tej odločitvi pa je Vatikan avgusta 1950 pritaknil še ekskomunikaciji predsednika CMD Antona Bajta in pobudnika ustanovitve društva Jožeta Lampreta ter nekaj pisnih opominov drugim duhovnikom, goriškemu apo¬ stolskemu administratorju Mihaelu Torošu pa naj bi nuncij Silvio Oddi 2W AS 1589, šk. 1, Zapisnik VII. plenuma CK KPS, 26.-27. januar 1952, str. 33. 215 Prav tam, str. 12. Čas iskanj (1949-1953) 107 izrekel ustni opomin. 216 Zaradi rigoroznih ukrepov je v duhovniških vrstah zavladal pravi preplah. Konec januarja 1951 je ljubljanski apostolski admi¬ nistrator Anton Vovk pisal Oddiju, da se bo CMD sam od sebe razkrojil, kajti »le kdo bo upal biti predsednik tega društva. Člani govorijo javno, da ne morejo biti člani društva, ki ima sedaj predsednika, ki je ekskomu- niciran.« 217 Anton Bajt je zato marca 1951 odstopil z mesta predsednika CMD in ga prepustil dotedanjemu podpredsedniku Matiji Medvešku. 218 Jugoslovanska vlada je ravnanje Vatikana razumela kot vmešavanje v notranje zadeve, zato je zahtevala preklic izobčenj in ukrepa »non expe- dit«, 219 vendar je nanj zaman čakala. V Vatikanu je videla največjo oviro za ureditev odnosov s Katoliško cerkvijo, saj je papež zahteval popolno svobodo verske vzgoje, izobraževanja in katoliškega tiska ter izpustitev za¬ grebškega nadškofa Stepinca in drugih zaprtih duhovnikov. Boris Kraigher je maja 1951 povedal, da so jugoslovanske oblasti Stepinca pripravljene izpustiti, vendar pod pogojem, da odide iz države, s čimer se Vatikan ni strinjal. »Dokler je taka situacija, kakršna je,« je ugotavljal Kraigher, »je iluzorno govoriti o prerojenju krščanstva ali pa, da bi pustili religijo svo¬ bodno nastopati ob diamatu, dokler obstoja Vatikan. Najprej moramo likvidirati cerkveno organizacijo tako, kakršna je danes, potem bomo šele načeli svobodno diskusijo teh vprašanj,« kajti »vprašanje svobode vere je vprašanje osvoboditve cerkve od Vatikana«. 220 Nad Stepinčevo usodo je negodovala tudi zahodna javnost, ZDA pa so poleti 1951 z njegovo izpustitvijo pogojile celo vojaško pomoč Ju¬ goslaviji. Decembra 1951 je bil zagrebški nadškof izpuščen iz Lepoglave in konfiniran v rojstno vas Krašič, da bi pomirile Srbe, pa so oblasti iz zapora izpustile tudi episkopa Vojislava Nastiča. 221 Napetost med Jugosla¬ vijo in Vatikanom kljub temu ni popustila, saj je papež vztrajal, da mora Stepinac še naprej opravljati dolžnosti zagrebškega nadškofa. Poleg tega je v jugoslovanskem političnem vrhu vladalo prepričanje, da Vatikan 216 AS 1211, šk. 83, Letno poročilo za leto 1955, Stanje rimokatoliške Cerkve v LRS, str. 2. 217 AS 1529, šk. 12, Gradivo v zvezi z odnosi med Vatikanom oziroma Cerkvijo in FLRJ, Kopije in prevodi tekstov, dokument št. 11: poročilo škofa Vovka o položaju v CMD, ki ga je januarja 1951 poslal msgr. Oddiju. zis Organizacijski vestnik CMD, II, 1951, št. 1, str. 3. 219 AS 1529, šk. 12, Gradivo v zvezi z odnosi med Vatikanom oziroma Cerkvijo in FLRJ, Kopije in prevodi tekstov, dokument št. 12: poročilo škofa Vovka o razgovoru Držečnika in Vovka z Borisom Kraigherjem 10. novembra 1951, ki ga je dostavil msgr. Oddiju. 220 AS 537, šk. 25, Stenografski zapisnik seje izvršnega odbora OF Slovenije, 30. maj 1951, str. 24-25. 221 Bekič, Jugoslavija u hladnom ratu, str. 323-325. J 08 Med resničnostjo in iluzijo podpira italijanske zahteve glede STO, negodovali pa so tudi nad delo- vanjem odpravnika poslov beograjske nunciature Silvia Oddija, češ da na¬ sprotuje vsem poskusom ureditve odnosov med državo in Katoliško cer¬ kvijo, v tujino pa pošilja poročila o preganjanju Cerkve v Jugoslaviji. Konec januarja 1952 se je zunanji minister Edvard Kardelj sestal z nuncijem Oddijem, ki je protestiral zaradi nedavnega napada na škofa Vovka. Kardelj je nuncija zavrnil, češ da je Cerkev sama kriva za prega¬ njanja, saj se noče sprijazniti z revolucijo in zase še vedno zahteva privi¬ legiran položaj, dogodek v Novem mestu pa je bil po njegovih besedah zgolj svarilo Cerkvi, naj se izogiba delovanju proti oblasti, ker ljudstvo tega ne bo trpelo. »Se več, lahko rečemo, da takšen razvoj stvari postavlja pod vprašaj odnose med Vatikanom in Jugoslavijo. Ce Vatikan ni pripravljen podpreti razvoja normalne lojalnosti klera državi, čemu potem sploh služijo naši odnosi z Vatikanom,« se je spraševal Kardelj ter dodal, da »naši odnosi z Vatikanom v takšnih pogojih le otežujejo urejanje odnosov med cerkvijo in državo«, saj »ima jugoslovansko javno mnenje vtis, da politika Vatikana do Jugoslavije pogosto ni vodena zaradi interesov katoliške cer¬ kve, temveč služi političnim ciljem nekaterih tujih sil«. 222 Povedal je tudi, da oblast od duhovnikov ne zahteva drugega kot lojalnost, ter dodal, da Katoliška cerkev izkorišča strpnost jugoslovanske vlade in kočljiv med¬ narodnopolitični položaj Jugoslavije, da bi si pridobila celo več pravic, kot jih ima drugod po svetu. V podobnem tonu je 11. maja 1952 na shodu v Zrenjaninu govoril Josip Broz Tito, ko je omenil odnose z Italijo in Va¬ tikanom. Poudaril je, da je vsak državljan dolžan najprej služiti interesom lastne države in ljudstva, kar je letelo na cerkvene oblasti in duhovnike, ki »vidijo samo Rim«. 223 Olja na ogenj je prilil tudi administrator ljubljanske škofije Anton Vovk, ki je spomladi 1952 izdal dve okrožnici, s katerima je dodobra vznemiril oblasti. V prvi okrožnico, ki jo je izdal 29. marca 1952, je od¬ ločno zavrnil zakonsko uredbo, ki je dovoljevala abortus v primeru ogro¬ ženosti življenja nosečnice. Oblast na Vovkovo okrožnico ni uradno odgo¬ vorila, zato pa je pohvalila članek ginekologov v Slovenskem poročevalcu. 224 222 Dragoljub R. Zivojinovič: Vatikan, Katolička crkva i jugoslovenska vlast 1941-1958. Prosveta, Beograd 1994, str. 367. 223 Josip Broz Tito: Govori i članci, VII. knjiga. Naprijed, Zagreb 1959, str. 79. 224 AS 1589, šk. 27, Agitprop 1950-1952, Zapisnik sestanka z odgovornimi uredniki listov in uredniki notranjepolitičnih rubrik, 24. junij 1952, str. 2. Čas iskanj (1949-1953) 109 Ti so se zgrozili nad škofovim stališčem, da v primerih, ko »je treba ra¬ čunati s smrtjo matere, ne preostaja drugega, kakor ukloniti se s spošto¬ vanjem prirodnim zakonom in ukrepom božje previdnosti«. Zdravniki so odgovarjali, da tudi sami nasprotujejo abortusu, »smo pa za to, da se umetni splav napravi v primerih, ko ni drugega izhoda«, kajti »eno je dogma, dozorela in okostenela v cerkvenih prostorih, vse kaj drugega bi pa bilo gledati, kako zaradi upoštevanja teh dogem ugašajo cvetoča živ¬ ljenja mater v trenutku, ko skoraj dosežejo največjo življenjsko srečo«. 225 Se več prahu je dvignila okrožnica O izražanju verskega prepričanja, ki jo je Vovk izdal 30. aprila 1952. Pri opisovanju za katoličane neugodnih domačih razmer namreč ni izbiral besed, hkrati pa je vernike pozival, naj ne podležejo pritiskom oblasti in naj se ne boje javno izražati verskega prepričanja, ter jim svetoval, kako naj se vedejo, če bodo preganjani. Na okrožnico je 21. maja 1952 v Slovenskem poročevalcu odgovoril podpred¬ sednik slovenske vlade Marijan Brecelj. Zapisal je, da je Vovk v okrožni¬ ci odkrito napadel državno oblast, ki da preganja vernike, čeprav za takšne trditve škof nima dokazov, kajti »zaradi same vere ni bil pri nas nihče nikoli preganjan. Vsakdo je imel in ima vselej to možnost, da se vključi v našo skupnost, vendar pod enim pogojem - da je lojalen do svoje države in da ostane zvest svojemu ljudstvu.« Menil je, da ni naključje, da je Vovk izdal okrožnico prav v času, »ko se za našim hrbtom odloča o usodi Slovencev v coni A«, 226 pri čemer je verjetno meril na sklepe kon¬ ference v Londonu aprila 1952, po kateri se je okrepila prisotnost ita¬ lijanske administracije v delu STO pod angloameriško vojaško upravo. Že pred Brecljevim člankom je sodišče izdalo sklep o prepovedi razširja¬ nja okrožnice, zoper Vovka pa uvedlo preiskavo zaradi kaznivega dejanja sovražne propagande in zlorabe vere v politične namene, vendar je bil postopek ustavljen, zadeva pa izročena sodniku za prekrške. 227 Kmalu zatem je Boris Kraigher slovenske ordinarije opozoril, da bodo ob na¬ daljnjem zaostrovanju stiki z Vatikanom prekinjeni, nuncij pa izgnan iz države. 228 225 Slovenski poročevalec XIII, 1. junija 1952, str. 3-4. 226 Slovenski poročevalec XIII, 21. maj 1952, str. 2. 227 AS 223 (kabinet Mihe Marinka), šk. 34, mapa 140/52, Bilten javnega tožilstva LRS, 31. maj 1952, str. 13-14. 228 AS 1529, šk. 12, Gradivo v zvezi z odnosi med Vatikanom oziroma Cerkvijo in FLRJ, Kopije in prevodi tekstov, dokument št. 13, str. 2. 110 Med resničnostjo in iluzijo Škof Anton Vovk (1900-1963). Rezidencialni škofje postal šele po smrti ljubljanskega škofa Rožmana leta 1959, z nastankom ljubljanske nadškofije leta 1961 pa je postal tudi prvi ljubljanski nadškof. Po objavi članka o preganjanju Katoliške cerkve v Jugoslaviji v vatikanskem glasilu La Civilta Cattolica 7. junija 1952 , 129 se je med Vati¬ kanom in Jugoslavijo razplamtela prava besedna vojna. Jugoslovanski tisk je bil preplavljen s članki o sovražnosti Vatikana, v kampanji pa je prednjačil Slovenski poročevalec, ki je dan za dnem poročal o vmešavanju 229 Živojinovič, Vatikan, Katolička crkva i jugoslovenska vlast, str. 369-370. Čas iskanj (1949-1953) 1 Vatikana v tržaško krizo in jugoslovanske notranje zadeve ter objavljal kari¬ kature s politično vsebino in članke o sovražnem delovanju duhovnikov. Do skrajnosti so odnose med državo in Katoliško cerkvijo zaostrili sklepi Jugoslovanske škofovske konference, sprejeti med 23. in 25. sep¬ tembrom 1952 v Zagrebu. Predsednik škofovske konference beograjski nadškof Josip Ujčič je pred tem v največji tajnosti zaprosil Vatikan za mnenje o duhovniških društvih, ta pa je v svoji poslanici izrazil upanje, da se bodo jugoslovanski škofje znali upreti grožnji, ki jo predstavljajo duhovniška društva. 230 Škofje so zato z dekretom »non licet« duhovniška društva prepovedali. Za CMD ukrep ni veljal, saj ga slovenski škofje niso objavili. Poleg tega je društvo na občnem zboru 23. oktobra 1952 spre¬ jelo nov pravilnik in resolucijo, s katero se je zavezalo k spoštovanju cer¬ kvenega prava, pravila pa je potrdil goriški apostolski administrator Mi¬ hael Toroš, ki je izjavil, da »je društvo s tem do kraja ustreglo slovenskim ordinarijem«. 231 Jugoslovanski škofje so na maršala Tita naslovili tudi pismo, v ka¬ terem so ugotavljali, da v Jugoslaviji ni popolne verske svobode in da mo¬ dus vivendi ne bo dosežen, dokler bo oblast Cerkvi kratila pravice. Med najbolj drastičnimi kršitvami verske svobode so navedli oviranje verskih obredov in verske vzgoje, aretacije, pritiske in napade na duhovnike, od¬ vzem nekaterih cerkva in katoliških tiskarn, odrekanje državne pomoči pri gradnji in obnovi cerkva, zadušitev katoliškega tiska, razpuščanje redov, spodbujanje ateizma in številne druge. Obstoju duhovniških društev so od¬ ločno nasprotovali, češ da skuša oblast z njimi spodkopati cerkveno disci¬ plino. Zapisali so, da bodo duhovniška društva priznali, ko bodo njihova pravila v sozvočju s kanonskim pravom in ko bo cerkvenim oblastem omo¬ gočen nadzor nad njihovim delovanjem. Ob koncu so zatrdili, da spoštu¬ jejo obstoječo oblast in da za Cerkev ne zahtevajo nikakršnih privilegijev, temveč zgolj spoštovanje božjega in naravnega prava. Zahtevali so popol¬ no svobodo verske vzgoje, katoliškega tiska in verskih organizacij ter pra¬ vico do materialnih sredstev, potrebnih za nemoteno delovanje Cerkve. 232 230 Alexander, Church and State in Yugosiavia since 1945, str. 138-139. 231 AS 1211, šk. 87, Spomenica CMD, str. 10; AS 1211, šk. 83, Letno poročilo za leto 1955, Stanje rimoka- toliške Cerkve v LRS, str. 2. ?_<4S 1529, šk. 12, Gradivo ZIS v zvezi z zakonom o pravnem položaju verskih skupnosti, Pretstavka kato- ‘ličkog episkopata Jugoslavije maršalu Titu. 112 Med resničnostjo in iluzijo Slovenska ordinarija Vovk in Držečnik sta si sklepe zagrebške konference zapisovala, njune zapiske, v katerih je bilo omenjeno tudi mnenje Vatikana o duhovniških društvih, pa je ob preiskavi zasegla tajna policija. 233 Zdaj je imela oblast v rokah trden dokaz, da za dejanji škofov stoji Vatikan, preki¬ nitev diplomatskih odnosov pa je postala le še vprašanje časa. S prepovedjo duhovniških društev je bila s stališča oblasti mera polna. Namestnik zunanjega ministra Aleš Bebler je 1. novembra 1952 nunciju Oddiju izročil protestno noto zaradi vmešavanja Vatikana v jugo¬ slovanske notranje zadeve, namesto dolgo pričakovanega papeževega odgo¬ vora pa je prav na državni praznik 29. november treščila vest o imenovanju nadškofa Stepinca za kardinala. Odločitev o prekinitvi diplomatskih odno¬ sov z Vatikanom je 16. decembra 1952 v Smederevski Palanki napovedal Josip Broz Tito, ko je v zvezi s tržaškim vprašanjem označil »mednarodno reakcijo z Vatikanom na čelu« kot »smrtnega sovražnika naše države«. 234 Dan kasneje je Bebler izročil Oddiju noto, s katero je jugoslovanska vlada zahtevala zaprtje nunciature v Beogradu, obenem pa obtoževala Vatikan, da se vmešava v jugoslovanske notranje zadeve, da je namesto, da bi odgo¬ voril na protestno noto, Stepinca povišal v kardinala, da ne želi sodelovati z jugoslovansko vlado pri urejanju medsebojnih odnosov in da skuša Ju¬ goslavijo očrniti v očeh mednarodne javnosti. 235 Tedaj je zunanje mini¬ strstvo prejelo papežev odgovor na že pred mesecem in pol izročeno pro¬ testno noto, vendar je bilo pismo nekaj ur zatem neodprto vrnjeno nunciaturi, češ da so diplomatski odnosi prekinjeni. 236 V odgovoru, dati¬ ranim s 15. decembrom 1952, je papež opozarjal, da ima Vatikan neodtuj¬ ljivo pravico ščititi katolike kjerkoli po svetu, zato je zavrnil obtožbe o vme¬ šavanju v jugoslovanske notranje zadeve, poleg tega pa navedel številne primere preganjanja Katoliške cerkve v Jugoslaviji. 237 Jugoslovanska vlada na papeževo pismo ni odgovorila, Tanjug pa je celo objavil vest, da zunanje ministrstvo papeževega odgovora na protestno noto sploh ni prejelo. 238 233 AS 1529, šk. 12, Gradivo v zvezi z odnosi med Vatikanom oziroma Cerkvijo in FLRJ, Kopije in prevodi tekstov, dokument št. 15: beležka dr. Držečnika in beležka škofa Vovka o konferenci v Zagrebu. 234 Slovenski poročevalec XIII, 18. december 1952, str. 3. 235 Borba (Zagreb) XVII, 18. december 1952, str. 1, 3. 236 Živojinovič, Vatikan, Katolička crkva i jugoslovenska vlast, str. 382; Bekič, Jugoslavija u hladnom ratu, str. 448-449; Alexander, Church and State in Yugoslavia since 1945, str. 141; Pattee, The Čase of Cardinal Aloysius Stepinac, str. 151. 237 Slovenian Report on Yugoslavia IV, 1953, št. 2, str. 25-34. 238 Živojinovič, Vatikan, Katolička crkva i jugoslovenska vlast, str. 389. Čas iskanj (1949-1953) 113 O razlogih za prekinitev diplomatskih odnosov je v zvezni skup- ščini govoril Edvard Kardelj. Poudaril je, da si je jugoslovanska vlada pri¬ zadevala urediti odnose s Katoliško cerkvijo, vendar ji to v nasprotju z drugimi verskimi skupnostmi ni uspelo prav zaradi vmešavanja Vatikana. Ta je po njegovem mnenju sam izzval prekinitev diplomatskih odnosov z imenovanjem zagrebškega nadškofa za kardinala in zaostrovanjem poli¬ tike do Jugoslavije. Kardelj je poudaril, da jugoslovanske oblasti religije ne preganjajo, saj »je vera družbeni pojav, ki ga ni mogoče izkoreniniti s preganjanem in dekreti, tudi če bi kdo hotel«. V nadaljevanju je Vatikan označil za enega glavnih nosilcev italijanskega ekspanzionizma, saj naj bi bila vatikanska in italijanska stališča glede tržaškega vprašanja povsem iden¬ tična. Govoril je tudi o nadaljnji politiki do Katoliške cerkve, pri čemer je poudaril ustavno načelo ločitve Cerkve od države. Dodal je, da oblast od Katoliške cerkve ne zahteva, da postane agitator socializma, prav tako kot ne zahteva ločitve od Vatikana, vendar je socializem v Jugoslaviji dej¬ stvo, ki se mu mora vrh Katoliške cerkve prilagoditi . 239 Z imenovanjem zagrebškega nadškofa za kardinala je spor z Vati¬ kanom dosegel vrelišče, vendar v njem ne gre iskati vzroka za prekinitev diplomatskih odnosov, temveč kvečjemu težko pričakovani povod. Sporu je namreč botrovala vatikanska diplomatska in propagandna dejavnost, medtem ko je bil Stepinac po Titovih besedah zgolj »kmet na šahovnici vatikanske mednarodne politike «. 240 Po mnenju jugoslovanskih oblasti je skušal Vatikan doseči za Jugoslavijo neugoden razplet tržaškega vozla, s propagandno ofenzivo na Zahodu pa naj bi širil protijugoslovansko raz¬ položenje. Precejšnjo težo so imela tudi duhovniška društva, ki jih je Va¬ tikan odločno zavračal, prav tako pa ne gre pozabiti, da so jugoslovanski voditelji kljub politični odjugi v začetku petdesetih let pogosto poudarja¬ li, da za nasprotnike socializma ni demokracije. Najodločneje je sociali¬ zem zavračala prav Katoliška cerkev, zato je oblast proti njej tudi najostre¬ je nastopala. Čeprav je Vatikan v duhovniških društvih videl zametke shizme, razmere niso bile naklonjene tako radikalnemu prelomu, saj se z zamisli¬ jo o nacionalni Cerkvi niso strinjali niti voditelji duhovniških društev. 2W Slovenski poročevalec XIII, 20. december 1952, str. 1-3. 240 Josip Broz Tito: Borba za mir in mednarodno sodelovanje, VII. knjiga. Cankarjeva založba, Ljubljana 1958, str. 177. 14 Med resničnostjo in iluzijo Člani CMD so leta 1968 v svoji spomenici odločno zavrnili očitke Vati¬ kana in cerkvenih oblasti o duhovniških društvih kot zametkih nacionalne Cerkve, češ da so si vseskozi prizadevali za cerkveno legalizacijo CMD. Zavrnili so tudi očitke, da je Mihael Toroš nameraval postati škof slovenske nacionalne Cerkve, ter dodali, da je »želja po ustanovitvi narodne Cerkve morda bila izven duhovniških vrst, v društvu samem je nikdar nihče ni omenil«. 241 Zamisel oblasti o nacionalni Cerkvi pa je vendarle obstajala. Tito namreč ni skrival želje po ločitvi Katoliške cerkve v Jugoslaviji od Vatikana, kar navsezadnje dokazujejo njegove besede junija 1945 v Za¬ grebu, ko je hrvaškim škofom predstavil zamisel o samostojnejši, nacio¬ nalni Cerkvi, ali novembra 1949, ko je članom slovenskega duhovniškega društva zastavil vprašanje: »Če smo se mi rešili Moskve, zakaj se ne bi vi Rima?« 242 Ideja o samostojni Cerkvi je zorela tudi med slovenskimi komu¬ nisti. Edvard Kocbek je namreč že junija 1943 v svojih zapisih omenil, da so nekateri tovariši predlagali ustanovitev slovenske Cerkve, kar je oz¬ načil kot »docela abotno misel«. 243 Skupščina CMD ob peti obletnici slovenskega duhovniškega društva septembra 1954 v Ljubjani. (MNZS, foto Vlastja Simončič) 241 AS 1211, šk. 87, Spomenica CMD, str. 15. 242 Nova pot I, 1949, št. 2, str. 30. 243 Edvard Kocbek: Zbrano delo: Listina - prve objave. DZS, Ljubljana 2000, str. 127. 1 Čas iskanj (1949-1953) Kako močan je bil strah cerkvenih oblasti pred shizmo in kolikšen je bil odpor do revolucionarne oblasti, beremo v pismu, ki ga je goriški ordinarij Franc Močnik novembra 1947 poslal pobudnikoma ustanovitve duhovniškega društva na Primorskem Edku Ferjančiču in Antonu Bajtu. Močnik je zapisal, da »je to politično sodelovanje s komunizmom, kar je že kot samo politično udejstvovanje duhovnikom prepovedano (kan. 138, 139). Kot sodelovanje z Bogu in Cerkvi sovražnim komunizmom, ki duhovnike slepi z narodno krinko, je pa zločin. Ali ne vidita, da je tako društvo le priprava za ustanovitev narodne Cerkve, ločene od katoliške Cerkve in njene hierarhije, kar pomeni odpad od Petrove skale in Cerkve, ki Vaju je sprejela za svoja duhovnika? /.../ Da so duhovniki dobri in zve¬ sti državljani, Bog zahteva; da se pa duhovniki postavljajo več ali manj prostovoljno v suženjsko službo države, ki sovraži sv. očeta in sv. Cerkev ter išče, kako bi izruvala iz src Boga, je nezaslišano. /.../ Upam, da bo ta opomin in prošnja Vajinega Ordinarija zalegla in Vajini duši rešila. Ako pa ne prenehata takoj s tem početjem in še naprej vodita društvo, vedi¬ ta, da sta suspendirana a divinis (kan. 2279/2), ker je bolje, da so ljudje brez maše, kot da imajo take pastirje, ki dajejo ljudstvu le pohujšanje.« 244 Po prekinitvi diplomatskih stikov z Vatikanom se je oblast lotila urejanja odnosov z verskimi skupnostmi. Na povabilo predsednika zvez¬ ne vlade Josipa Broza Tita so se katoliški škofje 8. januarja 1953 sestali z njim v Beogradu, vendar so v pogovoru vztrajali, da brez soglasja Va¬ tikana ne morejo skleniti sporazuma z oblastjo. 245 Strinjali so se le s pred¬ logom o ustanovitvi paritetne komisije, ki bi preučila sporna vprašanja, kasneje pa so se odzvali tudi vabilu začasne zvezne komisije za ureditev odnosov z verskimi skupnostmi, ki se je želela seznaniti z njihovimi sta¬ lišči glede predloga zakona o pravnem položaju verskih skupnosti. Osnutek zakona sta februarja 1953 objavila Borba in Slovenski poročevalec. Zagotavljal je neodvisnost verskega življenja od države pod pogojem, da se bodo ver¬ ske skupnosti omejile izključno na verska vprašanja, izrecno pa je prepove¬ doval dejavnost organizacij in posameznikov, ki bi zlorabljali verska čust¬ va v politične namene. Glede najbolj občutljivega vprašanja, vzgoje in izobraževanja, je predvidel, da bodo pouk v državnih šolah vodili laiki, 244 AS 1211, šk. 87, Spomenica CMD, priloga št. 1. 245 AS 1529, šk. 12, Gradivo ZIS v zvezi z zakonom o pravnem položaju verskih skupnosti, Pripombe beo¬ grajskega nadškofa Ujčiča k predlogu zakona, 19. februar 1953, str. 1. 16 Med resničnostjo in iluzijo temeljil pa bo na spoznanjih znanosti in svobodi mišljenja. Verski pouk naj bi potekal le v cerkvah, verskim skupnostim pa bi bilo dovoljeno usta- navijati samo šole za izobraževanje duhovnikov. Poleg tega je načrt zako- na izrecno dovoljeval ustanavljanje duhovniških društev, omogočal gmot¬ no pomoč države pri vzdrževanju cerkvenih poslopij, verskega tiska pa ni omenjal. 246 Predsednik Jugoslovanske škofovske konference Josip Ujčič je zvezni komisiji za ureditev odnosov z verskimi skupnostmi 19. februarja 1953 poslal pripombe k osnutku zakona. Ob tej priložnosti je znova po¬ udaril, da nima nikakršnih pooblastil za pogajanja z vlado, največ pripomb pa je imel na četrti člen, ki je obravnaval verouk. Zapisal je, da predlog zakona v nasprotju s svobodo vesti na eni strani omejuje versko vzgojo in prepoveduje izražanje verskega prepričanja, na drugi strani pa ne pre¬ poveduje protiverskega prepričanja in širjenja ateizma, s čimer grobo krši enakopravnost državljanov. Strah oblasti pred religijo je bil po njegovem mnenju neupravičen, kajti »vsaka religija uči morale, zlasti krščanska/ki ji pripada največji del naših narodov/ uči čistosti, delavnosti, pravično¬ sti, dajanja cesarju, kar je cesarjevega, Bogu, kar je božjega: da je treba oblast spoštovati, ker je vsaka oblast od Boga, vendar ne iz strahu pred kaznijo, temveč zaradi vesti! Ali lahko tako vzvišeni nauk pokvari šolske otroke? In, ali svet pozna bolj vzvišeno moralo, kot je krščanska!« Za Cerkev je zahteval pravico ustanavljanja cerkvenih osnovnih, srednjih in visokih šol, glede duhovniških društev pa je vztrajal pri sklepih škofov¬ ske konference, ki je društva prepovedala. Menil je tudi, da mora zakon izrecno zagotoviti svobodo verskega tiska, kajti »če je enim dovoljeno napadati religijo, mora biti verskemu tisku dovoljeno, da se z vsaj tolikšno pravico brani«. 247 Prav tedaj je Ujčič prejel pismo namestnika vatikanskega državne¬ ga tajnika Domenica Tardinija, ki je beograjskega nadškofa spomnil, da je kakršenkoli sporazum z državo izven pristojnosti ordinarijev. Poudaril je, da Vatikan ne nasprotuje ureditvi odnosov z državo, vendar škofje o tem ne morejo odločati brez njegovega privoljenja, kajti »kar ni v skladu z normami, o katerih smo govorili, je v največji meri škodljivo za dobro 246 Slovenski poročevalec XIV, 12. februar 1953, str. 5. 247 AS 1529, šk. 12, Gradivo ZIS v zvezi z zakonom o pravnem položaju verskih skupnosti, Pripombe beo¬ grajskega nadškofa Ujčiča k predlogu zakona, 19. februar 1953. Čas iskanj (1949-1953) 117 Cerkve in duš«. 248 Navodilo je bilo poslano prek običajne pošte, zato je bila državna oblast z njegovo vsebino seznanjena, kar je Aleksandar Ran- kovic tudi priznal v svojem govoru ob sprejetju zakona o pravnem položaju verskih skupnosti. Za pogajanja s predstavniki slovenskih verskih skupnosti je vlada ustanovila posebno komisijo, ki jo je vodil Boris Kraigher. Slovenski ordinariji Anton Vovk, Maksimilijan Držečnik in Mihael Toroš so se z njim sestali 17. aprila 1953, še pred začetkom pogovorov pa sta obe stra¬ ni poudarili, da ne nameravata sklepati sporazumov. Goriški admini¬ strator je v imenu slovenskih ordinarijev prebral spomenico, v kateri so izrazili lojalnost zakoniti oblasti, obenem pa zahtevali popolno versko svo¬ bodo in popravo krivic, storjenih Cerkvi po letu 1945. Kraigher je ordi¬ narijem zagrozil s prekinitvijo pogovorov, če spomenice ne bodo umak¬ nili, zato so namesto zahteve o popolni verski svobodi in popravi krivic vanjo vnesli novo točko, v kateri so zapisali, da so se pripravljeni pogaja¬ ti z oblastmi o konkretnih problemih v odnosih med Cerkvijo in državo. Držečnik je ob tem povedal, da so prvotno spomenico spisali zato, »da se zaščitimo proti eventuelnim očitkom Vatikana«. 249 Teden dni zatem so se jugoslovanski škofje z Ujčičem na čelu sesta¬ li z začasno komisijo zvezne vlade za ureditev odnosov z verskimi skup¬ nostmi, ki jo je prav tako vodil Boris Kraigher. Škofje so poudarili, da niso pooblaščeni za pogajanja z vlado in da ne želijo prevzeti odgovornosti za kakršenkoli zakon, ki ne bi bil v sozvočju z interesi Katoliške cerkve in kanonskim pravom. Pogovori so bili zato 24. aprila 1953 prekinjeni, zvezna komisija za ureditev odnosov z verskimi skupnostmi pa je preneha¬ la delovati. 250 Na vprašanje, zakaj se škofje niso želeli sporazumeti z oblastjo, je skušal odgovoriti sodelavec UDV »Kranjc Drago«, ki se pogajanj sicer ni udeležil, vendar je bil ves čas v stiku s škofi. Zapisal je, da so škofje naj¬ verjetneje dobivali napotke iz Vatikana prek francoske ambasade. Od tam naj bi Ujčič prejel navodilo, da se škofje za nobeno ceno ne smejo pogajati 24# AS 223 (kabinet Borisa Kraigherja), 1953/1, dok. 93/53, iz La Civilta Cattolica; Slovenski poročevalec XIV, 23. maj 1953, str. 4. 249 AS 1529, šk. 12, Gradivo IS LRS v zvezi z zakonom o pravnem položaju verskih skupnosti, Zabeležka o razgovoru tov. Kraigherja s slovenskimi ordinariji, 17. april 1953. 250 AS 1529, šk. 12, Gradivo ZIS v zvezi z zakonom o pravnem položaju verskih skupnosti, Zapisnik o sastan- cima privremene Komisije Saveznog izvršnog veča sa pretstavnicima katoličke crkve, 23.-24. april 1953. 118 Med resničnostjo in iluzijo z vlado glede zakona o pravnem položaju verskih skupnosti, temveč morajo vztrajati, da je to domena Vatikana, s čimer bi izsilili obnovitev diplomatskih stikov. Ujčič naj bi bil nezaupljiv zlasti do slovenskih ordi¬ narijev, češ da so preveč naklonjeni sporazumu z oblastjo, še bolj odloč¬ no pa naj bi proti njim nastopila skopski škof Smiljan Cekada in zagrebški generalni vikar Josip Lach, ki sta obsodila spremembe v njihovi spome¬ nici. Poleg tega naj bi Cekada škofe prepričeval, naj ne nasedejo oblastem, češ da skušajo te s sporazumom s Cerkvijo zgolj dokazati, da je modus vivendi možen tudi brez soglasja Vatikana. Vovk in Držečnik naj bi bila nad iztekom pogajanj razočarana, vendar sta se odločila, da bosta v na¬ daljnjih pogovorih s komisijo slovenske vlade zastopala uradno stališče škofovske konference. 251 O pogovorih med vlado in škofovsko konferenco je 4. maja 1953 v Slovenskem poročevalcu pisal Boris Kraigher. V uvodu je poudaril, da vlada ni nameravala skleniti sporazuma s Cerkvijo, temveč se je skušala z nje¬ nimi predstavniki zgolj pogovoriti o najbolj perečih vprašanjih. Prepričan je bil, da so skušali škofje z nepopustljivostjo in vedno novimi zahteva¬ mi izsiliti obnovitev diplomatskih stikov z Vatikanom, to pa je bilo za vlado nesprejemljivo, saj naj bi se Vatikan preveč vpletal v jugoslovanske notranje zadeve in tržaško vprašanje. Kraigher je menil, da Vatikan ne zaupa jugo¬ slovanskim škofom, ker se boji nastanka nacionalne Cerkve, zato vsem, ki so naklonjeni dialogu z oblastjo, grozi z ekskomunikacijo. Ob koncu je zapisal, da bo prekinitev pogovorov nedvomno zavrla proces normali¬ zacije odnosov med državo in Katoliško cerkvijo. 252 Nekaj dni zatem so se slovenski ordinariji sestali s komisijo slo¬ venske vlade za ureditev odnosov z verskimi skupnostmi. Goriški apostolski administrator Mihael Toroš je prebral prvotno spomenico slovenskih ordinarijev, pri čemer je izrecno poudaril zahtevo po popolni verski svo¬ bodi in popravi krivic. Dodal je, da škofje ne morejo sklepati sporazu¬ mov z oblastjo ter nadaljnje pogovore označil za nepotrebne, »ker oblast lahko da cerkvi brez razgovorov kolikor hoče svobode in če da popolno svobodo, potem bomo tudi mi ploskali, ploskal bo ves svet in reakcija v 251 AS 1529, šk. 12, Gradivo IS LRS v zvezi z zakonom o pravnem položaju verskih skupnosti, Podatki DSNZ, Poročilo sodelavca »Kranjc Draga« o razgovorih s slovenskimi škofi, dr. Ujčičem in drugimi v dneh od 22. do 25. aprila 1953. 252 Slovenski poročevalec XIV, 4. maj 1953, str. 3. Cas iskanj (1949-1953) l zamejstvu bo razorožena«. S prekinitvijo dialoga se je strinjal tudi Boris Kraigher, ki je menil, da »če govorimo o krivicah, potem seveda ti naši razgovori nimajo smisla«, ter po krajši razpravi končal delo komisije. 253 Po ustanovitvi oziroma obnovitvi verske komisije pri slovenski vladi no¬ vembra 1953 so se slovenski ordinariji resda sestali z njenim predsednikom Francem Kimovcem, vendar se je poskus obnovitve dialoga zaradi oboje¬ stranske nepopustljivosti izjalovil. 254 Dvaindvajsetega maja 1953 je zvezna skupščina sprejela Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti. 255 Poslancem ga je predstavil podpredsed¬ nik zvezne vlade Aleksandar Rankovič. Poudaril je, da se Katoliška cerkev v nasprotju s pravoslavno in islamsko versko skupnostjo ni bila pripravljena sporazumeti z oblastjo, krivdo za njeno nepopustljivost pa je pripisal Va¬ tikanu, ki da mu je kaj malo mar za resnične interese Katoliške cerkve in vernikov v Jugoslaviji. 256 Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti je zagotavljal svobodo vesti in veroizpovedi ter enakopravnost verskih skup¬ nosti, izpovedovanje vere pa je opredelil kot zasebno stvar posameznika. Poleg tega je prepovedoval zlorabo vere v politične namene ter formalno onemogočal preprečevanje izražanja verskega prepričanja. V četrtem členu je poudaril načelo ločitve šole od Cerkve. Verski pouk je bil dovoljen le v cerkvah in drugih, za to določenih prostorih, verske skupnosti pa so lahko ustanavljale le šole za izobraževanje duhovnikov. Za obiskovanje verskega pouka so otroci potrebovali dovoljenje obeh staršev oziroma skrbnika, šole za izobraževanje duhovnikov pa so smeli obiskovati le tisti, ki so konča¬ li obvezno osnovno šolanje. Krst mladoletnikov je bil lahko opravljen na željo enega od staršev ter po vpisu v matično knjigo, cerkvena poroka pa po sklenitvi zakonske zveze pred državnim organom. Zakon je verskim skupnostim dovoljeval izdajati in razširjati verski tisk, omogočal ustanav¬ ljanje duhovniških društev, določal pa je tudi, da zaradi pripadnosti ver¬ skim skupnostim nihče ne sme biti preganjan, prav tako pa ne more uživati posebnih pravic, denimo oprostitve služenja vojaškega roka. Državni orga¬ ni so verskim skupnostim lahko dajali gmotno podporo, duhovniki pa so 253 AS 1529, šk. 12, Gradivo IS LRS v zvezi z zakonom o pravnem položaju verskih skupnosti, Stenografski zapisnik seje komisije Izvršnega sveta Ljudske skupščine LRS za proučitev pravnega položaja verskih sku¬ pnosti v Sloveniji, 13. maj 1953. 254 AS 1211, šk. 5, Zapisnik 3. seje Komisije za verska vprašanja pri IS LS LRS, 22. december 1953, str. 1-2. 255 Uradni list FLRJ, 1953, št. 22. 256 Slovenski poročevalec XIV, 23. maj 1953, str. 1, 4. 120 Med resničnostjo in iluzijo smeli sprejemati prostovoljne prispevke vernikov in nagrade za opravlje¬ ne verske obrede. Ti so lahko potekali le v cerkvah in drugih, za to določe¬ nih prostorih, zunaj njih pa z izjemo družinskih praznikov, porok in pogre¬ bov le s soglasjem okrajnega oziroma mestnega ljudskega odbora. Oblast je sprva strogo spoštovala predvsem tiste zakonske določ¬ be, ki so verskim skupnostim to ali ono prepovedovale, medtem ko je njihove pravice nemalokrat spregledala ali celo kršila. Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti je bil spremenjen leta 1965. 257 Najpomembnejša novost je bila črtanje člena, ki je državnim organom omogočal zaprtje semenišča, če je kdorkoli od osebja ali študentov resneje prekršil zakon, izrecno pa je bilo poudarjeno tudi načelo ločitve Cerkve od države, ki v zakonu iz leta 1953 ni bilo omenjeno. Po sprejetju zakona o pravnem položaju verskih skupnosti je dia¬ log med oblastjo in Cerkvijo zamrl, po vsej državi pa so se okrepili napa¬ di na duhovnike in sakralne objekte, o katerih je poročal tudi zahodni tisk. 258 Politični voditelji, ki so z javnimi nastopi in navodili partijskim organizacijam sami sprožili plaz napadov, so kmalu sprevideli, da nasilje vodi v slepo ulico, k omilitvi politike do Cerkve pa jih je morda prisilil tudi izid popisa prebivalstva, po katerem je bilo le nekaj nad dvanajst od¬ stotkov državljanov ateistov. Tito je zato septembra 1953 znova poudaril pomen političnega dela z mladino ter svaril pred administrativnimi ukre¬ pi in nasiljem nad duhovniki, kajti »najmočnejše sredstvo je, da vi sami s svojim zadržanjem, s svojim neverovanjem v to, kar vam pripovedujejo, in z ignoriranjem vsega ustvarite pogoje, v katerih ne bodo imeli ugod¬ nih tal za svoje sovražne izpade. To bo zanje huje, kakor če bi kdo teles¬ no napadel kakšnega duhovnika.« 259 Edvard Kardelj pa je na tretjem kongresu ZKS maja 1954 poudaril, da morajo komunisti poskrbeti za ena¬ kopravnost vernikov in njihovo vključitev v socialistično družbo, kajti »zdi se mi, da je to edini način, da nekako depolitiziramo cerkev, da dekleri- kaliziramo verska prepričanja, da resnično pretvorimo religijo v privatno stvar posameznika, ki nima nobene zveze z njegovo socialistično orien¬ tacijo in aktivnostjo.« 260 Na drugi strani so začeli odločneje preganjati 257 Uradni list SFRJ, 1965, št. 10. 258 Slovenian Report on Yugoslavia IV, 1953, št. 10, str. 3-10. 259 Broz Tito, Borba za mir in mednarodno sodelovanje, VII. knjiga, str. 276-277. 260 Tretji kongres ZKS. Cankarjeva založba, Ljubljana 1954, str. 360-361. Čas iskanj (1949-1953) religioznost v partijskih vrstah, saj so mnogi partijci skrivaj še vedno obiskovali verske obrede, se cerkveno poročali, krščevali svoje otroke in jih pošiljali k verouku. Nadzor nad njimi se je okrepil po šestem partij¬ skem kongresu, ko je ZKJ v svoj statut zapisala, da je članstvo nezdružljivo z veroizpovedjo. Zaradi obiskovanja verskih obredov je bilo zato leta 1953 izključenih kar 1015 članov ZKS. 261 Po letu 1953 se je Katoliška cerkev v Jugoslaviji za daljši čas zapr¬ la vase, večina cerkvenih dostojanstvenikov pa je odklanjala stike z državni¬ mi organi ter s tem izražala pasiven odpor do sistema in njegovih insti¬ tucij. Odnosi med državo in Cerkvijo so resda ostajali hladni, vendar je bilo razlogov za njihovo zaostrovanje vse manj. Leta 1954 je bilo rešeno tržaško vprašanje, papež Pij XII. pa je za zagrebškega nadškofa - koadju- torja imenoval Franja Seperja ter s tem potihem sprejel dejstvo, da Stepinac ne bo več mogel opravljati nadškofovskih dolžnosti. Pritisk državne oblasti je nekoliko popustil, čeprav se je Cerkev še vedno sooča¬ la s strogim nadzorom, sodnimi procesi proti duhovnikom, administra¬ tivnimi nevšečnostmi in pogosto nepredvidljivimi obdavčitvami. Z nastopom papeža Janeza XXIII. leta 1958 in za njim papeža Pavla VI. leta 1963, zlasti pa po drugem vatikanskem koncilu (1962-1965), ko se je začela Katoliška cerkev prilagajati novim razmeram v svetu, se je dia¬ log med državo in Cerkvijo obnovil. Po večletnih pogajanjih je bil 25. ju¬ nija 1966 podpisan protokol med Jugoslavijo in Vatikanom, ki je vseboval načelna stališča obeh strani o odnosih med državo in Cerkvijo. 262 Jugo¬ slovanska stran je priznala vatikansko jurisdikcijo nad Katoliško cerkvijo v duhovnih in cerkvenih zadevah, Sveti sedež pa je potrdil načelno stališče o delovanju Katoliške cerkve znotraj verskih okvirov in nevmešavanju v politiko. Septembra 1966 sta Jugoslavija in Vatikan vzpostavila odnose na ravni poslanikov. S tem je državi od popolne obnovitve diplomatskih stikov ločeval le še korak, za katerega pa so bila potrebna kar štiri leta. S podpisom protokola se je jugoslovanska stran odpovedala možnosti, da bi iskala modus vivendi mimo Vatikana, Katoliška cerkev pa se je odrek¬ la poseganju v politiko. Dialog med institucijama odtlej ni več zamrl, odno¬ si pa niso zdrknili z ravni razmeroma mirnega sobivanja. 261 AS 1521, šk. 10/9, Klerikalizem (material za poročila na III. kongresu ZKS). 262 Vjekoslav Cvrlje: Vatikanska diplomacija. Pokoncilski Vatikan u medunarodnim odnosima. Školska knji¬ ga, Zagreb 1992, str. 117-119. Politični zastoj 1953 , 1956 Zasuk v levo deološko in politično drznost, ki je zaznamovala nastope jugoslovanskih voditeljev po sporu z Informbirojem, je leta 1953 zasenčila bojazen pred izgubo oblasti. V jugoslovanskem par- tijskem vrhu so prevladala stališča zagovornikov politike trde roke, ki so v demokratizaciji videli začetek konca partijske oblasti. Političnemu zasuku sta na eni strani botrovala Stalinova smrt marca 1953 in upanje na oto¬ plitev odnosov s Sovjetsko zvezo, na drugi strani pa opažanja najvišjih poli¬ tičnih voditeljev, da je partija izgubila del nekdanje moči. Zaradi pogosto protislovnih novosti, narekovanih od zgoraj, je namreč med partijskim članstvom zavladala zmeda in nedisciplina. Ta se je izrazila tako v ravno¬ dušnosti kot v javnem razpravljanju o aktualni politiki in vdiranju mnenj, ki niso bila vedno v sozvočju s stališči političnega vrha. Večina partijskih voditeljev je zato menila, da je vpliv partije resno ogrožen. Po Djilasovem pričevanju je Tito že spomladi 1953 govoril, da se je treba zahodne pomoči čim prej otresti. Vznemirjali so ga zlasti zahod¬ ni idejni tokovi, zgodaj pa je zaznal tudi razkrajanje ideološke monolit¬ nosti znotraj partije. 263 V njenem vrhu je začel tleti spor med »liberalno«, demokratičnejšo usmeritvijo, in »konzervativno«, prosovjetsko strujo, nagnjeno k politiki trde roke, ki je po Stalinovi smrti postajala vse gla¬ snejša. Med liberalizaciji naklonjene partijske voditelje so tedaj sodili predvsem Milovan Djilas, Edvard Kardelj in Vladimir Bakarič, med zago¬ vorniki politike trše roke pa je bil najodločnejši Aleksandar Rankovič. Tehtnica se je nagibala v prid slednjim, težo pa jim je dodajalo zlasti Titovo pritrjevanje in Kardeljeva politična prilagodljivost. O slednjem je Djilas 263 Djilas, Pad nove klase, str. 141. 126 Med resničnostjo in iluzijo zapisal: »Pronicljiv, sposoben, potrpežljiv, civiliziran in pretkan! Z demo¬ kratičnimi težnjami, pa tudi demokratičnimi idejami, vendar brez moči, da bi se zanje dosledno zavzemal, da bi zanje trpel. Kardelj, ki je znal skuha¬ ti demokratično kašo, v odločilnem trenutku pa jo ponuditi drugim v pokušino, sam pa je medtem postal gasilec in zagovornik »trde roke«.« 264 Pogreb Borisa Kidriča 14■ aprila 1953 v Ljubljani. Člani izvršnega komiteja CK ZKJ, v prvi vrsti Edvard Kardelj in Josip Broz Tito, nosijo krsto proti grobnici narodnih herojev. (AS) Navzven neopazne delitve znotraj partije je spremljalo zbliževanje s Sovjetsko zvezo. Tito je že 31. marca 1953 ob vrnitvi iz Londona pove¬ dal, da »bi bili srečni, če bi tam nekega dne priznali, da so grešili do naše države. Nas bi to veselilo. Čakali bomo, videli bomo.« 265 Jugoslovanski voditelji niso dolgo čakali, saj so bili že sredi leta 1953 obnovljeni diplo¬ matski stiki na ravni veleposlanikov tako s Sovjetsko zvezo kot z njenimi sateliti, poleg zunanjih znakov sprave pa so zahodni opazovalci zaznali tudi zbliževanje na partijski ravni. Zagovorniki zaustavitve političnih reform so prvi vidni uspeh po¬ želi na pragu poletja 1953. Med 16. in 17. junijem je na Brionih v ozračju 264 Djilas, Druženje s Titom, str. 163. 265 Broz Tito, Borba za mir in mednarodno sodelovanje, VII. knjiga, str. 57. Politični zastoj (1953-1956) 127 izrednih razmer potekal drugi plenum CK ZKJ, na katerem so partijski voditelji izrazili veliko zaskrbljenost zaradi »antisocialističnih odklonov«, nediscipline in pasivnosti komunistov. Plod dvodnevnega zasedanja je bilo pismo vsem organizacijam ZKJ, v katerem so komuniste pozvali, naj znova strnejo svoje vrste in prevzamejo pobudo v javnem življenju. 266 O dogajanju na Brionih je slovenskim partijskim voditeljem po- ročala organizacijska sekretarka CK ZKS Vida Tomšič. Tito je po njenih besedah svaril zlasti pred zahodnimi idejnimi vplivi, ki se »globoko infib trirajo v naše življenje /.../ zlasti pri mladini, malomeščanstvo leze na dan, oboževanje zapada vidimo pri muziki, filmu, modi itd.«. Se bolj je Tita skrbelo »nepravilno pojmovanje demokracije« med komunisti, zato je zahteval, da je treba »z vso ostrino nastopiti za dvig političnega nivoja Zveze komunistov in vsakega člana«. 267 Nič manj odločen ni bil Edvard Kardelj, ki je še donedavna zagovarjal demokratizacijo političnega sistema. Po njegovem mnenju se komunisti po šestem kongresu niso najbolje znašli, saj se je ponekod »borba proti komandiranju pretvorila v to, da sploh ni¬ majo stališča«, marsikje pa so se še vedno oklepali administrativnih me¬ tod. Medtem »sovražnik nastopa javno, mi pa ga ne tolčemo javno, ampak čakamo na UDV, namesto da bi se politično spoprijeli z njim«. Med po¬ glavitnimi nalogami partije je videl neposredno politično delo, utrditev enotnosti in razvijanje čuta odgovornosti, ta pa bi moral biti najtrdneje zasidran med komunisti v novinarskih vrstah, saj je treba »iz tiska pregna¬ ti idejo o neodvisnosti tiska, oni so komunisti, odgovorni kot vsi drugi«. 268 Po brionskem plenumu so se partijske organizacije sestajale na vseh ravneh. Člani CK ZKS so se zbrali 20. in 21. julija 1953, čeprav so sloven¬ ski partijski voditelji o podobnih težavah razpravljali že 5. junija 1953, torej pred brionskim plenumom. Tedaj so komunistom očitali zlasti rav¬ nodušnost in nedisciplino, slovenski partijski voditelj Miha Marinko pa je povedal, da se »cela vrsta komunistov, celo odgovornih komunistov, odkrito ponaša tako, kot da v današnjih pogojih lahko dela vsak, kar hoče, in da lahko pledira svoje stališče ne oziraje se na to, kakšno je enotno stališče organizacije komunistov«, čeprav »smo že poudarjali, kako važno je za naš demokratični razvoj, da obstoja čvrsta in monolitna enotnost 266 AS 1589, šle. 3, Pismo CK ZKJ vsem organizacijam ZKJ. 267 AS 1589, šk. 2, Zapisnik razširjenega sestanka organizacijskega sekretariata CK ZKS, 23. junij 1953, str. 1. 268 Prav tam, str. 2-4. 128 Med resničnostjo in iluzijo komunistov «. 269 »Tako ne moremo več naprej«, je menil Marinko, »ne mo¬ remo dopustiti anarhije, ne moremo dopustiti demokracije tja v en dan, ki naj služi nasprotnikom naše revolucije «. 270 Boris Kraigher je del kriv¬ de za nakopičene težave pripisal tudi najvišjim partijskim voditeljem, kajti »enotnega političnega vodstva ni. Zaradi tega so nam stvari ušle iz rok. Zaradi tega imamo hude pojave nacionalističnih tendenc, zaradi tega je malomeščanska mentaliteta prodrla v glave naših vodilnih komu¬ nistov, zaradi tega imamo vrsto različnih pojavov, na katere z nami vred nihče resno ne reagira .« 271 Predsednik republike Josip Broz Tito in slovenska politična elita: predsednik vlade LRS Boris Kraigher, predsednik slovenske skupščine Miha Marinko, podpredsednik vlade LRS Marijan Brecelj in član zvez¬ nega izvršnega sveta Ivan Maček maja 1955 v Postojni. (AS) Partijski voditelji so zaznavali tudi vse močnejši vpliv zahodnih idej¬ nih tokov, ki naj bi se razpasli zlasti med mladino. Lidija Sentjurc je pouda¬ rila, da »nima smisla, če smo gospodarsko povezani z Ameriko, odpreti na stežaj vrata njihovemu ideološkemu vplivu«, vendar je odločno zavrni¬ la administrativno ukrepanje. Manj prizanesljiva je bila do partijcev, saj je menila, da se je treba tistih, »ki so se svojčas vrinili v Partijo in ki so 269 AS 1589, šk. 1, Zapisnik posvetovanja vodilnega aktiva komunistov na CK ZKS, 5. junij 1953, str. 2. 270 Prav tam, str. 6. 271 Prav tam, str. 15. Politični zastoj (1953-1956) 129 danes samo utež našim partijskim organizacijam, našim političnim orga¬ nizacijam, teh ljudi se je treba iznebiti«. Pripomnila je, da »so ti ljudje lahko normalni člani SZDL in si bomo tudi mi prizadevali, da jih vzgojimo, ne morejo pa biti člani ZK, ki bi morali stati na čelu te politične borbe, ker niso sposobni, ker nimajo volje za delo, ali pa so celo ovira za uspešno delo organizacije«. 272 V podobnem tonu je izzvenel osmi plenum CK ZKS julija 1953. Partijski voditelji so znova grajali pasivnost partijskih organizacij, po¬ manjkljivo politično delo, nepravilnosti v gospodarstvu in nacionalizem, pa tudi pisanje domačega tiska in vdiranje zahodnih idejnih vplivov. Pre¬ cejšnjo pozornost so namenili tudi gospodarskemu kriminalu, ki da je vrgel senco na partijo, saj so bili njeni člani pogosto vpleteni v nečedne posle. 273 Nekaj mesecev kasneje je Vida Tomšič ugotavljala, da je med sto¬ rilci kaznivih dejanj zoper gospodarstvo velik delež komunistov, kar naj bi izviralo »še iz dobe birokratizma, ko se nam je marsikateri član izpri¬ dil, ker je prišel na vodilno mesto in se je s svojim položajem okoriščal. Smatral je Partijo za molzno kravo.« 274 Zaradi vpletenosti v gospodarski kriminal je nekatere doletela izključitev iz partije, vendar je Tomšičeva pri tem opažala dvojna merila. Tisti na podrejenih delovnih mestih so bili namreč pogosto izključeni že zaradi lažjih kaznivih dejanj, medtem ko o kaznivih dejanjih vplivnejših funkcionarjev niso niti razpravljali, kaj šele, da bi jih doletele ostrejše kazni. »Ta pomirljivost do enega največjih zločinov, ki ga lahko komunist naredi: do okoriščanja na račun delovnih ljudi, je brez dvoma resna ovira za hitrejšo in obsežnejšo likvidacijo poja¬ vov kriminala pri nas,« je menila Tomšičeva. 2 ' 3 Spomladi 1953 je v javnosti najbolj odmeval primer Egidija Štefa¬ na, načelnika gospodarskega oddelka ljubljanskega mestnega ljudskega odbora, ki so mu sodili zaradi oškodovanja družbenega premoženja. Dnevno časopisje je o zadevi neobičajno veliko poročalo, pisalo pa je tudi o ravnodušnosti in malomarnosti ljubljanskega vodstva, ki da ni pravo¬ časno ukrepalo in preprečilo nepravilnosti. Zadeva se je razvila v pravo afero, epilog pa je doživela z odstopom predsednika in podpredsednika 272 Prav tam, str. 39-41. 273 AS 1589, šk. 1, Zapisnik VIII. plenuma CK ZKS, 20.-21. julij 1953. 274 AS 1589, šk. 2, Zapisnik seje organizacijskega sekretariata CK ZKS, 15. december 1953, str. 20. 275 AS 1589, šk. 1, Zapisnik IX. plenuma CK ZKS, 18. december 1953, str. 19. 130 Med resničnostjo in iluzijo mestnega ljudskega odbora Ljubljane Jake Avšiča in Leopolda Kreseta . 276 Dogajanje, pospremljeno z nenavadno pozornostjo tiska, ki se je iz poro- Čanja o enem izmed mnogih primerov gospodarskega kriminala spre- vrgla v kampanjo proti vodstvu ljubljanskega mestnega ljudskega odbo¬ ra, je morda imelo povsem drugačno ozadje, vendar zapisniki najvišjih partijskih forumov o tem molčijo. Ljubljanska afera, kot je na osmem plenumu CK ZKS zadevo po¬ imenoval Miha Marinko, je zaradi velikega odmeva v javnosti precej vzne¬ mirila slovenske partijske voditelje, saj bi moral mestni komite po njiho¬ vem mnenju ukrepati pred izbruhom afere. Slovenski partijski vrh tudi sicer ni bil zadovoljen z delom partijskih organizacij. Edvard Kardelj je ugotavljal, da so »mnogi komunisti izgubili borbeni socialistični refleks, to se pravi sposobnost, da kot komunisti in revolucionarji samostojno, skoraj instinktivno in brez pomoči direktiv takoj začutijo, kdaj je kakšna akcija antisocialistična, kdaj spodkopava socialistične osnove, in da takoj reagirajo nanjo«. Partija se je namreč »naučila le nekaj administrativnih prijemov, brž ko smo ji pa teh par administrativnih prijemov vzeli iz rok in ko ni mogla več klicati UDB-e na pomoč, kadar je prišlo kje kaj na¬ vzkriž, je bilo vse narobe. /.../ Reakcijo smo nagnali v podzemlje, nismo ji dali govoriti, strpali smo jo tako rekciiJV'mišje luknje, toda reakcionarji niso bili uničeni, nasprotno, v zadnjih letih so se celo politično okrepi¬ li, ker jih s političnimi argumenti nismo tolkli. Mi smo jih tolkli z gorjačo, s čimer je moči nekomu razbiti glavo, nismo pa s tem ljudi prepričali, zakaj smo temu ali onemu razbili glavo,« čeprav »je včasih mrtev sovražnik bolj nevaren kakor živ, in sicer tedaj, če je mrtev ohranil v množicah sim¬ patije «. 277 Ena izmed napak partije je bilo tudi nepremišljeno podeljevanje odgovornih položajev v gospodarstvu in upravi komunistom, resda »zato, da bodo držali v rokah strokovnjake«, vendar »se je zgodilo, da so stro¬ kovnjaki vzeli v roke politiko, izigravali komuniste in jih še izigravajo«. Kot primer je navedel zdravilišče v Rogaški Slatini, kjer so za direktorja postavili rudarja. Ta bi po Kardeljevem prepričanju lahko postal pred¬ sednik vlade, partijski sekretar, poslanec, direktor rudnika ali tovarne, ne pa direktor zdravilišča, kjer svojim nalogam ne bo kos. Kardelj je menil, 276 Ljudska pravica - Borba XVIII, 18. julij 1953, str. 2. 277 AS 1589, šk. 1, Zapisnik VIII. plenuma CK ZKS, 20.-21. julij 1953, str. 17-19. Politični zastoj (1953-1956) 131 da bi morali na direktorska mesta postaviti strokovnjake, komunisti pa bi jih nadzirali, kajti »nemogoče je nekoga držati za vrat, obenem pa biti odvisen od njega «. 278 Poudaril je tudi, da so brionskemu plenumu bo¬ trovale predvsem razmere v Sloveniji, čeprav je bila razprava zastavljena širše. Skrbelo ga je zlasti razraščanje nacionalizma in šovinizma, ki da ga »je danes v Sloveniji toliko, da ga niti pred vojno ni bilo toliko kot sedaj«, saj »v Beogradu ne izide uredba, v Beogradu ni izrečena beseda, ni podv- zet ukrep, ki ne bi v Sloveniji naletel na splošno in brezprincipialno kri¬ tiko na nacionalistični osnovi«. Po Kardeljevem mnenju slovenski partijski voditelji pri tem niso bili povsem nedolžni, saj naj bi nacionalizem v delav¬ ske vrste vnašali prav komunisti, ki »se ne premaknejo izza slovenskega plota«. Menil je tudi, da je slovensko nacionalno vprašanje rešeno, zato naj bi bilo razpravljanje o slovenskih nacionalnih interesih odveč. »Če boste znali braniti delovnega človeka, srbskega, hrvaškega, japonskega itd., boste znali braniti specifični slovenski nacionalni interes,« je poučil slo¬ venske partijske voditelje ter jim zabičal, naj slovenskih nacionalnih inte¬ resov nikar ne poudarjajo, ker s tem podžigajo nacionalizem . 279 Jugoslo¬ vanski partijski voditelji so namreč že nekaj časa zaznavali tako imenovane nacionalistične in šovinistične tendence v razpravah o pomoči manj raz¬ vitim republikam, šovinizem in nacionalizem pa so pripisovali tudi inte¬ lektualcem iz kulturniških krogov. Ob koncu je Kardelj povedal, da »če se bodo stvari tako daleč zaostrile, da jih ne bo mogoče več reševati dru¬ gače kot s pritiskom in z administrativnimi sredstvi, jih bomo pač tako reševali, toda to bi bil za nas strahovit poraz «. 280 Kljub ostrim besedam in žuganju z vrha se razmere v nižjih partij¬ skih forumih niso spremenile. Slovenski partijski voditelji, ki so se poda¬ li v okrajne komiteje, da bi si pobliže ogledali njihovo delovanje, so še na¬ prej opažali ravnodušnost, nedisciplino, pomanjkanje idej in zatekanje k vsaj navzven opuščenim administrativnim metodam. O njihovem nezado¬ voljstvu pričajo številna poročila in razprave, ki so bile pogosto začinjene z grožnjami in napovedovanjem čistk. Vida Tomšič je februarja 1954 po¬ udarila, da partija nikakor ne sme postati množična organizacija, kakršna 278 Prav tam, str. 19-21. 279 Prav tam, str. 22-23. 280 Prav tam, str. 26. 132 Med resničnostjo in iluzijo je SZDL. »Naša Partija mora biti kadrovska Partija,« je menila, zato bi mora¬ li zaostriti merila za včlanitev, predvsem pa se otresti vseh partiji ideološko nedoraslih članov, pri čemer »bo treba uporabljati mirnejše metode/.../, ne pogromaške, ker bi to pomenilo slabost čiščenja«. 281 Partijske statistike so leta 1953 prvič po vojni zaznale osip član¬ stva, in sicer za štiri odstotke. V letu dni po šestem kongresu KPJ (ZKJ) je bilo v ZKS sprejetih le 548 novih članov, kar je bila v primerjavi z nekaj tisoči v prejšnjih letih izjemno nizka številka, izključenih pa jih je bilo kar 4368, neprimerno več kot kdajkoli prej. Ob koncu leta 1953 je ZKS štela 52.363 članov, več kot polovica pa jih je bila sprejetih po letu 1948. Gledano v odstotkih je slovenska partija največji porast beležila v letih 1946, 1947 in 1948, ko je bilo v primerjavi s kasnejšimi leti najmanj iz¬ ključitev, pa tudi prizadevanja, da bi v partiji prevladovali delavci, so te¬ daj obrodila največ sadov. 282 Partijsko članstvo je upadalo tudi v naslednjih letih, najnižjo točko v petdesetih letih pa je doseglo konec leta 1957, ko so našteli 47.637 članov ZKS oziroma 7172 manj kot v kongresnem letu 1952. Pred sedmim kongresom ZKJ leta 1958 je slovensko partijsko vod¬ stvo znova sprožilo kampanjo za povečanje članstva, ki je ob koncu pet¬ desetih let prvič preseglo število 60.000. 283 V petdesetih letih se je odstotek delavcev v partiji vztrajno zniževal, naraščal pa je delež uslužbencev. Povečanje njihovega števila je bilo na eni strani posledica novega načina evidentiranja, saj so od leta 1953 v par¬ tijske statistike namesto prvotnega poklica vpisovali poklic, ki ga je po¬ sameznik trenutno opravljal, na drugi strani pa plod prizadevanj, da bi ključne položaje zasedel »zanesljiv kader«. Zveza komunistov je (p)ostaja- la stranka državnega aparata, zraščanje partije in države pa se je nemo¬ teno nadaljevalo. 281 AS 1589, šk. 2, Zapisnik seje organizacijskega sekretariata CK ZKS, 8. februar 1954, str. 7. 282 Tretji kongres ZKS, str. 67-71. 283 Četrti kongres ZKS. Cankarjeva založba, Ljubljana 1959, str. 94. Poraz prvega »partijskega liberalizma« O bdobje političnih sprememb je bilo leta 1953 v zatonu, politično napetost in nesoglasja, ki so že dlje časa tlela znotraj partijskega vodstva, pa je s svojimi razmišljanji o nadaljnjem razvo¬ ju socializma in jugoslovanske družbe razvnel sekretar izvršnega komiteja CK ZKJ Milovan Djilas. Vrhunec svoje politične kariere je Djilas doživljal v obdobju po informbirojevskem sporu, čeprav se je ob Titu, Kardelju in Rankoviču v politbiroju CK KPJ zasidral že leta 1940. Po vojni je bil načel¬ nik agitpropa in nosilec vrste pomembnih političnih funkcij - med dru¬ gim je bil podpredsednik zvezne vlade, tik pred političnim padcem pa predsednik zvezne skupščine. Zavidljiv politični kapital si je skoval tudi na šestem kongresu KPJ (ZKJ) novembra 1952, ko mu je bilo zaupano pisanje kongresne resolucije. Prelomnica v Djilasovi politični karieri je bil drugi plenum CK ZKJ junija 1953 na Brionih, saj je njegove sklepe razu¬ mel kot zaviranje procesa demokratizacije. Po plenumu je Edvardu Kardelju v zasebnem pogovoru priznal, da se z novo politično usmeritvijo ne strinja, vendar ga je Kardelj »z neko potrtostjo v očeh« zavrnil, da pretirava. 284 Djilas se je menda tedaj redno sestajal s Kardeljem, kot je sam zapisal, ne toliko zaradi dela, temveč zaradi sorodnih razmišljanj. 285 Že pred serijo člankov, ki so od oktobra 1953 do januarja 1954 izhajali v glasilu ZKJ Borbi, je..Djilas v beograjski reviji Nova misao obja¬ vil članek Začetek konca in konec začetka, ki so ga povzeli tudi Naši razgle¬ di. m V njem je pisal o razmerah v Sovjetski zvezi po Stalinovi smrti, lotil pa se je tudi analize tako imenovanega birokratizma, v katerem je videl 284 Djilas, Pad nove klase, str. 142. 285 Djilas, Druženje s Titom, str. 113. 286 Naši razgledi II, 29. avgust 1953, str. 9. 134 Med resničnostjo in iluzijo največjo nevarnost za socializem. Birokracija je bila zanj ozka privilegirana kasta s težnjo po absolutni oblasti, zato ni bila sposobna odpraviti druž¬ benih protislovij. V državah, kjer je bila izvedena revolucija, se je sprva pojavila kot instrument boja proti kapitalizmu, z odpravo zasebne lastni¬ ne pa je postala nepotrebna, vendar se je že izoblikovala v silo, neodvisno od slehernega razreda. Vir njenih privilegijev je bila oblast, zato se je sku¬ šala povzpeti čim višje znotraj vladajoče stranke, za ohranitev oblasti pa je potrebovala ideologijo in represivni aparat, ki sta dušila svobodo mišlje¬ nja in kritike. Djilas je bil prepričan, da tudi največji revolucionarji nosijo v sebi kal birokratizma, saj je politika njihov edini poklic. Milovan Djilas (1911-1995), sekretar izvršnega komiteja CK ZKJ, kasneje politični disident in naj¬ bolj znani kritik jugoslovanskega političnega sistema. (AS) Politični zastoj (1953-1956) 135 Prvi iz niza političnih esejev v Borbi je bil članek Nove vsebine, objavljen 8. oktobra 1953. 287 Djilas je zapisal, da se v Jugoslaviji odvija odločilna bitka, v kateri bo revolucionarna ideja znova zažarela, če bo de¬ lovnim ljudem uspelo zadržati oblast v svojih rokah in če bodo dokazali, da so sposobni bolje upravljati gospodarstvo kot kapitalisti in birokracija. V tej bitki sodelujeta na eni strani buržoazija in polfevdalni kler, ki črpa¬ ta moč na vasi in pri malomeščanstvu, moralno podporo, čeprav majh¬ no, pa imata na Zahodu. Druga sila je birokracija, spočeta kot notranje protislovje revolucije in razbohotena zaradi stihije, moralno podporo pa uživa na Vzhodu. Tretji dejavnik sta socializem in demokracija, ki naj bi ju podpirale napredne sile vsega sveta. Najmanj upanja na zmago naj bi imela buržoazija, precej večje pa birokracija, ki je že zmagala v Sovjetski zvezi in vzpostavila svoj red - »državni kapitalizem«. Socialistična demo¬ kracija takšnih izkušenj še ni imela, zato bi si morala najprej poiskati svežih idej in oblik. To je bilo izhodišče Djilasovih nadaljnjih razmišljanj, ki jih je Borba sprva objavljala ob nedeljah, zatem ob torkih in četrtkih, zadnji trije članki pa so izšli v prvem tednu novega leta 1954. V člankih Nove oblike 288 in Važnost oblik 289 je poudarjal pomen svobodne razprave o nadaljnjem razvoju socializma. Ta je po njegovem mne¬ nju že zmagal, vendar socialistična oblast ni bila nadgrajena z ustrezno obliko. S člankoma Zakonitost 290 in Za vse. 7291 je opozoril na protislovja so¬ cialistične demokracije, ko se na eni strani govori o enakosti pred zako¬ nom, na drugi strani pa se še vedno slišijo glasovi, da za sovražnike ni de¬ mokracije. Najbrž opogumljen z navdušenimi odzivi bralcev je Djilas svoja stališča vse bolj zaostroval. V članku Ali so cilji 7292 je ugotavljal, da je komu¬ nizem sicer neizogiben, vendar preveč oddaljen cilj. Pomembnejši so mu bili dosegljivi cilji: ne socialistična oblast kot takšna, temveč njena demo¬ kratičnost. »Nenehni boj za demokracijo, to je edini stvarni in trajnejši cilj,« je poudarjal Djilas. Se dlje je šel s člankom Ideal, 293 v katerem je zapi¬ sal, da nenehni hrup okrog komunističnega ideala odvrača pozornost od 287 Ljudska pravica - Borba XVIII, 8. oktober 1953, str. 3. 288 Ljudska pravica - Borba XVIII, 1. november 1953, str. 3. 289 Ljudska pravica - Borba XVIII, 8. november 1953, str. 3. 290 Ljudska pravica - Borba XVIII, 15. november 1953, str. 3. 291 Ljudska pravica - Borba XVIII, 22. november 1953, str. 3. 292 Ljudska pravica - Borba XVIII, 6. december 1953, str. 3. 293 Ljudska pravica - Borba XVIII, 13. december 1953, str. 3. 136 Med resničnostjo in iluzijo dejanskega stanja in pojavov birokratizma. Birokracija namreč neneh¬ no govori o idealu in »končnem cilju«, v resnici pa kaže vse prej kot ideal¬ ne težnje. K vprašanju svobode mišljenja se je vrnil s člankoma Splošno in posebno 294 ter Konkretno. 295 V prvem je zapisal, da bo razvoj demokracije zagotovljen, če bodo omogočeni svobodna razprava, demokratične volit¬ ve in dosledno spoštovanje zakonov. »Treba je pravzaprav zagotoviti čim svobodnejše gibanje, da ene subjektivne sile izpodrivajo druge, ne pa da si samo ene prilaste monopol družbenega življenja«, saj je »doba velikih teoretičnih in izteoretiziranih programov že minila«. V drugem članku je opozoril, da niso najpomembnejše nove ideje, temveč svoboda idej in razvijanje novih oblik. »Praktično to pomeni: boriti se za svobodo razprave povsod in na vsakem koraku; za krepitev in razvijanje danih demokra¬ tičnih oblik, delavskih svetov, ljudskih odborov ter svetov in zborov volil- cev itd. Skratka: zakonitost in boj mnenj, spet in spet - demokracija.« Sredi decembra 1953 so zaradi Djilasovega pisanja z najvišjih par¬ tijskih vrhov zaveli hladni vetrovi, vendar do odkritega spopada še ni pri¬ šlo. Djilas je imel prvi resnejši pogovor šele 22. decembra 1953 na Kar¬ deljevem domu. Ker je bil prepričan, da se s Kardeljem strinjata, mu je ves razvnet priznal, da nasprotuje leninistični zasnovi partije, vendar je Kardelj njegova stališča označil za prenagljena in pretirana. 296 Na tretjem plenu¬ mu CK ZKJ je Edvard Kardelj povedal, da je Djilas ob tej priložnosti izja¬ vil, da je Tito nosilec birokratizma, da se je že začela oblikovati socialistična »levica« in da ni mogoče izključiti nastanka dveh socialističnih strank. Ob koncu pogovora naj bi se Djilas sicer strinjal s Kardeljevo oceno o prenag¬ ljenosti takšnih stališč, 297 vendar njegovi naslednji članki tega ne potrjujejo. Petindvajsetega decembra 1953 je bil Djilas izvoljen za predsed¬ nika zvezne skupščine, kar je v javnosti utrdilo prepričanje, da za njego¬ vim pisanjem stoji najvišji partijski vrh. Nova funkcija je zavedla tudi Dji- lasa, ki se je čutil dovolj močnega, da je Kardelju javno odgovoril na njegove pripombe k člankom. Sodeč po vsebini Odgovora, 298 mu je Kardelj 294 Ljudska pravica - Borba XVIII, 20. december 1953, str. 3. 295 Ljudska pravica - Borba XVIII, 22. december 1953, str. 3. 296 Milovan Djilas: Rise and Fali. Harcourt Brace Jovanovich, San Diego, New York, London 1985, str. 343. 297 Tretji (izredni) plenum CK ZKJ. Komunist VI, 1954, št. 1-2, str. 29. 298 Ljudska pravica - Borba XVIII, 24. december 1953, str. 3. Politični zastoj (1953-1956) očital, da se oddaljuje od dialektičnega materializma, marksizma in leni- nizma, predvsem pa, da so njegovi članki voda na mlin »reakciji«. Djilas je odvrnil, da je s članki nameraval zgolj spodbuditi razpravo o aktual¬ nih vprašanjih in okrepiti socialistično zavest, krivdo za vse glasnejšo »reakcijo« pa je pripisal tistim, ki se s svojimi dejanji oddaljujejo od last¬ nih besed. Ocenil je tudi, da se spor ne suče okrog socializma, temveč okrog demokracije. Tri dni zatem je bralcem postregel s člankom Subjektivne sile , 299 ki je pozneje obveljal za enega najspornejših iz Borbine serije. Jedro članka je bila ugotovitev, da obstajajo socialistične sile tudi zunaj partijskih orga¬ nizacij. Poleg tega je zavrnil tezo o komunistih kot edini zavestni sili so¬ cializma, češ da se za tem skrivajo težnje po privilegijih in funkcijah na podlagi politične pripadnosti, ne pa na podlagi sposobnosti in strokov¬ nosti. Partijske organizacije so se po Djilasovem mnenju izgubljale v brez¬ plodnih razpravah o ideološkem delu, izmišljenem liku komunista, udeležbi na sestankih in v iskanju razrednih sovražnikov, kar je komu¬ niste oddaljilo od množic in jih, podobno kot v Sovjetski zvezi, spreme¬ nilo v »pope in žandarje socializma«. Djilas je bil prepričan, da je so¬ cialistična zavest že prepojila miselnost ljudi, zato politične organizacije po njegovem mnenju niso bile več potrebne, pa tudi poklicni funkcio¬ narji, ki so se v brezdelju oklepali preživetih revolucionarnih metod, ne. V opombi je navedel primer iz Ljubljane, kjer naj bi mestni komite usta¬ navljal nekakšne udarne skupine za preprečevanje nakupovalne mrzlice ob tržaški krizi, to pa naj bi se sprevrglo v revolucionarno pretepanje reak¬ cionarnih gospodinj, ki so nakupile preveč blaga. Članek je sklenil z mislijo, da so bili ljudje nekoč pripravljeni žrtvovati vse, tudi življenje, da bi obranili revolucionarje, ki so bili tedaj nepogrešljivi za družbeni napre¬ dek, sedaj pa so mu samo v napoto. V naslednjem članku, ki ga je naslo¬ vil Razredni boj , 300 se je lotil temeljev državnega sistema, pri čemer se ni ustavil niti pred vsemogočnO'*UDV. Poudaril je, da državni organi, zlasti sodišča, UDV in milica, ne smejo biti udarna pest te ali one politične organizacije, temveč varuhi zakonitosti, zato se partija ne bi smela vple¬ tati v njihovo delo. 299 Ljudska pravica - Borba XVIII, 27. december 1953, str. 3. 300 Ljudska pravica - Borba XVIII, 31. december 1953, str. 3. 138 Med resničnostjo in iluzijo Zdaj je imel partijski vrh ničkoliko razlogov, da Djilasa utiša. Tik pred novim letom je Tito na Brdu pri Kranju vpričo generalov bes¬ nel zaradi njegovega pisanja, o čemer je Djilasa obvestil načelnik gene¬ ralštaba Peko Dapčevič. Borba je medtem še vedno objavljala Djilasove članke, vendar je urednik Veljko Vlahovič od njega zahteval, naj pojas¬ ni teze iz Subjektivnih sil. Obenem je prosil vplivnega partijskega ideolo¬ ga Borisa Ziherla, naj napiše članek, ki bo sprožil javno razpravo o Dji- lasovih stališčih. 301 Da bi bila mera polna, je Djilas v naslednjem članku, ki ga je pomenljivo naslovil Zveza ali partija , 302 svoja stališča iz Subjektivnih sil še bolj zaostril. Po njegovem mnenju bi morala SZDL zasesti mesto, ki je pripadalo partiji pri odločanju o sprotni politiki, osnovne partijske orga¬ nizacije pa naj bi se posvečale zgolj svojemu notranjemu idejnemu življenju. Partijsko delo bi moralo postati javno in prostovoljno, s čimer bi porušili ideološko pregrado med komunisti in običajnimi državljani, partija pa bi se preoblikovala v zvezo podobno mislečih ljudi in posto¬ poma izgubila značaj klasične stranke. Djilas se je odrekel partiji leni¬ nističnega tipa, ki se je v času oboroženega boja in revolucije po njego¬ vem mnenju sicer izkazala, vendar zdaj deluje zaviralno. Članek je končal z mislijo, da so lahko na doseženi stopnji razvoja ustvarjalne le reforme in evolucija. Petega januarja 1954 so agenti UDV Djilasa privedli na pogovor s Kardeljem in Rankovičem. Tedaj mu je Kardelj prvič očital revizioni¬ zem in »bernštajnščino«, čeprav Djilas Eduarda Bernsteina dotlej menda ni bral. Hkrati sta ga sogovornika opozorila, da se je Tito zaradi njego¬ vih člankov močno razjezil, saj so vnesli precej zmede v partijske vrste. Sluteč, da se pripravlja obračun, je Djilas predlagal zaprt sestanek najožjega partijskega vrha, na katerem bi pojasnil svoja stališča, zahteval pa je tudi srečanje s Titom. Generalni sekretar se je z njim res sestal, v pogovoru pa je poudaril, da si partijski vrh ne sme privoščiti idejnih razhajanj, ker je »reakcija« še vedno premočna. V isti sapi je Djilasu svetoval, naj odsto¬ pi z mesta predsednika zvezne skupščine. 303 301 Bekič, Jugoslavija u hladnom ratu, str. 567; Djilas, Druženje s Titom, str. 164. 302 Ljudska pravica - Borba XVIX, 4. januar 1954, str. 2-3. 303 Djilas, Druženje s Titom, str. 157-158, 163; Momčilo Dorgovič: Dilas, vernik i jeretik. Akvarijus, Beograd 1989, str. 29, 46-48; Bekič, Jugoslavija u hladnom ratu, str. 568. Politični zastoj (1953-1956) 139 Slovenska levo usmerjena inteligenca je Djilasova razmišljanja v Borbi dobro sprejela. Sodelavci Naših razgledov so po pričevanju Ljuba Bav¬ cona v njih našli precej sorodnih idej, predvsem pa ohrabritev, saj so tedaj člani najožjega partijskega vrha določali meje dovoljenega. 304 Tudi Katja Vodopivec se je spominjala, da »smo kar pograbili nekoga, ki je mislil podobno kot mi, in smo ga brali, kazali drug drugemu - in to zato, ker je povedal tisto, kar smo takrat čutili«. 305 Intelektualno jedro Naših raz¬ gledov, ki so se od ustanovitve leta 1952 s kritično distanco lotevali aktual¬ nih političnih vprašanj, so sestavljali odgovorni urednik Vlado Vodopivec in člani uredniškega odbora Ljubo Bavcon, Uroš Kraigher, Bojan Štih in Bogdan Pogačnik. Poleg povzetkov Djilasovih člankov so objavili tudi nekaj samostojnih razmišljanj, ki jih je spodbudilo Djilasovo pisanje. Med njimi sta izstopala zlasti Bavconovo Razmišljanje o nekaterih vprašanjih socializma 306 in članek Vlada Vodopivca Za socialistične oblike javne raz¬ prave. 307 Po političnem padcu Milovana Djilasa je uredništvo objavilo le kratek povzetek Kardeljeve kritike Djilasovih stališč, 308 ki je ni pospremil običajen komentar, temveč pomenljivi molk. Povsem drugače so Djilasovo pisanje spremljali slovenski partij¬ ski voditelji. Zaradi člankov v Borbi se do novega leta resda nihče ni zga¬ nil, zato pa je bilo vznemirjenje toliko večje po novoletnih praznikih, ki jih je Tito preživel v družbi slovenskega političnega vodstva. Josip Vidmar se je spominjal, da »sta se Tito in Kardelj za nekaj časa odstranila iz družbe. Vrnila sta se zelo razpoložena in nekako pomirjena. Zdi se mi, da se je v tisti njuni odsotnosti odločila Djilasova usoda.« 309 Očitno dobro obveščeni slovenski partijski vrh je pohitel z znotraj- partijsko kampanjo proti Djilasovim člankom. Prvič so o njih govorili že 5. januarja 1954 na posvetovanju z okrajnimi sekretarji ZKS, kjer se je, potem ko je Miha Marinko brez običajnega uvoda sekretarje pozval k be¬ sedi, razvila zanimiva razprava. Misleč, da za Djilasovim pisanjem stoji naj¬ višje partijsko vodstvo, nekateri okrajni sekretarji niso skrivali naklonjenosti 304 Pisma oblasti, naj ravna pametno: intervju z dr. Ljubom Bavconom. Naši razgledi, 1989, št. 3, str. 381-382, 396. 305 Kdor je intelektualec, bi moral vsaj kaj vedeti: intervju z dr. Katjo Vodopivec. Razgledi, 1996, št. 1, str. 4-11. 306 Naši razgledi II, 5. december 1953, str. 6-8. 307 Naši razgledi II, 26. december 1953, str. 1-2. 308 Naši razgledi III, 23. januar 1954, str. 1-2. 309 Josip Vidmar: Obrazi. DZS, Borec, Ljubljana, 1985, str. 604. 140 Med resničnostjo in iluzijo njegovim stališčem, čeprav so opozarjali tudi na zmedo, ki je zaradi člankov zavladala med komunisti. Za sekretarji okrajnih komitejev so spregovori- li slovenski partijski voditelji. Miha Marinko je poudaril, da Djilasovih člankov nikakor ne gre sprejemati kot direktive, saj je v njih izraženo zgolj »privatno mnenje enega človeka«, 310 Boris Ziherl pa je opozoril na proti¬ slovnost Djilasovih stališč. Ziherlovemu mnenju je pritegnil tudi Boris Kraigher, ki je članke ocenil za neresne in nedosledne, čeprav je v njih našel »vrsto dobrih, pametnih idej«. 311 Dejal je, da so s kritiko člankov pre¬ dolgo odlašali, zato so jih, misleč, da izražajo uradno stališče, marsikje obrav¬ navali kot obvezno študijsko gradivo. Vida Tomšič je pripomnila, da Djilasovi pogledi na odmiranje partije niso nič novega, saj sta »že tov. Tito in Kardelj govorila, da v komunizmu, kakršnega si zamišljamo, ne bo po¬ treba nobene subjektivne sile, ker bodo te sile že v vsakem poedincu«, ven¬ dar je šel Djilas po njenem mnenju predaleč, saj naj bi predlagal takojšnjo odpravo partije. Zbranim je tudi priporočila, naj s kritiko člankov nikar ne pretiravajo, kajti »toliko in toliko stvari ima v redu /.../. Ne smemo reči, da se sedaj ne strinjamo z vsem.« 312 V vrtincu politične kampanje se je znašla tudi slovenska SZDL. Njen predsednik Miha Marinko je 13. januarja 1954 opozarjal na zaplete¬ nost Djilasovega primera, ki je že in še bo spodbudil odzive tako doma kot v tujini, zato se je treba čimprej pripraviti na ideološki boj. V nasprotju z Djilasovim stališčem, da bi morala SZDL prevzeti vlogo partije pri odloča¬ nju o sprotni politiki, pa je povedal: »Zavedati se moramo, da partije ne bomo mogli tako zlepa likvidirati, dokler ne bo Socialistična zveza v celo¬ ti na taki razvojni stopnji, da jo bo lahko v celoti zamenjala. In če bi tudi Socialistična zveza to na nek način postala, bo še tudi ta kot organizacija dolgo časa obstajala, seveda kot organizacija, ki je organizirana na višji stop¬ nji.« 313 Dva dni zatem se je znova sestal izvršni komite CK ZKS. Vida Tom¬ šič je ocenila, da so Djilasovi članki poželi največji uspeh v Ljubljani »pri malomeščanskih ljudeh v in izven partije«, Boris Kraigher pa je dodal, da »je treba principialno razčistiti z vprašanjem grupe okrog Naših razgledov«. 314 3,0 AS 1589, šk. 4, Posvetovanje z okrajnimi sekretarji ZKS, 5. januar 1954, str. 12. 311 Prav tam, str. 13. 312 Prav tam, str. 17-18. 313 AS 537, šk. 26, Seja predsedstva SZDLS, 13. januar 1954, str. 29. 314 AS 1589, šk. 2, Seja IK CK ZKS, 15. januar 1954, str. 5. Politični zastoj {1953-1956) 141 Medtem je Djilas serijo člankov v Borbi kronal s političnim pam- fletom Anatomija neke morale, ki ga je 6. januarja 1954 objavila beograj- ska revija Nova misao . 315 V tem literarno ubranem spisu je prikazal mora¬ lo politične elite na primeru odnosa do mlade igralke, poročene z visokim funkcionarjem, ki je zaradi mladosti in nepripadnosti partizanskim kro¬ gom ženski del nove elite ni sprejel medse. V liku glavne junakinje je nova »čaršija« prepoznala mlado soprogo črnogorskega generala Peka Dapčeviča, kot njeno srdito nasprotnico iz vrst partizanskih soprog pa ženo črnogor¬ skega politika Svetozarja Vukmanoviča. Žerjavica osebnih zamer, ki je tlela že nekaj časa, je bila razpihana. Desetega januarja 1954 je Borba na prvi strani objavila drobno, vendar dovolj opazno sporočilo izvršnega komiteja CK ZKJ, ki se je di¬ stanciral od Djilasovih člankov in napovedal plenarno zasedanje. Ista šte¬ vilka Borbe je na drugi strani prinašala članek Borisa Ziherla Naši družbeni cilji in vloga komunistov v boju za njihovo uresničitev, v katerem je Ziherl v nasprotju z Djilasovim stališčem, da si nobena politična organizacija ne sme lastiti ideološkega monopola, odločno zagovarjal idejno usmerjanje po ZKJ. 316 Tretji (izredni) plenum CK ZKJ je potekal 16. in 17. januarja 1954, imel pa je eno samo točko dnevnega reda - primer Milovana Dji- lasa in uveljavljanje sklepov šestega kongresa ZKJ. 317 Generalni sekretar Josip Broz Tito je Djilasa obtožil revizionizma ter poskusa likvidacije ZKJ in restavracije kapitalizma. Poudaril je, da je Djilas načel partijsko disci¬ plino, saj je zaradi njegovih člankov med komunisti zavladala zmeda, očital pa mu je tudi, da je brez soglasja izvršnega komiteja sprožil javno razpravo o vprašanjih, ki so pridržana partijskim kongresom. Po Titovem uvodnem govoru se Djilas še ni bil pripravljen pokesati. Priznal je le, da je kršil partijsko disciplino, ter dodal, da večina spornih idej sploh ni nje¬ govih, temveč jih je črpal pri drugih partijskih teoretikih, zlasti pri Kar¬ delju. V vlogi tožilca se je na plenumu znašel prav Edvard Kardelj, ki je Djilasu očital podobnost z Bernsteinom, pripisal pa mu je tudi anarhizem 315 Članek je objavljen v: Dorgovič, Dilas, vernik 1 jeretik, str. 325-339. 316 Ljudska pravica - Borba XVIX, 10. januar 1954, str. 2 in 12. januar 1954, str. 2. 317 Komunist VI, 1954, št. 1-2. Glej tudi: Vasilije Kalezič: Dilas, miljenik i otpadnik komunizma. Zodne, Beograd 1988, str. 181-200; Fitzroy Maclean: Disputed Barricade: the Life and Times of Josip Broz Tito, Marshal of Jugoslavia. Jonathan Cape, London 1957, str. 420-428. 142 Med resničnostjo in iluzijo in meščanski liberalizem. Kardelj nad svojo vlogo menda ni bil navdušen, saj naj bi zanj obračun z Djilasom pomenil tudi obračun s samim seboj. 318 Med njegovimi in Djilasovimi stališči iz prve polovice petdesetih let je bilo namreč kar nekaj stičnih točk, za Djilasa pa sta bila v nasprotju s Kar¬ deljevim političnim pragmatizmom usodna neposrednost in radikalnost, ki sta ga zaznamovali že med vojno in v prvih letih po njej, čeprav je bila njegova politična drža tedaj vse prej kot demokratična. Z izjemo Vladimirja Dedijerja in Djilasove nekdanje žene Mitre Mitrovič so udeleženci dvodnevne razprave pritegnili Titovim in Karde¬ ljevim obtožbam. Nekateri so v njegovem pisanju odkrili celo sledi v mo¬ nolitni partiji strogo prepovedanega »frakcionaštva«, Moša Pijade pa je spis Anatomija neke morale razglasil za politično pornografijo ter Djilasu v porogljivem tonu očital nedelo v partijskih in državnih ustanovah. Ob koncu se je Djilas »z mešanimi občutki« vendarle pokesal, samokritiko pa naj bi mu svetoval Edvard Kardelj. 319 Resolucija, s katero je bil izklju¬ čen iz CK ZKJ in razrešen vseh partijskih funkcij, je bila zato sprejeta tudi z Djilasovim glasom. Nekaj dni zatem, 20. januarja 1954, so se člani izvršnega komi¬ teja CK ZKS znova sestali z okrajnimi sekretarji. Ti so poročali, da se ko¬ munisti iz delavskih in kmečkih vrst strinjajo z vsebino tretjega plenu¬ ma, medtem ko »so nameščenci in ostala inteligenca bolj s simpatijami sprejeli Djilasova izvajanja«. 320 Napovedovali so tudi čistko, vendar so jim partijski voditelji svetovali previdnost. Boris Kraigher je svaril pred gonjo proti Djilasovim somišljenikom, saj »bi s tem pravzaprav ustvarjali neko djilasovsko frakcijo v Partiji čisto brez potrebe. /.../ zato smo proti, da bi se govorilo o čistki Partije v zvezi z Djilasom, ampak moramo govori¬ ti, da se je v Partiji nabralo karieristov, malomeščanstva itd., ki jih je tre¬ ba pometati iz Partije, ne kot sovražnika, nasprotnika, ampak kot ljudi, ki ne spadajo v Partijo. Če ne bomo iz tega naredili čistke, če ne bomo izključevali ljudi kot sovražnikov, ne bomo ustvarili na terenu mučeni¬ kov./.../ Tudi Djilasa nismo izključili kot sovražnika iz ZK, ampak smo ga pokazali kot človeka, ki je poizkušal frakcionirati, ki je hotel likvidi- 318 Borgovič, Bilas, vernik i jeretik, str. 47. 319 Pogovor z Milovanom Bjilasom, Mladina, št. 7, 19. februar 1988, str. 30; Borgovič, Bilas, vernik i jere¬ tik, str. 253-254. 320 AS 1589, šk. 4, Posvetovanje s sekretarji okrajnih komitejev, 20. januar 1954, str. 4 (Metod Gričar). Politični zastoj (1953-1956) rati ZK, ki pa se je sedaj ustavil in ki lahko še naprej dela v Partiji. Če bi ga pa likvidirali kot sovražnika, bi se nujno moralo postaviti vpraša¬ nje njegove nadaljnje politične dejavnosti, treba bi ga bilo postaviti pred sodišče itd. Na tak način pa bi napravili iz njega mučenika. Kljub temu pa še obstoja nevarnost, da ga bodo ljudje še vedno poskušali napraviti za mučenika .« 321 Izjava Borisa Kraigherja razkriva nov koncept obravnavanja poli¬ tičnih nasprotnikov, ki je bil na eni strani odsev demokratizacije, na dru¬ gi strani pa plod izkušenj s podobnimi primeri političnega disidentstva, v Sloveniji denimo z Edvardom Kocbekom. Ostrega obračuna z Djilasom in njegovimi somišljeniki si partija ni smela privoščiti tudi zato, ker bi z njim javno zanikala svoj zadnji kongres in stališča nekaterih vodilnih partijskih teoretikov, zlasti Edvarda Kardelja. Partijska kritika člankov se zato ni sukala okrog zgrešenosti Djilasovih stališč, temveč okrog njihove protislovnosti in prenagljenosti. Previdnost ni bila odveč tudi zaradi morebitnih negativnih odzivov na Zahodu, saj se je zahodni tisk zelo zani¬ mal za Djilasa, že nekaj časa pa je sumničavo spremljal tudi jugoslovan¬ sko spogledovanje s Sovjetsko zvezo. Politični odstranitvi Milovana Djilasa ni sledila čistka večjega obsega. Poleg Djilasa sta bila kritik deležna Vladimir Dedijer in Mitra Mitrovič, večkrat pa so bili omenjeni tudi intelektualni krogi, ki so se nagi¬ bali k Djilasovim stališčem, na Hrvaškem zlasti uredništvo glasila CK ZKH Naprijed , 322 v Sloveniji pa sodelavci Naših razgledov. Ti so se po mnenju Vide Tomšič zapirali v svoj ozki krog, »kjer mislijo, da so pravi borci za socializem, mi pa, da smo starega kova in da nas bo čas postavil ob stran in dal njim prosto pot. O sebi govore, da so marksisti, socialisti, ampak ta njihov marksizem je na liniji revizionizma. Ta generacija, kot so (Ljubo) Bavcon, (Uroš) Kraigher itd., smatra, da so začeli odkrivati pravo bistvo marksizma .« 323 Razen nekaj izključitev iz partije sodelavcev Naših razgledov hujše kazni niso doletele, nekateri pa so bili vendarle deležni policijskih preiskav in zasliševanj . 324 Vpliv Djilasovih idej so slovenski partijski vodi¬ telji zaznali tudi pri sodelavcih Besede, ki da »če že ne nastopajo odkrito 321 Prav tam, str. 6. 322 Ljudska pravica - Borba XVIX, 25. januar 1954, str. 2 in 27. januar 1954, str. 2. 323 AS 1589, šk. 2, Seja organizacijskega sekretariata CK ZKS, 22. februar 1954, str. 13. 324 Pisma oblasti, naj ravna pametno: intervju z dr. Ljubom Bavconom. Naši razgledi, 1989, št. 3, str. 382. Med resničnostjo in iluzijo reakcionarno, nergajo«, 325 konec petdesetih in v začetku šestdesetih let pa so »djilasovščino« pripisovali Reviji 57 in Perspektivam. 326 Zakaj je bil Djilas odstranjen iz političnega življenja, je marca 1954 ameriškim novinarjem pojasnil Josip Broz Tito. Zatrdil je, da Djilas ni bil odstranjen, ker bi zagovarjal zahodno demokracijo, temveč zato, ker »se je zoperstavil stališčem vodstva partije, v kateri mora vladati discipli- na. Če se eden od voditeljev ne strinja s politiko večine, s politiko in stališči vseh ostalih, potem to pomeni, da v vodstvu zanj ni več prostora.« 327 In v političnem vodstvu za Djilasa res ni bilo več prostora. Januarja 1955 je bil proti njemu sprožen kazenski postopek zaradi intervjuja za The New York Times, v katerem je jugoslovanski sistem označil kot totalitaren in soroden stalinizmu. Poudaril je tudi, da demokratične sile v Jugoslaviji nimajo svoje politične stranke, čeprav bi jo morale imeti, saj bi politični pluralizem utrl pot demokraciji. Djilas je bil tedaj obsojen na leto in pol pogojne kazni, decembra 1956 pa na tri leta zapora zaradi članka v New Leaderju in izjave za France Press, uperjene zoper ravnanje jugoslovanskih oblasti ob madžarski vstaji. Oktobra 1957 je sodišče k temu pritaknilo še sedem let zapora zaradi v tujini tiskane knjige Novi razred, v kateri je napadel privilegije politične elite, novih pet let zapora pa si je prislužil leta 1962 s knjigo Srečanja s Stalinom. Decembra 1966 je bil po devetih letih zapora spuščen na prostost, vendar obsojen na politično anatemo. Djilasu so pripisovali tudi zamisel o dvostrankarskem sistemu, v katerem bi poleg komunistične obstajala še socialdemokratska stranka. Sodeč po Kocbekovem dnevniškem zapisu, naj bi Djilas idejo o dveh poli¬ tičnih silah partijskim tovarišem zaupal že leta 1950, novo stranko pa naj bi si zamišljal kot legalno opozicijo partiji in sredstvo za vzdrževanje poli¬ tičnega ravnovesja. 328 Govorice o nastajanju socialdemokratske stranke so znova oživele po Djilasovem političnem padcu. Marca 1954 so The New Y ork Times in nekateri drugi zahodni listi objavili vest, da se po Beogradu širijo govorice o ustanovitvi tajne politične organizacije, vendar dopisniki njihove resničnosti niso mogli preveriti. 329 325 AS 1589, šk. 7, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 12. oktober 1954 (Boris Ziherl). 326 Božo Repe: Vpliv »dilasovščine« v Reviji 57 in Perspektivah. Borec XLVI, 1994, št. 535-537, str. 928-940. 327 AS 1277, šk. 33, mapa 9/4262, Predsednik Tito sprejel v Zagrebu grupo predstavnikov ameriških novi¬ narjev, 6. marec 1954, str. 5. 328 Edvard Kocbek: Dnevnik 1950. Cankarjeva založba, Ljubljana 2000, str. 318-319. 329 Slovenian Report on Yugoslavia V, 1954, št. 4, str. 20-21. Politični zastoj (1953-1956) 145 Septembra 1954 je politični padec Milovana Djilasa ocenjeval tudi britanski veleposlanik Ivo Mallet. Ugotavljal je, da se je Tito Djilasa znebil v trenutku, »ko se je zazdelo, da zagovarja prehitro in preveč logič¬ no nadaljevanje politike decentralizacije in samoupravljanja« in ko »je dal jasno vedeti, da logična posledica reform ne bo samo izginotje partije, marveč tudi nastanek drugih strank«. Odstranitev Djilasa s političnega prizorišča je po Malletovih besedah »tuje simpatizerje jugoslovanskega poskusa« zelo razočarala, vendar »je treba upati, da posledica tega ne bo zmanjšanje obsega tistih stikov med Jugoslovani in tujimi socialisti in sin¬ dikalisti, ki so pomembni za razvoj ureditve«. 330 Dejansko je bilo obdobje političnih sprememb v zatonu že od sre¬ dine leta 1953, čeprav je tudi Djilasovo pisanje prispevalo k zategnitvi poli¬ tičnih vajeti. Kot sekretar izvršnega komiteja CK ZKJ in predsednik zvez¬ ne skupščine bi morda lahko brez hrupa uresničil marsikatero zamisel, tako pa je z javno razpravo o nadaljnjem razvoju socializma in jugoslovan¬ ske družbe, še bolj pa z javno kritiko partije in politične elite, izzval od¬ por demokratizaciji nenaklonjenih partijskih voditeljev. Da je bil tretji ple¬ num CK ZKJ zadnje poglavje reformnega obdobja, dokazujejo tudi Titove besede na slavnostni seji novoizvoljene zvezne skupščine 28. januarja 1954. Predsednik republike je govor sklenil z besedami: »Obstaja določe¬ na bistvena razlika med epoho, ki smo jo prešli v času poslednjih štirih let, in epoho, ki nastaja. Nam ni treba več bistveno menjati organizacij¬ skih in ustavnopravnih oblik. Pred nami je naloga razširitve novega druž¬ benega in političnega sistema, utrditve in izpopolnitve.« 331 V začetku leta 1954 od sklepov šestega kongresa KPJ (ZKJ) ni osta¬ lo prav veliko, idejni zasuk pa so potrdili drugi, tretji in četrti plenum CK ZKJ. Na drugem plenumu junija 1953 so obsodili »antisocialistične od¬ klone«, na tretjem plenumu januarja 1954 Djilasov »revizionizem«, na če¬ trtem plenumu marca 1954 »anarholiberalizem«, na vseh pa so od član¬ stva zahtevali idejno enotnost in disciplino. Organizacijski sekretar Aleksandar Rankovič je na četrtem plenumu CK ZKJ 29. marca 1954 ugotavljal, da je po šestem kongresu med partijci zavladala zmeda in nedisciplina, ki ju je marsikdo izkoristil za napade na zvezo komunistov. 330 Dušan Biber: Jugoslavija 1954 v britanskih očeh: zaupno poročilo veleposlanika v Beogradu Iva Malleta zunanjemu ministru Anthonyju Ednu (I). Naši razgledi, 9. avgust 1985, str. 468. 331 Ljudska pravica - Borba XVIX, 30. januar 1954, str. 2. 146 Med resničnostjo in iluzijo Omenil je tudi protijugoslovansko razpoloženje v zahodnem časopisju, ki je izčrpno poročalo o Djilasovem političnem padcu ter o 70.000 izključit¬ vah iz ZKJ v zadnjem letu. Rankovič je zatrdil, da omenjene izključitve niso povezane z Djilasom, saj je bilo po njegovih podatkih v tej zvezi izklju¬ čenih le 23 članov ZKJ. 332 Zadnjo besedo je imel naslednji dan generalni sekretar Josip Broz Tito. Poudaril je, da mora partija sloneti na načelu demokratičnega centralizma, kajti »demokratično je, da imamo znotraj Zveze in tu med nami svobodno borbo mišljenj, da lahko vsak pove, da misli o nečem tako ali drugače. Toda biti mora tudi centralizem, to se pravi, da vsi komunisti, ki so sprejeli določene sklepe foruma ali plenuma, te skle¬ pe tudi brezpogojno izvršujejo; in sicer ne samo ti, temveč tudi tisti, ki se z njimi niso strinjali. /.../ V tem je, tovariši, bistvo: disciplina in izpolnje¬ vanje sklepov.« 333 Usmeritev jugoslovanskega političnega vrha se je v letu in pol pre¬ cej spremenila, zato je bilo na kongresih republiških partij, ki naj bi po analogiji sledili zveznemu kongresu, slišati precej drugačne tone kot no¬ vembra 1952 v Zagrebu. Na tretjem kongresu ZKS, 334 ki je potekal med 18. in 20. majem 1954 v Ljubljani, slavospevov kljub temu ni manjkalo. Slovenski partijski voditelji so govorili o velikih uspehih partije, ki da je obračunala s tako imenovanima birokratizmom in državnim kapitaliz¬ mom, povedali pa so tudi, da je prelom z Informbirojem resda vplival na politično preobrazbo jugoslovanske države, vendar naj bi spoznanje o zgrešenosti prenašanja sovjetskih izkušenj na domača tla zorelo že prej. 335 Takšne ocene spora z Informbirojem so v uradnih krogih veljale nekaj desetletij, vzrok in posledico pa je zamenjal tudi Edvard Kardelj, ki je eno od poglavij svojih spominov naslovil: Samoupravljanje - eden od poglavitnih vzrokov spora. 336 Tretjemu kongresu ZKS je sledil prvi plenum CK ZKS, na katerem so izvolili izvršni komite. Na čelu slovenske partije je ostal Miha Marinko, v skoraj enaki sestavi kot nekdanji politbiro pa je bil potrjen tudi novi izvršni komite. Njegovi člani so bili Ivan Maček, 332 Četrti plenum CK ZKJ, 29.-30. marec 1954. Komunist VI, 1954, št. 4, str. 6. 333 Prav tam, str. 89. 334 KPS se ni nikdar uradno preimenovala, čeprav je začela po šestem kongresu ZKJ novembra 1952 uporab¬ ljati naziv ZKS. 335 Tretji kongres ZKS, str. 25-27. 336 Kardelj, Boj za priznanje in neodvisnost nove Jugoslavije, str. 132. Politični zastoj (1953-1956) 147 Boris Kraigher, Ivan Regent, Jože Potrč, Stane Kavčič, Viktor Avbelj, Vida Tomšič, Vladimir Krivic in Janez Hribar. 337 Grand hotel Union v Ljubljani, prizorišče III. kongresa ZKS maja 1954. (AS) Slovenski partijski voditelji so na kongresu ugotavljali, da je zara¬ di nediscipline in razpuščenosti partijskih organizacij napočil čas, ko je treba partijce načrtno izobraziti. V naslednjih letih so organizirali števil¬ ne seminarje, tečaje in predavanja o aktualni politiki, saj naj bi si jo do¬ tlej partijci pogosto razlagali po svoje, marsikdaj celo v nasprotju s stališči političnega vrha. Februarja 1956 je bila pri CK ZKS ustanovljena ideo¬ loška komisija, 338 organizirani pa so bili tudi aktivi komunistov po posa¬ meznih strokah, ki naj bi skrbeli za ustrezno ozračje med zgodovinarji, pravniki, ekonomisti, prosvetnimi delavci, novinarji in drugimi, s stališča oblasti občutljivimi poklici. Miha Marinko je na kongresu govoril tudi o »antisocialističnih odklonih«, ost njegove kritike pa je bila usmerjena prej proti Zahodu kot proti Vzhodu. Povedal je, da »so od ondod razne sile, ki so v odnosu na naš socialistični sistem v bistvu nazadnjaške, raz¬ vile in izkoristile vse možnosti, da bi infiltrirale svoje buržoazne vplive v naše družbeno življenje. Nenehno ponavljajoče se trditve o večpartijskem 337 Tretji kongres ZKS, str. 380. 338 Gabrič, Socialistična kulturna revolucija, str. 16-17. 148 Med resničnostjo in iluzijo sistemu kot »bistvu« demokracije, napihovanje Djilasove zadeve do one¬ moglosti, uporabljanje najrazličnejših propagandnih sredstev: »brezplač¬ nih uslug« v filmih, revijah in drugačni reklami za njihovo civilizacijo in standard, to je njihov prispevek k poskusom, da bi razvodeneli in zavrli razvoj socialističnega bistva naše demokracije in naše stvarnosti sploh.« Zahodnim idejnim tokovom naj bi nasedali tudi »pošteni, politično dobronamerni ljudje, ki pa zaradi svojega absolutnega oboževanja zahod¬ nih inštitucij, civilizacije in standarda nehote omalovažujejo naše lastne napore« in »tudi ne ločijo, kaj se moramo učiti od Zahoda, da bi izkoristi¬ li tamkaj doseženi napredek, in kaj njihovega naši stvarnosti škoduje .« 339 Zunanji ministri Turčije Fuad Koprulu, Jugoslavije Koča Popovič in Grčije Stephanos Stephanopoulos pred podpisom pogodbe o vojaškem obrambnem zavezništvu 9. avgusta 1954 na Bledu. (MNZS, foto Vlastja Simončič) Marinkova kritika zahodnih vplivov je bila plod notranjepolitične¬ ga zasuka in sprememb v jugoslovanski zunanji politiki po Stalinovi smrti, ko se je začela Jugoslavija oddaljevati od svojih zahodnih zaveznic in pri¬ bliževati Sovjetski zvezi. Kljub temu jugoslovanski voditelji še zdaleč niso pretrgali stikov z Zahodom, ki so jih stkali v letih po sporu z Informbirojem. 339 Tretji kongres ZKS, str. 127. Politični zastoj (1953-1956) Avgusta 1954 so na Bledu podpisali sporazum o dvajsetletnem obramb¬ nem zavezništvu s članicama zveze NATO Turčijo in Grčijo. 340 S tem so se na eni strani izognili neposrednemu vstopu v zahodno vojaško zvezo in sovjetskim očitkom o popolnem prehodu v »imperialistični tabor«, obenem pa so politikom v Kremlju dovolj odločno pokazali, da v med¬ narodnem prostoru niso osamljeni. Povrnili so si tudi nekaj zaupanja ameriške in britanske vlade, ki so ga potrebovali za zadovoljivo rešitev tržaškega vprašanja, ter si zagotovili nadaljnje prejemanje njihove gospo¬ darske in vojaške pomoči. Kako nezaupljivi in hkrati vase zagledani so bili jugoslovanski voditelji, je spoznal tudi britanski veleposlanik v Beogradu Ivo Mallet. V poročilu ob predaji poslov septembra 1954 jih je opisal kot »po naravi trmoglave in nagnjene k brezobzirnemu ukrepanju, če sta ogrožena njihov ponos in neodvisnost. Obsedeni so s svojimi lastnimi zadevami in dosežki. Medtem ko so sami občutljivi, posvečajo le malo pozornosti čustvom dru¬ gih.« Poleg tega je menil, da se Jugoslavija »ne bo vrnila v sovjetsko krož¬ nico vse dotlej, dokler jo bodo vodili ljudje, ki jim je neodvisnost dežele najvišja vrednota. Tem ljudem bi bilo všeč, če bi lahko uživali predno¬ sti, ki bi jih nudilo dvorjenje iz obeh taborov.« 341 Sredi petdesetih let se je Jugoslavija res prepustila dvorjenju z Vzhoda in Zahoda. Obenem se je spogledovala z novimi državami v Afri¬ ki in Aziji, napadala kolonializem in izražala podporo protikolonialnim gibanjem, Tito pa je vse pogosteje obiskoval azijske in afriške države ter njihove voditelje vabil na obisk v Jugoslavijo. 340 Bekič, Jugoslavija u hladnom ratu, str. 643-648; Bogetič, Jugoslavija i Zapad, str. 141-154. 341 Dušan Biber: Jugoslavija 1954 v britanskih očeh. Razgledi, 9. avgust 1985, str. 500. Med decentralizacijo in centralizmom P 'orazu prvega »partijskega liberalizma« je sledilo obdobje notranjepolitičnega zastoja, ki ga je z izjemo uvedbe ko- munalnega sistema leta 1955 spremljajo malo novosti. Snovalci komunalne ureditve naj bi zamisel našli pri Pariški komuni, čeprav so se večinoma napajali z Marxovo in Engelsovo interpretacijo Pariške komune v Državljan¬ ski vojni v Franciji. 342 Po Marxu je bila komuna oblika vladavine delavskega razreda, ki je bila najprimernejša za ekonomsko osvoboditev dela. Z uved¬ bo komun naj bi se državna oblast spremenila iz sile nad družbo v orodje te družbe, prinesla pa naj bi tudi lokalno samoupravo, vendar ne kot proti¬ utež državni oblasti, saj bi z nastankom komun ta postala odveč. O komunalnem sistemu so partijski voditelji razmišljali že na za¬ četku petdesetih let, vendar so tedaj menili, da za uvedbo nove ureditve »socialistična zavest« še ni dovolj razvita, kar z drugimi besedami pome¬ ni, da partija na lokalni ravni ni imela dovolj zanesljivih ljudi. To je pri¬ znaval tudi ideolog komunalnega sistema Edvard Kardelj, ki je poudarjal, da bo uresničitev zamisli o komunah dolgotrajen proces, odvisen tako od materialnih kot od »subjektivnih dejavnikov«. V mislih je imel pred¬ vsem zanesljiv partijski in strokovni aparat, ki ga je po njegovih besedah kronično primanjkovalo. 343 O postopnem prenašanju težišča lokalne oblasti z okrajev na obči¬ ne so začeli intenzivneje razmišljati po letu 1953. Sprva je prevladovala zamisel, da bi v komune preoblikovali kar obstoječe okraje, vendar je Kar¬ delj menil, da administrativni okraji ne morejo postati komune, ker so 342 Marx, Državljanska vojna v Franciji. 343 Edvard Kardelj: O komuni. DZS, Ljubljana 1981, str. 217. 152 Med resničnostjo in iluzijo preveliki in zato odmaknjeni od ljudi. Zavračal je tudi predloge, da bi ko- mune nastale iz obstoječih občin, saj je bil prepričan, da se zaradi svoje majhnosti niso sposobne samostojno gospodarsko razvijati. Temeljno merilo pri oblikovanju komun bi namreč morala biti ekonomska za¬ okroženost nekega območja, kar pomeni, da bi komuna lahko postala le teritorialno, ekonomsko in socialno preoblikovana občina. Poglavitna funkcija takšnih občin oziroma komun naj bi bila socialno-ekonomska, politične funkcije pa bi bile pridržane okrajem. Glede lastnine nad proiz¬ vajalnimi sredstvi je Kardelj poudarjal, da občina ne more postati nosilka komunalne lastnine, saj bi s tem razbili enotnost sistema, porušili gospo¬ darske temelje družbe in razvili utvaro o komunah kot samozadostnih, vase zaprtih skupnostih. Komuna naj bi resda bila »temeljni faktor, ki raz¬ polaga s sredstvi, toda ta sredstva so istočasno tudi »lastnina« okraja ter republike in federacije, le da so funkcije različne«. 344 O »proudhonističnih in anarhističnih tolmačenjih« je imel Kardelj marsikaj povedati tudi ob drugih priložnostih. Ob sprejetju zakona o ljud¬ skih odborih marca 1952 je denimo povedal, da decentralizacija oblasti ni poskus uresničitve »drobnoburžoazne anarhistične utopije o nekakih občinah in okrajih, ki bi bili sami sebi namen«. Socialistična družba naj bi se namreč razvijala kot skupnost, kar pomeni, »da se morajo tudi funkcije, ki so skupne družbi, voditi iz centra«. 345 Zavračal je tudi mnenja, da se bo z uvedbo komunalnega sistema država preoblikovala v federa¬ cijo komun, saj si je komune zamišljal kot del enotnega sistema. 346 Do kod so sredi leta 1954 segla razmišljanja o komunalnem siste¬ mu, je 15. julija 1954 na seji predsedstva SZDLS poročal Stane Kavčič. Povedal je, da v političnem vrhu prevladuje mnenje, da bi komune usta¬ novili v močnih industrijskih in podeželskih središčih. Bile naj bi precej večje od starih občin, naloge okrajev pa bi prevzemale postopoma. Okraji so bili zamišljeni kot skupnosti komun, ki bi usmerjale in nadzorovale njihovo delovanje, vendar bi bila v močnih industrijskih središčih samo¬ stojnost komun večja. 347 Kavčič je menil, da bi morali razpravo o komu- 544 Edvard Kardelj: Nekaj nalog pri graditvi komunalnega sistema. V: Problemi naše socialistične graditve, IV. knjiga. Cankarjeva založba, Ljubljana 1960, str. 159-161. 345 Kardelj, O komuni, str. 201. 346 Prav tam, str. 229 in 277. 347 AS 537, šk. 26, Zapisnik seje predsedstva SZDLS, 15. julij 1954, str. 2. Politični zastoj (1953-1956) 153 nalnem sistemu prenesti v javnost, vendar ga je Boris Kraigher opozoril, da obstajajo nesoglasja glede pristojnosti komun celo znotraj politične¬ ga vodstva, zato previdnost ne bi bila odveč. V mislih je imel predvsem razhajanja glede gospodarskih pristojnosti lokalnih skupnosti. Svetozar Vukmanovič je namreč menil, da bi morali biti odnosi med podjetji in lokalnimi skupnostmi vzpostavljeni na ravni okrajev, Edvard Kardelj pa je nameraval odločitev o tem prepustiti lokalnim skupnostim . 348 Kljub temu je razprava o komunalnem sistemu prodrla v javnost, saj so predsedniku slovenskega izvršnega sveta Borisu Kraigherju kmalu prišla na uho »krivična in neumestna govoričenja«, da komunalni sistem ni nič drugega kot eksperiment. Čeprav se je strinjal, da »mi v resnici mno¬ go spreminjamo«, je zavrnil govorice o eksperimentiranju, saj naj bi bile pogoste spremembe posledica »izredno hitrega razvoja našega gospodar¬ skega življenja in naše družbe v smeri utrjevanja in razvijanja socialistič¬ nih odnosov«. Kraigher je menil, da so razmere za uvedbo komunalne¬ ga sistema v Sloveniji resda najugodnejše, vendar »predstavljajo na primer kmečki predeli za razvijanje komun določeno oviro. Ne zaradi gospodar¬ ske zaostalosti, ampak zaradi zaostalosti v zavesti ljudi v teh kmečkih pre¬ delih.« Težnje po oblikovanju velikih komun z industrijsko razvitim sre¬ diščem in nerazvito podeželsko okolico bi zatorej morali presojati z vidika tako imenovane socialistične zavesti . 349 Drugod po Jugoslaviji se je razprava o teritorialnem preoblikovanju lokalnih skupnosti zapletala še bolj kot v Sloveniji. Okraji so bili namreč ponekod tako majhni, da niso dosegali niti velikosti kasnejših komun, zato je podpredsednik zveznega izvršnega sveta Edvard Kardelj predlagal čimprejšnjo komasacijo okrajev. S težavami pri ozemeljskem preobliko¬ vanju lokalnih skupnosti so se soočali zlasti v Srbiji, kjer so bili ljudje tra¬ dicionalno vezani na majhne občine, industrijskih središč je bilo malo, prometne povezave med vaškimi občinami pa so bile neustrezne. Mnenja so bila deljena tudi drugod, izrazito odklonilen odnos do komasacije občin in okrajev pa je imela le največja jugoslovanska republika. Kardelj je svaril pred naglico pri prenosu oblasti na komune, saj bi ta utegnila povzročiti velikansko zmedo. »Najbolje bi bilo, če bi krenili po isti poti, 348 Prav tam, str. 6-9. 349 Slovenski poročevalec XV, 22. oktober 1954, str. 4. 154 Med resničnostjo in iluzijo kot smo šli pri organiziranju delavskih svetov,« je razmišljal, saj »smo tudi delavske svete vzpostavili, ne da bi jim takoj dali neke večje pravice in materialno bazo, šele potem smo jih postopoma krepili. Morda bi bil takšen način tudi pri izgradnji komun najpreprostejši, najenostavnejši in bi povzročil najmanj pretresov.« 350 Na drugem plenumu CK ZKS 17. marca 1955 so partijski vodi- telji ugotavljali, da so gospodarske možnosti za razvoj komunalnega siste¬ ma tudi v Sloveniji zelo omejene. Pričakovanja ljudi naj bi bila pretira¬ na, Miha Marinko pa je krivdo za to pripisal javni razpravi o komunalnem sistemu, ki da je segla dlje, kot si je partijski vrh želel. Poleg »anarhistič¬ nih koncepcij«, da bodo komune neodvisne in samozadostne tvorbe, so ga motile tudi zahteve po hitri industrializaciji nekaterih območij, med¬ tem ko naj bi bila skrb za enakomeren in uravnotežen razvoj države potis¬ njena na rob. Po njegovem mnenju bi morali razpravo o komunah usme¬ riti na »drobne probleme, ki so rešljivi in ki bi praktično zboljšali standard delovnega človeka. Velikih sredstev ni, zato je iluzorna orientacija na in¬ vesticije za velike objekte.« 351 Tudi Edvard Kardelj je priznaval, da se bo komunalni sistem razvijal v zanj zelo neugodnem času, saj je bila večina sredstev še vedno nakopičenih v zveznih skladih, vendar je navkljub ne¬ znosnemu protislovju med centralističnim upravljanjem gospodarstva in vizijo komunalnega sistema, vztrajal pri obojem. Slovenskim komuni¬ stom je obenem očital, da podlegajo nacionalizmu in šovinizmu, saj ne¬ nehno poudarjajo slovenske gospodarske interese ter s tem nasprotujejo enakomernemu razvoju države. Poleg tega naj bi Slovenci pričakovali, da bo komunalni sistem utrl pot »raznim partikularističnim in egoističnim tendencam«, zato je poudaril, da »bomo morali statute okrajev in občin postaviti tako, da bomo takšne tendence onemogočili. Zlasti pa bo treba v začetku nekoliko okrepiti okraje in jim dati več instrumentov, da bodo po potrebi lahko intervenirali pri komunah.« 352 Zvezna skupščina je 16. junija 1955 sprejela splošni zakon o ure¬ ditvi občin in okrajev. 353 Pristojnosti občin so bile nekoliko razširjene, ven- 350 AS 1521, šk. 10/9, Stenografske beleške sa sastanka o pitanju daljeg razvoja komuna, 12. november 1954, str. 3. 351 AS 1589, šk. 7, Zapisnik II. plenuma CK ZKS, 17. marec 1955, str. 8. 352 Prav tam, str. 32. 353 Uradni list FLRJ, 1955, št. 26. Politični zastoj (1953-1956) 155 dar so okraji vse do ukinitve leta 1965 ohranjali premoč nad njimi. Nove občine oziroma komune naj bi postale socialnoekonomske skupnosti, ki bi prek ljudskih odborov neposredno izvrševale vse pravice in dolžnosti, povezane z vodenjem družbenih zadev, z izjemo tistih, ki so po ustavi in zakonih pripadale okrajem, republiki in federaciji. V tako imenovanem prehodnem obdobju so komune ostale tudi temeljne politično-teritorial- ne skupnosti, z odmiranjem države pa naj bi postale »svobodne asociacije proizvajalcev«. Po mnenju tedanjih pravnih teoretikov je zakon vnesel po¬ membno novost že s tem, ko občin ni opredelil le kot politično-teritorial- nih organizacij, temveč kot samoupravne družbeno-ekonomske skupnosti. S tem naj bi utrl pot odmiranju države, saj naj bi se nekoč v prihodno¬ sti lokalne skupnosti upravljale same, brez prisile in nadzora države. 354 Poleg tega je zakon predvidel oblikovanje začasnih ljudskih odbo¬ rov na podlagi delegiranja odbornikov nekdanjih lokalnih skupnosti. Po Kardeljevem mnenju naj bi namreč volitve zavrle reorganizacijo lokalnih skupnosti, zato so jih nameravali izpeljati šele potem, ko bo zagotovlje¬ no normalno delovanje občinskih in okrajnih ljudskih odborov. 355 Ena od novosti, ki jih je prinesel zakon, so bili tudi statuti občin in okrajev, s katerimi bi morale lokalne skupnosti opredeliti svoje pravice in dolžnosti, organizacijo, področje delovanja ter način dela ljudskih odborov in dru¬ gih organov lokalne samouprave, vzorec statuta občine in okraja pa je že pred tem pripravila zvezna komisija za graditev komun. Da bi zagotovili udeležbo državljanov pri občinski samoupravi in učinkovitejše opravljanje zadev, pomembnih za krajevno prebivalstvo, je zakon omogočal tudi usta¬ navljanje krajevnih odborov v posameznih krajih občine. Splošnemu zakonu o ureditvi občin in okrajev je sledila reorga¬ nizacija lokalnih skupnosti. Z Zakonom o območjih okrajev in občin v LRS, ki ga je slovenska skupščina sprejela 28. junija 1955, 356 se je število okrajev in občin radikalno zmanjšalo. Leta 1952 je bila Slovenija razdeljena na 21 okrajev in mest ter na 377-občin in mestnih občin, z novim zakonom pa je na zemljevidu slovenskih lokalnih skupnosti ostalo vsega 11 okrajev in 130 občin. Proces združevanja lokalnih skupnosti se je nadaljeval tudi 354 Josip Globevnik: O pravni naravi statutov novih občin in okrajev. Pravnik XI, 1956, št. 3-4, str. 67. 355 Edvard Kardelj: Ob novi ureditvi okrajev in občin. V: Problemi naše socialistične graditve, IV. knjiga, str. 292. 356 Uradni list LRS, 1955, št. 24. 156 Med resničnostjo in iluzijo v naslednjih letih, tako da je bilo leta 1963 v Sloveniji le 66 občin in 4 okraji, slednji pa so bili že leta 1965 ukinjeni. Na približno eno tretjino se je leta 1955 število občin skrčilo tudi drugod po Jugoslaviji, majhne občine pa so se do leta 1963 ohranile le v Srbiji. 357 Pri preoblikovanju občin je pomembno vlogo odigrala politična geometrija, saj je bilo glede »socialistične zavesti« pregovorno zaostalo podeželje običajno združeno z razvitejšimi industrijskimi središči. Pristojnosti občin in okrajev so podrobneje razmejili zvezni zakon in republiški zakoni o pristojnosti občinskih in okrajnih ljudskih odbo- rov. Slovenska skupščina je ta zakon sprejela 13. julija 1955, 358 z njim pa je bilo težišče odločanja o gospodarskih in socialnih zadevah formalno preneseno na občine. Mednje so sodili razpis volitev za direktorje podje¬ tij, predpisovanje pogojev za ustanovitev in način poslovanja komunalnih podjetij, urejanje statusa posameznih podjetij, pravica razpustitve delav¬ skega sveta in upravnega odbora podjetij, predpisovanje občinskih taks in stopnje občinskega prometnega davka v soglasju z okrajnim odborom ter upravljanje kmetijskih zemljiških skladov iz splošnega ljudskega premoženja. Občine so imele tudi nekaj pravic pri delitvi dohodka gospo¬ darskih organizacij na njihovem območju, o uporabi in razdelitvi dohod¬ kov pa so lahko odločale šele potem, ko so izpolnile obveznosti do okraja, republike in federacije. 359 Čeprav so si snovalci nove ureditve občine oziroma komune za¬ mišljali kot lokalne skupnosti, ki naj bi zadovoljevale predvsem socialno- -ekonomske potrebe prebivalcev, se je tehtnica nagnila v prid njenim državno-upravnim funkcijam. Občine so namreč postale prej izpostave državne oblasti, zadolžene za izvajanje zveznih in republiških predpisov, kot pa enote lokalne samouprave. Poleg tega niso imele skoraj nikakršne besede pri odločanju o širših družbenih zadevah, saj so se njihove pravi¬ ce omejevale zgolj na svetovalno in predlagalno vlogo. Pristojnosti okrajev so bile v primerjavi s prejšnjim zakonom o ljudskih odborih resda neko¬ liko zožene, vendar so lahko še vedno nadzirali in usmerjali razvoj občin. Ohranili so tudi številne pristojnosti s področja šolstva, kulture, zdrav¬ stva, socialnega varstva, infrastrukture, večino nalog na področju notranjih 357 Jugoslavija 1918-1988, str. 29. 358 Uradni list LRS, 1955, št. 26. 359 Josip Globevnik: Komuna in problemi njene graditve. Uradni list LRS, Ljubljana 1955. Politični zastoj (1953-1956) 157 zadev, celotno organizacijo statistike in načrtovanja, v okrajne sklade pa so se še naprej stekala tudi finančna sredstva. Pomemben je bil tudi poli¬ tični vpliv okrajev na občine, saj so bile tako imenovane zavestne sile, ka¬ kor so tedaj imenovali zanesljiv partijski aparat, nakopičene na sedežih okrajev. Da bi zagotovili večjo strokovnost zaposlenih v okrajnih ljudskih odborih, so po letu 1956 v vseh republikah, z izjemo Črne gore, ustanovili višje upravne šole. Uvedba komunalnega sistema je bila obenem izraz podcenjevanja nacionalnega vprašanja, saj je bilo težišče oblasti formalno preneseno na občine in okraje, ti pa so se krepili predvsem na račun republiških pristoj¬ nosti. Komunalni sistem je obenem spodbudil nastanek teorij o Jugoslaviji kot federaciji komun, čeprav si ideolog komunalnega sistema Edvard Kardelj večnacionalne Jugoslavije verjetno ni zamišljal kot anacionalne federacije komun. Vzporedno z oblikovanjem komunalnega sistema, ki naj bi utr¬ dil v prvi polovici petdesetih let začeti proces decentralizacije, so se kre¬ pile tudi težnje po njeni vnovični centralizaciji. Zvezna skupščina je le dobre pol leta po uvedbi komunalnega sistema sprejela kar dva zakona, ki sta bila v precejšnjem nasprotju z zamislijo o decentralizaciji oblasti. Zakon o državni upravi in zakon o zveznih upravnih organih, ki sta bila sprejeta 24. marca 1956, 360 nista posegla le v organizacijo obstoječih zvez¬ nih in republiških organov, temveč sta uvedla tudi nove administrativne organe. Poleg sekretariatov v okviru zveznega in republiških izvršnih sve¬ tov je nastala cela vrsta uprav, direkcij, inšpektoratov in komisij. Na zvez¬ ni ravni so obstajali državni sekretariati za zunanje zadeve, narodno ob¬ rambo, notranje zadeve, blagovni promet in finance ter komite za zunanjo trgovino, ki so bili v izključni pristojnosti federacije. Poleg državnih sek¬ retariatov so obstajali še sekretariati zveznega izvršnega sveta za zakonoda¬ jo, obče gospodarske posle, industrijo, kmetijstvo in gozdarstvo, promet in zveze, delo, prosveto in kulturo, zdravstvo in socialno politiko, komu¬ nalna vprašanja, pravosodje, informiranje in občo upravo, ki so bili vzpo¬ stavljeni tudi na ravni republik. 361 Skupaj z vsemi upravami, direkcijami, inšpektorati in komisijami je na zvezni ravni delovalo kar 73 organov, ki 360 Uradni list FLRJ, 1956, št. 13. 361 Shematični prikaz zvezne organizacije oblasti v FLRJ ter organizacije oblasti v LR Sloveniji. Uradni list LRS, Ljubljana 1959. 158 Med resničnostjo in iluzijo so zaposlovali temu primerno številno administracijo. Od zamisli o decen¬ tralizaciji in debirokratizaciji v drugi polovici petdesetih let torej ni osta¬ lo prav veliko, saj sta število državnih uradnikov in moč centralnih orga¬ nov nenehno naraščala. Zakaj se je politični vrh odločil za »centralizacijo decentralizaci¬ je«, je poslancem zvezne skupščine ob sprejetju zakonov o državni upra¬ vi pojasnil Edvard Kardelj. Po njegovih podatkih je zvezna uprava leta 1948 brez ministrstva za obrambo zaposlovala 47.310 uslužbencev, v začetku leta 1956 pa le še 10.328 uslužbencev. Številčno in organizacijsko šibka držav¬ na uprava po Kardeljevem mnenju ni bila kos vsem nalogam, pri čemer je opozoril zlasti na neučinkovito nadziranje zakonitosti in izpolnjevanja načrtov. Zato je politični vrh pred snovalce omenjenih zakonov postavil nalogo, da razširijo pooblastila državne uprave in vzpostavijo učinkovit, vertikalno povezan sistem nadzora ter navsezadnje kadrovsko in organi¬ zacijsko okrepijo državni aparat. 362 Politični voditelji so centralizacijo opravičevali z nizko ravnijo po¬ litične zavesti. Nedisciplina se je po njihovem mnenju razpasla zlasti v go¬ spodarstvu, ki ni moglo slediti družbenim načrtom, pestil pa ga je tudi gospodarski kriminal. Ta se je sredi petdesetih let tako razrasel, da je ob¬ last ustanovila posebna gospodarska sodišča, zaostrila zakonodajo in ka¬ drovsko okrepila organe pregona, v kampanjo proti gospodarskemu kri¬ minalu pa je vključila tudi tisk. 363 Gospodarska in politična nedisciplina je bila za avtoritarno oblast nesprejemljiva, zato je okrepila neposredni nad¬ zor in vnovič centralizirala svoje delovanje. Centralizacija sicer ni dosegla ravni izpred leta 1950, zagotovo pa je potisnila vizionarske zamisli o poglab¬ ljanju demokracije in odmiranju države v precej oddaljeno prihodnost. Nihanje med centralizmom in decentralizacijo je na področju zu¬ nanje politike spremljalo iskanje ravnotežja med Vzhodom in Zahodom. Zunanja politika je sredi petdesetih let tako zaposlovala jugoslovanske voditelje, da je marsikdaj zasenčila notranjepolitično dogajanje, razprave o njej pa so razbijale monotonijo nenehnih razglabljanj o liku komuni¬ stov in idejni vzgoji. Ob razmeroma spretnem krmarjenju med čermi 362 Edvard Kardelj: Naša državna uprava v novih pogojih. V: Problemi naše socialistične graditve, IV. knjiga, str. 345-359. 363 AS 1589, šk. 57, Zapisnik sastanka CK SKJ o kriminalu u privredi, 9. marec 1955. Politični zastoj (1953-1956) 159 hladne vojne je namreč jugoslovanska diplomacija tedaj doživljala svoj zvezd¬ ni trenutek. Sovjetski partijski voditelj Nikita Hruščov in Josip Broz Tito v Beogradu maja 1955. Konec maja 1955 je generalni sekretar sovjetske komunistične par¬ tije Nikita Hruščov z državno delegacijo obiskal Beograd, 2. junija pa sta državna voditelja Tito in Bulganin podpisala tako imenovano beograjsko deklaracijo. Ta je prinesla normalizacijo odnosov med državama, priznavala pa je tudi pravico do različnih poti v socializem in obsodila vsakršno vmešavanje v notranje zadeve. 364 Hkrati so bili Jugoslaviji obljubljeni sovjetski krediti, čeprav je še vedno prejemala zahodno pomoč. Zadoščenje je jugoslovanskim voditeljem prinesel tudi dvajseti kongres sovjetske komunistične partije februarja -1956, na katerem je bila pozitivno ocenje¬ na normalizacija odnosov z Jugoslavijo, na tajni seji pa je Hruščov raz¬ kril Stalinove zločine in njegovo politiko do Jugoslavije označil za povsem zgrešeno. Vznesene jugoslovanske voditelje to ni povsem zadovoljilo. 364 Radojica Luburič (ur.): Pomirenje Jugoslavije i SSSR-a 1953-1955: tematska zbirka dokumenata. Istorijski institut Črne Gore, Podgorica 1999, str. 510-514. 160 Med resničnostjo in iluzijo Tito, ki se ni nameraval vrniti v socialistični tabor kot sovjetski satelit, temveč kot polnopravni komunistični voditelj, se je na šestem plenumu CK ZKJ 14. marca 1956 čudil, da na kongresu sovjetske partije nihče ni omenil odločilne vloge Jugoslavije pri rušenju stalinizma, kajti »Jugoslavi- ja je v tem, čeprav zemljepisno majhna, odigrala veliko vlogo, vlogo, ki nam je ni doslej še nihče oporekal, ki pa jo, se zdi, žele s tem zamolčeva- njem oporeči.« 365 Za Titove ambicije sovjetsko vodstvo ni imelo posluha, zato se do¬ godki na mednarodnopolitičnem prizorišču niso v nedogled odvijali po jugoslovanskih načrtih. Njihovo zmagoslavje je zasenčila že 20. junija 1956 podpisana moskovska deklaracija, ki je prinesla normalizacijo odnosov med jugoslovansko in sovjetsko komunistično partijo. Dopuščala je tudi razno¬ likost socialističnega razvoja, ni pa omenjala načela splošne enakopravnosti med komunističnimi partijami. Sovjetsko partijsko vodstvo je z deklara¬ cijo Jugoslovanom resda priznalo pravico do lastne poti, ni pa dovolilo, da bi kdorkoli dvomil o vodilni vlogi Sovjetske zveze znotraj socialističnega tabora. Čeprav sta se na pogovorih v Moskvi junija 1956 obe delegaciji strinjali z zamislijo o zbliževanju in izmenjavi izkušenj med komunistič¬ nimi partijami, je v razpravi o oblikah sodelovanja med ZKJ in vzhodno¬ evropskimi komunističnimi partijami prišlo do resnih razhajanj. Jugoslo¬ vani so namreč vztrajali pri načelu popolne enakopravnosti, sovjetski voditelji pa so si medpartijsko sodelovanje zamišljali na način, ki je še naj¬ bolj spominjal na nekdanji Informbiro. Poleg tega so Jugoslovanom pri¬ poročili, naj se odrečejo ameriški pomoči, češ da ovira proces zbliževanja med državama. 366 Titov sen, da bi postal polnopravni komunistični vodi¬ telj, se je s tem razblinil, zato je v drugi polovici petdesetih let svoj pogled še očitneje uprl v države tako imenovanega tretjega sveta. Odnose med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo so znova zaostrili ne¬ miri na Poljskem, ki so izbruhnili še pred Titovim odhodom iz Moskve, temu pa je sledila še vstaja na Madžarskem jeseni 1956. Zaradi jugoslovan¬ ske vpletenosti v madžarske dogodke so odnosi s Sovjetsko zvezo zdrknili na najnižjo točko po letu 1953, kar dokazujejo tudi pisma, ki sta si jih 365 AS 1589, šk. 11, Govor tovariša Tita na VI. plenumu CK ZKJ, 14. marec 1956, str. 3. 366 AS 1589, šk. 11, Informacija o rezultatima sovjetsko-jugoslovenskih razgovora održanih u junu 1956 godi- ne. (Glej tudi: Doko Tripkovič: Uspon i pad jugoslovensko-sovjetskih odnosa 1956. godine. Istorija 20. veka, 1998, št. 2.) Politični zastoj (1953-1956) 161 izmenjali partijski vodstvi obeh držav. 367 Sovjetske voditelje je razjezil zla¬ sti Titov govor v Pulju 11. novembra 1956, v katerem je ocenil prvi sovjet¬ ski poseg na Madžarskem kot napako ter krivdo za vstajo pripisal stali¬ nizmu, ki se je po njegovem mnenju ohranjal pri življenju tako v Sovjetski zvezi kot v njenih satelitih. 368 S tem je Tito zgolj razpihal žerjavico, ki je tlela, odkar se je na jugoslovansko veleposlaništvo v Budimpešti zatekel predsednik madžarske vlade Imre Nagy. Jugoslovani so celo razmišljali, da bi mu ponudili politično zatočišče, vendar so naleteli na silovit sovjet¬ ski odziv. Hruščov je zahteval, naj Nagya nemudoma izročijo madžarskim oblastem, kajti »prej kot bodo Imre Nagy in njegova skupina izročeni mad¬ žarski vladi, prej bo bolje za vse nas«. 369 V naslednjih pismih je sovjetski partijski voditelj jugoslovanskemu vodstvu očital, da je prekršilo dogovor z Brionov med 2. in 3. novembrom 1956. Tito naj bi se tedaj strinjal z oboroženim posegom na Madžarskem, 18. novembra pa naj bi v pogo¬ voru s sovjetsko vojaško delegacijo celo izjavil, da bi v primeru, če na Mad¬ žarskem ne bi posegle sovjetske enote, to storila jugoslovanska vojska, ki je bila že nameščena ob madžarski meji. 370 Jugoslovanske oblasti so se znašle v precejšnji zagati, zato je Tito prosil Hruščova za razumevanje, kajti »mi niti po določbah naše ustave glede pravice do azila, niti po medna¬ rodnih običajih /.../ ne moremo prekršiti dane besede in enostavno predati teh ljudi. Posebej moramo poudariti, da bi lahko imela takšna gesta nepredvidljive posledice v naši državi.« 371 Ko je moral Nagy 22. no¬ vembra 1956 zapustiti jugoslovansko ambasado v Budimpešti, je bila nje¬ gova usoda zapečatena, zaostrenemu dopisovanju med sovjetskim in jugo¬ slovanskim partijskim vodstvom, ki se je medtem sprevrglo v medsebojno obtoževanje o vmešavanju v notranje zadeve, pa ni bilo videti konca vse do sovjetskega odloga obljubljenih kreditov in neuradne zamrznitve odno¬ sov med partijama. Madžarski dogodki so oplazili tudi notranjo politiko in poskrbe¬ li za precejšnje vznemirjenje med političnimi voditelji. Miha Marinko je ,67 AS 1589, šk. 11, Dokumenti iz prepiske SKJ i KPSS. 568 Josip Broz Tito: Govori i članci, XI. knjiga. Naprijed, Zagreb 1959, str. 219-240. 369 AS 1589, šk. 11, Dokumenti iz prepiske SKJ i KPSS, Pismo sekretarja CK KPSZ Nikite Hruščova, 7. novem¬ ber 1956, str. 3. 370 AS 1589, šk. 11, Dokumenti iz prepiske SKJ i KPSS, Pismo sekretarja CK KPSZ Nikite Hruščova, 10. januar 1957, str. 3. 371 AS 1589, šk. 11, Titovo pismo Hruščovu, 8. november 1956, str. 3. 162 Med resničnostjo in iluzijo na seji predsedstva SZDLS 8. novembra 1956 ugotavljal, da je zlasti v Ljub¬ ljani »neka nejasnost glede dogodkov na Madžarskem in Poljskem« in da se celo v partijskih vrstah, še bolj pa v socialistični zvezi in med prebival¬ stvom »širijo glasovi, da bi bilo treba tudi pri nas priti do nekaterih takih pridobitev kakor na Madžarskem, kjer vidijo, da se je ta akcija začela zato, da se izboljšajo življenjski pogoji delovnih ljudi«. 372 Razprave o tem niso zamrle niti naslednje leto, saj je denimo Boris Ziherl maja 1957 precej zaskrbljeno opisoval ozračje med intelektualci iz kulturniških krogov, ki da pod vplivom dogajanj na Madžarskem in Poljskem »ne samo v Sloveniji, temveč tudi drugod, izražajo /.../ mnenje, da bi bilo potrebno revidira¬ ti postavke o vodeči vlogi delavskega razreda v procesu socialistične gra¬ ditve in v današnjem družbenem razvoju, češ da so dogodki v zadnjem času pokazali, da je vodilni faktor inteligenca, zlasti književniki«. 373 Spor med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo je za silo zgladilo šele jugo¬ slovansko priznanje Nemške demokratične republike oktobra 1957. To potezo je sovjetsko vodstvo Jugoslovanom svetovalo že na moskovskih pogovorih junija 1956, vendar so se jugoslovanski voditelji predlogu uprli, češ da si bodo nakopali prekinitev diplomatskih odnosov z Zvezno repub¬ liko Nemčijo in veliko gospodarsko škodo. 374 Glede prvega se niso moti¬ li, saj je ZRN v sozvočju s Hallsteinovo doktrino 375 nemudoma pretrgala diplomatske stike z Jugoslavijo, medtem ko gospodarsko sodelovanje ni bilo ogroženo. Odnosi med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo so se znova za¬ ostrili že nekaj tednov po jugoslovanskem priznanju NDR, ko je bila ob obletnici oktobrske revolucije novembra 1957 v Moskvi sklicana medna¬ rodna konferenca komunističnih partij. Jugoslovanski predstavniki so te¬ daj podpisali le manifest miru, ne pa tudi tako imenovane deklaracije dva¬ najstih partij, ki je utrdila sovjetski primat znotraj socialističnega tabora, čeprav je po Kardeljevem pričevanju Hruščov pritiskal nanje celo v zaseb¬ nih pogovorih. 376 Centralni komite ZKJ je decembra 1957 na partijske or¬ ganizacije naslovil pismo, v katerem je pojasnil, zakaj ZKJ ni podpisala 372 AS 1589, šk. 27, Zapisnik seje predsedstva SZDLS, 8. november 1956, str. 25. 373 AS 1589, šk. 7, Zapisnik seje IK CK ZKS, 14. maj 1957. (Glej tudi: Aleš Gabrič: Vloga intelektualca kot političnega subjekta v enostrankarskem sistemu. V: Slovenija 1848-1998: iskanje lastne poti. Maribor 1998, str. 163.) 374 AS 1589, šk. 11, Informacija o rezultatima sovjetsko-jugoslovenskih razgovora, str. 4. 375 Več o tem: Dušan Nečak: Hallsteinova doktrina in Jugoslavija. Prispevki za novejšo zgodovino XXXI, 1991, št. 2, str. 155-166. 376 Kardelj, Boj za priznanje in neodvisnost nove Jugoslavije, str. 148-152. Politični zastoj (1953-1956) 163 deklaracije. Jugoslovanski partijski voditelji so namreč boj proti revizioni¬ zmu, h kateremu je pozivala deklaracija, razumeli kot posreden napad nase. Prav tako se niso strinjali s sovjetskim pogledom na mednarodno poli¬ tiko, še najmanj pa z vodilno vlogo Sovjetske zveze v delavskem gibanju. 377 Potujoča diplomacija Josipa Broza Tita. Sprejem maršala ob vrnitvi i?; Indije in Burme januarja 1955 na Reki. (AS) V drugi polovici petdesetih let je začela Jugoslavija odkrito prijate¬ ljevati s protikolonialnimi gibanji in novimi državami v Afriki in Aziji, s čimer se je vse bolj oddaljevala od obeh v hladno vojno vpletenih blokov. Sredi leta 1954 je kot prvi tuji državni voditelj Jugoslavijo obiskal etiop¬ ski cesar Haile Selassie, konec leta 1954 pa se je Tito s svojo ladjo Galeb odpravil na potovanje v Burmo in Indijo, kjer se je sestal z indijskim vodi¬ teljem Nehrujem, ob povratku skozi Suez pa tudi z egiptovskim pred¬ sednikom Naserjem. Omenjena voditelja sta bila pobudnika konference azijskih in afriških dežel v Bandungu leta 1955. Konferenco je navdihnil protikolonializem, bila pa je prvi primer združevanja državnih voditeljev mimo katerekoli od svetovnih velesil. Julija 1956 so se Tito, Nehru in Na¬ ser prvič sestali na Brionih ter sprejeli izjavo, ki je obravnavala svetovno 377 AS 1589, šk. 11, Pismo CK SKJ organizacijama i članovima SKJ. 164 Med resničnostjo in iluzijo politiko, obsodila blokovsko delitev sveta in poudarila načelo »miroljub¬ ne koeksistence«. Egiptovski premier Gamal Abdel Naser na Ljubljanskem gradu julija 1956. (AS) Konec leta 1958 se je Tito podal na veliko turnejo po azijskih in afriških državah, ki ji je v začetku leta 1961 sledila še ena. Stiki s tako imenovanim tretjim svetom so se vse bolj poglabljali, državam, ki so se šele osvobajale izpod kolonializma, pa je Jugoslavija nudila celo vojaško pomoč ter si s tem nakopala precej jeze na Zahodu, zlasti v Franciji. Zahodne velesile so namreč jugoslovansko spogledovanje z afriškimi in azijskimi državami ter podporo osvobodilnim gibanjem, zlasti alžirskemu, spremljale s precejšnjim nezaupanjem, čeprav so se zavedale, da je Tito- va potujoča diplomacija znatno oslabila sovjetski in kitajski vpliv v Azi¬ ji. Na drugi strani sta Sovjetska zveza in Kitajska ostro napadali Jugosla¬ vijo, saj sta v njeni zunanji politiki videli nevarno konkurenco. Z novo zunanjo politiko je Jugoslavija utrdila svoj položaj na mednarodnopoli¬ tičnem prizorišču. Obenem so jugoslovanski voditelji v stikih z Afriko in Azijo videli možnost za uveljavitev domačega gospodarstva na novih trgih, njihovi nečimrnosti pa je godilo zlasti ideološko in politično zgledovanje nekaterih afriških in azijskih držav po Jugoslaviji. Konec petdesetih let Politični zastoj (1953-1956) 165 je bilo v Beogradu organiziranih nekaj protikolonialističnih konferenc, v začetku septembra 1961 pa je tam potekala tudi prva konferenca ne- uvrščenih držav. 378 Kljub nenehnemu iskanju ravnotežja je bila jugoslovanska diplo¬ macija v petdesetih in v začetku šestdesetih let v svojem zenitu. Od popol¬ ne izolacije leta 1948 ji je najprej uspelo vzpostaviti razmeroma dobre od¬ nose z Zahodom, sredi desetletja znova navezati stike s Sovjetsko zvezo, v drugi polovici petdesetih in v začetku šestdesetih let pa se prek gibanja neuvrščenih zavihteti celo na globalno politično prizorišče. 378 Več o tem: Alvin Z. Rubinstein: Yugoslavia and the Nonaligned World. Princeton University Press, Princeton 1970; Leo Mates: Medunarodni odnosi socijalističke Jugoslavije. Nolit, Beograd 1976; isti: Počelo je u Beogradu: 20 godina nesvrstanosti. Globus, Zagreb 1982. Razpoke v monolitu 1956 1958 Jugoslovanski integral N avidezno zatišje, ki je sredi petdesetih let zajelo jugoslovansko notranjo politiko, ni trajalo dolgo. Zamisli o in- tegraciji jugoslovanskih narodov in vnovična centralizacija, zlasti krepi- tev vloge zveznih oblasti pri usmerjanju gospodarstva, so namreč znova načele za obstoj Jugoslavije ključno vprašanje mednacionalnih odnosov. Jugoslovanski partijski voditelji so podcenjevali nacionalno vpra¬ šanje in ga več kot desetletje niso načenjali. Deloma zato, ker so verjeli, da je bilo z revolucijo in oblikovanjem federacije rešeno enkrat za vselej, deloma zaradi strahu, da bi pogrevanje nacionalnega vprašanja povzro¬ čilo notranje spore in razpad države, svoje pa je odigrala tudi njihova zagle¬ danost v delavski internacionalizem. Nasprotja med jugoslovanskimi na¬ rodi seveda niso bila pozabljena. Edvard Kocbek je že leta 1951 v dnevnik zapisal, da mu je dobri prijatelj zaupal »strašno resnico, da je v Beogra¬ du takšno besno sovraštvo do Hrvatov, v Zagrebu pa do Srbov, da bi se oboji v začetku vojne ali v začetku državnega nereda tako streljali, klali in mučili, kakor še nikoli v zgodovini. /.../ Kdor količkaj z lastno glavo misli, ve, da je pod plaščem čezmernega reda in nasilne, bogaboječe discipline skrit strašen nered, ki se v njem polagoma kotijo bacili najhujših človeških nadlog. Vsi spimo na vulkanu, ki lahko ob najmanjšem pretre¬ su izbruhne.« 379 Revolucija oziroma razredna osvoboditev, tako so verjeli komuni¬ sti, naj bi bila predpogoj, oblikovanje federacije pa dokončna rešitev na¬ cionalnega vprašanja v Jugoslaviji. Da bi zgladili mednacionalna na¬ sprotja, so se zatekli tudi k magični formuli »bratstva in enotnosti«, sredi !79 Edvard Kocbek: Dnevnik 1951-1952. Globus, Zagreb 1986, str. 47. 70 Med resničnostjo in iluzijo petdesetih let pa se je temu pridružilo še spodbujanje »jugoslovanstva« ozi- roma poskus oblikovanja jugoslovanske (nad)nacionalne zavesti. Partijski voditelji pri tem večinoma niso imeli v mislih stapljanja jugoslovanskih narodov v enega, temveč nastanek »socialistične skupnosti novega tipa, v kateri postaja jezik in nacionalna kultura postranski faktor«, 380 o čemer je govoril Edvard Kardelj ob sprejetju ustavnega zakona januarja 1953. Težnje po povezovanju jugoslovanskih narodov in oblikovanju skupne zavesti je v začetku petdesetih let največkrat izražal Tito, pri čemer ne gre pozabiti, da so njegova stališča določala politično usmeritev. O po¬ trebi oblikovanja jugoslovanske zavesti je pogosto govoril v povezavi s sporom s Sovjetsko zvezo ter pri tem hvalil enotnost jugoslovanskih naro¬ dov v uporu proti Stalinu. 381 Titova stališča o povezovanju jugoslovanskih narodov so bila sprva posledica težnje po oblikovanju močne države, ki bi kljubovala tako notranjim kot zunanjim pritiskom, kmalu pa se je za¬ čel ogrevati tudi za zamisli o stapljanju jugoslovanskih narodov, pri čemer je pozornost namenjal zlasti mladini. V pogovoru z delegacijo srbske mladine 30. decembra 1952 je denimo poudaril pomen spoznavanja mladih različnih narodnosti. »To je močan element pri oblikovanje nacio¬ nalne kompaktnosti v jugoslovanskem smislu. /.../ Enotnost naših naro¬ dov mora nastajati s pretapljanjem ljudi, pojem skupnosti pa ne more biti posamezna republika, temveč vsa država, ljudska republika je le del te naše skupnosti. /.../ Pri nas ni meja, vseeno je, če je nekdo Srb, Hrvat, Slo¬ venec ali kake druge nacionalnosti - on je Jugoslovan. Nikogar ne moti, da imajo posamezni narodi svojo kulturo in tradicijo. Kulturo enega na¬ roda je treba povezovati s kulturo drugih narodov, tudi Srb mora biti po¬ nosen na hrvaško kulturo, Hrvat pa na srbsko itd. Z eno besedo, ustva¬ riti je treba idejno-politično in ekonomsko enotnost naše države. Med našimi republikami mora obstajati tekmovanje, vendar ne na nacionalni osnovi.« 382 Za zgled nacionalne enotnosti je Tito rad postavljal Bosno in Hercegovino, v kateri je videl Jugoslavijo v malem. Tako je denimo v in¬ tervjuju za sarajevsko O slobodenje 27. novembra 1953 povedal, da je Bosna 380 Edvard Kardelj: O družbenih in političnih osnovah FLRJ in zveznih organih oblasti: ekspoze o predlogu ustavnega zakona. V: Problemi naše socialistične graditve, II. knjiga, str. 271. 381 Govori med letoma 1948 in 1953 v: Josip Broz Tito: Nacionalno vprašanje in revolucija. DZS, Ljubljana 1978. 382 Josip Broz Tito: Govori i članci, VIL knjiga. Naprijed, Zagreb 1959, str. 338-339. Razpoke v monolitu (1956-1958) 1 tipičen produkt socializma oziroma prva socialistična tvorba, ki ni poči- vala na nacionalnem načelu. »To je tisto, kar si želim: da bo v prihodnosti enkrat vse združeno, da bo nacionalni moment zbledel in izginil. Kajti danes imamo že množico stvari, ki naše ljudstvo zlivajo v eno. Naš novi gospodarski sistem in naša decentralizacija pravzaprav pomenita zdru¬ ževanje ljudstva na višjem nivoju, na socialističnih temeljih. Nacionalni in verski momenti in tako dalje polagoma bledijo in odpadajo, izginjali pa bodo še nekaj časa.« 383 Josip Broz Tito s soprogo Jovanko na silvestrovanju s slovenskimi politiki v Klubu poslancev v Ljubljani 31. decembra 1956. (AS) Med letoma 1953 in 1957 je Tito redko načenjal vprašanje jugoslo¬ vanske zavesti, krmilo pa so prevzeli drugi, pri čemer si je tako imenova¬ no jugoslovanstvo vsakdo razlagal po svoje. Sredi petdesetih let je spod¬ bujanje jugoslovanske zavesti prešlo v organizirano kampanjo za tesnejše kulturno sodelovanje med republikami, ta pa je kmalu prerasla v kampa¬ njo za kulturno poenotenje Jugoslavije. Začela se je s sejo ideološke komi¬ sije CK ZKJ 8. in 9. maja 1956 oziroma z referatom Petra Stamboliča o nadaljnji krepitvi enotnosti jugoslovanskih narodov. Stambolič se je zavzel 383 Josip Broz Tito: Govori i članci, VIII. knjiga. Naprijed, Zagreb 1959, str. 364. 172 Med resničnostjo in iluzijo za kulturno zbliževanje narodov v Jugoslaviji ter zavrnil regionalizem in republiško zaprtost, zagovarjal pa je tudi oblikovanje treh jezikovnih obmo¬ čij, koordinirano za tako imenovani srbsko-hrvaški govorni prostor ter slo¬ vensko in makedonsko jezikovno območje. Razprave o kulturnem sode¬ lovanju in povezovanju jugoslovanskih narodov so se po tej seji pomnožile, zvezna ideološka komisija pa je pripravila tudi več elaboratov na to temo. 384 Koraki v smeri kulturnega zbliževanja, v skrajni obliki celo h kul¬ turni unifikaciji jugoslovanskih narodov, so bili storjeni že prej. Srbski, hrvaški in črnogorski jezikoslovci so namreč že decembra 1954 podpisali tako imenovani Novosadski dogovor, v katerem so ugotavljali, da govorijo Srbi, Hrvati in Črnogorci en knjižni jezik z dvema enakopravnima izgo¬ varjavama in pisavama, za svojo temeljno nalogo pa so si zadali pripravo skupnega pravopisa. 385 Zamislim o enotni jugoslovanski kulturi je pritrje¬ vala zlasti Zveza književnikov Jugoslavije, ki je začela leta 1956 prirejati medrepubliške literarne večere in turneje književnikov po Jugoslaviji, že leta 1955 pa se je nekaj jugoslovanskih pisateljev na četrtem kongresu svo¬ je krovne organizacije na Ohridu zavzelo za jugoslovanski kriterij v knji¬ ževnosti, ki naj bi bil nekakšen protistrup za nacionalizem in literarno povprečnost. 386 Najbolj vneti zagovorniki kulturnega poenotenja jugoslovanskih narodov, ki je bil le ena od različic »jugoslovanstva«, so bili srbski inte¬ lektualci, nasprotovali pa so jim zlasti Slovenci, zato ne preseneča, da se je prva javna razprava na to temo odvijala prav med Slovencem in Srbom. Poskusi kulturne unifikacije so med delom slovenskih intelektualcev na¬ leteli na oster odziv, prvič ob predlogu o enotnem jugoslovanskem kri¬ teriju v književnosti, ki ga je julija 1956 v beograjskem Delu utemeljeval srbski literarni kritik Zoran Mišič. V članku se je Mišič zavzel za »resnič¬ no, integralno jugoslovansko kulturo, ki bi temeljila na enotnem jugoslo¬ vanskem (kar pomeni tudi najvišjem) kriteriju v ocenjevanju umetniških del«. 387 Tematiko bi morali literati iskati v sedanjosti in ne v preteklosti, 384 Gabrič, Socialistična kulturna revolucija, str. 318. 385 Pravopis hrvatskosrpskog književnog jezika, Beograd, Zagreb 1960, str. 7-10. (Glej tudi: Aleš Gabrič: Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji v prvem povojnem obdobju. V: Jugoslavija v hladni vojni - Yugoslavia in the Cold War. Inštitut za novejšo zgodovino, University of Toronto, Ljubljana 2004, str. 419; Shoup, Communism and the Yugoslav National Question, str. 193-194). 386 Audrey Helfant Budding: Serb Intellectuals and the National Question, 1961-1991 (PhD thesis). Harvard University, Cambridge - Massachusetts 1998, str. 64-65. 387 Zoran Mišič: Za jedinstveni jugoslovenski kriterijum. Delo II, 1956, št. 7, str. 813. Razpoke v monolitu (1956-1958) 173 v urbanem in ne v kmečkem okolju, knjižni jezik njihovih del pa naj bi bil enoten. Poleg tega bi morala literarna dela temeljiti na socialistični in ne malomeščanski morali, kajti »socialistična ideologija in etika predstav- ljata edino trajno poroštvo jugoslovanstva in edino zanesljivo obrambo pred ozkorepubliškimi, lokalističnimi in šovinističnimi tendencami«. 388 Mišiču je oktobra 1956 odgovoril slovenski filmski in gledališki kritik ter urednik Naše sodobnosti Drago Šega. Zapisal je, da so to obrab¬ ljene teze pošestojanuarskih režimov, ter dodal, da je Mišičev enotni jugoslovanski kriterij prav tako regionalen kot republiški, kajti če bi jugo¬ slovanstvo dejansko pomenilo internacionalizem, potem ne bi bilo omeje¬ no na Jugoslavijo. Šega je Mišiču očital tudi, da v svojem sestavku ni niti enkrat omenil, da je Jugoslavija večnacionalna država, niti imenoval kate¬ rega od njenih narodov ali jezikov, temveč zgolj srbohrvaščino. 389 S kriti¬ ko Mišičevega članka Šega ni ostal osamljen, bil pa je najostrejši. Februarja 1957 je beograjska revija Savremenik povzela pisanje različnih časopisov na temo enotnega jugoslovanskega kriterija, pregled pa je bil sklenjen z besedami predsednika Zveze književnikov Jugoslavije Josipa Vidmarja, da mora v umetnosti veljati kriterij kvalitete in nič več. 390 Večina najvišjih partijskih voditeljev si je medtem še vedno zati¬ skala oči pred nacionalnim vprašanjem ter se slepila, da so delavcem in mladini nekdanja sovraštva tuja in nerazumljiva. Značilne za ta čas so bile Titove misli, ki jih je 24. maja 1957 izrekel v intervjuju za beograjsko Po¬ litiko. Poudaril je, da sta nacionalna in idejna enotnost jugoslovanskih narodov med seboj tesno povezani, ter zavrnil svarila o razraščanju med¬ nacionalnih nasprotij, »saj tega ni. Samo posamezni taki primeri so, pov¬ zročajo pa jih tisti, ki so bili nekoč nosilci medsebojne bratomorne voj¬ ne med Hrvati, Srbi, Slovenci, Makedonci in drugimi našimi narodi. Povzročajo jih pa tudi razni drugi elementi, ki jih nismo prevzgojili in ki jih ne bo nikoli moči prevzgojiti.« K tesnejši povezanosti jugoslovanskih narodov bi po njegovem mnenju lahko marsikaj prispevali tisk, enotnej¬ ša šolska politika in književniki, ki bi, »ne da bi zanemarili nacionalno 388 Prav tam, str. 807. 389 Drago šega: »Kriterij« in resničnost. Naša sodobnost IV, 1956, št. 10, str. 957-960 (Glej tudi: Gabrič, Socialistična kulturna revolucija, str. 322-323; Budding, Serb Intellectuals and the National Question, str. 61-67.) 390 Gabrič, Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji v prvem povojnem obdobju, str. 421. 74 Med resničnostjo in iluzijo kulturo in njene pridobitve iz preteklosti, /.../ vendarle lahko danes v svojem delu bolj gledali na značaj jugoslovanske skupnosti. /.../ Seveda ni treba, da bi se pri tem zabrisale specifične značilnosti razvoja, zakaj vsaka republika ima svojega. Ni pa dobro ustvarjati nekakšno specialno men- taliteto in temu podobno.« 391 Morda so prav nejasne interpretacije »jugoslovanstva« spodbudi- le Edvarda Kardelja, da je leta 1957 znova izdal Razvoj slovenskega narod¬ nega vprašanja z razširjenim predgovorom. V njem je definiral »jugoslo¬ vanstvo« oziroma pojem jugoslovanske zavesti ter se prvič po vojni resno spopadel z nacionalnim vprašanjem. Po njegovem mnenju je bilo nacio¬ nalno vprašanje v Jugoslaviji načelno, torej kot problem zatiranja naro¬ dov in hegemonizma, rešeno. »Garancija za to je federativni sistem in ves ustavni, politični in družbeni mehanizem, ki zagotavlja vsem narodom Jugoslavije enakopraven položaj in samoodločbo,« vendar »z vsem tem ni rečeno, da so likvidirani vsi aspekti nacionalnega vprašanja,« 392 je ugo¬ tavljal Kardelj. Med dejavniki, ki naj bi tudi v prihodnosti krojili odno¬ se in ustvarjali mednacionalne napetosti, je navedel klasični buržoazni nacionalizem, neenakomerno gospodarsko razvitost države ter naciona¬ lizem kot posledico hegemonizma in birokratskega centralizma. Klasični nacionalizem je ocenil kot izrazito reakcionaren pojav, ki zapira socialistično perspektivo in oblikovanje socialistične zavesti, utegnil pa bi spodkopati tudi pridobitve narodnoosvobodilne vojne in revolucije, če se mu socialistične sile ne bodo uprle. Drugi faktor sta bila po Kardelju birokratski centralizem in velikodržavni hegemonizem, ki bi lahko resno načela mednacionalne odnose, saj bi njuna uveljavitev pri posameznih narodih izzvala odpor, z njim vred pa bi se krepil nacionalizem. Kardelj je zavračal tako imenovano integralno jugoslovanstvo, opredelil pa ga je kot negacijo jugoslovanskih narodov z namenom uvesti enoten jugoslo¬ vanski narod. Pri tem je izrecno omenil velikosrbski nacionalizem, ki da se skriva za navidezno jugoslovansko podobo. Pomemben dejavnik raz¬ voja mednacionalnih odnosov je videl tudi v neenakomerni gospodarski razvitosti države. Ob tem je opozarjal, da je enako napačno ohranjati raz¬ like v razvitosti, kot zadrževati napredek razvitih delov države, dokler jih 391 Josip Broz Tito: Nacionalna enotnost in idejna enotnost sta nerazdružno povezani. V: Nacionalno vprašanje in revolucija. DZS, Ljubljana 1978, str. 191-193. 392 Edvard Kardelj (Sperans): Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. DZS, Ljubljana 1980, str. 42-43. Razpoke v monolitu (1956-1958) 175 ne dohitijo manj razviti, saj oboje poraja nezadovoljstvo in maliči med¬ nacionalne odnose. Poleg tega zadrževanje napredka v razvitih delih ovi¬ ra gospodarski razvoj vse države, ohranjanje zaostalosti pa hromi razvoj socialističnih odnosov. Pri reševanju nacionalnega vprašanja bi po Karde¬ ljevem mnenju morali imeti komunisti vseskozi pred očmi Leninovo napotilo, da se morajo v centralnih ustanovah bojevati proti hegemoniz¬ mu, znotraj svojega naroda pa proti vsakršnemu izražanju nacionalizma. Poleg tega morajo v centru poudarjati pravico do enakopravnosti ter ne¬ oviranega in svobodnega nacionalnega razvoja, pri posameznih narodih pa širiti zavest socialističnega internacionalizma in človečnosti, ki naj bi se izražala v intenzivnem sodelovanju, povezovanju in zbliževanju jugoslo¬ vanskih narodov. V nadaljevanju je Kardelj naslikal vizijo razvoja mednacionalnih odnosov v svetu. Zapisal je, da se je že začel proces spajanja narodov, ven¬ dar ne v obliki zlivanja jezikov in kultur, temveč v obliki intenzivnega gospo darskega, kulturnega in znanstvenega sodelovanja, ki daleč presega nacio¬ nalne meje. V tej luči je obravnaval tudi mednacionalne odnose v Jugoslaviji. Jugoslovanska socialistična zavest po Kardeljevem prepričanju ni bila nikakršno nasprotje demokratične nacionalne zavesti, temveč le njena internacionalistična dopolnitev. K temu je dodal tudi definicijo tako imenovanega jugoslovanstva. Poudaril je, da ne gre za umetno spajanje jezikov in kultur, ne za ustvarjanje novega jugoslovanskega naroda v kla¬ sičnem pomenu, »ampak prvenstveno za organsko rast in krepitev so¬ cialistične skupnosti delovnih ljudi vseh narodov Jugoslavije, za afirma¬ cijo njihovih skupnih interesov na bazi socialističnih odnosov. Tako jugoslovanstvo ne le ne moti svobodnega razvoja nacionalnih jezikov in kultur, ampak ga, nasprotno, predpostavlja. Zato se pojma »jugoslovansko« in »nacionalno« lahko postavljata nasproti le tedaj, kadar se enega ali dru¬ gega lotevajo nacionalistično, se pravi, kadar je »jugoslovanstvo« oblika veledržavnega birokratskega centralizma ali znanega »integralnega jugo¬ slovanstva«, »nacionalno« pa ozkosrčna in reakcionarna nacionalistična zaprtost vase ali oblika borbe za privilegiran položaj določenega naroda .« 393 Etnična in kulturna sorodnost jugoslovanskih narodov sta bila po Karde¬ ljevem mnenju resda pomembna dejavnika v procesu njihovega zbliževanja, 393 Prav tam, str. 59. 176 Med resničnostjo in iluzijo nikakor pa ne odločilna faktorja. Bistvo »jugoslovanstva« je namreč videl v skupnem socialističnem interesu in jugoslovanski socialistični zavesti, ki ju je opredelil kot »skupnost družbenih, materialnih in političnih in¬ teresov delovnih ljudi vseh jugoslovanskih narodov, kakršna nastaja na osnovi zakonitih družbeno-ekonomskih tendenc, ki vodijo k višjim obli¬ kam mednarodnega sodelovanja in združevanja in ki bodo v bodočnosti zajemale vse širša nacionalna področja ter vse več družbeno-ekonomskih funkcij«. 394 Najpomembnejši nalogi tako imenovanih socialističnih sil sta bili po Kardelju krepitev socialistične zavesti oziroma zavesti o skupnih interesih jugoslovanskih narodov ter intenzivno razvijanje sodelovanja med njimi. Obenem bi morale socialistične sile bedeti nad enakoprav¬ nostjo narodov in federativno ureditvijo, kajti »tu je osnova enotnosti na¬ rodov Jugoslavije in vir zdrave socialistične jugoslovanske zavesti. Vsako ozko nacionalistično in birokratsko-centralistično oziroma »iliristično« obravnavanje jugoslovanstva pa se mora negativno izraziti na procesu zbliževanja med narodi Jugoslavije in na razvoju socialističnih odnosov v Jugoslaviji.« 395 Dejansko je lahko v Kardeljevem predgovoru k Razvoju slovenske¬ ga narodnega vprašanja vsakdo našel nekaj zase. Tako so se Slovenci okle¬ pali zlasti njegovih misli o pravici do samostojnega nacionalnega razvoja, prav pa jim je prišla tudi Kardeljeva odločna zavrnitev jugoslovanskega integralizma in unitarizma, spet drugje pa so bolj poudarjali dele, v kate¬ rih je govoril o oblikovanju skupne jugoslovanske zavesti. Kardelj je svojo definicijo »jugoslovanstva« vnesel tudi v Program ZKJ, kjer so bili v poglavju o mednacionalnih odnosih skoraj dobesedno povzeti celi odstavki iz predgovora k Razvoju slovenskega narodnega vprašanja. Njegov pogled na nacionalno vprašanje in »jugoslovanstvo« naj bi se torej ujemal s pogle¬ di partijskega vrha, vendar to ni pomenilo konca razprav o jugoslovan¬ ski zavesti. Vprašanje je bilo znotraj partije še lep čas aktualno, 396 v zna¬ meniti polemiki o jugoslovanstvu pa sta se leta 1961 soočila tudi Dobriča Cosič in Dušan Pirjevec. 397 394 Prav tam, str. 60. 395 Prav tam, str. 61. 396 Več o tem: Predrag J. Markovič: Odnos Partije i Tita prema jugoslovenskom i nacionalnom identitetu. V: Identitet: Srbi i/ili Jugosloveni. Institut za europske študije, Beograd 2001, str. 20-36. 397 Več o tem: Božo Repe: Obračun s Perspektivami. ZPS, Ljubljana 1990, str. 13-16; Gabrič, Socialistična kulturna revolucija, str. 345-350; Budding, Serb Intellectuals and the National Question, str. 69-79. Razpoke v monolitu (1956-1958) 177 Ponovna izdaja Razvoja slovenskega narodnega vprašanja je kljub ohlapnosti in nedorečenosti predgovora Kardelju verjetno prinesla več škode kot koristi, saj se ga je v Beogradu kmalu oprijela oznaka sloven¬ skega nacionalista. Prikritega nacionalista je v njem videl tudi Tito, ki naj bi svojemu tajniku Jožetu Smoletu o Kardelju nekoč povedal, da »ko ga malo bolj potipaš pod kožo, pride tudi iz njega na dan slovenski nacio¬ nalizem «. 398 Še bolj neposreden naj bi bil Tito v nekem pogovoru z Ran- kovičem konec petdesetih ali v začetku šestdesetih let, ko naj bi Kardelja ocenil kot »nepopravljivega nacionalista, s katerim bodo še težave «. 399 Zagretost za Slovenijo pa so Kardelju očitali že prej, saj se je Djilas spo¬ minjal, da je bilo že kmalu po vojni »pri Kardelju čutiti večjo zainteresi¬ ranost za Slovenijo kot za druge dele. Vedno je kritiziral Slovence, ven¬ dar jim je bil naklonjen in se je trudil, da bi obdržali nekako bolj avtonomen status,« zato »je vsa Slovenija v praksi vedno uživala bolj avto¬ nomen položaj kakor druge republike «. 400 398 Smole, Pripoved komunista novinarja, str. 141. 399 Aleksandar Rankovič: Dnevničke zabeleške. Jugoslovenska knjiga, Beograd 2001, str. 127. 400 Kako so se kalile republiške meje: intervju z Milovanom Djilasom. Teleks, 21. september 1989, str. 17. Dve usmeritvi v političnem vrhu V razvoju mednacionalnih odnosov v Jugoslaviji je pomembno vlogo odigrala tudi neenakomerna gospodarska razvitost države. Ta je povzročala precejšnje napetosti med republiškimi vodstvi, ki so se v boju za svoj kos pogače iz zveznega proračuna že sredi petdesetih let razcepila na tista iz razvitih in tista iz nerazvitih republik. V razvitejših delih države, zlasti v Sloveniji, je bilo opazno odklonilno stališče do nerazvitih republik, ki so terjale velikanske vsote denarja, niso pa ga vedno najbolje porabile, v nerazvitih delih države pa se je porajal odpor do razvitih republik, ki da pri njih kupujejo poceni energijo in suro¬ vine, njim pa prodajajo drage izdelke. Napetosti je povzročala tudi gospo- darsko-politična usmeritev jugoslovanskega partijskega vrha, po kateri naj bi razvijali predvsem gospodarstvo v nerazvitih delih države, medtem ko bi morale razvitejše republike počakati, da jih dohitijo nerazviti. Sredi petdesetih let je jugoslovanski državno-partijski vrh podprl program hitrejše rasti življenjske ravni zlasti v mestih in industrijskih sre¬ diščih, kjer je prebivalstvo živelo na robu bede. Kot je povedal Tito ob odprtju hidroelektrarne v Zvorniku 26. septembra 1955, »danes že imamo na čem graditi, pa tudi čas je že, da bi bilo našim delovnim ljudem lažje, da bi vsaj do neke mere končno občutili blaginjo, oziroma, da bi obču¬ tili, kaj je socializem«. 401 Organizacijski sekretariat CK ZKJ je konec leta 1956 ugotavljal, da se je življenjska raven v mestih in industrijskih središčih sicer ustalila, obenem pa je zaznaval precejšnje naraščanje cen hrane in storitev, ne pa tudi temu primerne rasti plač. Te so se torej še naprej re¬ alno zniževale, kar je prizadelo zlasti nekvalificirano delovno silo, ki s 401 Josip Broz Tito: Govori i članci, X. knjiga. Naprijed, Zagreb 1959, str. 274. 180 Med resničnostjo in iluzijo svojim dohodkom ni pokrila niti najosnovnejših življenjskih stroškov, zelo resen problem pa je bilo tudi pomanjkanje stanovanj. Organizacijski sekretariat je ugotavljal, da plačni sistem ne spodbuja k začrtanemu povečanju produktivnosti, vodstva podjetij pa so se marsikje zatekala k nezakonitim postopkom in z izgovorom o nizkih plačah celo spregledala manjše gospodarske prestopke. Lokalni aktivisti po mnenju partijskega vodstva niso znali učinkovito krotiti nezadovoljstva prebivalcev, temveč so se raje zatekali k administrativnemu ukrepanju, izražanje nezadovolj¬ stva pa označevali za sovražne izpade. Poleg tega so partijski voditelji v razpravah o življenjskem standardu zaznavali šovinizem, ki je bil po njiho¬ vi oceni najmočnejši v Srbiji in Sloveniji. 402 Moderno stanovanje v blokovskem naselju tovarne Litostroj leta 1951. (MNZS, foto Leon Jere) Leta 1957 so se jugoslovanski voditelji odločili za nov petletni go¬ spodarski načrt, ki so ga, da bi se izognili primerjavam s sovjetskimi pet¬ letkami, imenovali perspektivni načrt. Usmerjen je bil predvsem k reše¬ vanju v preteklosti nakopičenih težav, njegovi cilji pa so bili rast proizvodnje, osebne porabe in življenjske ravni, zmanjšanje zunanjetrgovinskega pri¬ manjkljaja in hitrejši razvoj nerazvitih območij. Glede investicij so dali pred- 402 AS 1589, šk. 57, Informacija o problemima životnog standarda u gradovima. Razpoke v monolitu (1956-1958) 181 nost kmetijstvu, prometu, gradbeništvu, trgovini in stanovanjsko-komu- nalni graditvi, velika sredstva pa so namenili tudi razvoju industrijskih objektov, vendar ne za gradnjo novih, temveč za obnovo in posodobitev obstoječih, zlasti tistih, v katerih je bila proizvodnja namenjena izvozu. Petletka je bila predčasno končana leta 1960, njen uspeh pa je bil precej manjši od začrtanega. 403 Skromno delavsko stanovanje v ljubljanskih Mostah leta 1954■ Mnoge delavske družine so še vedno Živele v revščini. (MNZS, foto Divjak) Vnovična centralizacija, zlasti krepitev vloge zveznih organov pri usmerjanju gospodarstva, je poglobila nesoglasja med republikami, precej- šnje nezaupanje pa je zavladalo tudi v odnosih med republikami in zvezni¬ mi oblastmi. V drugi polovici petdesetih let se je razcepil tudi jugoslovan¬ ski politični vrh. Del partijskih voditeljev je zagovarjal poglabljanje samoupravljanja, decentralizacijo, krepitev republik in smotrnejšo politiko do nerazvitih, drugi pa so menili, da je centralna oblast prešibka, zagovarjali 403 Več o tem: Jože Prinčič: V začaranem krogu: slovensko gospodarstvo od nove ekonomske politike do velike reforme 1955-1970. Cankarjeva založba, Ljubljana 1999, str. 59-91. 182 Med resničnostjo in iluzijo močno partijo, krepitev zvezne oblasti in večja vlaganja v nerazvite repu¬ blike, v skrajni obliki pa so se zavzemali celo za integracijo jugoslovanskih narodov. K reformam so se nagibali zlasti partijski voditelji iz Slovenije in Hrvaške, zagovorniki krepitve centralne oblasti pa so prihajali iz Srbije, gospodarsko nerazvitih republik in zvezne administracije. Tito odkrito ni podpiral nobene od obeh usmeritev, čeprav sta mu bila intimno bližja centralizem in politika trde roke. Dotlej prikrita nasprotja so privrela na dan ob prvi veliki de¬ lavski stavki v socialistični Jugoslaviji, ki je močno omajala prepričanje, da v socializmu ne more priti do nasprotij med delavskim razredom in njegovo avantgardo. Stavka je izbruhnila v rudnikih Trbovlje - Hrastnik in Zagorje med 13. in 16. januarjem 1958, razlogov zanjo pa je bilo več. Vodstvo trboveljskega okraja je bilo nezadovoljno zaradi omejitev pri uporabi investicijskih in proračunskih sredstev, upravo rudnika so pesti¬ le nizke cene trboveljskega premoga in pomanjkanje denarja za nove na¬ ložbe, rudarji pa so bili nezadovoljni z življenjskimi in delovnimi razme¬ rami, s plačami in odnosom rudniške uprave do zaposlenih. Stane Kavčič je na seji predsedstva SZDLS 22. januarja 1958 po¬ ročal, da se je 13. januarja 1958 sestal trboveljski občinski odbor SZDL, ki je razpravljal o primanjkljaju v občinskem proračunu in sredstvih za tri¬ najsto rudarsko plačo. Hkrati je izvolil delegacijo, ki naj bi se šla pogajat v Beograd, čeprav je bilo vprašanje cene trboveljskega premoga menda že rešeno. Takoj zatem je protestno odstopilo vodstvo sindikalne podružnice, češ da vprašanje cene premoga še ni rešeno, s čimer je rudarje pravzaprav pozvalo k stavki. Ta se je začela, ko je prva izmena rudarjev, ki bi morala iz jame, ostala v rudniku, pridružili pa sta se ji še druga in tretja izmena. Po Trbovljah se je po pričevanju tedanjega novinarja Franca Šetinca šušljajo, da bodo padale glave političnih veljakov, širile pa so se tudi govorice, da bo milica dobila okrepitev iz Ljubljane. »Nekateri v republiškem vrhu so se menda ogrevali za to, drugi pa so bili proti. »Če bomo posegli v štrajk s policijo, bo hudič«, je menda rekel Ivan Maček. »Konflikt je treba rešiti s političnimi sredstvi«.« 404 Slovenski partijski voditelj Miha Marinko se je nemudoma odpra¬ vil v revirje, kjer se je sestal s stavkajočimi rudarji, pričakala pa ga je tudi 404 Franc Šetinc: Zbogom Jugoslavija. DZS, Ljubljana 1993, str. 159. Razpoke v monolitu (1956-1958) 183 besna množica rudarskih žena. 405 V partijskem poročilu o stavki je zapi' sano, da so »posamezni kričači celo vulgarno napadli tovariša Marinka in ga grobo žalili«. 406 Marinko ni uspel prepričati rudarjev, naj prenehajo stavkati, zato so se po njegovem odhodu vrnili v jamo in čakali svojo dele- gacijo, ki se je iz Beograda vrnila s pozitivno rešitvijo njihovih zahtev. Takrat so menda rudarji začeli postavljati nove zahteve, ki jim je delav- ski svet po krajših pogajanjih ugodil, stavka v trboveljskem rudniku pa se je s tem končala. Med stavkajočimi rudarji so bili tudi komunisti, člani sindikata, delavskega sveta in upravnega odbora. Skupaj je stavka¬ lo 5200 delavcev, od tega v rudniku Trbovlje - Hrastnik 4000 od 4200 zaposlenih, v Zagorju pa 1200 od 2400 zaposlenih. 407 Konferenca okrajnega komiteja ZKS Trbovlje 13. februarja 1958. Zaradi sodelovanja dela trboveljskega partijskega vodstva v rudarski stavki je bil stari okrajni komite razpuščen. (AS) Posledica stavke je bila razpustitev partijskih komitejev v Trbovljah in Zagorju ob Savi ter ustanovitev posebne komisije za preiskavo trbovelj¬ skih dogodkov, ki so jo sestavljali Lidija Sentjurc, Mitja Ribičič, Franc Ki¬ movec in Jože Kladivar. Zaradi stavke so bili iz partije izključeni predsednik 405 Prav tam, str. 163. 406 AS 1589, teh. enota 1586, Poročilo in analiza o dogodkih v Trbovljah in Zagorju, str. 14. 407 AS 537, šk. 27, Zapisnik seje predsedstva SZDLS, 22. januar 1958; AS 1589, šk. 9, Zapisnik posvetovanja ZKS, 18. januar 1958 in dve prilogi o vzrokih in poteku stavke. 184 Med resničnostjo in iluzijo sindikata rudnika Trbovlje, rudniški partijski sekretar in sekretar trbo¬ veljskega občinskega komiteja, 408 obglavljeno pa je bilo tudi vodstvo okraj¬ nega komiteja ZKS Trbovlje na čelu z Viktorjem Kovačem, ki je po Setin- čevih besedah »moral plačati ceho za druge. Če ne bi šel on, bi morali žrtvovati koga drugega, morda še Miho Marinka, ki se je celo v sloven¬ skem cekaju komaj otepal kritike, češ, zdaj pa imaš svoje rdeče revirje.« 409 Trboveljski okrajni sekretar je postal Franc Kimovec, vendar ne za dolgo, saj je bil že 13. maja 1958 na seji predsedstva SZDLS sprejet predlog o ukinitvi trboveljskega okraja. 410 Konference okrajnega komiteja ZKS Trbovlje 13. februarja 1958 sta se udeležila tudi predstavnika najvišjega slovenskega partijskega vodstva Boris Kraigher in Lidija Sentjurc. Stavka v »rdečih revirjih« je namreč dodobra zatresla partijske temelje, saj je omajala prepričanje o zvezi komunistov kot avant¬ gardi delavskega razreda. (AS) Oblast je ob stavki ukrepala hitro in odločno, vendar nenasilno, čeprav je Edvard Kardelj na sedmem plenumu CK ZKS 24. januarja 1958 ob primerjavi trboveljskih in madžarskih dogodkov opozoril, »da je bil zgolj slučaj, da tudi v Trbovljah ni bilo treba intervenirati z orožjem«. Rudarji so se namreč temu izognili zgolj zato, ker niso nasedli »izrazito 408 AS 1589, teh. enota 1586, Poročilo in analiza o dogodkih v Trbovljah in Zagorju, str. 26. 409 Šetinc, Zbogom Jugoslavija, str. 164. 410 AS 537, šk. 27, Zapisnik seje predsedstva SZDLS, 13. maj 1958. Razpoke v monolitu (1956-1958) 185 kontrarevolucionarnim parolam«, sicer pa »smo mi bili pripravljeni tudi na to in ne bomo nič pomišljali, če bi si kdo drznil dvigniti roko nad so- cialistične pridobitve našega delovnega ljudstva «. 411 Kardelj je partijce po- žival k samokritiki, saj so bili po njegovem mnenju dogodki v revirji le odsev bolezni, ki je razsajala v ZKS. Med njenimi poglavitnimi slabost¬ mi je navedel pretirano porabo, karierizem in privilegije: »Ljudje se žene¬ jo za naslovi in za položaji, ki dajejo donosnejše dohodke, boljše plače itd. /.../ Če ni odpora proti takemu birokratiziranju naših forumov in kadrov na terenu, seveda nastopajo odnosi vzajemne amnestije: v ljud¬ skih odborih potrjujejo premijske pravilnike, ki niso v skladu z interesi napredka in socialističnih odnosov, direktorji pa v ljudskih odborih gla¬ sujejo za povečanje plač predsednikov in drugih kadrov ljudskih odborov, za razne sejnine in druge večje ali manjše privilegije. Če pa enkrat vodil¬ ni kader prebije ta jez, potem ni nič čudno, če tudi drugi pritisnejo za njimi .« 412 Poleg tega sta se po Kardeljevem mnenju povsod po državi raz¬ raščala šovinizem in nacionalizem, ki »igrata svojo škodljivo vlogo v druž¬ benih odnosih, maličita odnose/.../. Karakteristično je na primer to, da se v Makedoniji, ki ni nikdar imela neposredne zveze ali pa sporov s Slovenijo, pojavlja antislovenski šovinizem, ker tam smatrajo, da jih Slo¬ venci izkoriščajo v trgovini in tudi sicer s svojo večjo razvitostjo - prav tako, kot ste vi prepričani, da Makedonija vleče težke milijarde iz slovenske industrije. /.../ Vedeti je treba, da se proti posameznim pojavom srbskega, hrvaškega ali makedonskega šovinizma lahko uspešno borite samo z bor¬ bo proti slovenskemu šovinizmu. To tem preje, ker se celo komunisti v vodilnih organih ZKS često spuščajo na nivo uličnih pojmov o odnosih med jugoslovanskimi narodi oziroma o sposobnosti ali nesposobnosti dru¬ gih jugoslovanskih narodov .« 413 Izhoda iz nakopičenih težav Kardelj ni videl v partijski čistki, tem¬ več v »iskreni samokritiki« od zgoraj navzdol, v konkretni kritiki napak ter v obračunu z demagogijo, nacionalizmom, birokratizmom in privile¬ giji, kajti »pri nas je danes, žal, taka navada, da komunista kaj hitro pokli¬ čemo na odgovornost, če mu mati gre v cerkev. Če pa komunist ustvarja politične težave z raznimi privilegiji, s sprejemanjem nagrad in pretiranih 411 AS 1589, šk. 7, Zapisnik VII. plenuma CK ZKS, 24.-25. januar 1958, str. 48. 412 Prav tam, str. 34. 4,3 Prav tam, str. 42. 186 Med resničnostjo in iluzijo premij, z nabijanjem cen v trgovini, ga nihče ne kliče na odgovornost.« 414 Kot mnogokrat dotlej je tudi tokrat predlagal kadrovsko okrepitev partij¬ skih komitejev ter učinkovito povezovanje in nadzor nad oblastnimi orga¬ ni, pri čemer je pozabil, da so težave, ki so pestile partijo, pravzaprav izvi¬ rale iz politbirojevskega načina vodenja države. Sami sebi so bili prepuščeni zlasti nižji partijski forumi, kjer komunisti pogosto niso niti razumeli po¬ litike, skrojene v zaprtem krogu najvišjih partijskih voditeljev, zato so ča¬ kali na direktive od zgoraj, hkrati pa so se zapletali v številne finančne nepravilnosti, ki jim jih je omogočal njihov položaj. Volitve novega okrajnega komiteja ZKS Trbovlje 13. februarja 1958. (AS) Dejstvo, da je prva delavska stavka izbruhnila ravno v Sloveniji, za nameček pa so bili vanjo vpleteni komunisti, je bilo za slovenske partij¬ ske voditelje zagotovo hud udarec. ZKS je namreč izmed vseh najbolj skrbe¬ la za »čistost« v svojih vrstah, pri čemer pa je ubirala tudi čudne poti. Med¬ tem ko so leta 1956 povsod po Jugoslaviji beležili naraščanje partijskega članstva, je bilo v Sloveniji, z izjemo trboveljskega okraja, po šestem kon¬ gresu ZKJ število izključenih štirikrat večje od števila sprejetih članov. Več kot polovica jih je bilo izključenih zaradi neudeležbe na sestankih in ne- 414 Prav tam, str. 49. Razpoke v monolitu (1956-1958) 187 plačevanja članarine, najmanj pa zaradi kaznivih dejanj, gospodarskega kriminala in »sovražnega udejstvovanja«. Drugi najpogostejši razlog izključi- tev so bile zunanje manifestacije religioznosti, pri čemer je organizacijska sekretarka ZKS Vida Tomšič opozarjala, da so partijski komiteji določbo statuta, po kateri religioznost ni bila združljiva s članstvom v zvezi ko¬ munistov, pogosto napačno razumeli, saj niso ločili, »kdaj član ZK sam opravlja verski obred, kdaj pa na primer iz človeške dostojnosti prisostvuje stvari, ki predstavlja neke vrste verski obred, na primer cerkveni pogreb /.../ To velja posebno na vasi, kjer je velika večina kmetov bila izključena zaradi religije.« 415 Poleg tega je ugotavljala, da se partija ne pomlajuje, zato bi morali mladini na stežaj odpreti vrata in »če ne bo v teh svojih strem¬ ljenjih, v svoji zavzetosti za novo, mogla najti vzrokov in iniciativ v Zvezi komunistov, potem to ne bi bila samo krivica mladih, ampak nas samih in okorelosti naših organizacij«. 416 Analiza stavke je prerasla v dramatično razpravo o političnih raz¬ merah v državi, v kateri so prvič privrela na dan dotlej prikrita nasprotja med partijskimi voditelji. Razprava je pokazala, da stavki niso botrovale le nizke plače in slabi delovni pogoji revirskih rudarjev, temveč občutek o zapostavljenosti Slovenije nasproti federaciji in protijugoslovansko raz¬ položenje, ki naj bi vladalo povsod po državi. Obenem je razprava nače¬ la problem odnosov med republikami, dotaknila pa se je tudi nacional¬ nega vprašanja. Razširjene seje izvršnega komiteja CK ZKJ 6. februarja 1958, ki je bila sklicana zaradi trboveljskih dogodkov, so se poleg članov izvršnega komiteja udeležili tudi republiški partijski voditelji in funkcionarji zvez¬ nih organov, skupaj 34 mož. Prvi je nastopil Josip Broz Tito, ki je ugotav¬ ljal, da je stavka v Trbovljah opozorila na resne slabosti v partijskem delu, zlasti na nedisciplino in pomanjkanje samokritike. Ob tem je celo podvo¬ mil v preimenovanje partije v ZKJ in sklepe šestega kongresa ter se pre¬ cej odkrito zavzel za vrnitev k revolucionarnim metodam. Poleg tega je prvič priznal, da se povsod po državi širi nacionalizem, vendar je izrecno omenil le odpor republik do zveznih organov oziroma »šovinizem proti Beogradu, ki ga je treba premagati, kajti v Beogradu smo mi, v Beogradu 415 AS 1589, šk. 7, Zapisnik V. plenuma CK ZKS, 2. april 1957, str. 12. 416 Prav tam, str. 20. 188 Med resničnostjo in iluzijo niso Srbi«. Opozarjal je tudi na velik razpon plač in nenadzorovano dvi- ganje cen, na samovoljo direktorjev in vodstev lokalnih skupnosti, ki bi jih bilo treba učinkoviteje nadzirati, kajti »neka kontrola v Federaciji je nujna«, in kaznovati, saj »brez tega ni discipline in ni reda«. 417 Srbski partijski voditelj iz Vojvodine Jovan Veselinov je krivdo za nakopičene težave pripisal šestemu kongresu oziroma sklepom o vzgojni vlogi partije, pri čemer se je po njegovih besedah »ta vzgojna vloga do te mere izrodila, da še mi sami ne vemo, v čem je njeno bistvo«. 418 Hkrati je opozoril, da bi politiko moral krojiti izključno CK ZKJ, republiška vod' stva pa naj bi jo dosledno izvajala. Temu je pritegnil tudi organizacijski sekretar CK ZKJ Aleksandar Rankovič, ki je dodal, da je treba zagotovi¬ ti enotno politiko, »saj jih ne more biti pet ali šest«. 419 Edvard Kardelj je bil eden redkih, ki je na seji, resda previdno, zagovarjal sklepe šestega kongresa. Čeprav je priznal, da se partija ni naj¬ bolje znašla v vlogi idejne voditeljice, je šesti kongres ocenil pozitivno, saj naj bi radikalno obračunal s starim načinom partijskega dela. Hkrati je priznal, da se v Sloveniji širi negativno razpoloženje nasproti zveznim organom. 420 Svetozar Vukmanovič je govoril o nesoglasjih med republi¬ kami pri delitvi sredstev iz zveznega proračuna ter o nezaupanju med re¬ publikami in federacijo, bosanski partijski voditelj Djuro Pucar pa je v nadaljevanju omenil, da so Slovenci pred časom predlagali razpravo o med¬ republiških odnosih. Povedal je tudi, da se Slovenci nenehno pritožujejo nad zveznimi gospodarskimi načrti, kritizirajo zvezni aparat in govorijo, da neradi prihajajo v Beograd na sestanke, ker da tam vedno naletijo na arogantne in nepristopne ljudi. 421 Nekaj dni zatem, 17. februarja 1958, je izvršni komite CK ZKJ na partijske organizacije naslovil vznemirljivo pismo, v katerem je govoril o prihodnjih nalogah komunistov. Partijski voditelji so grajali birokratizem na lokalni ravni, privilegije in podkupljivost funkcionarjev, neodgovor¬ nost in nedisciplino komunistov, pomanjkljivosti v delovanju gospodar¬ skega sistema, priznavali pa so tudi, da se v Jugoslaviji razraščata naciona- 417 AS 1589, šk. 11, Zaznamek o razširjeni seji IK CK ZKJ, 6. februar 1958, str. 2-3. 418 AS 1589, šk. 11, Zapisnik sa proširene sednice IK CK SKJ, 6. februar 1958, str. 25. 419 AS 1589, šk. 11, Zaznamek o razširjeni seji IK CK ZKJ, str. 5. 420 Prav tam, str. 6-7. 421 AS 1589, šk. 11, Zapisnik sa proširene sednice IK CK ZKJ, 6. februar 1958, str. 86, 87; AS 1589, šk. 11, Zaznamek o razširjeni seji IK CK ZKJ, str. 8-9. Razpoke v monolitu (1956-1958) 189 ližem in šovinizem, ki jima podlegajo tudi komunisti. Republiška vod¬ stva so bila po njihovem mnenju preveč zaprta vase in niso kazala nikakr¬ šnega razumevanja za težave drugih republik in neenakomerno razvitost države, zato so komuniste pozvali k enotnosti, disciplini in odgovorno¬ sti , 422 nesoglasij v najvišjem partijskem vodstvu pa niso omenjali. V na¬ slednjih mesecih so se partijske organizacije povsod po državi posipale s pepelom, opravljene pa so bile tudi precejšnje kadrovske zamenjave v okraj¬ nih in občinskih partijskih komitejih, v SZDL in sindikatih. Odkritemu spopadu med zagovorniki različnih usmeritev se je par¬ tijsko vodstvo tedaj izognilo, vendar ne za dolgo, saj so se nasprotja samo še bolj poglobila. Spor je sprva potekal predvsem na področju gospodar¬ stva, razvijanja samoupravljanja in demokratizacije političnega sistema, zelo redko pa se je izražal kot problem neurejenih mednacionalnih odnosov. V sebi pa je vendarle nosil tudi ta poudarek, saj so se zagovorniki ob¬ stoječega stanja kot centralisti izkazali tudi v pogledu na nacionalno vpra¬ šanje, medtem ko so privrženci decentralizacije rešitev iskali v poglabljanju federalizma. Mednacionalne napetosti so konec petdesetih let vse bolj zapo¬ slovale jugoslovanski politični vrh, kar dokazujeta tudi razprava na sed¬ mem kongresu ZKJ, kjer sta se posredno spopadli dve nasprotujoči si usmeritvi glede urejanja razmerij med republikami, in nov program ZKJ, ki je federaciji in mednacionalnim odnosom namenil celo poglavje. 422 AS 1589, šk. 11, O prihodnjih nalogah Zveze komunistov, 17. februar 1958. Zadnji program ZKJ rogram ZKJ, tretji po vrsti od ustanovit- ve KPJ leta 1919, je bil sprejet na sedmem kongresu ZKJ v Ljubljani med 22. in 26. aprilom 1958. Po statutu bi moral biti kongres sklican že leta 1956, vendar je bil najverjetneje zaradi nihanj v jugoslovansko-sovjetskih odnosih preložen na jesen 1957, zatem pa na pomlad 1958. Odnosi s Sovjetsko zvezo so bili tedaj precej zaostreni, saj je jugoslovanska delegacija novembra 1957 v Moskvi zavrnila podpis resolucije komunističnih par¬ tij, sodu pa je izbil dno predlog programa ZKJ, ki so ga jugoslovanski par¬ tijski voditelji poslali v pretres komunističnim partijam po svetu, pri tem pa naleteli na oster odziv zlasti s strani sovjetske partije. Komunistične partije iz socialističnih držav se zaradi nestrinjanja s programom ZKJ niso odzvale vabilu na kongres, temveč so nanj poslale ambasadorje svojih držav, pa še ti so kongres kmalu zapustili. Na kongresu tudi ni bilo predstavnikov evropskih socialdemokratskih strank, s katerimi so bili v preteklih letih vzpostavljeni odlični odnosi, vendar jih je kmalu skalilo ravnanje jugoslovanskih oblasti s politično opozicijo in disidenti, zlasti z Djilasom, ki je prav tedaj prestajal zaporno kazen. Titov maratonski kongresni govor je bil že po tradiciji povezan z jugoslovansko zunanjo politiko. V uvodu je orisal razvoj mednarodnih od¬ nosov po drugi svetovni vojni, pri čemer je kritično ocenil tako Stalinovo zunanjo politiko kot politiko zahodnih velesil. Menil je, da je Stalin s svojo togo in po nepotrebnem grozilno zunanjo politiko povzročil nastanek za¬ hodne vojaške zveze, ki je v mednarodnih odnosih ustoličila politiko sile, temu pa je neizogibno sledila ustanovitev Varšavskega pakta. Kljub razkla¬ nosti sveta na dva antagonistična bloka pa je na mednarodnopolitičnem 192 Med resničnostjo in iluzijo prizorišču zaznaval tudi pozitivna gibanja, saj naj bi se vse več držav od¬ ločalo za politiko miroljubne koeksistence. Precejšnjo pozornost je name¬ nil zlasti novim državam v Afriki in Aziji, s katerimi je Jugoslavija nave¬ zovala vse tesnejše stike, ki so postajali simbol Titovih prizadevanj, da bi se uveljavil kot eden vodilnih svetovnih državnikov. Odnosom s Sovjetsko Vhod v dvorano na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, kjer je aprila 1958 potekal Vil. kongres ZKJ. (AS) Razpoke v monolitu (1956-1958) 193 zvezo Tito ni namenil pretirane pozornosti, poudaril je le, da Jugoslavija ni del sovjetskega bloka in da morajo odnosi med državama temeljiti na beograjski deklaraciji, medtem ko moskovske deklaracije ni omenjal . 423 Dvorana Gospodarskega razstavišča med VIL kongresom ZKJ. (AS) V oceni notranje politike je Tito poudaril prelomni pomen skle¬ pov šestega kongresa ZKJ, čeprav jih jugoslovanski komunisti po njego¬ vem mnenju niso najbolje razumeli, pri čemer je omenil Djilasov »revi¬ zionizem«. V podrobno presojo partijskega dela se sicer ni spuščal, menil pa je, da »je bilo v minulem obdobju precej napak, ki zelo škodujejo mo¬ nolitnosti in idejni trdnosti naše Zveze. Preveč liberalno gledanje na idej¬ ne odklone posameznih komunistov in dopuščanje, da se njihov vpliv vča¬ sih neovirano širi v okolju, v katerem delajo, imata pogosto zelo slabe posledice. Na takšne primere moramo biti veliko bolj pozorni ter jih pre¬ prečiti na kakršen koli način, najbolj učinkovita pa je izključitev takšnih elementov iz Zveze, da ne zastrupljajo in ne slabijo njenih vrst .« 424 Poudaril je tudi velik pomen tiska, ki pa »v revolucionarnem obdobju preobrazbe 423 Sedmi kongres Zveze komunistov Jugoslavije. Cankarjeva založba, Ljubljana, str. 129-199. 424 Prav tam, str. 163-164. 194 Med resničnostjo in iluzijo naše države ne more biti neodvisen, samostojen družbeni činitelj, ker morajo biti vse akcije družbe kot celote usmerjene v eno samo smer, v smer graditve socializma, to se pravi novih družbenih odnosov. Vse, kar se tako ali drugače zoperstavlja temu cilju, je nazadnjaško in reakcionar¬ no, pa čeprav bi to krstili s kakšnimi demokratičnimi, svobodomiselni¬ mi in naprednimi imeni, vzetimi iz arzenala starih, obrabljenih buržoaz¬ nih ostankov, ki jih še vedno skrbno varuje malomeščanstvo .« 425 O nalogah ZKJ je govoril organizacijski sekretar Aleksandar Rankovič. Čeprav sam ni bil prepričan v sklepe šestega kongresa, je pove¬ dal, da so bili »zgodovinsko nujni «, 426 vendar je dodal, da je bila preveč poudarjena vzgojna vloga ZKJ, pozabljalo pa se je na disciplino in enot¬ nost. Tudi on ni pozabil omeniti Djilasa, o katerem je dejal, daje nasto¬ pil proti sklepom šestega kongresa ter brezobzirno in umazano napadel partijo, pri čemer so mu prihiteli na pomoč reakcionarji vseh barv. Ko je ob koncu načel vprašanje sovjetske vodilne vloge v socialističnem tabo¬ ru ter poudarjal jugoslovansko neodvisnost in pravico do samostojnega razvoja, pri čemer se je celo pošalil, da »se naš človek sprašuje, kakšna le more biti politika države, ki ji ni glavna naloga skrb za svoje lastno ljud¬ stvo, za socializem v svoji lastni državi in za njegov pravilni razvoj, tem¬ več si ob prvi ugodni priliki zada za glavno nalogo, da bi se vmešavala v notranje zadeve Jugoslavije «, 427 je sovjetski ambasador zapustil dvorano, razen poljskega, ki je menda zadremal, pa so mu sledili tudi drugi vele¬ poslaniki socialističnih držav . 428 Za povsem drugačno razburjenje so poskrbeli razpravljavci v komi¬ siji za vprašanja družbeno-političnega sistema. Razprava se je sicer suka¬ la okrog komunalnega sistema, vendar jo je oplazilo tudi vprašanje med¬ nacionalnih odnosov. Delegat iz BiH Cedo Kapor je menil, da so temeljne državne enote komune, in ne republike, zato bi si morali komunisti pri¬ zadevati za razvoj komunalne ureditve, ne oziraje se na nacionalne in re¬ publiške meje, oziroma za »vsejugoslovansko komunalno skupnost. Torej, brez republiških meja .« 429 Dodal je, da so bili »negativni pojavi« pogosto 425 Prav tam, str. 197. 426 Prav tam, str. 203. 427 Prav tam, str. 245. 428 Charles Zalar: Yugoslav Communism: a Critical Study. Washington 1961, str. 285; Dennison Rusinow: The Yugoslav Experiment 1948-1974. C. Hurst and Co., London 1977, str. 105. 429 VII kongres SKJ: stenografske beleške. Kultura, Beograd 1958, str. 566. Razpoke v monolitu (1956-1958) 195 posledica razdvojenosti republik in njihovih teženj po samozadostnosti tako v gospodarstvu kot v šolstvu, največjo oviro za vsestranski razvoj komu- nalnega sistema pa je videl v obstoju »nekih starih, umetnih, preživetih meja «. 430 Ob koncu je poudaril, da ne želi zanikati nacionalnih pravic in zavesti, ter predlagal, da bi lahko v okviru federacije obstajal poseben organ, oblikovan po nacionalnem ključu, ki bi zagotavljal nacionalno ena- kopravnost, čeprav je bila ta po njegovem mnenju že uresničena. Kapor je namigoval na ukinitev republik, deloma pa mu je priteg- nil tudi drugi bosanski delegat Nijaz Dizdarevič, ki je zagovarjal enoten pravopis za srbsko-hrvaško govorno območje, ter dodal, da se »na pot raz- voj a v Jugoslaviji k postopnemu stapljanju narodov ne sme postavljati ni¬ kakršna umetna prepreka «. 431 Takšnim stališčem sta se uprla le makedon¬ ska predstavnica Lilijana Čalovska in slovenski delegat Ivan Potrč. Calovska je opozorila, da se težnje po kulturnem zbliževanju jugoslovanskih naro¬ dov pogosto sprevračajo v unitaristične tendence, ki v resnici škodujejo kulturnemu sodelovanju , 432 slovenski delegat Ivan Potrč pa je poudaril, da je Jugoslavija federacija enakopravnih narodov ter da so kritike na račun republiškega partikularizma neupravičene in izvirajo iz hegemonističnih teženj. Prepričan je bil tudi, da se lahko socialistična družba razvija le ob spoštovanju samostojnega kulturnega razvoja vseh narodov . 433 Mednacionalnih odnosov se je dan prej na plenarni seji o dopol¬ nitvah statuta ZKJ dotaknil tudi Boris Kraigher, ki je ugotavljal, da nacio¬ nalno vprašanje v Jugoslaviji še ni preseženo. Jugoslavija je po njegovem mnenju že prerasla v enoten socialistični organizem, v katerem se razvija jugoslovanski socialistični patriotizem, vendar ta nima nič skupnega s tež¬ njami po oblikovanju enotnega jugoslovanskega naroda, saj temelji na po¬ polni enakopravnosti vseh jugoslovanskih narodov in narodnih manjšin. Kraigher je menil, da je nacionalno vprašanje v Jugoslaviji še vedno aktual¬ no zaradi »raznih birokratsko-centralističnih teženj, tako v okviru posa¬ meznih republik kot v okviru federacije«, ki »iščejo zase opravičilo v raz¬ nih bodisi nacionalističnih bodisi unitarističnih argumentih «, 434 obstajalo 43° p rav tarTlj str 567. 4,1 Prav tam, str. 600. 432 Prav tam, str. 617. 433 Prav tam, str. 792-793. 434 Prav tam, str. 461. 196 Med resničnostjo in iluzijo pa bo, dokler bodo med posameznimi deli države tako velike razlike v gospo- darski razvitosti. Zato je predlagal, da bi se razprava o novem programu ZKJ in aktualnih političnih problemih ustavila tudi ob vprašanju med¬ nacionalnih odnosov, ki bo, »če ga ne bomo opazili in pravilno analizirali, predstavljal latentno nevarnost za izbruh novih oblik nacionalizma «. 435 I N I • T I £ N A A A A T I •lUAOSLAVtJk ČLANSKA KNJIŽICA •d <■ č 't_ Sekretar ■it*. C - ' ' k , A .t.-“^V.t9 iVJi Partijska izkaznica Borisa Kraigherja. (AS) Temeljna naloga sedmega kongresa je bila sprejetje programa ZKJ , 436 tretjega in hkrati zadnjega v zgodovini te stranke. Ta izjemno obsežen do¬ kument, ki ga je dolgo pripravljala številna ekipa s Kardeljem na čelu, je bil razčlenjen na deset poglavij, v katerih je bila podana vizija socializma, kakršna se je v desetletju od sprejetja zadnjega programa izoblikovala v zavesti jugoslovanskih voditeljev. Avtorji programa so v prvih poglavjih obravnavali sodobni kapitalizem, socialistične sisteme ter mednarodne odnose in jugoslovansko zunanjo politiko, zatem pa prek ocene odporni¬ škega gibanja in jugoslovanske revolucije v osrednjem delu prešli k analizi temeljev jugoslovanske politične in ekonomske ureditve, predstavili vizijo tako imenovane oblasti delovnega ljudstva, odnosov med jugoslovanski¬ mi narodi ter gospodarske, socialne in kulturne politike, v sklepnem 435 Prav tam, str. 465. 436 Program ZKJ. V: Sedmi kongres ZKJ, str. 287-485. Razpoke v monolitu (1956-1958) 197 poglavju pa so opredelili tudi vlogo ZKJ. Osnutek programa je delegatom predstavil Edvard Kardelj. Povedal je, da program ni nikakršna nezmot¬ ljiva zbirka končnih resnic, zveza komunistov pa naj bi si z njim zadala realne in dosegljive cilje. Program se zato ni mudil pri podrobni obrav¬ navi komunizma, saj »komunizem danes še ne more biti neposredni cilj naše akcije, ker so pri nas proizvajalne sile še premalo razvite in ker tudi splošne razmere v današnjem svetu otežujejo hitrejši razvoj v tej smeri «. 437 Edvard Kardelj na Vil. kongresu ZKJ. (AS) V prvem poglavju so avtorji programa analizirali razvoj sodobnega kapitalizma, pri čemer so ocenjevali, da so družbeni procesi v kapitalisti¬ čnih državah, razvoj socialističnih držav in razpad kolonialnega sistema povzročili velike strukturne spremembe v kapitalističnem svetu. Zasebna lastnina in kapitalistični proizvajalni odnosi naj bi postali preozki za na¬ daljnji razvoj proizvajalnih sil, zato se je država vse bolj uveljavljala kot samostojna ekonomska sila, ki, je začela omejevati moč zasebnega kapi¬ tala, preprečevala krepitev družbenega vpliva delavskega razreda, utrjevala državnokapitalistični monopol, obenem pa težila k podružbljanju proiz¬ vodnje. Ta stopnja v razvoju kapitalizma je bila po mnenju avtorjev njego¬ va sklepna oblika in prvi korak k socializmu, nadaljnja usoda kapitalizma 437 Sedmi kongres ZKJ, str. 250. 198 Med resničnostjo in iluzijo pa naj bi bila odvisna predvsem od politične akcije delavskega razreda. Pogledi programa na sodobni kapitalizem so bili skrajno poenostavljeni, saj niso upoštevali velikih sprememb v razvitih zahodnih državah. Program ni omenjal gospodarskega razcveta in znans tveno-te h no 1 o š ke revolucije na Zahodu, pozabil pa je tudi na nastanek Evropske gospodarske skupnosti, uvajanje splošnega zdravstvenega in socialnega zavarovanja, razvoj izobra¬ ževanja in splošno blaginjo, ki je bila tako posledica prizadevanj delav¬ skih strank kot visoke ravni industrializacije. V drugem poglavju so podali svoj pogled na socialistične sisteme, kjer so bile na oblasti komunistične partije. Opozarjali so zlasti na defor¬ macije socialističnih odnosov, pri čemer so pravzaprav povzemali ocene šestega kongresa KPJ (ZKJ), čeprav so omenili tudi spremembe po Stalinovi smrti. Obenem so vztrajali pri postopnem odmiranju države ter opozar¬ jali, da etatizem zavira razvoj socializma. Veliko škodo je po njihovem mne¬ nju povzročila zlasti Stalinova »pragmatična revizija marksizma« na pod¬ ročju teorije države in partije, ki je privedla do dogmatizacije marksizma in leninizma ter povzročila »sektaštvo« v komunističnem gibanju, negativ¬ no pa je vplivala tudi na delavsko gibanje v kapitalističnih državah. V na¬ sprotju z združevanjem komunističnega gibanja okrog Sovjetske zveze so zagovarjali koncept enakopravnega sodelovanja in mednarodne solidar¬ nosti med komunističnimi, socialističnimi in drugimi levo usmerjenimi strankami. Glede mednarodnih odnosov, o katerih je govorilo tretje po¬ glavje, pa so kot alternativo politiki blokov ponujali aktivno in miroljub¬ no koeksistenco. Precejšen del programa je bil namenjen analizi izkušenj jugoslovan¬ ske revolucije, razvoju socializma in tako imenovani socialistični demo¬ kraciji. Avtorji so zapisali, da se bo država v procesu svojega odmiranja vse manj pojavljala kot sredstvo prisile in vse bolj kot instrument družbe¬ nega samoupravljanja. Vloga države v neposrednem upravljanju bo zato¬ rej vse manjša, njene funkcije pa bodo prevzemali samoupravni organi. Nosilce socialističnega razvoja so videli v proizvajalcih, delovnih kolek¬ tivih, komunah in socialističnih družbenih organizacijah, podali pa so tudi svoje stališče o družbeni lastnini kot temelju socialistične demokracije. Program je poudarjal nujnost odmiranja države, osvoboditve dela in po¬ glabljanja osebne svobode, pri čemer so se avtorjem zapisale tudi besede, Razpoke v monolitu (1956-1958) 199 da »socializem ne more podrejati osebne človekove sreče nekakšnim viš¬ jim ciljem, zakaj najvišji cilj socializma je človekova osebna sreča .« 438 Posebno poglavje je bilo namenjeno federaciji in mednacionalnim odnosom. Jugoslovanski komunisti so še vedno verjeli, da je bilo nacio¬ nalno vprašanje z revolucijo in oblikovanjem federacije načelno rešeno, vendar so priznavali, da je zaradi ostankov nacionalizma, razlik v gospo¬ darski razvitosti ter centralističnih in hegemonističnih teženj še vedno aktualno. V programu je bilo kot temeljno načelo partijske nacionalne politike zapisano priznanje individualnosti, enakopravnosti in pravice do samoodločbe jugoslovanskih narodov, poudarjena pa je bila tudi nji¬ hova enotnost. Samostojnost in enakopravnost narodov se po mnenju piscev programa ne bi smeli kazati samo v enakem političnem in prav¬ nem položaju, temveč tudi v enakih materialnih pogojih. To pomeni, da bi morali biti politična in pravna enakopravnost dopolnjeni tudi z eko¬ nomsko enakopravnostjo, pri čemer je program kot poglavitno načelo gospodarske politike poudaril skrb za pospeševanje gospodarskega razvoja nerazvitih delov države. Poudarjena sta bila tudi bratstvo in enotnost ter jugoslovanskih socialistični patriotizem, kakor ga je leto poprej oprede¬ lil Edvard Kardelj v predgovoru k Razvoju slovenskega narodnega vprašanja. Jugoslovanska socialistična zavest in patriotizem naj ne bi bila nasprotje demokratični nacionalni zavesti, temveč njena internacionalistična dopol¬ nitev, pri čemer je bilo poudarjeno, da pri tem ne gre za poskus obliko¬ vanja jugoslovanske nacije, ki bi nadomestila obstoječe narode, temveč za krepitev socializma in uveljavljanje skupnih interesov delavcev ne glede na njihovo nacionalno pripadnost. Zadnje poglavje je bilo namenjeno vlogi ZKJ. Avtorji programa so zapisali, da so komunisti bili in bodo ostali avantgarda socialističnega razvoja ter da je teoretsko izhodišče njihovega dela marksizem, ki pa ni enkrat za vselej dognan nauk ali zbirka dogem, temveč teorija, ki se raz¬ vija in omogoča ustvarjalno uporabo. ZKJ naj bi bila vse manj dejavnik oblasti in vse bolj dejavnik razvijanja tako imenovane socialistične zave¬ sti, njena vodilna politična vloga pa naj bi izginjala hkrati s procesom od¬ miranja družbenih nasprotij in prisile. Poudarili so tudi, da zveza komu¬ nistov ni nikakršen arbiter na področju marksizma, temveč zgolj njegov 438 Prav tam, str. 391. 200 Med resničnostjo in iluzijo uporabnik. Ker pa so po njihovem mnenju nasprotniki socializma še vedno ogrožali njegov obstoj, »se delavski razred ne more odreči orožju svojega razrednega boja, diktaturi proletariata, in vodilni vlogi Zveze komunistov Jugoslavije«, čeprav njena vloga »ni vloga superiorne, od ljudstva ločene elite, ampak enakopravnega dela delovnih množic«, ki po Marxu »teoretično prednjačijo ostali množici proletariata v tem, da razu¬ mejo pogoje, potek in splošne rezultate proletarskega gibanja «. 439 Program je zavrnil administrativne metode dela, češ da deformi¬ rajo komuniste, slabijo njihov čut odgovornosti ter povzročajo moralno in idejno nazadovanje komunistov. Zato so poudarili, da mora državna uprava prerasti v strokovni aparat, podrejen voljenim samoupravnim organom, komunisti pa si morajo prizadevati, da bo njihovo delo v so¬ zvočju s potrebami socializma in njegove obrambe pred protisocialistični¬ mi težnjami. Med nosilci tovrstnih teženj so navedli pripadnike razlaščenih izkoriščevalskih razredov, reakcionarne elemente v Cerkvi, tuje agenture in reakcionarje, protisocialistične težnje pa so po njihovem mnenju izvi¬ rale tudi iz idejne in politične zaostalosti določenih družbenih slojev, ma- loštevilnosti delavskega razreda, birokratizma, karierizma in privilegijev, precej škode socializmu pa naj bi povzročala tudi »brezperspektivni indi¬ vidualizem in destruktivni anarhizem v določenih slojih malomeščanstva in malomeščanske inteligence, ki se pogosto ponašajo z lažnim liberaliz¬ mom in »naprednostjo«, dejansko pa pridigajo pasiven, prezirljiv odnos do življenjskih in družbenih problemov, pri čemer pogosto zdrknejo na pozicije reakcionarnih sil «. 440 Na področju znanosti in umetnosti se je ZKJ zavzela za dejansko svobodo ustvarjanja, obenem pa je nastopila »proti poskusom, da bi se pod firmo svobode znanosti in umetnosti afirmirali dejansko reakcionarni in protisocialistični nazori ali spodkopavale moralno-politične osnove socialistične družbe «. 441 Glede religioznih čustev državljanov so zapisali, da jih ni mogoče odpraviti z administrativnimi sredstvi, temveč z raz¬ vijanjem socialističnih odnosov in širjenjem znanstvenih spoznanj. Član¬ stvo v ZKJ je bilo sicer nezdružljivo z religioznostjo, vendar komunisti državljanom zato ne bi smeli kratiti pravice do pripadnosti verskim skup- 439 Prav tam, str. 464-465. 440 Prav tam, str. 476. 441 Prav tam, str. 479. Razpoke v monolitu (1956-1958) 201 nostim in udeleževanja verskih obredov, po robu pa bi se morali postavi¬ ti vsem poskusom zlorabljanja verskih čustev v politične namene. Ob koncu so nekaj besed namenili tudi komunizmu, »družbi brez razredov in strank«, ki naj bi jo dosegli z razvijanjem proizvajalnih sil, samoupravljanja, socialistične demokracije, izboljšanjem življenjskih razmer in naposled z obiljem, ki bi omogočilo uresničitev načela »vsake¬ mu po njegovih sposobnostih, vsakemu po njegovih potrebah«. Program so sklenili z mislijo, na katero so bili še posebej ponosni: »Nič, kar je bilo ustvarjenega, nam ne sme biti tako sveto, da bi ne moglo biti preseženo in da se ne bi umaknilo tistemu, kar je še bolj napredno, še bolj svobodno, še bolj človeško.« 442 Kljub dramatičnim poudarkom sedmi kongres ZKJ ni prinesel glob¬ ljih političnih sprememb. Tudi sestava izvršnega komiteja CK ZKJ, ki ga je na svoji prvi plenarni seji potrdil 135-članski centralni komite, je osta¬ la bolj ali manj enaka prejšnji. Generalni sekretar je ostal Josip Broz Tito, sekretarja pa Edvard Kardelj in Aleksandar Rankovič. Poleg njih so bili člani izvršnega komiteja Vladimir Bakarič, Ivan Gošnjak, Blažo Jo¬ vanovič, Lazar Koliševski, Franc Leskošek, Miha Marinko, Djuro Pucar, Djuro Salaj, Petar Stambolič, Jovan Veselinov, Svetozar Vukmanovič, novi član izvršnega komiteja pa je postal Veljko Vlahovič. 443 V primerja¬ vi z izvršnim komitejem, ki je bil izvoljen po šestem kongresu leta 1952, je bilo opaznih nekaj sprememb. Med sekretarji ni bilo disidenta Milovana Djilasa, med člani pa ne pokojnih Borisa Kidriča in Moše Pijadeja, med¬ tem ko so drugi ostali na svojih mestih. V letih med obema kongresoma so se jim pridružili Blažo Jovanovič, Miha Marinko, Petar Stambolič in Jovan Veselinov, s prvim plenarnim zasedanjem CK ZKJ pa še Veljko Vla¬ hovič. V izvršnem komiteju so bili torej po štirje Srbi in Hrvatje, po trije Slovenci in Črnogorci ter en Makedonec, ki pa se po sedmem kongresu ZKJ niso sestali več kot leto dni. Leta 1959 so se vrstili kongresi republiških partij, med 23. in 25. junijem 1959 je zasedal tudi četrti kongres ZKS. Podobno kot zvezni kongres tudi ta ni prinesel velikih novosti. Sekretar CK ZKS je ostal Miha Marinko, v izvršnem komiteju CK ZKS pa so ostala tudi vsa druga 442 Prav tam, str. 485. 44} Prav tam, str. 525. 202 Med resničnostjo in iluzijo imena, znana s tretjega kongresa ZKS leta 1954, le da se jim je pridružilo sedem novih: Franc Leskošek, Franc Popit, Mitja Ribičič, Boris Ziherl, Albert Jakopič, Janko Rudolf in Janez Vipotnik. 444 Izvršni komite CK ZKJ pred vhodom v Festivalno dvorano v Ljubljani aprila 1958. Od leve proti desni stojijo v prvi vrsti Edvard Kardelj, Josip Broz - Tito in Aleksandar Rankovič, v drugi vrsti Ivan Gošnjak, Svetozar Vukmanovič, Miha Marinko, Blažo Jovanovič, Djuro Pucar, Djuro Salaj in Franc Leskošek, v tretji vrsti pa Lazar Koliševski, Pet ar Stambolič, Vladimir Bakarič, Veljko Vlahovič in Jovan Veselinov. (AS) Konec petdesetih let je bilo obdobje popolne ideološke in poli¬ tične monolitnosti komunistične partije v zatonu. Čeprav so politične raz¬ mere ostale navidez umirjene, mednacionalne napetosti pa skrite pred očmi javnosti, so se v partijskem monolitu pokazale prve razpoke. Nasprotja med zagovorniki federalizma in centralizma so se poglobila, različni inte¬ resi pa so trčili v začetku šestdesetih let, ko se je Jugoslavija znašla na pra¬ gu resne politične in gospodarske krize. Nastopilo je novo, politično bolj razgibano obdobje, ki so ga zaznamovala nenehna soočanja mnenj glede temeljnih vprašanj razvoja jugoslovanske družbe. Ta so se še trideset let zadrževala v okviru socializma, enostrankarskega sistema in skupne jugo¬ slovanske države, razmišljanja partijskih voditeljev o temeljitih sistemskih reformah pa je vseskozi hromil strah pred izgubo oblasti. Četrti kongres ZKS, str. 254. Summary T he split with the Cominform in 1948 was a dramatic experience for Yugoslav Communists. Immediately afterwards, the policy pursued by the Communist Party of Yugoslavia (CPY) started to show clear signs of deep confusion. On the one hand, Yugoslav leaders rejected the Soviet accusations and relentlessly persecuted the supporters of Cominform’s resolution, while on the other hand, they made every effort to rectify the mistakes of which Stalin charged them, enforcing a large number of measures to prove their obedience to Moscow. Such behavior was dictated by ideological ties with the Soviet Union and the fear of armed intervention and a consequential loss of power. Aggressive Stalinist methods, especially collectivization, worsened the political and economic crisis that soon forced the Yugoslav leaders to search for new Solutions. Moreover, the Yugoslav authorities were under pressure from the West that, in exchange for economic, political, and military aid, expected concessions in the form of democratizing the Yugoslav political order. Pushed against the wall and determined to devise an alternative to the Soviet model of socialism, at the beginning of the 1950s the Yugo- slav leaders abandoned the rigid imitation of Soviet socialism and started to experiment with an adventurous ideological search. Their main source was Marx, while secretly they also drew on works by less »orthodox« authors, particularly those by the French utopian socialists. In contrast to Soviet centralism, they began to propagate Marx’s thesis on the wither- ing away of the State, which postulated that the functions of the State would be gradually taken over by the working class. They attempted to approach 204 Med resničnostjo in iluzijo this ideal through the introduction of self-management and social property as well as through the decentralization and the transfer of certain powers from the federation to the republics. Self-management was initially intro- duced into economic enterprises, although at the beginning the powers of the workers’ councils were more or less symbolic, because virtually ali economic policies remained under the control of the central institutions. The political leaders also decided to reduce the massive State apparatus. Apart from the reaction, the worst enemy of socialism was considered to be a bureaucracy that, if its wings were not clipped, would trans form itself into a ruling social class. The critical reflections on the Soviet Union and Stalinism also gave rise to thoughts of separating the Communist Party from the State. Until that time, party and State functions were closely inter- locked, which was evident in the fact that Communists held practically ali positions in the State institutions. The efforts of the Yugoslav leaders to devise an alternative to the Soviet system, to give Yugoslavia a new role in the international politi¬ cal arena, and, last but not least, to consolidate their own povver, reached a peak at the 6 th Congress of the CPY in November 1952. The develop- ments at this congress represented an important political breakthrough, while at the same time - as it turned out after less than a year - the 6 th Congress was one of the most controversial events in the history of the Yugoslav Communist movement. The Communist Party officially de- clared its renouncement of direct control and renamed itself into the League of Communists of Yugoslavia (LCY). Its fundamental task was defined as providing the masses with ideological guidance and education in the špirit of socialism, while the new name was supposed to empha- size the change and to outwardly promote the new role of the party. The resolutions of the 6 rl ' Congress reflected regained political self-confi- dence and the visionary špirit of the time, although the thorough recon- struction of society that the Communists prophesized lacked both deter- mination and actual preparedness. As a result, the party’s internal structure remained virtually intact. This structure was founded on the principle of »democratic centralism«, according to which the minority was unconditionally subordinated to the majority and the lower-ranking bodies to the Central Committee, although somewhat freer discussion Summary 205 than before was tolerated within the party itself. The 6 th Congress of the CPY (LCY) endorsed the split with Stalinism and inaugurated self-mana- gement as the goal that the Yugoslav Communists pursued for nearly forty more years. The other resolutions, particularly those via which the party renounced direct leadership and declared its support of the separation betvveen the party and State authorities, were soon put to the test - which later on they by and large failed to withstand. At the 6 th Congress, the Communists concluded that decision- making regarding current policy would be transferred from the Commu- nist Party to the Socialist Alliance of the Working People of Yugoslavia (SAWPY), which grew from the People’s Front in February 1953. The metamorphosis of the Peoples Front also had foreign policy implications. The West expected from Yugoslavia to introduce measures towards the pluralization of political life, but the Communists were reluctant to share power with anyone. Perhaps this was why they decided to make a move that would appease Western criticisms of the one-party system and at the same time enable them to remain firmly in power. The level of success of their reshuffling of the Communist Party and the Socialist Alliance was evident from the response by Western sociakdemocratic parties to the planned inclusion of the SAWPY in the Socialist Inter¬ national. Most of its members were resolutely against this, because in the eyes of Western socialists the SAWPY was nothing but a front for the Communist Party, not to mention the fact that the key positions in both political organizations were held by the same people. In addition, the State and party functions were stili interlocked, although to a lesser extent, and the only genuinely autonomous institution was the Executive Committee of the Central Committee of the LCY. At the beginning of the 1950s, the tide of change also reached jurisdiction and criminal law. The courts were given more independence and the new penal legislation .restricted arbitrary exercise of power and moderated repression. Liberalization was most evident in the sphere of political penal repression. As a result, the number of political offences in the 1950s decreased and the courts also pronounced milder sen- tences. In fact, the excessive use of repression was no longer necessary, because the authorities had got rid of most political opponents in the 206 Med resničnostjo in iluzijo first post'war years and the new ideology had already quite impregnated the minds of the people. In the 1950s, the Yugoslav judiciary and crimi- nal law discarded some Stalinist dogmatism, but the path towards inde- pendent judiciary and respect for legality was stili far ahead. The politi- cal leaders opened the door to democratization only on the declarative level and gave a vague backing to the independence of the judiciary, while they allowed indirect political influence on the courts that could grow into direct political pressure within a short while. In contrast to the general trends in the system of political penal repression, the number of trials against Catholic priests reached its peak in the early 1950s. Those trials coincided with the severest escalation of hostile relations between the State and the Catholic Church that culminated at the end of 1952 with the suspension of diplomatic relations with the Vatican. The process of political changes follorving the split with the Soviet Union was formally finalized with the Constitutional Law adopted in January 1953, which by and large superseded the Constitution of 1946. The political foundation of the system was determined to be self-manage- ment, the role of material foundation was given to social property, and the definition of the state’s political order mentioned socialism for the first time. An important innovation was the abolition of the Chamber of Nations as an independent chamber of the Federal Assembly. Though the latter preserved its bicameral structure, the basis for the second chamber was no longer the national element but rather the class element. In other words, the second chamber of the Federal Assembly became the Chamber of Producers, while the Chamber of Nations was incorporat- ed as some kind of a semi-chamber into the Federal Chamber, losing virtually ali its influence. The Chamber of Nations thus became merely a formal expression of the multinational State, because its excessive activ- ity would have undermined the vision of the unity of interests of the Yugoslav rvorking class. In this way the Constitutional Larv restricted the rights of the federal units and individual nations that had already been achieved - although only formally - because it assumed that the national question in Yugoslavia was settled. The early 1950s brought about some radical shifts, particularly in the sphere of ideology. These shifts were then follorved by modifica- Summar;y 207 tions in daily practice as well, though these latter lagged significantly behind the changes in ideology. This was due to the fact that the Communist Party tolerated democratization only to an extent that stili guaranteed its political monopoly. As early as 1953, the ideological and political boldness that pervaded the discourse of Yugoslav leaders in the period after the conflict with the Soviet Union was overshadowed by the fear of loss of power. In the Communist Party leadership, the views of harddine policy proponents predominated. These considered demo¬ cratization to be the beginning of the end of the Communists’ rule. This political shift was triggered not only by Stalins death in March 1953 and by the prospects of a warming in relations with the Soviet Union, but also by the top leadership’s perception that the power of the Communist Party had weakened. The often inconsistent directives from the top led to confusion and lack of discipline among party members, which resulted in apathy and public discussions of the current policy lines as well as in the emergence of opinions that were not always in accord with the views held by the political leaders. In the middle of 1953, political changes came to a standstill. Political tension and dissent that for some time had smoldered inside the party leadership burst into flame sparked by the ideas of Milovan Djilas, the Secretary of the Executive Committee of the LCY, who in a series of articles published in Borba denounced no less than the right of the Communist Party to political monopoly. In January 1954 Djilas was forced to leave the Yugoslav political scene, though his removal was not followed by a purge of a larger scale. This was because the political leaders could not afford to stage a fierce confrontation with Djilas and his adherents, because in doing so they would have publicly denounced the resolutions adopted by the 6th Congress of the CPY (LCY). They were also cautious because they were uneasy about possible negative reactions from the West, which for some time had been watching with mistrust while the Yugoslav leaders tightened the reins in domestic policy and flirt- ed with the Soviet Union in foreign policy. In the middle of the 1950s, the period of profound political chan¬ ges was over. Fresh ideas about the further development of socialism were no longer conceived, while some of the most radical ideas were simply 208 Med resničnostjo in iluzijo erased from memory. Domestic policy came to a standstill and, with the exception of the introduction of communes, was accompanied by very few innovations. The communal system was intended to consolidate the proč- ess of decentralization, but rather than self-managed units the commu¬ nes merely became branches of the central power. The introduction of communes was also evidence that the national question had been under- estimated, because the balance of power was formally transferred to local communities, vvhich were sometimes strengthened even at the expense of the republics’ powers. At the same time, tendencies towards re-centrali- zation became stronger, which soon caused the adoption of new laws on federal bodies. In the mid-1950s not much remained of the ideas of decen¬ tralization and de-bureaucratization, as central institutions' regained strength and the number of State officials increased. Though it was true that centralization did not reach the level it had before 1950, it unques- tionably thrust into the remote future ali visions of democracy and of the withering away of the State. The apparent calm that characterized Yugoslav internal politics in the mid-1950s did not last long. Thoughts on integrating the Yugo- slav nations and renewed centralization - especially strengthening the role of the federal authorities in directing the economy - once again broached a key issue for the existence of Yugoslavia: the intra-national relations. The Yugoslav leaders clearly underestimated the national question and failed to deal with it for more than a decade. This was partly because they believed that the revolution and the forming of a federation per- manently did away with the problem, partly because of the fear that the bringing up of the national question would spark off internal conflicts and lead the State to a collapse, and, last but not least, because of their faith in the workers’ internationalism. The Communists believed that the revolution ought to be the precondition, and the formation of a federation the final solution, for resolving the national question in Yugoslavia. In order to smooth over the animosities between the nations, they fell back on the magic formula of »brotherhood and unity«, and in the mid-1950s to this was added the call for »Yugoslavism«, or the striving to shape a (supra)national Yugoslav consciousness. Summary 209 The unequal economic development of the State also played a significant role in the development of intra-national relations in Yugo- slavia. This caused considerable tensions betvveen the republic leaderships, which by the mid-1950s had already divided themselves into developed and undeveloped republics in the struggle for their share of funding from the federal budget. In the more developed republics, especially in Slovenia, resentment began to spread towards the poorer republics, because they were consuming vast amounts of money that was not always spent wisely. On the other hand the poorer republics resented the deveh oped republics, accusing them of buying cheap resources and then seli- ing expensive products. The economic and political orientation of the Yugoslav party leadership also created tensions, according to which preč- edence should be given to developing the economy in less developed parts of the State while the more developed republics were to wait for the less developed to catch up. In the second half of the 1950s, renewed cen- tralization, especially the strengthening of the role of federal institutions in directing the economy, deepened the disagreement between the repub¬ lics, while there was also a considerable lack of trust in the relations be- tween republic and federal authorities. At the end on the 1950s, the conflicts reached the Yugoslav party leadership, generating two strong policy lines. Part of the party lead- ers were striving to increase self-management, decentralization, the strengthening of the republics, and a more practical policy for the less developed republics, whereas the others believed that the central author- ity was too weak and spoke of a strong policy, a strengthening of fed¬ eral authority, and increased investment in the less developed republics - and, in its extreme form, the integration of the Yugoslav nations as well. The advocates of centralism and integration were convinced that the main source of risk to the existence of Yugoslavia was republic par- ticularism, which was why some of them even proposed that the repub¬ lics should be eliminated, with communes assuming the role of the basic units of the State. It was especially the party leadership in Slove¬ nia and Croatia that was oriented toward reforms, while the propo- nents of strengthening central authority came from Serbia, the econom- ically less developed republics, and the federal administration. Tito did 210 Med resničnostjo in iluzijo not openly support either line, although he clearly felt closer to the hard- line policy and centralism. The discord among party leaders, which had so far remained hidden, became known during the first large-scale workers’ strike in so¬ cialist Yugoslavia. The strike at the Slovene mine in Trbovlje - which encompassed more than 5,000 workers, some of whom were also Com- munists - strongly shook the belief that in socialism conflicts between the working class and its avant-garde are not possible. The strike ended without violence, although the party leaders in their closed circles often stressed that they had been ready to resort to arms. The analysis of the miners’ strike evolved into a dramatic debate on the political conditions in the State, and the issue of relations between the Yugoslav nations also surfaced. At the session of the Executive Committee of the LCY on 6 February 1958, Tito confessed for the first time that nationalism and chau- vinism were spreading ali over the country. The party leadership was able to avoid open conflict among the proponents of various orientations at that time - but not for long, be- cause the discord only deepened. Disagreement primarily took plače in the area of economics, the development of self-management, and the democratization of the political system, whereas it was rarely expressed as a problem of unresolved intra-national relations. However, this was manifested in the disagreement as well, because the representatives of the status quo also showed themselves to be centralists with regard to the national issue, while the adherents of decentralization sought a solution in increased federalism. At the end of the 1950s, intra-national tensions increasingly occu- pied the Yugoslav political leaders, as was demonstrated by the discus- sions at the 7 th Congress of the LCY - where there was an indirect con¬ flict between two opposing orientations regarding the regulation of relations between the republics - and the new program of the LCY, which dedicated an entire chapter to the federation and intra-national relations. The Yugoslav Communists continued to believe that the nation¬ al issue had been resolved in principle through the revolution and the formation of the federation, although they recognized that it remained open because of the remnants of nationalism, differences in economic Summary 211 development, and centralist and hegemonic tendencies. The recogni- tion of the Yugoslav nations’ individuality, equality, and right to self-deter- mination was written into the program as a fundamental principle of the party’s national policy, and »brotherhood and unity« was emphasized as well. The independence and equality of the nations could not, in the opin- ion of the writers of the program, be demonstrated solely through an equal political and legal position, but also in equal material conditions. This meant that political and legal equality had to be supplemented by eco- nomic parity as well, in which the program emphasized the acceleration of the economic grovvth of the less developed parts of the State as the main principle of economic policy. In the late 1950s, the period of outright ideological and politi¬ cal unity of the Communist Party was in decline. Although the political conditions remained seemingly calm, in 1958 the party monolith began to crumble. The political leadership managed to prevent open confront- ation between the »centralists« and »federalists«, though it did so only for a short time. The conflicts escalated and the different interests collided in the early 1960s when Yugoslavia found itself on the brink of political and economic crisis. A new, more turbulent era emerged. It was charac- terized by political disputes and incessant clashes of opinions over what course Yugoslavia should take; however, for a long time the debate re¬ mained inherent in socialism, the one-party system and the common Yugoslav State. Viri in literatura Arhivski viri Arhiv Slovenije • AS 223 (vlada LRS, kabinet Mihe Marinka, kabinet Borisa Kraigherja) • AS 537 (SZDLS) • AS 1211 (KOVS) • AS 1277 (osebni fond Edvarda Kardelja) • AS 1521 (osebni fond Edvarda Kardelja) • AS 1529 (osebni fond Borisa Kraigherja) • AS 1589 (CK ZKS) • AS 1799 (LMS) • AS 1931 (RSNZ) Tiskani viri • Borba komunistov Jugoslavije za socialistično demokracijo: VI. kongres KPJ (ZKJ). Cankarjeva založba, Ljubljana 1952. • Četrti kongres ZKS. Cankarjeva založba, Ljubljana 1959. • II. kongres KPS. Cankarjeva založba, Ljubljana 1949. • Izveštaj Saveznog iitvršnog veča za period 1950-1953, Beograd 1954. • Jugoslavija 1918-1988: statistički godišnjak. Savezni zavod za statistiku, Beograd 1989. • Kongres radničkih saveta Jugoslavije. Rad, Beograd 1957. • V. kongres KPJ. Cankarjeva založba, Ljubljana 1948. • Pisma CK KPJ in pisma CK VKP(b). Ljudska pravica, Ljubljana 1948. • Samoupravljanje u Jugoslaviji 1950-1976. Privredni pregled, Beograd 1977. • Sedmi kongres ZKJ. Cankarjeva založba, Ljubljana 1958. • VII kongres SKJ: stenografske beleške. Kultura, Beograd 1958. • Sednice Centralnog komiteta KPJ (1948-1952). Komunist, Beograd 1985. • Sednice Politbiroa Centralnog komiteta KPJ (1945-1948). Arhiv Jugoslavije, Službeni list SRJ, Beograd 1995. • Shematični prikaz zvezne organizacije oblasti v FLRJ ter organizacije oblasti v LRS. Uradni list LRS, Ljubljana 1959. 214 Med resničnostjo in iluzijo • Slovenija 1945-1975. Zavod SRS za statistiko, Ljubljana 1975. • Socialistična zveza: zbornik dokumentov 1945-1969, Beograd 1969. • Statistički godišnjak FNRJ, Beograd 1954-1958. • Statistični letopis LRS, Ljubljana 1955-1958. • Stenografske beleške Savezne narodne skupštine FNRJ, Beograd 1948-1958. • Stenografski zapiski Ljudske skupščine LRS, Ljubljana 1948-1958. • Tretji kongres ZKS. Cankarjeva založba, Ljubljana 1954. • Uradni list FLRJ, Beograd 1948-1958. • Uradni list LRS, Ljubljana 1948-1958. Revije in časopisi Borba, 1950-1958 Komunist, 1950-1958 Ljudska pravica, 1949-1958 Ljudska uprava, 1951-1955 Ljudski pravnik, 1949-1951 Naša stvarnost, 1952-1954 Naši razgledi, 1952-1958 Nova pot, 1949-1953 Organizacijski vestnik CMD, 1950-1951 Pravnik, 1952-1958 Politika, 1953-1955 Slovenian Report on Yugoslavia, 1952-1956 Slovenski poročevalec, 1949-1958 Literatura Adamič, Louis: Orel in korenine. DZS, Ljubljana 1980. Alexander, Stella: Church and State in Yugoslavia since 1945. Cambridge University Press, Cambridge 1979. Alexander, Stella: Trostruki mit: život zagrebačkog nadbiskupa Alojzija Stepinca. Biblioteka Golia, Zagreb 1990. Banac, Ivo: Sa Staljinom protiv Tita: informbirovski rascjepi u jugoslavenskom komunističkom pokretu. Globus, Zagreb 1990. Bavcon, Ljubo; Bele, Ivan; Kobe, Peter; Pavčnik, Marijan: Kazenskopravno varstvo države in njene družbene ureditve: politični delikti. Delo - Globus, Ljubljana 1987. Bavcon, Ljubo: Ko se pojavijo kljukasti križi. Delo, Sobotna priloga, 11. september 1993. Bavcon, Ljubo; Šelih, Alenka: Kazensko pravo: splošni del. Uradni list RS, Ljubljana 1999. Bebler, Aleš: Čez dr n in strn: spomini. Lipa, Koper 1981. BekiČ, Darko: Jugoslavija u hladnom ratu: odnosi s velikim silama 1949-1955. Globus, Zagreb 1988. Biber, Dušan: Jugoslavija 1954 v britanskih očeh: zaupno poročilo veleposlanika v Beogradu Iva Malleta zunanjemu ministu Anthonyju Ednu. Naši razgledi, 9. avgust 1985. Viri in literatura 215 Bilandžič, Dušan; Tonkovič, Stipe: Samoupravljanje 1950-1974 . Globus, Zagreb 1974. Bilandžič, Dušan: Slovenija i ostala Jugoslavija - ideje Borisa Kidriča i Edvarda Kardelja. V: Slovenija v jugoslovanski federaciji. FSPN, Ljubljana 1987. Bilandžič, Dušan: Trideset let programa ZKJ. Komunist, 6., 13., 20. in 27. maj 1988. Bilandžič, Dušan: Hrvatska moderna povijest. Golden Marketing, Zagreb 1999. Bogetič, Dragan: Nacionalno pitanje i Jugoslavija 1945-1989. Istorija 20. veka XVII, 1999, št. 1-2. Bogetič, Dragan: Jugoslavija i Z apad 1952-1955: jugoslovensko približavanje NATO-u. Službeni list SRJ, Beograd 2000. Broz Tito, Josip: Borba za mir in mednarodno sodelovanje (VII-XI). Cankarjeva založba, Ljubljana 1958-1964. Broz Tito, Josip: Borba za socialistično demokracijo (V-VI). Cankarjeva založba, Ljubljana 1954-1956. Broz Tito, Josip: Delavski razred in Zveza komunistov Jugoslavije 1926-1977. DZS, Ljublja¬ na 1978. Broz Tito, Josip: Govori i članci (IV-XII). Naprijed, Zagreb 1959. Broz Tito, Josip: Graditev nove Jugoslavije (1-IV). Cankarjeva založba, Ljubljana 1948-1954. Broz Tito, Josip: Jugoslavija v boju za neodvisnost in neuvrščenost. DZS, Ljubljana 1977. Broz Tito, Josip: Nacionalno vprašanje in revolucija. DZS, Ljubljana 1978. Broz Tito, Josip: Nastanek in razvoj Ljudske fronte in Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije. DZS, Ljubljana 1982. Broz Tito, Josip: Samoupravljanje. DZS, Ljubljana 1978. Budding, Audrey Helfant: Serb Intellectuals and the National Question, 1961-1991 (Phd the- sis). Harvard University, Cambridge - Massachusetts 1998. Ceglar, Ludovik: Nadškof Vovk in njegov čas 1900-1963 (I-Ill). Mohorjeva družba, Celovec 1993-1996. CLISSOLD, Stephen: Yugoslavia and the Soviet Union 1939-1973: a Documentary Survey. Oxford University Press, London 1975. Čepič, Zdenko: Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji (1945-1948). Obzorja, Maribor 1995. Čulinovič Ferdo: Nacionalno pitanje u jugoslavenskim zemljama. Pravni fakultet u Zagrebu, Zagreb 1955. Dachauski procesi: raziskovalno poročilo z dokumenti. Komunist, Ljubljana 1990. Dedijer, Vladimir: Izgubljeni boj J. V. Stalina 1948-1953. Delo, Ljubljana 1969. Dedijer, Vladimir: Dokumenti 1948 (I-1II). Rad, Beograd 1979. Dedijer, Vladimir: Novi priloži za biografiju Josipa Broza Tita: treči tom. Kultura, Beograd 1984. Denitch, Bogdan Denis: The Legitimation of a Revolutio n: the Yugoslav C ase. Yale University Press, New Haven - London 1976. Djilas, Milovan: Vlast. Naša reč, London 1983. Djilas, Milovan: Rise and Fali. Harcourt Brace Jovanovich, San Diego - New York - Lon¬ don 1985. Djilas, Milovan: Druženje s Titom. Zaslon, Beograd 1990. Djilas, Milovan: Pad nove klase: povest o samorazaranju komunizma. Službeni list SR], Beo¬ grad 1994. Drnovšek, Darinka: Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945-1954- Viri 15, Ljubljana 2000. Borgovič, Momčilo: Dilas, vernik i jeretik. Akvarijus, Beograd 1989. 216 Med resničnostjo in iluzijo Ferjančič, Roman; Šturm, Lovro: Brezpravje: slovensko pravosodje po letu 1945. Nova revija, Ljubljana 1998. Gabrič, Aleš: Slovenska agitpropovska kulturna politika 1945-1952. Borec XLIII, 1991, št. 7-8-9. Gabrič, Aleš: Informbirojevstvo na Slovenskem. Prispevki za novejšo zgodovino XXXIII, 1993, št. 1-2. Gabrič, Aleš: Socialistična kulturna revolucija: slovenska kulturna politika 1953-1962. Can- karjeva založba, Ljubljana 1995. Gabrič, Aleš: »Ponekod je bila izvedena novoletna jelka šele na intervencijo tamkajšnjih komi¬ tejev partije«. V: Historični seminar II. ZRC SAZU, Ljubljana 1997. Gabrič, Aleš: Vloga intelektualca kot političnega subjekta v enostrankarskem sistemu. V: Slovenija 1848-1998: iskanje lastne poti. ZZDS, Maribor 1998. Gabrič, Aleš: Izključevanje Teološke fakultete iz Univerze v Ljubljani. Bogoslovni vestnik 63, št. 2, 2003. Gabrič, Aleš: Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji v prvem povojnem obdobju. V: Jugoslavija v hladni vojni - Yugoslavia in the Cold War. Inštitut za novejšo zgodovino, University of Toronto, Ljubljana 2004. Globevnik, Josip: Ljudski odbori, organi ljudske samouprave: pregled razvoja in njihova nova ure¬ ditev. Uradni list LRS, Ljubljana 1952. Globevnik, Josip: Komuna in problemi njene graditve. Uradni list LRS, Ljubljana 1955. Golubovič, Zagorka: Teorija i praksa realnog socializma. Filip Višnjic, Beograd 1987. HOPKEN, VVoLFGANG: Sozialismus und Pluralismus in Jugoslawien: Enttvicklung und Demokratk- potential des Selbstverwaltungssystems. Oldenbourg Verlag, Miinchen 1984. Hrnčevič, Josip: Svjedočanstva. Globus, Zagreb 1986. Intervju z Milovanom Djilasom. Mladina, 1988, št. 7. Intervju z Milovanom Djilasom. Teleks, 21. september 1989. Intervju z dr. Ljubom Bavconom. Naši razgledi, 1989, št. 3. Intervju z dr. Katjo Vodopivec. Razgledi, 1996, št. L Jakovina, Tvrtko: Socijalizam na američkoj pšenici (1948-1963). Matica hrvatska, Zagreb 2002. JAKOVINA, Tvrtko: Američki komunistički saveznik: Hrvati, Titova Jugoslavija i Sjedinjene Američke Države (1945-1955). Profil, Zagreb 2003. Jankovič, Ivan: Smrt u prisustvu vlasti: smrtna kazna u Jugoslaviji i svetu. Istraživačko-izdavački centar SSO Srbije, Beogad 1985. Jogan, Savin: Pariška komuna 1871 in sodobna jugoslovanska občina. Delavska enotnost, Ljubljana 1984. Jovanov, Neca: Radnički štrajkovi u Socijalističkoj Federativnoj Republici Jugoslaviji od 1958. do 1969. godine. Dijalog, Beograd 1979. Jovanovič, Jadranka: Jugoslavija u Ujedinjenim nacijama 1945-1953. Institut za savremenu istoriju, Beograd 1985. Jugoslavija v hladni vojni - Yugoslavia in the Cold War. Inštitut za novejšo zgodovino - Um- versity of Toronto, Ljubljana 2004. Kalezič, Vasilije: Dilas, miljenik i otpadnik komunizma. Zodne, Beograd 1988. Kardelj, Edvard: Boj za priznanje in neodvisnost nove Jugoslavije 1944-1957: spomini. DZS, Ljubljana 1980. Kardelj, Edvard: O komuni. DZS, Ljubljana 1981. Viri in literatura 217 Kardelj, Edvard: Problemi naše socialistične graditve (I-IX). Cankarjeva založba, Ljubljana 1955-1974. Kardelj, Edvard: Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. DZS, Ljubljana 1980. Kardelj, Edvard: Socialistična zveza delovnega ljudstva. DZS, Ljubljana 1984. Kaučič, Igor; Grad, France: Ustavna ureditev Slovenije. Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999. Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929-1955. Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 1995. Kocbek, Edvard: Dnevnik 1951-1952. Globus, Zagreb 1986. Kocbek, Edvard: Dnevnik 195 0. Cankarjeva založba, Ljubljana 2000. Kocbek, Edvard: Zbrano delo: Listina - prve objave. DZS, Ljubljana 2000. Kolar, Bogdan: V Gospoda zaupam: iz zapisov nadškofa Antona Vovka. Družina, Ljubljana 2000. KoŠtunica, Vojislav; ČavoŠKI, Kosta: Stranački pluralizam ili monizam: posleratna opozicija, obno¬ va i zatiranje. Privredno-pravni priručnik, Beograd 1990. Kozina, Brane: Republiški upravni organi v LRS od 1945 do 1953. Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 1996. Kristan, Ivan: Dvodomni sistem v Jugoslaviji s posebnim poudarkom na razvoju zbora narodov. Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete, Ljubljana 1970. Kristan, Ivan: Federalizem in demokratični centralizem. V: (Kon)federalizem; večinsko odločanje in konsenz. Slovensko politološko društvo, Ljubljana 1990. Kuljič, Todor: Tito: sociološkoistorijska študija. Institut za političke študije, Beograd 1998. Lampe, John R.: Yugoslavia as History: Twice There i vas a Country. Cambridge University Press, New York 1996. Lees, Lorraine M.: Keeping Tito Afloat: the United States, Yugoslavia and the Cold War. The Pennsylvania State University Press 1997. Marinko, Miha: Izbrana dela (III). Komunist, Ljubljana 1984 Markovič, Predrag: Odnos Partije i Tita prema jugoslovenskom i nacionalnom identiteta. V: Iden¬ titet: Srbi i/ili Jugosloveni. Institut za europske študije, Beograd 2001. Marx, Karl: Državljanska vojna v Franciji. Cankarjeva založba, Ljubljana 1950. Mates, Leo: Medunarodni odnosi socijalističke Jugoslavije. Nolit, Beograd 1976. Mičunovič, Veljko: Moskovske godine 1956-1958. Liber, Zagreb 1977. Mikuž, Metod: Svet po vojni (1945-1957). Cankarjeva založba, Ljubljana 1983. Nečak, Dušan: Hallsteinova doktrina in Jugoslavija. Prispevki za novejšo zgodovino XXXI, 1991, št. 2. Nenadovič, Aleksandar: Razgovori s Kočom. Globus, Zagreb 1989. Obradovič, Marija: »Narodna demokratija« u Jugoslaviji 1945-1952. Institut za noviju isto- riju Srbije, Beograd 1995. Osolnik, Bogdan: Med svetom in domovino: spomini 1945-1981. Obzorja - Dolenjska založba, Maribor, Novo mesto 1992. Pattee, Richard: The Čase o/ Cardinal Aloysius Stepinac. The Bruce Publishing Company, Milwaukee 1953. Petranovič, Branko: Istorija Jugoslavije 1918-1988. Nolit, Beograd 1988. Petranovič, Branko; Zečevič, Momčilo: Jugoslavija 1918-1988: tematska zbirka dokumenata. Rad, Beograd 1988. Pirjevec, Jože: Tito, Stalin in Zahod. Delavska enotnost, Ljubljana 1987. Pirjevec, Jože: Jugoslavija 1918-1991: nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevičeve in Titove Jugoslavije. Lipa, Koper 1995. 218 Med resničnostjo in iluzijo Pleterski, Janko: O razmerju med razredno in nacionalno dejavnostjo v politiki KPJ ali ZKJ. V: Izročilo Čebin. Komunist, Ljubljana 1987. Pleterski, Janko: Pravica do samoodločbe: predlog Edvarda Kardelja za dopolnitev osnutka usta¬ ve. Naši razgledi, 1988, št. 3. Prinčič, Jože: Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu: kapitalna, ključna kapitalna in temeljna investicijska izgradnja v Sbveniji (1945-1956). Dolenjska založba, Novo mesto 1992. Prinčič, Jože: V začaranem krogu: slovensko gospodarstvo od nove ekonomske politike do velike reforme 1955-1970. Cankarjeva založba, Ljubljana 1999. Prinčič, Jože; Zagradnik, Maruška; Zupančič, Marjan: Viri za nacionalizacijo industrijskih podje¬ tij v Sloveniji po 2. svetovni vojni. Viri 5, Ljubljana 1992. Radič, Radmila: Vetom protiv vere: država i verske zajednice u Srbiji 1945-1953. Institut za noviju istoriju Srbije, Beograd 1995. Radič, Radmila: Država i verske zajednice 1945-1970. Institut za noviju istoriju Srbije, Beo¬ grad 2002. Radonjič, Radovan: Izgubljena orijentacija. Radnička štampa, Beograd 1985. Ramet, Sabrina P.: Nationalism and Federalism in Yugoslavia, 1962-1991. Indiana University Press, Bloomington - Indianapolis 1992. Rankovič, Aleksandar: Dnevničke zabeleške. Jugoslovenska knjiga, Beograd 2001. Repe, Božo: Program ZKJ in nacionalno vprašanje v šestdesetih in v začetku sedemdesetih let. Borec XL, 1988, št. 10. Repe, Božo: » Liberalizem« v Sloveniji. Borec XLIV, 1992, št. 9-10. Repe, Božo: Oris obravnave nacionalne problematike in nacionalnih programov v Sloveniji od konca druge svetovne vojne do začetka osemdesetih let. Borec XLIV, 1992, št. 3-4-5. Repe, Božo: Povojna opozicija (alternativa) v Jugoslaviji in vzhodnoevropskih državah. Borec XLIV, 1992, št. 1-2. Repe, Božo: Vpliv »dilasovščine« v Reviji 57 in Perspektivah. Borec XLVI, 1994, št. 535-537. Repe, Božo: Slovenci in federativna Jugoslavija. V: Slovenci in država. SAZU, Ljubljana 1995. Repe, Božo: Sistem ljudske demokracije v Sloveniji in Jugoslaviji. Časopis za zgodovino in naro¬ dopisje, 1998, št. 2. Repe, Božo: Rdeča Slovenija: tokovi in obrazi iz obdobja socializma. Sophia, Ljubljana 2003. Režek, Mateja: Ideološko ozadje ukinitve Revije 57. Nova revija XIII, 1994, št. 151-152. Režek, Mateja: Začetki delovanja Socialistične zveze delovnega ljudstva. Prispevki za novejšo zgodovino XXXVI, 1996, št. 1-2. Režek, Mateja: Prvi poraz partijskega »liberalizma«: politični padec Milovana Djilasa. Borec L, 1998, št. 561-562-563. Režek, Mateja: Jugoslovanski federalizem in ustavni zakon leta 1953. Prispevki za novejšo zgo¬ dovino XXXVIII, 1998, št. 1-2. Režek, Mateja: »Vprašanje svobode vere je vprašanje osvoboditve cerkve od Vatikana«: odnosi med državo in Katoliško cerkvijo v letih 1949-1953. Zgodovinski časopis 53, 1999, št. 3. Režek, Mateja: Neodvisnost sodstva na preizkušnji: pravosodje in sistem politične kazenske repre¬ sije v Jugoslaviji (1948-1959). Zgodovina za vse IX, 2002, št. 1. Ribarič, Miha; Ribičič, Ciril: Kardeljeva zamisel družbenoekonomskega in družbenopolitičnega siste¬ ma. Delavska enotnost, Ljubljana 1982. Ribičič, Ciril: Razvoj skupščinskega sistema v SFRJ s posebnim ozirom na delovanje izvršilne funk¬ cije. Pravna fakulteta, Ljubljana 1978. Viri in literatura 219 Ribičič, Ciril: Republika Slovenija v ustavah jugoslovanske federacije. V: Slovenci in država. SAZU, Ljubljana 1995. Rizman, Rudi: Marksizem in nacionalno vprašanje: razvoj temeljnih koncepcij o narodu v mark¬ sistični družbeni misli. Cankarjeva založba, Ljubljana 1980. Roter, Zdenko: Katoliška cerkev in država v Jugoslaviji 1945-1973. Cankarjeva založba, Ljubljana 1976. Rubinstein, Alvin Z.: Yugoslavia and the Nonaligned World. Princeton University Press, Princeton 1970. Rusinow, Dennison: The Yugoslav Experiment 1948-1974. Hurst&Company, London 1977. Rusinow, Dennison: Yugoslavia: a Fractured Federalism. The Wilson Center Press, Washington DC 1988. Shoup, Paul: C ommunism and the Yugoslav National Question. Columbia University Press, New York, London 1968. Slovenska kronika XX. stoletja (1941-1995). Nova revija, Ljubljana 1996. Smole, Jože: Pripoved komunista novinarja (1945-1980). Enotnost, Ljubljana 1994. Snoj, Alojzij: La condizione giuridica della Chiesa cattolica in Slovenia dal 1945 in poi: theses ad doctoratum, Rim 1986. Strobl, Majda; Kristan, Ivan; Ribičič, Ciril: Ustavno pravo SFR Jugoslavije. Uradni list SRS, Ljubljana 1986. Sulzberger, Cyrus Leo: Sedem celin in štirideset let: izbrani memoari. Globus, Zagreb 1980. Šetinc, Franc: Zbogom Jugoslavija. DZS, Ljubljana 1993. Šnuderl, Makso: Politični sistem Jugoslavije. Uradni list SRS, Ljubljana 1965. Šuštar, Branko: Verouk v šoli 1945-1952: odnos oblasti do pouka verouka na ljubljanskih šolah. Sodobna pedagogika, 1991, št. 5-6 in 7-8. Tripkovič, DokO: Uspon i pad jugoslovensko-sovjetskih odnosa 1956. g odine. Istroja 20. veka, 1998, št. 2. Troha, Nevenka: Komu Trst: Slovenci in Italijani med dvema državama. Modrijan, Ljubljana 1999. Vidmar, Josip: Obrazi. DZS, Ljubljana 1985. Vlahovič, Veljko: Strogo pov. 1955-1958: neobjavljeni rukopis Veljka Vlahoviča. Stružna knji¬ ga, Beograd 1998. Vode, Angela: Skriti spomin. Nova revija, Ljubljana 2004. Vodušek Starič, Jera: Prevzem oblasti 1944-1946. Cankarjeva založba, Ljubljana 1992. Vodušek Starič, Jera: Poskus reprize dolomitske izjave . ? V: Grafenauerjev zbornik. ZRC SAZU, Ljubljana 1996. Vukmanovič Tempo, Svetozar: Revolucija teče dalje: memoari. Mladinska knjiga, Ljubljana 1972. Wilson, Duncan: Tito’s Yugoslavia. Cambridge University Press, London, New York, Mel¬ bourne 1979. Zalar, Charles: Yugoslav Communism: a Critical Study. US Government Printing Office, Washington 1961. Zavadlav, Zdenko: Partizani, obveščevalci, jetniki: iz dosjeja Zavadlav 1944-1994, Ljubljana 1996. Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije. Komunist - DZS, Ljubljana 1986. Živojinovič, Dragoljub R.: Vatikan, katolička crkva i jugoslovenska vlast 1941-1958. Prosveta - Tersit, Beograd 1994. Kratice Imensko kazalo A Adamič, Louis 15, 214 Alexander, Stella 93,95,102,111,112,214 Andersen, Andreas 57 Atdee, Clement Richard 57, 58 Avbelj, Viktor 12, 84, 147 Avšič, Jaka 130 B Bajt, Anton 104, 106, 107, 115 Bakarič, Vladimir 52, 56, 125, 201, 202 Banac, Ivo 21, 214 Bavcon, Ljubo 12, 71, 73, 139, 143, 214, 216 Bebler, Aleš 112,214 Bekič, Darko 23, 47, 107, 112, 138, 149, 214 Bele, Ivan 12, 71, 214 Bernstein, Eduard 138, 141 Biber, Dušan 145, 149, 214 Bilandžič, Dušan 215 Bogetič, Dragan 47, 149, 215 Brecelj, Marijan 100, 109, 128 Broz, Jovanka 171 Bruttelles, Georges 57 Budding, Audrey Helfant 172, 173, J76, 215 Buharin, Nikolaj Ivanovič 18 Bulganin, Nikolaj Aleksandrovič 159 C Cajnkar, Stanko 105 Ceglar, Ludovik 103, 215 Clissold, Stephen 15, 215 Cvrlje, Vjekoslav 121 Č Calovska, Lilijana 195 Cavoški, Kosta 217 Cekada, Smiljan 118 Čepič, Zdenko 14, 215 Čop, Joža 17 Čosid, Dobriča 176 Čulinovič, Ferdo 84, 215 D Dapčevič, Peko 138, 141 Dedijer, Vladimir 18, 53, 142, 143, 215 Denitch, Bogdan Denis 215 Diminič, Dušan 88 Dizdarevič, Nijaz 195 Djilas, Milovan 12, 27-29, 32, 39, 41, 44, 52, 53, 56, 90, 91, 125, 126, 133-146, 148, 177, 191, 193, 194, 201, 207, 215, 216, 218 Dolenc, Ervin 7 Drnovšek, Darinka 215 Držečnik, Maksimilijan 96, 105, 107, 112, 117, 118 D Dorgovič, Momčilo 138, 141, 142, 215 E Engels, Friedrich 19, 28, 39, 105, 151 222 Med resničnostjo in iluzijo F Fabijan, Janez 100 Fajfar, Tone 103 Ferjančič, Edko 115 Ferjančič, Roman 14, 69, 76, 216 Finžgar, Fran Šaleški 105 G Gabrič, Aleš 7, 15, 21, 84, 99, 102, 147, 162, 172, 173, 176, 216 Gjankovič, Dan 84 Globevnik, Josip 36, 155, 156, 216 Golubovič, Zagorka 216 Gošnjak, Ivan 12, 52, 201, 202 Grad, France 217 H Hallstein, Walter 162, 217 Hočevar, Franc 69 Hopken, Wolfgang 216 Hribar, Janez 12, 147 Hrnčevič, Josip 13, 14, 67, 70, 216 Hruščov, Nikita Sergejevič 159, 161, 162 J Jakopič, Albert 202 Jakovina, Tvrtko 216 Janez XXIII. 121 Janič, Tihomir 70, 71 Jankovič, Ivan 75, 216 Janžekovič, Janez 98, 99, 105 Jerič, Ivan 94 Jogan, Savin 216 Jovanov, Neca 216 Jovanovič, Blažo 201, 202 Jovanovič, Jadranka 216 K Kalember, Vladimir 70, 71 Kalezič, Vasilije 141, 216 Kapor, Čedo 194, 195 Kardelj, Edvard 10, 12, 17, 18, 28, 29, 36, 37, 39, 46, 48, 51, 52, 56, 58-61, 67, 68, 78, 83, 86-91, 103, 104, 108, 113, 120, 125-127, 130, 131, 133, 136, 138-143, 146, 151-155, 157, 158, 162, 170, 174-177, 184, 185, 188, 196, 197, 199, 201, 202, 213, 215-218 Kaučič, Igor 217 Kavčič, Stane 12, 59, 85, 86, 101, 147, 152, 182 Kidrič, Boris 12, 28, 30, 42, 49, 50, 52, 85, 95, 126, 201, 215 Kimovec Franc 183, 184 Kladivar, Jože 183 Kobe, Peter 12, 13, 71, 72, 214 Kocbek, Edvard 11, 100, 105, 114, 143, 144, 169, 217 Kocijančič, Boris 101 Kolar, Bogdan 95, 217 Koliševski, Lazar 52, 201, 202 Koprulii, Fuad 148 Koštunica, Vojislav 217 Kovač, Viktor 184 Kozina, Brane 217 Kraigher, Boris 12, 59, 62, 64, 68, 69, 72, 73, 84, 85, 97, 99, 100, 103-107, 109, 117-119, 128, 140, 142, 143, 147, 153, 184, 195, 196, 213 Kraigher, Uroš 139, 143 »Kranjc, Drago« (Krošl, Jože) 117, 118 Krese, Leopold 130 Kristan, Ivan 9, 11, 217, 219 Krivic, Vladimir 147 Kuljič, Todor 217 L Lach, Josip 118 Lampe, John R. 217 Lampret, Jože 105, 106 Lees, Lorraine M. 15, 23, 217 Lenin, Vladimir Iljič Uljanov 19, 28, 39, 175 Leskošek, Franc 12, 52, 201, 202 Lukič, Radomir 84 M Maclean, Fitzroy 141 Maček, Ivan 12, 128, 146, 182 Majhen, Vlado 105 Mallet, Ivo 145, 149, 215 Imensko kazalo 223 Marinko, Miha 12, 41, 43, 60, 61, 64, 85, 127, 128, 130, 139, 140, 146-148, 154, 161, 182, 183, 201, 202, 217 Markovič, Predrag 176, 217 Marshall, George 16, 22 Manc, Karl 19, 28,-29, 39, 105, 151, 200, 203, 217 Mates, Leo 165, 217 Medvešek, Matija 107 Mičunovič, Veljko 217 Mikuž, Metod 217 Minic, Miloš 67 Miklavčič, Maks 105 Mišič, Zoran 172, 173 Mitrovič, Mitra 142, 143 Močnik, Franc 115 Molotov, Vjačeslav Mihajlovič 18 Moskovljevič, Miloš 88 M Nagy, Imre 161 Naser, Gamal Abdel 163, 164 Nastič, Vojislav 107 Nečak, Dušan 7, 162, 217 Nehru, Džavaharlal 163 Nenadovič, Aleksandar 217 Neškovič, Blagoje 12 O Obradovič, Marija 217 Oddi, Silvio 106-108, 112 Osolnik, Bogdan 217 P Pattee, Richard 94, 95, 112, 217 Pavčnik, Marijan 12, 71 Pavel VI. 121 Petranovič, Branko 217 Phillips, Morgan 57 Pij XII. 121 Pijade, Moša 12, 50, 52, 83, 88, 89, 142, 201 Pirjevec, Dušan 176 Pirjevec, Jože 9, 23, 59, 217 Pleterski, Janko 10, 218 Pogačnik, Bogdan 139 Popit, Franc 202 Popovič, Koča 148 Popovič, Milentije 69-71 Potrč, Ivan 195 Potrč, Jože 12, 147 Prinčič, Jože 11, 14, 51, 181, 218 Pucar, Djuro 52, 188, 201, 202 Pučnik, Jože 76-78 R Radič, Radmila 218 Radonjič, Radovan 21, 218 Ramet, Sabrina 218 Rankovič, Aleksandar 12, 46, 47, 52, 53, 65-67, 72, 73, 83, 117, 119, 125, 133, 138, 145, 146, 177, 188, 194, 201 , 202 Regent, Ivan 12, 98, 99, 147 Repe, Božo 7, 45, 144, 176, 218 Režek, Mateja 76, 218 Ribarič, Miha 218 Ribičič, Ciril 9, 11, 83, 218, 219 Ribičič, Mitja 183, 202 Rihtarič, Franc 75 Rizman, Rudi 219 Roter, Zdenko 219 Rožman, Gregorij 104, 110 Rubinstein, Alvin Z. 165, 219 Rudolf, Janko 202 Rusinow, Dennison 194, 219 S Saje, Franček 103 Salaj, Djuro 30, 52, 201, 202 Selassie, Haile 163 Shoup, Paul 84, 172, 219 Smole, Jože 53, 177, 219 Snoj, Alojzij 219 Stalin, JosifVisarionovič 5,9, 15-20,23, 24,27,32,47,49,125,133,144,148,159, 170, 191, 198, 203, 206, 207, 215, 217 Stambolič, Petar 171, 201, 202 Stepinac, Alojzij 94, 95, 107, 112, 113, 121, 217 Strobl, Majda 9, 11, 219 Sulzberger, Cyrus Leo 219 224 Med resničnostjo in iluzijo Š Šega, Drago 173 Selih, Alenka 12, 71, 214 Šentjurc, Lidija 12, 31, 42, 43, 53, 63, 100, 128, 183, 184 Seper, Franjo 121 Šetinc, Franc 182, 184, 219 Šnuderl, Makso 84, 85, 88, 219 Šolar, Jakob 100 Štefan, Egidij 129 Štih, Bojan 139 Štrumbelj, Miha 75 Šturm, Lovro 14, 69, 76, 216 Šuštar, Branko 96, 219 T Tito, Josip Broz 9, 11, 12, 15, 17, 19, 21-23, 27, 29, 30, 32, 36, 39, 45-48, 51-53, 56, 59, 69, 71, 83, 84, 87, 91, 93-95,99,108,111-114,120,125-128, 133, 136, 138-142, 144-146, 149, 159-161, 163, 164, 170, 171, 173, 174, 176, 177, 179, 182, 187, 191-193, 201, 202, 209, 210, 214-219 Tomažič, Ivan 94 Tomšič, Vida 62, 85, 86, 103, 127, 129, 131, 140, 143, 147, 187 Toroš, Mihael 104-106,111, 114,117,118 Tripkovič, Doko 160, 219 Trocki, Lev Davidovič 18 Truman, Harry S. 16 U Ujčič, Josip 111,115-118 V Vidmar, Josip 100, 139, 173, 219 Veselinov, Jovan 188, 201, 202 Vipotnik, Janez 202 Vlahovič, Veljko 138, 201, 202, 219 Vode, Angela 219 Vodopivec, Katja 139, 216 Vodopivec, Peter 7 Vodopivec, Vlado 98, 139 Vodušek Starič, Jera 9, 100, 219 Vovk, Anton 94-96, 101, 103, 107-110, 112, 117, 118, 215, 217 Vukmanovič, Svetozar 6, 52, 141, 153, 188, 201, 202, 219 W Watson, Sam 57 Wilson, Duncan 219 Z Zagradnik, Maruša 11, 218 Zalar, Charles 194, 219 Zavadlav, Zdenko 75, 219 Zečevič, Momčilo 217 Zemljič, Igor 7 Ziherl, Boris 98, 138, 140, 141, 144, 162, 202 Zlatnar, Mirko 68 Zupančič, Franc 75 Zupančič, Marjan 11, 218 Ž Živojinovič, Dragoljub 108, 110, 112, 219 NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJIŽNICA IjifufimuiHJi . raziskovalka, zatem pa kot procesom naproti. 'Avtorica nazorno znanstvena sodelavka. po j