Božično drevesce i. Na južnem nebu je zableščalo solncc. Lepo je-bilo to zimsko solnce, lepše se mi je zdelo kot poletno. Menda zato, ker sem ga poleti videl vsak dan, pozimi pa tako naredko. Poljubilo je širno ravan ; a njegovi žarki so bili medli. Ni se smehljalo nebo tako prikupno kot v zeleni pomladi; nekaj meglenega je plavalo po njem. Sani so drčale po snežni cesti, ki so jo pravkar razorali. Seka je mahljala z repom in tekla. Na njenem komatu se je oglašal zvonec^ s svojim cin-cin in od-meval po sneženi planjavi. Čez ceslo in snežene trav-nike je ravnokar Švignil dolgouhi zajec v svoje do-movje — v kotlino sredi gozda. France je švignil z bičem po zraku in švrknil Seko po zadnjih nogah, da je še hitreje dirjala, in zvonec je hitreje cinčkal. BHi, Seka, hi, se boš že doma opočilal Sedaj se nam mudi. Zebe nas," je pripove-doval France Seki, ki ga pa ni razumela, pa je vendar vedno boljinbolj jadrno hitela po beli cesti. »Zavij se v suknjo, France, in pusti kobilo, saj vidiš, da je spehana," sem posvaril brata Franceta. Videlo se je, da so našle moje besede odmev v nje-govem srcu; vendar ni odgovoril ničesar. Le zdajinzdaj; je zavpil: »Hi, Seka, le leti," a biča ni uporabljal.------- Sneg se je jokal po dolini. Mraz je malo poje-njaval. Solnce je gledalo raz nebo, pa tako zaspano in otožno, kot gleda človek za izgubljenimi cilji. Sne-žinke so se topile v sneženih lehah. Srebrne kapljice so pokrivale dolge snegove. Te kapljice so se svetlikale v žarkih zimskega solnca, kot se svetlika in žari rosa v zgodnjem poletnem jutru. V ozračju je piavala gladna vrana. Komaj je premikala svoja dolga krila. Slabosti so se je lotevale od gladu. Včasih je obrnila svoj turobni pogled čez: sneženo ravan. Ob cesti je stala vrba. Ravnokar je padel z nje sneg, ki se je nabral na njenih mladikah. 11 ,Ali si kaj kupil za božično drevesce, Janko," me je nagovoril France z vprašanjem, polnim rado-vednosti. nSeveda. Takega božičncga drevesca pri nas še nismo imeli, kakor upam, da ga bomo imeli letos. Nakupil sem zanje mnogo lepega. ln pozlatili ga bomo tudi, da bo vse v bleščobi. nAlešek te tako željno pričakuje doma. Vedno poprašuje mamo, če boš kaj prinesel za BožiČ. — Zadnjič je vprašal, kolikokrat bo moral Še iti spat, da boš prišel. nŠe sedemkrat," so mu odgovorili. »Kajne to je en teden," je rekel potem mami. Pritrdili so mu. Od tistega dne hodi dannadan čakat in gledat na Bitnicev breg, kdaj se pripelješ. Ko ga pa jame zebsti in mu mraz zaide za nohtove, pa priteče domov k mami in joka — — — — ln mu pravijo: ,Zakaj si šel?" . . . Alešeksi pa obriše solze in molči, a drugi dan je že spet na bregu. Nepoboljšljiv grešnik! Gotovo danes tudi čaka na bregu, zato, ker sem mu povedal. da grem z vozom po tebe na postajo. He, skoro ga vidim, kako nestrpno čaka, da zagleda Seko, ki leti čez klanec ..." ,,Menda zaradi Aleška tako podiš danes ?" ,Hm! Malo že tudi. Malo pa zato, ker mc zebe, in menim da tudi tebe. Ali ne?" nKako veš, da mene zebe? Ne zebe me ne. No, le v obraz mi ne pihlja kdove kako prijetno in gorko." ,Ha, ha, saj sem rekel! Kaj pa skrivaš ? Sram te je povedati, da te mrazi. He, he — Seka, alo, teci, da bomo prej na gorkem." Do podklanca smo prišli. Tam stopiva s Francetom z voza. France natakne vajeti na vozno ročico in skoči v sneg ob gazi. Jaz denem zavoj, ki sem ga poprej držal v roki, v koc, in se zmuznem od zadaj z voza. Potem pa grsva za sanmi, Seka je pa zarezgetala in jo zavila na klanec. PoČasi je stopala po klancu navkreber. S France-tom pa sva korakala za vozom v živahnem pogovoru. Za nama je ostajala snežena gaz, in kraj naju so tre-petale v sneženo odejo zavite smreke. Bukev je zmrzo-vala med njimi, in dren se je skrival pri tleh. a: 12 J^ MNa vrhu smo," je rekel čez čas France in v tem hipu je že ustavil kobilo z zateglim: »Veee, Sekar vee ..." Skočila sva na voz. France je zagrabil..vajeti in jaz svoj zavoj. Zavila sva se tesno v koc. Seka je zdirjala. Zvončkanje se je čulo od blizu. Nekdo nam je prihajal nasproti. Slišal se je zvok zvonca in rahlo premikanje sani v debelem snegu »Ogniti se bo treba. Poglej, je že tu," reče France in požene kobilo v stran, v sneg. Mimo naju je od-hitel Balkčev Lorenc z nerodnimi sanmi. Pognala sva iz snega, in komaj je izpeljala Seka \i debele snežene odeje. Potem jo je pa ucvrla po drugi strani klanca v dolino. Pritegnila sva mačka, ki se je zadiral v cestno kamenje, da je škrtalo pod sanmi. — lz daljave je gledala v zimsko nebo prijazna, domača, rodna vas. Sani so letele mimo Balkčeve hiše. Tedaj je priletel k Seki rjavček in se jel v visokih skokih za-ganjati pred hitečo kobilo. Njegovo tenko hovsanje je uduševal glasni zvonec s Sekinega komata. Zavili smo mimo znamenja sv. Jožefa čez most proti Prme-tovšu. Tam je bila cesta odprta na vse strani, in ostra zimska burja je nametla na njej snega, da je kobila komaj vlekla sani. Gorko čuvstvo ljubezni do rodne vasi. me je navdajalo, ko so drsele sani proti domu. Veselje se je pojavilo na mojem obrazu, in želel sem videti svoje Ijube starše in brate. Videl sem, kako me težko pri-čakujejo, kako me pozdravijajo in izprašujejo. — In zavila je kobila s ceste pred našo hišo in se ustavila. France jo je odpregel in gnal v hlev ter privezal k jas-lim. Jaz pa sem odšel z Alešem in Jožkom v hišo na gorko. „Ali si kaj prinesel? — Kaj si pa prinesel!1'' sta izpraševala in gledala nepremično vame, kdaj bom odprl zavoj. Stopil sem parkrat po hiši gorindolt, da sem si ogrel noge. Alešek in Jožek pa sta čemela sede za mizo in me nejevoljno motrila z očmi. Nič nista bila zadovoljna z mojim odlašanjem. Nerodno se jima je zdelo, a siliti me vendar nista hotela. ai 13 ps Prerezal sem vrvico, s katero je bil zvezan za- -voj-------— Bratca sta oba zaeno pomolila glavi iez mizo. France je stopil v hišo in se jima nasmehnil. nAlešek ne bo nič dobil, kajne, Janko, da ne. Zato, ker je bil predvčeranjim zaprt pri gospodični učiteljici." nKaaj?" — se oglasim, »zaprt je bil Alešek? — Zakaj pa, povej 1* Alešek je povesil oči, in skoro na jok mu je šlo. ,No, no," ga potolažim Msaj to ni še tako hudo, če je enkrat zaprt. Da le odslej ne bo nikoli več, pa bo pridcn." S temi besedami sem ga opogumil. »Janko, saj bom tebi povedal, zakaj sem bil; čakaj, potlej, ko bova sama. Nočem, da bi France in Jože slišala, ker mi nagajata." nJe že dobro. Si že priden." Pokrov zavoja je ležal na mizi. Razdelil sem vsem trem bratom božična darila, ki sem jih prinesel iz mesta. Alešek je dobil lep, debel zvezek, Jožek peresnik in svinčnik, a Francetu sem dal knjigo z zlato obrezo, za katero me je že večkrat prosil. Vsi trije so bili zadovoljni z darili. Toda hoteli so še videti, kaj sem nakupil za božično drevesce. Razkazal sem jim in razpoložil po mizi, da so lahko vse videli. ,,Kje so pa mama?" vprašam Franceta, ki je ogledoval svojo knjigo od vseh strani. ,V prodajalno so šli. Pridejo takoj —" Pri teh besedah so pa Že vstopili. „0, sta Že doma. Pozdravljen, Janko! BIn stisnili so mi mrzlo desnico. BAli te zebe? Ali se lahko učiš?" ,Še zadosti, mama!" BAli si s stanovanjem zadovoljen?" .Popolnoma." „Ali so prijazni ljudje?" BPrav prijazni in dobrosrčni'" nln hrana — ?" sJe tudi dobra in zdrava! Sploh sem v vsakem oziru zadovoljen. No, samo — —." > ? fi. „1, za vse prav pa nikjer ni. Na svetu smo in romarji v boljšo domovino. — Kaj pa zdravje, a si sedaj bolj zdrav? — si 14 is 1 ,,Hvala Bogu, zmerom boljši sem —" „0, koliko si jim prinesel. No, le spravi, da ti mc bodo prej potrli, preden bo na božičnem drevescu. Danes bo sveta noč. France in ti bosta šla k polnoč-nici, kajne ?• BSeveda bova šla. — Ali je poldne že zvonilo, Hože ?-! ,,Ne še. Saj je ravnokar odbila enajst." »Popoldne, lahko gresta," se oglasijo mama, Bs Francetom v grič po smrekico, da bosta proti večern ozaljšala jaslice in napravila božično drevesce. Kadar ga bosta delala, mi le povejta, imam tudi jaz nekaj zanj. (Konecprih.)