Frančišek, naš bratec...
Oče mu je bil bogat kupec in mati iz grofovske družine. V tistih časih, je bilo zlo na svetu. Človeška srca so tkali v mreze pajki: zavist, lakomnost, nasladnost. In sin Fran-ii&ek, mladi viiez, si je izbral za nevesto revščino; njegova duša, polna vedre miline, je zagorela v ognju, prižganem ob plamenu, ki večno gori iz samega Srca Jezusovega.
Ogrnil si je meniško haljo in med brezdomci je poiskal to-varišije, med zapuščenimi, ki so tavali v zmotah in bedi. Ljubezen, ponižnost, dobrota so bile zvezde v svelniški glorijoli asiškega beračka. In je hodil po naseljih umbrijske ravnice in oznanjal prizanesljivost, mir, pokoro. Z živo besedo je učil, da je vse iz boije roke, iz Ijubezni Stvarnikove: sestra grlica na dvorišču in bratec martinček na skali in zvezde na nebu in cipresa ob poiu. In kadar je pozlatilo zvečer solnce cerkvico na Porcijunkuli in bajtice Frančiškovih bratov okoli nje, tedaj je on dvignil lice proti bakrenim oblakom in odprl roke: »Solnce, naš gospod brat!u
Sestrice  lastovice  so frfotale okrog svelnikove glave.
Tako je bil dete v svoji nedolžni Ijubezni, da je z njenim čarom reševal duše Ijudi, in tako je bil v njej velik, da je utrjal temelje Cerkvi, ki so jih glodale tiste dobe.
Vsi oni, ki jim je odpiral oii in srca, so se zbirali ob njem v redu Manjših bratov in redu sesler Klaris in še v Tretjem redu.
Njegovo delo rojeva sad za večne čase!
Letos pred sedemsto leli je umrl, in vsi blagi Ijudje na vesoljnem svetu, ki poznajo nauk Kristov, obhajajo z ve&eljem ta spomin na Frančiška Asiškega, serafskega svetnika.
Ogrejmo se ob njegovi Ijubezni do Boga in stvarstva tudi mi!
A. Žuiek.