Učitelji in prijatelji. Spomini. Napisal Jan Saje, nadužitelj v p. v Šent Jerneju. (Konee.) Rad sem prebiral BU5it. Tov." v Eatečah in željno pričakoval prihodnjega. Jeseni sem prebil strogo lzkušnjo pod kanonikom Jurijem Savaschniggom. Nadzoroval nas je še živeči Fran Gerkman, da nismo kaj iz knjig prepisali. Tretji dan je meni že povedal kanonik, da sem izkušnjo dobro napravil, kakor je v naglici pregledal in me vprašal, kam želim prestaTljen biti. Ker sem se branil iti v Rateče, mi je bil ?pričo dr. Fr. Močnika, e. kr. dež. nadzornika, obljubil, da me čez eno leto prestavi, naj naredim zadnjo izkušnjo. Dobil sem dekret za Predoslje pri Kranju, kjer je bila nova, lepa, šele ustanovljena šola. Bival sem tam deset let in vsako leto nekoliko pisal v ,Učit. Toy." Več sem pisal 7 BNovice" in »Danico". Poučeval sem šolske otroke tudi v sadjereji in murboreji; navajal sem jib tudi, da so glogove beline in rumene hrošče zatirali. Dobil sem zato srebrno sretinjo od c. kr. kmetijske družbe, katere ud sem od 1. 1868.; tudi večkrat sem dobil nagrade po 20 gld. in dvakrat Fr. Metelkovo ustanovo po 50 gld. zaradi uspešnega pouka r šoli. V Dolu in Predosljib. setn sezidal hlev za živino, da bodo nasledniki učitelji lahko imeli žirino notri, če jo bodo hoteli. Leta 1871. sem se 4. oktobra preselil v Šent Jernej. Tukaj je bila enorazredna ljudska šola s šest do osemsto otroki 8 ponavljalno šolo. Eako prijetno je na taki šoli, bi labko popisal celo knjigo. Dopisoval sem tudi iz Šent Jerneja ve5krat BU6it. Tov." in o učiteljskih konferencah sem sporočal, tako, da sem bil nekako vedno t zvezi z BUčit. Tov.". Razni gg. uredniki so mi dopisovali, naj pišem za nTovariša" kaj koristuega itd. Tukaj v Šent Jerueju je bilo jako težavno za učitelja, ker je bila na razpolago le stara rnajhna šolska soba za tako ogromno čtevilo otrok. Premišljeval sem vedno kakor Ribničan, kako bi čolo razširil. Imeli smo dež. šol. nadzornika Pirkerja, ki je nas Slovence pisano gledal, rarno tako c. kr. okrajni glavar ScboQwetter, ki je meni rekel v pisarni, če bi bil na njib strani, bi me na rokah nosili, da sem nein vorzuglicher Elementar-Lehrer"; ker sem pa tako s Slovenci, me je pa pritiskal in črnil, da me niso t I. plačilni razred postavili pri štatusu; ampak na prvo mesto v II. plačilnem razredu, da je potem moral vsak čez mene skakati v I. plačilni razred. To je krivica, da se Bogu usmili. Eazširil sem enorazrednieo v dvorazrednico. Prišel je bil sem za drugega učitelja Valentin Burnik, sedaj nadučitelj v Metliki. Takoj drugo leto sem pomagal šolo razširiti v trirazredno. Bili smo dolgo časa le trije učitelji v stari šoli, ko sem jaz svoje stanovanje odstopil in sebi lepo enonadstropno hišo sezidal za stanovanje. Leta 1890. je bila pa že tukaj čtirirazredna ljudska šola. Nisem še miroval; prosil sem še za eno paralelko, pozneje še za drugo; in v fari smo |še ustanovili pod glavarstvom Eudolfovem dvorazredno šolo v Orehovici, vse to sem moral izvrševati sam in mnogo dopisovati. Takoj prva leta sem mislil, kako bi se dalo dognati, da bi zidali novo šolo. Nabirati smo zafeli po 10 krajcarjev na direktne davke, in večkrat se je hotelo ustaviti, pa smo spet zvišali na 15 kr. itd. Da je bilo treba pohlevno ravnati pri sejah krajnega šolskega sveta, da so mi pritrdili, si lahko vsak misli. Šlo je le naprej, četudi počasi. Nabrali smo bili že čez štiridesettisoč kron, pa sem o priliki izprožil misel, da bi svet za novo stavbo šole ogledali, ko je bil prišel ravno nadzorovat okr. šol. nadzornik Šest. Ogledali smo prostor in se nekako provizorično pogodili ter je bil kmalu ogled. Potem so pogodbo potrdili ter tudi začeli voziti material za šolo. Prvo opeko z voza sem jaz položil na svet. Takoj smo oddali stavbo mojstru Skjnetiu, ki je sezidal krasno šolsko stavbo za 4 razrede in dve paralelki. Usoda je hotela, da sem imel že 40 definitivnih šolskih let, v službi pa 48 let. 0 priliki nadzorovanja, ko 6ta bila še dva razreda nastanjena v moji biši, je rekel e. kr. šol. nadzornik Maier, da se je meni krivica zgodila pri plači, da ne smera še iz službe izstopiti, bo on se zame zarzel. Eo smo imeli pa v Erškem konferenco — za mene zadnjo — mi reče: BLe prosite za penzijo, saj imate def. 40 let in dobite tako vso plačo." Nisem hotel še proMti, misleč, da bom t novi šoli, ki se je drugo leto popolnoma dovršila, vsaj še nekaj časa poučeval, mi pa piše g. nadzornik, naj le takoj vložim prošnjo, kar sem precej storil. In čez 5 ali 6 dni so že v Ljubljani potrdili, in tako sem bil upokojen, ne da bi mi bili dali polno plačo ali kako drugo odlikovanje, ker sem edini učitelj na Kranjskem, ki se je pod njegovim vodstvom enorazredna šola y Šent Jerneju razširila v 4 razredno z dvema paralelkama ia dvorazredna v Orehovici šentjernejske župnije. Sezidal sem lepo novo šolo že tudi na Planini (Stockendorf). Tako 86 godi učiteljem! Veliko mi sili v pero, pa rajši zamolčim. Eo je bil prišel dež. predsednik Andrej Winkler k meni v šolo, in sem otroke izpraševal, je glasno pravil, kako je zadovoljen! Eo so pa drugi prišli na to mesto (Hein) so pa nas Slovenee zatirali. Ne vem, kaj bi se pregrešil, ker so nadzorniki bili vedno z uspehom zadovoljni; pa menda niso drugače poročali višji gosposki, da je z nami v krškem okraju tako kruto postopala in nas jako občutno kaznovala. Naj končam in sporočim, da me jako veaeli, ko BU6it. Tov." tako veličastno obhaja 501etnico. Želim mu, naj še 100 let ia tako dalje vedno koristno deluje. Živio!