to vprašanje postavljeno pred nas mlatit' z -vso rmničnustjo. I naši- dr za i 'r trrr~
Leto I.	OMLADINSKI	KULTURNO	-	POLITIČNI LIST	štev.15.
Izhaja štirinajstdnevno	V	Ljubljani,	Vidovdan	1936	Celoletna	naročnina	znaša	18	Din
ob zaključku prve etape našega dela gre Njemu, našemu Kralju. Naša je generacija ona, ki Mu bo pripomogla, da dokonča delo Očeta. Mi smo pripravljeni, da to svojo dolžnost izpolnimo
Na tej osnovi je »kaši misli« uspelo zbrati okrog sebe zanesljiv krog sotrud-nikov, ki ni omejen samo na Dravsko banovino, nego je razširjen na vsa večja središča v državi in mnoga inozemska vseučilišča, na katerih študira jugoslovanska mladina. S tem je storjen prvi korak. Nikakor ne precenjujemo pomembnosti naše akcije, toda opažamo, da uresničuje »Naša misel« s pomočjo iskrenih prijateljev intimne na-de njenih ustanoviteljev. Sprva samo lokalnega značaja, postaja naš list postopoma politični organ današnje mlade jugoslovenske generacije. S tem se približujemo našemu končnemu cilju.
Ob zaključku prvega letnika je naš optimizem večji, nego je bil v začetku. Četudi smo srečali pri nekateri mladini nerazumevanje — kjer bi ga upravičeno najmanj — lahko s ponosom predvidevamo, da bo nekoč sodelovanje pri »Naši misli« vsem sotrudnikom dragocena legitimacija, kajti čas, v katerem živimo je moten in malodušen; izmed mnogih dokumentov te dobe bo »Naša misel« ostala eden najbolj hrabrih. V to trdno verujemo.
Ljubljana, Vidovdan 1936.
Z današnjo številko zaključujemo prvi letnik »Naše misli«. Na koncu te prve dobe lahko ugotovimo, da smo zadovoljni z uspehom.
Naš končni cilj je, da duhovno povežemo oni del naše generacije, ki vidi v močni in ponosni Jugoslaviji svoj najvišji ideal. V skupnem delu mladine vidimo najmočnejše sredstvo za rešitev naših notranjih vprašanj v zadovoljstvo vseh državljanov. Smo realisti, zato smatramo, da mora mladina preiti od teorije k praksi. K temu nas sili dejstvo, da neurejene razmere najbolj škodujejo nam, ker nam odvzemajo vse izglede za ustvarjenje dostojne eksistence. Čeprav predpostavljamo, da se vsi današnji činitelji iskreno trudijo, da izpolnijo dolžnosti, katere jim nalaga njihov položaj, vendar nam je jasno, da to prizadevanje ni posledica vprašanja o biti ali ne biti, medtem ko je to vprašanje postavljeno
mo po nujnosti razvoja pozvani nekoč mi, da prevzamemo vodstvo v svoje roke. Za prevzem te odgovornosti je potrebno, da pripravimo vse zunanje pogoje, kakor tudi da vzposobimo same sebe. Niti prvo niti drugo ni lahko, ker se nahaja naša generacija v izjemnem položaju.
Mi smo prva jugoslovanska generacija, prva, ki je vzrasla v svobodni jugoslovanski, državi. Iz tega izhajata dva zaključka: prvi nas opozarja, da zavisi bodoči razvoj in moč Jugoslavije od našega dela, drugi, da je doslej vladal provizorij. To niso nikake smele trditve, nego objektivno gledana stvarnost z ozirom na katero usmerjamo svoje delovan je.
Slika tega našega prizadevanja je prvi letnik »Naše misli«. Rili smo dosledni v programu, neodvisni v delovanju in objektivni v presojanju.
Naš program je jasen. Njega obeležuje borba za socialno in gospodarsko pravično Jugoslavijo, v kateri naj uživa poedinec pravice samo v kolikor je zadostil svojim dolžnostim do narodne skupnosti, O ideji narodnega edinstva in državne enotnosti sploh ne razpravljamo, ker smo trezni in normalni.
V svojem delovanju smo bili neodvisni, ker mislimo, da more mladina zadostiti svojim obveznostim le ako presoja dogodke z višjega nacionalnega stališča in se ne vpleta v dnevno strankarsko politiko. Z ozirom na to dora-ščajoča mladina ne more biti avantgarda nikogar.
Bili smo objektivni v presojanju vseh vprašanj. ž(l nas ni bilo vodilno neodgovorno »javno mišljenje«, nego smo sledili aktualnim stvarem brez ozira na levo in desno. »Naša misel« je omladinski list, a omladinski list more po našem mišljenju doseči popularnost le, ako služi resnici, kakor jo pojmuje mladina, ne pa da se ravna po trenutnih koristih. Preveč smo si svesti odgovornosti, da bi mogli potvarjati dejstva.
VIDOVDAN 1936
Održava se pomen svima koji su pali za slobodu, za oslobodenje i ujedi-n jen je.
»Svaki kamen zemlje Srbije .. .« Svaki kamen naše jugoslovenske države orožen je t.rvlju onih koji su svoje živote uzidali u njene temelje. Svaka stopa placena je krvi ju.
Znamo li mi to još? Osečamo li mi još onaj napor koji je uložio ceo jedan naraštaj da nama izgradi siguran dom?
Mnogošla se zaboravilo, spustila se zavesa nad krvavim poprištem, mi danas trgujemo i utanačujemo sporazume.
Ovde leži ceo jedan naraštaj, od prvog do poslednjeg čoveka. Nad grobom mu stoje Srbin i Hrvat i cenjkaju se za krvavu odeču.
Reči su jadne, one ne kazuju ništa. Njima ne možemo da izmerimo dubinu ponora rajzočarenja i ogorčenja. Srce krvari, srce krvari — to osečamo, to znamo.
Šta je to, godina dana, šla je to godina i osam meseci? Imali smo jednog čoveka, koji je bio hrabar, nepokolebiv i jak. Sada i njega više nemarno. Sada smo usamljeni, sada je ceo posao pao na naša ramena. Veliki Kralj je brinuo našu brigu, n jegova kosa je bila seda. A sada su n jegove oči ugašene — da, reči s u jadne, one ne kazuju ništa.
Živimo brzo, govorimo mnogo o gradevinama koje smo podigli, gradimo u kamenu i armiranom betonu. Oni što su pali za slobodu, ti su gradili u krhkim kostima. Ima razlike izmedu naših i njihovih zgrada.
Ali, neka ne bude malodušnosti medu nama. Doči če i naš dan. »Sejači velike žetve«. Ako budemo sejali pošteno i u znoju lica svog, biče i naša žetva velika.
Mi ne moramo da položimo svoj život na žrtvenik, ali naš put ipak ne vodi kroz cvetne livade. Čujemo mi dobro otrovnu viku sa svili strana, vidimo dobro sva ona licu iznakažena od mržnje i straha. »Fašisti, fašisti!« O, da, ako je onaj »ko iskreno i strasno voli Istinu, Pravdu i Otadzbinu« fašista, onda smo i mi fašiste.
V drugim vremenima, omladina je mogla birati. Za nas nema izbora. »Mi smo uprskani Njegovom krvi ju, to je naš znak, time se raspoznajemo.« Mi čemo taj znak nositi do dana kada Kralju Petru II budemo mogli predati u ruke ne-taknutu baštinu.
Mi mislimo da je to zadatak za koji se treba žrtvovati do samozataje. Našem naraštaju nije dosudeno da bude veseo, on če biti ozbiljan. Naš naraštaj neče nlandovati, on če roditi.
Vidovdan 1936. Čini se pomen svima koji su pali za slobodu. Naša če slo-boda biti u radu. Tim pre što vidimo da se baština zanemaruje, što vidimo kako se pojavi ju je kukolj.
Jednogu dana, setičemo se rasjtoloženja ko jim smo proslavljali ovogodišnji Vidovdan. Verujemo da če taj dan biti srečni ji i zadovoljniji od danasnjeg.
Prva naša misel
IZ VSEBINE:
Mladina in politika,
Kočevje,
Demokrati ja i fašizam,
Hrvatski klerikalizem,
Pismo iz Francije,
IhdU>g<i^za^(^^
Vprašanje minimalnih mezd, Češkoslovaško dijaštvo,
Ženevski mladinski kongres,
Odnosi med »starimi in mladimi«, Gg. Bajič, Mačkovšek, Zalokar in Zavrnik o »Naši misli«, Zagrebačko pismo in še mnogo drugih zanimivosti!
NAČRTI CN STVARNOST
SOVJETSKI ČIMTELJI IN TISK O NOVI USTAVI SSSR.
TRIK
USTAVA KOT REKLAMNI
Živiino v času reklame. Predpogoj uspeha je senzacija in zveneči slavospev. Povprečen človek niti ne vpraša po kakovosti novitet, niti se ne intere-sira, ali je reklama z njo v skladu.
Pravi mojstri reklame so komunisti. Že zdavnaj so posegli po tem sredstvu, zavedajoč se nezavednosti in nekritičnosti množice. Neiznajdljivost v izrazih -— zdi se ti da boš zaspal od superlativov — nadomeščajo s presenetljivo spretnostjo v izbiri in kinemotografski izmenjavi objektivov reklame.
Sedaj je na vrsti projekt nove ustave zveze Sovjetskih Socialističnih Republik. Ne kaže, da se spuščamo v podrobno razpravljanje o tem načrtu: to bi izzvalo hud odpor boljševiških simpatizerjev. Komunisti in njih idejni za-sužnjenci pozabljajo izrek »nihče ni sodnik v lastni zadevi«. Oni proglašajo kritične in oporekajoče glasove za neobjektivne, za objektivne in pravične smatrajo pa bodisi svoje, bodisi onih ljudi, ki so se zavedno ali nehote vjeli v njihove mreže.
Napravimo jim danes uslugo. Pustimo govoriti njih same in oglejmo si »objektivno prikazano« razmerje med načrti in stvarnostjo.
Po uradni terminologiji je ustava »najbolj demokratična v najsrečnejši državi«. Svesta si tega, pravi pariška »Humanite« naslednje:
»Buržujski politiki-demokratje gledajo sovjetsko ustavo s preziranjem in zlobo. Ona ne prikriva svojega razrednega značaja:* nasprotno, sovjetska vlada se , odkrito proglaša za pripadnico diktature proletarijata. Zato ni mo-
* naš. Op. avt.
gla nova sovjetska ustava garantirati vsem svobode in enakosti.«
Drugi primer je morda še bolj zanimiv. Tiče se sodnikov, kateri so po določbi ustave (čl. 112) neodvisni. Proti' preširokemu tolmačenju tega predpisa nastopa Krvlenko, komisar za pravosodje Ruske Sovjetske Federativne Socialistične Republike (RSFSR). Potem, ko je rekel, da so »socialistična sodišča osnovni regulativ (!) za nadaljnje urejevanje razvoja socialističnega stvarja-nja«, se vprašuje — »kako je postopati s sodnikom, če ta v svojih sklepih ne sledi politiki, ki jo proklamira . . . vlada?« Odgovarja z Leninovim citatom: »nemogoče, da, celo neumno je zagovarjati stalnost nesposobnih, nevrednih, malomarnih sodnikov«. — (»Izvestja«, 12. VI. 1936.)
Očividno smatra sodru«; Krvlenko, da se malomarnost tiče nepoznanja »vladine politike«.
Toda ti lapsusi, ki nikakor ne utemeljujejo upov v demokratizacijo, še manj pa v likvidacijo sovjetske diktature, so malenkostni v primerjavi s histeričnimi izrazi »veselja«. Celo nepolitični časopisi se polnijo z njimi. Resni »Književni časopis« (Literaturaaja gazeta) prinaša 15. VI. 1936 cele strani slavospevov Stalinu.
»Ta projekt je velik, kakor Stalin«, pravi neki libretist za kino.
»Glasovi naših pevcev bodo ponosno zveneli,« piše tartarski pisatelj, — »pripovedujoč o najdražjem, ljubljenem in sorodnem nam, velikem Stalinu«.
V	potoku superlativov pa nam odkrivajo boljševiki svoje karte, ki kažejo, v kakšno stvarnost meri načrt, ki tako malo izpreminja sovjetsko stvarnost.
Uvodnik pravi:
»Svetovno revolucionarno gibanje je dobilo dokument, v katerem je zapisana bilanca heroične borbe naše dežele pod vodstvom komunistične stranke.«
»Nova ustava je kažipot za dokončno osvoboditev delovnega ljudstva od oblasti izkoriščevalcev, despotov in rabljev vsega sveta. Kot nevihta že doni po svetu vsaka beseda ustave v veselje delovnega ljudstva in v grozo sovražni-kov revolucije.« (A. Veseli, Moskva.)
Čl. 143. ustave določa, da je »grb ZSSR srp in kladivo na zemljini krogli, ožareni s sončnimi žarki in obdani s klasjem, z napisov v jezikih zveznih republik: proletarci vseli dežel, združite se!«
»Jaz hočem dočakati uro,« odkrito prizna neki Armenec, — »ko bo geslo socializma okrog našega prekrasnega grba izpisano razen v enajstih, še v mnogih drugih jezikih.« >
Torej, vsi pisatelji želijo svetovno revolucijo ! Načrt ustave je eden izmed reklamnih trikov za njeno uspešno propagando. Tega razmerja med našo stvarnostjo in sovjetskim načrtom se je treba dobro zavedati. Treba je opozarjati ljudi, da ne nasedajo komunistični vabi. Treba je reči delavcem, da je v ZSSR stavka, ki drugod garantira delavcem borbo za plačo, — veleizdaja!... Tisti, ki za vabo vidijo trnek, morajo zdraviti gluhe in slepe, dramiti speče.
Naj bo naše geslo: vsakdo, ki more, naj varuje sebe in druge pred lažnivo in kvarno boljševiško reklamo!
»Samo v enem letu je država dala 3,580.000 dinarjev za premestitve učiteljev; s to vsoto hi se dalo zgraditi 20 novih osnovnih šol.«
(»Vreme«, 5. julija 1936.)
G. Tresic - Pavičic ugotavlja nujnost italijanskega imperializma
Iz »Novosti« od 26. junija posnemamo, da je za italijansko javnost napisal znani g. Tresič - Pavičič predavanje o nujnosti italijanskega imperializma, ki je bilo 15. junija prečitano na tržaškem vseučilišču in sprejeto s strani poslušalcev z največjo hvaležnostjo. V celoti ga je objavil tudi tržaški »Piccolo della sera«.
V	uvodu predavanja ugotavlja g. Tresic, da je eden najvažnejših zakonov zgodovinskega razvoja težnja »za poenostavljenjem jezikov, nacij in .Vžav z izločitvijo slabših narodov in ii’>bo-vih jezikov, ki niso sposobni prispevati k napredku civilizacije in nuditi dovolj odpora asimilaciji civiliziranega naroda«. Abesinska okupacija je bila za prenaseljeni italijanski narod edina rešitev v dilemi: »umreti od gladu ali naseliti se na teritoriju kakega slabšega naroda.
G. Tresič - Pavičič ni določil izsod-nika, ki naj loči sposobnejše od n.anj-vrednih narodov. Če je po njegovem mišljenju »bila vojna eno najuspešnejših sredstev tega poenostavljanja« potem vemo, da bo tudi v bodoče sila odločala o večji in manjši kulturnosti narodov. Nam, ki imamo v zgodovini dovolj težkih izkustev ne morejo zadostovati nade g. Tresiča o prijateljski iz-gladitvi razlik med Italijo in Jugoslovani, čeprav »bi Italija imela vedno ljudi tako širokih in globokih vidikov, kot jih ima oni, ki danes vodi njeno usodo«.
O	svoji kulturnosti in upravičenosti naše eksistence bomo odločali mi eami in v to našo obrambo uporabljali sredstva, ki jih bomo smatrali za najpri-kladnejša v preteči opasnosti.
KULTURA
SRPSKOHRVATSKO PITANJE U OČIMA OMLADINCA
(Veljko D. Kuprešanin:	»Čiji	smo
baštinici«; Zagreb 1936, izdan je »Narodne omladifie«; str. 72, cena ?).
Srdačno pozdravljamo ovu, prvu, knjigu naseg prijatelja i dugogodišnjeg saradnika u mnogim zajedničkim poslovilna, g. Kuprešanina. Pozdravljamo tim pre što je srpskohrvatsko pitanje postalo čisto političko pitanje koje več više nema nikakve veze sa uzrocima sa kojili je postalo. G. Kuprešanin, niedu-tim, opravdano, nije napisao političku brošuru nego se potrudio da pokaže koliko je apsurdno i besmisleno govoriti
0 bilo kakvoj razlici hrvatskih i srp-skih potreba i stremljenja.
Potrebno je ukazati na činjenicu da g. Kuprešanin nije nov čovek u našoj publicistici. Dugogodišnji saradnik nekih bugarskih i mnogih naših listova, on je, od početka prošlog godišta, bio
1 urednik zagrebačke »Narodne omla-dine«. U svim svojim člancima, on se odlikovao trezvenim rasučtivanjem i ob-jektivnošču. Ove odlike nosi i njegova prva knjiga.
Imali smo prilike da razgovaramo sa piscem o njegovom radu. »čiji smo baštinici« zamišljeni su kao prolegomena opsežnijim delima o pitanju saradnje Srba i Hrvata, to su prethodne beleške i uvod u iserpnu istoriju meefusobnih njihovih odnosa. Otuda i temeljitost i obimnost napoinena: pisac je želeo da svaku svoju tvrdnju potkrepi dokazima autoriteta, istoriskim dokiunentima i izjavama. G. Kuprešanin namerava svoj rad prvenstveno da posveti rasvetljava-nju ovog pitanja — i mi mislimo da su smernice izražene u prvom njegovom delu dobra osnova.
»Srpski plug i hrvatska motika proglasili su jedinstvo davno prije nego što je pred istoriju iznesena formulirana misao jedinstva« (str. 8). Zaista, kakve to goleine razlike razdvajaju srpsku raju i hrvatske muže i kmete?
Bogami, grandiozna razlika u kulturi se tu opaža, ne bi čovek rekao da je to jedan narod! Nema šta, različite su tu težnje, ovde tisuegodišnja kultura a on-de samo jedna jedina dinastija Nema-manjiča —
Pisac ne tvrdi da je istina, iznesena u »čiji smo baštinici«, nova: naprotiv, ona je stara »premda jedna čitava legija falsifikatora i mistifikatora djeluje svom snagom ,naučne‘ važnosti da je bar umanji . . . Ali, ti falsifikatori i mi-stifikatori svojim radom provociraju istoriju . . . Danas mi ovom knjižicom od-govaramo. Smatramo potrebnim da odgovorimo baš u ovoj opčoj šutnji . . . radosni smo što nam istorija ukazuje bas na Hrvate i Hrvatsku kao protagoniste ljuhavi bratske i sloge... (str. 13).
»Čiji smo baštinici« je, dakle, izraz onog iskrenog i dubokog revolta koji danas, u ovo žalosno vreme, živi u svim pravim Hrvatima, u onim nepreglednim masama rodoljuba koji, razočarani i iznenadeni, doživljuju kako se falsifi-kuje povest njihove domovine, kako se zavedena rulja povodi za naredenjima političkih dešperatera, lopova i kori-stolovaca.
Bez uzbudenja i bez predrasuda pisac proučava suštinu hrvatske i srpske misli, te utvrduje da jedna drugu upot-punjuje jer »samo dobar Srhin ili Hrvat može biti dobar i iskren Jugoslaven ako je jugoslovenstvo osječanje bratstva, pravde, ljubavi, slobode i jedna-kosti. Veliko srbstvo i veliko lirvatstvo sinonimi su koji ne isključuju iz svog pojmovnog opsega ni najmanji, najsi-čušniji dijelič naš narodni. Nacionali-zam iirvatski ili srpski... bili su i jesu identični u krajnjim dijelima« (str. 15). Hrvati su prvi formulisali misao jedinstva Južnih Slovena, misao jugosloven-stva, oni su ti koji su duhovno spremili ujed in jen je. Srbi, kao centralno pleme balkanskih Slovena, nužno su morali postati izvršioci te zamisli: »Istorija je odredila Srbiji da ostvari hrvatska misao u najidealnijem njenom dijelu« (str. 30).
Zaista stara istina. Koliko je žalosno da se o njoj mora raspravljati, koliko
duboke ironije u činjenici da današnji »vodi hrvatskog naroda« haš tu istimi
neče da prime! »Vodi hrvatskog naroda«!!! Gde je ta j hrvatski narod koji je zaboravio turske navale kada su mu Srbi naseljenici čuvali granice, koji je zaboravio četrdesetosmu, zaboravio Sabor od 1861, zaboravio ilirizam, zaboravio Štrosmajera, Račkoga, Supila, zaboravio i pravog Starčeviča i pravog Radiča? G. Kuprešanin nam pokazuje da je i pre, u ponekim vremenima po-metenosti i trenutnog ludila, bilo raz-mirica i kavge — ali, i njega, o i nas, to ne zbunjuje. »Simptomatično je da se danas u hrvatskoj povesti uzimaju kao ,velika vremena1 baš i samo ona koja nesumnjivo znače pobedu ^alkana4« (»Naša misel«, broj 13 — »Koncert sodobnih zagrebških skladateljev«). Tako če to biti i sada. Kaogod što je »poslije niza nekoliko tužnih i tmurnih godina« (str. 42), 1896, omladina dala impuls za nov zajednički rad, tako i sada ne može biti sumnje o tome da če novi naraštaji izmeniti današnje apsurdno stanje. To su zadaci koji nas če-kaju. »Narodna omladina mora da zna koga nasleduje i koga baštini« (predgovor, str. 2). Jalove su i nepotrebne prepirke ko je bolji i pozvaniji. »I srp-stvo i hrvatstvo je zvano da se bori u svojoj zajedničkoj državi za opče ljudske vriiednosti... Onaj koji u to j borbi učini više, koji unese više snage taj če biti i jači i bolji« (str. 71).
G. Kuprešanin je učinio dobro što je izdao baš sada svoju kniigu. Vredno je upamtiti da je u 1936 godini samo jedna mala knjižica nepoznatog študenta otvoreno i iskreno govorila o staro j isti-ni srpskohrvatskog jedinstva. Jednom, u kasnija vremena, ta če knjižica biti značajan dokument naših dana.
NAŠI OBMEJNI PROBLEMI
Pod gornjim naslovom je izdala »Družba sv. Cirila in Metoda« referate z omladinskega narodno - obrambnega tečaja, ki ga je priredila za srednješolsko in akademsko mladino lanjsko jesen. Knjiga je propagandnega značaja
in zato namenjena predvsem mladini. Prepričani smo, da bo v tem dosegla svoj namen. Toplo pa jo priporočamo tudi vsem, ki se bavijo in zanimajo za naša narodno - obrambna vprašanja.
Važnost te knjige pa ne leži samo v njeni vsebini. Kot smo obveščeni na merodajnem mestu pomeni ona tudi začetek sistematične tiskane propagande »Družbe sv. Cirila in Metoda«, ki nam rava v periodičnih publikacijah obdelati vse naše na jvažnejše narodno - obrambne probleme in s tem vsaj deloma nadomestiti pomanjkanje obrambnega glasila.
»Naši obmejni problemi« nam podajajo na 82 straneh v zgoščeni obliki ze-
lo	važno snov. V uvodu je poudarjena pomembnost mladinske narodno - obrambne vzgoje, ki jo mnogi fantasti v stremljenju za nekimi vsečloveškitni ideali smatrajo za nepotrebno. »Pred očmi nimajo v dozdevni svoji univerzalnosti niti vsega našega etnografskega ozemlja ob Soči, Dravi in IM uri. . .« Kljub težki usodi tisočev Jugoslovanov pozabljajo taki ljudje v svoji idealnosti na nevarnosti, ki groze ne samo naši kulturni nego tudi socialni svobodi.
Tej krepki uvodni besedi slede v sistematičnem redu referati. Naš odlični zgodovinar, univ. prof. g. dr. M. Kos je prispeval »Historični razvoj slovenskih narodnostnih meja«; članek nazorno dopolnjuje karta z največjim in današnjim jugoslovanskim etničnim obsegom na severozapadu. Gg. dr. S. Ilešič in prof. F. Baš obravnavata geopolitične prilike našega obmejnega narodnostnega ozemlja. Naslednja referata sta situacijska in nam slikata predvsem položaj naše mladine v Italiji m Avstriji; podala sta jih gg. dr. L. Čermelj in G. Brodnik. Posebno važna so izvajanja g. ing. Jankota Mačkovska, ki prikazujejo tuje aspiracije in imperializme. G. dr. B. Vrčon je razpravljal o manjšinah v luči meddržavno - pravnih obveznosti, g. Uršič Andrej pa o narodnosti
z narodno-obrambnih vidikov. Zaključni članek g. Prekorška T. vsebuje pomen in delo »Družbe sv. Cirila in Metoda«.
Z NAŠIH UNIVERZ
KONČNO!
Po dolgih bojih, uspehih, neuspehih, prošnjah, izdajstvih smo končno prišli do dejstva, da so načrti za univerzitetno knjižnico odobreni. Banovina je odobrila načrte in razpisala licitacijo za dela na zgradbi, in to 3. avgusta t. 1. Skupna vsota vseh licitiranih del znaša
6.618.000 dinarjev. Na težaška, betonska in zidarska dela odpade 2,793.000 dinarjev, na železobetonska 2,258.000 dinarjev, na kamnoseška 502.000 Dinč Stroški za dobavo umetnega kamna in njega obdelavo pa so preračunani na
1.064.000 Din.
Sedaj pač nobena stvar ne bo mogla več preprečiti gradnje. Upajmo!
I
NEDELJKOVIČ OBSOJEN
Kot je dnevno časopisje že poročalo, je bil Slobodan Nedeljkovič, ki je med tepežem ubil Žarka Marinoviča, obsojen na pet let zapora in trajno izgubo častnih pravic.
Četudi je naš beograjski dopisnik prisostvoval razpravi, nam ni mogoče priobčiti njen potek. Hočemo samo povedati, da nosijo krivdo za ta žalostni dogodek marksisti na Beograjski univerzi. Njih dolgoletni teror se ni mogel več prenašati ker je že prekoračil okvir vsega dopustnega in postajal divji, patološki. Čeprav so to že zdavnaj ugotovljena dejstva, so se pred njimi zapirale oči (iz zelo važnih razlogov), značilno pa je tudi to, kako je naš takozvani »veliki informativni tisk opisal razpravo.
Omeniti hočemo samo eno tako značilno podrobnost. Medtem ko na eni strani »z gnusom moralnega človeka« obsoja »študenta-ubijalca« in »grozno delo«, poroča v isti številki na drugi strani v popolnoma prijateljskem tonu
Ta zgolj vsebinski prikaz knjige smo prepričani, da bo vzbudil zanimanje mnogih nacionalnih in političnih delavcev. Mi samo želimo, da bi »Družba sv Cirila in Metoda« ostala na začrtani pot- svoje tiskane propagande. Uspeli gotovo ne bo izostal.
MEMOARI G. ANTE TRUMBIČA
Ova knjiga g. <lra. Ante Trumbiča nosi nat-pis Suton Austro-Ugarske i Riječka Rezolu-cija. Knjiga je pisana n formi kratkih memoarskih clanaka, a prvi je dio Trumbičevog dela »Iz mojih političkili uspomena«.
Poznavajuči ulogu g. dra. A Trumlvča u Hrvatskoj, pa u jugoslovcnskoj politici, ovi njegovi memoari očekivani su od sviju hez razlike sa velikim interesovanjem.
Knjiga je izašla pred nekih dva mjeseca. Ohasiže teksta 108 strana, a SO prvih strana, gotovo polovica knjige, posvečena je ietorij-skom uvodu u Rijeoku rezolueiju. Dakle to je memoarski dio knjige Suton Austro-Ugar-ske, Trumbičcvo gledanje na hrvatsku istoriju i slično.
Objektivno i kritički ovu knjigu, harem koliko je. nama poznato, nije još niko prika-zao, prenida je o njoj mnogo pisano i koješta pisano. Hrvatske novine pisale su specijalno o prvom dijelu knjige, jer su ovdje izneseni neki Trumbičevi pogledi na hrvatsku istoriju. Srž lih prikaza bili su neki ekscerpti iz Trum-bičeva teksta, koji u tekstu nisu toliko tendenciozni, ali ekseerptirani, bez veze sa ostalim tekstom, ne mogu hiti drugačiji, nego ten-dencijozni u onom smislu, kako to želi današnja psihoza u Hrvatskoj.
O	ovoj knjiži nije pisao niko pozvani. Pisali su novinski reporteri i recenzenti. Dakle veoina nekompetentni. Suton Austro-Ugarske prikazivan je veoma simpatično, a kako se u Hrvatskoj pati od sveopceg oduševljenja — razumije se prikazi su pisani i sa naivnim pa-tosom oduševljenja, koje danas nema više gra-niea kao i hezhrojne proslave proslava bivših proslavljenih proslava godišnjica, obljetnica, procesija itd. itd. itd.
Dakle u ovakovoj sredini je uistinu teško pisati kritički i objektivno o jednoj knjiži, koja specijalno ohra<tuje hrvatsku istoriju.
o	športniku, ki je iz iz gole objesti uničil življenje svojemu tovarišu, ko ga je porinil iz kopališča v Savo. To ni več »športnik-ubijalec«, to ni »grozno delo« ampak samo »žalostna in neumna šala«. Kako spretno in sramežljivo se je prešlo preko tega, s koliko »tenkočutnosti« se je pazilo, da se ne užali nežna občutja gospoda golmana.
Da, tako je: človek, ki iz šale ubije drugega, ni ubijalec, ampak je samo »nepazljiv« — človek pa, ki v silobranu ubije nasprotnika, je premišljen ubijalec.
Zanimiv dokument. Potrudili se bomo, da si ga zapomnimo!
S tujih univerz
NOVI AUSTRISKI ŠTUDENT
Beč, jurta.
Zvanična Austrija je poznata kod svih stranih vlada po tome što neprekidno ukazuje na opasnost koja joj preti od Nemačke. Tom opasnošču Austrija opravdava ponovno uvodenje vojne obaveze, opravdava povečanje svog voj-nog budžeta itakodalje.
Medutim, onaj koji iz bližine posma-tra unutranji austriski život dobija uti-sak kao da je cela ta »opasnost« vrlo vešta atrapa kojom se zakrivaju radovi koji zaslužuju svu pažnju. Ukratko rečeno, izgleda kao da Austrija postaje ekspozitura nacionalsocialističke Nemačke. Znam, tvrdnja koja iznenaduje ali ja nišam navikao da gledam kroz naoča-re novinskih članaka nego imam običaj da se oslonim na vlastita opažavanja.
Nova austriska generacija se odgaja, prvo, u nacionalističkom duhu i, drugo, militarističkim sretstvima.
Da se stalno govori, sa merodavnili austriskih mesta, o »novoj Austriji«, to je poznato več i našoj javnosti. Kako izgleda ta »nova Austrija«? Može biti da, u intimnim željama austriskih vla-
G. dr. Ante Trumbič nastojao je da opiše tnedusobne odnose kralj. Hrvatske i Austr.-Ugr. Taj prikaz ima priličan broj istorijskih netač-nosti, pa i iskrivljenih fakata. Gosp. dr. Ante Trumbič danas gleda na hrvatsku istoriju ona-ko kao što želi psihoza u ovim krajevima. A to je neobjektivno i nenaučno. Istoriju ne stvaraju trenutačne psihoze, niti mogu da se sile i zakoni unose u istoriju po volji pojedi-naca ili fanatizovanc mase. Kada g. dr. Ante Trumbič govori o hiljadugodišnjem pretstavni-štvu i ustavnosti države Hrvatske, da bi time prikazao milenijsku demokratiju i parlamen-tarnost Hrvatske, tada je to uistinu nepoznavanje istorijc u njenoj biti ili prešutkivanje stvarnosti za volju psihoze, koja je obvladala Hrvatskom. 'Pojedini pasusi o uvoin dijelu knjige slični su govorilna, koji se drže na dan papinskih obljetnica ili pučkih proslava, a tikovi su pasusi potrebni da bi knjiga bila u skladu sa opčim »javnim mnijenjem« — ali ne sa jedilom ozbiljnom, istorijskom i nauč-nom radnjom. kakav bi trebao da hude Suton Austro-Ugarske, prvi dio memoara g. dra Ante Trumbiča. Odviše je ovdje malo prostora da hismo taj prvi dio knjige prikazali po-drobnije kao što bi i trebalo učiniti. Smatramo da bi to bilo i veoma značajno, da se pokaže, kako, bez sumnje, i veliki pojedinci u Hrvat-skoj, podliježu opčoj psihozi od koje u ovim krajevima nije ništa slohodno ni poštedjeno.
Ali u Hrvatskoj o hrvatskoj istoriji teško je pisati objektivno i kritički, jer su službenim istoričarima proglašeni novinski reporteri, frankovački tupoglavei i jezuitske lije. To je Torkvemada hrvaukog javnog mnijenja, koju svesrdno potpomaže bezglava masa, oduševlje-na do hezgraničnosti i do posljednje svoje Staniče ofarbana narodnom trikolorom, koju tri-kolom sistematski profaniše i laže jedna ci-nička i pokvarena klika pretstavnika lažnog i poguhnog Hrvatstva.
Tog terora »javnog mnijenja« nije ostao osloboden ni g. dr. Ante Trumbič, što poka-zuje baš prvi dio ovili njegovih memoara. I zbog toga če ova knjiga biti jedilom u neko stoloženije i sreitenije vrijeme zanimljiva. Ne kao istorija, nego kao istorijski dokumenat jedne lude psihoze, koja je inkvizicijski pro-ganjala kritičnost i naučnost, a na pijedestal istoričara, podigla novinskog reportera, doju-čerašnjeg pobirača gradskih senzacija, ili pak lukavog jezuita, ili hivšeg k. u. k. ofisira, koji
stodržaca, ta nova Austrija treba da dovede do restavracije Habzbourgovaca. Ali, veliko je pitanje da li je put kojim se pošlo pogodan za taj krajnji cilj. Meni izgleda da če sretstva koja se upo-trebljuju za izazivanje »novog rodo-ljublja« pre dovesti do »anšlusa« nego do uspostavljanja »slavom ovenčanog prestola Habzburgovaca«.
Iz sledečih razloga. Mi možemo biti drugog mišljenja, ali činjenica je da Hitlerovi postupci imponuju masi. Ne samo masi nemačkog naroda nego i mnogih drugih naroda. Pogotovo, dakle, »austrijskoj grani nemačkog stabla«. Kada Hitler govori o »časti nemačkog naroda« nijedan Austrianac sebe neče izuzeti od te »časti«. Ulazak nemačke vojske u Rajnsku oblast, da navedemo primer, naišao je na nepodelje-ne simpatije austriskog malog čoveka. Dobijao se tada utisak kao da i ne po-stoji državna granica izmedu Austrije i Nemačke, toliko je bilo oduševljenje.
Gospodina Otona Habzburga, doduše, mnoge opštine biraju za svog počasnog gradanina. Zašto se to uvek pominje kao vrlo značajna činjenica, meni nije jasno. Jer, ne smemo, čini mi se, da za-boravimo ni na »značajnu činjenicu« da su mnogi naši gradovi, za vreme Austro-ugarske, slali »Njegovom c. i kr. apo-stolskom veličanstvu, našem premilosti-vom vladaru« brzojave u kojima su na krasan način izražavali svoje oduševljenje njegovom »mudrom vladavinom« itakodalje. Takve »značajne činjenice« mogu biti značajne za malu decu ali ne i za onoga koji poznaje austrisku vladu koja svim opštinama »preporučuje« da izabere rečenog Otona Habzburga za svog počasnog gradanina. A g. Velja Popovič, a Sarajevo?
Pitanje je u tome neče li današnje izazivanje nacionalističkog zanosa u Austriji, pre nego što vlastodršci mogu pozvati Otona (ako je to uopšte u nji-
oduševljeno piše u »najčistijim lirvatskim no-vinama«, kako se provodio na frontu, a speci-jalno na srpskoiu frontu.
Takovo prisilno ukazivanje na ustavnost, pair-lamentarnost, milenijsku kulturu i raznolike ostale atribute i senzacije, koje golicaju masu, a podržavaju oduševljenje hotimiee povlači za sobom jednu rečenicu, koju su staleži i redovi, ustavobranitelji i parlamentarci, plemenitaši, grofovi i baruni, biskupi i banovi u svom slo-bodnjaštvu i ljubavlju slobode i domovine — podarili hrvatskome kmetu, neustavnome i ne-parlamentarnome, stubu i temelju domovine:
»Misera plebs contribuens, optima flens, pes-sima ridens«.
Ali danas jezuita govori o papi i hrvatskome seljaku, k. u. k. regimenta o cesaru i hrvatskome seljaku, novinski reporter plače od oduševljenja nad hrvatskim seljakom, Hrvatska je oduševljena i obavijena je trobojnicom, u-mjesto žita i krumpira siju se i sade grbovi, žetva je preobilna i ko bi se usudio hiti kriti* čan i objektivan . . .
Drugi dio knjige g. dra A. Trumbiča označen je natpisom Riječka Rezolucija.
U Predgovoru ovc knjige g. dr. A. Trumbič ispisao je ove značajne i to baš po ove ine-moare, riječi:
».. . Memoari nisu istorija ni kronika, nego opisivanje i izlaganje dogadaja. Pisac je pri-povjedač koji stoji u sredini prilika o kojima govori. On izvješčuje o onome, u čemu je on sam učestvovao aktivno, ili kao svjedok i sa-vremen posmatrac. Iako su prema tome meino. ari po svojoj prirodi subjektivni, oni mogu biti više ili manje osnovani, ukoliko su više ili manje bliže objektivnoj istini. To zavisi i od toga da li pisac želi da istakne sebe ili da prikaže dogodaje kakvi su bili . . .«
Čitajuei ovaj memoarski dio knjige g. dra. A. Trumbiča imali smo na umu stalno ove njegove riječi. Memoarski dio g. dra A. Trumbiča ne donosi za istoriju ništa nova, ukoliko za istoriju vrijedi ono što g. dr. A. Trumbič misli o pojedinim madžarskim državnicima — ili pak o italijanskem kralju, u koga je g. dr. A. Trumbič zaljubljen. Za nas je novo, uistinu novo, što g. dr. Ante Trumbič nijednom riječ-ju ne spominje velikog Hrvata i najumnijeg političara hrvatskoga — Frana Supila. Fran Supilo nije ušao svojim imenom u niemoare dra A. Trumbiča, premda su ušla sva njegova
hovom planu), imati za posledicu po-bedu nacionalsocializma.
Na austriskim univerzitetima se danas kopira ustroj nemačkih. Da se i ne pozabavimo procenom koliko nacionalsocialista danas ima medu austriskim studentima, utvrdujemo da izmedu od-goja nemačkog i odgoja austriskog studenata nestaju sve razlike. Dabome, možemo se igrati rečima: jedna je reč »osterreicbertum« a druga je »deutsches volk«. To je, otprilike, isto tako kao kad neko, sasvim ozbiljno, hoče da mi dokaže kako Hrvati ne pripadaju jugo-slovenskom narodu nego da su »pose-ban narod«.
Novi austriski Zakon o visokoškol-skom odgoju (»Hochschulerziehungsge-setz« od prošle godine) predvida tri ustanove koje dosada nisu bile poznate na austriskim univerzitetima:	1.	oba-
vezno slušanje predavanja o osnovama nove austriske države (»Pflichtvorle-sungen zur weltanschaulichen und staatsbiirgerlichen Erziehung und zur Weckung des Verstandnisses fur die ideellen und geschichtlichen Grundla-gen des neuen Staates«), 2. studentski logori (»Hochschullager«) i 3. predvoj-nička obuka studenata.
Tačka jedan se sprovodila prviput ove školske godine. Tačka dva če se sprovesti u delo ovog leta. Biče dva lo-gora: jedan u Osiahu u Koruškoj, drugi u Rotholcu u Tirolu. U svakom logoru če biti po sto učesnika. Vocstvo imaju ne študenti nego aktivni oficiri, poruč-nici. U logoru vlada vojnička disciplina (»militarisclie Disziplin«). Naročita pažnja se polaže na obuku u pucanju (»besonderer Wert wird auf die Ausbil-dung im Schiessen gelegt«).
Voleo bili da mi sama neko dode da mi kaže kako je vojna obaveza u Austriji uvedena zbog opasnosti od Nemačke. To bili strašno voleo.
djela, svi dogodaji, u kojima je on učestvovao i bio jedan od glavnih aktera. Kao da Fran Supilo, njegovo ime, nije dostojno memoara g. dra A. Trumbiča — ili — »to zavisi i od toga da li pisac želi da istakne sebe ili da prikaže dogodaje kakvi su bili.«
— »da pisac istakne sebe ili da prikaže dogodaje kakvi su bili.« Ne spominjanje imena Frana Supila isključuje ovo pitanje . . .
A ipak su ovi isti, čijoj je psihozi u svojoj knjiži podlegao i sam g. dr. A. Trumbič — ovi isti, koji danas grme i oblače Hrvatskom, prozvali njega i pokojnoga Supila »največim izdajicama hrvatskoga naroda« (Hrvatska Mi-sao 1922. br. 48).
Memoari g. dr. Ante Trumbiča završavaju telegramom na italijanskom jeziku pretsjedni-ku vlade Franji Košutu, a tim telegramom u-jedno i završava i poglavlje o Riječkoj rezolu-ciji. Dakle jedan otsječak hrvatske istorije završava se telegramom g. dra Trumbiča i posli-je tog telegrama nastalja se novi, koji če biti prikazan u drugoj knjiži političkih uspomena g, dra A. Trumbiča. Istorija o Riječkoj rezo-luciji završava dirljivo. Jednim telegramom, koji je, po izlaganju hrvatske istorije sa Strane g. dra A. Trumbiča, uužno posljedica Pacte convente. Od Pacte convente do italijanskog telegrama a »Ministro Francesco Kossuth, Bu-dapest« — prohujalo je 803 godina. Počelo je sa 12 plemena, a završilo sa g. dr. A. Trumbi-čem. Borhu je završio g. dr. A. Trumbič — telegramom ispunjenim srdačnim riječima: ». .. Ove su srdačne riječi izraz moje ožalošče-ne duše, razočarane u jednoj lijepoj ideji, ko-joj sam rastvorio sve svoje srce, spreman na svaku žrtvu . . .«
— »alla (juale aveva schiuso tutto il cuore, pronto a (|ualunque sacrifizio.«
Trumbič, m. p.
*
»... To zavisi od toga da li pisac želi da istakne sebe ili . ..«
Ipak, mi sa interesom očekujemo i drugu knjigu političkih uspomena g. dra A. Trumbiča, koja če, sigurno, kao i ova prva, biti za-liimljivi istorijski dokumenat iz ovog današ-njeg razdoblja, koje diktuje i memoaristi, kako i na koji način treba pisati i prikazivati istoriju i dogodaje, u kojima je učestvovao ...
Zagreb.	P.	c.	R.
Tačka tri dolazi na red u toku iduce školske godine. Po duhu i radu, več i logori spadaju u predvojničku obuku ali je ova tačka zamišljena na još široj osnovi. Na toj: radi se o osnivanju naročite studentske milici je (»dem Ge-danken der Schaffung einer eigenen Hochschulmiliz wird ein breiterer Raum eingeraumt«).
-— Tako izgletla novi austriski študent. Dao sam malo duži uvod kako bi se cela stvar gledala sa stanovišta sa kojeg je, po 1110111 mišljenju, treba gledati. Činjenice, mislim, dokazu ju da je to stanovište ispravno. A več što se za-ključaka tiče — mislim da su one jasne.
M. M.
Srednja tehnika i univerzitet
U poslednje vreme, ponovo se pokre-če pitanje dozvoljavanja študija abitu-rienata srednjih tehničkih škola na u-niverzitetima. Kao i mnoga druga pitanja, i ovo se ne posmatra sa jedino mo-gučeg stanovišta, tojest objektivnog, nego se i u njemu vidi sretstvo dobrodošlo u borbi različitih pogleda na svet.
Komunisti su, naravno, skočili kao pomamni čim su čuli za postojanje tog pitanja te odmah, u histeričnom tonu, izjavili da su oni za, za, za dozvolu visokoškolskih študija srednjih tehnika. Ako bi uopšte još bilo potrebno da se traže primeri za biološku ograničenost tih bi i ovo bio jedan. Ali, to uzgred jer je isuviše poznato.
Mi smo protiv toga da se abiturienti-ma srednjih tehničkih škola dozvoli studiranje na tehničkim fakultetima.
Prvo zato sto srednje tehničke škole imaju tačno odreden delokrug koji ni najmanje nije pogodan kao priprava za tehnički fakultet. Srednje tehničke škole daju jedno zaokruženo obrazova-nje, specialno obrazovanje koje je zavržnim ispitom potpuno završeno. Te škole imaju cilj da stvaraju stručno tebničko osoblje, poslovode, nadzornike i slično, koje čini, u svakom pogledu, prirodnu vezu izmedu inžinjera i radnika. Ne radi se tu o kakvim »socialnim« razlikama, ne radi se tu o torne da se stvori kakav jaz izmedu inžinjera i radnika. U tehničkom preduze-ču koje želi normalno da radi mora hierarhija saradnika biti sprovedena toliko savršeno da se nigde ne pojave praznine. Otpadanjem ili slabljenjem spone izmedu mozga i radne snage o-tvorila bi se vrata neracionalnorn radu sto bi, naravno, značilo propast predu-zeča (== povečanje broja nezaposlenih, da se razumemo).
Drugo zato što bi se, dolaskom srednjih tehnika na univerzitet, pojačala proletarizacija inžinjerskog staleža ko-ja več i danas zauzima ogromne razmere. Ne mislimo tu na povečanje broja konkurenata, dakle na daljnje snižava-
11	je standarda života inžinerjem (prem-da je več sama ta činjenica dovoljna da se odustane od svili sličnih »reformi«) nego mislimo na duhovnu prole-tarizaciju. Inžinjer danas mora biti nc-samo odličan stručnjak nego i organizator, kalkulator, čovek širokih pogleda, poznavalac medunarodnih prilika, pravnik, a za sve to nije srednja tehnika nikakva pretsprema. Srednja tehnika je isključivo stručna škola koja ne daje nikakvo opšte obrazovanje. A koliko je to nužno potrebno i prosečnom inžinjeru, o torne nije potrebno ni govoriti. Dovoljno je da uzmemo u ruke koji bilo naš tebnički časopis pa da se iznenadimo koliko je ta duhovna proletarizacija več napredovala. A sada još i ljudi koji su po celom svom školo-vanju, iskljueivo stručnjaci? Nema šta, tek bi onda lepo izgledalo.
Kao treče bismo mogli navesti statistiku nezaposlenih inžinjera, kao četvr-to, činjenicu da se večina našeg kvalifi-kovanog stručnog osoblja regrutuje iz stranaca mesto iz abiturienata naših srednjih stručnili škola, kao peto ali dosta je i to.
Svaka škola ima svoj odreden delokrug. A srednja tehnika u svakom slu-
OB ZAKLJUČKU SOKOLSKIH NASTOPOV
Večji del sokolskih nastopov je za nami. Z vidnim zadovoljstvom je javnost spremljala nesebično delo zastopnika Tyrševe ideologije in z radostjo ugotovila napredek te viteške organizacije.
Res, videli smo mnogo lepega, mnogo zdravega. Vrvenje na letnih telovadiščih in vsi, do sedaj vzorno izvedeni nastopi nam dajejo polno upanja, da se bo ta organizacija povzpela do onega mesta, ki ji sedaj v enotni državi pripada in da bo postala oni glavni biser krone, ki ji ga je namenil blagopokojni kralj s tem, da ji je postavil na čelo svojega prvorojenca, sedanjega kralja Petra II.
Dostojanstveno se vrstijo čete najmlajših z najstarejšimi, ne oziraje se na levo ali desno, ne upoštevaje vseh onih izpadov proti ideologiji sokolstva, ki jih je bilo sokolstvo deležno v času, ko bi bila strpljivost pač najbolj potrebna. Niti čas najtežjih notranjepolitičnih in zunanjepolitičnih zapletljajev ni mogel zajeziti vsega gneva, ki ga je izlil nasprotnik proti sokolstvu. Reakcija na vse to je bila poštena, vredna tona — sokola. Vedrina obraza in samozavesten nastop sta dovolj zgovorna priča zmage nad nizkotnimi spletkami in zahrbtnimi napadi.
Sokola ne bo treba braniti. Javnost je poklicana le, da nemoteno sodeluje z njimi in pomaga pri njegovem konstruktivnem delu, ki ga je Sokol zapo-čel že v času, ko se je krepkeje pojavila jugoslovanska misel, ki ji je bila naloga ustvariti današnjo Jugoslavijo. Zato ima naš Sokol drug položaj kot ga imajo sokolske in telovadne organizacije v drugih državah in temu primerno ga je treba tudi upoštevati; kajti sokolska misel je jugoslovanska misel.
Sokoli! Prvi ste prinesli v svet slavo našega junaškega naroda, prvi ste z zmagovitim nastopom na svetovnih prvenstvih pokazali urejeno Jugoslavijo. Bodite tudi v sedanjem času, ko se rušijo temelji Evrope in grozi z vseh strani nevarnost novega pokola, prvi tvorci sloge in bratstva, prvi, ki boste dokončno ujedinili naš narod, da bo složno v vsakem primeru znal braniti svojo do. movino.
Velika večina jugoslovanskega naroda je zasledovala in zasleduje vaše delo in je na vaši strani, zavedajoč se velikega pomena, ki ga ima vaša organizacija pri širjenju kulture med narodom. Zato ne bo nikdar več dopustila, da kdorkoli dvigne glas, ki bi samo poskusil omajati vašo organizacijo.
Strnjeno okoli prapora prvega staroste Nj. Vel. kralja Petra II. bo mogoče privesti Jugoslavijo v lepše čase.
Zdravo!	V.
Organizacija češkoslovaškega dijaštva
Zadnje čase so se akademiki Aleksandrove univerze zelo trudili, da pridejo do svoje reprezentančne organizacije. Po krivdi ljudi, ki bi jim taka organizacija ne šla v račun, do reprezentance ni prišlo. Prav pa bo, če ob tej priliki v grobih potezah prikažemo, kako je organizirano dijaštvo na Češkoslovaškem.
Početki organizacije na Češkoslovaškem segajo prav daleč nazaj. Če bi hoteli to raziskovati, bi prišli vse do ustanovitve univerze Karla IV. v 14. stoletju. Že takrat so bili trije samostojni korpusi: profesorski, doktorski in dijaški. Preveč bi se oddaljili od naslova,
čaju, nema taj da sprema podmladak za tehničke fakultete. Nego taj da sprema niže stručno osoblje koje nama toliko nedostaje — pa se srednje stručne škole, iz nekih savršeno neshvatljivili razloga, ipak ne forsiraju. Ali, ako se srednjim tehnicima dozvoli upis na u-niverzitet, vika za »kvalifikovanim o-sobljem« tek 6e se tada diči do neba. I svi če biti jako iznenadeni, dakako.
če bi hoteli vse to opisati. Prikazati hočemo le na kratko razvoj češkega oziroma pozneje češkoslovaškega organiziranega dijaškega življenja.
Češko dijaštvo je bilo mnogo bolje organizirano od slovaškega, kajti le-to je živelo v najtežjih prilikah. Velike sodobne organizacije češkega dijaštva so nastale proti sredi preteklega stoletja. Največje društvo, t. j. društvo češkoslovaških pravnikov »Všehrd«, je bilo ustanovljeno v šestdesetih letih.
Prvotno so si vse organizacije naložile predvsem vzgojne, kulturne in socialne naloge; prevladovala je volja za izobrazbo, posebno za strokovni študij. Po svetovni vojni pa igra socialni moment glavno vlogo. Mnogo je društev, ki omogočajo svojim članom študij; z učnimi pripomočki in denarnimi podporami. V provincijalnih mestih prevladujejo kulturne naloge. Dijaki prirejajo gledališke igre, ustanavljajo knjižnice itd; na deželi je študent postal kulturni in vzgojni pionir. Znano je veliko slovaško združenje »Detvan«, Čigar člani so potovali po slovaški in dvigali narodno zavest. Češkoslovaški študent se torej ni udejstvoval samo na univerzah, temveč je šel med narod; zato je priljubljen in njegove prireditve so pogosto izraz narodove volje.
Potreba skupne organizacije se je čutila že proti koncu preteklega stoletja. Prva skupna organizacija je bila ustanovljena 1. 190 . v Pragi. L. 1919 pa so ustanovili »Ustrredni svaz českosloven-skeho studentstva«, ki je reprezentant vsega dijaštva v republiki.
V »U. S. Č. S.« so včlanjena vsa dijaška društva Češke, Morave, Slovaške in Podkarpatske Rusije. Strokovnih društev na univerzah ter provincijalnih akademskih združenj je skupaj nad dvesto.
Za socialno pomoč dijaštvu so ustanovljeni socialni odbori v Pragi, Brnu in Bratislavi. Tu sodelujejo poleg USČS enako profesorji in dijaki. Na sličen način so organizirani zdravstveni instituti. Organizacija športa temelji na zavodih za telesno vzgojo. Osrednje športno združenje je »Vysokoškolsky šport.«
V inozemstvu reprezentira češkoslovaške akademike zunanji urad USČS. Ta vzdržuje zveze z inozemskimi študenti, daje informacije za študij v inozemstvu ter vodi evidenco nad češkoslovaškimi akademiki v inozemstvu in tujimi na Češkoslovaškem.
Organizacija akademikov na Češkoslovaškem je uprav vzorna. Zato je naravno, da ima akademska mladina velik vpliv na javne zadeve. V širši javnosti pa uživa velik ugled ter splošno pril jubljenost.
NEPOBOLJŠLJIVI
J ugoslovenska nacionalna -mladina pozna primarne interese našega naroda, zato tudi ve, v kakšnih mejah se mora gibati nase politično življenje. Zdrav instinkt ji pove, kje ni mesta za razdvojenost in politična razračunava-nja. Narodno - obrambne organizacije bi morale biti predvsem zavarovane pred vsakršnimi poskusi zanesli vanje uplive nezdrave dnevne politike, ki morejo biti v kvar njihovemu delovanju in obenem dokaz naše nezrelosti.
Žal nam nudi naša preteklost dovolj težak primer, kako daleč lahko pridejo oni, ki jim politična strast zamegli poglede in odvzame razsodnost. Mi ne želimo, da bi se ponovila v katerikoli drugi narodno - obrambni organizaciji zgodovina »Družbe sv. Cirila in Metoda«. če bi si izvestna gospoda poklicala češče v spomin svoje velike grehe iz preteklosti, smo prepričani, da bi ne ponavljala napak, kakršne je storila ob zadnii oblastni skupščini »Jadranske Straže«.
V zvezi s tem težkim pregreškom je g. I. Jelačin s polno upravičenostjo dejal, da smo Slovenci brez orijentacije, ker nismo zgubili samo jugoslovenske in slovanske temveč tudi ožjo slovensko, ko v svojih notranje političnih prepirih, ki se sučejo samo okrog ljubljan-
skega zvonika, pozabljamo na one, ki jih je usoda ločila od nas.
Samo uri naši nacionalni in politični zrelosti je mogoče, da si nekateri belijo glave, kako rešiti politično napetost tudi v narodno - obrambnih institucijah. Samo pri nas, kjer se še nismo povzpeli, da bi bila v tem odločilna delavnost in uspehi, je mogoče razumeti predloge, da naj se izmenjaje vrstijo na vodilnem mestu neke tretje obrambne organizacije pristaši dveh političnih smeri, odnosno naj ji stoji na čelu vedno somišljenik takrat vladajočega režima.
Taka miselnost nas je našla majhne v odločilnih zgodovinskih momentih. Če bi šel razvoj v tem pravcu, bi bili naši izgledi slabi, čeprav bi se nam ponujale ugodne prilike. Primer »Jadranske Straže«, ki je odločno in dostojno zavrnila nelepe poskuse pa nas navdaja z optimizmom.
\ sakdo naj ve, da na izrazito nacionalnem obrambnem področju ni mesta za politične spekulacije in ambicije. Na tem področju naj se združujejo samo oni, ki so preko svojega političnega prepričanja sposobni, da v najvf ^Iem soglasju delujejo za očuvanje naših nacionalnih interesov pred zunanjo opas-nostjo. Iskreni nacionalni delavci vseh političnih naziranj pa naj zato iz svojih skupnih obrambnih organizacij izločijo vse, kar je ozkosrčnega, obremenjenega in našim najvišjim interesom škodljivega.
Prof. Zavrnik piše „Naši misli“
Dolžnost in cilj vsakega človeka, pred vsem pa izobraženega in tu spet prvenstveno akademsko izobraženega posameznika kot pripadnika naroda, vidim še vedno v našem starem narodno-radi-kalnem geslu »Iz naroda za narod«. Iz tega potem jasno sledijo dolžnosti in cilji narodnega omladinskega tiska. On mora — pred vsem imam v mislili tisk akademske omladine — svoje čitatelje zmeraj opominjati na to, da so izšli iz naroda in da mu morajo ostati žive veje. Vse njihovo delo mora biti usmerjeno in — če ni drugače mogoče — odmerjeno tako, da bodo kot dovršeni strokovnjaki obenem sposobni dajati narodu, kar rabi: »Za narod!« Torej je jasno, da je treba v prvi vrsti študirati narod v vsakem oziru, narod in njegovo življenje sta začetni točki. Najprej moramo narodu varovati streho in hišo — še zmeraj smo v fazi tega prvega razvitka in to radi tega, ker nismo s svojim narodom osamljeni, nego nas obdajajo drugi narodi s svojimi organizacijami in ker smo še polni notranjih sovražnikov, sužnjev starih miselnosti. Kljub temu naj bo pravi nacionalizem socialen, a narodno-obrambno delo in vzgoja njegovi komponenti. Dinamičnost naj osvežuje zavest, da še imamo mnogo svojih sonarodnjakov izven meja narodne države in da se nahajajo tik ob meji tako, da mora naše stremljenje težiti za uje-dinjenjem (Istra, Goriška, Koroška, Gradiščanska, Macedonija). V vsem naj postanejo naši omladinci samostojni in svobodni na znotraj in zunaj in njim naj se potemtakem servirajo problemi v taki obliki, da morajo sami misliti. Avtokritika je zdravo sredstvo samo-vzgoje.
Teh par misli sem na hitro roko nanizal; iz njih se jako lahko izvedejo nadaljnji sklepi. Mislim, da je »Naša misel« v zgornjem smislu zadovoljevala. Po mojem mišljenju naj samo svoje de-
lo	razširi in poglobi. Želim ji najboljših uspehov in upam, da bom lahko tej sedanji čestitki k enoletnemu obstoju v nadaljnjih letih pridružil redne letne čestitke ter da bo obligatna efemernost opovržena z izhajanjem kakšnega desetletja !
Prof. univ. Dr. Fr. I. Zavrnik, Zagreb
POKAŽITE TO ŠTEVILKO SVOJIM ZNANCEM!
Priloga ja	a
Ko začne mlad abiturijent, bodoči akademik, premišljevati o univerzitetnem življenju, se največkrat znajde pred kopico nevšečnosti. Pogreša izkušenega in iskrenega svetovalca, ki bi mu s koristnim nasvetom priskočil na pomoč, ko izbira svoj bodoči poklic, ko preračunava na vse mogoče načine, kako bo najceneje dokončal svoje študije itd. Ta nedostatek je dostikrat kriv, da marsikdo šele po par semestrih spozna, da se je v izbiri študija prenaglil, da ne spada na ono fakulteto, kjer se trenutno nahaja in sedla na drugo, oni zopet šele kasneje spozna, da bi z istimi stroški drugje živel mnogo bolje itd. Mnogo je tudi takih in podobnih primerov; vsi so posledice nepoučenosti.
Tudi mi smo bili nekoč v podobnem položaju: vse križe in težave, ki spremljajo nepoučenega človeka, smo prestali. Da pa vsaj našim bodočim tovarišem prištedimo podobne težave, smo se odločili, da jim s kratkim, objektivnim pregledom študija, šolnin in taks, cen stanovanjem in hrane ter končno pregledom klubov priskočimo v času važnih odločevanj na pomoč. Naš namen ni, da do potankosti razjasnimo vsako stvar; to bomo storili jeseni, ko bo »Naša misel« stala z informacijsko pisarno vsakomur na razpolago. Prikazati hočemo le kritično sliko tega, kar bo bodoči akademik potreboval že sedaj, kot smo to preje povdarili, v času, ko razmišlja o stroki, katere se bo oprijel, o preživljanju, o bodočem klubskem udejstvovanju itd.
V kolikor se nam je naš načrt posrečil, bo vedel odgovoriti oni, ki išče prave poti, tisti, ki mu je ta stran posvečena. Želimo, da bi točno proučil vse možnosti, ki so tu navedene in zadel potem pravo pot, ki bi jo hodil z veseljem in ponosom.
$plo$en pregled Študija
Po končanem zrelostnem izpitu se abiturijent, razen tistega, ki ne misli nadaljevati študija, nahaja pred dilemo:	za katero akademsko stroko naj
se odloči? Tako, da bo zadoščeno njegovemu prirodnemu nagnjenju ter da bo obenem odgovarjalo njegovemu materialnemu stanju. Nekdaj je bila ta odločitev mnogo lažja. Srednješolec je navadno že par let pred zrelostnim izpitom vedel, ali pa vsaj predvideval svoj bodoči akademski študij. Izbral si je stroko, za katero je čutil največ sposobnosti in volje. Bile so mu na razpolago razne štipendije in podpore, tako da tudi revnemu abiturijentu materijal-ni položaj ni delal zaprek v izbiri akademskega poklica. Tudi izgledi za službo, brez ozira na fakultetno stroko so bili, v primeri z današnjimi izgledi, naravnost idealni. Položaj, v katerega pride dandanes abiturijent po končanem zrelostnem izpitu, ni tako rožnat. Danes 011, razen v redkih primerih, ne izbira akademsko stroko po čutu in nagnjenju, marveč ga vodijo pri tem drugi motivi. Predvsem povečani stroški, ki jih zahteva študij na nekaterih fakultetah in pa izgledi za službo po končanem študiju, ki so, vsaj po mišljenju nekaterih, v raznih akademskih poklicih — različni.
V naši državi imamo tri univerze: v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Razen tega ima Subotica juridično, Skoplje pa filozofsko fakulteto, ki pa so upravno podrejene beograjski univerzi. Za abi-turijente ljubljanskih gimnazij in sploh gimnazij v Dravski banovini, pride v prvi vrsti v poštev kot bodoče mesto akademskega študija — Ljubljana. Seveda bodo tudi tukaj izjeme. Predvsem pri onih abiturijentih, ki stanujejo v krajih bliže Zagreba in pa pri onih, ki si bodo izbrali fakultetno stroko, katere Aleksandrova univerza nima.
Ljubljanska Aleksandrova univerza ima pet fakultet. Filozofsko, juridično, medicinsko, tehnično in teološko.
FILOZOFSKA FAKULTETA
Študij filozofske fakultete se deli na več skupin. To so: filozofska skupina, pedagoška, matematična, fizična, kemijska, zgodovinska, geografska, meteorološka, antropološka, zoološka, fiziološka, botanična, mineraloška in pe-trografska, geološka in paleontološka, slovanska-filološka, germanska-filološka, romanska-filološka, klasična-filološka, umetnostna in arheološka. Vsak slušatelj filozofske fakultete je prav za prav slušatelj ene teh skupin. Doslovno pride to do izraza samo pri takozv. večjih skupinah, recimo pri matematični, ali pa pri slovansko-filološki skupini. Praktično pa ne more biti nekdo slušatelj takozv. manjših skupin, recimo arheološke itd. Saj tudi naslovi pri filozofskem študiju kakor n. pr. matematik, slavist, romanist itd. govoril v tem smislu. Pri izbiri skupine se mora predvidevati dejstvo, da se vsaka skupina sestoji iz 3 predmetov, katerim analogno odgovarjajo tudi trije izpiti.
N. pr. št. 1. Matematično skupino se-stavja: a) matematika, b) fizika, c) kemija. — 2. Romanska skupino (navadno): a) francoščina ali kak drugi romanski jezik, b) latinščina, c) primerjalna književnost.
Reden študij, ki je razdeljen v tri izpite, traja 8 mesecev. Prvi izpit se polaga po 4. semestru. Obsega vedno c-predmet dotične skupine. Drugi izpit po 6. semestru obsega b-predmet in tretji (diplomski) a-predmet. N. pr. slušatelj romansko filološke skupine polaga prvi izpit iz primerjalne književnosti, drugi iz latinščine in tretji iz francoščine. Po diplomskem izpitu je možno pridobiti doktorat. Izgledi za službo po končanem filozofskem študiju, izvzemši diplomirancev nekaterih skupin, n. pr. matematikov in mogoče tudi slavistov, nikakor niso ugodni. Najobičajnejša je profesorska služba. Izjemoma so možne tudi druge službe, n. pr. kustos v muzeju.
JURIDIČNA FAKULTETA
Študij na juridični fakulteti je razdeljen na tri skupine:
a) Pravno-zgodovinska, b) pravosodna, c) finačno pravna skupina.
Vendar ne smemo te skupine vzporejati s skupinami na filozofski fakulteti. Juristi morajo v svojem študiju absol-virati vse tri skupine. Za redno dokončanje študija je potrebno 9 semestrov (brez doktorata). Prvi državni izpit iz pravno-zgodovinske skupine polaga po najmanj tretjem semestru. Pravosodni pa po takozv. absolutoriju, t. j. po najmanj petih semestrih izza prvega izpita. Navadno torej po osmem semestru. Za tretji izpit (finančno-upravni) ni termina. Običajno se ga dela en semester po absolutoriju. Seveda, pri vseh teh rednih izpitnih terminih predpostavljamo pridnost in vestnost študenta. Doktorat prava doseže slušatelj po treh strogih izpitih (rigorozili). Službe, ki so na razpolago diplomiranemu juristu, so privatne in državne. Privatne: odvetnik, notar, pravni referent pri raznih korporacijah itd. Državne: sodnik, po-litično-upravni uradnik, finančni uradnik, itd.
MEDICINSKA FAKULTETA
Medicinski študij je v mnogočem različen od študija na do sedaj imenovanih fakultetah. Na filozofiji in jusu so trije obsežni državni izpiti, študij na medicinski fakulteti pa zahteva veliko večje število izpitov (seveda mnogo manj obsežnih), ki skupno tvorijo prvi, odnosno drugi ali tretji državni izpit, N. pr. pri prvem državnem izpitu na jusu se odgovarjajo sledeči predmeti: rimsko pravo, cerkveno pravo, pravna zgodovina južnih Slovanov skupno s pravno zgodovino Slovencev in germansko pravo. Vse v enem terminu. Na medicini pa se polaga izpit iz vsakega
predmeta posebej. Posebno iz kemije, posebno iz biologije itd. Če objektivno premotrimo je študij s tem precej olajšan, obenem pa racionalnejše razdeljen. Reden študij traja 12 semestrov (z doktoratom). Aleksandrova univerza nima popolne medicinske fakultete. Zdravnik v poklicu je lahko: privatni zdravnik, občinski ali banovinski zdravnik, zdravstveni referent pri srezih, banovinah itd.
TEHNIČNA FAKULTETA
Tehnična fakulteta je razdeljena v sledeče oddelke: gradbeni, arhitektonski, kemični, elektrotehnični, strojni in rudarski. Strojni oddelek ni popolen. Slušatelj se vpiše le na enega od teh oddelkov. Torej podobno kot v filozofskem študiju. Izpiti so razdeljeni po istem sistemu kot na medicinski fakulteti. Na tehniki, kakor tudi na medicini, prihaja v poštev razen izpitnega teoretskega študija tudi praktičen študij (v laboratoriju, risalnici itd.). Normalna doba študija je 10—12 semestrov. Možnosti za službe pri inženirjih so raznovrstne, predvsem: civilni inženir, (prvenstveno arhitekti in gradbeniki), inženir v državni službi, na sreskem načelstvu, banovini itd.
TEOLOŠKA FAKULTETA
Sistem teološkega študija je podoben juridičnemu. Po novi uredbi traja 12 semestrov. Službe:	duhovniško-pastir-
ska (kaplan, župnik itd.), duhovniško-učiteljska (profesor).
Končne titule, ki si jih pridobe slušatelji po končanem študiju, so (po fakultetnem vrstnem redu): diplomirani filozof, diplomirani jurist, doktor medicine, inženir, diplomirani teolog.
Nekaterih fakultet v Ljubljani nimamo. To so: kmetijsko-gozdarska, ki se nahaja v Zagrebu in Zemunu, veterinarska v Zagrebu, farmacija v Zagrebu in Beogradu. Končno naj omenimo še ekonomsko-komercijalno visoko šolo v Zagrebu (jeseni eventualno tud j že v Beogradu).
Glede težkoče študija lahko rečemo, da ni razlike med posameznimi fakultetami. Za uspeh je povsod potrebna vestnost in vztrajnost. Morda je nekoliko olajšan le študij teološke fakultete in nekaterih skupin filozofske fakultete.
v
Šolnine in tafoe
Šolnine in takse, ki jih plačuje naš študent, so jako visoke in v precej primerili tudi krivične. Ni sicer naš namen, da tu razpravljamo podrobno o tem problemu, vendar je bila vsaj gornja kratka ugotovitev potrebna. V nadaljnjem bomo prikazali vse izdatke, s katerimi mora slušatelj vsake fakultete računati, ko se odločuje, če je slabše situiran, za čim cenejši študij.
Vsak slušatelj mora semestralno plačati te-le takse:
1.	Vpisnino Din 100.—	(v kolku, ki se	n a-
lepi	na osebni izkaz).		
2.	Šolnino, ki je odmerjena tako-lc:		
po letnem davku:			
od	300 do 1.000 Din	200	Din
od	1.000 do 3.000 Din	250	Din
od	3.000 do 5.000 Din	300	Din
od	5.000 do 10.000 Din	500	Din
od 10.000 do 20.000 Din		700	Din
od	20.000 do 50.000 Din	1.000	Din
od 50.000 Din dalje		1.500	Din
Ako znaša neposredni davek (očeta, matere in slušatelja) za vse skupaj manj kot 300 Din letno, se šolnina ne plačuje. Enako ne plačujejo šolnine državni štipendisti. Šolnina se plača lahko v treh ohrokih.
3. Takso za bolniško blagajno — Din 30.—.
Ob vpisu je treba predložiti:
1. Davčno potrdilo o neposrednem davku.
2. Potrdilo šole, kjer je kdo od bratov in sester plačal eelo šolnino.
V	gornjem smo navedli obveznosti, ki jih mora izpolniti slušatelj brez ozira na fakulteto. Podajamo še seznam taks, ki jih morajo plačati slušatelji posameznih fakultet.
FILOZOFSKA FAKULTETA
Plačujejo se v nekaterih odelkih (romanski, germanski) seminarske takse po Din 10.— semestralno. Izpitne takse Din 20.—.
JURIDIČNA FAKULTETA
Juristi plačujejo semestralno Din 20,-kot prispevek za biblioteko (ob vpisu). Izpitne takse Din 30.—.
MEDICINSKA FAKULTETA
Takse, ki jih plačujejo slušatelji medicinske fakultete, navajamo po semestrih :
I. semester:	taksa	za	seciranje	40	Din
II. semester:	taksa	za	kemijo	300	Din
III. semester:	taksa	za	histologijo	150	Din
taksa	za	seciranje	120	Din
IV. semester:	taksa	za	fiziol. kemijo	300	Din
Posebne vaje iz kemije, seciranja in histologije se računajo še posebno. Za oprostitev gornjih taks se lahko vloži prošnja. Za rigorozna spričevala se plača Din 30.—, prijave, za izpit se kolku-jejo z Din 20.— (v primeru ponavljanja ali odstopa od izpita se omenjena taksa zviša dvakrat, ozir. trikrat itd.) Vsak slušatelj medicinske fakultete mora biti član Društva medicincev, kjer plača Din 25,- vpisnine in nato Din 5.-semestralne članarine.
TEHNIČNA FAKULTETA
A. Gradbeni oddelek: posebnih taks ni, slušatelj pa mora sam nositi stroške za razne potrebščine.
B. Arhitektonski oddelek;
I. semester: taksa za geodezijo	15	Din
11. semester: taksa za geodezijo	25	Din
Ta taksa je mišljena kot prispevek za uporabo inštrumentov. Poleg tega se plača pred polaganjem izpita iz petro-grafije kavcija Din 25.— (po izpitu dobi slušatelj Din 20.— vrnjenih, če ni pokvaril kakšnega modela). Podatki za programe iz gradbenih elementov so po
Din 20.—.
C. Kemični oddelek:
Po sklepu seje fakultetnega sveta od
12. junija t. 1. se na kemičnem oddelku plačujejo sledeče takse:
Analitski laboratorij (20 urne vaje) 600 Din Analitski laboratorij (4 urne vaje) 100 Din Analitski laboratorij (plinska analiza) 75 Din Analitski laboratorij (filozofski prak-
tikum)	200	Din
Analitski laboratorij (vaje s puhalnico) 25 Din Analitski laboratorij (tehn. analiza) 750 Din Fizikokemični laboratorij	450	Din
Organski laboratorij	1000	Din
Organski laboratorij (sežigi)	250	Din
Organski laboratorij (barvarski praktikom)	150	Din
Organsko-telmološki laboratorij	900	Din
Doktorska dela (ne glede na laborat.) 1000 Din Diplomska dela (ne glede na laboratorij)	km>°	Din
Poškodbe inventarja se plačujejo posebej, prav tako so običajna razna doplačila za amortizacijo, za prekomerno porabo kemikalij itd. lakse se lahko plačujejo v treli obrokih.
D. Elektrotehnični oddelek:
V	3. letniku se plačajo kavcije.
E. Rudarski oddelek:
'I. leto: taksa za mineralogijo	25	Din
II.	leto: taksa zn analitsko kemijo 500 Din
Poleg tega se plačuje vsako leto 20— 30 dinarske kavcije, ki se kasneje vrnejo.
Stanovanja in hrana
(Somovi in men^ej
I. PRIVATNA OSKRBA
Za študentovska stanovanja je v Ljubljani v večji ali manjši meri poskrbljeno; z drugimi besedami: i boljše i slabše situiran študent si bo lahko našel primerno zavetišče. Privatna stanovanja se oddajajo po ceni, ki se gib-1 je od Din 150.— do 400.—; komfortna, ležeča v centru, seveda tudi več. Poleg stanovanj, ki se oddajajo kot taka, imamo precejšen odstotek takšnih, kjer dobi študent lahko tudi zajtrk, če že ne celotno oskrbo. Seveda se cena temu primerno zviša. Cena celotne oskrbe je v zadnjih letih precej padla in danes se študent za cea. 500—700 Din jako dobro počuti.
II.	DOMOVI
mikov, nudi istim po specijalnih cenah dobro hrano. Cene so sledeče:	zajtrk
Din 2.—, kosilo in večerja Din 7.—.
Delavski dom, Bleiweisova cesta, ne nudi akademikom nikakih popustov. Kosilo in večerja po enakih cenah: Din 2.—, Din 3.—, Din 4.— (tri kakovosti).
Žedom, Novi trg, nudi celodnevno prehrano po Din 9.—, 11.— jn 13.—.
Nova kuhinja, Aleksandrova cesta 5,
I.	nadstropje, nudi celodnevno prehrano (brez zajtrka) po Din 14.50, 16.— I obed po Din 8.50 in 10.—, večerja po Din 6.—); mesečni abonma Din 405.— in Din 450.—
Mestno zavetišče za onemogle v Japljevi ulici ima na hrani 90—30 akademikov. Hrana je brezplačna, daje jo Mestni magistrat, odnosno socialno-po-litični odsek. Zahtevajo se kolokvijska izpričevala.
Zveza strokovnih klubov tehnične fakultete se razlikuje od ostalih društev, kakor že ime kaže, po tem, da je Savez vseli klubov na poedinih oddelkih tehnične fakultete.
Upravni odbor DSFF sestoji iz vseh predsednikov poedinih grupnih klubov, tako da se na občnem zboru voli samo predsednik in nadzorni odbor.
Naj, kot informacijo, omenimo še, da so to šolsko leto imeli nacionalisti večino (s predsednikom) v upravah DSJF, DSFF in DM.
KULTURNA DRUŠTVA
Kulturna društva, razen tistih, ki imajo specijalen delokrog (kakor se kaže že v imenu), se dele na tri grupe: jugoslovensko nacionalna, klerikalna in marksistična.
Predno preidemo na njihov kratek prikaz, moramo pripomniti, da je večina ljubljanskih akademikov neorganiziranih. Točno statistiko je težko napraviti, ker večina klubov iz prestižnih ozirov ne objavlja število svojih članov, ali, po našem mišljenju, število organiziranih ne prekorači 500. Če računamo, da je na univerzi vpisanih 1700 študentov, tedaj to iznese približno 30 °/c.
Glavno dejstvo, ki nam pade v oči, če tehtamo vse tri grupe je to, da se »rva (nrcionalna) upravlja po demokratskih načelih, dočim sta drugi dve, tudi po svoji prirodi, antidemokratski, dogmatični. Pri klerikalcih in marksistih ne sme poedinec priti do resnice, ali jo proučevati sam, z lastno razsodnostjo, temveč se mora absolutno pokoravati formulacijam, ki so jih podale nedotakljive autoritete (v prvem primeru cerkev, v drugem Marx in njegovi nasledniki). Zato med klerikalci ali komunisti poedinec ne pomfni ničesar, on je samo številka v masi z istim mišljenjem. Pri nacionalistih pa, nasprotno, se poedinec prepušča, da pride do resnice in spoznanja z močmi in sposobnostmi lastnega intelekta; pri njegovem razvoju pa ga vodi najmočnejše in najplemenitejše čustvo človeškega življenja: rodoljubje. V prvo grupo spadajo: »Jadran« in »Edinstvo«, v drugo: »Danica«, »Zarja«, »Savica« (ki so se pred nekaj leti udružili v takozvano Akademsko zvezo«, v tretjo danes samo »Njiva«. (Do nedavno se je prišteval sem tudi klub neodvisnih akademikov »Mladi Triglav«, ki pa je bil razpuščen z odlokom univerzitetnega senata zaradi tega, ker je bil akademska sekcija ilegalne komunistične stranke.)
J. n. a. d. »Jadran« je najstarejše akademsko društvo v Jugoslaviji; ustanovljeno je bilo 1869. leta na Dunaju kot »Akademsko društvo Slovenija«. leta 1919., ob ustanovitvi ljubljanske univerze, je bila izvršena reorganizacija in izmenjava imena v današnje. J. n. a. d. »Jadran« je edino od vseh bivših in današnjih nacionalnih društev v Ljubljani, ki, prvič, ni nikdar odstopilo od svojega jugoslovenskega nacionalnega programa in, drugič, ki se ni nikdar spuščalo v dnevno politiko, smatrajoč, da se akademsko društvo more posvetiti vodstvu samo obče-nacionalne kulturne politike. »Jadran«' je danes edino akademsko društvo, ki je znano po vseh jugoslovenskih univerzah in ki je danes z vsemi njimi, a posebno še z Zagrebom, v stalnih stikih. Naravno, da je tako društvo često igralo veliko vlogo i v javnem življenju Dravske banovine.
»Edinstvo« je bilo osnovano 1. 1933. Moralo bi predstavljati radikalnejšo smer jugoslovenstva, toda, ker ni nikdar razpolagalo s kako številčno silo, njegova vloga ni imela večjega pomena. Danes inklinira programu »Zbora«.
Akademska zveza in njen vpliv se je jačal in slabil z izmenjavanjem kraljevskih vlad. Danes bi AZ želela, zaradi zadržavanja izvestnih oseb izven akademskih vrst, da bi uvedla na univerzo svoj teror, vendar je ta poizkus preveč neresen, da bi mogel doseči uspeh. Po svojem mišljenju spadaja člani AZ v srednji vek ter predstavljajo oviro za normalen razvoj Slovencev.
»Njiva« ni nikdar ničesar pomenila, Ona se je vedno smatrala za nekakšno poljedelsko sekcijo »Mladega Triglava« (in še preje »Triglava«) in kot taka se je tudi tretirala. Njen program, kakor vsak marksistično-agrarnega udruženja je zelo nejasen in vsak si ga lahko razlag, kakor mu najbolj odgovarja. Mi omenjemo »Njivo« bolj iz kronikarske dolžnosti.
Ostala društva že s svojim nazivom kažejo svojo svrho. Društvo »Dom viso-košolk« ima skrbeti za izboljšanje dosedanjega doma in za gradnjo novega doma za akademičarke (glej rubriko »Stanovanja in hrana«), vršeč s propagando v javnosti, s prireditvami, preda-vanji, zabavami etc. Sploh pa želi, da postane reprezentativno društvo vseh akademičark.
Akcija za izpopolnitev univerze tudi z imenom pojasnjuje svoj smoter. Njeni propagandi se moramo v mnogem zahvaliti, da se je vsa javnost zainteresirala za zgradbo univerze, v prvem redu univerzitetne biblioteke. Prihodnje šolsko leto bo Akcija najbrže likvidirala, ker je upravičena nada, da bomo akademiki dobili prihodnje leto svoje reprezentativno udruženje, v delokrog katerega bo spadalo tudi delovanje Akcije. Akcija je bila ustanovljena prav radi tega, ker ni obstojala reprezentanca (ker študentje niso mogli pristati na osnovanje take reprezentance kot jo je zahtevala nova Uredba o akademskih društvih od 20. aprila leta 1934.).
AKADEMSKI TISK
Akademski tisk v Ljubljani, v pravem pomenu besede, ne obstoja. Centralnega glasila vseh študentov v Ljubljani ni. Ipak, do zabrane »Akademskega glasa« (v februarju t. 1.) so imele vse tri grupe po en list: »^Akademski glas« je bil levičarski, »Straža v viharju« klerikalna, »Naša misel« jugoslo-venska.
»Stražo v viharju?1 karakterizifti jo naslovi v nekoliko poslednjih številkah: »Uvodne misli k 15. kongresu Pax: Ro-manae«, »Cerkev zmaguje«, »Marija in mi«, »Papežu Piju XI. k osemdesetletnemu rojstnemu dnevu!«, »Več vere, več kruha!« »Geslo sv. očeta« itd.
»Naša misel« — imate jo v rokah in sodite sami.
G. Savo Ljubibratič, senator:
»...AHje vreme, da se okrivljujemo i da se cepamo u razne grupe i partije nego da se što pre složno okupimo na jednoj liniji jev nam sloga nikada nije bila potrebnija od kosovskog dana do današnje g . ..«
Tz oplenačke resolucije Narodne odbrane od 29 jima 1936:
». . . Često se, pod maskom borbe za slobode i borbe protiv fašizma, tedencioznim optužba-ma o fašizmu nastojava da potisnu ispravni ju-goslovenski nacionalisti, tako dok se nacionul-no-jugoslovenski opredeljeni opravdavaju da li sli ili ne fašisti dotle suprotna struna tajnom i javnorn aktivnošču ruši temelje državne mori i životne snuge naroda . ..«
»Politika«, 30. 6. 1936.
ČIT ATELJEM /A' PRIJATELJEM!
S to številko zaključujemo prvi letnik »Naše misli«. Po možnosti bomo v avgustu izdali še eno številko, ki bo v celoti posvečena bohinj skemu študentovskemu domu.
Prva številka drugega letnika bo izšla 1. septembra t. I.
Predno se za kratek čas oprostimo od vseh, ki so nam stali tekom prvega leta ob struni,
PROSIMO VSE SVOJE DOLŽNIKE, DA PORAVNAJO SVOJE OBVEZNOSTI,
Sedaj, ko imate v rokuh ves letnik, nam najlažje sporočite, kaj vam je v »Naši misli« ugajalo i nkuj ne. Od Vaših pripomb je odvisno lice drugega letnika! Za vsako pripombo bomo hvaležni.
Želimo vsem svojim prijateljem, da veselo prebijejo počitnice, ter jih prisrčno pozdravljamo.
UREDNIŠTVO IN UPRAVA.
Poleg privatnih stanovanj ima Ljubljana 5 domov, ki nudijo zavetišče akademiku, vendar pa so pogoji za sprejem jako različni. Dva izmed domov imata tudi lastno menzo.
Akademski kolegij v Kolodvorski ulici ima skupno 57 sob. Število postelj v sobah je 1- 4. Na razpolago je poleg tega še velika skupna spalnica (nazva-na Sibirija) s 14 posteljami. Cena va-rira med Din 60—200 mesečno; merodajne so socialne in premoženjske prilike staršev. Brezplačnih je edino nekaj mest v skupni spalnici. Posebnih pogojev za sprejem ni, sprejet je vsak, kdor plača, prednost imajo nacionalisti. Oni, ki ne plačujejo stanarine, so obvezani polagati kolokvije.
Akademski kolegij ima lastno menzo. Celodnevna hranit stane Din 8.— (obed Din 5.—, večerja Din 3).
Oražnov dom v Wolfovi ulici je ustanova, ki jo je naklonil našemu dijaštvu eden izmed redkih idealistov — veliki nacionalist dr. Oražen. Ustanova je namenjena prvenstveno nezakonskim me-dicincem; le v primeru, da je na razpolago še gotovo število preostalih mest, se sprejemajo tudi prosilci z drugih fakultet. Dom ima skupno 21 soh, od teh 3 sobe z dvema, 5 sob s tremi in 13 sob s štirimi posteljami. Posebnih pogojev (razen že omenjenih) za sprejem ni; politično prepričanje ne igra nikake vloge. Ker je stanovanje brezplačno, se zahtevajo kolokvijska spričevala.
Del Oražnovega doma se nahaja na Zelenem hribu blizu Dolenjskega kolodvora. Tu ima 15 akademikov prav prijetno domovališče, zlasti, ker jim je na razpolago lep vrt.
Oražnov dom nima lastne menze, pač pa dobe ubožnejši dnevno iz ustanove za hrano Din 6.—. Hrano dobe ali v Akademskem kolegiju (doplačilo dinarjev 2.—) ali v Delavski zbornici (doplačilo Din I.—).
Cirilov dom v Streliški ulici ima 21 sob: 1 soba z dvema, 6 sob s tremi, 2 sobi s štirimi posteljami. V dom se sprejemajo le akademiki katoliškega prepričanja.
Doni ima lastno menzo, ki naj bi imela značaj splošne akademske menze. Vodi jo Vincencijeva konferenca. Celodnevna hrana velja Din 6.—, ob petkih iti nedeljah Din 7.—.
Akademski dom na Miklošičevi cesti ima 10 sob z 22 posteljami. Stanovanje je brezplačno in namenjetno samo članom akademske zveze (katoliškim akademikom).
Dom Visokosolk v Gradišču je edino zavetišče za ljubljanske akademičarke. Ima 5 sob z 22 posteljami. Hrana v domu. Mesečna oskrba (hrana in .stanovanje) Din 150.-, Din 350.-, Din 500.-; cena se ravna po socialnem stanju staršev.
III.	MENZE
Poleg omenjenih menz v Akademskem kolegiju, Cirilovem domu, Domu Viso-košolk in možnosti privatne prehrane, eksistira jo v Ljubljani še sledeče menze in kuhinje:
Delavska zbornica na Miklošičevi cesti, najbolj posečana od strani akade-,
ftadem;/{a društva in tisk
Ljubljanska akademska društva se v glavnem dele v strokovna in kulturna.
V	prvo grupo spadajo: Društvo slušateljev juridične. fakultete, Društvo slušateljev filozofske fakultete, Društvo slušateljev teološke fakultete, Društvo medicincev in Zveza strokovnih klubov tehnične fakultete. V drugo: Jugoslovensko napredno akademsko društvo »Jadran«, Jugoslovenski nacionalistični akademski klub »Edinstvo«, Jugoslovansko katoliško akademsko društvo »Danica«, Jugoslovansko akademsko društva »Zarja«, Društvo katoliških akademičark »Savica«, Agrarni klub »Njiva«, Klub jugoslovanskih akademikov iz Trsta, Gorice in Istre, Akademska podružnica Ciril-Metodove družbe, Y. M. C. A. (Krščanska zajednica mladih ljudi), Akademski pevski zbor, Akademski klub za Društvo narodov, Akademska podružnica Jugoslovensko-čehoslovaške lige, Društvo »Dom viso-košolk« in Akademska akcija za izpopolnitev univerze se ne morejo prištevati ne k prvi, ne k drugi grupi.
Poleg teh društev obstoji, čeprav ne službeno, še takozvani Medstrokovni odbor, v katerem sta po dva delegata vsakega omenjenih društev in ki vrši danes, ko reprezentativno udruženje ne obstoja, tehnično delo te ustanove. Medstrokovni odbor se sestaja le po potrebi. V zadnjem času je on vodil znani akademski štrajk.
STROKOVNA DRUŠTVA
Strokovna društva, združujoč vse slušatelje poedinih fakultet brez razlike na politčno pripadnost, so osnovana da zastopajo strokovne interese svojih članov, da jih podpirajo pri študiju, v splošnem, da se brigajo za njih strokovno izobrazbo. Društva pa to dosežejo: z izdajanjem skript, s prirejanjem ekskurzij, s predavanji in strokovnimi debatami, z organiziranjem ferialnih praks, s ferialnim izmenjavanjem študentov z inozemstvom.
Strokovna društva se torej ne bavijo s politiko. Vendar ni samo slučaj, da se njihove uprave, kljub temu da vodijo društvo samo z načelom strokovnosti, poslužujejo društva v svoje politične svrhe. Zato ni čuda, da se vse politične grupe na univerzi bore, da dobijo uprave v svoje roke; nekateri delajo to v omenjenem cilju, nekateri, da bi to iz-korišeevanje v politične svrhe preprečili. Do danes se je pokazalo, da edino uprave z večino nacionalnih študentov spoštujejo neomajno načelo strokovnosti. Verjetno je, da prav radi tega vodi grupa nacionalnih akademikov nepretrgoma že več let DSJF, ki je največje strokovno društvo. Pripomniti je treba, da članstvo v strokovnih društvih ni obvezno, čeprav se, naravno, priporočuje, da je vsak študent član svojega matičnega strokovnega društva. Izjemo te neobveznosti tvori Društvo medicincev, kjer je članstvo obvezno: samo tisti slušatelj medicinske fakultete, ki izpolni 'vse članske obveznosti napram Društvu medicincev, more dobiti potrdilo semestra.
ODNOSI
MLADINA IN POLITIKA
POLOŽAJ DANAŠNJE MLADINE. — SMISEL ZA REALNOST IN KONKRETNOST. — APOLITIČNOST MLADINE. — EKSTREMNE STRUJE. — »DANAŠNJE GENERACIJE NISO REVOLUCIONARNE«. — UMIK STAREJŠIH VODITELJEV? — MANJ PRIDIGE,
VEČ REALNOSTI!
Še eno mišljenje o odnosih med »starimi« in »mladimi«
Vprašanje, kakšno naj bo razmerje med »starimi« in »mladimi«, je eno izmed najbistvenejših vprašanj, ki zanimajo današnje mlado pokolenje. Poglejmo, kako omladina rešuje razmerje med »starimi in mladimi« — z gotovostjo moremo označiti njen duhovni lik, njene težnje in stremljenja.
Omladina je stavljena pred nepoko-lebljivo in neodstranljivo dejstvo. Svoje telesno življenje je dobila od starejših generacij. Tudi svojega duhovnega življenja ne razvija sama iz sebe, samostojno in neodvisno, marveč se okorišča duhovne ostaline svojih očetov. Pode-dtije duhovne dobrine, ki so jih ustvarili starejši rodovi. Sama jih neguje in ustvarja nove, da jih preda poznejšim rodovom.
Kaj bi bilo, ako bi vsako pokolenje ustvarjalo in se borilo samo, brez pomoči in nauka starejših. Delali bi vedno iste napake. Samo bi razmišljalo in iskalo resnice o tem, kar so že davno preje uTotovila starejša pokolenja. Človeštvo bi v kulturi ostalo na istem mestu, zakaj proces iskanja življenjske resnice bi se ponavlial znova in znova, iz roda v rod. Ne bi b’!o nikakega napredka in razvoja človeškega duha.
Zveza med »starimi in mladimi« je nujna, nepokolebljiva in neodstranlji-va. Bodimo hvaležni starejšim rodovom, da so nam dali življenje in da moremo uporabiti ter negovati ostalino njihovega duha.
Vprašanje, kakšno naj bo razmerje med »starimi in mladimi«, ima tudi svojo socialno in ekonomsko stran. Množice mladih intelektualcev, ki so dovršili svoje študije, ne dobe odgovarjajoče službe. Čakajo, da se odstranijo s položaja starejši, da prepuste službo in zaslužek mlajšim. Vprašanje zaposlitve mlajlib ljudi je pereče v vseh državah. Rešujejo ga različne organizacije začenši od DN in končujoč z malimi lokalnimi organizacijami, ki se bore za eksistenco mladib ljudi. Vprašanje dela in kruha mlade inteligence je posebno živo v naši mladi neorganizirani državi.
Politična stran vprašanja razmerja med »starimi in mladimi« je pri nas najbolj živa in pereča. Tu nas vežejo tradicije, ki so se globoko zajedle v naše duhove, in množica predsodkov, ki ovirajo svoboden in jasen pogled.
Vprašanja ne bi bilo težko rešiti, ako bi se naše politično življenje razvijalo normalno in v mejah, ki gredo politiki. Toda politika je zajela vse naše narodno življenje' in je zavzela prevladujoč položaj. Namesto, da bi bila kultura in gospodarstvo neodvisno, se godi obratno. Takozvana svetovnonazorska borba je zajela vse prane narodnega življenja in ga razdelil \ na tri tabore. Naše narodno življenja ni enotno, marveč se razvija v neprelomljivem okviru stran-karsko-političnih idej. Prav te so nam zameglile poglede in nam zasužnile duha, ki se ne more sprostiti obstoječih predsodkov.
Največja napaka, ki se dela pri reševanju vprašanja, kakšno naj bo razmerje med »starimi in mladimi« je v tem, da se rešuje v celoti s strankarsko-političnega stališča. Mladi se že vnaprej (a priori) stavijo v določeno politično in svetovnonazorsko skupino.
Enostavna rešitev vprašanja, kakšno naj bo razmerje med »starimi in mladimi«, ako bi bile razmere normalne, bi bila: Omladinec se naj udejstvuje v stranki, ki najbolj odgovarja njegovim idejam in nazorom. S svojim udejstvovanjem naj poživi in pomladi delo stranke. Naj se pripravlja in uči, da prevzame delo političnega voditelja, ki »pada k današnji starejši generaciji.
Toda nacionalist-omladinec, ki je resnično prežet vzvišene ideje nacionalizma, se ne more zadovoljiti s tako rešit-vijo. Njegovo delo mora prešinjati duh realizma. Njegov ideal mora hiti, da že enkrat prenehajo škodljivi strankarski prepiri in da zaživi narod v slogi in sporazumu. Zato je njegova glavna na-
loga, da išče sredstev in poti za uresničenje svojih idealov. Boriti se mora proti strankarski mentaliteti, učiti mora svoje tovariše in druge ljudi, da je edino v slogi spas, da se morejo edino v bratskem sožitju rešiti težka vprašanja, ki tarejo ljudstvo. Boriti se mora proti preživelemu strankarskemu sistemu in pripravljati v dušah ljudi osnove za nov nestrankarski politični sistem, ki bo temeljil na ideji ljudske solidarnosti, bratstva in sloge. Prav zato ne more priznati nikake stranke, zakaj stranka v današnjem smislu znači delitev naroda, nesporazum in prepir. V tem smislu mora rešiti tudi vprašanje, kašno naj bo razmerje med starimi in mladimi.
Staviti se moreta dva ugovora: 1. obstojati mora izvestna skupnost med omladino in ono stranko, ki ji je idejno enaka in sorodna. Odgovor je zgoraj.
2.	Uooštevati moramo, da so »stari in mladi« naših nasprotnikov močno med seboj povezani. Odgovor se glasi: Postopanje drugih nas ne upravičuje, da se poslužujemo istih sredstev in da delamo iste napake.
Kakšna ie torej končna rešitev vprašanja, kakšno naj bo razmerje med »starimi in mladimi«? Naj se združijo »stari in mladi«, ki so se naveličali strankarstva in katerih ideal sta slosa in ljudska solidarnost. Združijo se naj v borbi proti »starim in mladim«, ki so prežeti strankarskega duha. Mladi, ki ne vidijo izven okvira stranke, so sicer mladi po letih, toda so stari po svojih idejah in nazorih.
Idein ljudske solidarnosti in nestran-karstva mora prešiniti naše mlado pokolenje. Temu primerna mora biti tudi njegova politična vzgoja. Od današnjih strank pa pričakujemo in upamo, da bodo manj ekskluzivne in da bodo pri svojem delu imele pred očmi samo resnične interese države in naroda.
Reševati politično stran vprašanja, kakšni naj bodo odnosi med »starimi in mladimi«, znači reševati vprašanje, kako se naj ozdravijo naše strankarsko-politične razmere. To pa je le ena stran celotnega vprašanja odnosov med »starimi in mladimi«, ki ga z zanimanjem rešuje današnje mlado pokolenje. X.
Naši legionarji
Letošnji Vidov dan je bil posvečen našim prostovoljcem. V Ljubljani so takrat razvili prapor, katerega jim je poklonil v znak priznanja Nj. Vel. kralj Peter II. Tisti dan je vsa nacionalna javnost izkazala globoko spoštovanje in hvaležnost mrtvim in živim junakom.
V	zvezi s priznanjem izrednega požrtvovalnega patriotizma, pa smo ponovno obudili veliko pomembnost legionarskega pokreta, ki je pomenil v času borbe za naše nacionalno uedinjenje v svobodni državi neprecenljivo vrednost. Uvrstitev prostovoljnih odredov v srbsko armado je pomenilo na znotraj najmočnejšo manifestacijo jugoslovenske nacionalne skupnosti, na zunaj pa mednarodno priznanje jugoslovenske fronte in s tem bodoče jugoslovenske države.
Ta velika pomembnost zastopnikov takrat še zasužnjenega slovenskega dela jugoslovenskega naroda, ki so bili v uri najusodnejših trenutkov zgodovine naj-dostojnejši tolmači našega duha in volje, daje tudi v današnjih dneh njihovi besedi odgovarjajočo moralno vrednost, ki so jo dolžni vsi merodajni činitelji uvaževati. Nihče nima pravice, da gre cinično mimo nazorov zidarjev naše svobodne države, ki jih združuje zahteva po socialni pravičnosti na temelju ideje narodnega in državnega edinstva. Za ta ideal so se oni žrtvovali, zato tudi brezpogojno zahtevajo, da služi njegovemu uresničevanju celokupna naša kulturna, socialna in gospodarska politika.
Jugoslovenska nacionalna mladina ne goji do naših legionarjev samo globokega spoštovanja in hvaležnosti, nego služi tudi zvesto programu, ki so ga napisali sredi strašnih viharjev na krvavih poljanah.
Svetovni požar je zapustil težko ozdravljive rane na človeški družbi. Najtrpkejše jih občuti mladina, ki dozoreva v tem bolnem milje ju. Po kame-niti poti mora hoditi, v zmedi političnih stru j ustvarjati si nazore, v meglenih prilikah sedaniosti iskati sonca in zdravja, več jasnosti in resnice. Razgaljena je pred njo vsa grenkoba in peza današnjega življenja malokdaj uživa neskaljeno radost in sproščen smeh, ki sta mlademu človeku prepotrebna.
Vsaka nastopajoča generacija ima svoje posebne karakteristične lastnosti, ideale in potrebe, katerim skuša prilagoditi življenjsko okolje. Osobito pa novi rod, ki je dorasel v izrednih prilikah — na nrelomu dveh epoh — motri vse življenjske pojave in nove probleme po svoje. Starejše generacije tarnaio, da ga ne razumejo ali pa mnogo težje kot so nje njihovi predniki. In vendar ni v tem nič zlobe, nič stvorje-nega nasprotstva. Tu sta dva pogleda na svet. dva popolnoma različna pogleda : pogled nove, mlade in nogled sta-reiše nred voino vzgojene in dozorele generacije, do katere je izgubila mladina zaunanje, ji očita konservativnost, nesocialnost in nazadnjaštvo. •
Mladina ie skeptična do vseh teorij brez praktičnega pomena, čeprav še žari v njej idealizem. Ceni dejanja, ljubi konkretnost in pravičnost. Zanimajo jo najbolj socialna in gospodarska vprašanja. Veliko pažnjo polaga tudi športu, dobro se zavedajoč, da se zahteva danes enaka vzgoja duha in telesa.
Za izrazito politiko se ne navdušuje in tudi ne briga s posebno vnemo. Preveč je rodila razočaranj, umazanih borb, osebnih razprtij; premalo poštenosti, uspehov in zadovoljstva. Pa še nekaj je, zakaj mladine politika ne privlači in zakaj jo je razoračarala: izkušnje kažejo, da najbolje orjejo skozi življenje tisti, ki nikdar jasno ne izpri-čaio svojih načel in prepričanja.
Mladini imponirajo sicer zapeljivi evangeliji in politika ekstremnih struj, vendar le v toliko, kolikor so te znale spretno izrabiti težave današnjih dni. Voditelji teh struj dobro vedo, kaj tlači mlade ljudi, dobro vedo, da vodi najtežji boj za eksistenco tako mlada inteligenca kot delavstvo. V tej grenki borbi za kruh mladino omamljali kot sanje programi, govoreči o socialni pravičnosti, o reformi gospodarstva in družabnega reda. Toda ona zna razlikovati stvarnost od abstraktnosti. Dobro ve, da je mnogo težje nositi odgovornost za kakršnokoli delo kot samo z besedami obljubljati raj na zemlji. — Čeprav rada koketira z ekstremnimi pokreti, ji ti ne leže preveč pri srcu, kajti nasilje ni ideal mladine. Res je, ona kliče po avtoriteti, ne priznava pa vsiljenih avtoritet. Današnja mladina stremi po skupnosti in obsoja v politiki vsakega, ki se ne zna podrediti interesom celote, za katere je ona pripravljena na omejitev osebne svobode, čeprav ji je ta najdražja.
Današnje generacije niso revolucionarne. Preveč jih tlačijo gmotne brige. Te brige pa ne smejo absorbirati vseh sil. Boriti se moramo, če hočemo kdaj uresničiti svoje ideale in mlade misli. Politika ne pozna sentimentalnosti in mehkobe. Borili so se očetje, boriti se moramo sinovi za svoje prepričanje in ideale.
Mladina danes često zahteva umik starejših voditeljev. Trdi, da ne pojmujejo več današnje dobe, da se izčrpavajo v osebnih borbah za osebne koristi, da so sterilni in da so pozabili na narod, kateremu bi morali posvečati vse svoje moči. Veliko je resnice v tem, toda ta zahteva in klic nista povsem na mestu. Ne bilo bi častno za nobeno vojsko, če bi se umaknila brez borbe. To bi bil znak tudi naše slabosti. Z resnim delom, inicijativnostjo in novimi idejami si moramo utirati pot naprej do
položajev, na katerih bomo lahko uresničevali svoje misli in načrte v skupni blagor.
Naša dolžnost je, da o tem globlje razmišljamo in da v teh zmedah najdemo pravo pot v boljšo bodočnost. Z vso vnemo skrbimo, da pride tudi v politiko več morale in več poštenja in da jo bodo vodili ljudje, na katere zre narod z iskrenim zaupanjem! Preprečiti moramo o pravem času, da ne bomo dediči ruševin! To zgodovinsko odgovornost nosimo pred bodočimi poko-lenji.
Nič ne koristi večna kritika in premlevanje programov posameznih političnih strank in struj v zakajenih prostorih. Take debate so jalove. Pametne misli in hotenja bodo prišle do izraza le, če bodo izrečene o pravem času in na pravem mestu. Telo je treba zdraviti tam, kjer boleha in hira.
Še en vzrok je, zakaj politika ne pritegne mladine. Pri nas so se tudi politične stranke same premalo resno brigale za mlade ljudi. Zlasti bi lahko trdili, da so v tem grešili prav nacionalni politiki. V zadnji dobi jim je mladina bolj prirastla k srcu; trudijo se, da si vzgoje zdraho politično nasledstvo. To je prav, saj kdor ne računa z mladino, ta je slep. Pokreti in ideje, ki nimajo' za seboj mladih in nemirnih valov, so mrtvi. — Pravi greh je tudi, če se mladini ne nudi pomoči, ko jo najbolj rabi
—	ko se bori za eksistenco. Ni se čuditi, če šibkejši zavijejo v takih kritičnih trenutkih na druga pota.
Mi pa smo si že v mladih letih utrdili in izkristalizirali svetovni nazor; ne morejo nas več omajati razni politični viharji in pritiski. Jasno nam je kot beli dan, da nas le zdrava nacionalna miselnost s poudarjenim socialnim čustvovanjem in programom reši iz današnjih političnih zablod in gospodarskih težav. Mi moramo manj pridigati
o	jugoslovenski ideji, dati pa ji moramo realnejši in močnejši povdarek. Ta bogati notranji zaklad nam mora biti biser vseh spoznanj, na tej osnovi moramo iskati rešitve iz današnje dušeče psihoze. Pri svojem delu ne smemo poznati bolnih kompromisov in osebnih splekarij! V bodoče se moramo otresti apatije do politike in javnega dela. Samo resno, zdravo delo, optimizem in trdna volja nam bodo podkrepili vero v pravico in zbudili lepšo zarjo našemu narodu.	—s.
Ing. Mač kov še k ocenjuje „Našo misel“
»Naša misel« je ustregla vsem dolžnostim nacionalnega omladinskega lista. Po daljšem času je to zopet zdrav pojav, ki ga je treba toplo pozdraviti. Nacionalna mladina je v svoji neobremenjenosti vedno spoznala, kje so najbolj ogroženi naši nacionalni interesi. Naše notranje razprtije je niso mogle nikdar odvrniti od jasnega pogleda na te primarne naloge. To potrjuje interes »Naše misli« za. pereče narodno-obrambne probleme. V tem pogledu je sprožila marsikatero konkretno misel, kateri bodo morali posvetiti pažnjo vsi merodajni činitelji.
Zaključujem z željo, da bi jugoslovenska nacionalna mladina ostala temu praven zvesta.
Nadsvetnik ing. Janko Mackovšek, prvomestnik C. M. D.
•
G. Ilija Trifunovič, pretsednik Narodne odbrane :
»». .. Jedmi od največih teškoča zu rad leži u torne što je veči deo naše narodne inteligenci je potpuno zuboravio da naš narod za svoje postajanje ima da zahvali samo onom našem legendarnom nacionalizmu hoji čuk ni pred nat-čovečanskim mukoma albanske Golgote nije ustupio...«
»Politika«, 30. (>. J936.
ZAGREBAČKO PISMO
»ZASTAVNO LUDILO«. — DR. MAČEK I AUTARKIJA HRVATSKE. — NESPOSOBNOST »VODE HRVATSKOG NARODA«. — DRŽAVA U DRŽAVI.
KOČEVJE
HITLERJEVSKA PROPAGANDA NA KOČEVSKEM. — STRANKE. — PREDRZNOST ALI KAJ?
KOČEVARJI IN VLADAJOČE
-	STATISTIKA.
Zagreb, juna.
Bilo je 20 juna kada sam sti^ao u Zagreb. Po svim kučama istaknute zastave, proslavljao se neki doga-daj od godine 1929. »Proslavljao«, da! U Hrvatskoj se, mazohisti oko n na-sladom, proslavljaju svi »mučenički dani« hrvatske povesti, masa uživa :la ri-da i plače — upao sam, dolaskom u Zagreb, u anomalan svet, nema tu ni repa ni glave, ne mogu da sredini utiske, ne mogu u dogadajima nači uzajam »n ve-zu. Kao da je neko ludilo obuzelo mase.
Zagreb i celu Hrvatsku je uhvotilo ludilo nove vrste, zastavno ludilo. 1 »ko mi neki prijatelj, vrlo tačno, reč.. hr-vatsko pitanje se danas ogleda u 'stica-niu hrvatskih zastava, u proslavama obletnica, prvenstveno »mučeničkih«, i u vatrogasnim glazbama. Hrvatski seljak ne oseča nikakvo drugo hrvatsko pitanje a i ne znam kakvo bi drugo mogao da oseča. Mi od njega ne smemo očeki-vati nikakvu naročitu »državi, ičku« mudrost nego samo prosečan možak normalnog čoveka — iz čega izlazi da politika »lirvatskog vode« za njega pretstavlja španska sela. Nema ni naj-manjeg govora o tome da se po’uika Dra. Mačeka oslanja na neke potrebe » »hrvatskog naroda«. Hrvatski narod želi da ga svi ostave na miru, on bi se najradije ogradio visokim zidom od svih koji mu dolaze bilo kakvim »poslom«. Tu se on, sasvim prirodno, ne razlikuje ni od kog drugog seljačkog naroda na svetu. Ali, odavde možemo razumeti i to takozvano »vočstvo« Dra. Mačeka. Nikakav državnik, Dra. Mačeka je izgledala vrlo lepo vizija autar-kične Hrvatske. Kao mnogim ljudima nrosečne inteligencije, njemu to izgleda moguče, on ne razume da danas več i izmedu najudaljenijih naroda na c tu postoje jake i nezamenjive veze, a gde neče izmedu Srba i Hrvata medu kojima, buduči su jedan te isti narod, ne možemo povuči ma i samo najnačel-niju granicu. Dakako, ne sme nas začuditi takvo rezonovanje Dra. Mačeka: moramo se samo setiti činjenice da je on, za vreme Radiča, bio obična kance-lariska sila te da se verovatno on sam najviše iznenadio kada je daznao da je proglašen za »voda«.
Danas, on je »vod« zato što hrvat-skom seljaku priča da »Hrvatskoj niko nije potreban«, da je ona »sama sebi dovoljna«. Kao sto smo rekli, to seljak baš i hoče da čuje. (Uzgred rečeno, »vočstvo« Dra. Mačeka več je jako uz-drmano, ali o tome ne možemo pisati.)
Uostalom, ako smo i rekli da Dr. Maček nije nikakav državnik, ipak se moramo začuditi nesposobnosti koja nije u staniu da iskoristi ni današnji položaj. U poslednje vreme, prestali su svi razgovori u Udruženoj opoziciji samo zato sto je gospodin Maček blagoizvo-leo da izjavi kako sve dosadanje pregovore smatra samo kao »neobavezne razgovore« (primedba: nije to, doduše, nista novo, to je od samog početka znala i sva jugoslovenska javnost, pa i vodi »srbijanskog dela Udružene opozicije«, samo što Davidovič, Jovanovič i ostali nisu bteli da sidu »a političke po-zornice). Znači, ključ situacije je u ru-kama Dra. Mačeka. Kako on to iskori-ščuje? Tako da u Zagrebu, na raznoraznim grandioznim zborovima, kliče: »Živela slobodna Hrvatska!« Ako je to vočstvo, onda je to vrlo slaba racionalizacija preduzeča.
Uopšte je žalosno posmatrati taktiku politike koja se ovde, u Zagrebu, vodi. Upravo, ne politike nego karikature politike. Svaki normalan čovek, u položaju Dra. Mačeka, pokušao bi da prido-bije što više pristalica i van Hrvatske, u drugim krajevima države. Ma i samo pomoču »Gospodarske sloge« koja bi bila danas, kada kroz našu zemlju pro-lazi »talas seljačenja« (premda več je-njava), zahvalan objekt propagande. Maček, medutim, liermetički se zatvara na sve strane, on, stavise monstruoznim
izjavama ozlovoljuje i svoje prijatelje, vode »srbijanskog dela«.
Hrvatska je danas duhovno otsečena od ostalog dela države, ona je država u državi. »Hrvatski dnevnik« piše kao da se, sem u Hrvatskoj, na celoj zemalj-skoj kugli malo šta dešava.
Vele neki da cela ta taktika samo na-oko izgleda besmislena a da, u stvari, krije dubokouman plan.
O	tome nema ni govora. »Gospodin pretsednik« tapka u mestu. Sve je tu pomešano i sve je tu podjednako važno: hrvatska zastava, »socialna pravica«, numerisane značke Hss, detinjaste proslave u svamuče, povorke, glazbe, »vla-ški biskup«, mazohističke proslave »hrvatskih mučenika«, »Marija bistrička, kraljica Hrvata«, zverska ubistva —-U Hrvatskoj, rekoh, ne važe zakoni koji inače važe u državi. Kao da vlasti misle kako imaju posla sa bezazlenim ludakom koji je okrenuo državnu za-stavu naopako pa misli da je time po-stigao bogzna šta. Ali, ne treba se za-varavati, sve če se to jednoga dana o-svetiti. Osvetiti, u prvom redu, Hrvati-ma. Oni sami sebe stavljaju van državnih zakona, oni žele da se s njima po-stupa izuzetno. Ako Dr. Maček smatra da je korisno — uostalom, obzirom na njegove 'ostale postupke, valjda smatra da je korisno.
I,	tako, moram ponoviti da sam upao u ludo kolo. Obuzima me žalost kada gledam tu zaludenu, fanatizovanu matu. Jer, na kome če se kola slomiti? Na njoj.
Dr. Zalokar o „Naši misli1'
Na vprašanje, kaj so naloge nacionalnega omladinskega lista in kako jim je zadostila »Naša misel«, je izrekel gosp. primarij dr. A. Zalokar sledečo oceno:
»Občudujem vas v teh zmedenih časih. Spričo splošne razkrojenosti je vaš list gotovo pozitivnega postavka. Največje vrednosti pa je dejstvo, da išče mladina okrog »Naše misli« rešitev v sami sebi. Niti Moskva niti Rim niti kdo tretji ni njen vzor. Redka je danes tako samostojna mladina.
Če je »Naša misel« skočila kdaj v stran ali včasih celo krivo udarila, ji tega nihče ne sme zameriti. To leži v njeni prirodi in to koncesijo ji morajo priznati vsi, tudi politiki. Seveda se to ne more povzpeti do zanikanja vsega, kar leži izven nje.
Odnošaji med mlajšimi in starejšimi morajo gotovo sloneti na zdravem evolucijskem načelu. Znani francoski politik Tardieu je v svoji knjigi »Le souve-rain captif« razmotrival o duhovnih osnovah revolucij. Vsi, ki so jih doživeli, so bili prepričani, da se z njimi začenja nova doba.
Ta miselnost, ki je vodilna v našem listu, je znak zdravja nacionalne mladine. Vaša kritika je bila pozitivna, vaše prizadevanje stremi za ustvarjanjem novih ali izpopolnitvijo starih vrednot. Zlasti pa je značilno za »Našo misel« njeno navdušenje za nacionalno in dirigirano demokracijo, ki temelji na predpostavljanju interesov nacionalne skupnosti vsem interesom podrejenega značaja. S tem ste pravilno zavrgli načela anarhične svobode v duhovnem in materialnem življenju.
Končna moja želja je — je nadaljeval g. primarij, da se generacija, ki sedaj deluje ob »Naši misli« globoko zakorenini nazaj v mlajše in sama stopi kot prepotreben sodelavec v vrste starejših nacionalnih delavcev.
ALI SI ŽE PLAČAL NAROČNINO ZA »NAŠO MISEL* ?
Brez dvoma je kočevska deželica najmočnejše poseljena z Nemci in pripade ji največji odstotek nemške manjšine v Dravski banovini. Šteje okrog 10.000 ljudi. Kočevarji, potomci onih, ki so se pred kakimi 300 leti naselili v Sloveniji, se bavijo s poljedelstvom in pa krošnjarstvom. V blagopokojni Avstriji je ta nemški otočič v slovenskem morju igral precej važno vlogo pri germanizaciji Slovencev in pa pri ustvaritvi znanega »Drang nach der Adria«. Kar so počeli pred svetovno vojno in med njo s Slovenci, je poglavje zase, vendar pozabili nismo. Važno je pa njihovo ponašanje danes. Po slovenskem časopisju zasledimo večkrat dolge članke, posvečene Kočevju, kar jasno priča, da je ta problem še neurejen.
Kot povsod, kjer prebivajo Nemci, je tudi tu hitlerjevska propaganda v polnem razmahu. Vsako leto prinašajo posebni emisarji iz Reicha direktive za nadaljnjo udejstvovanje. In žito gre v klasje . . . Naše oblasti menda za vse to vedo, pa zaradi nam toliko pri srcu ležeče kulturnosti in migljajev od »zgoraj«, dopuščajo to ilegalno početje, namesto, da bi z energično roko napravile red. Nemci naše slabosti poznajo in v polni meri izrabljajo.
Kočevarji so na vladi. Danes so naj-vnetejši JNS-arji, jutri pripadajo JRZ; če bo prišla na površje druga grupacija, bodo tudi poleg. Naši velmožje, tudi »nacionalistični«, ki kandidirajo za poslanske stolčke in dnevnice v kočevskem srezu, ne zametavajo nemških gla-
SLOVANSKI PREPOROD
Potrti od svetovne krize, uspehov socializma in nevarnosti komunizma, smo Slovani spregledali eno pomembno dejstvo. Težki in bedni časi nam ne dado možnosti, da bi občutili razveseljivo stran slovanskega življenja.
Svetovna vojna je rodila rusko katastrofo. Slovanstvo mora pogostokrat in v vsej grenkobi občutiti odsotnost močne Rusije v mednarodnih odnošajili.
Toda Rusija se ni zastonj borila in začasno oslabela. Cela vrsta slovanskih držav je vstala na razvalinah starega političnega sistema. Slovanska neodvisnost je vznikla iz pepela poniževanja in neuspehov; slovanski duh je naenkrat manifestiral v svetu svojo bodrost in moč. O uspehu slovanskega rodu pričajo Balkan, očiščen od inozemca, Češkoslovaška in Poljska.
Meje slovanstva so se pomaknile daleč na zapad!
Našo dobo moremo po pravici nazva-ti — »dobo slovanskega preporoda«!
Težave vsakdanjosti na žalost ne dajejo možnosti sodobnemu slovanstvu, da bi občutil vso radost, ki jo proži to dejstvo. Težka bolezen Rusije ne dovoljuje nam Rusom doumeti, da so se uresničile najlepše sanje naših najboljših ljudi!
Toda tega dejstva sodobnosti, »dejstva slovanskega preporoda«, se moramo zavedati. Kriza bo minila, prerojeno slovanstvo bo živelo. Živelo bo pa le, če se bomo zavedali dolžnosti do svojega plemena in svojih narodov — in če bomo vpoštevali največjo nevarnost za nacionalni duh, nevarnost marksističnega socializma.
Razpadanje in poraz narodnega duha, ki ga prinaša socializem, bosta smrtonosna za prerojeno, toda še neutrjeno slovanstvo.
Na zapadu se zbirajo oblaki. Močni narodi sipljejo iz svojih žil strup socializma ter se pripravljajo ne samo, da bi branili pravico do lastnega življenja, marveč da bi živeli na račun drugih. Naj ne bo to na račun slovanstva!
Sinovi slovanstva! Čuvajte dar usode, svojo svobodo. Njena sovražnika, rušilca in skrunitelja sta socializem in komunizem. Slovan, ki postane danes socialist, je izdajalec svojega naroda.
sov oziroma kroglic in tako ravno s pomočjo le-teh in dobrih »zvez« v Beogradu dosežejo Kočevarji zase skoro vse, kar hočejo. Saj se je zgodilo, da so morali vsled te bedaste politike slovenski otroci v nemške razrede! Vendar pa predrznost Kočevarjev, odnosno onih, ki stoje za njimi, presega že vse meje. Tako je v oktobru leta 1935. glasilo nemške manjšine na Kočevskem v svojem uvodniku tarnalo nad ureditvijo manjšinskih šol pri nas. Huduje se, ker nemška manjšina nima zavednih nemških učiteljev, ker se na manjšinskih šolah ne goji v potrebni meri nemški jezik in ker nemške manjšinske šole ne delujejo s primerno vnemo za razvoj nemške narodne zavesti. Kakšen vik in krik bi dvignili Nemci v Avstriji, ko bi se Koroški Slovenci upali, samo upa-
li	zahtevati, da se v slovenskih razredih in krajih poučuje samo slovenščina. Bržkone bi sledili pravi pogromi na »vindišarske pse«. Pri nas, ki smo z Balkana doma, se pa marsikaj prenese. Mi debatiramo na kulturen način. Samo, da nas ne bo naša toliko povzdigovana kultura sama udarila po glavi! Kadar se gre za jezik, narod in njega bitne interese, velja star pregovor: namen posvečuje sredstva! Mi se bomo ponašali z našo kulturo takrat, ko bodo tudi naši nasprotniki uporabljali iste metode.
Po nemški »statistiki«, je v srezih, kjer prebivajo Nemci, to je v Kočevju, Novem mestu, Čabru in Črnomlju blizu
11.000	Nemcev in 6000 Slovencev, šolo-obveznh otrok 1919 nemških in 599 slovenskih. Naša uradna statistika govori drugače! Sicer so pa Nemci priznani mojstri v napravljanju statistik. V teh naštetih srezih, oziroma vaseh je 23 nemških razredov in 31 slovenskih: učiteljev, ki se priznavajo nemški narodnosti je lči, Slovencev 42. Toda Kočevarji smatrajo za velik greh, da slovenski učitelji, makar da poučujejo v slovenskih razredih ne znajo nemščine!
Kriza Kočevarjev ni prijela v tolikšnem obsegu kot njihove slovenske sosede. Za to je poskrbljeno iz inozemstva. Vsako ieto odhajajo Kočevarji v Avstrijo in Nemčijo krošnjarit. Tako prihajajo iz kraja v kraj in seznanjajo, oblečeni v kočevske narodne noše, okrašeni s kljukastimi križi Nemce s Kočevjem, slikajoč jim težke prilike, v katerih žive v Kočevju ... Nemške in avstrijske oblasti jim gredo zelo na roko, no ja, naše tudi! Ko so temeljito podkovani z nauki hitlerjevske ideologije, se vrnejo domov, kjer s priučenim znanjem »izobražujejo« svoje sorojake. Tako se ustvarja med nemško manjšino in slovensko večino nezdravo ozračje, ki vede večkrat celo v dejanske izpade, tako kot v Koprivniku in drugod.
Le tako naprej!	—ceau.
Dramite slovanski nacionalizem ! Utrjujte čut slovanske solidarnosti!
Ohraniti moramo do vstajenja Rusije mladike slovanske svobode! Nevarnost za našo neodvisnost so socializem in naši medsebojni nesporazumi. Ugasiti jih je treba z bratskim soglasjem. Za srečo in procvit velikega slovanstva velja, da se pobotamo! Verujem v to tako močno, kakor verujem v to, da bomo mi Rusi končali naš stoletni spor s Poljsko.
Svetla doba slovanskega preporoda se ne sme končati s sramotnim oslab-Ijenjem slovanske moči. Nasprotno, vrednote našega duha morajo preporodi ti ostali svet!
Živi, živi duh slovanski, bodi živ na veke!
Beograd, junija 1936.
Prof. M. Georgijevskij, tajnik Nacionalne zveze novega ruskega pokolenja v kraljevini Jugoslaviji.
MINIMALNE MEZDE
»Svaki dinar u povečanju nadnice — to je jedna kulturna pobeda za sve nas, to je korak bliže jednom boljem životu, čovečnijoj ishrani, rasnoj regeneraciji i, najzad, stvaranju bolje novčane moguč-nosti, ma kako ona još bila neznatna, za duhovnim usavršavanjem.« — (Slobodan Ž. Vidakovič:	Naši	socialni problemi.
Beograd 1932.)
Finančni zakon za proračunsko leto 1936-37 vsebuje več važnih socialnopolitičnih odredb, med katerimi se nahaja v § 88. tudi sledeča: »Poblašča se Ministra socialne politike in narodnega zdravja, da lahko po odobrenju Ministrskega sveta z Uredbo, ki ima moč zakona, po zaslišanju delojemalskih in delodajalskih organizacij predpiše način določevanja minimalnih mezd v zvezi z obveznim sklepanjem kolektivnih pogodb, posredovanjem in arbitražo . . .« S tem je bila obljubljena ostvaritev enega izmed onih važnih smotrov, za katerega so se borile naše delavske organizacije že od samega početka našega skupnega življenja.
Kdor pozna naše delavske razmere, višino delavskih plač, primerja iste z za golo življenje potrebnimi stroški, bo uvidel, kako nujna bi bila zakonska določitev, da se plače v nobenem primeru ne smejo krctati izpod eksistenčnega minimuma. V eni izmed prejšnjih številk smo navedli tozadevne podatke in zato tega tu ne bomo ponavljali. Istotako mislimo, da ni potrebno govoriti o koristnosti vnašanja demokratskega duha v delovne odnose potom obveznega sklepanja kolektivnih pogodb. S lem prisilimo danes diktatorsko postopanje delodajalca (da rabimo nekoliko pretirani izraz), da se od časa do časa pomeni s svojimi delavci, ki s tem dobe nekak dokaz svoje, enakovrednosti, potrdilo, da niso samo služeči, temveč sodelujoči faktor gospodarskega življenja.
Mnogo zanimivejše kot sama konstatacija o potrebi zgoraj navedenih reform je pogled na naziranja, kako bi se morale iste izvesti. Obravnavanju tega problema so namenjene naše vrstice. Ogledali si bomo interese, ki jih tu srečavamo, njihove tendence, in iz tega izvedli svoje zaključke.
Minimalne mezde in delodajalci.
Splošno naziranje je, da se za določitev minimalnih mezd ogrevajo le delavske organizacije. Toda temu ni tako. Kot bomo videli, zagovarjajo isti minimalno mezdo le kot najnižjo mejo, izpod katere plače ne bi smele pasti.
V	ostalem pa zahtevajo svobodo akcije, možnost, da si z vsemi razpoložljivimi sredstvi (štrajk) pribore čim višje in pravičnejše plačilo za svoje delo.
Drugačna pa je stvar z delodajalci. V njihovih vrstah se je rodila misel minimalnih, po možnosti za vso državo določenih mezd, prepovedi stavk in omejevanja delavskih organizacij. Cernu?
Najvažnejši so konkurenčni razlogi. Delavske plače so eden izmed glavnih produkcijskih stroškov. Podjetje, ki mora svojim delavcem plačevati visoke mezde, bo na vsak način v neugodnejšem položaju napram onemu podjetju, ki ima slabo plačane delavce. Zato ni čuda, da so razni slovenski in lirvatski industrijalci govorili o socialnem dumpingu z juga: Srbije, Bosne itd. in o nevarnostih, ki radi tega prete našemu gospodarstvu. Življenjski pogoji, ki so v vzhodnih delih države mnogo primitivnejši nego v zapadnih, povzročajo razliko v delavskih plačah, ki se je pokazala celo ob priliki zadnjih stavkovnih gibanj v treh centrih Beogradu, Zagrebu in Ljubljani, ko so bile zahteve stavkujočih v Beogradu približno za 21) do 25 odstotkov nižje od onih v Zagrebu. Razlika je tudi n. pr. med tvornico, stoječo v prenaseljenem in ono stoječo v razmeroma slabo naseljenem kraju. Radi tega sc večina nove tekstilne industrije osniva v krajih, kjer prevladujejo tkzv. kajžarji, kmetski »proletarijat, ki se ne more preživljati z dohodkom od zemlje, katera ga pa vendar toliko veže, da se ne more seliti iz kraja v kraj, temveč mora primanjkljaj kriti z zaslužkom v neposredni bližini svojega bivališča. Tak človek ne dela potem niti za današnjim razmeram in splošnim prilikam odgovarjajočo mezdo, temveč običajno samo za razliko, da krije ono, česar mu dom, lastna hišica in vrtiček ne moreta nuditi.
Vse to vpliva na konkurenčno sposobnost po-edinih podjetij, enim daje prednosti, druge zapostavlja. Kaj je potem naravnejšega, nego da se pojuvi težnja, želja, da bi v vsej državi vladali enaki delovni pogoji, da bi vsa pod-
jetja, pač z ozirom na poedine branše, imela sorazmerno iste izdatke za delovno silo.
Drugi razlog, ki je delodajalce vodil v to smer, je čisto egoistične narave. Ob prepovedi ali vsaj onemogočanju stavkovnih gibanj in nemoči agilnih delavskih organizacij, katerih delodajalci niso nikdar podpirali in zagovarjali, ne pomeni splošna za vso državo določena najmanjša mezda samo minimalno, temveč ima tendenco, da se v najkrajšem času pretvori v normalno plačo. Saj je vendar lahko, v primeru kakega delavskega gibanja, odreči istemu vsako moralno upravičenost, češ, saj imate primerne plače, s katerimi lahko krijete svoje potrebe, kaj hočete še? To bi bila res nivelacija, enakost delovnih pogojev in nagrad, toda enakost v revščini in nezadovoljstvu. Delavec ne bi imel možnosti, da podjetnika v času dobre konjunkture prisili, da z njim podeli vsaj par mrvic kruha s svoje v tem primeru dobro založene mize. Kje pa je rečeno, da se mora delavec zadovoljiti res samo z onim najmanjšim, da nima pravice na nikake višje dohodke, ki bi mu omogočali poleg kritja čisto fizioloških potreb tudi razne druge, skromni zabavi, udobnosti in najvažnejše, izobrazbi namenjene izdatke?
Enotno ali regionalno reguliranje delovnih odnosov?
Nivelizacija bi sigurno ne vzela kot osuovo oni položaj, na katerem se nahaja n. pr. naš slovenski delavec, temveč bi vzela neko srednje, prej višje nego nižje stališče med položajema, v katerih se nahajata delavec iz vzhod-nh in delavec iz zapadnih krajev države. S tem bi odvzeli našemu sposobnejšemu in naprednejšemu delavstvu velik del njegovih težko priborjenih pravic. Tega pa s stališča skupnosti nikakor ne moremo odobravati.
Naši zapadni industriji, ki ima poleg tega še drugo bolečo točko, namreč, da je grajena s kapaciteto, namenjeno potrošnji širom naše države, ne preostane drugega, nego da s primerno racionalizacijo, izvežbanejšim delavskim kadrom in iz tega izvirajočo boljšo kakovostjo svojih proizvodov kompenzira ono povečanje produkcijskih stroškov, ki izvira iz višjih izdatkov za delovno silo. Delavstvo iz vzhodnih krajev pa mora s pospešenim delom na pobolj-šanju svojega položaja dohiteti svoje zapadne tovariše. Medsebojna solidarnost delavstva iz vse države bo mnogo pripomogla, da bo ta smoter čimprej dosežen. Potem bodo šele ustvarjena tla za enotno in enako akcijo. Kajti dokler življenjski standard ne bo izenačen, ni mogoče misliti na enotno materialno reguliranje delovnih odnosov. Možen je le enoten formalni postopek.
Delodajalci iz že preje navedenih razlogov nasprotujejo taki rešitvi, medtem ko jo delavstvo nujno zahteva, zavedajoč se, da bi v nasprotnem primeru, poskusu izenačitve delovnih pogojev v vsej državi, najbrže več izgubilo kot pridobilo. To je jasno razvidno iz resolucije Kongresa Delavskih zbornic v Beogradu (januarja 1936), kjer čitamo:	»...može	na
predlog koje ugovorne Strane da protegne. oba-veznu snagu kolektivnog ugovora, .. . na celo područje gde postoje jednake socialne prilike za sve službodatlce i sve služboprimce dotične struke .. .« iz česar sledi, da delavstvo zahteva, da se upoštevajo posebne razmere v poedinih predelih naše države.
Iz vsega tega uvidevamo, da v današnjih razmerah ne moremo zagovarjati enotnega reguliranja delovnih odnosov v vseh njegovih po-edinostih (možne so le okvirne enotne pogodbe v poedinih strokah) in je z ozirom na to mnogo pravilnejši in za delavstvo koristnejši regionalni princip, ki ga je usvojil projekt tozadevne Uredbe. S tem ni rečeno, da si ne želimo poenotenja. Ono nam je ideal, h kateremu stremimo in katerega moramo skušati doseči, kajti to je eden izmed predpogojev socialne in gospodarske homogenosti naše državne edinice. Toda dokler temu ni tako, moramo v praktičnem delu upoštevati obstoječo heterogenost. 7. enostavno negacijo je ne bi odpravili, kajti ona je tu. Preteklost nam nudi dovolj primerov, kaj se je dogodilo, ako se ni hotelo upoštevati realnih razmer.
Določevanje minimalnih mezd. —
Delavske sindikalne organizacije.
Ko smo s tem izrekli par načelnih misli o tem, kje naj veljajo poedine minimalne mezde in kolektivne pogodbe, nam preostane še, da si nekoliko ogledamo problem njihovega določe-
vanja, oziroma sklepanja. 0 minimalnih mezdah je stvar razmeroma enostavna. To je v glavnem stvar javnih institucij, statistike itd. Drugače je s kolektivnimi pogodbami.
Stališče delodajalcev je jasno: Nobenih puntov, nič pritiska, kar bomo dali, bomo dali, vsekakor pa čim manj. Vse to so postavili v lep okvir o potrebi nacionalne solidarnosti iid. Lepa solidarnost, ko ima nekdo, ki lahko vedno s svojim denarjem vpliva na oblast, možnost, da te stiska za vrat, ti pa moraš molčati!
Poskusi take rešitve, izvršeni prvenstveno v avtoritativno vladanih državah so, lahko rečemo, redno končali s poslabšanjem delavčevega materialnega položaja. To je razvidno iz govorov samih kompetentnih faktorjev, od katerih naj navedemo le dva. Musolini: »Mi gremo v dobo, v kateri bo človeštvo našlo ravnotežje na nižjem nivoju svojega življenjskega standarda.« Torej nazaj! Delavstvo je treba tolažiti, ko vidi, da se niso uresničila njegova lepa pričakovanja. Goebbels pravi: »Mi verujemo, da bo nemški delavec preživel ta nizek nivo mezd, ker mu bo boljše delati v režimu, ki je zgrajen na poštenju, a ne na iluzijah.« Vse to v času, ko dela nemška težka industrija (oboroževanje!) z ogromnimi dobički, v času, ko so tehnokrati izračunali, da bi ob sodobni tehniki in pravični porazdelitvi dohodka zadostovalo samo štiri ure dnevnega dela in bi vsi ljudje lahko prav dobro živeli!
Če prištejemo k temu še psihično reakcijo, do katere pride v delavskih masah, ako se istim odvzame vsako možnost samostojnega delovanja in trajno nevarnost nenadnih izbruhov nezadovoljstva, ki sledi kot njena nujna posledica, potem moramo na vsak način odkloniti diktiranje delovnih pogojev od zgoraj. Z diktiranjem bi sicer morda res ustvarili navidezen socialen mir, toda to bi bil mir in red jetnjiš-njice. Če že ne od vsega početka, bi se sigurno v najkrajšem času izpremenil v nekaj takega.
Danes se nahajamo v sličnem položaju kot smo bili v revolucijah 1789—1848. Takrat so široki sloji zahtevali pravico akcije v političnem, medtem ko jo danes zahtevajo v gospodarskem in socialnem pogledu. Široke množice zahtevajo, da se denarnemu plemstvu odvzamejo njegove predpravice in poleg politične enakopravnosti ožitvotvori tudi socialna, brez katere je ona prva brez pomena, morda celo ironična. In kot so prej obsojali vse pobornike takratnih idej, da so prekucuhi in anarhisti, videli v ostvaritvi njihovih idealov ogromno nevarnost, tako je tudi danes. Toda duh časa zahteva svoje in s svojim nerazumevanjem to bomo ustavili njegovega napredovanja. Delavstvo, ki mu bo onemogočeno, da se na primeren način bori za svoje pravice, bo zapadlo v ekstreme in narod bo šele preko ogromnih žrtev in razočaranj prišel do tega, do česar bi pod razumnim vodstvom z ene in uvidevnosti z druge strani dospel lahko brez nepotrebnega trošenja energije in uničevanja lastnih dobrin. Vladajoči razred mora vedno imeti toliko uvidevnosti, da postopoma deli svojo moč z nižjimi razredi, kajti v nasprotnem primeru bi prišlo do tega, da bi nam jo isti enostavno odvzeli. Poglejmo v zgodovino, na preteklost mnogih aristokracij, ki so, nasprotujoč vsaki evoluciji, izpodnesle same sehi tla pod nogami. Tako tudi danes. Ako se vladajoči razred ne bo zavedel, da se je včasih treba odreči svojih pravic, da je včasih treba nastopiti pot likvidacije svojega gospodujočega položaja, potem dokazuje, da svoji nalogi ni kos in da bo njegova usoda taka, kot je bila že usoda mnogih pred njim. Četrtemu razredu, ki s polnimi silami stopa v borbo za boljše mesto na zemeljski obli, moramo dati možnost delovanja, predvsem sodelovanja z vladajočimi razredi, da bo na ta način izgubil občutek svoje podrejenosti, se zavedel in res tudi postal enakovreden član človeške družbe.
Naj nam služijo kot opomin in dokaz upravičenosti gornje trditve besede praktičnega politika šefu angleške konzervativne stranke g. Baldwina, ki pravi, da so svobodni delavski sindikata trdnjava narodne svobode in da »ako ne bi bilo sindikatov, bi mi zapadli v popolen kaos, ki bi vodil k propasti.«
Zato je razumljivo, da v tem pogledu soglašamo z zahtevami delavskih organizacij, ki v smislu svojih resolucij zahtevajo ». .. da se propisima o zaštiti radničke nadnice ne spreča-vaju i ograničavaju akcije slohodnih sindikalnih organizacija . ..« in ». . . da se pravo orga-nizovanja radnika i nameštenika u potpunosti obezbedi, te da se iz postoječeg zakonodavstva otklone sve one odredbe koje slobodun razvi-tak radničkih i namešteničkih sindikalnih organizacija ometaju.«
Obenem nismo tako bojazljivi, da bi se bali besede »stavka«. V današnjih razmerah je to takorekoč edino učinkovito delavčevo orožje v borbi napram kapitalu pred katerim morajo često celo vlade skloniti glavo. Pravica stavkanja, legalizirana s potrebnimi omejitvami z ozirom na javnokoristna podjetja, onemogočitvijo štrajkanja radi štrajka samega, pravica državnega posredovanja v velikih stavkovnih gibanjih, ki bi ogrožala normalen gospodarski razvoj, mora postati sestaven del novega načina urejevanja delovnih odnosov. Brez nje delavec ne more ob priliki pogajanj nastopati kot delodajalcu po moči enakovredna stranka. To je nujno vezano s pojmom in svobodo razpolaganja s privatno lastnino, torej z osnovami današnjega gospodarskega reda.
Nova Uredba o minimalnih mezdah.
Ker vsebuje prednačrt Uredbe o minimalnih mezdah v glavnem vse zgoraj navedene misli smatramo, da je z njim napravljen velik korak v razvoju naše socialne zakonodaje. Morda celo prevelik. Kajti vprašanje je, dj-Ii so naši delavci z ene in delodajalci z druge strani dovolj pripravljeni in sposobni, da lahko pravilno izpolnijo vse one dolžnosti, katere jim bo nova Uredba naložila.
Obstoja pa tudi druga nevarnost. Mnogo lepih zakonskih osnov je na zahtevo kapitalističnih krogov v naši državi že često izšlo v precej obrušeni obliki. Odbrušeno je bilo običajno vedno tisto kar je pravzaprav tvorilo njihovo socialno odliko. Spomnimo se samo na borbo, ki se je vodila okrog Obrtnega zakona. Ista nevarnost obstoja tudi za novo Uredbo.
A še nekaj. Že Montesqieu pravi v svojem delu »Esprit de lois«, da pri zakonu niso glavno njegova pisana določila, temveč duh, ki jih preveva. Mi se lahko pohvalimo, da imamo ne-kaj prav dobrih socialnih zakonov, toda njihova najrigoroznejša določila so ostala večinoma na papirju. Ni bilo onega duha, ki bi skrbel »da bi beseda meso postala«, Ako se bo to zgodilo tudi z novo Uredbo potem z njo delavstvu ne bo prav nič pomagano. Zato se mora pri njenem donašanju paziti, da bo imela v sebi moč samostvaritve, vsebovala določila, ki bodo samim interesentom, posebno delavstvu, nudila možnost, da v slučaju potrebe izsilijo njeno izvajanje, ne da bi za vsak svoj korak morali čakati na dobro voljo tako aktivnega državnega birokratizma.
Morda bo kdo ugovarjal našemu stališču. Rekel bo: danes živimo v dobi intervencio-nizma, čemu potem dopuščati takorekoč notranje gospodarsko guerillsko vojno? Saj država lahko uredi vse sama brez nepotrebnih trenj med delodajalci in delojemalci. Na videz in v teoriji popolnoma pravilno. Toda pozabiti ne smemo, da današnji državni interven-cionizent ne sme iti tako daleč kot je šel nekoč s svojimi reformami n. pr. Jožef II., ki je predpisal celo koliko sveč sme goreti pri službi božji.
Država mora v svojih državljanih vzgajali čut samoodgovornosti. V nasprotnem slučaju bodo za vsako malenkost napadali državo, delali je odgovorno in jo v končni alineji tudi zasovražili. Zato mora država čim več. nalog prepustiti v izvrševanje interesentom samim. Ona naj si zadrži pravico vrhovnega reguliranja, v poedinostih pa naj intervenira le v slučaju ko stvari nikakor ne bi hotele iti tako kot to interes celote zahteva.
Odtod izvirajo sodobne težnje po decentralizaciji državnih uprav, približevanju istih samemu narodu potom širokih avtonomij, počen-ši od občine nnvzgor. To je činjenica, ki pri gledanju na socialne probleme ne sme ostati neopažena.
€>
PRIMOŽ TRUBAR
Prejšnji teden je preteklo 330 let od smrti Primoža Trubarja. V soboto je bila zvečer pred njegovim spomenikom majhna svečanost, ki jo je pripravila »akademska mladina«. Ta mladina je med ostalim pritrdila na spomenik tudi lovorjev venec s slovensko trobojko. Res je sicer, da je bil Trubar le Slovenec.
„7joril se bom, ker je življenje borba in ker je u borbi edini smisel človejkega življenja."
/k Stamboliski
IZMEDJU DEMOKRATI JE I FAŠIZMA
(Nastavak i kraj)
Da bi mogla da vlada, jednoj partiji je potrebna abs. večina, dakle polovina plus jedan mandat. A to je u istini, iipak jedna manjina, kad se uzme u obzir izborni sistem po srazmeri. Nesreča je za demokratiju rascepkanost, veliki broj političkih partija, od kojih poneke ne-maju ni svoje pravo bitisanja. Politički programi pojedinib partija jedva da se medu sobno i razlikuju po sadržaju, več samo po firmi. Zato je najbolje za demokratske zemlje, da ima ju dve ili tri velike partijske formacije, koje bi se smenjivale na vlasti. Na taj način bi se ivršila izvesna koncentracija narodnih snaga u partijama i dopustilo se narodu do makar kroz prozor sosmatra šta i kao rade njegovi vodi, kad se nalaze u srečnom položaju vlastodržaca. Time bi se nedoslednost pojedinaca iz te »po-litičke klase« svela na man ju meru, jer im se ne bi pražila mogučnost, da sko-ro neopaženo menjaju partiju i načela, kao onda, kada je veliki broj partija i frakcija.
Baš ta nedoslednost voda, demagogija, licemernost i njihovo uveravanje o doslednosti i jeste ono što potkopava temelje evropske parlamentarne demo-kratije i daje joj gotovo amešan oblik. Naročito danas, kad demokrati j a preživlja svoje nevoljne dane radi moral-nog srozavanja svojih voda i neefikas-nosti metoda u rešavanju državnih po-
slova usred jedne teške privredne depresije.
Pored političkih prava, slobodnih izbora (često samo po imenu) demokra-tija ima još jedino tu lepu osobinu, da dopusta mogučnost poslovanja opozicije, po čemu se i najviše razlikuje od ostalih političkih sistema. Ali kraj sve-ga toga, današnjoj demokratiji u formi vladajuče partije stoje na raspoloženju mnogobrojno sretstva da tu opoziciju kad joj postane opasna onemoguči, ako ne može sasvim da je uništi.
Daskle, kad se sve ovo sumira, mora se doči do zaključka, da je vlada naroda samo jedna prazna reč, jer da u demokratiji u istini vlada jedna jaka i isključiva manjina, sastavljena od ljudi koji raspolažu inteligencijom, ekonom.skom nadmočnošču i izvesnom ipo-litičkom tradicijom. Pa ipak zato, i ako demokrati ia do danas nije ispunila svoj zadatak u stvarnosti, pored svili njenih nedostataka i obmana, demokratija se i dalje održava i brani. I to samo zato što nosi zastavu slobode. U svojoj du-bokoj težnji za slobodno kretanje i izraža vanje volje, ljudi rade podnose i fikciju te »lobode samo da njihova slo-bodna misao ne hude zarobljena u jednoj nametnutoj i dilikatorskoj ideologiji i verujuci da če se najzad ipak pro-nači sretstva za ozdravljenje demokratije-
II.
FAŠIZAM KAO PLOD DANAŠNJEG VREMENA. — FAŠIZAM KAO SPASILAC DEMO-KRATIJE OD KOMUNIZMA. - TEHNIKA FAŠIZMA. — FAŠIZAM I RELIGIJA. — »VO£)«-BOGOMDANI SPASILAC. — MUSO LINI I HITLER. — FAŠISTIČKA RATNA OPASNOST. — ZAKLJUCAK: DEMOKRATIJA ILI FAŠIZAM?
Fašistički pokreti nastali su, kao novi politički sistemi, u jednom vremenu opšte neuravnoteženosti naroda i države, koje je sledovalo iza strahovite svet-ske kataklizme od 1914-1918. Oni su nikli u jednoj atmosferi opšte nesrede-nosti, poverenja, privredne depresije i boljševičke opasnosti. Fašizam je bio u neku ruku spasilac demokratije, jer je u zadnjem času istrgao iz ruku crvenu baklju komunizma, koja je bila spremna da zapali svojim plamenom još je-danput Evropu, iscrpljenu i izmrcvare-nu užasnim ratom. Samo time su fa-šizmi zadušili čovečanstvo. Skoro ničim više. To se je dogodilo u Italiji 1922, kada je u zemlji, kraj jedne nemočne i nepopularne vlade, počela socijalisti-čka revolucija, i deset godina kasnije u Nemačkoj, koja se je nalazila u oči revolucije. Teška industrija u Reichu, na-lazeči se u mučnom položaju, omogu-čila je svojom izdašnom potporom da se ambiciozni Hitler ispne do vrha. U stvari, Hitler je bio spasilac kapitalizma isto kao i Musolini koji za svoj uspeh duguje večitu zahvalnost itali-janskom bankarstvu.
Ubrzo po dolasku na vlast, fašisti su uzjahali za vrat demokraciji i zadavili je pošte su je prethodno »spasili« od crvenog neprijatelja.
Po raznim teorijama, koje su turna-čile njegovu bit i karakter, fašizam bi se mogao smatrati kao neka vrsta korporativne staleške demokratije sa plan-skom privredom, dakle jedna modifikacija demokratije. Medutim, u praksi on nema ničeg zajedničkog sa demokra-tijom. Fašizam je isto toliko netrpeljiv i diktatorski kao i komunizam, služj se istim metodama kao i ova j. U fasistič-koj Italiji i nacional-socijalističkog Nemačkoj partija je identična sa državom, a u SSSR komunistička partija odnosno radnici. Razlika je u tome što u Italiji
i	Nemačkoj nije ograničen pristup u partiju samo jednom staležu (radni-čkom) kao što je slučaj u Rusiji. I jedni
i	drugi nasloje svim silama da uguše svaki slobodni impuls, svaki individua-lizam, svaku misao koja nije u skladu sa ideologijom partije. I jedni i drugi vrše kolektivizaciju masa, stvaranjem izvesne kolektivne potsvesti, koja če za-meniti logiku i zasudivanje kod pojedinaca.
Gomila stupa tada u dejstvo. Ona vu-če pojedince u vrtlog, koji se tu utapaju osečajno i razumno. Njihova volja postaja samo odblesak one opšte, kolektivne volje. Ali to psihičko stanje, kada je več stvoreno, mora i da se održava. Ta masa mora da bude stalno u neko j uzbudenosti, u nekakvom transu. Zato se utiše na njenu čutnost. Za to svrhu imaju fašisti naročite metode, naročitu taktiku i tehniku. Jedno ministarstvo, jedan veliki krug fašista mora da se bavi propagandom. Fašisti dobro zna ju ' šta nastaje iz jednog stanja opijenosti. Stoga se oni svim silama i sretstvima služe da to stanje održe što duže jer je time uslovljen i njihov opstanak.
Što više manifestacijo zajedničkog duha i solidarnosti treba da se vidi, što vise pojava koje imaju sugestivnu moč na mase, što više snažnih, patetičkili reči i gestova u govorima, koji utiču na rad srčanog mišica. Narodu se mora uturiti u glavu superiornost i božanska misija njegovog naroda odnosno rase, on mora da se dovede do takve uzruja-nosti da je kadar za nju učiniti sve.
U tom cilju vrši se opšta »mobilizacija duhova«. Nauka, umetnosti, film, šport in obična reklama ima da služi poglavito propagandi fašističke ideje. Ko je protiv, dole sa njim, na lomaču sa njegovim delima. Ako je potrebno, neka se menja i istorija. Ako je religija opasna, neka se proganja, neka se mase odvračaju od nje. Bolje je vratiti se paganstvu jer to je ipak vlastiti narodni proizvod, nije tude. Fašistička Italija je sklopila srečan brak sa Vatikanom, jer je u njemu dobila vernog in vrlo sposobnog pomagača, To je »Inteligens Service« fasističkog Rima. Hitlerovska Nemaeka je vseskozi netrpljiva prema rimskoj crkvi, jer joj je dobro poznata uloga katoličkog sveštenstva. To nepo-verenje vaskrslo je mitološkog Odina Yotana. Možda je i on bio lašista, ali u svakom slučaju je pouzdaniji od pape.
Svi veliki narodni pokreti imaju svo-ju posebnu psihu. Kao i ljudi tako i narodi imaju svoje psihičke momente, koji traju odredeno vreme. Ti momenti se redovno pojavljuju, kad se mase nalaze u nepovoljnim okolnostima:	kad
beda i nemaština pritisne ljudi i kad su vlastodrzci nemočni da im uka-
že brzu pomoč. Neuspeli pokušaji za poboljšanje i slabi izgledi za popu-štanje ekonomskog pritiska izazivaju nepoverenje prema vladajučem poret-ku i dovode mase u ojačanje. Spora, neplodna i skupa demokratija sa parlamentarizmom počinje da ide na živce ljudima. Oni u svom nezadovoljstvu po-činju da straže nove puteve, nove ljude koji če ih spasiti nesnosnog stanja. Oni postaju nestrpljivi, razdražljivi. Njihov psihički karakter več je poremečen. Svi traže izlaz, odušku.
To je najpovoljniji momenat, kad treba da se pojavi i stupi na scenu vod. U to j opštoj grozničavosti, koje liči na epidemičko ludilo, pojava jednog takvog vode — koji ne mora biti nikakav genije — izaziva, skoro bezraz-ložno, silno oduševljenje, neobuzdanu radost i nadu kod masa. One u njemu vide spasioca, božje poslanstvo i puto-kaz budučnosti. Otuda je i razumljiva popularnost voda u fašističkim država. Vodi nije težko, u takvoj psihozi, da igra ulogu bogočoveka.
Zato je i razumljiva ona bezobzirna otvorenost fašističkih voda kad govore narodu. Zar hi, inače, mogao Musolini, posle slavnog »pohoda na Rim« u svom čuvenom govoru u Udinama 1922, da kaže smelo: »Naš program je vrlo jed-nostavan: mi hočemo da vladamo Ita-lijom.« A malo zatim da izjavi: »Fašistička država je fašistička vlada.« Zar nije tu skoro rekao: »Fašizam nije ar-tikl za izvoz.« Tih nekoliko rečenica su dovoljne da se oseti suština fašizma. Fašizam koji vidimo na delu u Italiji
i	Nemačkoj nije ništa drugo nego jedan od sistema za vladanje organizovane oligarhije. On nije zasnovan na doktrinama i teorijama naučenjaka, on je proizvoljan, empirički i vezan za ličnost. Fašizam je patent njegovih voda, rezultat njihove sposobnosti za vladanje.
Socijalistički pokreti bili su za mnoge ljude dobra politička škola. Iz jedne takve škole izašao je i današnji diktator Italije Benito Musolini. On nije nikakav zanesenjak i idealist. Naprotiv, on je vrlo realan i iskusan političar, koji je dobro ispekao svoj zanat. On pozna-je svoje zanimanje do tančine. Država za njega pretstavlja jedno preduzeče, u kojem je on poslovni, tehnički direktor. Svestan da od njegove sposobnosti za-visi i uspeh preduzeča, on ume ne samo da njime pazljivo upravlja nego i da saradnicima i radnicima ulije ljubav za rad. Tu leži tajna njegove organitorske sposobnosti.
Inače po svojoj prirodi Musolini nije čovek koji želi da se dopadne masi. Naprotiv, on prezire ljudske gomile i hoče da nad njom dominira, da joj zapo-veda. On je veoma nepoverljiv prema ljuduna jer ima gorko izkustvo iz pro-šlosti. Ali njega raspinje ambicija, on hoče da vlada doklegod može, 011 hoče da stvara istoriju pod svojim imenom, da ude u večnost. I on doista raspolaže zadivljujučom energijom i uticajnom snagom kojim se ne bi mogao pohvaliti njegov nemački kolega, Hitler. Jer za život Musolinija tesno je vezana sudbina fašističke Italije. Ova ga, svakako, neče preživeti.
Sa takvom psihičkom konstrukcijom dve fašističke države u Evropi pretstav-ljaju stalnu opasnost za mir. Iako su njihovi imperijalistički ciljevi donekle opravdani, jer proizilaze iz težnje da se viškovi njihovog stanovništva plasiraju na nekoj novoj teritoriji i da se pro-nadu nova tržišta za viškove njihovih tvorničkih produkata, ipak je svet uznemiren zbog njihovog naoružavanja
i	ratničkog raspoloženja, i nepoverljiv prema porukama o miroljubosti. Taj egoistički miltaristički i osvajački i ra-sitički fašizam sa svojini inkvizitorskim metodama sasvim prirodno ne može da nade prijatelje i saveznike v velikim demokratskim zemljama Evrope i ostalih kontinenata. Zato su se danas te dve države ogradile od tesnjeg dodira sa ostalim narodima.
Kad se uporede te dve slike današnje demokratije i fašizma objektivnom, posmatraču se nameče ovakav zaklju-
čak. Današnja demokratija, sa svima svojim nedostacima, saviše je slaba i nepouzdana sva goruča unutrasnja pitanja u pojedinim državama i dovesti narode v normalan kolotek života. Ali, ako se nade puta i načina za njeno ozdravljenje, demokratija bi svakako bila u stanju da izvrši taj zadatak.
S druge Strane fašizam, koji prestavlja koncentraciju svih narodnih snaga u jednoj jedinoj partiji i koji je neraz-druživo vezan za ličnost jednog jakog vode, ima podesniju organizaciju za brzo i efikatno rešavanje tih narodnih problema i izvodenje svoga plemskog programa. Ali, fašizam je toliko netrpeljiv, nasilnički, ekskluzivan, nametijiv, izazivački i neprirodan, da se ne može ni zamisliti u jednoj slobodoljubivoj sredini za duže vreme. On če pasti sam od sebe kad nestane vode ali popusti uzrujanost duhova.
Demokratija če preživeti fašizam, ali ne ova današnja, gradanska odnosno individualistička več jedna preporode-na demokratiia stvorena na novoj soci-jalnoj i ekonomsko j osnovi.
Zagreb	D.	N.	K.
Docent dr. Bajič piše o ,,Naši misli“
Prvi letnik »Naše misli« je dal trudu onih, ki so list pokrenili in ga s tako ljubeznijo, pa tudi znanjem urejevali in upravljali, polno zadoščenje. S tem delom so izpolnili tisto važno nalogo, ki jih je čakala že več let; od takrat, ko je prenehal izhajati borbeni »Vidov dan«. Svojo dolžnost nasproti nacionalni omladini so ti mladi delavci pošteno opravili.
»Naša misel« je svoj uspeh, ki ga je doživela takoj v prvem letu izhajanja, tudi zaslužila. Široko obzorje so dokazali njeni uvodniki, ki so z doslednim idealizmom pojasnjevali stališče nacionalne omladine nasproti vsem važnim vprašanjem našega časa. S pošteno voljo, pravim spoznavanjem odgovornosti in zdravim optimizmom se je list posvetil oblikovanju socialnega nazora nacionalne mladine. \ tem pogledu je »Naša misel« orala ledino, hoteč na mesto posnemanja tujih vzorov in praznega navdušenja postaviti trezno, prepričevalno in če je bilo treba tudi bridko resnico, za katero je sama stremela in jo z lastnimi močmi hotela dognati. Tudi sveža, vsestranska polemika v listu je dokazala, da vidijo njeni uredniki preko meja dijaških društev in njihovih bojev v vse naše javno življenje. Močno poudarjeno neodvisnost od vseh in vsakogar smo opazili pri obravnavanju vseli problemov. Ta neodvisnost je morala veseleti vsakogar, ker ni bila zgolj neodvisnost besedne opozicije, marveč izraz odkrito in dosledno izpovedanega nazora.
»Naša misel« obeta postati ne samo nenadomesljiva šola za neodvisno nacionalno mladino, ki se na ta način uči misliti, pisati, delati, voditi in biti odgovorna ter se na ta n^čin pripravlja za javno delo. Postala bo nekaj več: duhovno jedro, okoli katerea se bo ta mladina zbirala, da se uveljavlja v svojih vrstah in izven njih. Za vse ostale pa visok svetilnik mladinskega idealizma.
Priv. docent dr. S. Bajič.
VAŽNA ZAHVALA
Prebirajoč pred kratkim izdano knjigo prvega dela rimskega prava, smo naleteli v predgovoru na sledeče besede: »Prva 111 največja moja zalivala gre Bogu, ki je seientiaruni Do-minus, za njim pa Njej, ki je Sedeš Sapien-tiae ...«
POLITIČNA AKCIJA IN ŠOLSKI USPEHI
Znano je, da je dosegel največje uspehe v svoji politični akeiji g. Dragoljub Jovanovič, voditelj levega krila zemljoradniške stranke v združeni opoziciji, v Pirotu in okoliei.
Šolski uspeh na srednji šoli v Pirotu je bil obupen. Z uspehom je končalo šolo po naših informacijah le 15% učencev.
Vprašamo se, ali ni to mogoče posledica politične akcije g. Dragoljuha Jovanoviča '111 njegovih velikih uspehov.
KLERIKALKAM U HRVATSKOJ I SRPSKOHR V AT SKI ODNOSI
1’reporučujemo Vam da ovaj čla-nuk pročitate u vezi na kri ji pom ft. Veljka Kuprešanina ko ju prikazujemo u današnjem broju. — Op. ur.)
•»Prava hr vat tka narodna politika zabijeva puno oslobodenje od klerikalizma . . .«
I-torija klerikalizma u Hrvatskoj veoma je zanimljiva. Klerikalizam u^ Hrvatskoj nosi sve odliki' lukavoga jezuitiznia koji po jedilom oclredjenom planu, sistematski, provodi svoju borbu i učvrščuje položaj, ne gledajuči ni na kukve žrtve, najmanje duhovne i materialne naravi. Ovo današnje doba tz.v. Hrvatskoga po-kreta ili Hrvatskoga preporoda znači u razvoju klerikalizma u Hrvatskoj njegovu kulmina-cionu tačku. U mnogome, ova doba znači preporod. renesansu i triumf klerikalizma koji je Stjepan Hadič u svoje vrijeme svojom narod-noin, 'eljaekom i slovenskem politikom suzbio u najuže graniee. Klerikalizam je oduviiek za pravu hrvatsku narodno svijest značio največeg neprijatelja. Anaeionalan s jedne strane, a in-ternaeionalau s druge, ispunjen i vodjen jezuit-skom logikom koja bazira na »cilj opravdava sretstvo« on ?e lukavo prikriva nacionalizmom, da bi ga u isti mah i sramno izdao. Klerikalizam fini izdaju nad pravim nacionalizmom onog trenutka rini ga prima kao svoj pokrivač i govori u njegovo ime. A hrvatski nacionali-zam je najteže osjetio toga svog zaštitnika. Po-sljedice te zaštite se očituju danas, kada je, dodušc, hrvatstvo u punom jeku. ali kada nije nikada bilo dalje od samoga sebe. j er danas klerikalizam tumači njegov smisao, zadaeu i eiljeve. Prava hrvatska narodna politika zahtje-va puno oslobodjenje od klerikalizma koji je sputava i nastoji svakom prilikom da uguši njenu narodnu misao prikrivajuči je jezuitskim falsifikatima. Danas, doduše, več opažamo sa Strane hrvatskih seljačkih vodja i politieara iz-vjesne znakove suprotstavljauja duhovnom imperializmu klerikalizma koji, u zajedniii sa svojim stalnim trabantom, frankovlukom, erno-žutim separatističkim hrvatstvoin, guši čitavu Iliiat-ku. Scijački * oti ji i [luliii^uri na^toje t)a nslohode duhovni život narodne Hrvatsko rop-stva koji mu je nametnuo klerikalizam, ali to su jo? uvijek samo pojedinačna nastajanja koja su ilaleko od potpunog oslohodjenja. Za pot-puno o-lobodjenje Hrvatske od klerikalizma biče heziislovno potrebna odlučna borba svih naprednih elemenata, jer je klerikalizam žilav, močan i opasan neprijatelj, usko vezan sa sva-k i m reakeionarstvoni, a isto toliko opasan kada je pritajen kao i tada kada bukti svom snagom i prijeti inkvizicijom, opasan tim vUe u sredini koja je u zdravom rasudjivanju prilično zao-tala i koja mu je time u njegovom radu glavni oslonac.
Smatramo da če naprednog slovenačkog či-taoea zanimati uloga klerikalizma u srpsko-hrvatskim odnosima Hrvatske, pa zhog toga i pišemo ovaj članak. Želimo da iznesemo nekoliko glavnih erta iz naše skore srpskohrvatske prošlosti o kojoj 8e danas u ovim krajevima nerado govori ili, ako se govori, govori se ona-ko kao šlo uglavnome nije niti je moglo hiti
llirizam i 1848.
»Mržnja medju hrvatskom i srpskom gospodom tako je nerazumna i nerazložna«, piše Stjepan Radič u svojoj knjižici >Kako četno iz našega zla u dobro*, >da o n jo j ne bi bilo vrijed-no govoriti, kada ta mržnja ne bi več kroz lude novine i nevaljale knjige prodirala i u sam narod ...« Ali ima mržnje koja se u narod uba-cujr s jednini odredjenim i proračunanim planom, koja ima svoje zasebne i po narod sud-hono'iie ciljev* i koja je najopasnija sila raz-jedinjavanja širokih srpskohrvatskih narodnih ■lizina. One sile koje razjedinjuju gornje slo-jeve, razjedinjuju i narod, samo što preko njih ulaze u narod.
U srpskohrvatskim odnosima, crkva i njeni službenici vršili su značajnu, ako ne cesto i odlučnu ulogu. Prvenstveno katolička crkva. U istoriji razvoja srpskohrvatske narodne mi-sli, slohodnjačke i slohodouinne, katolička erkva u ovim krajevima bila je onaj faktor koji se čcsto kao golemi kamen preprečio izmedju srpstva i hrvatstva. Tek su bili rijetki, ali i veliki njeni pojedinci oni koji su svojini umom i narodnim osječanjima uspjeli da budu 'poua izmedju jednoga i drugoga. Več za prvih ■dana hrvatske misli, tada ilirske, lačno je oci-
jenjeno golemo značenje kaloličke crkve u na-rodnoj stvari. Tada još nije bila u tolikoj mjeri izražena misao rimske propagande i bečke vlade o pionirstvu hrvatskoga svečeništva medju balkanskim, pravoslavnim Slovenim«, premda je propaganda živo djelovala da pridobijo, uz pomoč bečke vlade, pravoslavne Srbe, ito se činilo nejedanput i grubom šilom. Ideja ilirizma uglavnome je bila slobodna, pa štaviše toliko slobodna da je bila optuživana kako če Hrvate prevesti u okrilje pravoslavlja, naročito pravoslavne Rusije. Oni narodni svečenici koji sli prihvatili ilirsku misao bili su joj najgor-ljiviji i najbolji propagatori. Hrvatska je bila u taj mah slobodna od Rima, pa je tada bila i najbliža pravoslavnome srpstvu. To je bio preduslov za velike dogodjaje u kojima su 1848 učestvovali i Srhi i Hrvati. Otstranjujuči vjer-sku netrpeljivost srpstvo i hrvatstvo moglo se sjediniti, jer u stvari jedino što ih razjedinjuje to je crkva. istočna i zapadna. U svim manife-stima od 1848 to je naglašeno. Svečenicima je odredjena velika i narodna zadača, pa se lir-vatsko i srpsko svečenstvo našlo na zajedni-čkom poslu. I"ne mala je njihova zasluga da su Srbi i Hrvati u velikim dogodjajima 1848 g. istupili kao jedan narod. Kada se ban Jelačič spremao da predje sa svojom vojskom Oravu. on je uputio narodu manifest, štampan i lati-nieom i čirilicom. u kome, izmedju ostaloga. kaže i ovo: »Osohitu -krh preporučam vama sveštenici i jedne i druge crkve! Vaša se vlast proteze i na srca i na duše, vi imate ravnati puk i podučavati ga: ravnajte ga na korist domovine, uništujte u njemu hratsku mržnju po-radi raznoga vjerozakona i podučavajte ga o potrebama vremena svoga . ..« To je, dakle. bila zadača hrvatskoga i srpskoga svečeustva. Ispunjujuči tu zadaču ono je postajalo narodno svečenstvo.
1848 je puna -manifestacija ne samo uzajam-nosti i bratstva Srba i Hrvata več i njihovih dviju crkava. Istorijska i idealna slika u tim odnosima jest ona kada je patrijarh srpski Jo-sif Rajačič ustoličio bana Jelačiča. Prikaza tog istorijskog dogodjaja bile su pitne sve naše ta-danje novine srpske i hrvatske. I srpstvo i hr-vatstvn 0'ji‘tilu je L-»hvalilo »vu veličinu značaja tog dogodjaja. Tada se srpstvo u ovim krajevima moglo u svemu smatrati jednako-pravnim sa hrvatstvom, a naročito u pitanju crkve zbog koje je vijekovima bilo sa Strane propagande proganjano i uznemirivano. Stanje i odnosi crkava i njihovih služhenika u 1848 za normalan razvoj srpskohrvatske misli bili su idealni. Tako se najljepše, te znamenite 1848, pokazalo kako oni isti faktori koji djeluju raz-jedinjujuče. mogu da budu, podredjeni opčim narodnim interesima, najodlučniji faktori spajanja i ujedinjavanja. 1848 bila je to katolička i pravoslavna crkva i to zato, jer su i jedna i druga ostale usprskos svih intriga i denuncija-cija narodne i identifikovale se sa narodnim ciljevima. Buduči je pravoslavna crkva Srba i onako narodna crkva, a njena misao oduvijek bila narodna misao, to je zasluga katoličke crkve u Hrvatskoj g. 1848, uzimajuči njen opči, kozmopolitski karakter, veča i značajnija. Misao koju so podjednako izražavali i Srbi i Hr-vati. »Krv neka nas dakle u svetoj vezi drži, a svaki neka Boga slavi, kako nalazi da se ono presveto sušestvo od njega najbolje slaviti može ...« izražavale so obje crkve. Zato je i katolička erkva Hrvata bila za Srbe »sveta rimo-katolička crkva«. »Zora dalmatinska«, 1848, sinatrajuči odnose srpskopravoslavne i katoličke crkve zauvijck uredjenima, pisala je ova-
ko: >_____ Zatim	budu	svitli	ban i sveti patriarn
od ushičenog naroda na rukama u podobro da-leku crkvu sv. Marka slavodobitno odneseni, gde je presv. g. Mirko Ožegovič, senjski bi--kup. posli dvista godina opet jedanput u Zagrebu svetu misu u naroduoni milom jeziku otpojao. Zatim svi skupa odoše u istočnu crkvu, da se tamo takodjer pomole Bogu i da mu zahvale na toj milosti što nam je takvog oca udilio i kao znak da su hrača istočne i zapadne vire jedilo srce i jedna duša u više tilesa, i da če tako, ako hogda, na vike ostati, a proklet bio onaj u zemlji crnoj, ko bi bracu pomirenu i složenu liotio zavaditi i razdiliti...«
Vloga Rima i Beča posle 1848. — Štrosmajer
Nažalost, odnosi crkve iz 1848 nisu ostali i nadalje takovi. Uskoro, pod uticajem rimske propagande i bečke politike, čiji su se ciljevi odvje na Balkanu oduvijek podudarali i upot-
punjavali i u stvari značili, a i danas znače, jedno te isto, crkva katolička u Hrvtaskoj skre-če sa svoje linije od 1848 g. i ostavlja pravo-ske narodne crkve koji je kroz kratko vrijeme slavnu. Time ona ponovo gubi karakter hrvat-izražavala i ko j im je pomogla da se srpsko-hrvatsko bratstvo manifestuje u svojim naj-ljepsim osebinama. Politika Beča i katoličke rimske propagande djelovale su smišljeno i proračunano. Ali, ono što je najkobnije, sret-stvo i orožje u rukama ovih največih neprijatelja narodnih polagano je postajalo hrvatsko katoličko svečenstvo koje se moralo udaljiti od -rpskoga, jer mu je bila odredjena zadača, da baš ono postane pionirom te i takove nenarod-ne politike udruženoga Rima i Beča. Kako je pravoslavno srpstvo največ« prepreka ovakovoj politici, to je i prirodno da je i sva sila udarila nanj, i da se je ono žilavo i otporno suprot-stavilo ne direktno Rimu i Beču, več onima koji su bili u našim krajevima nosioci njihovih aspiracij^. Time se, logično, produhljivao; jaz izmedju srpstva i hrvatstva, a naročito u širim slojevima, gdje se nijesu mogli ni protumačiti ni shvatiti uzroci ovakovog stava hrvatskog sve-čenttva i jednog dijela hrvatstva koje je ono za sobom povelo. Odatle i sumnje i podozri-vost pravoslavne crkve i prema največim po-j a vama u hrvatstvu, jer je ponovo osjetila opaznost koja joj prijeti. Veliki vladika J. J. štrosmajer, koji je čitavoga svoga vijeka služio narodu i narodnoj stvari, u poslanici 1877 god. izmedju ostaloga kaže: »...No pravi bi hudob-nik bio, tko bi se vjerom našom poslužiti ho-tio, da nas zamrazi i razdvoji... Cilj svete vjere jest, da najsvetijim i najnježnijim vezom braču u jedno spoji . . . Zadača svete vjere jest, da u ime božje ljude miri, predsude briše, i strasti ljudske blaži, da goruče ugljevlje, kao što sveto pismo veli, pod uzglavlje jednorodne brače sta\lja, da vinom i uljem bratske rane pere i umiva. Vjera, koja hi kadra bila razdor medju hračom sijati, ne bi bila vjera, nego puko praznovjerje, ne hi hi la istina božja, nego bluilnja ljudska. To je bračo, što mi učiti, če ga se mi u zvanju i životu našemu držati imamo .. •«
Antisrpska propaganda i ekskluzivno hrvatstvo. — Metode klerikalizma
Tako je veliki vladika odredio zadaču na-rodnog svečenika. Razumije se da takav narodni svečenik nije bio po volji ni rimskoj katoli-čkoj propagandi ni bečkoj politici, jer njih dvoje ima druge eiljeve. Nasuprot ovog narod-nog svečenika oni stavljaju svoga, koji u stvari nije ništa drugo, nego agent njihove zajedni-čke politike na Balkanskom Poluostrvu. Ovu tudjinsku i nenarodnu politiku trebalo je prikriti nekim narodnim plastem, a taj se našao u ka snijein ekskluzivnem hrvatstvu. Rimska propaganda i bcčka politika identifikovale su se sa njegovim ciljevima, pa su se i teritorialno niedjusobno pokUpali. Bečka je politika svoje aspiracije od 1878 učinila i aspiracijama hrvatstva, i nastojala je da narodnost hrvatsku iz-djeli od srpske, da od jednoga naroda učini dva, oprečna u svemu, pa tako i u svojim narodnim interesima i ciljevima. Rimska propaganda stvorila je u ovim krajevima klerikalizam koji je stavila u službu bečke politike i po njoj tumačcnoga katoličkoga hrvatstva, pa se tako pojam Hrvat poklapao sa pojmom katolik, u oba sa tudjinskim interesima u našim krajevima. Razumije se da su i rimska propaganda i njen hrvatiki klerikalizam i bečka politika Srbe proglasili svojim največim nepri-jateljinia, a bcčka politika, znajuči dobro da su Srbi najžešča i najteža smetnja realizaciji njenih ciljeva, proglasili su ih takovima i u stvari realizacije velikohrvatskih ideala. Za prave i istinske narodne borce u Hrvatskoj, kojih je uvijek bilo, taktika i Beča i Rima bila je od>iše providna. No, oni su u svojoj borbi dobili jakog protivuika, klerikalizam, koji je naročito kroz svečenstvo u narodne mase unosio po planu smišljcne predrasude i gledao da ih što više odi jeli i onemoguči svako zbliženje koje bi se protivilo ciljevima Rima i Beča. U masi mi metode klerikalne propagande bile raznovrsna zastrašivanja enostranim kaznaina, vražjim andjelima, lueiferitna, vječnim kazna-ina pečenja i kuvauja, zatim falsifikovanje hrvatske istorijc i velikih ličnosti hrvatskih. U svojoj propagandi klerikalizam je izohličio hrvatsku narodnu misao i takovu kukovu je po-moču Beča i Rima stvorio suprotstavio srpskoj narodnoj misli. Klerikulizum, koji je u stvuri internacionalna pojava, u Hrvatskoj se prikriva hrvatskom narodnosti, pa mu i uspjeva da jedan dio njen povrgne svojim interesima, uka-zujuči jezuitskem logikom, da se bori za njenu
slohodu, premda to nikada nije nigdje ni za koga čino. Furtimaštvo je specialan izraz stvo-ren za klerikalizam u Hrvatskoj koji ujedno i najbolje označava karakter njegov. Znajuči dobro eiljeve i pozadinu klerikalizma, a imajuči u vidu pravu i čistu narodnu misao, napredno i narodno hrvatsko moglo je da kaže: »... i -1o-čni grijeh klerikalaca jest što svagdje rade proti slobodi i slobodnom razvitku naroda i in.zt.o .. jd. - nnoepn nvqiq viumlhwyumlhwhm proti narodnim interesima.« Taj istočni grijeh klerikalaca Hrvatska je najbolnije i najteže osjetila. A isto tako i Srbi u njoj kao i svagdje tamo gdje su izmješani sa Hrvatima i gdje je interes Beča i Rima da ulivate što čvršče tlo hcz obzira na metode koje če im za to po-lu-žiti. Zbog toga su odnosi Srba i Hrvata u Bosni bili najzategnutiji, jer je i Beč i Rim Srbima suprotstavio svoju politiku u Hrvatima i učinio ih nosiocima svojih tudjinskih planova služeči se najviše i najuspješnije katoličkom erkvom. Pokazalo se da je klerikalizam tim agresivniji što su odnosi Srba i Hrvata zategnutiji, a slabi kada se ti odnosi normalizuju. Pobjeda prave narodne misli bila je uvijek poraz klerikalizma i politike koju on pretstavlja. A u tomc i je-t najosnovnija kontradikcija izmedju pravoga i ujegovoga hrvatstva koje je uvijek nastojao da prikrije u falsifikatima, u zabludama i klevetama, jer za eiljeve kojima služi ne može da se koristi drugima več samo takoviin metodama. Rim je vodio borbu protiv pravoslavlja, a Beč protiv Srba i srpske misli o slobodnoj i samo-stalnoj narodnoj državi. I jedan i drugi upotri-jebili su kasnije izrodjeno ekskluzivno hrvat-stvo marke Jozue Franka, da prikrije njime svoj otvoreni rad. Ali prava hrvatska misao solida-risala se sa srpskom i proglasila se identična s njom. To je bio poraz i Beča i Rima i zato su uvijek i nastajali da kroz hrvatski klerika-lizam i Frankovo hrvatstvo Hrvate drže odje-lite od Srba i svaki njihov spor bio im je u interesu, jer su i Beč i Rim iz toga uvijek izbijali največu korist.
Zakljtirak
Idealna slika sloge i ljubavi dviju crkava iz 1848 g. ostala je samo lijepa i istorijska uspo-mena koja se nije više ponovila, jer je u tak-vom dogodjaju i Rim i Beč vidio svoju največu opa.-nost. Zato kasnija izreka »daleko od Rima« ne znači ništa drugo, nego opet bratstvo i ljubav crkava koje treba da budu odlucan i značajan faktor u medjusobnim dobrim odno-sima Srba i Hrvata. Samo takove rrkve mogu da služe pravoj narodnoj stvari. »Služenje narodu služenje je Bogu«, tu je misao izrazio J. J. Štrosmajer i zato je ostao največi narodni svečenik koga se i danas boje i zaobilaze oni koji erkvom neče da služe narodu več tudjinu. A baš zbog toga što smo jedan narod dviju vjera, crkve naše treba da budu prožete uaj-duhljim osječanjima hriščanstva. Nezavi<na Hrvatska rimskoga klerikalizma i bečke perfi-dije jest očigledna lukavština, kad ne bi več i svako takvo poimanje Hrvatske bila zabluda protiv koje su se borili največi umovi i najna-rodniji ljudi Hrvatske, pa i ovdje treba ponovo reči: Srbi i Hrvati su jedan narod, sa dva imena, sa dvijc vjere, ali sa jednom naroduoni za-jednicom, izvan koje i bez koje bi bili samo plijen narodnih neprijatelja i oružje u tudjini rukama.
Rimski klerikalizam bio je oduvijek veliki neprijatelj hrvatske narodne misli, pa je takav
i	ostao. Prva hrvatska misao je široka i slo-hodnjačka, pa bilo to i u svom naisključivijem obliku. Nije čudo da je A. Starčevič bio naj-izrazitiji antiklerikalar, a njegovo hrvatstvo tolerantno do skrajnosti, jer nije služio ni Rimu ni Beču nego je bio i protiv Rima i protiv Beča. Što se danas bore drugačije i što se pu-šta da klerikalizam tumači Hrvatsku i da joj on daje smisao, znači da su ponovo nadjačale sile koje su bile gotovo potisnute. Ali, pitanje je za koliko dugo, jer smo več istakli da je klerikalizam bio najjači i najnasrtljiviji kada su odnosi srpskohrvatski bili zategnuti i zatro-vani, a da je slabio tada kada su se normali-zovali. Istorija se ponavlja i u ovom slučaju...
Zagreb.	Iliricus.
9
CISTA RESNICA
S častne tribune so padle pretekli teden v Mariboru sledeče besede: »Bolj kot širokih rest, bolj kot dobre kupčije smo potrebni svetnika.«
Besede dostojanstvenika slovenske JRZ...
PISMO IZ FRANCIJE
Sedaj, ko je že preteklo nekaj časa od parlamentarnih volitev in je Leon Blum že sestavil novo vlado, se še vedno sprašujemo: katere sile vladajo in bodo vladale v Franciji?
Volilne razmere so privedle na oblast stranke, ki imajo svojo posebno koncepcijo, vsled katere se morejo interesi Francije smatrati le funkcija interesov internacionalnih organizacij.
Komunizem je podvržen III. internacionali v Moskvi. Socializem je podvržen II. internacionali. Radikalizem je podvržen internacionalni masoneriji, Generalna zveza dela (Cg+), organ francoskega sindikalizma, se je spojila z generalno unitaristično zvezo (Cgu ), ki je komunistična, iz česar sledi, da zavisi od boljševizma.
Te sile vladajo in bodo vladale Francijo. Od njih zavisi delo nove vlade. Z upravičenostjo se vprašamo, kako bo nova vlada upravljala in branila ter skrbela za interese Francije. V sedanji mednarodni situaciji bi bilo treba voditi francosko nacionalno politiko, politiko vojaške pripravljenosti in politiko nacionalne vzgoje francoskega ljudstva.
Znani so obsežni načrti, ki jih misli izvesti nova francoska vlada. Zanimive so tudi izjave njenih članov, izmed katerih je zlasti zanimiva izjava o razorožitvi, o kateri nihče več ne govori v Evropi in izven Evrope.
Volilni skrutinij je dal oblast imenovanim strankam. Toda velik del francoskega ljudstva in, vkljub volilnemu skrutiniju — tako mi mislimo —, njegov največji del bo ostal zvest tradicijam, svojim življenjskim interesom in pameti.
Opozicija bo v bodočnosti igrala veliko vlogo. Njena največja napaka bi bila, ako ne bi bila enotna radi neznatnih koristi in malenkostnih parlamentarnih ambicij. Izbirati bo mogla samo dvoje; bodisi ostro nastopiti za francoske nacionalne interese, bodisi dopustiti revolucijo, katere prvi znak je bila zadnja stavka francoskega delavstva.
—c.
Ženevski mladinski kongres
Razni mednarodni omladinski kongresi vedno zelo razgibajo študentovske mase. Nastane neke vrste nervoznost, ki se polašča vseh. Vse se mrzlično pripravlja : snujejo se odbori, zbira se material in ne na zadnjem mestu — finančna sredstva. Ali je to navdušenje, ta mrzličnost porojena iz res čistega razumevanja in zanimanja za stvar, ali pa je ves manever maska, pod katero se skrivajo vse drugačni interesi, je težko reči, ker je odvisno od prilik, ki so povsod raznolike.
Nekaj podobnega se dogaja v zadnjem času. Ženevski omladinski kongres za mir, o katerem smo že poročali, je ono gibalo, ki vnaša v naše, zlasti akademske vrste, ono mrzličnost. Ustanavljajo se inicijativni odbori: Maribor ga že ima, obeta se v Ptuju, Celju in drugod. Povsod se vrše velike priprave, vodijo v tem pogledu gotovo Zagrebčani, ki so izdali že nebroj proglasov, v katerih pozivajo javnost, da podpre moralno in finančno hrvatsko mladino, da bi kot »hrvatska delegacija« dostojno zastopala »hrvatske interese«. Zanimiva stvar, če pomislimo, da je Pripravljalni odbor za kongres razposlal povabila, v katerih stoji, da se smejo kongresa udeležili le državne delegacije. Prepričani smo, da bo radi tega prišlo do zopetnih nesoglasij med raznimi delegacijami, ki se bodo znašle v Ženevi. Sicer je to za nas že nekaka tradicija, vendar pa je že čas, da se s tem prekine. Želeti bi bilo, da se merodajni faktorji za stvar pobrigajo in narede konec žalostnemu slovesu, ki ga radi
podobnih malomarnosti v inozemstvu uživamo.
Pa si oglejmo prilike pri nas v Ljubljani. Izgledalo je, da med nami ni zanimanja za stvar, da se iz mlačnosti za podobne probleme, kot je n. pr. svetovni mir, ne bomo iztrgali in dali možnosti, da se naša mladina udeleži kongresa v Ženevi, že takoj v začetku slovo.
Vendar se je zganila naša akademska mladina. Že precej časa so se vodili razgovori o osnovanju inicijativnega odbore, ki naj bi pripravil teren, da pošlje vsaj naša univerza nekaj svojih akademikov na kongres. Pretekli teden so bili ti razgovori realizirani. Društvo slušateljev juridične fakidtete je v dogovoru z Akademskim klubom za Društvo narodov (to društvo v zadnjem času ni mnogo delovalo) sklicalo sestanek vseh akademskih kulturnih in strokovnih klubov. Na tem sestanku je bil likvidiran inicijativni odbor na Ženevo, ki je bil sestavljen ob priliki predavanja zagrebškega akademika Frankoviča in ki po mnenju zastopnikov društev ni bil upravičen vršiti te posle ter izvoljen nov odbor, v katerega je prišlo dva1-najst zastopnikov akademskih društev. Na prvi seji je bil nato izvoljen ožji odbor, ki mu predseduje g. Drnovšek Bogdan. Ta odbor, ki ima poverenje vseh akademskih društev, med njimi tudi Akademskega kluba za Društvo narodov ter Društva za pospeševanje ciljev Lige narodov (mestni odbor ljubljanski), ima nalogo, da pripravi v prvi vrsti sodelovanje akademske omladine z ljubljanske univerze v Ženevi. Druga njegova naloga je, da poživi delo Akademskega kluba za Društvo narodov. Naloga, ki si jo je zastavil odbor, ni baš malenkostna. Dejstvo, da so na naši univerzi v zadnjem času vladala precejšnja nasprotstva med poedinimi strujami, mu bo otežkočalo delovanje, ker mora pri sodelovanju upoštevati vse akademike. Enako bodo morda nastale težkoče pri izdelovanju referatov in spomenic, ki jih bodo pripravili naši delegati. Vendar pa kljub temu, da smo popolnoma kritično ugotovili stanje na naši univerzi in težavno nalogo, ki jo ima Akcijski akademski odbor za mirovni kongres v Ženevi, želimo, da bi imel uspeha in bi v primeru, da mu bo omogočeno oditi na kongres v Ženevo, tam dostojno zastopal naše interese in zahteve.	D.
*
»Naša misel« bo imela na tem kongresu svojega posebnega dopisnika. Radovedni smo, kako izgledajo takšne »manifestacije za ogroženi mir«. — Op. uredn.
isKreno * Strajno voli jftinu, ?ravdu i Otadjbinu, Slobodan je i neustrajiv
f^ao j)og." ?etar Jfočič
MIMOGREDE
MODERNI K0ZM0P0I.ITI7EM
»Mlada pota«, glasilo slover.sk*> nia-dine — mi bi rekli levičarske — ugotavljajo v obračunu, ki so ga položila ob izidu svoje desete številke: .. . »Mladi člani Sokolskega naraščaja navdušeno izjavljajo, da ni v listu prav ničesar, kar bi nasprotovalo njihovim naz 'mm. Imamo vedno več pristašev med krščansko socialistično mladino, ki soglašajo s sodelovanjem v vseh stvareh, ki i as združujeio. Marksistična delavska nla-dina hoče razširiti ozek okvir svojega delovanja in stopati po dogovorjenem programu z ostalo mladino v isti vrtti.
Katoliška in liberalna kmetska tn■'idi-
li	a in dijaki segajo po listu«. . . »Prepričani smo, da ni daleč čas, ko se ,-odo znašli v prisrčnem objemu vsi svobodoljubni mladi slovenski ljudje. Zato ponujamo svojo bratsko roko vsej krščansko - socialistični, nacionalni, marksistični, katoliški in demokratski mladini in io vabimo na iskreno sodelovanje.
»Mladim potem«, ki so znašle i,.l o imenitne limanice svetujemo, da dajo ta svoj izum pravočasno pateniirati, ker marsikje se bo gotovo rodila želja ukrasti ga. Morda jim bo uspelo ujeti tako različne ptiče. Vemo samo to da jim ne bo uspelo zvabiti tistih, ki si še niso na jasnem če temelji v«e to na naivnosti »Mladih poti« ali pa n.i Jo-mnevani neumnosti drugih.
TUDI MI VEMO
Ko je dopisnik »Politike« zaprosil g. Leona Bluma na zasedanju DN za poseben razgovor, ga je ta sprejel na sledeči način;
»Vem, kaj je ,Politika1. Pojdimo v stran!«
(»Politka«, 2. VII. 1936.)
UNIVERZIT. BIBLIOTEKA: 7,500.000 DIN
Baje bo stala beatifikacija A. M. Slomška samo 8 milijonov dinarjev.
Prepričani smo, da se bo revno slovensko ljudstvo tudi v tem primeru obrnilo na državo. ©
G. dr. Vlatko Maček, vod:
». . .Sada sviče zora, biče skoro i sunca! Biče skoro i slobodna Hrvatska i njezina sadržina: socialna prMca hrvatskom narodu . ..«
Komentar: smemo li mi šta reči?
»Politika«, 29. 6. 1936.
9
Umoljeni smo da objavimo:
TIPOVI
U poslednje vreme, otprilike od marta ove godine, počele su se o meni pronositi razne glasine. Nesamo u Ljubljani nego, kao što sam se uverio, i u Zagrebu i u Beogradu. Nije mi još uspelo da pronadem iniciatora te besramne. kampanje (svak se izgovara da je to i to čuo od kog drugog) ali sam primetio da su pojedini raznosioci ovih ordinarnih laži članovi »Zbora« i, u Beogradu, »Ornasa« (time ne želim da okrivim organizacije kao takve).
Koliko sam dosada doznao, priča se za mene ovo: 1. da imam vrlo mutnu prošlost; 2. da imam neke sumnjive političke veze preko ko-jih sam dobijao, i još dobijam, razne novčane potpore; 3. da u Ljubljanu nišam došao svojevoljno nego po nalogu »jedne od prijašnjih vlada« (ja sam došao u Ljubljanu, iz Čehoslo-vačke, u novembru 1932) i to »u naročitoj misiji«; 4. da sam, kao tajnik Centralnog akcio-nog odbora za ljubljanski kongres, u »sarad-nji« sa blagajnikom istog odbora, izvršio neke novčane mahinacije; 5. da sam Židov ili, bar, židovskog porekla. — Verovatno se priča još štogod ali mi je zasada dostavljeno »samo« ovo.
Ne pada mi na pamet da se »opravdam« od ovih »optužbi« jer su toliko glupe i prostač-ke da se čovek mora iznenaditi pred maloum-nošcu onih koji ih šire. Kad bih ja koga hteo da očrnim, svakako liih pronašao kakve stvari koje su bar i malo verovatne. Hteo bih samo da kažem: moja prošlost leži pred svakim koga zanima kao otvorena knjiga; kad bih dobijao »razne novčane potpore«, živeo bih malo drukčije nego što danas živim; tačka 3 je isn-više idiotska a da bih uopšte šta mogao reči; a da sam Židov ili židovskog porekla — neka gospoda nabave moju fotografiji!.
Sa huljama i nitkovima ja nemam obiraj da razgovaram. Ali, več mi je dosadilo da svake nedelje čujem po koju »novost« u vezi sa ino-jom »prošlošču«, sa mojim radom ili, najno-vije, sa mojim poreklom. Pa ovo pišem da bih javnosti pokazao do kojeg niskog stepena može da se sroza »akademski gradanin«. Toliko duhovnog kretenstva i takve svinjarske klevete
nečete nači ni kod poslednjeg balkanskog cigana.
Bio bih zahvalan svakome koji bi mi, bilo usmeno bilo pismeno, saopštio i druge umo-tvorine ovih mojih žalosnih prijatelja. Nameravam, naime, da ceo material, kao naročiti ku-riozitet, stavim na raspoloženje Patološkom institutu univerzi teta.
V Ljubljani, 25 juna 1936.
Rikard Marušič
P. s. Verovatno su ovi tipovi izabrali baš mene jer im izgledam najopasniji; tu bi ih rado umirio: ja eu im postati još mnogo opas-niji nego sto oni misle.
kt
Naprošeni smo, da objavimo:
Slovenski mladini in javnosti ob mirovnem ženevskem mladinskem kongresu
Današnja mladina je priča vsem strahotnim posledicam, ki jih je povzročila svetovna vojna. Države zmagovalke same so uvidele, da je svetovna vojna uničila njih lastno gospodarstvo in blagostanje ter je ves svet pognala v kaos. Toda vse to še ni izmodrilo nekaterih narodov, ki hočejo ves svet pahniti v novo vojno, v kateri bi se Evropa pogreznila v še večjo gospodarsko in kulturno propast.
Prav mladina je v prvi vrsti poklicana, da prepreči to novo vojno in se bori za mir, ker ona nima v sebi tistih na-sprotstev, ki jih je imela generacija pred nami. Mladina v svoji pravičnosti zahteva pravično ustvarianje mednarodnega položaja in radi tega širi mirovno idejo.
Že letos 29. februarja in 1. marca se je zbralo na mirovni konferenci v Bris-lju 316 delegatov iz 20 držav, ki so predstavljali mladinske organizacije različnega svetovnega in političnega prepričanja. Tega zborovanja se mi Slovenci nismo mogli udeležiti radi denarnih težkoč.
V dneh 31. avgusta do 7. septebra se bo zbrala v Ženevi mladina vsega sveta in določila smernice, kako preprečiti bodočo vojno. V ta namen se je tudi na ljubljanski univerzi osnoval akcijski odbor pod okriljem Akademskega kluba za Društvo narodov, da pripravi delegacijo za Ženevo in izvede najširšo mirovno propagando med Slovenci. Ta odbor bo zbral okoli sebe vso slovensko mladino.
V bližnjih dneh bomo sklicali v Ljubljani in drugih mestih sestanke vseh mladinskih društev, da se osnujejo lokalni inicijativni odbori. Za tem nameravamo prirediti sestanek vseh delegatov vseh mladinskih društev, kjer se bodo določile enotne smernice za delegacijo v Ženevi.
Apeliramo na vso akademsko mladino in na javnost, da nas podpre in se pridruži našemu delu.
Za Akcijski akademski odbor za mirovni kongres v Ženevi:
Predsednik: Drnovšek Bogdan s. r. Podpredsednik: Berkopec Tone s. r. Tajnik: Rauber Franjo s. r.
ALI STE ŽE PORAVNALI NAROČNINO?
l	astnik in izdajatelj: Konzorcij »Nuie mislit.— Uredništvo in uprava: Ljubljanu, Groharjeva cesta 211.; ček. račun štev. 17.120. — Za konzorcij in uredništvo odgovarja: Orožen Milan, cand. iur.
Tiska Tiskarna Slatnar, d. z o. z., Kamnik <Vodnik in Knez).