Dejansko obrazovanje razuma. Nravstveni čut človeški je v svoji nepokvarjenosti zelo občutljiv. Vsak še tako rahel spodtikljej ga razburi in vzbudi v človeku preziranje onega, ki se predrzne s podlostimi oskruniti nežno-čutno svojstvo ujegovo. Tak človek lažje spregleda umstvene nego nravstvene pogreške, in ne čudi se toliko duševnemu, kolikor bolj nravstveno-nizkemu uboštvu človeštva. Take pojave presoja v prvi vrsti s pomočjo svojega prirojenega čuta, ker ta v svoji prvotnosti pač ne more biti pokvarjen. Pri tem se vprašuje: je li dejanje dovoIjeno ali nedovoljeno, se li sme izustilo človeške notranjosti prijavljati v prikupljivi ali odurni obliki? Posledica zaključku takega soda ustreza vedno zdravim nravstvenirn zakonom. Pri tem sodi nravstveni čut še vedno z zgolj osobnega stališča, le z obzirom na večjo ali manjšo nravstveno vrednost kacega dejanja. Navadno se pridruži nravstvenemu čutu tudi razum, in tedaj je možno, da ali oba presojata z istega stališča, ali pa, da se nagiba razum bolj na praktično oceno izvršujočega dejanja. V pravem pomenu besede bi moral tudi razum presojati izraževanje notranjih nagibov z nravstvenega stališča, kajti le tedaj se more govoriti o vzajemnem teženji naših sil po dobrem, pravem in lepem. Da je temu tako, vidimo pri izobraženih, pri katerih so se umstvene sile hannonično razvile in ki obsojajo vse, kar razžali naše nravstveno čuvstvo. Ni ga razboritega človeka, ki bi najdel kako blagougodje nad surovostimi in nedostojnostimi podle duše. Takov človek sraatra vsako pregreho za praktično budalost, nedoslednost; in taka nedoslednost se da za vsak posamezen slučaj strogo razobložiti, kajti protivi se nravstvenemu čutu. Nasprotno tem nedostatkom človeške duše je krepost človeške raodrosti. Ta modrost se opira v tem pomenu na subjektivno potrebo, izhajajočo iz sklopljenja vseh naših individualnih odnošajev. Med teini odnošaji so nekateri, ki so vkupni vsem ljudem, drugi pa se spreminjajo z razliko starosti, stanu, spola, društvenega stanja itd. V teh žive le pojedinci. Zato razločujeino krepost, ki je bistvo vseh bitij našega rodu, iu zopct drugo, ki je lastna le pojedincem; iz tega razloga imamo posebno modrost za vsako starost, za vsak spol, vsak stan, za vsako posamezno razmero. Po tej razliki presojamo razboritost in nravstveno silo posameznikov in celih rodov; označujemo pa tndi stopinjo omike, na katero so se povzdignili posarnezniki in ž njimi rodovi. Odnošaji človeškega življenja so mogočen činitelj umstvene in nravstvene omike; zato velja v prvi vrsti, te odnošaje tako uporabljati, da služijo napredku v oraiki. Kdor se tako izobraži, da more pregledati vse svoje odnošaje, t. j. vse okolnosti svojega živ- ljenskega kroga, in kdor stori to s tako razboinostjo, da noben teh odnošajev nima umetne in strastne pretege, teinveč da se v njetn izjednači protislovje raznoličnih zahtev, ta ne more drugače, nego da sledi poslednjici vseh teh posameznih uieri vkupno; tedaj deluje v svojem smislu nravstveno in modro. Kjer pa podeli vzgoja, vzgled ali strast jedni izmed teh meri pieveliko mof, ondu najdemo jednostranost, sanjarstvo, pregreho, budalost. Poleg teh more obstajati jednostranska ali pa tudi površna mnogostranska izobraženost ravno tako dobro, kot ona nizka razumnost, ki teži z najhladnejšim, najumetnejšim preračunanjem po jednostranski svrhi. V tacih skičajih človek žrtvuje tej svrhi vse druge plemenitejše; zato pa se najde pri dosegi te svrhe vedno le označevalna neumnost, s katero se zgreši glavna svrha. Posledek temu je, da praktični nespametnik tudi pri najostroumnejšem preračunanji ne najde ni miru, m jednote, ni doslednosti značaja. Na tej napačni poti življenja se nahaja premnogo ljudf, a svojega krivega pota si sami niso popolnem v svesti. In kako neki? Dejansko življenje s svojimi mnogoterostimi se vrti pred njih očmi kot v kalejdoskopu; vsa njih vzgoja je naperjena v prvi vrsti na to, da se jim obteži razum z mnogoznanstvora, k večjemu, da se skuša tudi na njih srce vplivati, a to s sredstvi, ki so dostikrat protivni pravi praktični uporabi. Ako hočemo uže otioka dovesti do nekakega razpoznavanja dejanskih razmer življenja, ne smemo zamuditi, da mu kolikor moči jasno predočimo vse odnošaje, v katerih živi, da odstranimo vse, kar bi mu utegnilo prouzročiti napačno cenitev teh odnošajev. Osnovati moramo v njem nekako taktnost, ki mu omogoči, razmere hitro in pravo pregledati, prevare in protislovja z jasno razbornosrjo Izločiti, pravo, stalno, bistveno zjediniti v živo čuvstvo. Ako gojenca tako vzgojujemo, tedaj smo ga praktično vzgojili, izbistrili smo mu praktični razutn. Kot takov bode moral vse svoje dušno razpoloženje brzdati in pravi svrhi prilagati, vedel bode dobro in koristno ločiti od nepravega, škodljivega. S tetn si bode pridobil ono značajnost, ki je bistveni del nravstvenega, stanovitnega, samega s sabo zadovoljnega človeka. Živel bode sicer v raznovrstnih odnošajih, ki so največkrat protivni njegovemu duševnemu razvijanju, a znal bode razbrati vse jednomerne okolnosti ter jih v svoj prid obrniti, druge pa ublažiti, ali se jim izogniti. S tako vzgojo smo za praktično obrazovanje razuraa in tedaj za uporabnost človeka največ storili.  Fr. Gabršek.