Peter Kolšek
"Mar sploh kdaj
i
I
Sodobnost 2000 I 1097
Na začetku svetovne književnosti in zagotovo tudi vseh drugih človekovih simbolnih dejavnosti je bila želja po nesmrtnosti. Gilgameša, prvega in do danes najverodostojnejšega literarnega popotnika, ki seje odpravil iskat človeško večnost, je ob spoznanju, da je umrljiv, čeprav ima kar tričetrt božanskih lastnosti, popadla groza:
Ali bom torej nekoč legel tudi jaz ter ne bom več vstal na vekomaj?
Da, že ena sama četrtina človeških atributov je bila dva tisoč let pred našim štetjem za smrt dovolj. Je danes, štiri tisoč let kasneje, ko je človek samo človek, bog pa ga polovico tega časa iz daljave le preizkuša - drugače?
Zadnji dosežek na področju biogenetskih raziskav nas je, priznajmo, vznemiril bolj, kot nam to ob številnih odrešenjskih vzorcih, s katerimi nas nadlegujejo tako profitne tehnologije kot profane ideologije, običajno dopušča skeptični um. Ob odkritju genoma - »zemljevida« genske zasnove in s tem ene poslednjih kemičnih skrivnosti življenja, kakor nas nazorno poučujejo vzhi-čeni razlagalci -je zagotovo marsikoga zadela in osvojila hipna misel, da se je življenjska meja neizpodbitno premaknila. Tfe presunjenosti, res nejasne, a zdi se, da utemeljene na argumentiranem podatku, si ni težko predstavljati, če si znamo pošteno priznati lastne omotične projekcije o pomembnosti svojega življenja. In ta projekcija je čez noč začela tipati po novem, neznanem teritoriju, ki daje občutek, da se mu je smrt ubogljivo odmaknila. Znašli smo se za podrto ogrado: kot vojak po bitki, ki jo je čudežno preživel in se zdaj zmedeno in radostno ogleduje v mlaki, v kateri se smeje tudi večno sonce.
Vse kaže, da se nam je pripetila dogodivščina, v kateri se svetlika celo daljna obljuba nesmrtnosti; nekateri zanesenjaki jo kar naravnost napovedujejo. A ta hip, neposredno ob velikem odkritju, ki bo nemara kljub prepričljivosti samo obljuba, ni tako pomembno, ali bomo res živeli deset, petdeset ali celo sto let dlje, o čemer nas obvešča znanstvena senzacija, pomembneje je, da je pozabljena sanja o nesmrtnosti v kolektivni zavesti znova oživela. Ta sanja je na simbolni ravni, tako v religiji kot v umetnosti, sicer še zmeraj živa, čeprav se pri obeh zdi, da jo ohranja in poganja le še nezavedna inercija. Toda »čudežni« genom jo je zdaj pripeljal tudi v območje konkretnih bioloških danosti, ki jih naša sedanja življenjska posoda ni vajena, in prebujenih aspiracij po večnosti. Zdaj se lahko začnejo - tihe, zadržane, previdne - kalkulcije: če sem star toliko in toliko, koliko na novo odkritega življenja mi pripada? In, recimo, da znanost v kratkem potegne novo spektakularno potezo: ali ni vredno, velja predvsem za mlajše ljudi, z novo koncepcijo in prerazporeditvijo življenjskih moči še malo počakati?
Kaj pa če gre za umetnike in še posebej literate, ki potrebujejo za svoje delo velik kos zbitega časa - ah ni napočila doba, ko bo treba privajeno skušnjo »sklenjenega opusa« povsem na novo definirati in torej tudi reprogramirati? Če je doslej na primer vrhunski pisatelj v svojem življenju napisal pet do deset del, vrednih velikega upoštevanja - in je taka količina biološka mera enega uspešnega literarnega življenja -, se utegne ta mera ob novih danostih zvečati za pet enot. Ali si je mogoče predstavljati prihodnjega Balzaca, ki ima za toliko povečan ustvarjalni količnik? Je tako predstavo mogoče kar preprosto harmonizirati z vzporednim dejstvom, da se bo za toliko pač povečal tudi časovni »količnik« bralcev? Je mogoče, da ta sprememba, ki se navzven ponuja zgolj kot časovni prirastek, ne bo v resnici opustošila notranje ustvarjalne napetosti, ki pripada eni umetniški eksistenci, in, na drugi strani, razgradila kompaktno stavbo ustvarjalnih opusov in zaključenih epoh, v katerih je naložena umetnost kakor stoletja na Kristusovo rojstvo? AH ne pomeni bistveno podaljšanje življenjske dobe za umetnika in umetnost pravzaprav temeljno dekonstruk-cijo izmerjenega in obvladljivega razmerja med naturo in kulturo? Z drugimi besedami: bi imelo ob bistveno razpotegnjenih bioloških okoliščinah človekovo duhovno naprezanje sploh kakšen adekvaten smisel? Se natančneje: se bo ob podaljšanem človekovem telesu enakovredno pretegnil tudi duh?
Radikalno podaljšanje življenjskega obdobja, kakršno nam pripravlja znanost (proces postopnega daljšanja je že tako in
Sodobnost 2000 I 1098
tako na delu tudi mimo genoma), bi seveda spodmaknilo temeljni občutek o sedanjem »kontrapunktu življenja«. Zaenkrat sije najteže predstavljati spremenjeno razmerje do smrti. Smrt, čeprav edina stvar, kije del nas in nas hkrati resnično presega, je namreč najgloblja zaveznica našega življenja. Vse, kar počnemo, je zaradi nje. Vsemu daje smisel, zaradi nje ljubimo in se tepemo. Če bi bili nesmrtni, bi bilo pač sleherno prizadevanje nesmiselno. Živeli bi kot sence, ki se poslanjajo po gladki površini sveta. In če obstaja posmrtna večnost in če obstajajo angeli - kdo pravi, da se ne dolgočasijo na smrt? Po njej hrepenijo!
V tem ni velike modrosti. Veliko modrost pa bomo potrebovali, če se nam življenje v resnici nekaj malega podaljša. Kaj šele, če se podaljša toliko, kot napovedujejo bolj optimistične, a še zmeraj trezne napovedi? Bomo pridobljeni delež življenja, ne da bi imeli zanj kot oseba kakršne koli zasluge, premolčali? Saj to počnemo že zdaj, sicer ne bi potrebovali toliko vrhunsko odtujevalnih komunikacijskih sredstev, s katerimi blebetavo krpamo substancialne luknje. Ali ga bomo znali napolniti z novo govorico, ki bo zajemala iz neslutenih razmerij med novo biološko danostjo in starim občutkom za smrt? Med prividom nesmrtnosti in vendar jasno zavestjo, da se je smrt morda odmaknila, nikoli pa ne bo zapustila ograd našega življenja, naj se te še tako spektakularno podirajo. Kaj bomo storili, da se ne bomo neskončno in še bolj dolgočasili že »na tem svetu«?
Velik, morda največji del svetovne literature in zlasti poezije izraža tesnobo - in lepoto - prav zaradi minljivosti življenja. V luči najnovejših odkritij je jasno, daje ta elementarna tesnoba pravzaprav naša največja človeška širina in svoboda: zaradi nje imamo sploh priložnost, da se izrazimo kot smrtni posamezniki.
Babilonski Gilgameš, ustvarjen iz še starejših sumerskih predlog, je napredoval od nesmrtnega junaka k umrljivemu človeku. Takole mu je odgovoril modri Utnapištim, predhodnik svetopisemskega Noeta, ki je preživel vesoljni potop in je torej že premogel določeno izkušnjo »večnosti«:
Neizbežna je bridka smrt:
Mar sploh kdaj gradimo hišo za vekomaj?
Marža veke sklepamo pogodbe?
Mar si bratje za vekomaj delijo imetje?
Mar trajajo prepiri v deželi na vekomaj?
Sodobnost 2000 I 1099
Obraza, ki bi mogel gledati soncu v oči,
ni in ga ni bilo.
Že od začetka sveta ni stalnosti in je ni.
Speči in mrtvi - kako podobna sta si med seboj!
Mar ni v obeh obrazih upodobljena smrt?
Ne gre za to, da bi genomski znanstveni dosežek zabrisal razliko med spečim in mrtvim: med tistim, ki sanja o nesmrtnosti, in onim, ki gaje smrt takšnih sanj že odrešila. Gre za to, kako s to povečano razliko, ki nas je morda res doletela, živeti brez iluzije o nesmrtnosti? Četudi nam jo znanost ponuja z enako verodostojnostjo, kot se je prikazovala Gilgamešu na začetku pismene civilizacije. Iluzija o nesmrtnosti bi lahko postala naša duhovna smrt. Tako v umetnosti kot v navadnem življenju.
SODOBNOSTI
revija za književnost in kulturo
Letnik XLVIII, številka 7-6, 2000
Izdajatelj
Cankarjeva založba Kopitarjeva ulica 2, 1512 LJUBLJANA
Naslov uredništva SODOBNOST Hribarjevo nabrežje 13, 1000 LJUBLJANA
Telefon 061 200 4102
Naročila in reklamacije Cankarjeva založba Kopitarjeva ulica 2, 1512 LJUBLJANA
Telefon 061 302 695, 080 11 08
Tisk
TISKARNA TONE TOMŠIČ, d. d.
ISSN 00380482
Oblikovanje ovitka Jani Bavčer, ARSENAL, sodelavec Aleš Strajnar
Računalniški prelom Janez Turk
Glavni urednik EVALD FLISAR
Uredništvo Sandra Baumgartner Igor Bratož Meta Kušar Miloš Mikeln Igor Škamperle Milan Vincetič France Vurnik Ciril Zlobec
Lektorici Alenka Kobler Nuša Mastnak
Glavni urednik sprejema sodelavce vsak poftedeljek od 11. do 13. ure v pisarni uredništva, Hribarjevo nabrežje 13.
Sodelavce prosimo, da prispevkom obvezno priložijo disketo (MS Word za Okna, verzjje 97, 95, 6.0).
Nenaročenih prispevkov ne vračamo.
Naročnina
Cena enojne številke
v prosti prodaji je 800 SIT,
dvojne pa 1200 SIT.
Za naročnike velja 20-odstotni popust (7360 SIT letno, plačljivo v dveh obrokih).
Cena za naročnike
v tujini je USD 79
ali protivrednost
v drugi valuti plus poštnina.
Revija izhaja ob finančni pomoči Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in sponzorjev.
Stališča avtorjev niso zmeraj tudi stališča glavnega urednika ali članov uredništva.
Sodobnost 2000 I 1100