406
Slovenski glasnik.
kar izdala v dobrem Mareticevem prevodu in v jako ukusni vnanji obliki celo Homerovo Ilijado, katero svojim udom in dijakom prodaje po 1 goldinarji, drugim pa po 1 gl. 50 ki\, torej bolj po ceni, nego je nemški prevod. Eazven tega dala je Hrvatska Matica v Lipskem tiskat 24 prekrasnih hrvaških pesem za petje in glasovir od znanega umetnika Zajca ter jih udom prodaje po 1 gld., drugim po 1 gld. 50 novč. — Zdaj, ko je nekoliko upanja, da se bodo slovenskim knjigam odprla vrata tudi v srednje šole, treba, da se oziramo tudi na hrvaške šolske knjige, in to tem bolj, ker so hrvaške srednje šole prav tako uravnane, kakor cislitavske ter imajo skoro povsem iste učne knjige. Zlasti pisatelji slovenskih šolskih knjig bi se morali seznaniti s podobnimi hrvaškimi, ki so se v zadnjih dvajsetih letih kaj lepo opilile ter imajo že precej stalno znanstveno terminologijo. Te dni je prišlo na svetlo tretje izdanje ,,Zemljopisa" za nižje razrede srednjih šol od prvega hrvaškega geografa dr. Matkoviča, ki je to knjigo iz nova predelal po najnovejših virih in po mnogoletnih svojih skušnjah v šoli. Ob jednem je prišlo na svetlo tudi tretje hrvaško izdanje Po-kornovega „Bilinstva" za šole po 12. nemškem izdanji. — Zanimljive za poznavanje bosenskih razmer sta dve knjižici, ki sta ji spisala dva znana domoljuba in hrvaška pisatelja v Bosni, oba redovnika sv. Frančiška. Gosp. Marti č v svojih „Osvetnicih" (VIL zvezek) opeva dogodbe avstrijske okupacije leta 1878, gosp. Batinič pa je opisal „djelovanje Franjevaca u Bosni in Hercegovini za prvih šest viekova njihova boravka". Ker razni tuji pisatelji hote in nehote o teh deželah trobijo v svet mnogo neresničnega, posebno dobro sta došli te knjižici. — Ravnokar so se dotiskale pesmi obdarovanega in prerano umrlega pesnika Palmovica ter se za 1 gld. dobivajo v vsaki knjigarni. Ker so v našem veku pravi, dobri pesniki redka prikazen, bode vsak prijatelj pesništva rad segel po tej lepi knjigi. — Dasi koristni, vender so v naši in hrvaški književnosti dobri potopisi še zmerom redki. Zato je gosp. Veber pravo zadel, da je pohrvatil prezanimljivo knjigo „Carigrad" od znanega tali-janskega potopisca de Amicisa ; a ker je gospod prelagatelj jeden prvih hrvaških stilistov, priporočamo to knjigo zlasti onim Slovencem, ki se žele izuriti v hrvaškem jeziku. Knjiga velja 1 goldinar. — V lepi knjigi omeniti nam je tudi Lamartinovo „Grraziello", ki jo je iz francoskega pohrvatil g. Oreškovič, a tiskal Pretnar v Karlovci. —Od „Hrvatske biblioteke" prišel je na svetlo 8. zvezek, v katerem je tiskan Bonetijev prevod talijanske pripovedke ,,Kod prozora" od Castelnuove; od „TJniversalne biblioteke" pa je 2. zvezek prinesel Kokotovičeve „Crtice". — Prof. dr. Lobmaver, ki v novejšem času marljivo spisuje male zdravstvene razprave za večje občinstvo, priobčil je zopet novo brošurico „Moda i z dr a vije". Mislimo, da bi podobni spisi iz strokov-njaškega peresa tudi slovenskemu čitateljstvu dobro došli. Kako se na Hrvaškem razcvita literatura za mladino, priča nam četvero novih knjižic, ki so v minulem meseci zagledale svet. Prva je „Solski vrt u selu" od Trstenjaka, a druga zove se „Poslanstvo djece" ter je namenjena posebno staršem in odgoji-teljem. Ljudevit Tomšič je izdal prvi zvezek „Izabranih pripovjesti hrv. ml a dež i", a učitelj Lepušič je izvirno napisal ,,Sto basen.''
Die Serben-Ansiedliuigen in Steiermark nnd im Wai'as(linar Grreiiz-Gene-ralate von Prof. Dr. H. J. Bidermann.   (Separat- Abdruck aus den Mitthei-
Slovenski glasnik.
407
lungen des historischen Vereines XXXI. Heft. 1883) Graz. Im Verlage des Ver-fassers. 1883. 8, 62 str. — Prof. Bidermann v Gradci, znan strokovnjak v etno-grafiji avstrijskih dežel, spravil je v tem spisu na svetlo obilico gradiva o naseljevanji Srbov po Štajerskem in po Varaždinskem generalatu. Pred krvoločnim Turkom so bežali kristijanski Srbi na avstrijska tla, kjer so našli krepkega zavetja ter plačevali za gostoljubni vzprejem s svojo krvjo, katero so prelivali braneči novo svojo domovino. Na Štajerskem so jih naselili stanovi v Veržejah ob Muri, na „Aichofu" pri Ptuji, v vasi Skok na Dravskem polji, pri Račjem (Kranichsfeld), v Ragosi (Rogeis), vasi Žerzovica pri Šmarji in v Hotečah ob vznožji Pohorja. Zdaj so se že pogubila večinoma znamenja teh ,pribegov' ali ,uskokov', kakor so jih imenovali v 16. stoletji, ohranile so se pa listine, katere nam pričajo o njih, kakor mnoga imena in po nekaterih krajih še tudi tip med prebivalci. O tej važni razpravi bomo še poročali obširneje.                         Fr. H.
Geschichte Karaten s, von Edmund Aelschker. Tako se imenuje knjiga, katero je začel letos izdajati celovški knjigar J. Leon sen. in katera izhaja v snopičih (vseh bode 15) po 30 kr. Pisatelj te knjige je šleski Nemec iz Bielice in še le nekaj let sem profesor na celovški realki. Celo njegovemu založniku se je malo čudno zdelo, da piše tujec Koroško zgodovino in zato je dal na „prospectu" natisniti dve spričevali [od ravnatelja dr. viteza Eggerja na Dunaji in od P. Bede Schrolla v Dobrlivasi], ki pravita, da je g. prof. Aelschker „ein geubter Historiker, mit dem neuesten Stande der historischen Forschung wol-vertraut, daher ein gutes, fachmannisches Werk von ihm zu erwarten ist."
Ali ne glede na to reklamo, oglejmo si malo natančneje najnovejšo Koroško zgodovino. Hitro na str. 11 začenja prof. Aelschker svoje tretje poglavje z napisom: „Das Keltenvolk." Tu nam pripoveduje, kako so Kelti, Germani in Sloveni nekdaj v Aziji stanovali in se potem po Evropi razdelili, a vse to ne potrjuje baš spričevala, da je pisatelj „mit der neuesten historischen Forschung wolvertraut." — Nadalje pravi prof. Aelschker, da so za Koroško v prvi vrsti važni Kelti, ki so iz početka srednjo Evropo „bolj na redko" posedli, potem pa se proti jugozahodu razširili in Galijo napolnili, kateri so dali svoje ime, in od koder so se nekaj stoletij pozneje zopet nazaj proti vzhodu selili.
Ta stavek spričuje prejasno, da gosp. profesor najnovejše „ForschungeK ne pozna. Evo dokaza. L. 1881. izda slavni keltolog P. L. Lemiere rezultate svojih dvajsetletnih „Študij o Keltih in Galih" in dokazuje, da Gali izvirajo od starih Skitov! To knjigo je sicer glede na njene pojedine izpeljave ostro kritikoval drugi še imenitnejši keltolog Aleksander Bertrand. On sicer ne zanikuje, da Gali izvirajo od Skitov, ali strogo razločuje med Kelti in Gali ter pravi, da so prvi iz početka stanovali po denašnji Francoski, Britaniji in severni Italiji ter bili tu mirno naseljen, nebojevit narod. Tem nasproti so bili Gali ali Galati nomadsk in bojevit narod, ki so ob svojem času napadali Rim, Delfe in Frigijo. Ti Gali pa da niso stanovali v denašnji Francoski, kakor je T. Livij mislil, nego po južni Nemčiji, po Badnu, Virtembergu, Bavarskem in Češkem. Od todi da so se bili Gali tudi čez Reno na Francosko naselili tja do Selne in Loire ter ondu utemeljivši svojo vojaško-aristokratično državo dali vsej deželi ime Galia,  ali da so se kmalu po polnem  spojili  s prvotnimi keltskimi prebivalci,