496
Dr. Fr. Vidic: Fr. Palacky.
, Fr. Palacky.
(Ob stoletnici njegovega rojstva napisal dr. Fr. Vidic.)
H      W
ollar, Safafik, Palacky! V malo letih smo slavili zapored stoletnice treh znamenitih mož, ki so vsaki po svoje dvignili narod češki iz mrtvila ter mu pokazali pot do razvoja in boljše bodočnosti.
Po bitki na Beli gori je propadalo češko narodno ^H* življenje, in to propast je še zlasti pospešila nesrečna tridesetletna vojna. Toda svobodne naredbe prosvetljene dobe, ki so razširile med avstrijskimi narodi toliko dotlej vezanih sil, so zbudile tudi slovaške protestante, in ti so tedaj podarili jadnemu narodu češkemu genialne in prezaslužne može: Kollarja, Safafika in Palackega. Pesniki in učenjaki, kakor Dobrovsky, Celakovsky, Jungmann in drugi so pomagali slovstvu in jeziku do veljave. A narodi, ki so se po valovih francoske revolucije povzpeli do samostalnosti in jasnega spoznavanja svojih smotrov, so živo želeli obuditi spomine in ideale srečnejših minolih časov ter so začeli zasledovati slavno svojo preteklost. Zato jim je postala zgodovina, ki je posredovala med žalostno sedanjostnjo in lepšo minolostjo, prva in najvažnejša veda. Tudi češka zgodovina, ki hrani v svoji davnini toliko nevenljive slave, je učakala svojega spasitelja, ki jo je obudil k novemu življenju. Ta buditelj češkega naroda in njegove stare slave je bil Palacky. To je bil mož izredno bistrega in kritičnega duha, neumorne marljivosti; a poleg tega ga je navdajala nepopisna navdušenost in ljubezen do naroda in domovine. Spričo navedenih lastnosti je postal pravi organizator prosvetnih teženj in smotrov svojega naroda, tako da ga je le-ta po vsi pravici imenoval »svojega očeta«.
Palacky se je rodil dne 14. junija 1798. 1. v Hodslavicah, neki vasi na Moravskem. Njegov oče, protestantovski učitelj, ga je poslal 1. 1809. v Trenčin v šolo, kjer je veliko čital in postal fanatičen protestant; 1. 1812. pa je prišel na licej v Požun. Za češčino se v tem času ni posebno brigal, niti ga ni navdajal pravi narodni čut. Potujoč nekoč v Požun, je moral ostati v Trenčinu; tu mu je njegov nekdanji gospodar pokazal tedanje češke literarne proizvode, ker jih ni povsem razumel. A tudi Palacky mu ni mogel pomagati; to ga je silno razjezilo, tako da se je strastno poprijel češčine ter krenil  pozneje sam na pisateljsko  polje.
Dr. Fr. Vidic: Fr. Palacky.                                     497
Palacky sam je razločil v »Doslovu« k »Radhostu« svoje literarno delovanje na tri dobe; prva mu sega od 1. 1817. do 1823., ko se je samostojno bavil s filozofskimi in estetiškimi deli; v drugi dobi od 1823. 1. do 1848.1. se je posvetil izključno zgodovinopisju; v tretji dobi, t. j. od 1848. 1. pa do smrti pa je zašel na politično polje.
Palacky je hotel postati pesnik; čital je Klopstocka, prevajal Kleistov »Friihling« in zlagal elegije. Tudi Vukove narodne pesmi je dobil v roke; zato je tudi sam zbiral v počitnicah narodne pesmi in drugo narodno blago. A kmalu je spoznal, da pesništvo ni njegovo torišče, in zato mu je sklenil dati slovo ter se posvetiti znanstvu, dasi za to ni imel dovolj temeljitih študij. Pesniško delovanje je završil s spisom   »Počatkove   českeho  basnictvf«,   katere  je   izdal   skupno s
v
Safafikom. Ta spis je provzročil pravo revolucijo na češkem literarnem polju; v njem sta razodela Palacky in Šafafik nazore, katerih sta se bila navzela od Klopstocka in Herderja. Tožila pa sta že v tem pesniškem delu, da Cehi nimajo nič znanstvene literature, in zato sta sama krenila na to pot.
Kot domači učitelj v aristokraških družinah se je učil Palacky estetike, logike in metafizike po Kantovem sistemu. Ko se je preselil s svojimi gojenci na Dunaj, je spoznal Dobrovskega in Kopitarja.
V Jeni sta v ti dobi študirala tudi dva Slovaka, Jan Benedikti in Kollar. Vračajoč se 1. 1819. domov, sta se ustavila za nekaj dni v Pressburgu ter se tu sestala s Palackym in mu vcepljala nazore, katerih sta se bila sama navzela v Jeni. Palackemu je bila zgodovina že poprej draga in mila, in takoj po svojem prihodu v Pressburg si je kupil Pelclovo »Novo kroniko češko« ter se kot potomec čeških bratov v prvi vrsti zanimal za husitovsko dobo; sedaj se je seveda navdušil za to vedo še bolj, ko sta mu Benedikti in Kollar razkladala njeno važnost in imenitnost. In res se je po tem sestanku v Palackcm zvršil imeniten preobrat, katerega je priznal tudi sam, češ, da je šele izza tega časa začel zgodovino opazovati z višjega stališča ter citati knjige, nanašajoče se na zgodovino in politiko, med drugimi Ludnove in Woltmannov »Inbegriff der Geschichte Bohmens«. Zato je sklenil spisati tudi sam za Cehe občno zgodovino, in nekoliko dni pozneje je pisal, da si postavlja za smoter svojega življenja pragmatično zgodovino češke zemlje, kličoč: »O by mi požehnal Buh shury, abych život svuj vlasteneekemu snažen! tomuto posvetiti mohl; aby usku-tečnil ve mne onen ideal spisovatele a vlastence, jej ž ustavične nosim v prsou svych«.
32
498
Dr. Fr. Vidic: Fr. Palacky.
Za svoj načrt se je Palacky resno pripravljal, in njegove študije so tako napredovale, da je že 1. 1820. začel pisati razpravo »o zgodovini in zgodovinopisju«, katere pa menda ni dokončal. Iz 1. 1822. se nam je ohranil pregled češke literarne zgodovine; zanimiva je njegova   sodba,   da   nedostaje   češkemu   slovstvu narodnega kolorita, ki
v
bi mu dal samostojnost in individualnost, češ, da Cehi so se pač vedno kazali prav mnogokrat učenjake in domoljube, toda redkokdaj —• Cehe. Zavračal je tudi porogljivo očitanje nasprotnikov, češ, da hoče tak »narodič« razviti svoj jezik do sposobnosti znanstvenega organa; kajti — je klical Palacky klevetnikom češkega naroda — tudi češki jezik je sposoben za visoko stopinjo znanstvene kulture.
L. 1823. je obiskal Palacky Prago, da bi tu proučil vire in spomenike za zgodovino husitovske dobe. Takoj drugi dan ga je peljal Jungmann k Dobrovskemu, »k božjemu patrijarhu«, s katerim se je bil Palacky že 1. 1821. seznanil. Palacky je odslej često zahajal k Dobrovskemu, in ti poseti so bili zanj velike važnosti; Palackv se je namreč pri Dobrovskem učil citati stare listine, se učil paleogranje, diplomatike in historiške kritike. Dobrovsky pa ga je v tem času določil za češkega historiografa; seznanil ga je z izbornim poznava-teljem češke zgodovine, z grofom Fr. Sternbergom. —¦ Tedaj je menil Hormayr izdati »Taschenbuch fur vaterlandische Geschichte«, v katerem naj bi izšel tudi rodopis grofov Sternbergov. In to delo so izročili Palackemu, ki je svojo nalogo na splošno zadovoljnost rešil ter prišel tako v ožjo dotiko z izobraženim aristokratom. Pri tem pa je dobil Palacky tudi priliko, da je praktično uporabljal to, kar se je bil naučil od Dobrovskega; delal je po arhivih ter spoznaval njih zaklade.
Nekega večera (20. dec. 1825) so si prišli navzkriž pri grofu Fr. Sternbergu mlajši in starejši s svojimi nazori. Grof P. Sternberg je tožil o brezbrižnosti občinstva; Palacky mu je pritrjeval in pri tem prijemal Dobrovskega, ker ni spisal nič češkega. Ko je Do-brovsky ugovarjal, naj se o znanstvenih predmetih ne piše češko, je vzkipel Palacky, češ, da bi češki narod moral kmalu poginiti, ako bi vsi tako mislili in delali, ter je vzkliknil: »Jaz pa, če bi bil tudi ciganskega rodu in tudi zadnji njegov potomec, bi smatral za svojo dolžnost storiti vse, du mu ostane vsaj časten spomin v zgodovini človeštva«. Fr. Sternberg je potegnil s Palackim, in Gašper Sternberg je takoj pri slovesu zahteval predloge glede muzealnih časopisov, ki se   naj   ustanovita.   Palackemu so poverili izdajanje   starih   letopisov
Aleksij Nikolajev: Stari Kis.
499
čeških; v ta namen so mu bili odprti vsi arhivi, in 1. 1826. so res začeli izdajati  »Časopis češkega muzeja«, Palackega pa so imenovali
v
za njegovega urednika. S tem so Palackega za vselej pridobili Cehom in češki zgodovini, in uredništvo »Muzejnika« ga je pomaknilo v središče literarnega življenja češkega.
(Dalje prihodnjič.)
Stari Kis.
#
tari Kis sedi Sredi izbe svoje, Gladi mačico In poje :
»Jaz sem te spoznal Po beli dlačici, Jaz sem te spoznal Po tvoji nežni tačici.
Tvoja mati
- Bog ji greh oprosti Če je greh bil -- zanj Je trpela dosti.
Pa so rekli,
Da me nima rada,
Ko mi je ušla — a kaj!
Ni-li to navada?
Jaz sem star bil,
Ona lepa, mlada.
Norca so se delali, A jaz sem plakal, Vendar sem jo ljubil! In sem čakal, čakal.
In sem čakal, čakal . . Ne  zaman:
Kako si upadla, bleda, In pogled solzan!   . .  .
In zdravniki Ji zdravila dajejo; Ko odhajajo, Z glavo majejo.
Dete krasno Porodila je — Meni v srce zora Zasvetila je . . .
Le zvonite! Le zvonite . . .
Z vsemi:  »tinka — tonka — tinka!«
Ženko mojo pokopljite -
Saj imam še sinka!
Pa skrivaj so šepetali, Sinček moj,
Ha — neumnost — da jaz nisem Oče tvoj.
Potlej, da umrl si,
Mi dejali so,
Krsto — ha ha! — prazno
Pokopali so.
Jaz pa od pogreba Sem prišel, Ti na pragu mojem Si sedel.
In jaz sem te spoznal Po beli dlačici, In jaz sem te spoznal Po tvoji nežni tačici!«
Aleksij Nikolajev.
558
Dr. Fr. Vidic: Fr. Palacky.
• Fr. Palacky.
(Ob stoletnici njegovega rojstva napisal dr. Fr. Vidic.)
(Konec.)
uzejski časopis je izhajal v obeh jezikih, v češkem in nemškem. Palacky je o novem društvu izrekel sodbo polno navdušenja   za narod in domovino: društvo   bodi   nositelj   narodne prosvete, in zgodovina bodi Cehom zrcalo prave vzorne narodnosti. — Češka izdaja
v                                                                                                                                                         v
je dobila naslov »Časopis společnosti vlasteneekeho Museum v Ce-chach«.
Nemška izdaja, mesečnik, ni uspevala, ker ni imela dovolj naročnikov; zlasti na Nemškem so se malo brigali zanjo —¦ bilo je tam samo 6 naročnikov! — kakor so Nemci sploh prezirali vse, kar je izšlo pod avstrijsko cenzuro. Nemška izdaja se je torej prelevila v »Jahrbiicher des bohm. Museums« (1830); a niti ta izprememba, niti navdušeni članek, katerega je sam Goethe na prošnjo grofa G. Sternberga priobčil v prvem njih letniku (v berlinskih »Jahrbiicher fiir vvissenschaftliche Kritik«), nista mnogo pomagala, in že drugo leto je nemška izdaja zaspala.
Tembolj pa je napredovala češka izdaja, katero je Palacky previdno in izborno urejeval. Začel se je ogibati diletantizma v znanstvu, češ, vse, kar se priobči, bodi dovršeno in dobro. Seveda si je s svojimi iskrenimi nameni nakopal tudi mnogo bridkosti. — Zanimanje za češki jezik, za njegov razvoj in napredek mu je provzročilo razne jezičarske boje; nekateri so zahtevali, naj se piše knjižna češčina 16. stoletja,   drugi pa so zopet   preplavljali jezik z neologizmi.   Tem
v
neprilikam so se pridružile razne črkarske vojne, tako da se je Cehom godilo nekako tako kakor nam. Uredništvo torej ni bilo lahka stvar; treba je bilo na tem mestu moža krepke volje, izredne zmožnosti in pa priznane veljave, da bi spravil literarne sile v pravi tir. In Palacky je bil tak mož; opetovano (1827. in 1832. L) je povzdignil svoj glas ter pozival svoje rojake od nepotrebnih in malenkostnih prepirov na
v
resno delo, rekoč: »Izkušali smo staro Češko vvesti v novo Evropo in le-to v oni udomačiti«.
Ker se je Palacky protivil malenkostnim polemikam in mu je bilo le do resnega, stvarnega dela, se je mnogim zameril, in celo sotrudnikov   mu   je   začelo   nedostajati;   bilo   jih je   sicer   mnogo, a
Dr. Fr. Vidic: Fr. Palacky.
uprli so se uredniku — Palackemu — med njimi celo: Jungmann, kateremu se je bil Palacky zameril, ker ni priobčil njegovega napada na starega prof. Nejedlega; Kollar je bil užaljen, ker Palacky ni maral sprejeti njegovih diletantovskih filoloških razprav in se mu je celo drznil popravljati njegove stihe i. t. d.; Celakovskemu pa itak ni bil Palacky nikdar simpatičen. Tako se je zgodilo, da je moral II. in III. letnik spisati Palacky skoro sam. Toda vztrajal je, in prav to mu je zopet pridobilo ugled in zaupanje; zmagali so njegovi nazori, in sotrudniki so se zopet vračali. In prav Palackega zasluga je bila, da so ostali najznamenitejši slovstveniki v Pragi, in da se je tu koncentrovalo znanstveno delovanje. Ko se je Safaflk naveličal življenja v Novem Sadu, ga je Palacky 1. 1833. zvabil v Prago s tem, da mu je preskrbe! po denarnih zbirkah med aristokrati gotovo plačo, dokler ne bi dobil druge stalne službe, in sprejel ga je v Pragi kakor Mesijo! . . .
Dasi je osnoval Palacky 1. 1826. in 1837. jako obširen program za muzejski časopis, mu vendar to še ni bilo dovolj; začel je misliti na ustanovitev kake akademije ali slične znanstveno-literarne družbe. Obenem se mu je porodil že leta 1829. načrt za češko znanstveno enciklopedijo; kajti uverjen je bil, da treba širiti omiko tudi med narodne mase. Nabral je bil res že 28 sotrudnikov, razdelil uredništvo posameznih strok, a to podjetje se je vsakikrat izjalovilo, dasi se je Palacky vedno in vedno zanje ogreval ter ga je (1. 1832.) nazval »življensko narodno vprašanje«. Šele Riegrov »Slovnik Na-učny« (1860—1874) je obistinil  Palackega načrte.
Muzejski časopis je priobčeval sicer znanstvene spise vseh strok, vendar je Palacky obračal svojo pozornost vedno bolj na zgodovino. Tačas so češki stanovi potrebovali in iskali moža, ki bi nadaljeval Pubičkove »Chronologische Geschichte Bohmens«, ter so 1. 1827. poverili to delo Palackemu; 1. 1831. pa so mu naročili, naj spiše češko zgodovino v 4—5 zvezkih, za kar da bo dobival 1000 gld. letne plače. Cesar Franc sicer ni potrdil njegovega imenovanja za deželnega zgodovinopisca, ker ni hotel, da bi bil protestant uradni zgodovinar, a Palacky je dejansko ta posel opravljal že od 1. 1831, dasi je bil potrjen šele 1.  1839.
Tako je dosegel smoter, o katerem je pred leti sanjal v Press-burgu. In bil je povsem na svojem mestu! Narodno navdušenje, veselje in ljubezen do domoljubnega dela, njegova vztrajnost, temeljita znanstvena izobrazba, kritična žila in bister razum -— vse te lastnosti so dičile Palackega   ter   ga   usposobljale kakor  nalašč za tako delo;
559
560
Dr. Fr. Vidic: Fr. Palacky.
saj je gojil vedno tako idealne misli o zgodovini ter verno spoštoval zvanje zgodovinopisčevo. »Historik ima visoke in velike dolžnosti, ki mu morajo biti tako' svete, kakor profesorju dogmatike ali inkvizi-torju svoje«. — Tako se je nekoč razjezil nad cenzorjem, ko mu je hotel popravljati Husa, češ, v zgodovini naj se ne zasledujejo nikakršni stranski nameni, in pisati treba zgolj resnico.
In Palacky je bil res vesten historik; iskal je virov po domačih in tujih arhivih ter spravil toliko zgodovinskega gradiva na dan, da se mu je čuditi. Opravil je delo, katero bi bilo drugod, kakor je sam dejal, naloga cele akademije. Objavil je dolgo vrsto znamenitih virov in spomenikov, n. pr. »Libri confirmationum« i. t. d. Najdbe v vatikanskem in v drugih italskih arhivih je registroval v posebnem spisu »Literarische Reise nach Italien« (1838); stare kronike češke je kritiko val v spisu »Wtirdigung der alten bohmischen Geschichts-schreiber« (1830). Našteti- bi se dalo še mnogo manjših del in publikacij, ki jih je izšlo nekaj v muzejskem časopisu, nekaj pa drugod; z njimi si je utiral pot za svoje najznamenitejše delo.
Konec 1. 1832. je začel pisati prvi del nemško pisane zgodovine, ki naj bi obsegala v 5. zv. češko zgodovino do najnovejše dobe, do L 1836. (1. 1839. in 1. 1842. je izšel drugi del in 1. 1845. prvi zvezek tretjega dela, obsegajoč husitovsko dobo). Pri tem je imel Palacky hude boje s cenzuro, ki mu je nagajala pri karakteristiki Husovi in Jeronima Praškega in mu ni pustila slikati popačenosti duhovščine v 14. stoletju. V ti dobi pa je začel — in sicer v Italiji! —• spisovati tudi prvi del svoje zgodovine v češkem jeziku, ki se pa ni mnogo razlikoval od nemške izdaje. Od 1. 1845. do 1. 1848. je proučeval češko krajepisje ter kot plod svojih študij izdal »Popis kralovstvi Ceskeho« (1848). Spomladi 1. 1848. pa je izšel tudi 1. del »Dejin« v češkem jeziku —• petindvajset let po njegovem prihodu v Prago! Spoznal je, da mu dela ne bode možno dovesti dalje nego do 1. 1820., in postavil si je za mejo leto 1826., hoteč, če bi bilo še kaj časa, obdelati na novo in temeljiteje starejši del. Poleg glavnega dela je izdal še nekaj manjših v »češkem arhivu«, in v izdajah dunajske akademije i. t. d. Konec svojega življenja je izdal tudi svoje drobne spise: »Radhost« (v češkem jeziku, 1. 1871.—1874.) in nemške »Ge-denkblatter« (1874) in obrambo svojega delovanja v spisu »Zur bohmischen Geschichtsschreibung«  (1871).
Palacky v svoji zgodovini ni samo suho, kronološko našteval zgodovinskih dogodkov in dejanj, temveč jih je pragmatiški pojasnjeval, razlagal in vezal  ter jih prepletal s svojo filozofijo in svojimi
Dr. Fr. Vidic: Fr. Palacky.
561
idejami, tako da je njegovo delo jasno zrcalo duševnega in kulturnega napredka češkega naroda, kateremu kaže pravo sliko njegove preteklosti, a obenem   tudi  pot   do boljše bodočnosti.   In to je naj-
v
večja zasluga Palackega, da je s svojim delom vcepil Cehom zavest, kaj  so, in kaj naj postanejo.
S tega stališča je Palackega izborno ocenil sloviti prof. dr. Ma-saryk v članku »Franz Palacky als Geschichtsphilosoph und als Po-litiker«, ki ga je priobčila dunajska smotra »Zeit« (z dne 18. junija t. 1.) in v prevodu tudi »Nova doba«. Masarvk je razložil Palackega idejo o češkem narodu in o avstrijski državi. S tem, da si je Palacky izkušal posamezne zgodovinske dogodke pragmatiški tolmačiti, si je iz zgodovine češkega naroda ustanovil svoj narodni program —¦ na podlagi zgodovinsko-filozofskih teorij.
V predgovoru k zadnji knjigi svoje zgodovine je razložil Pa-lacky glavni smoter in namen svojega podjetja. Hotel je popraviti sodbo katoliške reakcije o preteklosti češkega naroda! Protirefor-matorji so namreč označili češko reformacijo kot blodnjo, katere naj bi narod bilo sram. Palacky pa je dokazal, da je to zgodovinska laž, da je bila češka reformacija največjega pomena za duševni razvoj češkega naroda; dognal je, da je bilo reformacijsko gibanje, katero je bil provzročil Hus, in ki je doseglo svoj višek v zvezi čeških bratov, svetovno-zgodovinskega pomena; da je s tem pojavom valovanje svetovne zgodovine doseglo svoj vrhunec — svojo plimo — a protireformacija je bila oseka — prava zgodovinska krivica in nazadovanje. Prvotno, preprosto krščanstvo —-je dokazoval Palacky — bi bilo človeštvu povsem zadoščalo, a srednjeveška cerkev da ga je pokvarila, češ, da je nauke Kristove prestrojila v zamotane, svobodnemu umu nasprotujoče dogme. In zato se je naposled odcepil del cerkve — protestantizem — a to veliko delo je učinek češke reformacije. Res se je sicer krščanstvo razdvojilo spričo husitovskega in po njem provzročenega protestantovskega gibanja, toda tudi ozdravelo je po tem gibanju. Temu dualizmu podtika Palacky dva principa: Katoličanstvo mu je vera v avtoriteto, protestantizem pa vera svobodnega razuma; reformaciji pripisuje zato tudi večjo popolnost, češ, da sloni na morali,   ne na dogmah . . .
Palackega zgodovina se končuje z bitko pri Mohaču (1526); dalje je ni razvil, ker je bil prepričan, da bode narodu zadoščala slika najsijajnejše in najznamenitejše dobe ter ga navduševala k nadaljnjemu napredovanju. Po bitki pri Mohaču (1526) se je združila Češka z Avstrijo,   in   posledica te združitve je bila,   da so začeli za-
36
S 62
Dr. Fr. Vidic: Fr. Palacky.
tirati češko reformacijo. In tu je bil zopet Palacky s svojo zgodovino kažipot, kažoč na nasprotje med katoličanstvom in protestantovstvom, nasprotje med refdrmacijo in protireformacijo, med politično samostojnostjo in odvisnostjo, češ, da bas v tem nasprotju je kal češkega preporoda!
To navidezno zagonetko je rešil Palacky s pomočjo nemške filozofije in zlasti verske filozofije Kantove, pri katerem temelji vera tudi na morali; sprejel je tudi Herderjeve humanitetne ideje, in baš tu je našel spravo vseh nasprotij, češ, da v humanizmu 18. stol. se pojavlja zopet staročeška ideja, ki je v ti novi obliki pred vsem etiškega in narodnega pomena; sedanji češki »preporod« da ni nič drugega nego obnovitev reformacijskega gibanja, tembolj ker so bili najznamenitejši »preporodniki« — Kollar, Safafik, Palacky — protestant) e.
To je bila Palackega zgodovinska filozofija, in na nji je slonel tudi njegov politični program, ki ga je skoz in skoz prevevala ideja humanizma. Kot politiški vodja je nastopil 1. 1848. in je ostal do svoje smrti. Zgodovinar in filozof pa — politiški vodja!
Že Herder je spojil idejo humanizma z narodnostjo; njegovi češki učenci pa so pridružili tema idejama še politiko, ker je bil tedaj baš narodno-politiški moment največjega pomena in se je v njem koncentroval sploh ves preporod. Na humanitetnih idejah je torej Palacky zgradil svoj narodno-politiški program, dokazujoč, da se baš humanizem ne bori samo za pravice posameznikov, temveč tudi za pravice narodov, in da baš humanizem zahteva narodno enakopravnost. Ta pa ni seveda možna na stari centrališki podlagi, in zato je bila federacija Palackemu drzavnopravni ideal; federalizem je torej znak njegovega programa, katerega je sicer v teku let različno izražal, a vodilna ideja mu je bila vedno ista. L. 1848. mu je bil federalizem povsem naroden, 1. 1865. se je v razpravi »Idee des Staates Oesterreich« potegoval za zgodovinsko-politiško individualnost, boječ se dualizma, ker Nemcem in Madjarom ni zaupal, in 1872. 1. je bolj naglašal slovansko stališče; dosleden pa je ostal v tem, da se je vedno protivil vsakršnemu nasilnemu centralizovanju . . .
Tako je razjasnil Massaryk Palackega zgodovinsko in politično filozofijo. »Prava njegova zasluga je, da je svetovno-zgodovinski pomen češkega razvoja pojasnil zgodovinski in zgodovinsko-filozofski, da je zgradil most iz preteklosti v sedanjost, da je spojil sedanjost s preteklostjo.«
Listek.                                                     563
Vpliv češke zgodovine Palackega je bil vsestranski. Ker je bil sam navdušen Ceh in iz vseh njegovih spisov žehti vroča ljubezen do naroda, domovine, zato so tudi povsod njegova dela budila narodno zavest. Cesto je dal Palacky duška svojemu narodnemu čuvstvu in tudi v pisanju do frankfurtskega parlamenta je izrekel moške besede: »Jaz sem Ceh rodu slovanskega in z vsemi skromnimi silami, ki jih imam, in ki jih premorem, sem se posvetil povsem in na veke službi svojega naroda«.
v
Tega moža spomin so Cehi dostojno slavili v Pragi od 17. do 22. junija, veličastno, dostojno takega moža, in vsi slovanski narodi so poslali svoje najboljše zastopnike — najimenitnejše znanstvenike in politike. Postavili so mu spomenik v »Pantheonu« velikega narodnega muzeja, v kratkem po se bode tudi na javnem prostoru dvigal njegov kip, znak hvaležnosti češkega naroda. Vse to pa dela čast tudi češkemu narodu samemu, ker je pokazal, da ve ceniti svoje vclmože.
A še častnejše so zvršili Cehi na drugem polju svojo dolžnost. Ob omenjenem slavju je namreč izšlo neštevilno razprav, člankov, brošuric, knjig in zbornikov, v katerih so pretresali Palackega ideje ter jih širili med narodno maso. In to je po mojih mislih najpri-stojnejša proslavitev manov velikega Palackega. Seznanjati narod z idejami njegovih velikih mož in delati v njih smislu, to je naloga potomcev!
LISTEK.
Koseškega slavnost. Ni ga zlepa glede na našo slovstveno zgodovino znamenitejšega kraja, nego je prijazna brdska okolica na Gorenjskem; ondi je v lepi Vrbi zagledal luč sveta originalni pesnik in učenjak dr. Jakob Župan; na slikovitem Brdu je tekla zibel našemu ljubljencu Janku Kersniku; prijazne Spodnje Koseze pa so nam rodile pesnika, buditelja in dramitelja Ivana Vesela Koseškega, čigar spomin se je ondod letos slavil. Dne 12. kimavca t. 1. poteče sto let izza njegovega rojstva. Da se dostojno proslavi ta imenitna stoletnica, so napravili njegovi rojaki in častivci prelepo slavnost, ki se je vršila v rodni pesnikovi vasi, v Spodnjih Kosezah, 14. dan m. m.
Ob desetih dopoldne je bila služba božja v domači cerkvici, kjer je navdušeno propovedoval prof. Tomo Zupan in v vznesenem govoru postavil mladini za zgled Koseškega kot pravičnega, domoljubnega in za naš narod velezasluž-nega moža. Po cerkvenem opravilu pa so se zbrali častivci Koseškega pri njega rodnem  domu;   tam  je govoril   slavnostni govor dr. Fr. Detela, sam rojak mo-
36*