172
Govor drž. poslanca Tonklija
v državno-zborski seji dne 8. maja 1889.
Visoka zbornica! Ko sem včeraj poslušal prvega gospoda protigovornika, mislil sem, da nismo pri pra-vosodnji, marveč pri jezikovni razpravi, kajti večji del njegovega govora se peča edino le z jezikovnim vprašanjem, in sicer z jezikom Slovencev.
No, tu mu pa moram zatrditi, da bi jaz nikdar s svojega stališča ne upal biti sodnifc o stvari, katere ne poznam popolnoma, kajti sodba moja bi gotovo ne bila primerna. Prepričan sem, da prvi gospod protigovornik nima onega znanja, ki bi mu dajalo sposobnost, da bi mogel prav soditi o kakovosti, razvoji in kulturni vrednosti slovenščine. (Prav res! na desnici,) K temu izreku me opravičuje to, kako je primerjal posamezne slovenske besede, ki po njegovi pisavi posebno glede onih, katere baje govori priprosti narod, nikakor niso primerne de-janjskim okoliščinam. Sploh pa moram na to opozarjati, da se mora začetkoma v svojem razvoju boriti s težavami vsak jezik in da ima vsak jezik polno tujk; povsod so se ustanovila društva za čiščenje lastnega jezika tujk. Spominjam se iz svojih dijaških let o nemškem slovstvu, da se je za dobe velikega pesnika Gotheja v Weimaru ustanovilo posebno društvo, da bi izvršilo očiščenje jezika. Menim, da so tudi še dandanes taka nemška društva, katerih osredje je, če se ne motim, v Berolinu. To je dokaz, da se niso samo pri Slovencih vtihotapile tujke, marveč tudi pri Nemcih, in neki nemški tovariš je bil toliko prijazen, da je preiskal včerajšnji protigovor  ter   podčrtal  tuje   besede.    Našel  jih je na
173
prvi   strani   52,  na drugi   strani  60,  skupaj tedaj 112. <Veselost in klici na desnici: Čujte!)
Pri navajanji baje slovenskih besed se je gospod poslanec menda ravnal po šaljivem listu „Brencelj uM, ki je pred leti izhajal v Ljubljani in imel stalno rubriko »Rešpebtarjeva kuharca", vrejevano v jeziku neolikanih ljubljanskih kuharic. Ko bi pa hotel gospod poslanec dandanes iti na ljubljanski trg ter govoriti s kuharico, ki je izdelala ljudsko šolo, prepričan sem, da ne bi več slišal takoimenovanega ljudskega jezika, marveč bi našel, da govori najlepšo slovenščino, ki bi zadovoljila vsakega,  kdor se more sploh zanjo ogreti.
Kar se tiče navedenih besed, pozabil je menda, da večina niti ni nemškega izvira, kajti če je na primer rekel, da je „kuharca" nemškega izvira, opozoriti ga moram na to, da ta beseda izvira iz latinščine. Če meni, da je beseda „lev" posneta po nemškem „Loweu, zavračam ga na latinski izraz „leo" (Prav res! na desnici), od katerega izvirate obe besedi. Če istotako meni, da je beseda „mojster" iz nemškega „Meister", opozorujem ga na latinsko besedo „magii*ter", in če je celo mnenja, da rmed" naravnost vzela od nemškega izraza se je beseda ^Meth", pokazati mu moram pravo ter povedati, da je ravno nasprotno prav. (Prav dobro ! — Veselost na desnici.) Isto velja glede besede „papir", kajti tudi ta ni nemškega izvira, marveč posneta po latinskem „papirus*. (Prav res! na desnici.)
To očitanje zadeva tedaj tako Nemce, kakor nas ; sploh so pa veliki jezikoslovci dognali, da imajo germanski, romanski in slovanski jeziki skupni temelj, ariški jezik ali sanskrit. Imenuje se to indogermanski rod in le naravno je, da so tem narodnim plemenom gotove korenine lastne ter so se razno razvile po kakovosti ljudskega duha.
Sklicujem se na besedo „Vater" (oče). Latinski slove „pater", grški „^ar?]ou. „Mutter" (mati) se pravi tudi latinski „mater", grški „^77**70", „Weintt (vino), latinski „vinum", grški „oivo<ru, in tako bi mogel navesti še jako velH o besed, katere si je izposodila nemščina iz tujih jezikov, vendar pa ne more nikdo trditi, da nemščina ni visoko razvit kulturen jezik. In če preidemo k madjarščini, najdemo, da je v njej prav veliko slovanskih besed. Tako na pr. se pravi kovaški mojster »kovacs mester". „Kovacs" je slovanska beseda, „me-ster" je pa vzeto s splošnjega rodu.
Tako je tudi beseda „kalpak" navstala iz slovanskega »klobuk* s tem, da so se priprosto prestavile Lrke. Mačka se imenuje madjarski „maczka" ter je vzeta ta beseda iz slovanskega, vendar pa nikomur ne pride na misel, trditi, da madjarščina ni izobražljiv, kulturen jezik.
In dalje! Kaj pa je vendar z angleščino, ki ni samo visok kulturen, marveč celo svetoven jezik? Tu je podlaga na eni strani germanščina, na drugi strani romanščina, in kot zastopnika obeh smeri imate velikega pesnika Miltona,   ki se bolj   drži   romanskega,   in
pesnika Shakespeare-a, ki se bolj drži nemškega jezika. Primerjati nočem slovenščine s tem svetovnim jezikom, toda če se je toliko razvil slovenski jezik, da se danes more uspešno rabiti v šoli in uradu, pri vseh sodnjih in političnih oblastnijah, je to le laskavo spričevalo za Slovence, kajti s strani države niso drugega imeli, nego ovire, zoper katere so se morali bojevati (Tako je! na desnici), nemščina pa se je mogla prosto razvijati, ker jo je država proglasila za državni jeziK ter uvedla v šolo in urad. Toda iz tega, da se moramo še danes bojevati in dobivamo le nižje stopnje srednjih šol s slovenskim jezikom, morete soditi, s kakovimi težavami imajo opraviti Slovenci. Tudi v Italiji se je osnovalo društvo „La Crusca", da bi se izcimile iz italijanščiue tuje in neklasične besede, in na ta račin je navstal slovar   v kateri   so   se  sprejele   samo   klasične   besede.
Zatrditi Vam   morem,  da so pri nas vsi,  ki so izdelali ljudsko šolo, popolnoma zmožni pismenega jezika.
(Dalje nasled.)
181
Govor drž. poslanca Tonklija
v državno-zborski seji dne 8. maja 1889.
če  je menil gospod   protigovornik,   da se naš ob-čevalni jezik ne pokriva s pismenim jezikom, vabim ga,
182
naj govori na Zgornje-Avstrijskem, štajerskem ali Koroškem s starim kmetom, ki ni hodil v šolo. Ako bo hotel ž njim govoriti le v Dovi čisti nemščini, zagotavljam ga, da se ne bodeta razumela. (Prav res! na desnici.) Pri nas ta razlika ni tako velika. Tudi oni kmet, ki ni obiskoval šole, razume, če se mu čitajo današnji časopisi in knjige, in to dokazuje tudi postopanje „družbe sv. Mohorja", ki da vsako leto nad 50.000 knjig tiskati in razdeliti med nižje sloje slovenskega prebivalstva.
Kočevci imajo tudi jezik, katerega nisdo ne razume. Tudi oni so vsprejeli mnogo slovenskih besed, tako ^Katschen^ od »kača*, „Pobolitzen" od ^povalnica", „Kotschen,c od „kočau, „Kuscheu od „kužek", „Razen" od „raca" itd. In vendar ne trdimo, da Kočevci niso Nemci. V resoici tedaj ni vredno, da se kdo v tako resni razpravi, kakor je pravosodnja, bavi s tako malenkostjo (Odobravanje na desnici) in očita uekaj slovenskemu prebivalstvu, da bi mu le sploh prizadejal kak udarec. To ni plemenito, če bogataš predbaciva ubožcu revščino. Mi spoštujemo, čestitamo, zavidamo Nemce (Poslanec dr. Menger: Sovražite jih! Oporekanje na desnici. — Poslanec Klun: Kaj pa še!), toda tudi mi zahtevamo, da so nam nasproti prijazni.
Gospod govornik je tudi naglašal, da se more iz njegovih ponesrečenih vzgledov sklepati, kako je nemščina izobraževalno vplivala na slovenski jezik. Jaz sem prišel tu do ravno nasprotnega zaključka. To le dokazuje kako so Nemci ponemčevali slovenski narod.
Če je nadalje trdil, da se z nastavljanjem slovenščine zmožnih uradnikov v slovenskih pokrajinah seje nezaupauje mej prebivalstvom, moram ga podučiti bolje.
Jaz trdim, in to mi bo priznal vsak strokovnjak, da navstane mej prebivalstvom nezaupanje do sodnika le tedaj, če sodnik ne razume stranke. (Tako je! na desnici!), če govori sodnik drug jezik nego stranka in se ne more ž njo sporazumeti. Potem je tudi nezaupanje da bo napačno sodil, opravičeno. Narod mu ne zaupa, toda ne zaradi tega, ker meni, da bo napačno raz-sojeval iz strankarstva, marveč ker ravno ne more izvedeti resnice. (Odobravanje na desnici.) Če se dajo prebivalstvu pa taki sodniki, ki ž njim občujejo v njegovem jeziku in morejo poizvedeti resnico, izginiti mora vsako nezaupanje, potem le pridobi zaupanje pravosodje in razsodba. (Živahno odobravanje na desnici.) Tako je v tem oziru in nič drugače.
Gospod poslanec dr. Foregger je tudi slovenskim poslancem pomanjkanje resnicoljubja očital ter v dokaz temu prebral pismo, katero so podpisali nekateri člani krajnega šolskega sveta v Krejancah in v katerem se pravi, da je poslanec Klun menda po lažnjivem poročevalcu zapeljan. Poslanec Klun je dotično poročilo, kakor je izrecno omenil v svojem govoru, posnel iz pisma nekega člana krajno-šolskega sveta, namreč Blaža Pirovca, ki je bil pri dotični razpravi navzoč in  je celi
dogodek s popolnim   podpisom  razložil v št. 20. „Mira* z dne 25. okt. 1888.
Če to ni res, ob? niti bi se bili morali gospodje, Ki so podpisani na včeraj prečitanem listu, zo[ er svojega tovariša Pirovca, ne pa zoper poslanca Kluna. Ker niso storili tega, pač dokazuje, da je Pirovec poročal resnico in da se ni lagal porok poslauca Kluna. Sploh mi je pa Blaž Pirovec, ki je bil pri dotičnem dogodku navzoč in ga lastnoročno podpisal, najmanj ravno tako zanesljiva priča, kakor načelnik Smrekar, ki ne zna niti citati niti pisati (Poslanec Klun : Čujte!) in katerega je tudi lahko preslepil pitatelj včerašnjega pisma. TheirovsKV je tukaj sodnik v lastni pravdi ter ne mure biti merodajen^ Franc Kusternig in Luka Taschek pa nista bila pri dotični seji navzoča ter tudi zaradi tega ne moreta ničesa pričati.
Glede arugega navedenega slučaja je moral pa gospod poslanec dr. Foregger sam priznati, da je sodišče prve stopje odklonilo tožnika in s tem posredna potrdilo, da se ne more nikakoršna krivda pripisovati tožencu, kateri je dokazal resnico onega, kar je tukaj povedal poslanec Klun.
Sodite seuaj sami, ali je očitanje slovenskim poslancem glede pomanjkanja resnicoljubja opravičeno ia ali morda ne zadeva drznega napadnika  samega.
(Dalje  nnsl )
190
Govor drž. poslanca Tonklija
v državno-zborski seji dne 8. maja  1889.
(Dalje.)
Po tem zavinku, h kateremu sem bil, ker pozvan, primoran, preidem k pravosodnji razpravi sami. Tu moram pred vsem povdarjati načelo, da je „justitia regnorum fundamentum". Da je pa pravosodstvo pravo hitro, ceno in nestrankarsko, temelj vseh držav, v to pa ni treba samo vrlih oseb, marveč tudi potrebnih poslopij, kajti na trgu se ne more to vršiti. Zaradi tega se morajo zgraditi primerna poslopja.
Ze celo vrsto let se pritočujem o tem, da so sodnja poslopja v Trstu in Gorici v jako slabem stanji, skliceval sem se na to, da se v Trstu plačujejo velike
najemščine, akoravno niso poslopja sposobna niti za sodnje uradnike, niti za stranke in vsled tega tudi trpi pravosodstvo.
Menim, da so tukaj družinske koristi, ki, kakor se mi je reklo, ovirajo gradnjo sodnjega poslopja.
Tega ne bodem natančneje raziskaval, toda dolžnost visoke vlade je da zadosti že konečno potrebi, katero je sama priznala.
Naglašal sem že v proračunski razpravi — kar storim še enkrat danes — da ima nadsodiščni predsednik drug primeren stavbinski prostor in drug načrt na razpolaganje za zgradbo sodnjega poslopja v Trstu, kakor ga ima visoko ministerstvo.
Upam tedaj, da bo visoka vlada pri njem v tem oziru povprašala in preiskala ter porabila dotični načrt, zadnji čas je že, da se zgradi poslopje, ki bi ugajala uradnikom in pravosodstvu.
V Gorici so razmere še hujše. Tu je okrožno sodišče ločeno od mestno-delegovanega okrajnega sodišča (Poslanec Klun: Tudi v Ljubljani je tako!), plačuje se visoka najemščina in prostori so slabi, poleti vroči iu po zimi mrzli, da uradniki niti ne morejo redno opravljati svojega posla.
Mestno-delegovano sodišče, ki obsega mestno prebivalstvo 20.000 in kmetsko prebivalstvo 35.000 duš, nastanjeno je v navadni najemniški hiši, kjer so sobe tako majhne, da v njih niti ne morejo stranke z uradniki občevati. Tudi ni sprednjih sob, čakalnic, in stranke morajo pri obravnavah čakati na stopnjicah,. hodišč ni — in celo na cesti.
S tem so v zvezi tudi ječe ; te so nezdrave iu negotove ter zaradi tega večje troške provzročujejo, ker se morajo premnogokrat jetniki pošiljati v bolnišnico, ker so zboleli zaradi nezdravih prostorov.
Visoka pravosodnja uprava naj že enkrat odpravi te kričeče slabe razmere v Gorici in postavi to pre-potrebno poslopje. To smem tem prej pričakovati, ker se je že včeraj naglašdlo, da dohodek pravosodja prav za prav ni tako majhen, kakor se je mislilo. Ker pravosodje ni spekulacijski zavod, misliti mora vsakdo, da se ne sme toliko ozirati na dohodek, kakor marveč na gotovo, pravo, hitro in ceno pravosodstvo. Želeti je tedaj, da se že prične v tem oziru delati.
Sklicevati se moram dalje na okoliščino, ki je v moji domovini, v tržaškem nadsodišči. Tu so pavšalni zneski za predsednike prenizko določeni, predsedniki zaradi tega ne morejo nadzorovalnih potovanj izvršiti tako, kakor bi bilo treba namenu. Nadzorovalna potovanja so dandanes tembolj potrebna, ker premnogi okrajni sodniki v okolščini, da so neodvisni in neodstavljivi, vidijo ob enem varstvo za druge manj častne lastnosti na pr. premajhno delavnost in druge nepri-ličnosti, katerih nočem tukaj navajati. Eesnica je. da je v tem okolišči nadzorovanje nadsodiščnega predsednika zasledilo in odpravilo marsikaj, kar je pač znano visoki pravosodnji  upravi in v kar se nočem spuščati.
191
Dokazati sem le hotel, da so nadzorovalna potovanja potrebna in da se morajo v ta namen tudi dovoliti sredstva. Če je pa tako malo pavšalnega denarja, da se ne morejo pokriti niti tekoče potrebščine, in se morajo pri tem še poravnavati stari dolgovi prednikovi, naravno je, da se ne more izvrševati ta nadzorovalna dolžnost in doseči ugodni vspeh. (Prav res! na desnici!)
(Dalje nasled.)
196
Govor drž. poslanca Tonklija
v državno-zborski seji dne 8. maja 1889.
(Dalje.)
Dalje sem takrat omenjal, naj se gleda pri imenovanji zemljiško knjižnih vodij na to, da so zmožni slovenščine, ker je v vseh okrajnih sodiščih slovenskega dela Goriške čisto slovensko prebivalstvo in pri tem tudi ni izvzeto mestno-delegovano okrajno sodišče v Gorici.
Naglašal sem, da ni bilo mogoče vknjiževanje slovenskih rešitev v zemljiško-knjigo, ker zemljiško-knjižni vodja pri c. kr. mestno delegovanem sodišči v Gorici ni bil zmožen slovenščine. Sodišča, okrajna sodišča se ne drže vedno ministerstvene naredbe, da bi slovenski reševala slovenske vloge in vknjiževala slovenske rešitve v zemljiško knjigo. Meni samemu se je to pripetilo in moral sem vložiti rekurz. To se ne sme več zgoditi, nastavljajo naj se samo taki uradniki, ki so jezika zmožni, kajti brez jezikovnega znanja ne morejo zadostovati službi svoji.
Pri tej priložnosti bi visoko vlado opozoril še na neko zadevo.
Opominjam, da je že pred leti goriški deželni zbor vložil pri pravosodnjem ministerstvu prošnjo, naj se razdeli goriško mestno-delegovano sodišče v sodišče za mesto kot mestno-delegovano sodišče in v samostojno okrajno sodišče za goriško okolico. Prebivalstvo njegovo broji nad 35.000 in ti imajo pravico zahtevati, da dobe samostojno okrajno sodišče. To ni vse eno, ali je kdo vpisan pri kakem mestno-delegovanem ali pri lastnem okrajnem sodišči, kajti mestno-delgovano okrajno sodišče je podredjeno predsedniku okrožnega, oziroma deželnega sodišča, kjer je tako. Ta določuje osebe, ki naj opravljajo službo mestno-delegovanega okrajnega sodišča, in te so podvržene le njegovi disciplinarni oblasti. Tu se zgodi, da za-se obdrži najboljše moči, manj zmožne pa odkaže mestno-delegovanemu okrajnemu sodišču tako, da imajo vsled tega slabe uradnike ta okrajna sodišča, ki so v civilnih zadevah zaradi velikega kroga pristojnosti preobložena z delom, tako se pripeti, da se ravno mestno delegovanemu okrajnemu sodišču v Gorici odkazujejo le taki uradniki, katerih ne morejo drugod porabiti, in zgode se mnogi slučaji, v katerih ni uradnik zmožen jezika. Zasliši naj priče, toda njihovega jezika ne ume in za tolmača se tudi ne briga. Kam nas
197
bo to pritiralo ? K temu, da so zaslišanja napačna, nepopolna in se morajo zopet pričeti vsled strankinega priziva. To bi ne bilo, ko bi se uradniške službe oddajale le takim osebam, ki so jezika zmožne.
Ozirati se moramo tukaj tudi še na neko drugo okoliščino. Zborna sodišča se navadno bavijo s kazenskimi zadevami, če tedaj zboli kakov svetnik in se mora obravnava vršiti, vzamejo se kar sodniške osebe od mestno-delegovanega sodišča, in v Gorici se je mnogokrat pripetilo, da so se poklicale stranke k zaslišanju kot priče ali k zapuščinskim obravnavam, toda one osebe, Ki so prišle k sodišči, morale so zopet iti domov, ker je bil dotični uradnik pozvan h kazenski obravnavi. To bi ne smelo biti, zaradi tega priporočam, naj se mestno-delegovano sodišče loči od goriške okolice in za njo ustanovi v interesu pravosodstva posebno okrajno sodišče in to tem bolj, ker bi bilo potem to čisto slovensko in bi ne bilo treba vedno tirjati od uradnikov znanja treh jezikov, nemškega, slovenskega in italijanskega, kar je Lestokrat prav težavno; dalje bi bilo tudi dobro, ko bi se k okrajnemu sodišču korminskemu spadajoče tri slovenske občine Medana, Bilinja in Dolanja uvrstile k temu samostojnemu okrajnemu sodišču za goriŠKO okolico, ker bi potem ne spadale več pod okrajno sodišče, v katerem je prebivalstvo čisto italijansko in v katerem se premnogokrat zgodi nedostatek, da se tam nastavijo uradniki, ki so sicer italijanskega, ne pa tudi slovenskega jezika zmožni, vsled česar se Slovencem dela krivica. To velja posebno za Kormin, kjer ni niti eden sodniški uradnik, niti eden kanclist slovenščine v pismu in besedi zmožen, zaradi tega tam Slovenci s sodnijo ne morejo v svojem jeziku občevati in obravnavati.
Sedaj pridem k drugemu sredstvu, in to je jezikovno vprašanje. Rekel sem, da je v izvrševanje pravičnega in nestrankarskega pravosodstva neobhodno potrebno, da mora dotični sodnik ali uradnik sploh biti zmožen jezika one stranke, s katero obravnava. In kako je s tem v resnici? Oziral se bodem tukaj najprvo na svojo ožjo domovino, to je na nadsodiščni okraj tržaški. V Gorici se kazenske obravnave pred porotnim sodiščem vedno vrše v navzočnosti tolmača, in zakaj? Ker je porota večinoma sostavljena iz Italijanov.
(Dalje nasl.)
205
Govor drž. poslanca Tonklija
v državno-zborski seji dne 8. maja 1889.
(Dalje.)
Obravnavanje je dolgotrajno in veliko breme za italijansko prebivalstvo; porotniki se dostikrat povprašujejo, zakaj morajo biti sodniki tudi slovenskemu prebivalstvu, ter se ne uvede taka naprava, da bi Slovenci sodili svoje rojake, mi pa svoje in bi se nam s tem odvzelo breme? To je zaradi tega, ker bi se sicer, ko bi se pripustili slovenski porotniki, še bolj podaljšale obravnave. Predsednik, ki vodi obravnave, praša slovenske stranke italijanski, tolmač prevaja vprašanja v sloveaski jezik, stranka odgovarja slovenski, tolmač prevaja odgovor v italijanščino in potem se zapiše italijanski.
Od slovenskih okrajnih sodišč prihajajo preiskovalni zapisniki večinoma nemški, kot taki se porotnikom pre-čitajo, a ti jih ne umejo, zaradi tega se morajo prevesti v italijanščino, a tudi stranka jih ne ume, zaradi tega se prevajajo zapisniki v slovenščino. To je brez konca in kraja. V resnici je tedaj neobhodno potrebno, da se odpravijo te kričeče hibe, in sklicujem se na to, da so enkrat že vsi goriški porotniki, Italijani in Slovenci, skupno poslali pravosodojemu ministerstvu prošnjo, naj se porota razdeli na dva dela, za Slovence v slovenski, za Italijane v italijanski, da bi se tako moglo obravnavati brez tolmača. Toda tudi v interesu pravosodstva samega je, da porotniki znajo jezik onega, katerega naj sodijo, saj se vendar toliko hvali ustnost in javnost civilne pravde, rekoč, neposrednost na sodnika je ono tajno sredstvo, ki je najbolj sposobno, da se omogoči in pospeši prava razsodba.
i
To velja o civilni pravdi, tembolj tedaj o kazen* ski. Če sodniki ne umejo onega, katerega bodo sodili, in jim tolmač prevede njegove izjave tako, kakor jih ravno umeva — in to je vedno večinoma subjektivna stvar — nikdar nimajo pravega vtisa, kateri bi pa morda imeli, ko bi ga bili neposredno culi in razumeli, in zaradi tega je nehote toliko razsodb, ki niso primerne dejanjskim razmeram. Vsemu temu se lahko odpomore, če se razdeli porota na dva dela.
Isto velja glede kolegija štirih sodnikov pri navadnih hudodelstvih , ki se pod petimi leti kaznujejo. Tu si pomagajo s tem, da se, vsaj v Gorici, sestavljajo sodniški kolegiji tako, da zna vsaj polovica sodnikov slovenski in predsednik prevaja ostalim sodnikom. Toda tudi to ni prav, kajti predsednik prevaja tako, kakoršen vtis je napravilo nanj, ter tudi ne more biti nezmotljiv; sodnik mora neposrednji vtis zatoženčeve povedi dobiti in ta edini mora nanj vplivati, potem se more pravosodstvo razmeram primerno in na podlagi resnice vršiti. Tako, kakor v Gorici, je tudi v Trstu in Rovinju, le so morebiti razmere tam še hujše, kakor v Gorici. Tudi tam se mora temu odpomoči in bi se lahko zgodilo, kajti treba je le po vrsti sklicevati porotnike enkrat za Slovence, drugi pot za Italijane, to bi bilo mogoče brez velikih težav.
212
Govor drž. poslanca Tonklija
v državno-zborski seji dne 8. maja 1889.
(Dalje.)
Preidem sedaj k civilnemu sodišču. V civilno sod-njih zadevali se mora razsojevati v istem jeziku, v katerem se je vložila vloga. To se pa ne godi, vsaj dostikrat ne, ter se temu mnogostranski izogibljejo.
Najhuje je tam, kjer se zaslišujejo priče po sodniku, ki ne razume njihovega jezica. Tu se ne pozivajo sodnje zapriseženi tolmači, marveč si pomagajo s tem, da prevaja zapisnikar, ki zna le nekoliko slovenski in ki je dostikrat navaden diurnist. Da to ni pravo pošto -panje in ne ug3Ja postavi, priznalo se mi bo, in strogo bi se moralo na to paziti, da bi sodnji uradniki v resnici praktično znali jezik.
•v
Ce sedaj govorim o Koroški, naglašal bi poprej, da mi ni toliKO za to, da bi se tam nastavljali Slovenci, tudi ne za to, da bi se poslovenilo pravosodje, marveč le, da bi dobil tamošnji slovenski narod svojo pravico. (Poslanec Klun: Prav res!) če ima koroško nemško prebivalstvo pravico — in to popolnoma priznavam —, da se pri sodišču zaslišuje v svojem jeziku, dobiva vloke in razsodbe v svojem jeziku, ima gotovo tudi slovensko prebivalstvo isto pravico. Če so pa na Koroškem nastavljeni slovenskega jezika nezmožni uradniki, godi se slovenskemu prebivalstvu krivica. Nj. eks-celencija je v odgovoru na neko interpelacijo sam priznal da je potreba, če se hoče izogniti tolmačem, službe avskultantov; pomnožiti za pet, in sicer jih podeliti takim osebam, ki so zmožni slovenskega jezika. Kako se je pa stvar izvršila v praksi? Res je imenovalo pet avskultantov; eden izmed njih, ki je zmožen slovenščine, je bil že prej v Celovci; dva v resnici znata slovenski ter sta tu nastanjena. Dva druga pa, ki sta bila imenovaaa, ne znata slovenski; peti ni nikdar prišel v Celovec. Kako naj se tedaj temu odpomore, ni mi znano.
Sedaj pa kazenskopravno polje. Pri kolegijih štirih sodnikov, ki se morejo še precej sestavljati iz slovenskih sodnikov, če se prezre predsednik in podpredsednik, je še dosti povoljno. Toda kako je pa z zapisnikarji ? Zapisnikar zna le tedaj slovenski, če je eden izmed teh dveh avskultantov pozvan. Če tedaj stranka, sodnik in avskultant znajo slovenski, vrši se vse gladko. Če pa svetnik ni zmožen slovenščine, poklicati se mora tolmač, kateri posel tudi v resnici opravljata ta dva avskultanta. To se godi tudi po napominanem imenovanji. To tedaj čemer so se hoteli izogniti, je zopet nastopilo. Zboljšalo pa se je vsaj v toliko, ker je tolmač zaprisežen in slovenščine zmožen mož. No, pri porotnikih je menda isto. Kaj se pa godi pri preiskovalnih sodnikih? V Celovci so trije preiskovalni sodniki, katerih pa nobeden ne zna slovenski. Navzoč mora biti tedaj zopet eden izmed teh dveh avskultantov. Če sta tedaj avskultanta le za to tukaj, da opravljata službo tolmača, kdaj bodeta sploh
213
tlela se vadila ter priučila pravcati sodniški službi? Drugače je pri ostalih okrajnih sodiščih — okrajev, v katerih so Nemci, ne navajam — ker zna polovica okrajnih sodnikov slovenski. Izsto velja primeroma glede pristavov. Znano je, da ti večinoma zastopajo kazensko pravosodstvo v slučajih prestopkov. Prosim, kakošna je ta preiskava, kakošna razsodba, če sodnik ne razume slovenski, stranka pa ne nemški? Ravno tako se godi v civilnih pravdah, kjer sodnik mora brez tolmačev za-slišati priče, ki ne znajo nemški.
To so nedostatki, ki se morajo odpraviti, ne v interesu narodnosti, marveč na korist pravosodja in pra-vosodstva. (Dobro! Dobro! na desnici.) Na tem stališči stojim in s tega stališča tirjam od visoke pravosodnje uprave, da odpomore. (Dobro! Dobro! na desnici.)
(Dalje prihodnjič.)
221
Politične stvari.
Govor drž. poslanca Tonklija
v državno-zborski seji dne 8. maja 1889.
(Dalje.)
Navesti  hočem neko   primero.   Premnogokrat se sklicuje na Italijo, proslavlja se tamošnji napredek.
Z vzgledom bom pojasnil, kako se je tam izvrševalo pravosodje, in sicer že v prejšnjem stoletji. Tu pred sabo imam tiskano pravdo, ki je navstala mej dvema občinama, spadajočima k beneški republiki. Ena je sedaj avstrijska, ker se je, kakor tudi moja rojstvena srenja, leta 1815 ločila od beneške zemlje ter spojila s primorsko, vsled česar sem jaz še vedno ostal Avstri-janec. Prepir je navstal zaradi nekega rebra. Sedaj avstrijska občina je tam napravila apnenico, ker je hotela popraviti župnijsko hišo, ter pasla koze. Naenkrat pride sto oboroženih mož iz bližnje srenje Črnivrh — kakor vidite, ime je slovensko — ti razdenejo apnenico, spode ljudi v beg ter sekvestrujejo sedem koza, vsled česar se je vložila tožba zaradi motenja posesti. Poklicale so se v Benetke priče, mej temi dve iz mojega rojstnega kraja. Prišli ste tje dne 30. maja 1791, in dozvolil si bodem prečitati, kaj se je nadalje zgodilo (čita):
„Venuto in uffizio acitazione ecc. Antonio Crast qu. Pietro, nativo ed abitante della Villa di Bergonna, la-vorator di campagna, testimonio nominato sopra il Ca-pitolo primo" itd., to se pravi, prišel je Anton Crast, v Begioju rojen in stanujoč, kmetovalec, kot priča. Praša se sedaj o prvem členu. Potem   slove (čita):
„Interrogato in qual luogo si trovasse lui esa-minato il giorno 22. giugno 1876, risponde in un lin-guaggio Don intelligibile, dando segni ancora di non intendere che poco la lingua  italiana."
Odgovarja v nerazumljivem jeziku ter kaže z znamenji, da zna le malo italijanski.
„Per la qual cosa fu intermesso P esame e fu commesso al testimonio Antonio Crast di trattenersi fuori del' ufizzio, doneč ecc."
Vsled tega se je pretrgalo zaslišanje ter se mu je ukazalo, naj zunaj počaka.
„L'Illustris$imo ed Eccellentissimo signor Luogo-tenente veduto ecc, e volendo ecc." — pokličeta se potem dva tolmača.
„La ordinato, che 1' esame di Antonio Crast sia assunto col mezzo delli due interpreti Vinzenzo Ger-maz e Valentin Paolin, ambi di questa citta ecc, affine ecc. ecct"
Izdajo se pozivi in tolmača prideta. „Venuto in uffizio a citazione ecc Vinzenzo Germaz qu. Francesco, nativo da Praga e da 18 anni circa abitante in questa citta, fa il palatiere, e Valentin Paolin qu. Lorenco, nativo della Pieve di Solcana Imperiale, e da 20 anni circa commorante in questa citta fa il sensale."
Prideta tedaj tolmača Vincencij Germaz, sin Franca Germaza, iz Prage, 18 let že v tem mestu stanujoč izdelovalec lopat, in Valentin Paolin, sin Lorenca Paolina, iz župnije Solkane, ki je cesarska — ta leži pri Gorici; isti stanuje že 20 let v tem mestu ter je mešetar.
Ne bodem naprej čital, marveč le  povedal  obseg.
Tolmača se zaprisežeta jter se jima naroči, naj popolnoma po resnici tolmačita ter zapisniku narekujeta.
Najprvo se pokliče ena priča ter jo v njenem jeziku zaprisežejo. Potem se naroči enemu tolmaču, opominjajoč ga na prisego, ter se mu predlože vprašanja, dokazni članki. Drugi tolmač mora poslušati ter pritrditi, daje prav prevedeno. Potem odgovori stranka; tolmač prevede in drugi mora potrditi, da je prav prevedeno, in zdaj se povedba še-le vsprejme v zapisnik. Tako se je izvršila cela obravnava,
Primerjajte sedaj, gospoda moja, razmere, kakor-šne so na Koroškem, kjer se brez tolmača zaslišujejo priče, primerjajte nadalje s tem, kako se pri nas v Gorici in Istri brez tolmačev zaslišujejo stranke, ki niso zmožne italijanščine, kjer se vendar gre za moje in tvoje ali v kazenskih zadevah za čast in prostost (Klici na desnici: Tudi za življenje!) — kjer se gre za življenje, tam se že pokličejo tolmači — potem bodete rekli, da so se v beneški republiki mnogo bolje varovali pravni odnošaji, kakor sedaj pri nas. Pravda še ni končana. (Veselost.) Gre se za last napominanega rebra. Pravda se sedaj vrši v Tolminu. V Italiji, pri dr. Preturi v Tarcintu, so se priče na večni spomin zaslišale. Tu je posloval slovenščini vešč uradnik, ki je služil v Tolminu ter se po letu 1866 povrnil v svojo domovino, kjer so ga nastavili. Tudi tam, čeravno zna sodnik slovenski, poklicala sta se dva tolmača ter se je pri tem popolnoma tako postopalo, kakor v beneški republiki; če se tedaj ta pravda prmerja z našim postopanjem, zgodi se gotovo na škodo zadnjega.
(Dalje prihodnjič.)
229
Politične stvari.
Govor drž. poslanca Tonklija
v državno-zborski seji dne 8. maja 1889.
(Dalje.)
Preidem sedaj na drugo polje. To zadeva reševanje slovenskih vlog pri nadsodiščib, višjih stopnjah.
Priznati moram v pohvalo apelacijskega sodišča v Gradci, da je vsaj glede slovenskih vlog, kjer dohajajo tudi slovenske razsodbe in apelacije, izdala naredba, po kateri mora prva stopnja prevajati razsodbe slovenski ter jih v slovenskem jeziku vračevati strankam.
Kako se pa godi v Trstu? V Trstu dobivamo na slovenske vloge, rekurze in razsodbe prve stopnje le italijanske ali nemške rešitve. To vendar ne more biti v smislu pravosodja, v smislu današnje izjave Nj. ekscelencije, da se namreč imenujejo uradniki po potrebi naroda in po državnem temeljnem zakonu. Pravica kakor potreba govori za slovenske rešitve, in upam, Nj. ekscelencija bo zadosti mož, da bo tudi od teh uradnikov zahteval, naj se postopa po pravici in potrebi naroda, izdajajo na slovenske vloge tudi slovenske razsodbe. To se mora tem lažje storiti, ker so pri • apelacijskem sodišči v Trstu nastavljeni uradnik), ki so tako slovenskega, kakor hrvatskega jezika zmožni; zaradi tega nikakor ni prav, da cobivamo od tega sodišča, ki bi bilo vendar dosti zmožno, rešitve v tujem jeziku.
Toda tudi postopanje, kakorsno je priljubljeno pri apelacijskem sodišči v Gorici, ni pravilno, ker nasprotuje sodnji instrukciji, katera je bila s cesarskim patentom iz leta 1853, drž. zak. št. 81, potrjena, ter ne ugaja § 197 in si. in osobito ne § 211, po katerem bi se morale razsodbe izdajati s podpisom soliščnega načelnika in ekspeditnega predstojnika.
Prosimo tedaj, da se odpravi to nepostavno ravnanje. Ker so pri graškem apelacijskem sodišči svetniki, ki so popolnama slovenščine zmožni, pri tem ni nikakoršnih težav. Pri prevodih pa ni tako lahko uživeti se v duha razsojujočega sodnika. Dostikrat postane lahko  prevod drugačen  od izvirnika,   kar b^
230
se pa ne pripetilo, ko bi oni, ki sestavi razsodbo, ob enem preskrbel prevod, kar bi moral storiti, ker je zmožen.
Drugič ne moremo tega postopanja potrditi, ker nalaga spodnjim stopinjam bremena, ker se morajo baviti s prevodi. Vsi pravniki pa vedo, da se sodišča prve stopnje, katerim nastajajo skoraj z vsako novo postavo tudi nova bremena, obteževajo še s prevajanjem Sodniški uradnik se potem seveda lahko izogne prevajanja, treba mu je le napraviti nemško razsodbo, in iznebil se je sitnega dela. Toda temu ne moremo pritrditi, ker bi se s tem prikrajševale naše pravice, in zaradi tega prosim Nj. ekscelencijo, naj sili na to, da bodeta nadsodišči v Trstu in Gradci na slovenske razsodbe prve stopnje izdajali razsodbe v istem jeziku. Isto velja tudi glede najvišjega sodnjega  dvora.
Povrnem se k neki izjavi prvega gospoda proti-govornika. Trdil je, da bodo Slovenci tirjali še vseučilišče in senat pri najvišjem sodnem dvoru. Nekoliko ima prav. Če zahtevamo — in zahtevati moramo — da bodo slovenski uradovali in razsojevali sodniški uradniki in da z nami v tem jeziku občujejo tudi politične in finančne oblastnije, tirjati moramo tudi sredstva, da se popolnaraa naučijo tega jezika. Uradni je ik s svojim službenim zlogom je vendar vse kaj dru-zega, kakor navadni jezik. Tedaj mi po vsej pravici zahtevamo, naj se za pravne stroke, civilno pravo, civilno pravdo, kazensko pravo, kazensko pravdo in upravoslovje ustanove na graškem vseučilišči stolice s slovenskim učnim jezikom, kakor se je to zgodilo že leta 184^. Potem bodemo še le popoluama opravičeno smeli tirjati, da bodo pravniki, ki bodo prišli s tega učnega zavoda, tudi slovenščine popolnoma zmožni ter slovenski uradovali.
Kar se tiče pa senata, priti mora tako do tega, ako bodemo enkrat dospeli do pravice, katero nam jamči ustava, da se bo namreč v spodnjih stopnjah uradovalo slovenski. Potem se bodo tudi pri najvišjem sodnjem dvoru morali nastaniti taki možje, ki bodo znali slovenski.
Tukaj telaj zopet ne stojim na stališči narodnosti, marveč na tem, da imamo pravico in dolžnost zahtevati, naj znajo uradniki, ki so poklicani, da sodijo našemu narodu, tudi jezik tega naroda; kajti le tedaj se bo utrdilo zaupane do sodniških uradnikov, le tedaj bodemo smeli pričakovati varno pravosodstvo, kar je vendar na korist pravosodju samemu, in le tedaj se bo vresničil izrek: Justitia regnorum funda-mentum. (Odobravanje na desnici: Govorniku čestitajo.)