L I S T E K IVAN VOUK: Zlata doba avtomatov. 2ivimp v dobi silnega napredka in pbetajp se nam sijajni časi. Zakaj strpji in avtojnati bodo v kratkem nadomestili ne samp ročne delavce, ampak bodp ppravljali tudi možgansko delo. Obeta se zlata doba za. človeštvo, ko si ne bo treba ubijati glave z raznimi »znanostmi« in »vedami« sploh, ker bpdo tudi za to avtpmati. Dpbrih sto let je, pdkar je rajnki Edgar Allan Poe na« pisal tisto lepp npvelo o šahistu avtomatu, ki je vsakega živega šahista pptolkel. Poe skuša sicer dokazpvati, da je bil v tistem avtomatu skrit člpvek, vendar se mu ta do= kaz ni posrečil. Od tistih časpv do danes pa smo napravili velik korak naprej, tega ne more nihče zanikati. Glede strpjev in avto« matpv pa smo že davnp preko tistega šahi^ sta avtomata. Nekje sem bral, kakp sta se Amerikanec in Nemec prepirala o tem, kje izdelujejo pppolnejše in čudovitejše stroje in avtomate Oba sta zahtevala seveda prvenstvp za svojo dežclo. Nemec je skušal utemeljiti svoje stališče, da je Amerikanca presenetil s tem-le: »Povem vam, mister, da imamo pri nas čudpvit stroj. Na eni strani vržeš vanj živega prašiča, čez pet minut pa lete na drugi strani iz njega izgptpvljene pristne pgrske salame.« Amerikanec pa se je samo ppmilovalno nasmehnil in rekel: »Take strpje je imel že moj pokojni ded, Bog mu daj dpbro, kjer je. V kolikor smo vas že prekpsili, naj vam zadostuje to-le: V vsa« kem količkaj dpstpjnem kraju naše dežele imamo stroje, v katere mečeš grozdje, pa ti na drugi strani lete ven pristno nadelani vinski bratje, pijančki, da jih je veselje gle* dati, in tp vkljub prphibiciji.« Uverjen sem, da je malp takih, ki bi ta primer imeli danes še za dovtip, zakaj danes imamo še vse čudovitejše strpje in avtpmate. Naj omenim samo sodobne računske stroje in avtpmate, ki ti izračunajo z lahkpto obrestne obresti za ppljubno glavnicp, pp= ljubne procente in poljubno obrestovanje, ki ti izvlečcjo kvadratni koren, kubični koren in katerikoli koren, izračunajp točno lunin in solnčni mrk itd. Ni čuda, če je v takih časih oni eberfeldski grof propadel s svojimi učenimi konji. Dnevno časopisje nam dan za dnem prinaša poročila o novih čudovitih iznajd« bah Mene kpt učitelja in vnetcga prijatelja vsega šolstva pa je presenetila najnovejša iznajdba. iz novega sveta, ki se imenuje »Avtomatični samouk«. To je lepa kovinska omara, ki je nekoliko obilnejša od navadnih avtomatičnih tehtnic, kakršne vidiš danes na vseh žekzniških postajah. Ima mnogo puščic, ročk in nešteto gumbpv. Razdeljena je na več oddelkpv za najrazličneiše vede. Napisi: »Latinščina«, »Grščina«, »Matema« tika«, »Astronomija« itd. kažejo, da gre za avtomat, ki izvršuje naloge. Ta avtomat je ppsebno priporpčljiv za mesta, ki imajp mnpgo srednjih in višjih šol. Vsakdo ve, kako težko se je danes učiti, ko so prpfesprji tako sitni, šole prepolne, in je žpga zakraljevala nad plebejskim možganskim delpm. Recimo, da ti je dan težak matematični prpblem. Včasih je slabp podkpvani študent obiskal prijatelja, pa mu je ta izvršil nalpgp, za plačilo pa sta ga zvrnila kozarec v kakšni zakotni gostilni. In ker je že od nekdaj, rekel bi skoraj običaj, da so bili gpsppski mo> žgani v splošnem nekpliko uporni za lepp matematikp, medtem kp jp je Tevni dijak laže zmagoval. je bilo vse v redu. Revež je napisal bogatinu nalogo, bogatin pa ga je pogpstil ali ga kako drugače nagradil. Prijateljstvo med dvema tako različnima slojema je šlp bujno v klasje. »Kapitalist« in »prole* tarec« sta se našla in med mladino ni bilp spcialnih trenj Danes je stvar drugačna. Petični štu« dent stopi k avtomatu, pregkda napise, vrže notri nekaj dplarjev, pobrska pp gumbih, pps vleče ročko, in avtpmat pploži na mizico lepp natipkano in pravilno izgotpvljeno nalpgp. Doma jp prepiše v zvezek in stvar je v redu. Če pa žrtvuješ še en dolar ali dva, ti avtpmat vrže s črnilpm napisanp nalogo v pp- ljubni pisavi, ker jih avtomat kaže v desetih različnih vzorcih. Tudi šolskemu zvezku pri= kladen format si lahko izbereš, tako da ni treba naloge prepisavati. Ni treba drugega, kakor da jo študent všije v svoj šolski zve= zek. (To delo pa mpre opraviti tudi dpmača služkinja). Študcnt je vesel, ker se mu ni treba ponižati pred »plebejskim« sošplcem, profesor je zadovoljen, ker ni treba ppprav* ljati in se jeziti, in red je odličen. Toda vsakdo ve, da so profesorji prebrisani in dobro poznajp svoje dijake. Odličen red bi torej priznanemu slabiču v kak» šnem predmetu malo koristil. Toda glej, avtomat je tudi na tp »mislil«. So gumbi, ki kažejp, za kakšen red hočeš imeti nalogp. Zato so navedeni vsi redpvi od »dličnega pa do nezadostnega. Marsikdo se bo vpra= šal, čemu nezadosten red? Tako nespame« ten vendar hihče ni, da bp hotel pptegniti nalogo z nezadostnim redom! Toda ti dvom« ljivci naj ppmislijo, da so študentje veseli, hudpmušni in nagajivi ljudje Marsikdo pošlje prijatelja k avtpmatu, ker sam ne utegne (žoga!): »Prijatelj, prinesi mi tako in takp nalpgp, s takim in takim redom.« »Prijatelj« nagajivec pa potegne nalašč nezadostno nalpgo in jp izroči z najnedplžnejšim obrazpm nič hudega slutečemu dobričini, ki všije na* lpgp v zvezek. Pri korekturi seveda debelo gleda, ne verujoč profesprjevim ppazkam in zbadljivkam. O premoru seveda velik kro« hot. Vsakdo se mora čuditi temu tudi psi« hološki dobrp ppdkpvanemu avtomatu. Ta iznajdba je amerikanskega izvpra. Tam se to imenuje »šolska racionalizacija«. Toda kakor vsaka racionalizacija, ima tudi ta svpjo slabo stran, ker povzroča neke vrste brezposelnpst med revnimi študenti. Ni čuda, če so ti nesrečniki hudi na avtomate in sp se večkrat znosili nad njimi in jih skušali poškodovati in uničiti. Zenialni iznajdi* telji pa so takoj vstavili v avtpmate naprave, ki onemogočajo take poškodbe. Če se približa brezppselni študent avtpmatu s tem» nim, iskrečim se pogledpm, začne avtomat piskati iz piščalke. ki je zvezana s posebno žicp na take membrane, katere reagirajo na bliskovite poglede. Piščalka skliče ljudi in študent jp mora naglp pdkuriti. Avtpmati pa tudi sicer reagirajo na vsak nasilen in neprijazen prijem z glasnim bobnanjem. In tako je avtomat zmagal nad možgani. Samp v enem primeru so možgani potrebni, in sicer če prpfespr pomotpma črta pravilnp nalogp. Študent gleda, se čudi, gre drugič k avtomatu, avtpmat napiše isto. Sedaj se po» rodi v njem dvom. Kdo ima prav, profespr ali avtomat? No in hajdi, rpmaj k revnemu študentu, ki si je ohranil še možgane. No, in študent mora z žalostjp ugotoviti, da se je prpfespr pomptil, ne pa avtpmat Profespr seveda prizna zmoto in popravi red. Razume se, da sta občinstvp in del študetov navdušena za to iznajdbo. V najnovej« šem času pa se vendar pojavljajp glaspvi, ki ne pdpbravajo dpcela teh mislečih avtoma« tov. Učenjaki so namreč dognali, da se mož* gani moških študentov (izvzemši pnih, kj morajo še rabiti mpžgane) vidno manjšajo in nisp nič v.ečji od ženskih, če je resnična tista pravljica, da so ženski možgani za nekaj gramov lažji od moških. Zato nastaja upravičena bojazen, da bodp ženski možgani sčaspma težji od moških. Deloma se to opaža že danes v Ameriki, kjer žensko obpžu« jejo (če je mlada, lepa in bogata). Morda bo kdo ugovarjal temu, češ, v Ameriki ppseča tudi ogromnp število žensk srednje šole, zato bi se moralo krčenje mpžganov pri obeh spolih sorazmerno vršiti. Na videz je ta sklep pravilen pa vendar je varljiv. Lepe ženske se nisp nikoli učile in se jim tudi ni treba zanimati za avtomate (častnim izje« mam vse priznanje), druge pa avtomatov ne razumejp, ker so preveč ikpmplicirani, in hp« dijp rajši po starih potih Pa bodi kakorkoli, eno je gptovo. »Av» tpmatični sampuk« je ženijalna iznajdba, pričujoča o čudovitem napredovanju naše dpbe. Ni čuda, če si je pridobil že mnogp pbčudovakev. Tudi pri nas smo vneti za avtomate, vendar pa ni še pričakpvati, da bi tega tako kmalu videli v Ljubljani, zakaj je precej drag in z našo valuto ga še ne zmoremp. Začasno pa nam ni niti nepbhodnp pptreben Optimisti pravijp, da imamo še vednp 80% mladine z integralnimi možtfaiii. Pesimisti seveda nergajp, da jih ie samo še 50%, toda kaj hpčete, pesimisti vedno pretiravajp.