TEODOR STORM — FR. LOČNIŠKAR:
Strugar Pavel Pavlovič.
(Dalje)
|aj ti je znano naše strelišče na južnem koncu mesta ob cesti. Na glavnih vratih je bil v onem času narisan še strelec v naravni velikosti, s puško na rami in s peresom za klobukom; sicer je bila pa stara stavba še slabša kot je dandanes. Društvo se je skrčilo na tri člane; srebrne čaše in rogove za smodnik, ki so jih darovali društvu razni bogati in visoki gospodje, so polagoma zapravili. Velikanski vrt so oddali v najem, in po njera so se pasle odslej ovce in koze. Stare, dvonadstropne hiše ni nihče več rabil, še stanovanj ni bilo v nji; zapuščena in propadla je stala med drugimi hišami; le v pusti, ledenomrzli dvorani, ki je zavzemala skoro ves gorenji prostor, so časih še kazali svoje umetnosti močni možje in razni igralci. Samo takrat so se od-prla težka vrata.
Počasi se je približal večer; nazadnje pa je prišla še težava, zakaj oče
me ni pustil z doma prej kot pet minut pred začetkom predstave; učil me
je potrpežljivosti in si najbrž misli!, da bom potera bolj rairen v gledališču.
Slednjič sem bil na mestu. Velika vrata so bila odprta, in vsakovrstni
ljudje so drveli noter; zakaj tiste čase so hodili še radi I; takini ^abavax;
-~.   27   —
do Ljubljane je bilo daleč, in marsikdo je rajši pustil vse doma in šel gledat igro. Ko sem prišel na vrh hrasfovih stopnic, sem dobil pri vhodu v dvorano Rezikino mater, ki je sedela pri blagajnici. Približal sem se ji zaupno in si mislil, da tne pozdravi kot starega znanca; a sedela je tam tiho in mi vzela vstopnico, kot bi ne bil v nikaki zvezi z njeno rodovino. Malo plašno sem vstopil v dvorano; pričakujoč napovedane igre, so vsi ljudje šepetali med seboj; vmes pa je igral na gosli naš mestni muzikant s tremi tovariši. Prvo, kar sem zagledal, je bila rdeča zavesa na koncu dvorane, pod katero je igrala godba. Na zavesi sta bili narisani dve trobenti, ki sta ležali navzkriž čez liro; kar se mi je posebno znamenito zdelo, je bilo to, da je bil na vsakem ustniku trobent narisan obraz: eden je bil , vesel, drugi pa žalosten. Tri prve klopi so bile že zasedene. Pririjem se v v četrto, kjer dobim sošolca, ki je prišel sem s svojimi starsl Zs nami so bili vedno višji sedeži, tako da so bila stojišča za višino moža vzvišena nad nami. Tudi tam je bilo menda natlačeno; natančno nisem mogel videti, zakaj sveče, ki so gorele na stranskih stenah, so le slabo razsvetljevale prostor. Moj sosed mi je hotel pripovedovati zgodbo iz šole; nisem tnogel razumeti, da misli kaj takega; jaz sem bil ves zamaknjen v zaveso, ki so jo razsvetljevale lučce nad našimi muzikanti. Sedaj se zavesa zamaje, in za njo se začne gibati čudežni svet; še en hip— in oglasi sezvonček; v hipu potihne šepetanje navzočih, in zavesa se dvigne. — Pogled na oder me je prestavil tisoč let nazaj. Videl sem na dvorišče srednjeveškega gradu, kjer sta se živo pogovarjala dva človeka, visoka komaj po en meter. Oni s črno brado in s peresom za klobukom je bil grof Zmagomir. Z zlatimi nitkami pretkan plašč je imel ogrnjen čez rdečo obleko. Šel je na vojno proti Mavrom in je oskrbniku Golu, ki je stal poleg njega v modrem, s srebrom pretkanem jopiču, priporočal v varstvo svojo soprogo Genovefo. Nezvesti Golo je bil na videz jako potrt, ker je grof sam odhajal na vojno. Sedaj se začujejo zategli glasovi trobent, in prikaže se lepa Genovefa v dolgi, modri obleki. Še enkrat objame svojega moža in govori: .Dragi moj Zmago-mir, da bi te le divji sovražniki ne mučili!" — Še enkrat zadone trobente, in grof odkoraka pokonci in ponosno z dvorišča; slišalo se je, ko je zunaj odhajala oborožena četa. Hudobni Golo je bil sedaj gospodar v gradu.
Igrali so naprej, kakor si gotovo že bral v knjigi. Sedel sem na svoji klopi kot začaran; to nenavadno gibanje, ti lepi ali pa hreščeči glasovi, ki so po mojem mnenju prihajali iz ust narejenih oseb, vse to nenavadno življenje figur je delovalo name s privlačno silo.
Še lepše je bilo drugo dejanje. V gradu je bil sluga, opravljen v rumeno obleko, ki mu je bilo ime Gašperček. Če ta fant ni bil živ, ni bil še nihče pod solncem; pravil nam je take dovtipe, da se je dvorana kar tresla od smeha; v nosu, ki je bil tako velik kol konec klobase, je moral nekaj imeti, ker je konec nosu bingljal semintje, kot bi tudi on ne mogel mirovati, kadar je Gašperček povedal kako smešno. »Še enkrat!" smo kri-Lali, in skočil je vselej spet na oder; stopil je prav spredaj in začel govoriti s palcem; znal ga je tako izrazno pregibati kot bi hotel reči: ,Tu nič, tam
2*
-*.    28    «—
nič; če ne dobiš nič, nimaš nič!" In njegovo škilenje — to je bilo tako zavedljivo, da so prvi hip vsem gledalcem stopile oči navzkriž. Jaz sem bil ves zateleban v Gašperčka"!
Slednjič je bilo igre konec, in sedel sem zopet doma v sobi ter molče užival nekaj pečenega; oče je sedel v naslonjaču in kadil pipo. ,No, fant," reče, ,ali so bili živi?"
,Ne vetn, oče," odgovorim in jem naprej; bil sem že popolnoma zmešan.
Nekaj časa ine je gledal in se smehljal. .Slišiš, Pavel," reče potem, »prevečkrat ne smeš iti gledat teh komedij; (e stvari ti lahko nazadnje hodijo še v šoli na raisel."
*         *
Oče je govoril prav. Računstvo mi je šlo prihodnja dva dni tako slabo, da mi je učitelj grozil s slabšim redom. — Če sem računal, mi je šumel po glavi čisti glas Genovefin: rAh, dragi moj Zmagomir, da bi te le sovražniki ne mučili!" Enkrat — pa ni nihče videl — sem celo napisal na tablo ,3,U -)- Genovefa". — Ponoči sem hipoma zaslišal glas ,še enkrat," in v tem hipu je skočil na mojo posteljo Gašperček; uprl se je z obema rokama na blazino in mi zaklical: »Ljubi bratec, preljubi moj bratec!" Kavsnil me je s svojim dolgim nosom, nakar sera se zbudil. Tedaj sem razvidel, da sem samo sanjal.
Vse to sem pa ohranil zase; doma se nisem upal niti črhniti o čudoviti igri. Prihodnjo nedeljo je izklicevalec spet hodil po ulicah, razbijal po svoji plošči in klical: »Danes zvečer na strelišču: Favstova pot v pekel, otroška igra v štirih dejanjih!" Tedaj se nisem mogel več zdrževati. Hodil sem okrog očeta kot mačka okrog vrele kaše; nazadnje je vendar spoznal, kaj hočem. nPaveI,u mi reče, nbo]im se, da bi ti ne škodovala ta nestrpnost; mogoče bo bolje, ko se enkrat nasitiš." Nato poseže v žep in mi da denar za vstopnino.
Hitel sem takoj iz hiše; šele na cesti se spomnim, da imam še osem ur časa do predstave. Šel sem na stezo, ki je držala po bregu za streližčem. Ko sem pa stopil na vrt strelišča, me je nekaj vleklo v poslopje; mogoče bi videl pri oknu še napravljene punčkc; zakaj oder je stal pri oknih na zadnji strani hiše. A moral bi iti še čez gorenji del vrta, ki je bil zasajen z lipami in s kostanji. Malo tesno mi je bilo pri srcu; nisem se upal naprej. Hipoma me nekdo sune s tako močjo v hrbet, da sem odletel dvajset korakov naprej. Bil je ta dobrolnik — kozel, ki se je pasel na vrtu. To je pomagalo; ko se ozrem okrog, sem bil že pod drevesi.
Bil je žalosten jesenski dan; posamezni rumeni listi so že padali z dreves na zemljo; nad tnenoj v zraku so kričali žerjavi, ki so leteli v južne kraje; nikjer ni bilo videti niti slišati človeka. Počasi sem šel po plevelnati stezi, ki je držala do nizkega zidu, ki je ločil vrt od hiše. Res, zagledal sem dvoje oken, za enim se je pa videla nerazločno punčka. Stal sem nekaj časa, in prihajalo rai je tesno v tej samoti.
Tedaj zagledam, kako se spodaj odpirajo težka vrata, obenem pa po-kuka skozi nje črna glavica. .Rezika!" zakličem.
Oledala me je debelo s svojimi temnimi očmi. ,Pozdravljen," mi reče, »nisetn vedeia, da stikaš ti tukaj okrog! Odkod pa prihajaš?"
,Jaz? Bil sem na izprehodu, Rezika! Povej mi, ali že sedaj igrate komedijo?"
Odkimala je z glavo in se smehljala.
»Kaj pa delaš tukaj?" jo vprašam in zlezem čez zid k nji.
»Očeta čakam," mi odgovori; ,šel je donvov iskat žrebljev in trakov, ker hoče vse pripraviti do večera."
„Ali si sama tukaj, Rezika?"
,O ne, saj si tudi ti tu."
.Mislim, če ni tudi tvoje matere v dvorani," ji odgovorim.
Mati je bila doma, kjer je popravljala punčkam obleke. Rezika je bila popolnoma sama.
..Poslušaj," rečem zopet jaz, ,,ali bi mi hotela z nečem postreči; med vašimi lesenimi igračami je tudi neki Gašperček; tega bi jako rad enkrat videl prav od blizu."
.Tistega z velikanskim nosom?" reče Rezika in nekaj časa pomišlja. »No, to bi že šlo; ampak hitro, da ne pride prej oče."
Hitro stopiva noter in stečeva po stopnicah. Skoro temno je bilo v veliki dvorani; zakaj okna, obrnjena na vrt, je zakrival oder; le pri razpokah je prihajal kak solnčni žarek v sobo.
»Pojdi," reče Rezika in odgrne zaveso pri steni; zmuznila sva se skozi, in stal sem za odrora. — Pogled na oder od zadaj je bil pri dnevni svet-lobi precej žalosten; bil je zbit iz desak in pregrnjen s platnenimi kosi:to je bilo pozorišče, kjer se je tako prevarljivo predstavljalo življenje svete Genovefe.
A prekmalu sem se pritožil; na žici, ki je bila napeta z odra na steno, sta viseli dve čudoviti figuri; niSem ju mogel spoznati, ker sta bili obrnjeni s hrbtom proti meni,
BKje je pa drugo, Rezika?" Rad bi bil videl naenkrat vso družbo.
,Tukaj v shrambi," reče Rezika in potrka s prstkom na zaboj, ki je stal v kotu; ,ta dva tu smo že zavrgli; le pojdi sem in oglej si; je že tukaj tvoj prijatelj Gašperčekl"
Bil je res. ,Ali igra tudi danes zvečer?"
..Seveda, ta igra vselej!'
Opazoval sem čudežnega, meni tako dragega možica. Hipoma se za-guga, zakaj visel je na sedmerih vrvcah; glava mu pade naprej, tako da je imel velike oči obrnjene v tla, rdeči nos, podoben širokemu kljunu, pa mu je ležal na prsih. .Gašperček, Gašperček," sem mislil sam pri sebi, akako žalostno visiš tukaj!" Zdelo se mi je, kot bi mi odgovoril: ^Čakaj, bratec, čakaj večera!* — Ali se mi je samo tako zdelo, ali je v resnici govoril ?
—¦    30    «—
Ozrem se. Rezika je odšla; gotovo je šla k vratom, da bi videla, kdaj se vrne oče. Zaslišim ravno, ko je odhajala iz dvorane: ,Samo prijemati ne smeš figur!"
Vendar nisem mogel pustiti stvari pri miru. Tiho stopim na klop in začnem vleči sedaj za eno vrvco, sedaj za drugo; čeljusti začno šklopotati, roke se dvignejo, in začne se tudi čudoviti palec sunkoma pregibati sem-tertja. Stvar mi ni delala nikakih težav; prej nisetn mislil, da je to tako lahko. — Toda roke so se pregibaie samo naprej in nazaj; in vendar jih je Gašperček prejšnji večer lahko lazpvostrl od sebe, celo nad glavo jih je sklenil! Poizkušal sem z vsemi vrvcami in nazadnje še z roko; a ni se mi hotelo posrečiti. Sedaj zaslišim v notranjosti figure neki ,resk". — ,Stoj!" si mislim, »roke proč! Lahko narediš kako škodo!"
Tiho stopim spet s klopi, obenem pa zaslišim, da je Rezika stopila v dvorano.
»Hitro, hitro!" mi kliče in me vleče po temi do,stopnic; .sicer ni bilo prav, da sem te privedla noter; pa kaj, si imel vsaj veselje!"
Jaz sem pa še vedno mislil na oni »resk". »Pa saj ne bo nič hudega," sem tolažil saniega sebe in bežal po stopnicah, potem pa skozi vrata pod milo nebo.
To sem vedel sedaj, da je bil Gašperček iz lesa; in Rezika — kako lepo je govorila in kako hitro mi je pokazala vse skrivnosti! Seveda ni bilo vse v redu, saj je sama rekla, da oče ne sme vedeli za lo. Priznati moram v svojo sramoto, da mi ta skrivnost ni bila neljuba; s tem se mi je stvar še bolj priljubila in bil sem ves sre&n, ko sem koracal pod lipami in kostanji na stezo za streliščem.
A med takimi prijetninii mislimi me je večkrat vznemiril oni »resk" v Ga-šperčku; vedno sem slišal oni neprijetni glas, ki me je navdaja! s strahom.
*             *
Odbila je ura sedem; na strelišču je bilo vse zasedeno, zakaj bila je nedelja; stal sem zadaj na precej vzvišertem mestu. Lučce so gorele ob stenah, in mestni muzikant je igral s svojitni tovariši; zastor se dvigne.
Pokaže se visoka obokana soba. Pred velikansko, odprto knjigo sedi v črnem plašču doktor Favst in bridko toži, da mu vsa njegova učenost nič ne pomaga; toži, da nima nobene cele suknje več in da se ne more iz-kopati iz dolgov; hoče se zvezati s peklom. — »Kdo me kliče," se začuje grozen glas od leve stratii izza oboka. — .Favst, Favst, ne vdaj se!" ga svari drugi glas z desne. — Toda Favst sklene zvezo s peklom. — .Gorje, gorje tvoji ubogi duši!" je vzdihoval  žalostno angel. Od leve strani pa  se
je čul škodoželjen smeh.--------Nekdo  potrka  na  vrata. ^Oprostite, blago-
rodje!" reče Favstov sluga, ki je vstopil. Prosil ga je, če sme vzeti po-močnika za težja dela, da bi se sam bolj posvetil učenju. .Zglasil se je pri meni mož," pravi, Bki mu je ime Gašperček in se mi zdi prav pripraven." — Favst pokima milostljivo z glavo in reče: 0Prav, dragi sluga, to ti do-voljujem." Nato oba odideta. — —
*¦                                                            -^,31    .^_
,Ho-hop!" zakliče nekdo. V tem hipu pa skoči na oder Gašperček s tocbico na gtbi.
.Hvala Bogu!" si mislim; .čisto zdrav je še; skače še ravno tako kot pietečeno nedeljo v gradu lepe GenoveSe!" In čudno, dasiravno sem ga imel še dopoldne za smešno figuro, me je vendar takoj s prvimi besedami očaral.
Neutrudno je hodil po sobi gorindol. ,Če bi me moj oče videl sedaj," pravi, ,to bi me bil vesel. Vedno mi pravi: Gašperček, glej, da boš hitro izviševal svoja dela! — O, to gre hitro in visoko!" — Nato hoče zagnati svojo torbico v zrak; letela je res do stropa, ker je bila na žici; toda — Gašperčkove roke se niso pveuiaknile od života; na vse načine jih je vzdi-goval, a niso se premaknile niti za ped kvišku.
Gašperček je govoril dalje, a delal ni nič več. — Za odrom je nastal nemir; slišalo se je tiho, a jezno govorjenje; nadaljevanje igre je bilo pre-prečeno.
Meni je bilo hudo! Rad bi bil zbežal, pa sem se sramoval. In če se še Reziki po moji krivdi kaj pripetil
Tedaj začne Gašperček hipoma žalostno rjoveti; pobesil je glavo in roke, in Favstov sluga pride spet na oder ter ga povprašuje, zakaj tako zdihuje.
,Ah, moj zob, moj zob!" kriči Gašperček.
»Dobri prijatelj," reče sluga, .pokaži mi svoja široka usta!" — Ko ga nato zagrabi za veliki nos in mu odpre žrelo, stopi zopet Favst v sobo. »Oprostite blagorodje," reče sluga, »tega človeka ne moretn več rabiti; iti mora takoj v bolniščnico!"
,Ali je bolniščnica gostilnica?" vpraša Gašperček.
,Ne, dobri prijatelj,' odgovori sluga, ,to je klavnica. Tam ti izderejo zob modrosti, in rešen si vseh bolečin."
,Za Boga," vzdihuje Gašpcržek, ,da me mova zadeti taka nesveča! Zob modrosti, pravite, gospod sluga! Še nihče ga ni imel v naši rodovini! In s tem bo tudi konec moje modrosti?"
nSeveda, dragi prijatelj," reče sluga; »slugo z zobom modrosti jako rabim; taki so le za nas učene Ijudi. Pa saj imaš še enega bratranca, ki se mi je že ponudil. Samo," se obrne k Favstu, ,če mi dovoli vaše bla-gorodje!"
Doktor Favst se ponosno ozre.
nStorite, kar vam je drago, Ijubi sluga," odgovori na to, ,samo ne motite me dalje pri učenju čarovništva s svojimi otročarijami!"
.Slišiš," reče krojaški pomočnik, ki je stal pred menoj, svojemu so-sedu, ,to pa ne sodi k igri; meni je znana, videl sem jo pred kratkim na Koroškem." — Drugi pa odgovori: »Molči vendar, Korošec!" in ga sune pod rebra.
Na odru je nastopil med tern drugi Gašperček. Bil je popolnoma po-doben svojemu bratrancu in je tudi prav tako govoril; samo s palcem ni mogel tako gibati, in nos je bil malo drugačen.
—«    32    —
Oddahnil sem se, ko so igrali dalje in pozabil sem zopet na vse okrog sebe. Nato naslopi peklenski Mifistofel z rdečim plaščem in z rožičkom na čelu. Favst podpiše z lastno krvjo pogodbo s peklom:
nSluži mi štiriindvajset let, potem setn tvoj z dušo in s telesom!"
Nato odletita oba v Mefistofelovem čarovniškem plašču v zrak. Na Gašperčka pa je padla iz zraka velikanska žaba z netopirjevimi krili. ,Na tem peklenskem vrabcu odjahara v Parmo," zakliče Gašparček, sede na žabo, pokima z glavo, in oba odletita v višavo.
Stopil sem prav zadaj k steni, da sem bolj videl na oder. Zastor se dvigne zadnjikrat.
Favst in Gašperček sta zopet v domačem mestu. Gašperček je postal nočni čuvaj; hodi po temnih cestah in naznanja ure;
.Čujte, žena me nemila je doma hud6 nabila; bojte hudih se pesti — ura je že polnoči !•
Iz daljave se čuje ura, ki bije polnoči. Tedaj se priguglje na oder Favst; poizkuša moliti, a sliši samo rjovenje in šklepetanje zob. V višavi se zasliši gromovit glas . ..
Ravno ko priplavajo z višine v ognjenem dežju trije črnolasi hudobci, da bi siromaka vzeli, začutim, da se pod mojimi nogami pregiblje deska. Ko se pripognem, da bi videl, kaj je, se mi zazdi, kot bi slišal nekak šum; posJušam bolj natanko; zdelo se mi je, da joka otrok. — pRezika,u si mislim; ,ko bi bila Rezika!" Kakor kamen mi je padla na vest zopet moja pregreha; nisem se več zanimal za doktorja Favsta in njegovo pot v pekel.
Burno mi je utripalo srce, ko sem se prerival skozi vrste poslušalcev, da bi pri strani zlezel skozi odprtino pod pod. Hitro zdrsnem v spodnji prostor, kjer sem lahko ob kraju šel pokonci; a bilo je tako temno, da sera se zadeval z nogo ob grede in late. »Rezika!" zakličetn. Ihtenje, ki sem ga še ravnokar slišal, hipoma potihne; a tam v najtemnejšem kotu zagledatn, da se nekaj premika. Tipljem naprej, do konca — in tam jo dobim, sklju-čeno, z glavico v naročju.
Potegnem jo za obleko. ,Rezika," rečem tiho, ,ali si ti? Kaj delaš tu?"
Odgovorila ni ničesar, ampak začela iznova ihteti.
.Rezika," vprašam spet; »kaj ti je? Govori vendar!"
Nato malo dvigne glavo. nKaj naj govorim," mi reče nsaj sam veš, da si pokvaril Gašperčka."
,Da, Rezika!" odgovorim pobito; rsam vem, da sem storil to."
»Da, ti! — In rekla sem ti, da ga pusti!"
»Rezika, kaj naj storim?"
»Kaj! Nič!"
,A kaj bo iz tega?"
»Tudi nič!" Iznova začne glasno jokati.
,A jaz — če pridem dornov, bom tepena!"
_^   33   „_
,Tepena, Rezikal" — Zdelo se mi je, da sem popolnoma uničen. „Ali je tvoj oče tako strog?"
»Oh, moj dobri oče!" ihti Rezika.
Torej mati! O, kako sem bil že hud na to žensko, ker je vedno tako leseno sedela pri blagajnici!
Z odra zaslišim novega Gašperčka, ki je zaklical: Jgre je konec!" Nato se zasliši drsanje in ceptanje ljudi, ki so drvcli proti izhodu. Zadnji je šel mestni muzikant s svojimi tovariši, kakor sem spoznal po glasu basu, ki se je parkrat zadel ob steno. Polagoma je nastal mir, le za odrom je še govoril gospod Leskar s svojo ženo. Čez nekaj časa prideta tudi ta dva v dvorano; najbrž sta snažila in ugašala svetilke ob odru in stenah, zakaj prihajalo je vedno temnejše.
nDa bi le vedel, kje je ostala Rezika," reče gospod Leskar svoji ženi, ki je nekaj delala ob nasprotni steni.
nKje naj bi bila?" reče ta; ,nagajivka je šla gotovo domov!"
»Ti malo prehudo raraaš z njo," reče mož; ,ona je preveč rahločutna!"
,Ah, kaj!" reče žena; »kaznovati jo moram; da nam je ravno po-kvarjeni Gašperček dosti koristil, to že ve tudi ona; nikdar več ga ne po-praviš, a njegov bratec je le za največjo silo!"
Glasni pogovor je odmeval v prazni dvorani. Počenil sem k Reziki; prijela sva se za roke in sedela tiho kot miši.
»Sicer se mi pa prav godi," reče spet gospa, ki je stala ravno nad naraa, »zakaj sem ti pa pustila, da si uprizoril zopet to nesrečno igro! Moj po-kojni oče je ni hotel svoja zadnja leta nikdar.'"
,No, no, Reza," reče spet gospod Leskar, ,tvoj oče je bil poseben mož. Igra vendar vselej napolni blagajnico; in v igri je tudi nauk in zgled za brezbožneže tega svetal"
.Igrali smo jo pa danes zadnjikrat! Sedaj mi pa ne govori več o tem," reče žena.
Gospod Leskar je molčal. — Zdelo se mi je, da gori samo še ena Iuč in da gresta mož in žena proti izhodu.
.Rezika," zašepeče, .zaklenili naju bodo!"
,Naj!" reče ona; ,jaz ne grem od tu!" I^h     ^Potem ostanem tudi jaz!" ^^B    ,Pa tvoj oče in tvoja mati?" ^^*      »Vseno ostanem pri tebi!"
Vrata v dvorano se zapro; nato pa odideta oče in mati po stopnicah, odpreta glavna vrata in stopita na cesto.
Midva pa sva sedela kake četrt ure, ne da bi izpregovorila besedico. K sreči se spomnim, da iraam v žepu še dve masleni štručki, ki sem \u kupil po poti in ki sem nanje popolnoma pozabil. Eno dam Reziki v roko; vzela jo je molče, kakor bi se razumelo samo ob sebi, da ji moram pre-skrbeti večerjo; začela sva jesti in kmalu tudi nehala. — Nato vstanem in rečem: .Pojdiva za oder, tam bo bolj svetlo; tnislim, da sije zunaj mesec!" Rezika je potrpežljivo šla z menoj čez late in prečnice v dvorano.
—.   34   >^
Ko prideva za oder, je sijala skozi okna od vrta sem luna. Na žici, kjer sta bili  zjutraj samo dve figuri, sem  videl  sedaj vse, ki so nastopate v igri. Tu je visel bledi Favst, rogati Mefistofel, trije črnolasi
Skozi okno je sijala luna.
hudobci, poleg krilate žabe sta visela tudi oba Gašperčka. Čisto tiho so vi-seli tu v bledi mesečini; zdeli so se mi kot mrliči.  Glavni Gašperček je k
—.   35   .*—
sreči pobesil svoj nos na prsa, drugače bi bil mislil, da me preganja s svo-jimi pogledi. Z Reziko nekaj časa nisva vedela, kaj naj storiva; stopala sva po odru, plezala po njem, nazadnje pa se nasloniva na okno. — Bližalo se je slabo vreme; tam na nebu je plaval proti luni črn, teman oblak; listje je padalo z dreves in se kopičilo po tleh.
»Glej," reče Rezika, ,kako se kopičijo oblaki; sedaj pa ne more moja stara, dobra tetka gledati z nebes na zemljo."
»Kakšna tetka?" vprašam.
,Ko sem bila še jako majhna, mi je umrla."
Nato sva zrla zopet v noč.  —
Ko zapiše močan veter proti oknu, začne molčeča družba na žici ro-potati s svojimi lesenimi udi. Nehote se ozrem tja in vidim, kako se jim v vetru majejo glave in zapletajo noge. Hipoma pade bolnemu Gašperčku glava nazaj, tako da me je gledal s svojimi belimi očmi; zato rečem Reziki, da bi bilo bolje, če greva malo v stran.
Ne daleč od okna sta stala dva zaboja; med njima in med pregiba-jočo se druibo je visela zavesa; zaboja sta bila prazna, samo nekaj cunj je ležalo tam, ki so vanje najbrž zavijali figure.
Ravno ko hočem tja, zaslišim pri oknu Reziko, kako zeha.
»Ali si trudna, Rezika?" jo vprašam.
,Ne," odgovori, medtem ko se stisne prav skupaj; »samo malo zebe mel"
Tudi raene je zeblo, ker je bilo precej mraz. .Pojdi sem," ji rečem, nzavijeva se v cunje."
Pustila je voljno, da sem jo zavil vanje; podobna je bila bubi, samo da je na enera koncu gledal na dan prijazen obrazek. ,Veš,' reče zaspano, »zlezla bom v zaboj, kjer je gotovo gorkejše!"
Tudi meni se je tako zdelo; poleg tega je bil prostor, kjer sta stala zaboja, še dosti prijazen, medtem ko je bilo na odru jako dolgočasno. Krnalu sva sedela neumneža, zavita v cunje, vsak v svojem zaboju; slišala sva samo vrata v dvorani, ki so Joputala.
,Ali te zebe, Rezika?" jo vprašam.
,Malo!"
Legla je v zaboj in zašepetala: ,Kaj bo moj dobri oče ..." Ponjenem dihanju sem spoznal, da je zaspala. Iz svojega zaboja sem malo videl skozi okno. Luna je zopet priplavala izza oblakov, ki so jo nekaj časa zakrivali; stara tetka je zopet lahko gledala na zemljo in gotovo z veseljem. Skozi okno posije mesečina in razsvetli Rezikin obrazek. — Nisem se upal premakniti. ,Kako lepo bi bilo," sem si mislil, nče bi bila Rezika tvoja se-strica in bi bila lahko vedno skupaj!" Imel nisem ne sestre ne brata; brata si ravno nisem želel, a sestro bi bil imel rad; zato se nisem mogel naču-diti svojim tovarišem, ki so se časih prepirali s sestrami in se celo z njirai pretepali.
V tem sem zaspal; dobro še vem, kako hude sanje sem imel. Zdelo se m\ je, da sedim sredi dvorane, ob sienali gore luti, jaz pa sedim sam v
-~,   36   .«--
klopi. Nad mojo glavo pod stropom jaha Gašper&k peklenskega vrabca in kriči: »Hudobnež, hudobnež! Moja roka, moja roka!"
Hipoma me zbudi smeh, ki je odmeval nad menoj; obenem se za-sveti pred mojimi očmi luč. .Poglejte no gnezda!" zaslišim glas svojega očeta, nato pa ostrejše:  .Vstani, fant!"
To je bil glas, ki me je vselej dvignil. Odprem široko oči in zagledam svojega očeta, ki je stal z Leskarjevima pri zabojih; gospod Leskar je imel v roki prižgano svetilko. Sprva se še dvigniti nisem raogel, ker je bil zaboj kratek in sem se zvil v njera v dve gubi. Ko sem pa skočil na noge, sem tako nerodno zamahnil z roko, da bi bil kmalu gospe Leskarjevi zbil klobuk z glave.
»No, no, fant!" reče ona in stopi korak nazaj; ko stopim iz zaboja, začnem hitro pripovedovati, ne da bi se kaj bal, kaj sem naredil zjutraj.
»Gospa Leskarjeva," reče moj oče, ko sem končal, ,saj mi dovolite, da obravnaro sam s fantom doma to stvar!"
»Seveda, seveda," reče ona kakor bi mi zagotavljala dobro zabavo.
Rezika se je medtetn prebudila, in oče jo je vzel v naročje. Videl seffl, kako ga je objemala, mu šepetaia nekaj na uho, mu nedolžno gledala v oči in zatrjevala s prikimovanjem. Kmalu nato seže gospod Lcskar mojemu očetu v roko. .Dragi gospod," reče, .otroka prosita drug za drugega. Mati, ti tudi menda nisi tako tiuda! Ne storimo jima nič žalega!"
Gospa Leskarjeva je pa še vedno malo hudo gledala izpod svojega klobuka. ,No, boš videl, kako boš igral brez Gašperčka,* reče in strogo pogleda svojega moža. V očeh svojega očeta sem videl neko zadovoljnost, ki mi je dajala upanje, da ne bo viharja; ko je oče še obljubil Leskarju, da mu poizkusi popraviti Gašperčka in si je gospa dobrohotno popravila klobuk, sem vcdel, da ni več nevarnosti zame in za Reziko.
Knialu smo stopali skozi tetnne prostore, gospod Leskar s svetilko naprej, midva z Reziko pa, držeč se za roke, za njimi. »Lahko noč, Pavel! Jaz grem spat," reče Rezika. Niti opazil nisem, da smo prišli že domov.
(Dalje.)