96 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 LJUBLJANSKI STAVBNI MOJSTER ANTON CRAGNOLINI DAMJAN PRELOVŠEK V 18. in 19. stoletju so furlanski stavbeniki pomembno sodelovali pri oblikovanju Ljub- ljane. Mestu so vtisnili precej mediteranskih črt, ki so označevale njegovo podobo vse do usodnega potresa leta 1895. Furlanski delež je bil zlasti dobrodošel v predmarčnem času, saj bi brez njega stavbarstvo izzvenelo v po- polnem diktatu umetnostnega okusa uradni- kov Deželne gradbene direkcije. Zaradi praktično usmerjenih interesov .še vedno prisotne razsvetljenske miselnosti, je bil obravnavani čas prve polovice preteklega stoletja umetnosti malo naklonjen. Stavbna ekonomija je izpodrinila likovne probleme in zaradi nenehnih opozoril o varčevanju je ar- hitektom ostalo na izbiro le še številčno skromno okrasje iz tradicionalne klasicistične stilne zakladnice.* Ker so o obliki javnih stavb, ki so jih plačevali iz državnih virov — mednje so sodile tudi cerkve — odločali du- najsko in praško šolani stavbni uradniki, je bila večja ustvarjalnost mogoča le pri zaseb- nih naročilih. Časovni predah med zasilno na novo vzpostavljenim redom po odhodu Fran- cozov in marčno revolucijo je bil na področju stavbne obrti relativno ugoden. Ce sodimo po tem, kaj in koliko je Anton Cragnolini zidal v Ljubljani v borih štirih letih, lahko razume- mo, da domači stavbeniki kljub nasprotnim zagotovilom niso bili kos nastali konjunkturi. Zato so svoje predpravice skušali braniti v okviru preživelih cehovskih pravil.^ Le redki so bili tisti italijanski prišleki, ki so se v me- stu lahko ustalili. Po nekajletnem postanku v Ljubljani so navadno odhajali bodisi v dru- ga avstrijska mesta ali pa v Zagreb in od tam za boljšim zaslužkom še dlje na Ogrsko. Fur- lan Cragnolini je primer stavbenika, ki je imel vse pogoje, da bi pri nas postal eden vo- dilnih v svoji obrti, kot se je to pozneje po- srečilo njegovima rojakoma Antonu Treu in Francu Faleschiniju, če bi mu sreča ne poka- zala hrbta. Bil je den redkih, ki so v isti ose- bi združevali nadarjenost, prakso in akadem- sko izobrazbo. O Cragnolinijevem življenju in delu ni mogoče povedati kaj povsem novega,' pač pa bomo poskusili izluščiti njegovo vlogo v ljubljanski arhitekturi začetka tridesetih let 19. stoletja. Anton (Antonio) Cragnolini se je rodil 12. VI. 1809 v Gemoni. Njegov oče Krištof (Chri- stof oro) je bil stavbni mojster in je pozneje deloval v Celovcu. Stavbnega poklica so se oprijeli tudi Antonovi bratje.* V Vidmu je obiskoval v letih 1820—1824 škofijsko gimna- zijo in pri učenju pokazal velik smisel za ma- tematiko. Kot je pozneje sam zapisal, je že zgodaj kazal veselje do stavbarskega poklica.^ Zato ga je oče poslal na beneško akademijo, kjer je marca 1826 dobil spričevalo osnovne kiparske šole in bil pripuščen v ornamentalni razred (Scuola del Ornato). 18. III. 1828 mu je profesor Giuseppe Borsato potrdil, da je tu- di ta uk končal z najboljšim uspehom.^ Seunigove, pozneje Luck- mannova hiša v Gradišču, sezidana 1832, fotografirana pred podiranjem leta 1931 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 97 Kljub temu, da sta Cragnolinijeva vajeni- ška doba na očetovih gradbiščih v Celovcu in njegovi okolici in pozneje samostojna praksa minili v znamenju veliko bolj prozaičnega vsakodnevnega dela, bo prav, če se kratko pomudimo pri njegovem kiparskem šolanju. Po padcu republike in francoski okupaciji so Benetke preživljale vsesplošno krizo, čeprav ni manjkalo tudi poskusov, da bi mestu vrnili nekdanjo slavo in pomen. V času Cragnoli- nijevega prihoda na akademijo, ki je nekaj let pred tem dobila sedanje prostore v opu- ščeni Scuola della Carita, sta na umetnost- nem nebu še vedno žareli imeni kiparja An- tonia Canova in arhitekta Giannantonija Sel- va.'' Dasi sta bila oba že nekaj let mrtva, so beneško klasicistično umetnost obvladovali njuni učenci in nasledniki. Duša vsega doga- janja je bil iz Ferrare priseljeni Leopoldo Ci- cognara (1767—1834).^ Vodil je akademijo, publiciral beneške likovne spomenike in kljub prepovedi oblasti ganljivo govoril pred Ca- nonovo krsto, saj je ta umetnik postal tudi simbol neodvisnosti in nacionalne enotnosti. Med Cragnolinijevim šolanjem so Avstrijci upokojili Cicognara, niso pa mogli spremeni- ti usmeritve šole. Od Cragnolinijevih učite- ljev velja opozoriti na kiparja Luigija Zando- meneghija (1778—1850),' še zlasti pa na sli- karja in avtorja okrasja kraljeve palače v Benetkah, Giuseppa Borsata (1770—1849), ki velja za reformatorja ornamentalne šole. Borsato je uveljavil način kompleksnega krašenja z obilico drobnih form, posejanih med geometrične okvirje, s čimer se je odda- ljil od iluzionizma svojih predhodnikov.*" Beneško šolanje je pustilo nekaj sledi tudi v Cragnolinijevem opusu. Izkazal se je kot spreten restavrator štukatur v grajski kapeli v Goričanah" in svoje stavbe je rad bogatil s klasicističnimi ornamentalnimi aplikami: ta- ko na primer Seunigovo hišo v Gradišču, Ur- basovo hišo pri Mesarskem mostu in njej so- Portal nekdanje Seunlgove hiäe, Gradišče 4 Lazarinijeva hiša v Gosposki ulici 10, fasada 1834 rodno fasado Luckmannove hiše na začetku Poljanske ceste, sedanjo stavbo Slovenske Matice, Mayer j evo lekarno pri frančiškanski cerkvi in še posebej fasado nekdanjega gle- dališča v Zagrebu. Zelo verjetno je bil tudi avtor bogatega štukaturnega okrasja v atiki starega deželnega gledaličša v Ljubljani, ki ga je leta 1832 zunaj temeljito obnovil. Ohranili so se le reliefi na fasadi Slovenske Matice in na Luckmannovi hiši, ki zaradi skrbnega modeliranja sodijo med kvalitetnej- ša dela. Za okras je Cragnolini porabljal akantove vitice, girlande, palmete, rozete, me- ander in včasih človeško glavo. Iz ornamental- nega besednjaka furlanskih stavbarjev je prevzel tudi oblikovno bogatejše reliefe na fasadi Slovenske Matice in na zunanjščini obeh gledališč. Cragnolini je najprej služil pri očetu v Ce- lovcu. Ta je junija 1830 sklenil pogodbo z ljubljanskim škofom Wolfom za podiranje dveh stranskih kril in vrhnjega nadstropja nad vhodnim delom gradu v Goricanah.'^ Ker je bil zaradi obilnega dela drugod pogosto odsoten, je podiranje in rekonstrukcijo po na- črtih Deželne gradbene direkcije zaupal si- nu.*^ Kaže, da se je Anton v dveh letih, koli- kor je trajalo delo, dodobra vživel v ljub- ljanske stavbne razmere. Položaj se mu je zdel ugoden za samostojen začetek ter osa- mosvojitev od neprijetne očetove avtoritativ- nosti. Po smrti ostarelega stavbenika Ignaca Prager j a je bilo mesto brez stalnega stavb- nega mojstra. Ob koncu tretjega desetletja je Ljubljano zapustil tudi spreten Furlan Fran- cesco Coconi. Cragnolini si je iz Gemone pri- skrbel dovoljenje za naselitev in začel zbi- rati potrebna spričevala ter potrdila o samo- stojno opravljenih delih. Tako beremo, da je nekemu Francu Amfahrerju leta 1831 v Ce- lovcu ometal in popravil hišo, dr. Johannu Gagglu v istem kraju v Vetrinjskem pred- 98 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 Urbasova hiša pri Mesar- skem mostu, sezidana 1834, podrtia 1882, fotografija Iz šestdesetih let mest ju št. 11 in 12 prizidal gospodarsko po- slopje, V Kraindorfu pri Šentvidu in Koro- škem pa je na posestvu, ki ga je upravljal Josef Lombardi, postavil hlev, gospodarsko poslopje in povečal hišo.** Še predno je pri kranjski Deželni gradbeni direkciji v začetku avgusta 1832 oddal proš- njo za opravljanje izpita za mestnega stavb- nega mojstra, je že začel zidati v Ljubljani. Verjetno si je pomagal z rojaki, ki so prej slu- žili pri Coconiju.15 Najprej je trgovcu Jožefu Kausu prizidal trakt k hiši št. 55 v Kapucin- skem predmestju.'* Največja naloga, ki jo je hkrati ali pa kmalu nato izpeljal v veliko za- dovoljstvo naročnika in brez nesreče, je bila zidava ne več ohranjene Seunigove hiše v Gradišču št. 31 in 32.*^ Bogati posestnik bo- kalškega gradu, Jožef Seunig, je Cragnolini- ja sprejel na stanovanje*^ in mu zaupal še druga dela. Cragnolini mu je ob hiši postavil ogrevan rastlinjak, dve leti pozneje pa na bližnjem vrtu še šupo in zidano okroglo uto.** Iz ohranjenega Cragnolinijevega sezna- ma sledi, da je leta 1832 zidal skladišče ne- kemu gostilničarju na Poljanah^« in ometal več hiš. Poleg že omenjene obnove zunanjsci- ne starega deželnega gledališča,^* je v Gospo- ski ulici popravil fasadi hiš grofa Josepha Thuma in Mihaela Rainischa.^^ Thurnova stavba še stoji vendar, z izjemo vprašljivih rustificiranih lizen v pritličju, ne zbuja vide- za, da bi jo bil Cragnolini predrugačil. Isto lahko trdimo tudi za po potresu podrto so- sednjo Rainischevo hišo. Cragnolini je 29. septembra 1832 pri De- želni gradbeni direkciji opravil v navzočnosti profesorja mehanike in neimenovanega stavb- nega mojstra mojstrski izpit.^' Narisati je moral načrte za v »modernem arhitektonskem okusu« zamišljeno cerkev za 4000 ljudi, na- jemniško hišo in zidani most čez hudournik, nakar je odgovarjal še na vprašanja iz geo- metrije, mehanike in o dolžnostih stavbnega mojstra. Gradbena direkcija mu je nato 19. oktobra izdala potrdilo in spričevalo o dobro opravljenem izpitu. Tedaj pa so se začele težave, ki jih podjetni mladi Furlan ni priča- koval. Proti njemu so nastopili polirji Matija Dobrave, Matija Sirnig, Andrej Eržen, An- drej Skerjanc, Janez Blaž (Blas) in moj- ster Vencelj Vadlav, ki so terjali od ma- gistra, naj Cragnoliniju ne izda obrtnega do- voljenja.^* Trdili so, da so zadovoljni z Vad- lavom, ki je bil po Coconijevem odhodu imenovan za mestnega stavbnega mojstra. Prošnjo so utemeljevali s tem, da so Italijani pri delu pogosto nesolidni in da odvzemajo kruh domačim zidarjem. Magistrat je polir- jem ustregel in Cragnolinija zavrnil. Ta se je pritožil na kresijo, ki pa je zadevo vrnila ma- gistratu.^5 Začela se je dolgotrajna papirna vojna, katere pozitivnega izida Cragnolini ni dočakal. Februarja 1834 je proti njemu os- tro nastopil Andrej Mallič in ga na magistra- tu očrnil, da je špekulant, ki najema samo laške zidarje in dninarje in sam izdeluje na- črte, da z njimi veže nase naročnike.^" Šele ko je Cragnolini ob zidavi zagrebškega gledali- šča prišel na beraško palico, so se zanj zavzeli nekateri ugledni Ljubljančani in apelirali na magistrat, da naj mu le izda zaprošeno obrt- no dovolj en j e.^^ Po njihovem mišljenju bi KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 99 Luckmannova hiša na Poljanski cesti 3, prezidana 1335 i ali 1836 i bil mestu v veliko korist delaven, spreten in pošten stavbenik, kakršen je Cragnolini. Cragnolini se vsaj sprva očitno ni veliko menil za nasprotovanje domačih stanovskih kolegov. Leta 1833 se je poročil z Marijo Pod- boj (Bodboy),^* ki mu je rodila sina Karla. Zakonca sta imela v Celovcu hišo na Velikov- ški bastiji, v Ljubljani pa samo vrt. Tudi tega leta je Cragnolini veliko zidal. Trgovcu Niko- laju Recherju je v Gradišču postavil skladišča in gospodarska poslopja,^' Jožefu Schwarzu pa na Poljanah sezidal hišo.^" Za eno nad- stropje naj bi dvignil tudi Greglovo hišo na Mestnem trgu.^i Dalje je prezidal proti Ljub- ljanici segajoči del Crnomeljskega dvorca, last trgovca Karla Mallyja, ki je imel v prit- ličju manufakturo »Pri knezu Metternichu«. Na Dunajski cesti št. 74 je ometal Cerarjevo hišo, ob Celovški pa Bergerjevo hišo in ji do- dal hleve.ä^ Največja naloga je bila zidava novega zagrebškega gledališča in prezidava sosednjih hiš v magistrat.^s Spomladi 1833 je Cragnolini podpisal pogodbo za gledališče s Krištofom Stankovičem, srečnim loterijskim dobitnikom, ki je del lahko prisluženega de- narja namenil tudi olepšavi mesta. Stavbi je zidal po lastni zamisli, delno ob očetovi pomoči. Za svoja dela je Cragnolini rabil mnogo po- močnikov, vendar mu ljubljanski magistrat ni dovolil, da bi jih javno najemal.^* Nasploh so domačini Cragnolinija poskušali onemogo- čiti, kjer je bilo le mogoče. Stavbni mojster Vadlav je budno pazil na vsak njegov ko- rak, da bi lahko naznanil stavbnega gospo- darja brez predpisanega dovoljenja mestne Stavbne, gasilne in olepševalne komisije.'* Cragnolini se je moral večkrat zagovarjati zaradi svojih delavcev. Ker se je veliko mu- dil v Zagrebu, si tega verjetno ni preveč gnal k srcu. Po računih za hrano in obleko sodeč z ženo, nista živela slabo. Ob manjših naroči- lih, kot so bile različne prezidave v hiši Karla Recherja na Poljanah'* ali omenjena uta na Seunigovem vrtu, ometavanje obeh Delničar- jevih hiš na Dunajski cesti" in podobno, je leta 1834 v Gosposki ulici prefasadiral hišo Mayerjeva lekarna naspro- ti frančiškanske cerkve, po- višana 1834, popotresna fo- tografija 100 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 Nekdanja Englerjeva hiša, sedaj sedež "^'^venske Ma- : tiče na Trgu osvoboditve 7, povišana In prefasadirana 1834 barona Lazarinija."^ Janezu Urbasu je postavil novo hišo ob Mesarskem mostu, na začetku današnje Resljeve ceste.'' V isto leto sodita tudi po višavi Brecljeve hiše na Poljanah'" in trakta v Kanzovi tovarni kresilnih gob ob Dunajski cesti.^' Na Poljanah je delal za Sil- vestra Homana,^^ kateremu je k hiši prizidal podkleten trakt. Ob omenjeni Urbasovi hiši sta bili likovno pomembni nalogi predvsem povišanje pritlične Mayer j eve lekarne na- sproti frančiškanske cerkve*' in dozidava drugega nadstropja na nekdanji Englerjevi hiši, sedanjem sedežu Slovenske Matice.** Po običajni praksi stavbnih mojstrov je Cragno- lini poskusil razširiti svojo dejavnost tudi na vzdrževanje cest. Leta 1834 je s kranjskim cestnim komisariatom sklenil pogodbo za do- bavo materiala za kokrško cesto, a je iz ne- znanega vzroka zaslužek prepustil drugemu.*' V drugi polovici leta 1834 so se nad Crag- nolinijem začeli zbirati temni oblaki. Stanko- vič mu je v Zagrebu ostal dolžan večjo vso- to denarja, upniki pa so iz vseh strani neus- miljeno pritiskali nanj.** V Ljubljani je bil nekoliko časa pred njimi varen, kmalu pa so ga odgnali v Zagreb in zaprli. Zbežal je in se vrnil v Ljubljano, kjer pa je le še s težavo plačeval delavce in trpel veliko revščino.*^ Leta 1835 ali 1836 je prezidal Andreju Luckmannu hišo na Poljanski cesti, ki ima sedaj številko 3. Stavba sicer ni nikjer izpri- čana kot Cragnolini j evo delo, je pa na las po- dobna podrti Urbasovi hiši. Ujemajo se dvoj- ni korintski pilastri, tip portala, rustika, zvez- dasti okras, medtem ko je v arhitravu zame- njan meander z akantovo vitico, »odvečna« zahodna okenska os pa nevtralizirana z rusti- ficiranjem. Nekoliko bogatejši je tudi portal, ki po načinu krašenja spominja na ohranje- ni vhod Seunigove hiše v Gradišču. Odmisliti si moramo le pozneje spremenjene okenske okvire, ki slogovno ustrezajo letnici 1883 na portalu. Kljub prošnjam magistrat Cragnoliniju še vedno ni hotel podeliti obrtne delavnice. Ve- liko si je obetal od nameravane zidave gleda- lišča in nekaterih drugih stavb v Pécsi na Ogrskem, ker pa, kot kaže, tudi s tem ni bilo nič, se je jeseni leta 1836 vrnil k očetu v Ce- lovec in tam prihodnje poletje nenadoma umrl. Težko je reči, kdo je bil bolj kriv njegovega nesrečnega konca. V jezi mu je oče očital, da je nehvaležen sin, ki z nečastnim obnašanjem spravlja njega in svoje brate v slabo luč.*^ Zdi pa se, da je bil Cragnolini po naravi prej pošten človek uglajenega vede- nja, ki se je sramoval prositi pomoči. Veliko je k njegovi pogubi prispevala tudi okolica, saj ga je izobčila takoj, ko se je razvedelo, da je zaprt. Od vseh Cragnolinijevih del, ki bi nam po- vedala kaj več o njegovem ustvarjalnem prispevku, so se ohranile samo stavba Slo- venske Matice, Luckmannova hiša, fasada La- zarinijeve hiše in skromni vrtni paviljon ob spomeniku Majde Vrhovnikove pred istoi- Nekdanja Englerjeva hiša, štukaturni okras fasade KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 101 mensko šolo. Podobo pa si k sreči lahko do- polnimo z nekaj starimi fotografijami. Crag- nolini je pritličja po ustaljeni navadi oblačil V rustiko. Med okna je vstavljal plitke, a ši- roke rustificirane lizene, na katerih pri Ur- basovi in Luckmannovi hiši počivajo dvojni korintski pilastri. Omet okoli pritličnih oken je puščal gladek. Vhode je obdajal s stilizi- ranimi jonskimi pilastri, na katerih počiva členjen arhitrav (Urbasova in Luckmaimova hiša, Slovenska Matica), kar je v Ljubljani postalo ustaljena praksa šele v štiridesetih le- tih. Nadstropja je dosledno ločeval z vodo- ravnimi profiliranimi zidci. Načelu se ni od- rekel niti pri Lazarinijevi fasadi, ki jo je pre- predel z jonskimi pilastri. Kadar je šlo za večnadstropne stavbe, je sredino fasade na- vadno označil z jonskimi pilastri (Seunigova hiša) ali pa v pianu nobile ritmično naglasil z dvema trikotnima in enim segmentnim oken- skim čelom (Seunigova hiša, Slovenska Ma- tica). Bogato je profiliral tudi strešni venec. Navedene stilne posebnosti sicer niso značil- ne le za Cragnolinija, vendar celoten način komponiranja kaže na kreativen pristop, ki temelji na italijanskim stavbarjem vrojeni tektonski logiki. Podobno velja tudi za Crag- nolinijevo drobno arhitektonsko okrasje, ki je v primerjavi z deli drugih Furiano v pri rias elegantnejše in finejše. Prostor pod okenskimi nadstreški in policami je rad opre- mil s štukaturnimi reliefi, štuk pa mu je bil tudi sicer ena glavnih sestavin fasadne kom- pozicije. Trikotnih fasadnih čel, kot se zdi, ni porabljal, kar ga ločuje od arhitekture nje- govega rojaka, nič manj nadarjenega ljub- ljanskega arhitekta Franca Coconija. Cragno- lini je goli zunanjščini Lazarinjeve hiše z ena- komernim ritmom kolosalnih pilastrov vsilil svoj sistem členitve in se ni oziral na obsto- ječi poznobaročni portal. Pritlična rustika je pri tem spomeniku v okenskih oseh moderno polkrožno zaključena. Značilnosti tako imeno- vanega »Rundbogenstila« izdaja tudi vrtna uta s stožčasto streho, edini skromni ostanek ureditve nekdanjega Seunigovega vrta v Gra- dišču. Vse to potrjuje Cragnolinijev tanki po- sluh za stilne novosti, ki jih je prinesel v Ljubljano. Ambiciozno je izpeljano tudi Ma- tično stopnišče z močnimi, lepo proporcio- niranimi dorskimi stebri v podolžni osi. Cragnolini je v Ljubljani deloval prav v letih, ko je bilo najmanj posluha za stavbno umetnost. S polnokrvnim umetniškim tem- peramentom in neobremenjen od stilnih shem, ki so jih po monarhiji raznesli učenci avstrijskih politehnik, je lahko ustvarjal tudi s skromnim slovarjem arhitektonskega okras- ja. Razpet med zrelo klasicistično plastičnost Nekdanja Englerjeva hiša, stopnišče in monumentalnost na eni in ploskovito, zgolj dekorativno rabo elementov istega sloga na drugi strani, je Cragnolini sledil sil- nicam časa in ljubljansko arhitekturo pribli- žal izhodiščem romantičnega historizma. OPOMBE 1. Cf. D. Prelovšek, Ljubljanska arhitektura v prvi polovici 19. stoletja, Sinteza 36—36, Ljub- ljana 1976, p. 46 in 48; Leta 1829 so gradbene di- rekcije prejele prepoved krašenja javnih stavb (AS, Gradbena direkcija, indeks 1825—34). — 2. Cf. Valencia, Ljubljansko stavbeništvo v prvi polovici 19. stoletja. Kronika XVII, 1969, p. 72 si. — 3. O Cragnoliniju je pisala L. Dobronič (Bartol Felbinger i zagrebački graditelji njegova doba, Zagreb 1971, pp. 50—54), po katere knjigi povzemam stavbenikov življenjepis. Cf. tudi geslo Cragnolini v Primorskem slovenskem bio- grafskem leksikonu, ki ga je napisal L. A. Lisac in omenjeni članek V. Valenčiča. — 4. Leta 1836 je pri zidavi ljubljanske kazine sodeloval neki Giovanni Cragnolini, ki je bil morda Antonov brat. — 5. AS, Gubernij, škatla 148, št. 58 (proš- nja za opravljanje izpita pri Deželni gradbeni di- rekciji, datirana 25. VII. 1832). — 6. Spričevala in osebni dokumenti so se ohranili v svežnju z naslovom »Spisi koji se odnose na Antuna Crag- nolinija nadženi u zatvoru posli j e njegovog bi- 102 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 jega iz zatvora« (Arhiv Hrvatske, Zagrebačka županija, fase. 410). — 7. O razmerah na akade- miji cf. E. Bassi, L'Accademia, katalog Vene- zia 1978. — 8. F. Haskell, L. Cicognara e la cul- tura del neoclassicismo, ibid. — 9. Cf. Thieme — — Becker. — 10. G. Pavanello, La decorazio- ne neoclassica nei palazzi veneziani, cf. op. 6, p. 286; o Borsatu cf. Tliieme — Becker. — 11. Okrožni inženir Franc Vidic Je 6. VII. 1832 Cragnoliniju izdal potrdilo, da je pogosto nadomeščal očeta pri zidavi in v kapeli opra- vil štukaterska, kiparska in polzlatarska de- la. (Arhiv Hrvatske, o. c). — 12. SALj, Cori- cane 23, št. 107 sL; D. Prelovšek-L. Osjak-P. Štrukelj, Coricane, Kulturni in naravni spome- niki Slovenije, zv. 91, Ljubljana 1979, p. 6. — 13. Cf. op. 11. — 14. Cf. op. 6. — 15. Tako je neki Antonio Venuto najprej delal pri Coconiju, leta 1831 pa je bil pomočnik pri Cragnoliniju. (Do- bronid, o. c, p. 51). — 16. Cre za hišo na Titovi cesti št. 6, južno sosedo ljubljanske pošte. — 17. Cf. Seunigovo potrdilo v navedenem fasciklu Arhiva Hrvatske v Zagrebu. Cragnolini je v sez- namu svojih del napačno zapisal hišno številko. Hiša je stala do leta 1931, ko so jo podrli zaradi razširjenja ceste. Bogat portal je ohranjen na fasadi nove stavbe Cradišče št. 4, postavljeni na dvorišču nekdanje Seunigove hiše. Popotresne fotografije kažejo stavbo fineje ometano in z manjšimi okni v pritličju. — 18. Cragnolini je stanoval v Cradišču št. 35. Hiša je bila last Jo- žefa Seuniga. — 19. Cragnolinijev seznam del, datiran 22. XII. 1834 je ohranjen v Arhivu Hr- vatske; Dobronič, o. c, p. 53. Nekdanji Seunigov vrt je ležal ob Igriški ulici. — 20. Ime gostilni- čarja je nečitljivo napisano. Morda gre za »Ba- habirta« na sedanjem Krekovem trgu št. 10, ven- dar naj bi po Vrhovniku Vincenc Jak odprl svo- jo znano gostilno šele leta 1834. (Staroslav: Go- stilne v stari Ljubljani, Ljubljana 1926, p. 17). -~ 21. Staro deželno gledališče na nekdanjem Kongresnem trgu so povečali v začetku štiride- setih let in mu pri tem povsem spremenili zu- nanjost. Pogorelo je leta 1887. — 22. Gosposka ulica 4 in 6. — 23. AS, o. c. — 24. ZALj, Reg. I, fase. 273, fol. 1098 si. (Prošnja je datirana 21. XI. 1832). — 25. ibid., fase. 289, fol. 1102 si. — 26. ibid., fase. 273, fol. 648 si. — 27. ibid., fase. 292, fol. 972 — 28. Cf. op. 6 (izpisek iz zemljiške knjige izdan v Celovcu 22. II. 1835). — 29. Gre za hišo na Trgu francoske revolucije št. 4. Zaradi poznejših po- segov Cragnolinijev delež ni več jasen. — 30. Schwarzovo hišo, ki je stala na vogalu Ambro- ževega trga in Poljanske ceste, so povsem pre- zidali že pred koncem prejšnjega stoletja. Od 1981 je na njenem mestu park. — 31. Trgovec Franc Gregi je bil lastnik hiše na Mestnem trgu št. 19. Ker ima stavba proti cesti baročno fasado, je šlo morda za povišanje dvoriščnega dela. — 32. Medtem ko je Cerarjeva (Zörrer) hiša stala na južnem robu sedanjega »Kozolca« ob Titovi ce- sti, ni jasno, kje naj bi bila Bergerjeva hiša. — 33. Dobronič, o. c, passim. — 34. Dne 5. IV. 1834 je magistrat Cragnoliniju dovolil najemati po- močnike le s soglasjem enega od obeh stavbnih mojstrov. (ZALj, Reg. I, fase. 273, fol. 642). — 35. ibid., fol. 644, 666, 669, 679. — 36. Poljanska cesta št. 12. Hiša je prišla v Recherjevo last 18. X. 1833. — 37. Delničar je bü od leta 1833 last- nik dveh hiš, ki sta stali ob sedanji Titovi ce- sti med Puharjevo in Gosposvetsko cesto. — 38. Gosposka ulica 10. — 39. Hiša Janeza Urbasa je stala na sedanji Trubarjevi cesti. V njej je bila v letih 1853-69 gostilna »Pri Irgelcu«. Leta 1882 so jo podrli zaradi podaljšanja Resljeve ceste. — 40. Hiša Martina Breclja (Brezel) je stala na koncu Poljanske ceste ob nekdaj še lesenem mostu čez Grubarjev prekop. Cragnolini je v svo- jem seznamu navedel napačno hišno številko (Cf. ZALj, Reg. I, fase. 273, fol. 666). — 41. Tovarna je stala na stičišču sedanje Titove in Pražakove ceste; V. Valencia, Starejša ljubljanska industri- ja, razstavni katalog, Ljubljana 1973, p. 33. — 42. Poljanska cesta št. 10. — 43. Lekarna je do potresa stala približno na mestu sedanje Cen- tralne lekarne na začetku Trubarjeve ceste. Do- bronič je ime Meyer brala kot Unger, (o. c, p. 53). — 44. Trg osvoboditve 7.-45. ZALj, Reg. I, fase. 364, fol. 156 in 157; AS, Gradbena direk- cija, indeks 1825-34 (spisi so izgubljeni). — 46. Dobronič, o. c, passim. — 47. Leta 1835 je Crag- nolini zidal pri Francu Strauchfeldu v Rožni uli- ci in pri Jožefu Seunigu, vendar ne vemo za kakšna dela je šlo. Prav tako ni znanega kaj več o delu pri pečarskem mojstru Gleyu ali pri ne- kem Kastner ju. (Kastner j i so stanovali v Klju- čavničarski ulici in na Poljanah za streliščem.); ZALj, Reg. I, fase. 273, fol. 682. — 48. Arhiv Hrvatske, o. c. (Očetovo pismo je datirano 14. XI. 1835).