Glasnik SED 20 (1980) 2
100
10. Ta izrazita dvojnost gledanja in izrabljanja ljudske duhovne zapuščine, kot tudi jezikovnih sredstev, je značilna za številna prozna dela vse do konca 19. stoletja, do slovenske moderne, ki v "repertoarju ljudskega" napravi temeijit izbor. Sredstva ljudske materialne in duhovne kulture — tako jezikovna kot vsebinska — so Izrabljana drugače: Izbrano in stilizirano.
Janez Rotar
LJUDSKO SLOVSTVO KOT OSNOVA BRALČEVE PERCEPC1JE BESEDNE UMETNOSTI
Ustno slovstvo je v razvoju nacionalne književnosti po ugotovitvah starejše literarne zgodovine dejansko bilo "predmet in vir navdiha naših pesnikov In pisateljev", kakor stoji v vabilu na to zborovanje z dne 29. 10. 1979. To je izraz značilnega literarnozgodovinskega mišljenja, ki v glavnem ločeno obravnava anonimno in avtorsko besedno umetnost, čeravno v manj izraziti obliki, je tako ravnala tudi literarna teorija in se je poetološko razmeroma malo posvečala ljudski besedni umetnosti. Kolikor se jI je posvečala, se je največ usmerjala k metaforik! In pa stilno oblikovni naravnanosti posameznega razvojnega obdobja.
Spričo izredno bogate dediščine, kar zadeva anonimno besedno umetniško oblikovanje v posameznih naših nacionalnih kulturah, se je izrazito izoblikovalo In bogatilo literarnozgodovinsko raziskovanje anonimne besedne umetnosti. Usmerjalo se je k registraciji umetniških del, k raziskovanju njihovega izvira, posebej še različicam, pa tudi načinu nastajanja, razširjanja In prenašanja. Zlasti velika pozornost je bila vseskozi namenjena tematsko-vsebinski tipologiji, žanrski naravi te besedne umetnosti.
Značilno je vendarle, da ta smer literarne vede nI presegla svoje stroge zamejitve. Zlasti ni povezovala svojega predmeta raziskovanja s področij avtorske književnosti. Kot že rečeno, je to bila posledica znanstvenega mišljenja. Vsaj deloma Ima korenine tudi v romantičnem pojmovanju. Po drugi strani je taista okoliščina v posameznih dobah pri raziskovalcih avtorske književnosti vplivala na poudarjanje pomena ljudske besedne umetnosti, drugič spet na omalovaževanje: "U našoj domačoj sredini (posebice hrvatskoj i srpskoj) usmena se književnost naizmjence, u različitim razdobljima, podjednako neprimjereno uzdizala do patetičkih simbola, lli se odbacivala" (M. BoŠkovič-Stulll).
Danes lahko ugotavljamo zlasti to, da znanstvenikom niso prihajale dovolj v zavest okoliščine, ki so kot primarne soustvarjale nastajanje in življenje besedne umetnosti predliterarnega in literarnega obdobja. Genetične, razvojne in tipološke značilnosti naših ljudskih slovstev so raziskovalci bolj raziskovali ali celo približevali v odnosu do modelov evropske in obče ljudske besedne umetnosti. Povezovali so jih z znanstvenimi teorijami, nastajajočimi v zadnjih sto letih. Nasprotno pa so premalo upoštevali specifične zgodovinsko razvojne okoliščine, ki Jih je v ospredje jela pomikati šele sociološka metoda. Najmanj so se ukvarjali z vzporednostmi v razvoju In v tipologiji anonimne In avtorske književnosti. A ta okoliščina je pravzaprav vseskozi pomembnejša kot pa takšna ali drugačna vključenost zlasti anonimne, deloma pa tudi avtorske književnosti v evropske sorodnice. Seveda se tu misli na enostranske pristope, ki ne v eni ne v drugi smeri ne morejo biti sprejemljivi. Kakor vidimo iz nekaterih slovenskih obravnav, pslhosoclalne okoliščine kot pobude nastajanja In funkcioniranja ljudske besedne umetnosti sploh niso bile upoštevane, Čeravno so primarnega pomena tako za umetniško naravo umetnin kot za njihovo estetsko učinkovanje, torej za percepcljo. Podobno velja ta ugotovitev tudi za druga nacionalna področja pri nas.
S spremembami v literarnoteoretlčnem mišljenju, zlasti pa upoštevanje strukturalnosti In fenomenološki vidik, so se Jell pojavljati tudi drugačni pogledi na naravo in na vlogo (funkcijo) ljudskega besednega umetniškega oblikovanja. Pri tem je treba še posebej poudariti, da so spoznanja In dognanja sociološke metode vsekakor ustrezno navzoča in jih nI mogoče spregledovati, ampak dopolnjujejo fenomenološki in strukturalni pristop. Postopno se ta smer krepi v znanstvenih obravnavah Voj. Durlča, Tvrtka čubellča, v zadnjih letih pa zlasti Maje Boškovič-Stulll, Svetozarja Koljevita, Hatidže Krnjevič, Ljubomira Zukoviča in drugih, pri katerih se uveljavljajo strukturalni in fenomenološki pristop ter se odkrivajo širše možnosti. Zlasti se pojavlja potreba po vzajemnem obravnavanju anonimne In avtorske književnosti.
Očitno je, da se mora znanstveno raziskovanje anonimne književnosti za svojo modernizacijo In za posodobljanje raziskovalnih metod zahvaliti napredku splošne literarnoteoretlfine misli in metodologije. Ni treba posebej navajati Imen strukturalistov In fenomenologov, ki so svoja dognanja gradili prav iz povezovanja anonimne In avtorske književnosti.
Do povezovanj anonimne In avtorske književnosti pa prihajamo tudi po drugI poti, ne le iz ozkih fenomenoloških aH strukturalnih vidikov. Druga, tako rekoč imperativna pot se oblikuje pri literarno pedagoškem delu, ko gre za študij In za razvijanje percepcljo besedne umetnine. Jasno je, da tu zlasti prihajajo do Izraza vsa sstetsko relevantna področja. Njihovo zaznavanje pa je v veliki meri odvisno od bralčevega poznavanja strukturalnih In tlpoloških značilnosti. Če hočemo preseči meje percepcije in šolske aH pa študijske seminarske fiterarne Interpretacije v obllkovno-motlvnih, vsebinsko-idejnlh in še stllno-je-zikovnih označitvah, je treba Izoblikovati poetološke osnove, poetiko ljudske besedne umetnosti na strukturalnih in fenomenoloških osnovah. Treba je odkriti glavna načela ne le, kar zadeva tipologijo vrst in
JANEZ ROTAR
dr, Izr. prof., PZE za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Ljubljana
Glasnik SED 20 (1980) 2
88
morfologijo žanrov, ampak je treba raziskati njihove notranje strukturalne lastnosti razvojnega pomena. V ospredje stopajo zlasti naslednji pojavi; motivacija in oblikovanje
oblikotvorne in formulativne prvine, nastajanje arhet i po v način sporočanja, oblikovanje estetske narave: stilizacija (subjektivizacija) pripovedi, oblike istenja — identifikacije upoštevanje sprejemalca — kolektiva metoda sporočanja na zgodbeni ravni:
s parabolično (zgodbeno metaforično) projekcijo z neposrednim pripovedovanjem zgodbe ali o zgodbi
To so nekatere temeljne prvine, ki se uveljavljajo stopnjema v razvoju anonimnega besednega umetniškega oblikovanja in ki se pojavljajo v razvoju avtorske književnosti.
Pri celostni literarno pedagoški obravnavi percepcije se te prvine pojavljajo v dinamičnem medsebojnem razmerju. V bralčevi percepciji literarnega dela nastopajo simultano in dejavno. Konkretno njihovo soodvisnost in vzajemno učinkovanje je mogoče spremljati na posameznih besedilih. Kolikor toliko spoznana in označena načela sem zajel v knjigi Struktura I Iskaz. Pitanje književne percepcije (Nastavna biblioteka, Svjetlost Sarajevo) in jih uporabil v posameznih razčlembah anonimnih In avtorskih pripovednih del. Tega torej tu ne kaže sumarično ponavljati.
Pripominjam še, da so tule zapisane misil o razmerju raziskovalcev ljudske besedne umetnosti in njihovem vključevanju soodnosa z avtorsko književnostjo pa navzočnosti tipologije in poetike ljudske besedne umetnosti pri razčlenjevalcih avtorske književnosti nastale Izkijučno iz vidika vprašanj percepcije. Študij in razvoj percepcije besedne umetnine ne vzdrži ločevanja anonimne in avtorske besedne umetnosti.
Josip Grbelja
METODOLOŠKI ASPEKTI U DONOSIMA IZMEDJU USMENE NARODNE I STA RIJE PISANE KNJIŽEVNOSTI
(na primjerima hrvatske i srpske književnosti)
Svaki istraživač nadje se na raskršču od koga se račvaju — put u nepoznato i put na kojem su prethodnlcl. Na onome nepoznatom putu i meni je "zasvljetlio" rusticitet u dosad neopisanoj veličini, impozantnosti, prezentabilnom spektaklu (bez prostote, nezgrapnosti i grubosti(1)), dok se na onome s prethodnicima ukazalo "brdo" crkvenih sabora, zapisa, statuta, brevijara, evandjelistara, apokrifa, mtsala, tegendi, duhovnih, ljuvenih i razlike pjesama, prigovaranja i prepjevanja, igara, drama, pitalica, poslovica, epova i romana.
Odlučio sam, stoga, da I ova moja metodološka retrospekclja obuhvati jedno i drugo, da bude skromna dopuna tisučljetnoj notifikaciji I ostalim oblicima istraživačkih pregnuča I ganuča, da zrnce pridonesem onoj tvoračkoj snazi što je danas zovemo usmeno stvaralaštvo. Drugim riječima, tom dijelu velikog logosa pokušao sam pristupiti punim značenjem izraza reminiscencija i razasutnost, ne prešujučl Poznato, ne iskrivljujučl, ne podilazeči, ne nagadjajuči, ne hvaleči, a razloga za to je mnogo:
1)	neosporno je da postoje "dva autonomna toka književnosti" (usmeni i pisani) "koja se u svom trajanju i nadopunjuju i ukrštaju, ali često i protivurječe", odnosno "razllčita vldjenja društvene stvarnosti 1 čovjekove sudbine"(2), a poznati su primjeri profanacije, plebsoizacije, purgaroizacije, paorlzaclje III totalnog prešučivanja usmenog stvaralaštva, s jedne, te uznošenja, uzvisivanja, idoloizacije i parnasoiza-cije sinodalno-franjevačko pavlinsko-isusovačko-vlastelinskih tvorevina i patvorina, s druge strane;
2)	simplicističko-notifikacijski, filološki, historijski, metarski i slični pristupi književnim djelima, koji su dominirali do našega stolječa, oslanjajuti se često na resavsko-apologetskl stil istraživanja, ostavili su ne samo praznine nego I netočnosti u dodirima i previranjima usmene i pisane literature;
3)	ko m parat i vi st i su, bar u starijoj hrvatskoj plsanoj književnosti, toliko otkrivali petrarkistrčko-ovidijev-sko-vergilijevsko-tasovsko i ostale antičko-renesansne utjecaje i manire da su gotovo u svim primjerima ustvrdili da naši pišu "makaronskim jezikom", ne dostižuči uzora, ili su u večine naših starijih stvaralaca s primorja vidjeli tudje mlrakule, lucidare, legende, dlkcionare, gramatike, pravno-ekonomska I filozofska djela, a u kajkavaca slab odsjaj austrijsko-njemačko-madjarskih literarnih zvijezda i kulturnih gnijezda;
4} ukazuje se potreba suvremenijeg vidjenja prošlih stvaralačkih poticaja I Izričaja, njihova trajanja i značenja, te stimulativnijeg odnosa prema istraživačima starije baštine, odnosno kompletnijeg i komplek-snijeg izučavanja osebujnog literarnog "mehanizma" (sustava) kojlm če tvrdnje ili teorije o "jednostavnim osječajima"(3) i o "minornoj poeziji"(4) (usmenoj) ostati neugodna epizoda, iN če ustuknuti pred očaravajuče bogatim senzibilitetom, svevremenskom mudrosti i silabičko-tonskim vrijednostima narodnog Niževnog trajanja.
Mudrost je, samo, tko ima snage i podrške da počne ondje gdje nitko ntje stao!
J°SIP GRBELJA
prof- Zagreb