HIŠNA ŠTEVILKA
Bilo je megleno zimsko po-poldne sredi tedna v januar-ju, ko sem se odločil. Prijatelj me je že dolgo vabil, naj si ogledam njegov standard, eno od vrstnih hišic v Vižmar-jih. ,,Saj ni daleč," me je va-bil, ,,s trolejbusom do konca, nato čez progo takoj na levo, nato na desno, pa zopet le-vo . . ."
,,Dovolj Janez! Povej šte-vilko," sem  mu dejal.
„245 i!"
Dobro, sem si mislil, bom že našel, samo da imam hiš-no številko. Na črko ob šte-vilki niti pomislil nisem, vsaj tisti hip ne, pač pa dan kasneje.
Izstopil sem na zadnji po-staji v Vižmarjih. Zimsko son-ce je pravkar zašlo. Tudi nebo je bilo videti precej bolj čisto kot v mestu. Spomnil sem se Janezovih besed: ,,Pridi, pri nas je zrak kot na Gorenj-skem."
Deset minut sem rabil do proge. Do tu ni bilo težko, saj smo včasih hodili na Šmarno goro. Zavil sem ob progi in kmalu zagledal prve hiše. Dvojčki, četvorčki, sem in tja tudi posamezne hišice, vse novo in  bleščeče.
Veselo razpoložen, v mislih že pri prijatelju v udobnem fotelju, sem se bežno ozrl pro-ti bližnji hiši in zagledal šte-vilko 232. Nimam več daleč, sem mislil, in zavil okoli vo-gala. Na levi zopet hiša iz starejše generacije. Njena hišna številka . . . 173. Nisem mogel verjeti svojim očem. Zmedel sem se, hitreje sto-pil do naslednje hiše in glej: 132 b.
Mrak se je bil spustil nad naselje, megla se je priplazila od mesta sem, bližal se je večer.
,,Oprostite," sem ogovoril enega redkih mimoidočih, ,,številko  245  iščem."
,,Povprašajte tamle, malo naprej, jaz še nisem dolgo tu."
Malo naprej je ulična sve-tilka. Vrstne hišice se za njo izgubljajo v temo. Na prvi sem ugledal številko 242 (. Iskrica upanja je razsvetila moje hrepenenje po snidenju s prijateljem. Nad naslednjim vhodom sem opazil številko 190b! Pretreslo me je. Kaj pa je to zdaj? Ojunačil sem se in  zakoračil  k vhodu.
..Oprostite, ali poznate, ali veste, kje stanuje ta in ta?" Niso vedeli, tudi naslednji, ki sem jih vprašal, ne. Ko sem iskal pravo številko, sem se držal uličnih svetilk. Te kažejo pot novim stanovalcem nase-Ija v Vižmarjih. Ne kažejo pa hišnih številk.
Prijatelja nisem našel. K sreči sem našel pot domov. Navsezadnje se bova s pri-jateljem kmalu zopet videla. Ne bom ga skušal več obisko-vati. Počakal bom, da bo vsa-ka ulica dobila svoje ime, pa čeprav se bodo vse imenovale po tistem raziskovalcu, ki se mu je v Vižmarjih posrečilo najti prijatelja s hišno šte-vilko   245 i.
V. K.