39
Glavni urednik Marjan Horvat
Odgovorni urednik Ciril Brajer_______
Telefon: 313-942
Naročnina in prodaja: 321-255
časopis slovenskih delavcev
Telefaks: 311-956
Naslov: ČZP Enotnost. Dalmatinova 4, Ljubljana
Ljubljana, 1. septembra 1994, št. 39, letnik 53, cena 175 SIT
»Začenja se novo šolsko leto, kmalu bo treba poskrbeti tudi za ozimnico, številni ljudje pa so brez denarja, ker še niso dobili niti junijskih plač. Zato nas nenehno opozarjajo, naj vendarle kaj konkretnega ukrenemo,« je na seji RO SKEI povedal Branko Medik, predsednik Območnega odbora SKEI za Podravje, in predlagal vseslovenski protestni shod delavcev kovinske in elektroindustrije. Ta bo v torek, 27. septembra, točno opoldne v Mariboru.
Sindikalni zaupnik
SINDIKALISTI Nfl PRISILNEM DOPUSTU. METKA PA PRED ZAPRTIMI VRATI
SEJEMSKO IN SINDIKALNO
Fotoreportaža o vseslovenskem srečanju svobodnih sindikatov, ki ga ob Negovskem jezeru vsako leto priredijo prekmurski
kolegi
V Sindikalnem zaupniku
Intervju z Janezom Kocijančičem
V združeni Usti imamo izjemen kadrovski potencial in znamo predlagati ustrezne ljudi za ministre (v Panorami)
SOBE NA DALMATINOVI 4 NAJ BODO JESENI PRAZNE
Intervju z Dušanom Semoličem, predsednikom ZSSS Stran 3
sreda
14oo
Sindikat finančnih organizacij
Sestala se je koordinacija sindikata Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje. Obravavala in določila osnutek pogodbe o pogojih za delo sindikata v agenciji. Pogodba je poslana vsem predsednikom organizacij in direktorjem. V mesecu septembru se bodo oblikovale morebitne pripombe in stališča, ki jih bo potem usklajevala komisija sindikata in vodstva agencije.
Koordinacijski odbor je tudi ocenil kadrovske in organizacijske aktivnosti za volitve članov republiškega odbora in nosilcev funkcij. Sindikat je oblikoval stališča do pobude za presojo ustavnosti zakona o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje.
Na prvi naslednji seji bodo posebej ocenjene prehodne določbe tega zakona; po oceni sindikata namreč niso dovolj jasne glede delovnopravnega in statusnega prehoda delavcev. Povabljen bo državni sekretar ministrstva za finance, zadolžen za pripravo projekta enotne davčne uprave, ki naj bi predstavil, kako in koliko delavcev iz sedanje agencije naj bi prešlo v novo enotno davčno upravo Slovenije.
Koordinacijski odbor je sklenil, da se enomesečna članarina članov sindikata nakaže kot solidarnostna pomoč delavki, katere otrok je bil operiran v tujini.
Drago Ščemjavič, sekretar
BARBARSKI GRABEŽ (DRUŽBENE) LASTNINE
Stran 19
Ko se začne iztekati sred- skromnejšo, a v resnici slonji vek, spoznamo čas krneč- vensko, kih uporov, ropanje Turčije in
reformacijo, s katero se Doslej je o njej pisal go-izoblikuje moderna sloven- fP°d Geza Filo, evangeljska nacionalna identiteta canski duhovnik v Ljubljani, kot naravni del zahodnoe- Ker se je v prejšnji številki DE vropskega duhovnega in poslovil, bo njegovo rubriko kulturnega občutja.	nadaljeval gospod Drago
Tako je pred desetletjem Kuhar. Takole pravi o sebi: napisal Bojan Štih. Slovenci >>pisec pesmjj romanaj
rpfkvi0 zl EmZntPtr^-i<-d'“e iger in za|jubljenec v mate-Z nL7^ J'S ° f rinščino tir v knjigo knjig,
m	t0Cn° P°Vei’da Pravzaprav protestant, ki bo
ji težko rečemo nacionalna. bpcpriji n kultnrninniii na Hn Ker pa je večja, močnejša in	9 J
včasih bolj podobna reklamni	6 JL
agenciji kot čemu drugemu, Njegovo rubriko boste se nam zdi prav, da bralcem lahko prebirali v Panorami, predstavimo še drugo, odslej tedenski prilogi DE.
POl¥
leterendumsko
demokracijo
Pred nekaj časa smo Svobodni sindikati Slovenije zavihali rokave in v dobrem tednu dni med članstvom, ali natančneje, med državljani volivci zbrali dvakrat krepko čez pet tisoč podpisov, potrebnih za zakonodajno iniciativo oziroma spremembo zakona. Za dobro organizacijo je to razmeroma lahek posel. Že takrat so se med vrsticami spraševali, ali je to nezaupanje v poslance oziroma parlament. V zraku so visele misli in besede, da lahko taka »referendumska demokracija« v prvi vrsti načne in v nadaljevanju ogrozi parlamentarno demokracijo.
Bolj ko se čas odmika, bolj se mi to zdi verjetno. Bolj ko politični dogodki in številne afere najedajo parlamentarno demokracijo, parlament pa izgublja ugled, večja je možnost, da parlamentarno demokracijo nadomesti »referendumska demokracija«. Gotovo nič narobe, če se ljudstvo izreče o usodnih vprašanjih, ki zadevajo državljane in državo. Lastninska vprašanja so gotovo usodna, in če je še kaj spomina, je bil referendum o teh vprašanjih v preteklosti že predlagan. Žal pa je bil predlagatelj takrat napačen. In v tistem času je bil večji problem prevzem politične oblasti. No, danes in že nekaj časa pa gre tudi za ekonomsko oblast: kdo si bo kaj razdelil, čigav bo kakšen fevd. Nekateri so si v tem času že nekaj nagrabili.
Kolikšno je danes zaupanje v stranke, je zgodba zase. Še bolj se položaj lahko zaplete in se izgubi zaupanje v institucije oblasti, če ustavno sodišče nekatere zakone razsoja politično in odloča po strankarskih interesih namesto po veljavni ustavi. Vse to je voda na mlin »referendumski demokraciji«. Ali je to slabo ali dobro, ne vem. Res pa je, da bi precej teh problemov lahko rešila tudi vlada. Recimo tistega za manj izplačane plače, ki gredo delavcem po kolektivni pogodbi. Zakaj tega ne stori, verjetno ve samo ona, če sploh ve. Če smo sila pragmatični, bi precej »referendumskih« vprašanj vlada lahko rešila s politično voljo poslancev. Dragi ljudski referendumi bi bili potem redkejši.
Sedaj pa k zbiranju podpisov za zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji in o referendumu za spremembo lastninskega zakona oziroma o razdelitvi še dodatnih lastniških certifikatov.
O obeh'zakonih smo imeli Svobodni sindikati Slovenije že kar nekaj časa jasna stališča. Preverili in sprejeli smo jih na izredni konferenci, objavili v sredstvih javnega obveščanja in podprli na protestnih shodih. Žal smo takrat bili osamljeni. Ne stroka ne sindikati ne stranke in ne oblast ni bila z nami. Nasprotno, streljali so po nas z vsemi topovi. Podtikali so nam, da lažemo in zavajamo delavstvo. Vračanje premoženja v naravi pa je v tem času ukinilo številna delovna mesta in ponekod ustavilo proizvodnjo; ugasnila so številna podjetja, nastale so nove krivice. Da je stare krivice treba popraviti, v Svobodnih sindikatih nismo dovolili. Vendar smo predlagali drugačen način, ki ne bi povzročal novih krivic.
Da bi odpravili vse krivice, storjene po sprejemu tega zakona, je žal iluzija. Veliko bo, če bomo preprečili nove, ohranili delovna mesta in socialno varnost zaposlenim v teh podjetjih in zadrugah. Za tistega, ki kaj dobi, je pravzaprav čisto vseeno, ali mu to da leva, sredinska ali desna stranka. Če bi delavstvo resnično kaj pridobilo, je vredno zastaviti podpis tudi za referendum. Če pa je to samo del volilne igre, velja razmisliti; sicer pa je podpis za referendum stvar svobodne odločitve in volje posameznika. Tako je v demokratičnih družbah. Kakšna pa bo usoda certifikatov, koliko bodo vredni, kdo bo kaj zaslužil in kdo iz te družbene razdelitve kaj dobil, je vprašanje za preroke. Še najlaže je odgovoriti: kar smo sejali, to bomo želi. Upajmo, da ne samo plevela.
časopis slovenskih delavcev
Nanj se resda lahko naročite tudi pisno, toda zakaj bi se trudili: pokličite
(061)321-255
r W '
in poskrbeU bomo, da boste dobili časopis, brez katerega je vaše delo v (kateremkoli) sindikatu vsaj težje, če že ne nemogoče
časopis slovenskih delavcev
Stvar je jasna. To je moj časopis. Zato ga naročam na naslov:
Priimek in ime:
Naziv podjetja ali ustanove:
Naslov: __________________
Podpis naročnika:
Ločitev cerkve od države DE št. 36, 18. 8. 1994
Vroča tema za vroče tlni //.
Prav nič čudno ni, če je tema o položaju Cerkve in njenih zahtevah napolnila, ob koncu preteklega tedna pozornost praktično vseh medijev. Narejene so bile številne telefonske javnomnenjske ankete, rezultati pa se malenkostno razlikujejo.
Množičnost pisanja in govorjenja na isto temo zagotovo ni naključna, saj kaže, da javnost občuti Cerkvene poskuse poseganja v javno življenje in se nanje tudi odziva. Tisto, kar je novo, pa vendar ne povsem, je, da bi ob pomanjkanju medicinskih sester v javnih ustanovah omogočili delo nunam. Osebno me to ne moti, le zaposlijo naj se in oblečejo oblačila medicinskih sester, kajti drugače bomo kmalu dobili tudi cerkvene zdravnike v javnih zavodih, odete v kuto in talar. Pa počasi.
Cerkev je eno in verniki so drugo, oboje skupaj je versko občestvo, ki ima vse pravice živeti skladno s svojimi načeli, seveda v okviru ustavno določenega reda. Oboji imajo pravico in tudi dolžnost delovati in vzgajati v skladu s svojimi hotenji in pogledi in v skladu z mednarodno priznanimi in varovanimi človekovimi pravicami.
Enaka je pravica nas, ki nismo verni: tudi mi imamo pravico živeti v skladu s svojimi nazori in tako vzgajati svoje otroke - seveda v skladu z ustavnim redom. Vidite, nikoli v življenju me ni motilo, da sem moral v časih komunizma, kot danes pravijo preteklim desetletjem (čeprav ni šlo za komunizem), prebrati v prvem letniku gimnazije za obvezno čtivo Staro zavezo. Bil sem prepričan, da gre za tekst, ki ga mora človek poznati tako kot Leninovo Državo in revolucijo. Tudi se mi ni bilo hudo pri filozofiji srečevati s slovenskim novoto-mažincem, kot mi ni bilo hudo posedati in se pogovarjati
s številnimi duhovni, ki so prihajali ob nedeljah na obisk in nedeljsko kosilo k mojemu staremu očetu tam nekje na Kozjanskem. Pogovor je bil bister in radoživ.
Ves čas pa sem bil prepričan, da stvari preprosto ni mogoče enačiti. Če hoče država govoriti v imenu vseh državljanov, mora ugotoviti njihovo voljo, drugače je odtujena in ljudem odtujuje pravico odločati o sebi in rezultatih svojega dela. Prav enako velja za odnos med verniki in Cerkvijo. Država že davno ni več element božje oblasti na zemlji in tako bo tudi Cerkev slej kot prej končala kot občestvo vernikov in bo morala biti v imenu boga v rokah vernikov.
Zato preprosto ne gre samo za vprašanje obveznega predmeta o verstvih in tem, kdo naj ga poučuje ter kako naj bo zasnovan, temveč za to, da je Cerkev državi partner kot vsaka druga civilna institucija, in to zgolj v okviru tistega, do česar je upravičena. Drugače pa: v skladu z zakonom o državljanski iniciativi in referendumu - obrazci, podpisi pred pristojnim organom in pošiljanje le-teh na naslov ustrezne državne institucije! Če bo tega dovolj, bo referendum in ljudje bodo povedali, kaj mislijo. Tako o verouku v šolah kot o hotenju po vrnitvi gozdov in obdelovalne zemlje. In če se hoče iti Cerkev gospodarjenje, kulturo in socialo, se jo mora iti na temelju parlamentarnih državljanov in družbe. Menim, da tako zasnovani odnosi omogočajo medsebojno spoštovanje ljudi in njihove dejavnosti; vsakršne pravice enih, ki so večje na račun drugih, pa niso skladne ne s krščanskim etosom in etiko in ne z običajno človeško moralo in etiko.
Milan Bratec
Ločitev cerkve od države DE št. 36, 18. 8. 1994
Proti obveznemu verouku v šoli
Vzrok za odklonilno stališče do obveznega verouka v šolah ni moje protiversko razpoloženje. Sem le proti vsaki politično ideološki vzgoji v obveznem šolanju, ki bi vplivala na otroke za opredelitev za eno od svetovnonazorskih ideologij - verstev. Poleg tega je ve-
čina duhovščine padla že ob prvem preizkusu strpnosti do drugače mislečih. Žal se je to zgodilo tudi na Primorskem, kjer se med drugo svetovno vojno duhovščina ni kompromitirala kot v t.i. Ljubljanski pokrajini.
Že res, da je med verniki v Sloveniji RKV v večini, vendar pa imamo tudi med avtohtonim prebivalstvom druga verstva (protestanti, pravoslavni), da o velikem številu ateistov niti ne pišem. Otroke vseh teh bi proti volji staršev prepustili	rimokatoliški
vzgoji in bi bili prepuščeni na milost in nemilost tudi nestrpnim duhovnikom. Kdo lahko jamči, da ti otroci ne bi bili izpostavljeni pritisku, izsiljevanju in zapostavljanju. Takemu, kot so na primer izpostavljeni njihovi vrstniki v kaki fundamentalistični državi.
Seveda niti približno ne mislim, da so vsi rimokatoliški duhovniki nestrpni in zadrti do drugačnih. Jih je pa dovolj takih, ki na starše že sedaj izvajajo pritiske, če otroci ne hodijo k verouku v cerkev. Človeka kar zgrozi, če pomisli, kaj bi ti »dušebrižniki« počenjali šele z nemočnimi otroki.
No, pa vzemimo za primer, da sem v tem pogledu pretirano črnogled in bi bili taki primeri le izjema, ne pa pravilo. Pa vendar je vprašljivo, zakaj hoče cerkev na vsak način izsiliti obvezen verouk v šoli, ko pa povsem svobodno poučuje v cerkvi tiste otroke, katerih starši to želijo. Zakaj hoče cerkev na vsak način vzgajati ali prevzagajati tudi otroke ateistov. Kdo cerkvi daje tako pravico, ki ni pravica, temveč diskriminacija. Diskriminacija je, če kdo hoče komu z zakonom vsiliti svoj svetovni nazor. Vsako diskriminacijo bo svet obsodil.
Žarko Žbogar, Piran
Svobodni
Odprto pismo Dušanu Semoliču (in odgovornemu uredniku DE)
Za delavce ali za politične igre?
Ali tam na Dalmatinovi 4 res ne morete iz svoje kože? Morda je kaj v zidovih, pa bo bolje šele, ko vas bodo izselili-Saj je hiša postavljena iz članarine takrat edinega sindikata in jo bo tudi treba pošteno razdeliti, mar ne?
Prav, ubogi France Tomšič in njegova marjetica, na to smo že navajeni. S tem spet le zanikate trditev, napisano v glavi časnika, »časopis slovenskih delavcev«. Že v redu, a katerih?
Hujše pa je tisto o 5.000 podpisih za 5.000 delovnih mest. Ta je res prehuda, pa čeprav ste morda plačani od direktorjev in njihovega ovna vodnika Škete. Ali ni bil nekoč sindikalist?
Zakon o denacionalizaciji, sprejet novembra 1991, je vsaj malo popravil stare grehe, ki jih je lastnikom storil komunistični teror. Če bi se ga držali, bi nas bilo manj sram pred ra-zlastninjenimi, njihovimi potomci in končno pred demokratičnim svetom, v katerega bi tako radi vstopili.
In zdaj naj bi zakon, še preden smo ga začeli izvajati, kar ukinili. Na hitro, s podpisi, bomo doživeli novo prevaro, ko ni bilo vrnjenih še niti 20 odstotkov po vojni ukradenega premoženja.
Ali boste svobodni sindikati res podpirali takšno prevaro? Po pisanju vašega trobila Delavske enotnosti že tako kaže. Ker se pri tem menda zavzemate za delavce, za delovna mesta, le zakaj potem prav tako odločno ne podprete tudi pobude Slovenske ljudske stranke za spremembo lastninske zakonodaje? Tudi ta bi delavcem prinešla še enkrat več in predvsem bi manj pobrala država oziroma vladajoča koalicija.
Bomo videli. To je za vaše sindikate preizkusni kamen, ali jim gre res za delavce ali pa za politične igrice.
Zlata Malner Maribor
Vladi Republike Slovenije Državnemu zboru Slovenski javnosti
Ponovljena sramota z odpadki
V začetku septembra se bo v Luko Koper vrnila ladja z za Slovenijo sramotnim tovorom, ki so ga podjetni poslovneži skušali izvoziti v Kolumbijo in pri tem - verjamemo kolumbijskim oblastem — naložili tudi takšne odpadke, ki niso bili na listi za izvoz. Po svoje se ponavlja zgodba Bosna-Je-senice, tokrat pač ne na železnici, marveč na morju. Tudi usoda bo bržkone podobna: država bo plačala, da se bo izognila mednarodnemu škandalu in obsodbi. V obeh primerih ostane dejstvo, da so nekateri kar dobro zaslužili in se smejijo državi, ker pač sama seže v žep. O odgovornosti pa spet nič.
Spomniti je treba, da pri nas še vedno velja tudi praksa, da podjetja skladiščijo odpadke na svojih dvoriščih. Že
v prejšnjem režimu je bil domala do kraja izpeljan demokratični postopek, ki bi omogočil določitev lokacij za posebne in druge odpadke in na-dalnje ravnanje z njimi. Nova oblast je žal skoraj dokončano delo prekinila in rodil se je IKROS (Integralni koncept ravnanja z odpadki v Sloveniji), katerega boter je bil tedanji minister za okolje in prostor Miha Jazbinšek (ta je tudi poskrbel za »jeseniške odpadke«).
Ne glede na to, da smo imeli na IKROS resne pomisleke (predvsem, da v bistvu spodbuja proizvodnjo odpadkov, ne preprečuje pa njihovega nastajanja), je drago plačani projekt ostal v predalu, kljub temu da imamo dober zakon o varstvu okolja. V tej zvezi javno zahtevamo, naj sedanji minister za okolje in prostor čimprej pripravi poročilo o stanju v okolju, posebej o izvajanju zakona.
Vsekakor pa je čas, da kdo za svoje postopke tudi odgovarja in da se spoštujejo načela, ki jih SEG vedno znova poudarja:	besedo naj ima
stroka (ne le slovenska), vsak naj opravi najprej pri sebi, odpadkov se je treba lotiti z ekonomskimi spodbudami ali dodatnimi dajatvami (prvo za »pridne«, drugo za tiste, ki jim
je okolje malo mar), delovati naj začne pravna država (tudi kaznovanje sodi zraven).
Pošteno bo, če bo javnost natančno izvedela, kaj vse sta Sava in Krka plačali in kaj so dejansko skušali izvoziti (obema firmama ne zamerimo, saj sta pošteno plačali, zamerimo pa jima, ker ne pritiskata, da bi te probleme rešili za vso državo). Inšpekcija naj pove, kako je sodelovala pri tem poslu, kako so iz Novega mesta in Kranja prevažali tovor do Kopra in s kakšnimi dovoljenji in kako kanijo tovor vrniti. Kaj so dejansko carinili na naši meji, torej v Kopru.. .
Upamo, da bodo torej v tem primeru res storjeni pravi ukrepi, takšni, kot se za pravno državo spodobijo.
Ekološki pozdrav!
Karel Lipič, tajnik IO Slovenskega ekološkega gibanja
Pripis: Predlagamo, naj do dokončne rešitve tovor ostane v Luki Koper (tako kot »bosanski« na Jesenicah). V nasprotnem primeru bomo v SEG premislili, če bomo, skupaj z drugimi organizacijami - tudi s pomočjo Green-peaca - skušali prevoz preprečiti.
Koržetov sklad (spet) zatajil
Upravni odbor Špedtransa je 23. 8. 1994 sprejel sklep o začetku stečajnega postopke za podjetje Špedtrans Maribor (matica) ter istočasno predlagal upravnemu odboru Špedtransa Transporta, naj sprejme sklep o začetku stečajnega postopka tudi za Špedtrans Transport.
Osnovna vzroka za stečaj sta prezadolženost in prezaposlenost podjetja. Po prepričanju vodilnih delavcev bi ob razbremenitvi imelo podjetje možnosti za pozitivno poslovanje. Ocenjujemo, da je Sklad RS za razvoj premalo storil za sanacijo podjetja, ukvarjal se je predvsem s prodajo podjetja kot celote, kar je onemogočalo resen pristop k notranjemu saniranju podjetja. Od vsega začetka pa je jasno, da brez pomoči države Špedtransa ni možno sanirati-Zaradi tega menimo, da bi bilo potrebno in koristno organizirati razgovore z vodstvom Sklada RS za razvoj ter tudi z ustreznimi ministrstvi. Prav tako bi bilo umestno v te aktivnosti vključiti mariborske poslance v državnem zboru.
Stanko Holc, za delovno skupin0 za razreševanje problematiki: Špedtransa pri SO Maribor
ES
I časopis slovenskih 'j delavcev
Delavska enotnost je bila ustanovljena 20. novembra 1942 • DE-glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije • Izdaja ČZP Enotnost, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479 • Direktor in glavni urednik: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956 • Odgovorni urednik: Ciril Brajer, telefon 1316-163, 313-942 • Časopis urejajo: Sašo Bernardi (fotografija), Brane Bombač (oblikovalec,, Marija Frančeškin (Življenjska razpotja), Ivo Kuljaj (Ravbarkomanda, Najpomembnejša stran), Damjan Križnik (Kažipot), Franček Kavčič (sindikati), Boris Rugelj (Na tržnem prepihu), Andrej Ulaga (Na tržnem prepihu), Bora Zlobec (lektorica), Igor Žitnik (Razum in srce) in Jožica Anžel (tajnica), telefon 313-942, 311 -956 • Naročnina: 321-255 • Posamezna številka stane 175 tolarjev • Žiro račun: 50101-603-46834 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 6, Ljubljana • Časopisni svet: Mira Videčnik, Alojz Omejc, Ciril Urek, Edo Kavčič, Jernej Jeršan, Dušan Semolič
SOBE NA DALMATINOVI 4 NAJ BODO JESENI PRAZNE
Komisija za izvedbo kadrovskih postopkov Odbora za pripravo 2. kongresa Zveze svobodnih sindikatov Slovenije je na svoji seji 30. avgusta ugotovila, da je bil edini kandidat za predsednika ZSSS Dušan Semolič in da je že dal pisno soglasje. S tem se je vključil v kandidacijski postopek. O pripravah na kongres smo tako spraševali predsednika ZSSS in doslej edinega kandidata za to funkcijo v novem mandatu:
»Pripravili smo vse potrebne kongresne dokumente in zdaj v naših organizacijah potekajo razprave o njih, predvsem o programu in statutu. Razprave so se šele dobro začele in njihovo vsebino bi zato še težko ocenjeval.
Ostal bom torej na ravni splošnih ocen. Do izraza prihaja temeljna ambicija kongresa: utrditi vse, kar je v ZSSS dobrega, uveljavljenega in z dosežki potrjenega, spremeniti oziroma odpraviti pa tisto, kar za naše delovanje pomeni oviro.
Preskočila sva vprašanje o ovirah, slabostih, čeprav ste pravzaprav nanj delno namignili z besedami o odgovornosti.
»Ja, prav nanjo lahko navežem eno naših glavnih slabosti. Našo učinkovitost, prilagodljivost in sposobnost hitrega odziva krni nespoštovanje dogovorjenega. Točneje, marsikaj se dogovorimo, pa potem ne steče in ne steče. Preradi se znova in znova vračamo na začetne točke, ponavljamo že dorečeno, zaradi vnovič-
Psoval sem ITum mT^ ^ ^ Ig°dOVinSl,° ra,"e'°'
Kongres bo uspešen, če bo povečal našo učinkovitost v podjetjih, če jo bo občutil vsak naš član, ko mu bomo pomagali pri reševanju njegovih težav. Hkrati mora kongres pomeniti korak naprej pri utrjevanju sindikatov dejavnosti in pri iskanju tistih skupnih imenovalcev, ki pomenijo trdno, delujočo zvezo.
Pri vsem tem ne pričakujem nobenih revolucionarnih sprememb, prevratov ali česa podobnega. Gre enostavno za kontinuiteto našega že zastavljenega delovanja.«
Govorite o dobrem, uveljavljenem na eni strani in o ovirah, slabostih na drugi. Lahko ta dva pola podrobneje opredelite?
»Močni; učinkoviti panožni sindikati so že med prednostmi ZSSS in njihova nadaljnja krepitev je tudi eden temeljnih ciljev kongresa.
nega premlevanja že dogovorjenega se ne lotimo dela.«
In kako mislite to učinkovitost doseči? Verjetno ne gre za nov problem, ki potrebuje prav kongres?
»Seveda ne, toda pripomogla bo prav zaostrena, razvidna in konkretna odgovornost predvsem članov predsedstva.«
Omenjate močne panožne sindikate, odgovornost vodstva, večjo prisotnost v podjetjih... Kaj pa območja?
»Ta niso nič manj pomembna in paziti bo treba, da jih nobena od sprememb ne bo kakor-
kaj, kar zdaj znova rine v parlamentarno proceduro, so tedaj naleteli na gluha ušesa. Takrat so nam očitali boljševizem prav ti, ki zdaj naše tedanje pobude prodajajo kot svoj izum. Politika pač ne pozna sramu.
V ZSSS smo bili vselej za to, da z denacionalizacijo odpravimo stare krivice, a le na način, ki ne bo povzročal novih. Pa so bile vendarle storjene nove, in to prav generacijam oziroma skupinam, ki gotovo niso nič krive. Če podpiramo pobudo, ki vodi v odpravo krivic brez povzročanja novih, je to povsem normalno in vsi očitki so gola špekulacija, politikantstvo najnižje vrste.
Isto velja za večji notranji odkup, kjer gre spet za naše stare zahteve, naj postanejo lastniki družbenega premoženja predvsem tisti, ki so ga ustvarili. Poudarjam, gre za naše stare zahteve in vedno so šle v isti smeri, nismo jih spreminjali. Žal jih je spremljala politizacija tedaj, ko so nastajale, in spremlja jih še danes. Vse to žoganje z udbomafijo, kleromafijo in podobnimi ekstremističnimi popadki ima le en namen - zamegliti bistvo problema in ribariti v kalnem.
Nekaj pa je res. Če nas s politiko neobremenjena stroka prepriča, da posamezni predlogi oziroma pobude ne prinašajo nič novega, dobrega, ampak lahko objektivno le zaustavijo lastninske procese, jih pač ne bomo podpirali. Vseeno je, s katere strani priletijo, kako so obarvani. Naša temeljna usmeritev je bila in je,
med sindikati in kam sodelovanje, enotnost.«
če že ne
Če morda pride do navzkrižja interesov, mora biti popolnoma jasno, kje se politika sprejema in kje uresničuje.
To se pravzaprav že uresničuje - prav s konferencami panožnih sindikatov, ki potekajo v tem času.
Vse te aktivnosti naj bi našo organizacijo napravile bolj prilagodljivo. Morali se bomo še hitreje, sproti in odločno odzivati na vse izzive, ki jih ta čas in te okoliščine postavljajo pred sindikate. Prilagodljivost bo mogoče doseči z učinkovitejšim dogovarjanjem v organizaciji, kar jo bo utrdilo za spopade z omenjenimi izzivi.
In kajpak odgovornost!!! Ta mora postati resnično transparentna, vedno mora biti jasno, kdo in za kaj odgovarja. Nihče se ne sme skriti za druge ali za »objektivne okoliščine«. Torej jasna odgovornost posameznika, začenši z vod-
koli že prizadela. Nasprotno, območni sindikati so ob močnih panožnih ena izmed dveh največjih prednosti zveze. S svojo razvejano organizacijsko mrežo so nepogrešljiv element našega delovanja.
Bo pa tudi tu treba razjasniti poglede in izostriti odgovornost. Če morda pride do navzkrižja interesov, mora biti popolnoma jasno, kje se politika sprejema in kje se uresničuje. Sicer bi takšno križanje interesov lahko prizadelo prav naš temeljni interes - položaj delavca, člana. Njegove stiske so vsak dan hujše, pravice vse manjše in potrebuje vedno dostopen, strokoven in delujoč servis. Tega bo treba negovati in utrjevati.«
Če lahko doslejšnjemu pogovoru rečeva »organizacijski«, bi kazalo preiti na bolj »vsebinski« del. ‘
»Mislite na kongres? Na njem bomo morali preveriti naš odnos do ključnih vprašanj v gospodarstvu in negospodarstvu, do ravnanja in obnašanja vodstvenih struktur, do oblasti. Ta naš odnos bo tista vsebina, na osnovi katere bomo dorekli strategijo in taktiko delovanja Svobodnih sindikatov. Naloga bi ne smela biti pretežka, saj se je v organizaciji nabralo dovolj izkušenj in hkrati smo dodobra proučili tudi izkušnje mnogih evropskih sindikatov.
Tako zasnovan kongres bo pomemben za demokracijo v organizaciji in za odzivanje na dogajanja in pojave v družbi. Že res, da kongres sam ni kako zgodovinsko dejanje, ki bi kar samo po sebi delavcem prineslo boljše življenje. Življenje v podjetjih gre svojo pot in tu je naš prostor za delovanje. Sproti, vsak dan in ne kampanjsko.«
naj največji možni del lastnine ostane delavcem v podjetjih. Le takšno usmeritev lahko tudi osebno podprem.
Le še nekaj. Praviloma so očitki, ki jih omenjate (in še mnogo drugih leti na nas), povsem na pamet. Kar tako počez, da se jim niti ne moreš upreti s protiargumenti. O konkretnih temah smo se bili vselej pripravljeni pogovarjati in dogovarjati, na nesmiselna podtikanja pa se je najbolje požvižgati. Sicer bredeš globlje in globlje v neplodne razprave, po katerih so na koncu umazani vsi udeleženci.«
Dobro, toliko o plakatu. Kaj pa tisto o »direktorskih sindikatih«?
»Ta je šele bosa. Okoli teh nesrečnih direktorjev le to: Če na to temo lahko kaj povedo številke, smo Svobodni sindikati v zadnjem letu organizirali 150 stavk neposredno proti direktorjem oziroma njihovemu ravnanju.
Tisti očitek, da nismo bili dovolj glasni o predlogu Neodvisnosti za urejanje direktorskih plač, pa je še posebej za lase privlečen. Na] ponazorim to ,logiko': Svobodni sindikati smo naredili ogromno na področju varstva pri delu. Tu smo izjemno aktivni. In ker Neodvisnost ni, naj bi jim zdaj očital, da so zato naklonjeni produciranju delovnih invalidov?! Noro! Nevzdržno!
Če takšni spopadi komu res koristijo, to prav gotovo niso sindikati. Pomenijo razdor in koristijo le direktorjem. To pa res.«
Prav, torej lahko zaključimo, da zna Franc Tomšič dobro izkoriščati medije. Iz enega plakata naredi pravcato afero. DE piše o Janku Lipovcu, direktorju Štajerske pivovarne, ki je prepovedal vstop v podjetje Metki Boksandič, predsednici podravskih Svobodnih sindikatov. Pri tem pa jaz pogrešam odločno in javno stališče ZSSS. Tu gre za hudičevo resno stvar.
»Ni dvoma, neverjeten paradoks. Ko sem dobil faksirano prepoved s starinsko glavo, znakom pivovarne, sem' najprej pomislil, da berem zgodovinsko rariteto. Pričakoval sem datum 1884
K^j je bolj normalnega, kot da gre sindikat v podjetja, da tam stoji ob strani svojim članom, da jim pomaga z znanjem, izkušnjami in
tod*
lil
stvom. Tudi to bo pripomoglo k hitremu, sprotnemu odzivanju svobodnih sindikatov na stiske članov.«
Kot predsednik ZSSS ste tudi mandatar. Govorite o transparentni odgovornosti in zanima nas, ali mislite to načelo uveljavljati tudi pri oblikovanju svoje ekipe.
»Res je predsedniška funkcija tudi manda-tarska, a jaz jo razumem bolj, kako naj rečem, predlagateljsko morda. Sindikatov si nikakor ne morem prestavljati kot avtokratske organizacije in tudi moj osebni slog vodenja ni te vrste. Pri predlogih za člane vodstva se torej nikakor ne nameravam izogniti skupni volji, izraženi v organizaciji. Moja pravica oziroma dolžnost predlagatelja je potemtakem možnost sovpliva.«
Ko že govorite o reakcijah na dogodke in pojave v družbi - v isti številki DE kot ta pogovor z vami bo objavljeno pismo bralke, ki vam očita »ideološkost«. Moti jo, da preveč podpirate spremembo zakona o denacionalizaciji, premalo pa spremembo lastninske zakonodaje, češ da vas moti predlagatelj SLS.
»Ah, stari, tolikokrat ovrženi nesmisli. Če je »ideološkost«, da se sindikati opredelijo do problema lastninjenja, da imajo odločen odnos do zaščite interesov svojih članov, potem smo pač ideološki.
Vedeti pa je le treba, da smo prej kot katerakoli stranka opredelili svoj odnos do obeh omenjenih zakonov. Prej in žal povsem osamljeni.
Naše odločne akcije, pobude, zborovanja, protesti, shodi, na katerih smo zahtevali marsi-
Princip je sicer lep, a morda je lahko dvorezen. Če molčiš ob ponavljajočih podtikanjih, se te navsezadnje le nekaj prime. France Tomšič je pravi mojster v tej umetnosti in prav te dni se iz njegovega sindikata vnovič zliva gnojnica na ZSSS. Je res modro kar molčati?
»Vedno sem osupnil nad dejstvom, da moj kolega Tomšič osnovnega nasprotnika ne vidi v vodstvenih strukturah oziroma v nespametnih odločitvah vlade in parlamenta. Praviloma ga uspe najti v drugih sindikatih, najraje v Svobodnih. Vrag si ga vedi, od kod ta travma in zakaj ne more in ne more spoznati, da s takšnim ravnanjem le slabi pozicije sindikatov. Vseh sindikatov!«
Zdaj je hudo sporen nekakšen plakat, ki da ga je strgal Edi Ozimič v mariborskem Konstruktorju.
»Saj je že sam v časopisju pojasnil, da ni šlo za trganje, in sploh vse okoliščine dogodka, ki pravite, da naj bi bil sporen.
To je tisti nesmisel, o katerem sem že govoril, tista nemoč pred neargumentiranimi, za lase privlečenimi in napihnjenimi napadi. Kaj naj človek reče, če postane osrednji sindikalni problem nekakšen plakatič?! Naj dokazujemo in pisarimo po vseh medijih, če nekdo brez osnove in potrebe dela iz tega dramatične zaključke in zganja rompompom?! In kaj sploh reči takšnemu človeku, ko v isti sapi govoriči o sodelovanju?!
Kar naprej ponavljamo, da smo za sodelovanje, toda mazohist pa res nisem. Tudi pluralizem terja neka pravila igre, spoštovanje razlik, tistih pravih in ne umetno ustvarjenih iz megle. Seveda so nesporazumi, toda takrat se je treba usesti in jih najprej poskusiti rešiti med seboj. Nesmisel vključevanja v medijske gonje in vojne sem pa že pojasnil.
Kolegu Tomšiču lahko le še enkrat svetujem, naj se ozre po Evropi, kam pripelje zdraharstvo
sindikalno močjo! Seveda to včasih ogroža vodstvo in seveda le-to reagira. V pivovarni je pač na način iz prejšnjega stoletja.
ZSSS ga odločno zavrača in omenil sem že eno temeljnih strateških usmeritev kongresa:
Pri zaščiti članov in seveda tudi funkcionarjev ne smemo in ne bomo popuščali! Sicer bi iz takšnega nemogočega primera res lahko nastal pojav. Svobodni sindikati se pač ne bomo pustili izriniti iz podjetij.
Prav tam so namreč najhujši problemi, v nekaterih podjetjih celo močno nakopičeni. Grobe kršitve kolektivnih pogodb, neizplačane plače, šikaniranje delavcev, odpuščanja... Tu se preveri moč in uspešnost sindikatov, tu je njihov prostor in upam, da bodo jeseni pisarne na Dalmatinovi 4 prazne. To bo pravšnja popotnica za kongres, bolj kot njegovi dokumenti.«
Ciril Brajer
SEDEMINDVAJSETEGA SEPTEMBRA TOČNO OPOLDNE V MARIBORU!
V torek, 27. septembra točno opoldne se bo v Mariboru začel vseslovenski protestni shod delavcev kovinske in elektroindustrije, v podjetjih, kjer je vsaj polovica zaposlenih članov SKEI, pa naj bi se tedaj začela tudi stavka, ki bi trajala do konca »šihta«! Tako so po obravnavi osrednje točke dnevnega reda 3. seje republiškega odbora Sindikata delavcev kovinske in elektroindustrije Slovenije - »Oceni stanja v panogi« - soglasno sklenili njegovi najodgovornejši člani, izvršni odbor pa pooblastili, da do konca tedna oblikuje stavkovne zahteve in jih razpošlje v vsa svoja okolja.
stotkov, za stavko ni interesa, pač pa predlagajo državljansko nepokorščino ali pa blokado parlamenta.« Zastopnik območja Ljubljane in okolice pa je dejal, da se o stavki na območnem odboru niso nič
iz tega območja prihaja največ zahtev za organizacijo stavke.
Ko se je razprava vlekla že v tretjo uro, pa nazadnje ni bilo nikogar več, ki ne bi potegnil s podravskimi sindikalisti. Kot že rečeno, so člani RO soglasno sklenili, da bodo 27. septembra ob 12. uri v Mariboru organizirali vseslovenski protestni shod delavcev kovinske in elektroindustrije Slovenije; v podjetjih, kjer je vsaj polovica zaposlenih članov SKEI, pa se bo tedaj začela dveurna stavka. Izvršni
Potem ko je predsednik SKEI Albert Vodovnik na podlagi svojih obiskov v podjetjih, analiz predsednikov ali sekretarjev območnih odborov in klicev »v stiski« številnih sindikalnih zaupnikov ocenil razmere v slovenski kovinski in elektroindustriji za
Na začetku seje RO SKEI je Jožef Šketa, predsednik Konzorcija zavezancev za vračilo podržavljenega premoženja, na kratko orisal »Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji« in pozval navzoče, naj ga podpro.
»zelo napete«, je dobil besedo Branko Medik, predsednik Območnega odbora SKEI za Podravje, kjer so razmere še posebej kritične. »Začenja se novo šolsko leto, kmalu bo treba poskrbeti tudi za ozimnico, mnogi pa so brez denarja, ker še niso dobili niti junijskih plač,« je začel v dramatičnem tonu. »In prav ti nas nenehno rotijo, naj že vendar nekaj napravimo. Naši odgovori, da nenehno opozarjamo
odgovorne na zaostrene razmere, ne zaležejo več, ker so brez učinka. Torej?« Tako na seji Območnega odbora SKEI za Podravje v ponedeljek niso mogli drugače, kot predlagati republiškemu odboru vsaj enodnevno, če že ne dvodnevno generalno stavko v Mariboru. »Nočemo nobene revolucije; to bi bil le klic v sili!« je še dodal Medik, »da nam potem ne bi kdo očital, da gre za politično stavko...«
V razpravi, ki je sledila, ni bilo domala nikogar, ki ne bi bil za to, da je »res treba nekaj storiti«; vprašanje, ki se je zastavljalo, pa je bilo - kako. Medtem ko so Savinjčani in Goričani, denimo, takoj podprli zamisel podravskih sindikalistov, pa so nekateri zaradi slab(š)ih izkušenj zadnjih let, podvomili v učinkovitost take protestne manifestacije. »Slovenija je sicer majhna, a spet dovolj velika, da se stiske najbolj prizadetih ne vidi,« je, denimo, sodil član RO iz Kovinarja Hrpelje, in menil, da je zavoljo tega dejstva težko ra-
Veliko dvorano Doma sindikatov, ki je čez poletje samevala prazna, so v torek dodobra napolnili člani republiškega odbora Sindikata delavcev kovinske in elektroindustrije Slovenije. Kljub ohladitvi je bilo v njej zelo vroče...
čunati na solidarnost. Podob- pogovajali, ker zaradi večjih odbor RO SKEI so pooblastili, nega mnenja je bil tudi pred-	možnosti sive ekonomije zanjo	naj do konca tega tedna obli-
stavnik Rudnika Mežica:	ni čutiti pretiranega zanima-	kuje stavkovne zahteve in jih
»Tam, kjer izpolnjujejo kolek- nja; da pa so imeli »v igri« razpošlje sindikalnim zaupni-tivno pogodbo ali zaostajajo	protestni shod. Vendar ga je	kom. Po razpravi sodeč bodo
za njenimi določili do 10 od-	Vodovnik zavrnil, češ da prav	naslednje: izvajanje kolektiv-
nih pogodb, participacija delavcev pri lastninjenju podjetij, zaradi lastninjenja ne sme biti nobenih odpuščanj več. Izvršni odbor bo pripravil tudi program aktivnosti, s katerimi namerava SKEI stopnjevati pritisk do konca leta...
V nadaljevanju seje, v katerem so se člani RO ubadali v glavnem z notranjimi organizacijskimi vprašanji SKEI, je veliko pozornost vzbudil opis razmer v Litostroju, kjer se poslovodeči možje trudijo vsaj razbiti, če že ne uničiti SKEI in na njegovem pogorišču ustoličiti Neodvisnost - KNSS (o čemer smo na straneh Delavske enotnosti že ob-
RO SKEI je na podlagi sklepov zadnjega kongresa SKEI izvolil nov izvršni odbor SKEI, v katerem so poleg predsednika SKEI Alberta Vodovnika, treh podpredsednikov posameznih dejavnosti Draga Gajzerja, Tomaža Trobiša in Jožice Hercog ter sekretarja RO SKEI Vladimirja Bizovičarja še: Branko Medik (Podravje), Marjan Pirc (Ljubljana in okolica), Stojan Stojanovič (Celje), Franci Žaberl (Gorenjska), Bogdan Likar (Posočje) in Tatjana Molan (Posavje).
Šimo poročali). Kot je povedal Marjan Pirc, je v ozadju problematika lastninjenja: ker vodilni čutijo, da s SKEI pri tem svojem »projektu« ne bodo prišli skupaj, ga hočejo uničiti z vsemi sredstvi. O teh namerah nameravajo vsekakor obvestiti ne le premiera Drnovška, temveč tudi vse mednarodne inštitucije, katerih član je SKEI.
Damjan Križnik
KAKO Z NOČNIM DELOM?
V Mariboru se je pod predsedstvom Jožice Polanc sestal območni odbor Sindikata delavcev v gostinstvu in turizmu v Podravju. Razpravljali so o pripravah na skupščino Sindikata delavcev v gostinstvu in turizmu Slovenije, ki bo jeseni v Ljubljani.
Zdi se, da je sedaj najbolj pereč problem nočno delo žensk v gostinstvu in turizmu.
Čeprav zakon ženske ščiti, delodajalci tega praviloma ne upoštevajo. Delavke v gostinstvu in turizmu morajo velikokrat delati pozno v noč ali celo do zgodnjih jutranjih ur.
Zato imajo veliko problemov z varstvom otrok, s prihodi in odhodi z dela in podobno.
Marsikdaj pa za svoje naporno nočno delo niti niso ustrezno nagrajene.
Tu in tam pa za ženske, ki morajo delati ponoči, le poskrbijo. Tako imajo po besedah Jožice Devič v Hotelu Slavija v Mariboru več sob, v katerih lahko njihove delavke po nočnem delu presijo ali počakajo jutranje avtobuse. Ker bo z razvojem turizma in gostinstva nočnega dela čedalje več, bo treba po mnenju članov podravskega območnega odbora problemom nočnega dela žensk v tej panogi posvečati veliko več pozornosti kot doslej.
Velik problem v gostinstvu in turizmu, še zlasti v zasebnem sektorju, je tudi delo na črno. V Podravju upajo, da bodo kršilcem zakonov kmalu stopili na prste inšpektorji dela, saj imajo po novem zakonu veliko večje pristojnosti in večja pooblastila za ukrepanje na kraju samem.
Na sestanku so se dogovorili, da bodo do skupščine Sindikata delavcev v gostinstvu in turizmu v vseh sindikalnih organizacijah v podjetjih in družbah organizirali občne zbore, na katerih bodo izvolili nova sindikalna vodstva oziroma dopolnili dosedanja. Čeprav se pojavljajo tudi mnenja, da občni zbori v podjetjih niso več potrebni, se jim v Podravju ne mislijo sami odpo-
SINDIKALISTI NA PRISILNEM DOPUSTU, METKA PA PRED ZAPRTIMI VRATI...
vedati. Sindikat v podjetju in družbi je namreč močno orožje T-okah delavcev, ki ga dovoljuje zakon. Zakaj bi se sami odpovedovali pravicam, ki nam jih daje zakon, so menili člani območnega odbora.
Podravski območni o,, or je evidentiral tudi člane za vodstvo Sindikata delavcev v gostinstvu in turizmu Slovenije, in sicer za predsednika Milico Jeler iz Krškega, za sekretarja Ivana Juršeta iz Maribora, za statutarno in nadzorno komisijo pa Branka Sprogarja in Jadranko Gajšek. Izvolili so tudi delegate za skupščino sindikata dejavnosti: Branka Sprogarja, Jadranko Gajšek, Jožico Devič, Jožico Polanec in Šimeta Oremoviča.
T. K.
»Odnosi med vodstvom Štajerske pivovarne in sindikatom so se skrhali v začetku avgusta,« pravi predsednica območne organizacije ZSSS za Podravje Metka Roksandič. Direktor Štajerske pivovarne Janko Lipovec ji je po sklepu upravnega odbora s pisnim nalogom vratarski službi prepovedal vstop v pivovarno, češ da »ruši delovno disciplino v kolektivu, spodbuja nezadovoljstvo med delavci in ruši avtoriteto vodilnih delavcev v firmi«. Res pa je samo to, da je sindikat v podjetju s strokovno pomočjo območnega sveta nastopil proti samovolji direktorja Štajerske pivovarne pri izplačevanju plač ter ga opozoril na nujnost spoštovanja delovnopravne zakonodaje.
Iz dokumentov, ki osvetljujejo konfliktne odnose med sindikatom in direktorjem v Štajerski pivovarni, je razvidno, da je direktor Janko Lipovec 4. avgusta sindikatu podjetja poslal dopis, v katerem sindikaliste sprašuje o dveh možnostih za izplačilo julijskih plač, ki jih je predlagal upravni odbor.
V dopisu direktor Lipovec najprej ugotavlja, da sindikat vztraja pri spoštovanju kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije, čeprav je iz-
plačilo plač v Štajerski pivovarni že za mesev februar »zapadlo pod določbe zakona o zajamčenem osebnem dohodku«. Štajerska pivovarna ima po navedbah direktorja že od konca februarja blokiran žiro račun, primanjkljaj na žiro računu pa se povečuje. Na zahtevo sindikata je upravni odbor majske plače oblikoval v višini 90 odstotkov po splošni kolektivni pogodbi. Za julij pa je upravni odbor delavcem ponudil dve možnosti za izplačilo plač in sindikat povprašal za mnenje: ali
VRATARSKI SLUŽBI
ŠTAJERSKE PIVOVARNE D. D.
Po sklepu Upravnega odbora z dne v pivovarno ge. Roksandič Metki.
16. 8. 1994 prepevedujem vstop
Ukrep je nujen, zaradi ker ga. Roksandič s svojo prisotnostjo med delovnim časom in samovoljnim interpretiranjem naših poslovnih odločitev ruši delovno disciplino, vspodbuja nezadovoljstvo delavcev j n ruši avtoriteto vodilnih delavcev v firmi.
Sicer so sindikalni delavci Občinskega sindikalnega sveta dobrodošli pri nas. vendar jim je dovoljen vstop v firmo po predhodni 5-dnevni napovedi izdaje soglasja za sestanek in najavljeni temi, ki se bo na sestanku obravnavala v skladu s sindikalno pogodbo o pogojih za delovanje sindikata, ki jo sindikat delniške družbe krši.
Ukrep je družbi.
nujen zaradi ohranitve delovne discipline v delniški
d.d. Maribor
ljubljanska 81
100-odstotne plače po panožni kolektivni pogodbi brez dodatkov za dodatno delo in izplačilo 20 odstotkov neto plače v bonih podjetja ali 95-odstotne plače po panožni kolektivni pogodbi z dodatki za dodatno delo in izplačilo 20 odstotkov neto plače v bonih podjetja. Direktor je dal sindikatu za odločitev o prvi ali drugi možnosti na voljo le nekaj ur. »Odgovor sindikata pričakujemo še danes, 4. avgusta ob 13 uri.«
Izvršni odbor sindikata se je dvakrat sestal in direktorju odgovoril 12. avgusta. Sindikat družbe je sprejel sklep, da se strinja s 1. točko predloga direktorja in podpira izplačilo 100-odstotnih plač po panožni kolektivni pogodbi (kar pomeni za I. tarifni razred 38.653 tolarjev) brez dodatkov za dodatno delo, vendar z vsemi drugimi izplačili po kolektivni pogodbi, vključno z izplačilom nadurnega dela. »Način izplačila plač prepuščamo direktorju družbe, pri čemer ne nasprotujemo izplačilu v bonih Štajerske pivovarne, vendar največ do višine 20 odstotkov,« so v svoja stališča zapisali člani izvršnega odbora sindikata.
»Očitno pa je direktor sindikaliste spraševal o načinu izplačevanja plač s figo v žepu, saj je, še predno je prejel njegova stališča, dal nalog za izračun julijskih plač, ki so kar za 30 odstotkov nižje kot sicer,« pravi Roksandi-čeva.
Nekaj dni pred izplačilom tako zmanjšanih plač pa je 30 do 40 delavcev, med njimi 5 od 10 članov izvršnega odbora sindikata, prejelo odločbe, s katerimi jih direktor Lipovec pošilja na neprostovoljni dopust. »V istem času je Štajerska pivovarna najela več mladih ljudi za sezonsko delo, saj je v tem času sezona za pivovarje na višku,« dodaja Roksandičeva. Hkrati je direktor izdal vratarski službi nalog, s katerim Roksandi-čevi prepoveduje vstop v podjetje, drugi sindikalni delavci območnega sveta pa naj bi svoj vstop v podjetje direktorju najavili pet dni prej. To bi naj bilo po trditvah direktorja Lipovca skladno s sin-
dikalno pogodbo. »Ta trditev ni resnična, pač pa direktor sam krši pogodbo, ki jo je podpisal. Očitno se je pred izplačilom zmanjšanih plač želel znebiti najbolj glasnih sindikalistov v podjetju, ki so dvignili glas tudi pri določanju presežnih delavcev v podjetju. Dokler sindikat ni dvignil glasu, je namreč direktor brez vsakega programa razreševanja presežnih delavcev, ki ga zahteva zakon, sam odpuščal presežne delavce, »pravi Roksandičeva.
»O tem, da je direktor želel utišati sindikalno vodstvo, sem še toliko bolj prepričana, ker je po izplačilu plač trdil, da so plače manjše po krivdi sindikata, ker bojda ni pravočasno odgovoril na njegov dopis, kar je, milo rečeno smešno.«
Sindikalisti pa se niso dali ugnati v kozji rog. Podpredsednik sindikata v podjetju Albin Hozjan in predsednica območne organizacije ZSSS za Podravje Metka Roksandič sta na izplačilni dan od 5. ure 15 minut do 7. ure pred vhodom v Štajersko pivovarno delila informacijo o pogajanjih za izplačilo plač za mesec julij. Ko so sindikalisti delavcem pojasnili, kako so tekla pogajanja, so še napisali: »Plača, ki jo boste danes prejeli v plačilni kuverti, je rezultat odločitve direktorja Janka Lipovca.«
Sindikat je tudi sicer ukrepal-»O ravnanju direktorja, ki je v višku sezone poslal delavce na prisilni dopust, hkrati pa zaposlil sezonske delavce, smo že obvestili inšpekcijo dela,« pravi Roksandičeva.
O vsem smo se želeli pogovoriti tudi z direktorjem Jankom Lipovcem, žal pa ga ves minuli teden nismo mogli dobiti, ker je bil vedno službeno zadržan na kme-tijsko-živilskem sejmu v Gornji Radgoni.
Sicer pa bo do razpleta v Štajerski pivovarni verjetno prišlo kmalu - pa ne zato, ker sta sc znašla v konfliktu sindikat in direktor podjetja, pač pa zato, ker je žiro račun podjetja že dolgo blokiran, delavci pa nezadovoljni (s prenizkimi) plačami.
Tomaž Kšela
BALKANSKE MANIRE IN EVROPSKI DELOVNI ČAS
V petek, 26. avgusta, bi minilo natanko leto dni, kar se je 13 presežnih delavcev Iskre Tenela za nedoločen cas zaposlilo v A-S Trafo, novomeški zasebni družbi v mešani lasti, ki so jo v začetku lanskega leta ustanovi« trije bivši delavci Iskre Tenela. Pa ni. Namesto torte, ki bi se spodobila za obletnico, so dobili sklep o odstranitvi iz podjetja in vabilo na disciplinsko obravnavo »zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti«!
Kot smo na kratko poročali že v 36. številki DE, so zavoljo neurejenega delovnopravnega položaja delavci A-S Trafo 25. julija napovedali stavko, če jim poslovodeči možje skladno z določili kolektivne pogodbe SKE do dpločenih rokov ne bodo izpolnili naslednjih šestih zahtev: popravek minimalnega dopusta z 18 na 20 dni (rok: 29. 7.); izplačilo prvega dela regresa v višini 20.000 tolarjev do 29. 7., preostanek pa do 31. 8.; sprejem akta o organizaciji in sistemizaciji in dopolnitev pogodbe o zaposlitvi z določili 6. člena SPK za gospodarstvo (31. 8.); izplačilo plač do 18. v tekočem mesecu (izjemoma do 25., če je za to utemeljen razlog, in če je za to tudi sindikat) ; razdelitev zaščitnih sredstev za varno delo (29. 7.); do izvedbe postopka za spremembo delovnega časa v skladu s 24. členom panožne kolektivne pogodbe (mnenje sindikata!) naj se nameravana sprememba delovnika ne izvede, kar pomeni, da bi »šiht«, tako kot doslej, trajal od 6.30 do 14.30.
Ker do predpisanih rokov ni bila uresničena še nobena stavkovna zahteva, ponoven poskus dogovora s poslovodstvom pa tudi (po na hitro odrejenem kolektivnem dopustu od 1. do 5. avgusta!?) ni obrodil nobenih sadov, so delavci 10. avgusta prekinili delo in o začeti stavki med drugim obvestili tudi republiška inšpektorja za delo Rudija Sadka in Jerneja Pušnika. Inšpektorja sta po pregledu 9. avgusta ugotovila, da so stav-
kovne zahteve delavcev povsem upravičene...
Skupščina družbe A-S Trafo d. o. o. je po opravljenem inšpekcijskem pregledu sicer sklenila ugoditi nekaterim stavkovnim zahtevam, novemu, »evropskemu« delovnemu času (od 8.30 do 16.30) pa se nikakor ni nameravala odpovedati. Prav v tem pa je
srž problema. Od 13 stavkajočih delavcev se jih 11 vozi na delo iz različnih krajev: Semiča, Muhaberja, Brusnic, Gaberja, Ždinje vasi, Mirne peči, Globočdola in Katelje-vega. Kot je pokazala anketa, ki jo je v času stavke izpeljal stavkovni odbor pod vodstvom Franca Tomažiča, nekateri delavci kombinirajo
SEDEM DNI V SINDIKATIH
prevoz na delo in z dela s svojimi zakonskimi drugi, ki so zaposleni v drugih podjetjih. Sprememba delovnega časa jim tega ne bi več omogočala, zato bi bili vezani na javna prevozna sredstva. Z javnim prevozom bi moral tako delavec, ki stanuje v Jurni vasi, oditi na delo že ob 5. uri in 10 minut, odhod prvega avtobusa za povratek domov pa je iz Novega mesta šele ob 18. uri (in še to do Koroške vasi!); delavec iz Brusnic bi moral na delo ob sedmih zjutraj, vračal pa bi se šele ob 19. uri; delavec iz Malega Vrha bi imel po končanem evropskem delavniku prvi avtobus, ki odpelje iz Novega mesta, šele ob 22. uri in 10 minut! Kako v takih razmerah urediti varstvo svojih otrok? Zato vztrajajo pri tem, da je treba izpeljati postopek, ki pred sprejemom odločitve o spremembi delovnega časa predvideva pridobitev in upoštevanje mnenja sindikata. V tem postopku želijo dokazati, da tisti, ki so odločali o spremembi delovnega časa, sploh niso upoštevali možnosti prihoda delavcev na delo po spremenjenem delovnem času; ali pa - kot je večkrat slišati - da so sprejeli
Zakaj vodstvo A-S Trafo d. o. o. tako vztraja pri spremembi delovnega časa? Direktor jim je v (neslani) šali dejal, da zato, ker se 'ne more prej zbuditi. V resnici pa menda zato, ker se je preusmeril za avstrijsko tržišče, ki pač deluje po evropskem urniku. In če delavci ne bodo »za«, jim je zagrozil celo s knjižicami, češ da bo na njihova delovna mesta zaposlil nove ljudi...
Delavci pa pravijo, da ne bi zavrnili take spremembe delovnega časa, ki ne bi poslabšala njihovih življenjskih razmer. Take niti ne bi smeli zavrniti, se zavedajo. Pri tem pa poudarjajo: če bi jim ob zaposlitvi povedali, kaj nameravajo, se za zaposlitev v A-S Trafo ne bi odločili, temveč bi raje ostali na zavodu!
takšno odločitev prav zato, da bi delavci sami zaprosili za prenehanje delovnega razmerja.. .
No, po tednu dni stavke so delavci prejšnji ponedeljek, 22. avgusta, spet prišli v službo. Kot po navadi ob 6.30. Do 8.30 so stali pred vrati, saj naj bi začel veljati sklep o novem delovnem času, potem... Potem so pa dobili
sklep o odstranitvi iz podjetja, zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti in vabilo na disciplinsko obravnavo! »Hujše kršitve naj bi storili s tem, da od 10. do 19. 8. niso delali, iz službe pa odhajali ob 14.30. Čeprav so v tem času stavkali in torej bili na svojih delovnih mestih od 6.30 do 14.30,« nam je povedal Igor Vizjak, predsednik Območne organizacije ZSSS za Dolenjsko, ki meni, da je delodajalec s tem ukrepom grobo kršil pravice stavkajočih delavcev. Zato je še sprožil kolektivni spor pred sodiščem v Novem mestu; to bo v kratkem razsojalo, ali je bila odločitev vodstva o spremembi delovnega časa v skladu s 24. členom kolektivne pogodbe SKEI ali ne. Včeraj in danes pa je Območna organizacija ZSSS za Dolenjsko zastopala delavce v disciplinskem postopku, o čemer bomo lahko poročali šele v naslednji številki DE. Že sedaj pa lahko zapišemo, da se bo zadeva nadaljevala na sodišču, če se bodo vodilni možje A-S Trafo d. o. o. odločili za ukrep prenehanja delovnega razmerja.	n K
TUDI ŠPEDTRANS BO MORAL V STEČAJ
Upravni odbor mariborskega Špedtransa je minuli teden predlagal Temeljnemu sodišču v Mariboru uvedbo stečajnega postopka za to največje cestnotransportno in špedicijsko podjetje v severovzhodni Sloveniji. Tako se bo večletna agonija podjetja, ki je utrpelo veliko škodo in pomembno prispevalo v vojni za Slovenijo, kljub vsem prizadevanjem delavcev, sindikatov, mariborskih lokalnih politikov in tudi republiškega razvojnega sklada končalo s stečajem.
Špedtrans ima več kot 800 milijonov tolarjev dolgov in neplačanih računov in nekaj več kot 300 milijonov tolarjev terjatev. Ker v tujini ni več mogel plačevati računov, so njegovim kamionom nehali dajati gorivo na kartice nemškega DKV. Zaradi neplačanih carinskih dajatev pa Špedtrans ni mogel več registrirati vozil, kupljenih na lizing. Zato je iz dneva v dan stalo na dvorišču Špedtransa več kamionov, 280 šoferjev in drugih delavcev pa je imelo čedalje manj dela.
V preteklosti je republiški razvojni sklad, ki je lastnik podjetja, poskušal Špedtrans prodati. Za nakup se je zanimal avstrijski Nunner, ki pa ni bil pripravljen dati ustreznih jamstev za socialno varnost delavcev. Takrat je temu, da bi Špedtrans prišel v tuje roke, močno nasprotovala skupina lokalnih politikov, kar je firma Nunner izkoristila za umik od že pripravljene kupoprodajne pogodbe. Tudi delavci in menedžerji so se pripravljali na odkup, vendar je bil Špedtrans vendarle le prevelik zalogaj, zlasti zaradi prezadolženosti.
Sedaj je samo še vprašanje, kako bo tekel stečaj Špedtransa. Če se bodo njegovi kamioni popolnoma ustavili in bo podjetje izgubilo trg, bodo posledice veliko hujše, kakor če bo stečaj tekel nadzorovano. V tem primeru bo mogoče rešiti vsaj zdravo jedro Špedtransa, ki bi lahko dajalo kruh približno okoli polovici sedaj zaposlenih delavcev.
T. K.
KAM GRE EVROPA,,
Piše: Pavle Vrhovec
Evropska unija ima naslednje institucije: Evropski parlament, Svet Evrope, Svet ministrov, Evropsko komisijo, Sodišče, Nadzorno sodišče, Ekonomsko-socialni komite in Regijski komite. K njej spadajo še Evropska investicijska banka, Evropski monetarni inštitut in Evropska centralna banka. Uslužbenci vseh institucij Evropske unije tvorijo Evropsko državno službo, ki je neodvisna od državnih vlad svojih članic.
Evropski parlament
Do začetka letošnjega junija je imel Evropski parlament 518 članov, ki so bili izvoljeni s splošno volilno pravico. Od volitev, ki so bile v 12 državah članicah EU 7. in 12. junija letos pa ima parlament 567 članov, ker je upoštevana združitev obeh Nemčij.
Člani parlamenta, ki predstavljajo 347 milijonov ljudi, se volijo za obdobje petih let. Porazdeljeni so po evropskih političnih skupinah, vendar ne po nacionalni pripadnosti. Tako so nacionalne politične stranke lahko kalile politične povezave s podobno usmerjenimi političnimi gibanji in na tak način oblikovale resnično nadnacionalna politična gibanja. Člani parlamenta niso odgovorni svoji državi, temveč Evropski uniji kot celoti.
Letošnje volitve v Evropski parlament so pokazale nasprotujoče si tendence. Šlo je za 12 simultanih volitev, ki pa so bile vendarle ločene in pri večini držav članic EU v znamenju nacionalnih interesov. Tako so ti interesi na volitvah omogočili nasprotovanje sedanji vladi (Velika Britanija, Španija) ali pa njeno potrditev, kot na primer v Italiji. V drugih državah - Franciji in Belgiji - pa izgube na strani vladajočih strank niso potrdile glavnih opozicijskih strank. Volitve so potekale tudi v znamenju strmega vzpona protimaastrichtskih strank (Danska, Francija).
Udeležba na letošnjih volitvah je bila najmanjša od leta 1979 naprej. Znašala je 56,4% v primerjavi z 58,5 % leta 1989. Padec volilne udeležbe je bil viden zlasti na Nizozemskem, Portugalskem in Irskem.
V novem parlamentu se je zamenjala več kot polovica poslancev, saj je bilo od starih poslancev ponovno izvoljenih le 232. Spremenilo se je tudi število žensk, saj v strukturi parlamenta zasedajo četrtino sedežev v primerjavi s petino v prejšnjem parlamentu.
Največ sedežev (198) zasedajo poslanci Evropske socialistične stranke. 157 sedežev imajo poslanci Evropske ljudske stranke (skupina krščanskih demokratov), 43 sedežev ima liberalna demokracija, 27 sedežev stranka Naprej Evropa, 26 sedežev Zveza evropskih demokratov, 23 Skupina zelenih, 19 Evropska radikalna zveza, itd.
Evropski državljani so imeli tokrat prvič pravico glasovati v državi članici EU, v kateri ne prebivajo, vendar je v večini držav (z izjemo Irske) to pravico izkoristilo le malo ljudi. Splošna ocena je, da je bilo
na letošnjih volitvah čutiti določen premik v desno, razen v Veliki Britaniji, kjer so laburisti dobili večino (62) sedežev v parlamentu.
Novi predsednik Evropske komisije Jacques San-ter je najbolje ocenil rezultate letošnjih volitev v nagovoru Evropskemu parlamentu, kjer je izjavil, da rezultate volitev dojema kot svojevrsten paradoks. »Po eni strani si naši državljani želijo Več Evrope’ za uresničevanje svoje potrebe po večji varnosti v okviru unije in v svetu, po drugi pa si želijo 'manj Evrope’, ker se čutijo omejene zaradi velikega števila pravil in zakonov, pri oblikovanju katerih niso bili soudeleženi in ki jih pogosto tudi ne razumejo.«
Za uradni sedež parlamenta je dolgo potekal boj med Brusljem in Strasbourgom. Rezultat je bil kompromis: parlament ima stalne prostore in urade v Bruslju, plenarne seje pa v Strasbourgu v Franciji. Sekretariat parlamenta je v Luxembourgu.
Parlament vodi predsednik, ki mu pomaga 14 podpredsednikov. Vsak končni dokument Evropske unije mora podpisati predsednik parlamenta. Do leta 1986 je imel parlament svetovalno vlogo in Svet ministrov si je pridržaval pravico, da njegovega mnenja ne upošteva, četudi je lahko blokiral proračun skupnosti in ga delno tudi popravljal. Z Rimsko pogodbo se je namreč zakonodaja sprejemala v trojnem procesu: Evropska komisija je predlagala in Svet ministrov je odločil po posvetovanju s parlamentom.
Z revizijo pogodbe leta 1986 so bili ukrepi v zvezi z enotnim trgom izpostavljeni »kooperacijskemu postopku« kar je občutno povečalo moč parlamenta. Kooperacijski postopek predvideva dve branji predlogov unije: v parlamentu in Svetu ministrov, z aktivnim sodelovanjem komisije. Če parlament na primer zavrne predlog z enostavno večino tudi po njegovem drugem branju, ga lahko Svet ministrov sprejme le z enoglasno večino. Tako potrebuje parlament za blokado zakonodaje v Svetu ministrov le enega samega zaveznika - velikega ali majhnega.
S pogodbo o Evropski uniji iz leta 1992 se je še okrepila zakonodajna moč parlamenta. Pogodba uvaja nov »postopek soodločanja«, ki daje parlamentu, v povezavi s Svetom ministrov, moč sprejemanja predpisov in smernic na podlagi enakopravnosti. Ta postopek sprejemanja se uporablja na področju enotnega trga, raziskav in novih področij, določenih s pogodbo: vseevropska omrežja, varstvo
potrošnikov, izobraževanje, kultura in zdravje. Še vedno pa se ta postopek ne uporablja v zvezi s cenami kmetijskih pridelkov, kjer ima parlament samo posvetovalno vlogo.
Mnoge pomembne odločitve (mednarodne pogodbe, sporazumi o združevanju, trgovinski dogovori s tretjimi državami, odločanje o novih članicah itd.) lahko Svet ministrov sprejema samo s soglasjem parlamenta.
Moč in vpliv ima parlament tudi na tale način: na plenarnih sejah lahko postavlja pisna in ustna vprašanja Evropski komisiji in Svetu ministrov. Parla-
ment ima pravico razpustiti Evropsko komisijo (z dvetretjinsko večino glasov), pravico ustanoviti začasno preiskovalno komisijo in pravico vlagati prošnje.
Parlament bo imenoval tudi varuha človekovih pravic, ki bo pooblaščen za sprejemanje pritožb proti delu institucij in teles unije ter za poročanje parlamentu.
Evropski svet
Evropski svet (ne smemo ga zamenjati s Svetom Evrope, ki je organizacija 27 držav, ustanovljena leta 1949 in ki je v glavnem aktivna na področju šolanja in kulturnega sodelovanja; odgovorna je Evropskemu sodišču za človekove pravice) je bil ustanovljen leta 1974, sestavljajo pa ga predsedniki vlad držav članic EU (ali v primeru Francije predsednik države), njihovi zunanji ministri ter predsednik in podpredsednik Evropske komisije. V originalnih pogodbah svet ni bil predviden. Teoretično se svet sestaja dvakrat na leto.
Pomembnost teh srečanj je stalno naraščala. Na njih so se sprejemale ključne odločitve za razvoj programa unije. Njihove odločitve niso pravno obvezujoče, vendar dajejo politični impulz in smernice za bodoči razvoj unije. Evropski svet je postal visoka avtoriteta, na katero se lahko obrneta Evropska komisija ali Svet ministrov v zvezi z zapletenimi zadevami, o katerih se institucije unije ne morejo sporazumeti. To je povezano z avtoriteto, ki jo imajo predsedniki držav in vlad v svojih lastnih državah.
Pogodba o Evropski uniji jim daje določene operativne odgovornosti v zvezi z zunanjo in varnostno politiko ter glede gospodarske in monetarne unije.
Svet ministrov
Svet ministrov je telo Evropske unije z močjo odločanja. Njegovi člani so predstavniki vlad držav članic unije. Obstaja samo en svet, vendar spreminja ime in svojo sestavo glede na predmet dela: kmetijstvo, finance, izobraževanje, splošne in zunanje zadeve. V evropskem okviru so ministri različno odgovorni svojim nacionalnim parlamentom, vendar tega, kar odločijo ministri, ni več mogoče razveljaviti.
Sedež sveta je v Bruslju, pogosto pa se sestaja v Luxembourgu. Svet ministrov ima rotirajoče predsedstvo. Vsaka država članica ima predsedniški položaj za obdobje šestih mesecev, njen zunanji mini-
ster pa dobi naslov predsednika Sveta ministrov. Vsa gradiva za seje sveta so pripravljena v devetih uradnih jezikih unije. V Generalnem sekretariatu Sveta ministrov je zaposlenih 2.100 ljudi.
Le malo je zadev, ki bi bile uvrščene na dnevni red sveta brez poprejšnje razprave. Vsaka država članica ima v Bruslju stalno predstavniško pisarno z diplomati in uradniki iz vseh domačih ministrstev. Predsedniki teh delegacij se srečujejo vsak teden na Komiteju stalnih predstavnikov, znane kot COREPER, kjer sistematično obravnavajo vse zadeve, ki potrebujejo ministrsko odobritev.
Svet ministrov se pogaja in glasuje o zakonodaji unije. Sprejema priporočila, pravila in smernice. Zakonodaja ima običajno obliko pravil in smernic. Pravila so obvezujoča in postanejo del nacionalne zakonodaje. Smernice so tudi obvezujoče, vendar je izbira metode za doseganje ciljev prepuščena državi članici.
V pogodbah je zahtevano, da odločitve sprejema Svet ministrov. Ali je zahtevana soglasna večina ali pa se glasuje z navadno večino, je odvisno od področja, za katerega se glasuje. Število glasov posamezne države članice je odvisno od njene velikosti. Nemčija, Francija, Italija in Velika Britanija imajo po deset glasov, Belgija, Grčija, Nizozemska in Portugalska jih imajo po pet, Danska in Irska po tri in Luxembourg dva glasova. Iz tega sledi, da nobena od držav sama ne more blokirati predloga in da so za blokiranje zakonodaje potrebne različne kombinacije sodelovanja držav članic, ki omogočajo doseganje minimalnega števila glasov, potrebnih za blokiranje: 23 od skupno 76 glasov.
Svet ministrov je odgovoren tudi za medvladno sodelovanje uvedeno s pogodbo o Evropski uniji. To se nanaša na skupno zunanjo in varnostno politiko, sodišča in notranje zadeve, kjer večina odločitev zahteva soglasnost.
Evropska komisija
Evropska komisija je izvršni organ Evropske unije. Njenih 17 članov je neodvisnih od svojih nacionalnih vlad, četudi jih le-te imenujejo v komisijo. Za svoje delo so odgovorni le uniji kot celoti in le parlament jim ima pravico izreči kritiko.
Komisijo tvorijo po dva predstavnika iz večjih držav (Francija, Nemčija, Italija, Španija in Velika Britanija) in po en predstavnik iz drugih, manjših držav članic. Od leta 1995 bo mandat članov komisije 5 let (dosedaj 4 leta), zato da se bo njihov mandat izenačil z mandatom članov parlamenta.
Vsak član komisije je odgovoren za eno ali več političnih področij (kot minister v vladi). Za svoje delo na teh področjih je odgovoren oddelku za državno upravo (Generalni direktorat), ki se ukvarja s tistim področjem. Kljub temu, da je vsak član še posebej odgovoren za področje, ki ga pokriva, pa se končne odločitve vedno sprejemajo s kolektivno odgovornostjo.
(Nadaljevanje prihodnjič)
Sindikalna lista

Prvi del
september 1994
Dnevnice
-	cela dnevnica (nad 12 do vključno 24 ur odsotnosti)
-	polovična dnevnica (nad 8 do 12 ur odsotnosti)
-	znižana dnevnica (od 6 do 8 ur, če se potovanje začne dve uri pred začetkom delovnega časa in konča dve uri po njem)
Kilometrina (od 1. 8. 1994 dalje)
Ločeno življenje
Prenočišče se izplačuje po predloženem računu, skladno z navodilom na potnem nalogu. Če na nalogu ni drugače določeno in delavec ne predloži računa, ima pravico do povračila v višini
Regres za prehrano
4.197
2.099
1.461
9?
28.550
*
■
SEJEMSKO
1.259
6.078
»TO JE PACKARIJA IN KRIMINAL!
SINDIKALNO
Drugi del
V prvem delu sindikalne liste smo objavili zneske materialnih stro-škov. V drugem pa objavljamo povprečni osebni dohodek za obdobje od :::j: aprila 1994 do junija 1994 kot osnovo za uveljavljanje pravic iz nepo-sredne skupne porabe. Povprečni osebni dohodek v gospodarstvu Slove-nije od aprila 1994 do junija 1994 znaša 55.591 tolarjev.
1.	Jubilejne nagrade
-za 10let	27.796
-za 20 let	41.692	jig
- za 30 let	55.591	j-ij:
2.	Nagrada ob upokojitvi	166.773
3.	Solidarnostne pomoči	55.591	:::::
Vir,- podatki Zavoda RS za statistiko	I;:;:
ImmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmS
kaj delajo 1
r	„ MUH.hllU.ih nrfh-.ii,
|	t femmiižMii oflUoriti
t r Sindikat delavcev ^ ^ dejavnosti energetike
Koristen obisk visokih gostov
Prejšnji petek se je na enodnevnem obisku pri SDE mudila šestčlanska delegacija Evropske federacije rudarjev iz Bruslja. Vodil jo je njen predsednik Hans Berger (na sliki četrti z leve), sicer tudi predsednik Sindikata rudarjev in energetike Nemčije (IGBE). V njej pa so med drugimi bili tudi Rudolf Niirenberg in Walter Weigel, predsednik in generalni sekretar Sindikata kovinarjev, rudarjev in energetike Avstrije, ter Manfred Warda, vodja mednarodnega oddelka sindikata IGBE.
Na pogovorih v Domu sindikatov Slovenije sta delegaciji najprej izmenjali poglede na aktualne razmere v teh dejavnostih in ugotovili, da so si v vseh evropskih državah pravzaprav na las podobne. Zato so gostje pozvali SDE, naj se še aktivneje vključi v delovanje evropske federacije rudarjev, saj bodq,združeni laže reševali vso problematiko. Franc Druks, predsednik SDE, je na koncu z zadovoljstvom sprejel povabilo za obisk slovenske delegacije v Nemčiji in v Avstriji.
»Več kot 28 let sem delal v tovarni. Delavci smo se vsa ta dolga leta odpovedovali marsičemu, samo da smo gradili, širili in modernizirali tovarno. V vsakem novozgrajenem objektu, v vsakem novem stroju je delček mojega dela. Po vseh teh letih pa so me postavili na cesto, ne da bi mi kdo • rekel eno samo besedo ali mi vsaj pogledal v oči,« pravi Igor Dobrila, donedavnega delavec koncerna TVT v Mariboru. »Vso mladost in vsa najbolj ustvarjalna leta sem pustil v tovarni, sedaj pa bodo na račun mojega dela in dela mojih nekdanjih sodelavcev nekateri bogateli...«
Sklad Republike Slovenije Igorja Dobrile, ki je 28 let za razvoj si tako kakor do- uspešno delal v vzmetarni mala vsa svoja podjetja pri- kot brusilec specialist, sku-
zadeva čimprej prodati ali privatizirati tudi koncern TVT. Tistih družb, ki jih ne more prodati v celoti, »se reši« tako, da spodbudi skupine zaposlenih za ustanovitev novih podjetij, ki jim odproda ali jim da v najem stroje in prostore, preostanku družbe pa nato tako in tako ne preostane drugega kot stečaj.
Tako so tudi posamezni vodstveni delavci iz družbe Cestna vozila v okviru koncerna TVT dobili možnost za »razvoj zasebne iniciative«. Ustanovili so tri zasebna podjetja, ki sedaj delajo v prostorih in na strojih, na katerih je še nedavno tega tekla proizvodnja družbe Cestna vozila. Poleg tega pa so se novopečeni zasebni podjetniki dogovorili še s 110 bivšimi sodelavci, naj dajo odpoved v družbi Cestna vozila in se zaposlijo v njihovih podjetjih. Okoli 60 delavcev, ki jih do včerajšnji šefi oziroma sodelavci niso povabili v svoja podjetja, pa je ostalo prepuščenih na milost in nemilost v tovarni, ki je bila že vnaprej obsojena na stečaj. Ko je stečajni postopek stekel, so ti delavci ostali brez dela in redne zaposlitve in seveda tudi brez vsakršne odpravnine. Na cesto so jih postavili kot sodobne hlapce Jerneje...
pina njegovih dovčerajšnjih sodelavcev in današnjih privatnih podjetnikov ni povabila, da bi »prestopil« v zasebno tovarno. Prepričan je, da zaradi tega, ker ni nikoli nobenemu nikamor lezel in ker je vedno povedal, kar je mislil.
V vzmetarni je, kakor pravi Igor Dobrila, ponovno dobilo delo in zaposlitev 40 od 54 delavcev. »Med njimi so tudi vsi tisti, ki vse življenje niso nič delali, ampak so se samo šopirili po tovarni in hodili v različne politične šole in na sindikalne sestanke,« pravi Dobrila.
»To kar se dogaja, je packarija in kriminal,« je prepričan. »Nihče nam ni povedal, za kaj gre. V podjetju so vsi samo skrivnostno šepetali in spletkarili, kdo bo ostal in kdo bo moral iti. Čeprav so bodoči zasebniki že imeli spiske delavcev, ki ostajajo, so se nekateri do zadnjega dne sprenevedali, da o vsem skupaj nič ne vedo. Nihče si ni upal nič reči, med ljudmi pa je zavladala prava hinavščina. Človek se samo sprašuje, kje je tu pravica.«
Igor Dobrila je dobil v podjetju 23. junija obvestilo, da je s 1. julijem prerazporejen na čakanje. Istega dne pa je vložil prošnjo za to, da bi smel izkoristiti še letni do-
pust, ki mu pripada po zakonu. »Nobenega odgovora nisem dobil, tako da nekaj časa niti nisem vedel, ali sem na dopustu ali sem na čakanju. Tako so se od mene poslovili po 28 letih dela,« pravi prizadeto.
Igorja Dobrilo in tiste delavce, ki jih je doletela enaka usoda kot njega, muči veliko vprašanj. Zakaj tudi sami niso dobili možnosti, da bi postali solastniki novega podjetja? Zakaj je bilo vse tako skrivnostno, če je res vse zakonito in pošteno? Kako je mogoče, da so novopečeni
Preden se je začel Vinski sejem v Ljubljani, se je najprej
kon sicer določa za ugotav- g drugače, sejmarstvo postaja naša značilnost. l]an]e presežnih delavcev? :•:$
Kako je mogoče, da jih delo- q strankah je škoda zgubljati besede, mešetarji pač. Po-• ajaJ:c’,z^ a erfSa 30 28	ceni kupiti in drago prodati, čim več prigrabiti in nič dati.
vec e a i - udi po oba j* Vlada je le odsev tega sejmarstva, specializirana združba a -. o	razproda]i g;, mešetarjev. Ti boš za krave, jaz za konje, njemu damo ovce in
a ga sami j;.;. b0 m-r v Parlament, jasno, ne more biti veliko drugačen.
V njem vse se to mukanje, rezgetanje in blejanje le še bolj •j;: pokaže.
i
g::	Mešetarski prijemi so znani. Kar je staro, pred kupčijo
malce napiješ in je živahno ravno pravi čas. Kar je bolno, i;S spodbudiš s trnom pod vprego in ni vrag, da bo oživelo, ji;; dokler si ne udarimo v roke. Če hoče kupec črno, bomo •j::: pobarvali, če se dlaka ne sveti, jo bomo zloščili, če so rogovi odpadli, jih bomo prilepili, da je le sejem živ.
I
g::	Kaj le na tem sejmišču ostane sindikatom? Pri vseh kravjih
ž;: kupčijah morajo združiti bistro oko z umno glavo, pridne roke svoje postore in ni vrag, da bi ne užugali še tako li;!: prevejanih mešetarjev. Tudi zato se funkcionarji in zaposleni v ZSSS vsako leto srečajo v lovski koči ob Negovskem jezeru. Sj Vse drugo povedo fotografije.
i	C'R
i
Prekmurski sindikalisti povabijo svoje kolege vsako leto na srečanje prav v času radgonskega sejma. Letos ga je istega dne obiskal tudi prvi minister Janez Drnovšek. Kakor se do sindikatov mešetarsko obnaša, je to priložnost zamudil. Do bližnjih stikov ni prišlo, imel je očitno pomembnejše opravke.
zakonca premoženja, ki so ga sami ustvarili, ni ustrezno zaščitil?
Čeprav je številne delavce koncerna TVT doletela usoda hlapcev Jemejv, pa ne mislijo končati tako kakor hlapeči Jerneji. Za začetek so se obrnili na komisijo za varstvo človekovih pravic...
Tomaž Kšela
Edi Ozimič že ni trgal Tomšičevih plakatov v Konstruktorju. Enega je pač snel, in ker ni delal fotokopirni stroj, ga je poslal svojemu skejevskemu nadrejenemu. Berti mora biti obveščen, da se lahko loti psihofizičnih priprav.
Stanislav Šajn, sindikalni zaupnik zaposlenih v Podravskih svobodnih sindikatih, je sekretarja ZSSS Bajka Lesjaka le povprašal: »A je res kovačeva kobila vselej bosa?«
Brez DE tudi na takšnem srečanju ne gre. Marsikaj odkrije, a včasih res tudi kaj prikrije.
Kdo bo obogatel na račun minulega dela cele generacije?
i
OD PLAČE DO PLAČE?
Po pogovorih v Ljubljani so šli visoki gostje v Trbovlje, kjer so j:;!;: obiskali sindikat podjetja Rudnikov rjavega premoga Slovenije in sindi-kat podjetja Termoelektrarna Trbovlje. V pogovorih, ki so bili name- ijj:: njeni položaju premogovništva v Sloveniji in reševanju problematike, ki se pojavlja in načrtuje (zaprtje rudnikov), so sodelovali tudi vodilni S;: predstavniki obeh podjetij. Gostje so jih seznanili s položajem te dejav- :|::i nosti v Evropi in seveda z načini razreševanja te problematike, ki se je - denimo v Nemčiji - začela že v šestdesetih letih. Na koncu so izrazili pripravljenost za pomoč pri teh posegih, če se jim zdi, da bi bila dobrodošla.	jS
(D. K., slika: Sašo Bernardi) :::::
Sestal se je RO SDE	S:
V sredo se je na prvi popočitniški seji sestal republiški odbor Sindi- •£ kata delavcev dejavnosti energetike Slovenije. Ocenil je rezultate dose- jiji: danjih pogajanj za sklenitev novih kolektivnih pogodb elektrogospo-darstva in premogovništva ter sprejel dogovore za nadaljnja dogovarja- Sinja. Obravnaval je tudi vse potrebne dokumente za pripravo in sklic Sij druge programsko-vodilne skupščine SDE, ki bo v drugi polovici no- iŠi vembra, in preučil gradiva za 2. kongres ZSSS. Ker seja ob zaključku jiji redakcije še ni bila končana, bomo več o njej poročali v prihodnji >£:
•.v.
SŠ
.\v
i
:%
:%
‘.V.
i
številki DE.
Ker vodstvo Kostroja iz Slovenskih Konjic ni držalo besede, da bodo junijske plače izplačane do 20. avgusta, se je v petek, 19. 8., več kot sto delavcev obrata Obdelava odločilo za stavko, ki je bila sicer kratka, a zelo učinkovita: v ponedeljek so le izterjali zaslužek in popoldne spet nadaljevali delo.
Kot nam je povedal Marjan Volavšek, predsednik sveta delavcev in svobodnega sindikata, se je njihovo podjetje zaradi izgube posla, vrednega okrog 400 tisoč nemških mark, v katerega so vložili velik del materialnih in denarnih sredstev, znašlo v tako kritičnem položaju, da jim je grozil celo stečaj.
Zaradi nastale nelikvidnosti je vodstvo predlagalo znižanje plač na zajamčene za dobo treh mesecev; prvo zajamčeno plačo naj bi prejeli za mesec junij, izplačana pa naj bi bila šele avgusta. Delavci so razumeli težaven položaj in pristali na tak dogovor, še posebej zato, ker jim je vodstvo zagotovilo, da se v prihodnje ne namerava več spuščati v tako rizične posle, ampak obdržati poslovne partnerje, s katerimi imajo že normalne plačilne pogoje. Vendar... Vendar pa je za obseg dela, ki ga nudijo ti partnerji, v obratu zaposlenih od 30 do 40 delavcev preveč...
»Obvestilo o zajamčenih
Po posvetu med člani sveta delavcev, sindikatom in vodstvom pa smo našli tretjo možnost - izplačilo zajamčenih plač, stimulacije v višini 15.000 tolarjev, potnih stroškov, regresa za prehrano ter
plačilo nadur. Ker pa se vodstvo tega dogovora ni držalo, je pač počilo...«
Kot smo uvodoma zapisali, so delavci Kostroja-Ob-delava čez vikend le dočakali denar in v ponedeljek popoldne nadaljevali delo Za koliko časa? »Do naslednjega izplačilnega dne gotovo,« je povedal Volavšek, »potem bomo pa videli...«
D. K.
SVETUJE
večje število delavcev, kot ga opredeljuje 32. člen zakona o delovnih razmerjih.
Svet delavcev lahko odkloni svoje soglasje, če ugotovi:
• da predlog odločitve o zmanjšanju števila delavcev ne vsebuje predloga programa o razreševanju pre-
Marjan Volavšek
plačah in ponovnem odpuščanju - čeprav smo se že pred meseci dogovorili, da v obdobju dveh let ne bo nobenega odpuščanja več! - je med delavci seveda dvignilo val ogorčenja. Pojavilo se je celo vprašanje, ali nadaljevati delo z zajamčenimi plačami ali pustiti firmo v stečaj,« nam je ozadje revolta na kratko opisal Volavšek. »Zaposleni so sprva vztrajali pri izplačilu plač, kakršne določa kolektivna pogodba.
Do naslednjega izplačilnega dne bodo obrati konjiškega Kostroia vsai navzven kazali.mirne todobo
Vprašanje:
Družba	bo prenehala
opravljati eno izmed svojih dejavnosti, zato bo večjemu številu delavcev prenehalo delovno razmerje oziroma bo njihovo delo postalo trajno nepotrebno. Kakšna je pri tem vloga sveta delavcev in kakšna je pravilna razlaga 2. odst. 96. člena zakona o sodelovanju	delavcev pri
upravljanju?
Odgovor:
Ce namerava delodajalec opustiti opravljanje ene izmed svojih dosedanjih dejavnosti, gre za zaprtje enega izmed bistvenih delov družbe. Že sam predlog za tako odločitev mora delodajalec posredovati svetu delavcev in zahtevati skupno posvetovanje o predlagani rešitvi. Potrebne informacije mora delodajalec posredovati svetu delavcev najmanj 30 dni pred sprejemom odločitve oziroma najmanj 15 dni pred predlaganim skupnim posvetovanjem (91. člen zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju, Uradni list RS, št. 42/93).
Posledica opustitve določene dejavnosti je očitno zmanjšanje števila delavcev,
zato mora biti predlagani program razreševanja trajnih presežkov delavcev prav tako predložen v skupno posvetovanje svetu delavcev, kot to zahteva 6. alinea 1. odstavka 94. člena navedenega zakona. Ne gre samo za predložitev potrebnih informacij in predloga razreševanja trajnih presežkov delavcev svetu delavcev, kot to predvideva 1. odst. 35. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/ 91 in 71/93), pač pa je potrebno tudi o teh kadrovskih vprašanjih družbe opraviti skupno posvetovanje med delodajalcem in svetom delavcev. Delodajalčeva opustitev takega skupnega posvetovanja pomeni bistveno kršitev pravil postopka pri sprejemanju programa razreševanja trajnih presežkov delavcev.
Ker gre v konkretnem primeru za spremembo dejavnosti (1. odst. 5. alinee 89. člena zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju), bo moral svet delavcev odločati o tem, ali bo dal soglasje k predlaganemu programu, na podlagi katerega naj bi se zmanjšalo število delavcev. To seveda velja, če gre za
sežnih delavcev po 35. členu zakona o delovnih razmerjih;
• če razlogi za odločitev o zmanjšanju števila delavcev niso utemeljeni (2. odst.
96. člena zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju).
Svet delavcev ima torej po 2. odst. 96. člena navedenega zakona omejene možnosti zavrnitve soglasja, poleg tega pa mora svojo odločitev posredovati delodajalcu v 8 dneh po predložitvi predloga s strani delodajalca (97. člen). Tudi sicer ima delodajalec možnost v primeru, če svet delavcev zavrne svoje soglasje k predlogu za zmanjšanje števila delavcev, sprožiti postopek pred arbitražo, ki jo opredeljuje zakon v VIL poglavju. Možnosti sveta delavcev, da bi dosegel spremembo predloga nameravane	odločitve
o opustitvi dela dejavnosti in zmanjšanju števila delavcev, niso odločilnega pomena za delodajalca, če so razlogi resnični oziroma če je predlog utemeljen z ekonomskimi, organizacijskimi ali tehnološkimi razlogi.
POZOR,
313-942

Potrebujete kakšen nasvet, ki _	ni le delovnopravne narave, am-
ODPRTI TELEFON! Pak se tiče tud' temeljnih lastninskih razmerij in civilnega prava nasploh?
Od 8. t.m. naprej spet lahko vsak četrtek od 16. do 17.30 ure zavrtite našo telefonsko številko (061) 313-942 in vprašate, česar ne veste. Brezplačno (!) vam bo odgovarjal dipl. iur. Janez Kek, odvetnik iz Ljubljane.
Ne pozabite torej na številko (061) 313-942 vsak četrtek med 16. in 17.30 uro!
i!
KAJ DELAJO
E P lili 3 UuDEiill_
Sindikat gozdarstva
Ker v naše uredništvo prihajajo vprašanja, kako je z razvrstitvijo del po novi kolektivni pogodbi za gozdarstvo in kakšne so izhodiščne plače po novi tarifni prilogi, objavljamo 4. člen (razvrstitev del) in tarifno prilogo, ki je bila'podpisana 19. julija letos.
Razvrstitev del
Delovna mesta oziroma poklici se razvrščajo v devet tarifnih razredov glede na zahtevano strokovno izobrazbo, določeno v aktu o organizaciji in sistematizaciji delovnih mest. Za gozdarstvo značilna delovna mesta oziroma poklici so razvrščeni od II. do VII. tarifnega razreda (stolpec
A	B
I. Enostavna dela II. Manj zahtevna dela
I.
II.
Ni tipičnega dela Pomožni delavec
v gozdarstvu
III.	Sekač, gojitelj
IV.	Gozdar-gojitelj, sekač-traktorist, mehanik--voznik gozdarskega kami-
V. ona
VI. Gozdarski delovodja Operativni vodja VIL proizvodnje VIII. Vodja organizacijske enote Ni tipično gozdarskega dela Ni tipično gozdarskega dela Organizacija oziroma delodajalec je dolžan pred sprejemom akta o organizaciji in sistematizaciji vseh delovnih mest oziroma o njegovih spremembah in dopolnitvah pridobiti in obravnavati mnenja sindikatov in se do tega mnenja pisno opredeliti.
TARIFNA PRILOGA
1. Izhodiščne plače iz 89. člena kolektivne pogodbe za gozdarstvo so po posameznih tarifnih razredih za mesec julij 1994 take.
A	B
Izhodiščna bruto plača za polni delovni čas v SIT
III.	Srednje zahtevna dela
IV.	Zahtevna dela
V. Bolj zahtevna dela VI. Zelo zahtevna dela
VIL Visoko zahtevna dela VIII. Najbolj zahtevna dela IX. Izjemno pomembna, najbolj zahtevna dela
I. Enostavna dela	41.738	41.738
II. Manj zahtevna dela	45.912	60.937
III. Srednje zahtevna dela	51.338	69.702
IV. Zahtevna dela	57.181	74.294
V. Bolj zahtevna dela	64.694	76.381
VI. Zelo zahtevna dela	77.216	80.554
VII. Visoko zahtevna dela	87.650	100.171
VIII. Najbolj zahtevna dela	104.345	118.953
IX. Izjemno pomembna dela	125.214	142.744
Izhodiščne plače za tipična dela v gozdarstvu iz stolpca »B« zajemajo delo na terenu in s tem povezane težavne pogoje dela. Delo na terenu je sestavina zahtevnosti dela gozdarskih delavcev. Zato veljajo za delavce kadar delajo na terenu.
Izhodiščne plače se lahko znižajo največ za 10%. Odločitev na osnovi meril iz 91. člena sprejme poslovodni organ po predhodnem doseženem soglasju organov upravljanja in sindikata. Sindikat je dolžan podati svoje mnenje v roku 10 dni.
Če pristojni organ ne upošteva mnenja sindikata, lahko sindikat sproži postopek pred arbitražo v skladu z določili te kolektivne pogodbe.
Znižanje lahko traja največ 6 mesecev razen v primeru ki je kot izjemen naveden v 91. členu. Znižanje se lahko podaljša za enako obdobje po ponovni pridobitvi mnenja sindikata.
2.	Izhodiščne plače se povečajo vsake tri mesece za naslednje tromesečje glede na rast drobnoprodajnih cen po naslednji eskalacijski lestvici:
Rast cen	Faktor rasti izhodiščnih plač
do 3 %	0
nad 3 %	do	5 %	0,7	za vsak %	razlike	nad	3 %
nad 5%	do	8%	0,8	za vsak %	razlike	nad	5%
nad 8%	0,9	za vsak %	razlike
Prva uskladitev se izvede na osnovi kumulativne rasti cen na drobno v obdobju april — junij 1994, druga pa na osriovi kumulativne rasti cen na drobno v obdobju april - september 1994. Možno povečanje izhodiščnih plač se izračuna na način kot ga določa Tarifna priloga za leto 1994 k Splošni kolektivni pogodbi.
3.	Višina regresa za letni dopust za leto 1994 znaša, v skladu s 105. členom te pogodbe 60 % zadnjega znanega statističnega podatka o povprečni bruto mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Izjemoma je mogoče izplačati regres za letni dopust v znesku nad 60% do 80% zadnjega statističnega podatka o povprečni bruto mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije pod pogojem, da podjetje izkazuje dobiček po zadnji bilanci. Regres za delavce, katerih plača je nižja od povprečja gospodarstva, je lahko višji, vendar ne sme presegati 100% povprečne mesečne plače v gospodarstvu Republike Slovenije.
Če se regres za letni dopust izplača v več delih, se od nove osnove lahko računa le neizplačani del.
iiiiiHii
I
j« n. ut uri, ml .ml m
___________________■
n ih eindilfalih


Svobodni in neodvisni sindikat delavcev v železniškem prometu Slovenije
Svobodni in neodvisni sindikat delavcev v železniškem prometu Slovenije je na svoji seji dne 29. 8. 1994 sprejel naslednje
SKLEPE
1.	Stavkovni odbor Svobodnega in neodvisnega sindikata delavcev : v železniškem prometu Slovenije na podlagi zakona o stavki Ur. 1 št. 23/ i 91 in v skladu s členi 183, 185, 186, 187. 188, 189, 190, 191 KPDŽP,
; v skladu s svojimi internimi stavkovnim; pravili z današnjim dnem
napoveduje stavko.
2.	Stavka se prične dne 19. 9. 1994 ob 00.01 uri in traja neprekinjeno J do izpolnitve naših stavkovnih zahtev oz. do preklica stavke s strani •: stavkovnega odbora.
3.	Ustrezne službe Slovenskih železnic so dolžne poskrbeti, da se ;i vlaki, ki se ob pričetku stavke nahajajo na odprti progi, pripeljejo do •: prve zasedene postaje.
4.	Ustrezne službe Slovenskih železnic so dolžne zagotoviti po koncu J stavke varen in urejen železniški promet.
^ Na podlagi navedenih sklepov je Svobodni in neodvisni sindikat :• delavcev v železniškem prometu Slovenije sprejel naslednji
STAVKOVNI ZAHTEVI
1. Opravi naj se zahtevana korekcija količnikov za delovna mesta,
J: katera so navedena v našem predlogu.
ji 2. Zagotovi naj se zadostno število vlakospremnega in premikalnega ij osebja.
Raif Smajlovič, predsednik stavkovnega odbora
Na železnici še niso našli kompromisa
Sindikati strojevodij, vlakovnih odpravnikov ter delavcev železniške in transportne dejavnosti, ki so za ponedeljek, 5. t.m., napovedali S stavko, če vodstvo Slovenskih železnic ne t>o izenačilo plače železničar- ’ ? jev s povprečno plačo zaposlenih v prometu in zvezah, ob zaključku ‘ redakcije še vedno vztrajajo pri tej zahtevi Ali bodo stavkali ali ne, pa bo -idviso.o od. današnjih pogajanj " upravnim odborom SŽ.

LadiAmUMian, nekdaniipartizanski

ocenjuje sedanie družbene razmere insezama zaoblikomje
m
naSlorenskem
NE SODELUJEM PRI USTANAVLJANJU NEKAKŠNE
KOMUNISTIČNE PARTIJE, KAR NAM PODTIKAJO
Polemike o verouku v šolah in cerkveni lastnini se bodo najbrž še razvnele, sodbe ljudi pa bržkone ne bodo posebno upoštevane. Kdo je močnejši, ali država, ki hoče biti evropska, ali
Cerkev, ki zahteva nemogoče, da bi dobila mogoče?
MONOPOLISTIČNI APETITI KATOLIŠKE CERKVE V SLOVENIJI NISO UTEMELJENI Z VOLJO LJUDI
“Zadnji rezultati javnomnenjskih raziskav kažejo, da je naša družba presegla versko netolerantnost, da kaže nagnjenost k razumnemu kompromisu glede pouka o verstvih v javnih šolah, da prevladuje nasprotovanje vračanju premoženja cerkvi in odklonilno osebno stališče do plačevanja cerkvenega davka.«
Naša sodelavka je obiskala Moskvo in Sankt Petersburg in tako na kraju samem doživela
trpek ruski vsakdanjik
V OBDOBJU KOMUNm
jsmom/m
momnoDBiMi,
Dm VELJAŠ Zi ČUDAKI ČE TEDA HE POČNEŠ
Solženicin, ruski nobelovec, je med svojim križarjenjem po domovini ugotovil, da ga mladina ne pozna. Sredi bizarnega prepleta komunistične in nove kapitalistične simbolike se Rusi seznanjajo še s tretjo, carsko dimenzijo svoje zgodovine. Mafija obvladuje številne pore življenja. Plačani morilec stane 800 ameriških dolarjev. Zloglasna investicijska družba MMM je eden izmed primerov, kako si Rusi predstavljajo poslovni uspeh. Prihod kapitalizma v Rusijo je marsikomu zbudil upanje, da je življenje lahko takšno kot v ameriški nadaljevanki Santa Barbara, ki jo sedaj vrtjo na ruskih televizijskih kanalih.
' ..
BABO JE ODIGRAL ZADNJO KARTO - MIRU NI VEG MOGEL KUPITI
V BiH je
Abdiceva AP Zahodna Bosna morala pasti, kajti bosanska oblast je potrebovala veliko ali »veliko« zmago zaradi notranjega nezadovoljstva
, ^ -"% ^ *
'
s
Sarajevski nadškol
velik zagovornik
m osler kritik hrvaške polilike Uo BiH, opozarjana »pertidno islamizacijo
v lei nesrečni deželi
Lisca odpira (srbska) ženska srca
Beograjski dopisnik slovenskih, časnikov Žarko Rajkovič piše, da so ekonomsko blokado Miloševiceve Jugoslavije med vsemi slovenskimi izdelki najprej prebila zdravila. Tudi v lekarni v najbolj zakotnem srbskem mestu lahko kupite medicinske izdelke iz Slovenije. Lekove izdelke prodajajo v vseh stotih zasebnih lekarnah v Beogradu, le cene so tri- do štirikrat višje. V ceno so pač vštete podkupnine za carinike, tajni kanali, različna birokratska dovoljenja. Kljub ceni pa so slovenska zdravila najbolj iskana. Razlaga je preprosta. Bolniki ne zaupajo nadomestnim zdravilom, ki jih ponuja srbska farmacevtska industrija. Po kakovosti so menda enaka slovenskim, tudi njihova imena zvenijo podobno, a le malodko kupi ponaredek, če mu je na voijo original. Res je veliko dražji,-je pa original. Pravi razmah pa je s prodajo slovenskih izdelkov naredilo družbeno trgovsko podjetje Gorica. V njihovih trgovinah je bilo blago vedno najcenejše. Pred dnevi pa so se pri Gorici pojavili izdelki, nekajkrat dražji kot v trgovinah konkurenčnih trgovskih družb. Kupci so se čudili, dokler niso ugotovili, da gre za blago, ki je pravkar prišlo iz Slovenije. Podobni, čeprav ne povsem enaki izdelki srbskih tovarn, so mnogo cenejši, a ko so prišli slovenski, se za domače ni zmenil nihče. Zakaj kupujejo slovenske proizvode? V trgovini Gorice na Bule-varju revolucije smo slišali take razlage: .Zakaj pa ne bi kupil? Slovenskega blaga ni bilo, zdaj ko je prišlo, pa sem si ga zaželel. Včasih sem redno kupoval slovensko blago, zdaj ga kupujem zato, da se spominjam starih časov.” ,Res je dračje, je pa tudi boljše. Slovenska gorčica Tomy je sladka, ne omledna kot ta naša.” .Slovenskih izdelkov na tržnici nisem kupovala, ker so tisti tihotapski lopovi na domače blago samo lepili slovenske etikete. Tu v trgovini pa je originalno blago. Zato kupujem.” ,Na tržnici kupujem pravo hrvaško Vegeto, tukaj slovenske sokove Fructal, kadim makedonske cigarete Lord, pa nisem kak nov Jugoslovan. Prav je, da je mogoče kupiti vse, nisem pa za Jugoslavijo, v kateri bi se spet vsi kregali. Bolje je ,da samo trgujemo.” .Zakaj kupujem slovensko blago? Neumno vprašanje. Zato, ker je dobro. Zakaj bi sicer?” Starec brez las na glavi me je pocukal za rokav, ko je slišal, da pišem za slovenske časopise. Veliko prošnjo ima: .Nisem onemogel, čeprav se ti morda tako zdi. Uredi tako, da bo spet mogoče kupiti Liscine izdelke, pa ženske hlačke, modrčke in vse tisto, kar sodi zraven. Ženskam sem to vedno kupoval in, verjemi mi, nikoli me nobena ni zavrnila. Kako bi me lahko, če ji poklanjam tako lepoto? Slečem ji stare in oblečem nove hlačke...” Vloge ženskega perila pri ukinjanju jugoslovanske blokade ni mogoče izmeriti. Starčka lahko takoj razveselim. Pošljem ga na bližnji Trg revolucije, kjer v vsaj treh ali štirih trgovinah prodajajo to, kar bi rad. ,Ni mogoče?” se čudi starček. Mogoče je. Že dolgo.
Zdaj lahko samo ugibamo, kaj v tem beograjskem poročilu je »čista resnica« in kaj plod »dodane domišljije« in morebitne površnosti dopisnika. Slovenskim zdravilom pač ni bilo treba razbijati ekonomske blokade Jugoslavije, ker so bila zdravila pri ekonomskih sankcijah Združenih narodov proti Jugoslaviji preprosto izvzeta. Na vest o drugih slovenskih izdelkih na beograjskem tržišču se slovensko zunanje ministrstvo še ni odzvalo s kakšno (ne)premišljeno izjavo. Tudi drugi molčijo. Sicer pa menda vsa nekdanja jugoslovanska bratovščina na različne načine in po različnih poteh družno krši ekonomske sankcije proti Srbiji in Črni gori.. Seveda pa si velja zapomniti ocene Srbov (seveda, če so točno zapisane) o slovenskem blagu in njegovi kakovosti.
A	V” V# j	0
Afere - zaščitni znak Slovenije
Ko so konec julija vodilni slovenski politiki in poslanci odhajali na počitnice, so (v glavnem) na veliko izjavljali, da čez poletje ne bo afer na slovenski politični sceni. Prvak Slovenske ljudske stranke Marjan Podobnik je dejal, da bi morali le razčistiti dosedanje afere, in da bi morali zaradi afere s stanovanjskimi krediti za funkcionarje vlade in poslance zamenjati vsaj še ministra za fi-
nance in za šolstvo. Predsednik socialdemokratske stranke Janez Janša je izjavil, da doslej sam še ni sprožil nobene afere, in da je tudi avgusta ne namerava, vendar pa je »ne samo njegova pravica, ampak tudi dolžnost, da obelodani vsako nepravilnost.« (Potemtakem lanska afera z mariborskim orožjem, ko jo je alarmantno skonstruiral prav Janez Janša, po letošnjem poletnem tolamčenju Janeza Janše sploh ni bila afera!?). V Združeni listi socialnih demokratov so povedali, da se avgusta ne nameravajo ukvarjati z aferami, generalni sekretar Liberalne demokracije Gregor Golobič pa je zagotavljal, da njegova stranka afer ne pripravlja. »Afere pripravljajo drugi, mi pripravljamo le odgovore nanje.« Tudi tajnik Slovenskih krščanskih demokratov Edvard Stanič je poudaril, da krščanski demokrati afer ne pripravljajo, in »da jih je že sicer v Sloveniji preveč«. Prvak Slovenske nacionalne desnice Sašo Lap je napovedal, da bo konec avgusta »počila nova afera«, njegov strankarski kolega Marjan Poljšak pa je izjavil, da bo dopust preživel brez afer »pri delu doma in na izletih v hribe«, da bi se jeseni vrnil v parlament »nabit z energijo«, da bi lahko na prvi jesenski seji parlamenta »ropotal kot mitraljez«.
V bistvu pa je eden izmed poslancev ali funkcionarjev že v času, ko so njihovi »voditelji« obljubljali poletni mir »brez afer«, zakuhal novo (resno) afero z izdajo državne skrivnosti novinarjem, zaradi česar je predsednik državnega zbora Herman Rigelnik pri republiškem tožilcu vložil ovadbo zoper odgovornega urednika slovenske televizije, ki je vsebino »tajnega državnega dokumenta« obelodanila javnosti. Vsekakor je zanimivo, da se Rigelnik ni »spomnil«, da bi zahteval preiskavo o tem, kako je tajni dokument prišel (iz skrbno zaprtih parlamentarnih prostorov in od poslancev, ki so bili zavezani k molčečnosti) k novinarjem? To je bila huda Rigelnikova napaka in za to zasluži vso kritiko. Seveda pa je tudi nenormalno, da zdaj vsi očitki letijo zgolj na Rigelnika, in da je za malodane vse kritike pomembno vse drugo, samo to ne, da je bila vendarle izdana državna skrivnost. Ali ni bila dolžnost še koga drugega (recimo vladnih organov ali samih tožilcev), da bi opozoril na to, kar se je zgodilo s »tajnostjo«, in ustrezno ukrepal? Brez Rigelnika in pred Rigelnikom. Sicer pa je Rigelnika treba podpreti v njegovih (očitno osamljenih) prizadevanjih, da bi v državi končno naredili red pri ravnanju z uradnimi in državnimi skrivnostmi in preprečili politična in druga manipuliranja z njimi.
Kaj bo pojasnil Podobnik
Načrtovani skupni nastop Slovenskih krščanskih demokratov (Peterle), Slovenske ljudske stranke (Podobnik), Socialdemokratske stranke Slovenije (Janša) in še nekaj manjših zunajparlamentarnih strank na za letos predvidenih lokalnih volitvah spremljajo predvsem velike razlike v pogledih in javni spori (zlasti) med Slovenskimi krščanskimi demokrati (SKD) in Slovensko ljudsko stranko (SLS). Lider SKD Lojze Peterle je že pred tedni »teoretično« utemeljeval, da ni nič nenormalnega, če njegova stranka v državnem merilu koalicijsko sodeluje pri oblasti skupaj s partnerji (Liberalna demokracija, Združena lista), proti katerim naj bi kot sestavni del desnega bloka nastopala na lokalnih volitvah. Glavni tajnik SKD Edvard Stanič pa je nedavno še dodatno pojasnil, da na lokalnih volitvah ne gre za velike državne teme, za globalno državno politiko in še zlasti ne za vprašanja zunanje politike (ki jo vodi Lojze Peterle). Medtem ko se Staniču za lokalne volitve ne zdi pomembno ukvarjanje z veliko državno politiko, pa se to zdi Podobniku in Janši očitno usodno in odločilno za (ne)uspeh desne koalicije na lokalnih volitvah.
Na svoji zadnji tiskovni konferenci je Marjan Podobnik (SLS) izjavil, da bo do predvolilne koalicije prišlo le ob »jasno določenih pravilih«, saj sodelovanje ni mogoče, »če nekdo na državni ravni zagovarja povsem druge interese kot na lokalni«, in ob tem konkretno omenil Slovenske krščanske demokrate. Voditelji te stranke so takoj užaljeno reagirali in zahtevali, naj Podobnik pojasni svoje stališče, ker je »presenetljivo, da tako govori predstavnik stranke, ki se z njihovo stranko pogovarja o skupnem nastopu.«
Sicer pa Podobnik Slovenskim krščanskim demokratom dolguje tudi pojasnilo, zakaj so na aprilskem protestnem mitingu v podporo takratnemu obrambnemu ministru Janezu Janši izžvižgali njihovega Lojzeta Peterleta, ki seje »solidarnostno« udeležil (koalcijsko) združenega protesta desnih strank.
Kučanova
evropska sprava
O Kučanovem sodelovanju na nedavnem srečanju devetih evropskih držav v avstirj-skem Alpbachu so bili poslušalci in bralci posameznih slovenskih medijev tako dozirano (in restriktivno) obveščeni, da jim niti lepljenka vseh poročil skupaj ne bi dala ravno pretirano natančne podobe, kaj se je v resnici dogajalo. Kučan je pred svojim odhodom v Alpbach izjavil, da se bo zavzel za »vseevropsko spravo«. Le ljubljanski Dnevnik je iz Alpbacha obširneje pojasnil, kaj predsednik Kučan misli in razume s takšno spravo. Z njo naj bi evropske države izrazile »voljo po sodelovanju in skupni odgovornosti za prihodnost te celine. Gre za spravo s preteklostjo in kljub tej preteklosti v dobro prihodnosti. Preteklosti namreč ni mogoče niti popraviti niti spremeniti, vendar nekateri politiki zmote iz preteklosti skušajo v tej prehodni fazi izkoristiti za uresničevanje lastnih ozemeljskih sanj. Kljub obzirnemu diplomatskemu jeziku, ki ga je v svoji diskusiji uporabil Kučan, je dal jasno vedeti, da naša generacija ne more biti odgovorna za napake v preteklosti, da pa je odgovorna za prihodnost. Da ne žrtvam ne tistim, ki so zagrešili napake, ne bo treba večno živeti z moralno in politično hipoteko, je treba znati tako prositi odpuščanja kot tudi znati oprostiti. Tudi slovenski narod, ki je bil dostikrat v zgodovini žrtev agresivnih teženj svojih sosedov, bi lahko kdaj zahteval kakšno opravičilo, kljub temu pa mu ne pride na misel, da bi zaradi tega kogarkoli oviral in omejeval njegov vitalni interes, v tem primeru vključitev v Evropsko unijo«. Kučanova aluzija na italijanske igre proti Sloveniji je bila več kot očitna.
Kučan je v zvezi z velikimi (enkratnimi) šansami za združeno Evropo opozoril tudi, da kljub temu v evropski zavesti še obstaja ostanek razcepljenosti, kar se na eni strani kaže v obstoju nekaterih interesov, ki. se ne morejo več skrivati za besedami velikih ideologij, poskušajo pa se uveljavljati z vso brutalnostjo in neskrupuloznostjo ter pri tem ne spoštujejo nobenih mednarodno priznanih načel in dogovorov, po drugi strani pa v nekakšni previdnosti in skepsi do držav vzhodne Evrope, ko gre za članstvo v Evropski uniji, ki ga pogojujejo z izpolnjevanjem nekih predpogojev. S tem, ko evropska integracija države vzhodne Evrope postavlja v čakalnico, se lahko razcepljenost Evrope, ki v podzavesti še vedno obstaja, sprevrže v realno razcepljenost Evrope na bogate in revne. Ta delitev pa ne bi samo oteževala združevanja Evrope, temveč bi ogrožala tudi njeno varnost.«
Komentator Mladine je Kučanove ideje o »evropski spravi« pospremil s ciničnim komentarjem. »Če bo Kučanov projekt padel na plodna tla, potem je stara celina definitivno propadel kontinent. Poglejmo le učinke slovenske sprave: partizanski borci se začnejo v hipu tresti, ko slišijo kaj o prevredno-
tenju zgodovine, domobranci tarnajo, kako še vedno niso obsodili fašističnih krvnikov, katoliška cerkev, ki je živela tako rekoč spravno z državo, je sedaj neprestano v sporu s slovensko oblastjo glede količine privilegijev, ki naj bi ji pripadh...«
Za razliko od (večine) slovenskih medijev, ki so Kučanovo srečanje v Avstriji ironizirali ali podcenejvali, pa beograjska Politika piše, da je bil pravzaprav na »velikem srednjeevropskem vrhu« najbolj zagrenjen slovenski predsednik Milan Kučan, »ker se ni mogoče znebiti vtisa, da velika pričakovanja niso bila izpolnjena, zlasti kar zadeva evropske povezave oziroma vprašanja razširitve Evropske unije«. Politika navaja, da je bilo razočaranje opazno predvsem pri slovenskem predsedniku Milanu Kučanu, »ki je izjavil, da grozi Evropski uniji usoda nekdanje Jugoslavije, ker ji ni uspelo pomiriti interesov najrazvitejših in najrevnejših delov«.
Kam gre papež
Nekateri slovenski uradni krogi so ob napovedanem obisku papeža na Hrvaškem in v Sarajevu brž pohiteli z izjavami in pojasnili, da pravzaprav tudi to dodatno pojasnjuje, kako Vatikan Slovenije nič več ne uvršča med »nekdanjo Jugoslavilo« in da tudi zato papež v sklopu tokratne »jugoslovanske« turneje ne bo obiskal Slovenije, kamor je bil sicer že nekajkrat uradno povabljen, tako po državni kot cerkveni liniji...
Potem pa se je oglasil komentator v verskem tedniku Družini, ki se med drugim sprašuje, kaj bi (v Sloveniji) povedal papežu predsednik države »z zamrznjenim članstvom v stranki prenovljenih komunistov«. Nadalje navaja, da bi se v Sloveniji papež srečal s predsedniki Kučanom, Drnovškom in Rigelnikom, ki vsi izhajajo iz preteklega režima in simbolizirajo kontinuiteto med komunistično in sedanjo ureditvijo, in da se nosilci nekdanje oblasti in njihovi dediči niso nikdar opravičili Cerkvi za vse hudo, kar so ji štorih. »Ali si ob vseh teh zastavljenih vprašanjih, kristjani sploh še lahko želimo papeževega obiska?«
Doslej še nihče od predstavnikov Cerkve ni reagiral proti takšnemu načinu razmišljanja, ki kar naprej išče napake in krivice na drugi strani, nikakor pa ne tudi v posameznih (preteklih) problematičnih dejanjih Cerkve na Slovenskem. Pač pa je te dni tiskovni urad nadškofijskega ordinariata sporočil, da je bil papež povabljen v Slovenijo tako od Slovenske škofovske konference kakor tudi od predsednika države in vlade. Slovenska škofovska konferenca je 27. septembra 1993 tudi s posebnim pismom povabila papeža na obisk v Slovenijo. Na to pismo je državno tajništvo 28. oktobra 1993 odgovorilo, da papež ceni povabilo, da pa se nanj v letu 1994 ne bo mogel odzvati. Slovenska škofovska konferenca je na svoji seji 14. julija 1994 sklenila papeža ponovno povabiti, naj pride, če bo mogoče, v letu 1995. Povabilo je bilo preko nunciature odposlano 20. julija, vendar nanj še niso prejeli odgovora.
To je prva slovenska knjiga o diplomaciji. Njen avtor je znan družbenopolitični delavec, publicist in doajen slovenske diplomacije.
Knjiga v prvem delu govori o razvoju, teoriji in praksi diplomacije, drugi del pa je zgodo-
Osrednja junaka sta mlad partizan in na smrt obsojena vohunka, ki jo mora predati štabu divizije.
Odlika tega dela je poglabljanje v samo tkivo sveta in pisateljeva odpoved slehernemu opredeljevanju, ki bi bilo nad njim.
Obe knjigi lahko naročite pri ČZP ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefoni 321-255, 1310-033, 313-942, faks 311-956.
vinski pregled dela in deleža Slovencev v diplomatski dejavnosti do danes.
Cena knjige 2.000 SIT, s prometnim davkom 2.100 SIT.
V dogajanje je močno vpeta Suha krajina s svojo tipično problematiko in znano tragiko.
Cena 2.400 SIT, s prometnim davkom 2.520 SIT.
Mag. JANEZ KOCIJANČIČ, predsednik Združene liste socialnih demokratov in poslanec v državnem zboru ocenjuje sedanje družbene in gospodarske razmere v Sloveniji, govori o svojih izkušnjah v soočanjih z velikosrbskimi interesi ob razpadanju Jugoslavije, o presnavljanju ZKSSDP v stranko s sodobnim socialnodemokratskim programom, o delu ministrov iz Združene liste, o trgovini z orožjem, o aferi JBTZ in drugih aferah, verouku in dvojnih državljanstvih ter sporoča:
V ZDRUŽENI IMI MAMO IZJEMEN KADROVSKI POTENCIAL IN ZNAMO PREDLAGATI USTREZNE
LJUDI ZA MINISTRE
Poldrugo leto pred kongresom so me moji tovariši kooptirali v CK ZKJ, ker so želeli tam imeti Hudi, ki so se bili sposobni soočati z vehementnimi pritiski Miloševičeve klike. Ko je po naši odločitvi razpadla ZKJ, je Jugoslaviji zmanjkalo ranega tkiva, To, da si posamezniki lastijo zasluge za samostojno Slovenijo, je posilstvo zgodovine, kajti to je bil skupen projekt Gospod Janša ima o sebi izjemno visoko mnenje. Dvojno državljanstvo jeprmlegjj in daje možnosti zlorab. Če bo katoliška cerkev uapepjala iok, bo počil, in to v njihovo škodo. Desnica je ob sedanjih predlogih za spremembe zakona o iastnipjepju prepisala naše prvotne zahteve, ki jih je tedgj zavračala.
Mag. Janez Kocijančič je ob koncu šestdesetih In v začetku sedemdesetih let visoko kotiral v slovenski politiki. Ob Milanu Kučanu, Mitji Gorjupu, Živku Preglu, Dagmarju Šusterju In še nekaterih seje bojeval za pravico soodločanja mladih o vseh bistvenih vprašanjih njihovega dela in življenja. Bilje tudi jugoslovanski predsednik mladine in po prihodu iz Beograda gaje Stane Kavčič vključil v svojo vlado.
S padcem Kavčičeve vlade Je odšel v gospodarstvo in se v politiko dejavneje vključil v času slovenske pomladi. Je tudi predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije.
DE: Ko si prišel iz Beograda, si postal član vlade.
KOCIJANČIČ: »Ko sem se vrnil iz Beograda, je bil najprej predlog, da bi postal predsednik mestne organizacije Zveze komunistov. Bil sem uradno predlagan od takratnega vodstva mestne organizacije, ki jo je vodil Franček Mirtič, vendar je takrat že prihajalo do odprtega konflikta med Kavčičevo skupino, ki ji je pripadal Franček Mirtič, in trdim jedrom CK ZKS, ki je v republiki nasprotovalo temu, in tako je prišlo do dogovora, ,da grem delat v izvršni svet. Po nekem časovnem obdobju sem bil izvoljen za člana izvršnega sveta, ki gaje vodil Stane Kavčič. Tam sem bil do njegovega odstopa. Ko je odstopil, je praktično celotni izvršni svet pod novim predsednikom Andrejem Marincem nadaljeval mandat. Zame pa so ocenili, daje primerno, da grem delat kaj drugega, podpredsednik dr. France Hočevar pa je odklonil, da bi delal v novi vladi. Dobil sem pečat, ki je bil takrat skrajno negativen, da sem izrazito Kavčičev človek.«
DE: Tega, da so te imeli za Kavčičevega človeka, nisi v času tako imenovane slovenske pomladi prodajal.«
KOCIJANČIČ: »Prodajati take stvari je izrazito nemoralno. Ne vem, zakaj bi to ali karkoli drugega prodajal. Imel sem zelo rezerviran, da ne rečen negativen odnos do tako imenovanega veteranstva. Ne me razumeti napačno. Ne govorim o problematiki borcev, ampak o občutku ali pa poudarjanju veteranstva in zaslug iz obdobja slovenske pomladi, kjer si posamezniki lastijo nekaj, kar je izbojevala cela Slovenija in njeno ljudstvo, pa naj gre za osamosvojitev, za vojno, za katerikoli detajl. Ta občutek veteranstva ali pa tendenca prisvajanja dosežkov se ml zdi neprimerna in se ne bom s tem nikoli ukvarjal.«
DE: V času, ko sl bil generalni direktor Adrle Alrwaysa, sl bil tudi član CK ZKJ.
KOCIJANČIČ: »Bil sem sicer politično aktiven, nisem pa imel nobenih političnih funkcij. Bil sem delegat v republiškem parlamentu v zboru občin. Vodil sem odbor za družbeno-ekonomske odnose in razvoj. Nisem pa imel nobenih funkcij do trenutka, ko je takratna Zveza komunistov Jugoslavije sprejela načelo, da ljudje iz oblastnih sestavov ne bi imeli najvišjih partijskih funkcij ali pa vodilne funkcije v drugih družbenopolitičnih organizacijah. Poldrugo leto pred zadnjim kongresom ZKJ sem bil kooptiran v CK ZKJ.
DE: Ali sl še takrat opažal vse to, kar je pripeljalo do razdeja-nja Jugoslavije?
KOCIJANČIČ: »Imel sem številne konflikte tudi z Beogradom. Poleg tega sem bil dvakrat v Beogradu in sem tiste razmere do neke mere poznal. To je bil čas, v katerem so spori dobivali velike razsežnosti. Mislim, da je bil to osnovni razlog, da so me takrat izvolili v centralni komite, ker so želeli imeti v Beogradu ljudi, ki so se bili sposobni z zelo vehementnimi pritiski v Beogradu spopadati. Predpostavljam, da so hoteli nekoga od takšnih, ki prvič ne klone hitro, ali pa sploh ne, in drugič, ki seje sposoben tudi v zelo ostrih diskusijah soočati z beograjskimi pritiski.«
DE: Takrat smo ml že imeli prve volitve. Demos je prevzel oblast in začel demontirati nekatere inštitucije in tudi povezave z Beogradom.
KOCIJANČIČ: »To je šlo kar eno z drugim. Tam je bil tudi kongres, ki smo ga mi zapustili in s tem smo temeljno vezivo takratne države, se pravi ZKJ kot vodilno idejno-politično silo, razkrojili mi. Vse ocene o vojski pa so bile, da bo vojska v ključnem trenutku zaradi sestave starešinskega kadra in predvsem zaradi sestave vodilnih organov - ne samo nacionalne, ampak tudi idejne in politične usmerjenosti teh ljudi, potegnila s centralističnimi silami. Korektna zgodovinska študija teh dogodkov bi pokazala, daje tudi v vojski obstajal določen razvoj in da vsaj v začetku ni možno trditi, da je bila v celoti na strani Miloševiča, da je temu sledila v kasnejšem toku dogodkov. V vsakem primeru je bila v tistem trenutku tista sila, kije vezala Jugoslavijo, in tista sila, prek katere je poskušala Miloševičeva skupina vzpostaviti kontrolo nad tem, kar se dogaja v drugih delih Jugoslavije, in centralizirati Jugoslavijo, ZK Jugoslavije. Ko smo prišli do tega spoznanja in ugotovili, da te organizacije ni možno spremeniti v demokratično organizacijo, smo kongres zapustili. To se je tudi formalno zgodilo na osnovi amandmaja, ki sem ga predlagal v imenu slovenske delegacije, da se ZKJ spremeni v zvezo zvez. To pomeni, da bi odstopila od klasičnega načela komunistične organizacije, se pravi od načela demokratičnega centralizma. Ko ta amandma ni bil izglasovan, je šel na govorniški oder Ciril Ribičič kot predsednik takratnega CK ZKS in povedal, da pod takimi pogoji ne moremo več sodelovati na kongresu, In smo ga zapustili. To je bila, po mojem mnenju, tista ključna poteza, kije povzročila, daje sploh prišlo do razdružitve oz. razpada Jugoslavije. To bodo drugi poskušali zanikati ali pa postaviti v drugo luč. Jugoslavija je začela razpadati v tistem trenutku, ko Je razpadlo vezivo, ki jo je držalo skupaj. Enovita organizacija, ki naj bi imela politični in kadrovski monopol, je s tem trenutkom nehala obstajati.«
DE: To Je šlo vse sočasno, hkrati tudi s politiko nove slovenske vlade. Tako pridemo do vojne.
KOCIJANČIČ: »Najprej pridemo do odločitve za osamosvojitev, od-
ločitve o plebiscitu, kjer si stvari prisvaja Demos. Vloge Demosa se ne da zanikati, to so bile organizacije, ki so imele jasno tendenco za osamosvojitev Slovenije ne samo iz nacionalno-političnih razlogov. Rekel bi, da tudi zaradi tega, ker so želeli pretrgati kakršnokoli popkovino s prejšnjim sistemom. Smatrale so, da bodo v Sloveniji to laže izvedle kot v okviru Jugoslavije. Vendar ne gre spregledati dejstva, da smo o teh osnovnih odločitvah dosegli konsenz vseh političnih strank. Vse stranke so enako glasovale za ta stališča in je bila osamosvojitev skupen projekt. Če bi si ga kdo lastil, bi to delal iz zelo sebičnih razlogov, in to ne ustreza dejstvom.«
DE: Vsaka stranka želi obvladovati družbo. ZKS pa je sestopila z oblasti.
KOCIJANČIČ: Glede na to, da druge politične stranke niso bile dovoljene, je bila to pravzaprav edina stranka, ki je imela politični in kadrovski monopol.In od tega načina obvladovanja družbe smo mi želeli odstopiti. Ta način obvladovanja Je bil relativno demokratičen, pomenil je znatno manj zlorab in znatno manj neposrednih vzvodov obvladovanja, kot so jih poznale druge socialistične družbe. Še vedno pa je bila to monopolna stranka. Iti s tega pedlestala v neposredno soočanje s številnimi drugimi strankami, je bil seveda tudi neki obračun z obdobjem, ki smo ga mi ocenjevali, daje preživelo. Ko so drugi — občani ocenjevali to obdobje, so mnogi smatrali, daje preživela tudi stranka, ki je to obdobje personificirala, in ki ni čutila potrebe po tem, da bi se do prejšnjega obdobja kategorično negativno opredelila, ki ni želela zanikati kontinuitete s prejšnjimi organizacijami.«
DE: Diskonuiteta pa je bila In nastala.
KOCIJANČIČ: »Nastala je, po mojem mnenju, predvsem politična, idejna in tudi kadrovska diskonuiteta, s tem da je nova stranka, povsem drugačnega profila, ni monopolna, ni kadrovska, ni ekslu-zivna. Sprejela je nekatere principe, ki so toliko različni od prejšnjih, da nekatere begajo. Mi nismo stranka, ki bi kogarkoli privilegirala in ki bi kogarkoli izključevala. Mi nismo stranka čistk in zato nismo nikogar iz nje izganjali. Vsakdo se ima pravico idejno razviti, spremeniti svoje mišljenje, zato so v naši stranki ostali tudi mnogi ljudje, ki so bili sinonim prejšnjega sistema. Pošteno so šli v stranko, se prilagodili sedanji stranki, so konkretni člani te stranke. Zato mnogi trdijo, da se ta stranka ni dovolj spremenila. Pa ni tako, ravno nasprotno. Prav s tem, da nismo nikogar izganjali, smo pokazali svojo širino in drugačnost.«
DE: Na zadnjih volitvah ste dobili nekatere ključne ministrske položaje, za življenje Slovenije izredno pomembne.
KOCIJANČIČ: »Ko so delali prejšnjo koalicijo, je očitno vladnim partnerjem, se pravi zlasti Liberalni demokraciji in Krščanskim demokratom bilo veliko do tega, daje Združena lista zaradi svoje moči sicer v vladi, da pa vseeno vodstvo ne dobi ministrskih mest. Tu smo bili zelo različni od preostalih treh strank. Takrat je bil v vladi še Janša, edini iz Socialdemokratske stranke, kot predsednik stranke. V vladi je bil Drnovšek kot predsednik Liberalno demokratske stranke in sedanje Liberalne demokracije in Peterle kot predsednik Slovenskih krščanskih demokratov. Na Združeno listo so izvajali velik pritisk, da niso šli v vlado vodilni ljudje iz strahke, niti Ribičič niti Bekeš niti jaz ali kdorkoli drug iz ožjega strankinega vodstva, razen Bohinca, ki je predsednik sveta stranke in ki je prišel iz enega od sestavnih delov iz SDU. Takrat stranka še ni bila združena. Vendar so se ušteli, če so mislili, da bodo s tem omejili vpliv Združene liste. Tisto, kar karakteri-zira Združeno listo socialnih demokratov, je dejstvo, da imamo izjemen kadrovski potencial in da pravzaprav znamo predlagati zelo ustrezne ljudi za ministrske položaje. Ko so nam ponujali ta mesta, so naredili še drugo napačno kalkulacijo. Mislili so, da so najpomembnejša tako imenovana državotvorna ministrstva. Mi pa smo v skladu s svojim socialdemokratskim programom želeli imeti večji vpliv na osnovna družbena gibanja: gospodarstvo, socialo, znanost, tehnologijo, kulturo. Sprejeli smo ponujena mesta in mislim, da na teh področjih zelo veliko naredimo. Konec koncev se je v tem letu in pol zgodil gospodarski zasuk, rekel bi tudi socialni zasuk, ker so tisti socialni problemi, ki so Slovenijo pehali v brezno, začeli dobivati povsem druge, manjše in ustreznejše razsežnosti.«
DE: Ste se na ta način IzoglnlU tudi morebitnim »packarijam«, če aferam, ki jih v Sloveniji mrgoli, tako rečemo?
KOCIJANČIČ: »Osebno mislim, da se nismo želeli izoginiti packarijam1, ker smo predpostavijali, da jih ne bo, in smo razumeli, da mora ta Drnovškova vlada, ki je vlada velike koalicije, ki je vlada tranzicije, se pravi prehodnega obdobja, pripeljati do čimbolj normalnega prehoda v socialno tržni sistem. To ni mogoče, če ima kdorkoli na vesti kakršnokoli .packarijo*. Mi nismo predpostavljali, da bo kdorkoli to delal, šli smo v to združbo s poštenimi nameni. Nikogar nismo a priori sumničili. Je pa povsem jasno, da mi v skladu s svojo orientacijo .packarij*, kot si jih ti imenoval, niti nismo mogli delati niti jih nimamo namena delati. Bistvo demokratične poti mora biti, daje poštena, da se nikomur nič ne prime nohtov.«
DE: Ne glede na to ste kot člani vladne koalicije posredno odgovorni tudi za to, kar seje dogajalo v drugih sektorjih. VI ste postavljali vprašanja o orodju, prodaji orodja, se ml pa zdi, da vse preveč defenzivno.
KOCIJANČIČ: »Rekel bi, da so bila ofenzivno zastavljena, ker zgodba še ni končana. Ko smo ugotovili, da preko Slovenije poteka intenzivna trgovina z orodjem, nismo želeli zanikati niti potrebe Slovenije, da se v danih razmerah oboroži — to je bilo konec koncev tudi bistveno za kratko slovensko vojno - niti nismo mislili zanikati moralne obveze in pohtično modre poteze, da se z orodjem na druge načine pomaga Hrvaški in Bosni in Hercegovini v soočenju z agresijo. Ta osnovna ocena, daje podpora Hrvatom in Bosancem v bistvu ustvarjanje fronte, ki preprečuje, da bi srbski centralistični napuh krenil tudi na nas, je bila točna. Tu nismo imeli pomislekov. Mi smo samo smatrali, da mora
država s temi stvarmi ravnati tako, da so skrajno poštene. V državi pa obstajajo zelo jasni predpisi, kdo lahko odobri pomoč v orožju ali pa trgovino z orodjem. Povsem jasno je, da morajo prihodki, če država karkoli prodaja, iti v korist republiškega proračuna. Jasno je, da je treba, če država karkoli kupuje, o tem odločati, pa četudi gre za stvari, ki so naj večja državna skrivnost. Naša ugotovitev je bila, da to ni tako potekalo. Da so resorji, posamezniki, skupine, organizacije na veliko trgovali z orodjem izven ustavno in zakonsko pristojnih kanalov in na načine, ki niso v skladu z zakonom. Ko smo to ugotovili, smo od vlade zahtevali, naj se to razčisti. Dobili smo povsem nezadostne, rekel bi neresnične odgovore. Oba resorja, ki sta imela opravka z orožjem, si pereta roke, kot da ne bi imela nič, kot da bi se stvari dogajale nekje na obrobju. Kasneje so bili objavljeni neštevilnl podatki, da je bila ta trgovina izjemno obsežna, daje šlo za veliko denarja in da so resorji direktno ali posamezniki v njihovem imenu ah pa posamezniki, ki so nastopali kot poslovneži, toda očitno z vednostjo resorjev, na veliko sodelovali v trgovini z orožjem. Zato je formirana posebna preiskovalna komisija v parlamentu. Mi bomo zahtevah, naj se ta vprašanja razčiščujejo še naprej, ne glede na to, kdo je kaj storil in zakaj. Stvari je treba pripeljati do konca. In s tem sem odgovoril tudi na tvoje vprašanje o naši soodgovornosti. Mi smo soodgovorni, kadar gre za delovanje resorjev, za katere ne odgovarjajo ljudje iz naše stranke. Edino sredstvo, ki ga imamo na razpolago, je, da zahtevamo v vladi in parlamentu, naj se stvari razčistijo do kraja.«
DE: V parlamenta so preiskovalne komisije, po drogi strani pa tisti državni organi, ki so po logiki zakona in varstva zakonitosti dolžni skrbeti, da se stvari razčistijo, premalo naredijo.
KOCIJANČIČ: »To je tudi moje mnenje. Mislim, da morajo biti parlamentarne preiskovalne komisije namenjene samo temu, da raziščejo, koliko je šlo za uporabo in zlorabo politične avtoritete oz. koliko so v teh stvareh sodelovali državni in pohtični funkcionarji. Kadar gre za kršitve zakonitosti, bi morali ukrepati za to pristojni organi. To so najprej organi za notranje zadeve, kasneje tožilstva in o teh stvareh bi moralo na zadnji inštanci povedati svoje sodišče. Kriv je tisti, ki je pravnomočno obsojen. Žal pa se te stvari ustavljajo, preden pride do sodnih postopkov, zato je treba najti vse pohtične možnosti, da bi se ti procesi pospešili. Mi smo mislih, da bo to hitreje, ko Je prišlo do določenih kadrovskih zamenjav, recimo na Ministrstvu za obrambo, pa zaenkrat kakšnih vidnih rezultatov ni.«
DE: Vrniva se k vladni koaliciji. Zdi se, daje njen najšibkejši člen pravzaprav SKD. Zadnje čase so izredno močne kritike na politiko zunanjega ministrstva, ki ga Ima v rokah SKD.
KOCIJANČIČ: »Tu prihaja do neke kadrovske simbioze, ki povezuje delo ministrstva in stranke. Razpravljati o vlogi SKD je en problem. SKD je, po mojem mnenju, tudi sam v izjemno težkem položaju. Po eni strani so bili soočeni z zelo močnimi pritiski opozicijskih strank in ekstremne populistične desnice, po drugi strani pa seveda ugotavljajo, da je v njihovem interesu biti v vladni koaliciji. Zdaj poskušajo to kompenzirati s povsem neutemeljenimi pritiski, da naj se na osnovi tega iz koalicije izloči Združena lista. Iščejo zdravilo za svoje težave drugje, pa bi bilo bolje, če bi ga poiskali pri sebi. Mislim pa, daje to tako iluzorno, kajti SKD taka, kot je, zelo težko izrine Združeno listo iz vladne koalicije. Združena lista bo šla iz vladne koalicije takrat, ko bo sama ocenila, da v njej nima več kaj iskati in da lahko svoje interese, interese svojega članstva, se pravi socialnodemokratski pogled na svet in preobrazbo slovenske družbe bolje uveljavlja iz opozicijskih klopi kot iz koalicije.
Kar se tiče zunanje politike, pa gre za to kadrovsko simbiozo, kajti predsednik SKD Lojze Peterle je hkrati tudi zunanji minister. Ali lahko vse napake slovenske zunanje politike pripišemo SKD, bi težko rekel, stranka ima s tem relativno malo. Zato pa ima toliko več Peterle s svojimi sodelavci. Mislim, da imamo izjemno nedomišljeno zunanjo politiko. Smo država, ki ni na ustrezen način sprejela ustrezne zunanjepolitične strategije. V zunanjepolitičnem nastopanju Slovenje je ogromno nastopanja ad hoc, ker pač ni Jasne strategije. In to nastopanje se mi zdi da je pogosto napačno, nepravočasno in često tudi dvomljivo. Uspeli smo dodobra zakomplicirati odnose s svojimi sosedi, zlasti z Italijo in Hrvaško. Ne bom rekel, da samo po lastni krivdi, sodim pa, da ne delamo najustrezneje in zato so problemi večji, kot bi lahko bili. Delamo vrsto napak v odnosih do drugih. V urejanju odnosov z državami, ki so nastale na področju bivše Jugoslavije - ne mislim samo na Srbijo in Črno goro, ampak tudi na peripetiji, kijih doživljamo z Makedonijo, recimo na področju izvoza, in na številna neurejena vprašanja, kijih imamo s Hrvaško - so zadeve, ki bi se dale ustrezneje reševati. Priče smo podtalni dejavnosti, ko se ljudje opogumljajo, da prosijo za italijansko državljanstvo, kar ima lahko številne posledice v prihodnje. To nekim italijanskim garnituram omogoča, da začnejo
Nadaljevanje na naslednji strani
Nadaljevanje a prejšnje strani
v Imenu zaščite interesov svojih, državljanov postavljati kakšna vprašanja v odnosu do suverene Slovenije. Zunanje ministrstvo pa praktično nič ne naredi. Daje neke zelo splošne in v marsičem sporne izjave, daje odločanje o državljanstvu osebna zadeva vsakega posameznika. To kaže na to, da je naša zunanja politika, najmanj kar lahko rečem, zaspala, če ne še kaj hujšega. Tudi načini dogovarjanja z Italijo, ko se zunanji minister pusti spraviti do tega, daje njegov sogovornik podsekretar zunanjega ministra, ki je mimogrede znane desničarske oz. fašistične provenience - Čapu to - kažejo po moje na nedomlšlje-nost pristopa.«
DE: To pomeni, da Ima predsednik države edini domišljen pristop na področju zunanje politike?
KOCIJANČIČ: »To bi težko rekel. Kar se tiče predsednika države, moram predvsem ugotoviti, da ima zelo omejene pristojnosti na področju zunanje politike. On in še marsikdo drug ima znatno bolj uravnotežene poglede in v okviru svoje pristojnosti tudi bolj modro deluje, vendar državne politike pač ni možno voditi samo z vidika enega, drugega ali tretjega organa, državna politika mora biti koherentna in tu je glavna hiba slovenske zunanje politike. V Sloveniji nimamo koordinacije med temeljnimi, državnimi in političnimi dejavniki, kar se tiče zunanje politike.
DE: Ali ni sedanji mlačni odnos liderja krščanske demokracije, kije hkrati zunanji minister, do problema dvojnega državljanstva kompenzacija za neko politiko do argentinskih Slovencev in dvojnega državljanstva za domobrance?
KOCIJANČIČ: »Možno, daje, čeprav je tam, če smo pošteni, že bolj malo domobrancev. To so druge, tretje generacije. Je pa res, da smo s svojim zelo širokim stališčem do državljanstva tistih, ki so slovenskega rodu in imajo tuje državljanstvo v mnogočem sprožil to situacijo. Tudi Italijani se bodo postavili na stališče: to so bili njihovi državljani in morajo imeti italijanščino kot pogovorni jezik, na koncu bodo rekli materni jezik, in pravzaprav se da tu napraviti paralela. Tu sem za znatno trše stališče. Moje mnenje, je, da bi morali voditi takšno politiko, da bi dvojna državljanstva preprečevali. Ne z vidika nacionalno političnih čustev. To je slabo vodilo, kar se tiče državljanstva. V bistvu bi morali državljane pripeljati do tega, da bi se opredelili, v kateri državi želijo živeti, v kateri želijo biti lojalni državljani, kajti ni mogoče biti lojalen državljan dveh držav, ki imata v številnih vprašanjih različne politike, in v kateri državi želijo plačevati davke. Zame je nemogoče, da volijo v Sloveniji slovenski državljani, ki v Sloveniji ne plačujejo davkov. To pomeni, da ne nosijo materialnih konsekvenc svojih političnih odločitev. Ne moreš plačevati davkov v Ohiu ali pa v Argentini, vplivati pa na politično strukturo v Sloveniji, ki deli slovenski nacionalni dohodek. To politično in oblastno strukturo v Sloveniji naj opredelijo tisti, ki so pripravljeni za to strukturo prispevati sredstva, se pravi, ki tu plačujejo svoje davke. Omogočiti kategorijo dvojnih državljanov, pomeni seveda omogočiti državljanom, da bodo
»Ko so nam ponujali ministrska mesta v veliki koaliciji, so naredili napačno kalkulacijo. Mislili so, da so najpomembnejša državotvorna ministrstva, mi pa smo skladno s svojim nacionalnodemokratskim programom hoteli imeti vpliv na temeljna družbena gibanja: gospodarstvo, socialo, znanost in tehnologijo ter kulturo. Sprejeli smo ponujena mesta in mnogo postorili.«
enkrat slovenski enkrat pa tuji, kakor jim bo pač ustrezalo. Tu so možne številne davčne zlorabe, zlorabe služenja vojaškega roka in številne druge, se pravi, zbiraš privilegije in se izogibaš obveznostim. To po mojem mnenju ni pravilno. Če pogledamo v genezo tega problema dvojnih državljanstev pri Italiji, je v ozadju ravno to. Saj se ljudje ne opredeljujejo za Itaiyo zato, ker bi jim bila Italija in njen sistem všeč, ampak zaradi tega, da bi sl s tem pridobili določene bonitete - privilegije. Privilegij kot vodilo za opredeljevanje o državljanstvu je po moje slabo. Slabo je tudi, ko je šlo za opredeljevanje za slovensko državljanstvo. Ne mislim samo teh, ki sva jih omenila, mislim tudi takšno, kjer smo pridobili Neslovence za slovenske državljane, in je napačno, kadar Slovenci delajo to v obratno smer. Treba je biti enako prlncipialen v obeh primerih. Ne moremobiti restriktivni, kadar gre za to, da Slovenci zbirajo tuja državljanstva kot druga državljanstva, in izjemno liberalni, kadar gre za obratni primer. Eden od tistih, ki bo moral na to vprašanje odgovoriti, je tudi zunanji minister, zlasti ker je to v nekem smislu tudi v njegovi pristojnosti.«
DE: Čeprav bi se morala tudi vlada do tega problema oprede-liti.
KOCIJANČIČ: »Vlada bi se morala do tega problema opredeliti in mislim, da je v nekaterih razsežnostih to tudi problem ministrstva za notranje zadeve. Državljanstva spadajo tudi v pristojnost notranjih zadev in zlasti tam, kjer bi ugotovili, da gre za organizirano spodbujanje naših državljanov, da iščejo tuje državljanstvo, bi morali to dejavnost, ki ni v skladu s slovensko ustavo, omejiti.«
DE: Problemi se pojavljajo tudi v odnosih s cerkvijo. Zadnjič sta bila s Kreftom pri nadškofu. Menda sta mu dala Komunistični manifest, on pa Je vama dal blagoslov?
KOCIJANČIČ: »Ne eno ne drugo. Tudi moji predhodniki so se srečevali s številnimi subjekti v slovenski družbi in med drugim tudi z nadškofom. Šlo je za to, da smo si čisto jasno povedali, na kakšnih pozicijah smo in kaj želimo eni in drugi doseči. To je bil odprt razgovor, v katerem smo zelo jasno povedali, kakšna so naša stališča o številnih odprtih vprašanjih. Po drugi strani nismo iskali blagoslova, ker tudi brez njega normalno živimo kot leva stranka in ga ne potrebujemo.«
DE: Kakšno je stališče Združene liste do verouka v šolah?
KOCIJANČIČ: »Mislimo, da verouk kot verouk sploh ne sodi v šolo. Organizira naj ga vsaka posamezna religija sama zase, tako kot ga želi. Mi pa mislimo, da je v okviru izobraževalnih in vzgojnih predmetov nujno potrebna tudi širša informacija o verstvih, ki mora biti nerehgi-ozna, ne more biti konfesionalna, ne more biti podana v imenu te ali one cerkve. Obstajajo številne razlike med tistim, kar predlaga katoliška cerkev, in za kar se zavzemamo ml.«
DE: Ali bi vas motilo, če bi teolog oz. duhovnik v osnovni šoli predaval verstva?
KOCIJANČIČ: »Ne, ne bi nas motilo, tako kot nas ne bi motilo, če bi jih predaval družboslovec katerekoli druge usmeritve. Bistven je pravzaprav program, ki bi moral biti nekonfesionalen in kontrola nad njim, ki bi morala biti državna. Ta predmet bi lahko predaval vsakdo, ki bi imel ustrezne strokovne kvalifikacije in ki bi pri tem zagotovil določeno nevtralnost. Ne bi pa mogli dopustiti tega, da bi bil ta predmet propaganda za katerokoli vero ali pa ideološko prepričanje.«
DE: To je en spekter vprašanj, ki bremeni odnose med državo In cerkvijo. Drugje denacionalizacijski.
KOCIJANČIČ: »Se nekaj bi dodal. Tako kot vsa druga vprašanja so tudi zunanjepolitična, o katerih sva prej govorila, vprašanja, o katerih je treba razpravljati skrajno strpno, brez pretiranih zaostritev in iskati rešitve, ki bodo v skladu z evropskimi civilizacijskimi standardi, ki obstajajo. Mislim, da ni možno poiskati rešitev, ki bi na kakršenkoli impliciten ali pa ekspliciten način pripeljale do tega, da bi bila katoliška vera pri nas državna vera. Pri nas državne vere ni. Po 7. členu ustave sta cerkev in država ločeni in mislim, da je treba to striktno izvesti. Je pa po mojem mnenju delo te krovne mešane komisije trčilo ob nekaj drugega, pomembnejšega. Ko so že Izčistili nekatera stališča, vsaj v predlogih za vlado in parlament, se je katoliška cerkev postavila na stališče, daje treba nekatera od teh vprašanj, ki se tičejo izobraževanja, premoženjskopravnih vprašanj, urediti med Vatikanom, med sve-
tim sedežem kot vrhom rimskokatoliške cerkve in slovensko državo. Tu pa mislim, daje storjena napaka, ki jo zopet lahko v določeni meri pripišemo predsedniku državnega dela mešane komisije, da je sploh pristal na ta način razprave. Mislim, da suverena država ne more urejati odnosov s cerkvijo kot civilnopravno osebo v tej suvereni državi z mednarodno pogodbo. Prav tako ne more pristati na to, da se premoženjskopravna vprašanja ali pa vprašanja šolstva urejajo z meddržavno pogodbo, ne da bi se pri tem odrekla delu svoje suverenosti. Mislim, da te pravice nihče nima. Tu gre za izrazit konflikt z našo ustavnopravno ureditvijo. Mislim, da bo ta razprava izjemno vroča. Medtem ko sem po eni strani za zelo strpno urejanje teh vprašanj v Sloveniji in za skrajno subtilno poslušanje argumentov nasprotne strani in iskanje evropskih kompromisov, pa sem izrazito proti temu, da bi se odnosi s katoliško cerkvijo postavili na mednarodno raven. Z Vatikanom se lahko pogovarjamo o meddržavnih odnosih na področju izobraževanja, recimo o nostrifikaciji diplom na eni in drugi strani, ne pa o študijskih programih. O premoženjskopravnih vprašanjih se lahko pogovarjamo, če je Slovenija Vatikanu kaj dolžna ali pa Vatikan Sloveniji. Ne moremo pa se pogovarjati o premoženjskopravnih razmerjih po slovenskih župnijah in v slovenskih škofijah. Tisti, ki bi rad iz tega naredil drugačen odnos, ne razume slovenske ustave in v bistvu dela proti ustavnemu sistemu v Sloveniji.«
DE: Dejstvo pa je, da lok na tem področju napenjajo ravno teologi.
KOCIJANČIČ: »Naj kar izvolijo. Ta lok bo počil, in to na njihovo škodo.«
DE: Lastninjenje v Sloveniji jev teku. Prihaja pa do pobud za spremembo zakona. Kako gledate na te pobude in na katere pristajate, na katere pa ne?
KOCIJANČIČ: »Da sprememba prejšnjega samoupravnega sistema v sistem socialno-tržne države pomeni spremembo lastninskih odnosov, smo vsi vedeli. Tu se uvaja neka sodobna inačica kapitalističnih odnosov, ki mora v smeri privatizacije družbene lastnine. Od vsega začetka smo bili za to, da pretežni del te lastnine dobijo zaposleni, tisti, ki so jo ustvarjali. Zelo smo bili skeptični, da bi pretežne dele te lastnine dobiU v roke državni ali paradržavni mehanizmi. Zato smo mi v začetku predlagali, naj se da znatno večja teža lastninjenju zaposlenih, da bi delavci odkupili svoja podjetja, in naj se uveljavlja bolj proces dokapitalizacije kot proces odliva sredstev, ko se z lastninjenjem ustvarjajo fondi, denar pa odteka iz gospodarstva. Ena od naših osnovnih ocen je bila, daje treba lastninjenje izpeljati hitro in učinkovito. Desnica je vseskozi menila, da učinkovito in hitro lastninjenje pomeni, da se bodo obnovile strukture, ki so sicer imele oblast v združenem delu, ker so jim bile te strukture dela in znanja zoprne, oni hočejo pripeljati do kapitalističnih lastniških struktur. Bodisi do tistih, ki bodo prišli do lastnine s pomočjo denacionalizacije, do lastnine, ki bi izvirala iz bogastva cerkve, do lastnine, ki bi prišla z odkupom deležev naših podjetij od raznih emigrantskih slovenskih skupin, raznih kapi-talov iz tujine. Zato je prva Demosova vlada, ki je sicer pripravila dovolj sprejemljiv koncept (Mencingerjev koncept), odstopila od njega, čeprav je dobil v skupščini zeleno luč. Potem smo imeli daljše obdobje tavanj Saxovih modelov, prišli smo do tTmek-Pleskovičevega predloga in na koncu smo prišli do usklajenega predloga, kije daleč od tega, da bi bil z našega zornega kota najustreznejši. Slejkoprej mislimo, da je treba lastninjenje izvesti relativno hitro, da ne bi omogočili ribarjenja v kalnem vseh tistih struktur, ki sem jih prej omenil, in ker mislimo, da bo na ta način bolj zaščitena vloga delovnih ljudi, se pravi vloga dela in znanja, kot bi bila zaščitena v kakem dolgotrajnem postopku. Sedaj se je zgodilo nekaj, kar bi imenoval kontradikcija. Smo v protislovni situaciji, ko sile desnice, zlasti SLS in še nekateri zavezniki predlagajo, naj se povečajo lastniški deleži, certifikati vseh zaposlenih in naj se proces upočasni. To povečanje lastniških deležev bi seveda pomenilo, daje celotna struktura padla in daje treba proces začeti znova. Še to sem pozabil omeniti: ko je bil zakon sprejet, je desnici zopet uspelo procese lastninjenja v mnogočem upočasniti, marsikje z revizijami, ki so bile marsikje upravičene, marsikje pa ne. Povsod, kjer so bile revizije, so se postopki lastninjenja ustavili. Ta način, ko bi se lastninjenje podaljšalo za leto ali več, bi po našem mnenju v bistvu spremenil proces lastninjenja in bi se končal - čeprav je na videz motiviran, da je v korist zaposlenih — v škodo zaposlenih. Zato mi nismo za te predloge, ampak za to, da se lastninjenje hitro in učinkovito konča in da preidemo v normalno fazo, kjer bo imelo gospodarstvo znane lastnike in kjer bomo lahko pač zopet normalno gospodarili in se vključevali v zahodnoevropske integracije in gradili socialne elemente te države.«
DE: Bo pa v notranje lastništvo prevladujoče.
KOCIJANČIČ: »To je tisto, kar smo mi želeli, in tisto, kar bomo vseskozi zagovarjali: notranje lastninjenje in vse oblike lastninjenja, ki bi pomenile, da družbeni kapital tudi v privatnolastniških razmerjih upravljajo tisti, ki so ga ustvarjali.«
DE: To je sicer zdaj mimo, ampak vendarle zdaj govoriš o tej socialnodemokratski orientaciji tudi na tem področju. Zaskrbelo pa me je, ko je od ministrstva za gospodarstvo prišel predlog o zmanjšanju pravic delavcev pri soupravljanju.
»To, kar jaz vem, je, daje tedaj slovensko vodstvo poskušalo reševati Janšo, ne pa ga zapreti... Tisti, kijih on lovi, pri celi zgodbi niso imeli nič. Cel njegov konstrukt je narejen na tezi, da se je demokratizacija začela s procesom, proti JBTZ in pojavom Janše.«
KOCIJANČIČ: »Mi smo rekli, da smo proti temu, in srtio pravzaprav preprečili, da bi se uveljavil.«
DE: Samo minister je vaš! On je ta predlog najprej dal.
KOCIJANČIČ: »Tu bomo imeli često take in podobne situacije, kot takrat, ko je prihajala z interventnimi ukrepi takratna ministrica za delo, družino in socialne zadeve Jožica Puhar. Po koalicijskem sporazumu namreč minister predlaga ukrepe, ki so ukrepi vlade. O tem seje dolžan usklajevati z vlado in s predsednikom vlade in kot minister ne zagovarja stališč stranke. On lahko v procesih odločanja v vladi zagovarja stališča stranke, v nastopanju vlade pred parlamentom pa jih ne more. Poleg tega je seveda tudi možno, da minister včasih o kakšnem vprašanju nima enakega stališča kot stranka. Stranka pa ima, kar se tega tiče, povsem jasno stališče. Mi smatramo, da ni v trenutku, ko je lastninjenje v teku in ko pravzaprav še nimamo nobenih resnih sistemov soupravljanja, ki bi se preverili v praksi, ko imamo pravzaprav prve začetke soupravljanja, nobenih razlogov, da bi te predpise spreminjali, ne glede na to, daje tu tudi nekaj praktičnih problemov.«
DE: Zdaj smo bili priča dvema aferama, ki sta nekako šil mimo (po udeležbi mislim) ljudi iz Združene liste, dre za afero SDK oz. to transformacijo in za afero RTV.
KOCIJANČIČ: »Prvič ne mislim, da so to afere, to so afere post festum, to so afere, ki so jih nekateri želeli ustvariti kot take, in drugič, težko je reči, da je to šlo brez Združene liste, kajti mi smo v enem in drugem primeru zelo jasno opredeljeni.
Glasovali smo za zakonske rešitve, ki omogočajo, vsaj načelno gledano, v RTV in SDK, da svet prevetri vse kadrovske rešitve v teh organizacijah. Mi mislimo, da zato obstajajo vsi razlogi, sveti pa se sestavljajo tako, da niso tipični politični organi. V njih so predstavniki različnih organizmov in institucij, države in civilne družbe. Če bodo tl sveti smatrali, da so razlogi za kadrovske spremembe, mislim, da je to stvar njihove presoje in volje. Meni bi se zdela napačna druga ugotovitev, ki jo pravzaprav stalno poskušajo uveljaviti tisti, ki iz tega povsem normalnega procesa preobrazbe teh inštitucij delajo politične afere, da so ljucUe, če so iz desnice kamorkoli prišli, večni.
DE: Socialne razlike se povečujejo, brezposelnost se ne zmanjšuje, delavske pravice v podjetjih se vse bolj grobo kršijo In sindikati so vse bolj na stranskem tiru. Naše mnenje je, da
stranka, ki hoče biti socialno demokratska, o tem govori premalo, pretiho In neodločno.
KOCIJANČIČ: »O tem, ali so te ocene povsem točne, bi kazalo dobro razmisliti. Prvič, kar se tiče brezposelnosti, ta se zmanjšuje. Zdaj se je malo povečala, ampak znatno manj, kot je bilo pričakovano ob zaključku šolskega leta. Drugače pa se brezposelnost zmanjšuje in postaja čisto drug fenomen, kot je bila prej. Prvič, mislim, da je to problem zaposlovanja mladih, ki mislim, da se dokaj ustrezno rešuje, drugič, to je strukturna brezposelnost. V Sloveniji za vrsto profilov enostavno ne moreš dobiti delavcev. Ne moreš dobiti medicinskih sester, gradbenih delavcev za na ceste, ne moreš dobiti delavcev v tovarne čevljev, ki očitno dobro poslujejo, itn. Vrsta gospodarstvenikov, podjetnikov, tudi privatnikov je razlagalo, da imajo velike probleme najti ustrezne delavce. Je pa res, da za nobenega ni več vsak delavec dober. Brezposelnost je seveda še vedno velik problem. Problem pa je tudi z drugega, z moralnega zornega kota. Brezposelnost Slovenijo zelo veliko stane,
»Z Vatikanom se lahko pogovarjamo o medržavnih odnosih, ne moremo pa se z njim pogovarjati
o premoženjskopravnih razmerjih po slovenskih župnijah in škofijah ali o našem šolskem sistemu in njegovi vsebini. Tisti, ki bi rad iz tega naredil drugačen odnos, ne razume slovenske ustave in dela v bistvu proti ustavnemu sistemu v Sloveniji.
obstaja cela vrsta načinov, kako se brezposelnim pomaga. Del zaposlenih pa to izkorišča, ker pač ocenjujejo, da je boljše odklanjati delovna mesta, tudi kadar je ponudba, ker si s tistim, kar dobijo na zavodu za zaposlovanje, in tistim, kar si ustvarijo z delom na črno v sivi ekonomiji, zagotavljajo z manj dela boljši standard, kot bi si ga, če bi hodili na ’šiht’, kot rečemo. Kar se tiče socialnih razlik, bi pa rekel, da bo držalo, da so določeni ekstremi navzgor in navzdol. Večini Slovencev, tistim, ki želijo delati, se standard v tem trenutku izboljšuje. Tega ne smemo spregledati, to je posledica gospodarskega zasuka. Zato po mojem mnenju ni razlogov, kar bi morda impliciralo to vprašanje in kar dela opozicija, zlasti Janša in njegovi, ni razlogov, da bi bili socialno plat zvona. Po mojem mnenju se mora biti resna socialdemokratska stranka v tem trenutku sposobna lotiti strukturnih problemov. Po eni strani se mora lotiti strukturnega problema, kako zagotoviti, da bo gospodarska in izvozna rast, kije zelo razvita, postala trajni fenomen. Po drugi strani se je treba zelo poglobljeno lotiti problemov brezposelnosti in različnih socialnih pravic s tem, da je treba onemogočiti zlorabe in omogočiti učinkovitejšo podporo tistim, ki so jo potrebni. Najpomembnejši ukrep pa so ukrepi na področju prestrukturiranja delovne sile, se pravi seljenja delovne sile iz kategorij, kjer posla ni in ga ne bo, v kategorije, kjer posel je in kjer se iščejo delavci, pa ni ponudnikov. V tem smislu bodo tisti, ki hočejo zelo trdno stališče Združene liste socialnih demokratov, nekako razočarani, kajti nekaterim gre zelo v nos (to sem že nekajkrat bral, tudi zadnjič pri Kovaču) to, da mnogi menijo, da je protislovno, da Združena lista močno sodeluje s sindikati in obenem z določenimi menedžerskimi strukturami iz gospodarstva. Zame je to logično. To je osnovni socialnodemokratski aksiom, mi hočemo povezati delo in znanje. Danes tudi menedžer postaja čedalje bolj nosilec znanja, ki ga prodaja, ne pa sovražnik delavcev. Sovražniki oz. nasprotniki delavcev bodo nosilci kapitala. Kar se tiče marginalizaciji sindikatov, temu ne bi rekel tako. Mislim, da imajo sindikati čedalje bolj izrazit položaj. Mislim pa, da bo treba še marsikaj narediti. Združena lista bo striktno podpirala sindikate, vendar je treba upoštevati načela avtonomnosti. Sindikati morajo biti avtonomni.«
DE: Nasprotniki Združeni listi najbolj očitajo, da je stranka direktorjev in ne delavcev, da so v njej večinoma upokojenci, borci in da jo poleg teh volijo le še novi državljani, tisti, ki so z Juga, itn.
KOCIJANČIČ: »Na žalost ni nič od tega res. Kar se tiče borcev in upokojencev, so mnogi pri nas zato, ker so pač principialni in ne obračajo plašča po vetru. To ti med drugim omogoča tudi upokojenski status, ko si sicer v relativno skromnih razmerah, ampak zelo neodvisen, nihče te ne more vreči iz službe. Res pa je, da mnogi borci in upokojenci volijo tudi druge stranke. Se pravi, da ta trditev ne bo držala. Kar se tiče državljanov neslovenske narodnosti, so nekateri volili nas, mislim pa, da večina ne. Tretjič, kar se tiče strukture članstva, je ta zelo adekvatna strukturi prebivalstva. Mi nimamo pretirano preveč starih članov. Problem je drug, da pri zelo ustaljenih oblikah dela naše in številnih drugih strank na sestanke hodijo v glavnem starejši ljudje. Zato ker mlajši nimajo časa in ker to obliko političnega dela in izraza štejejo za preživelo. Na mnoge druge aktivnosti pa pridejo mladi.
Kar se tiče menedžerjev, je pa tako: Imel sem razgovor z vodstvom gospodarske zbornice. Ugotovitev je, da večina menedžerjev ni v nobeni stranki. Se pravi, tudi pri nas niso. Čeprav je res, da jih je večina bila v Zvezi komunistov in so se zdaj malo distancirali do političnega življenja, ker jim to predstavlja določeno oviro. Je pa res, da ne želimo biti ekstremno leva stranka, ki bi se zaganjala samo za interese neposrednih delavcev v proizvodnji, ampak želimo biti strukturna moderna socialnodemokratska stranka, v kateri so na enakopraven način vključeni mladi, ki bodo začeli delati, tisti, ki delajo, ki so upokojeni, ne samo neposredni izvajalci delovnih nalog, ampak številni ljudje, ki sodelujejo v procesih dela, bodisi kot strokovnjaki, razvojniki, kot menedžerji. To je prednost socialnodemokratskih strank. Danes tudi v številnih drugih socialnodemokratskih strankah poleg delavskih struktur prevladujejo te strukture, in to je bistvo sodobne socialne demokracije. Če me pa sprašuješ, kaj je teoretična osnova tega, bi rekel, daje predvsem to, da novo vrednost soustvarjajo številne komponente, gotovo ne samo neposredno fizično delo. Mi ne bi želeli biti skrajno levičarska stranka, ki bi imela pred očmi samo interes plavih ovratnikov.«
DE: Tudi Janša hoče to.
KOCIJANČIČ: »Kaj hoče Janša, je težko povedati. Je neki čelnlk opozicije, ki skuša zajemati veter v svoja jadra s tem, da poskuša izkoristiti kakršenkoli kanček političnega in socialnega nezadovoljstva. V tem je radikalni kritik razmer. Sploh ni opazil, ali pa ne želi opaziti, da se razmere spreminjajo na bolje. Da kljub številnim napakam in pomanjkljivostim ta koalicija dosega določene rezultate. On bi vse te rezultate rad izničil in dokazoval, da je potreben temeljni preobrat. Kaj on verbalno zahteva, je eno, v osnovi pa je nosilec desno populistične politike in ta politika je mnogo bližja revanšističnim pogledom na eni strani in interesom novonastajajočega kapitala, na drugi strani pa gradi na konceptu tistega političnega tipa, ki sloni na velikem voditelju.«
DE: Zanimivo Je, da se za lokalne volitve krščanska demokracija povezuje s strankami, ki niso v koaliciji.
KOCIJANČIČ: »Mislim, daje to precej usodno in daljnosežno dogajanje, nisem pa prepričan, daje ta dogovor v celoti sklenjen. Mislim, da se med seboj sporočajo samo načelne odločitve in izjave ljubezni, da pa morajo to še temeljito uskladiti, in če bo do te uskladitve prišlo, bo to imelo precejšnje posledice, ne samo pri njih, ampak tudi še kje drugje-Na osnovi tega združevanja bo moralo nujno priti do temeljitega razmisleka pri preostalih strankah, ali ne bi tudi oblikovale predvolilne koalicije, drugače bodo avtomatično pristale na podrejeno pozi-
0lJ0-
Potem bo treba razmisliti o koaliciji na socialni ravni na drugi strani. Če bo prišlo do močne desne koalicije, bo moralo priti tudi do močne levosredinske.«
Marjan Horvat
Piše: Martin Ivanič
Sindikalna
»kolaboracija«
Ker Je DS časopis slovenskih delavcev, bi se morali vsi »sotmdnikl« večkrat vprašati, ali naše pisanje ustreza namenu glasila. Vse, o čemer pišemo, Je vredno premisleka z onega stališča, ali to, kar pišemo, »ciljni publiki« v čemer koli koristi, ali jo sploh zanima ali pa vsaj zabava.
Načeloma se lahko tolažimo z odgovorom, daje vse, kar človek Izve In ve, koristno. Vendar se bojim, da v primeru tega časopisa in njegove publike ta »univerzalni« motiv ne more biti sam sebi opravičilo.
Ali slovenskega delavca, za katerega ni treba posebej globokoumno ugibati, kako danes živi, zanima npr. papežev obisk v Bosni? Ga zanima, kaj In kako opravlja svoje poslanstvo slovenska policija? Vsekakor bolj kot papež (če morda izvzamem verne), a spet verjetno predvsem v določenem smislu: recimo, ali bo policija v primeru stavke ravnala zakonito, ali bo bolj skrbela za delodajalce In s tem morda zase ali pa za spoštovanje zakonov z obeh strani ločnice. Ali pa morda delavce zanima spor Mladena Švarca z Združeno listo, o čemer sem pred kratkim kokodajsal? Odgovor bi bil lažji, če bi imeli Jasno predstavo o tem, koliko je ta stranka res stranka Interesov delojemalcev. O tem seveda pisci v DE lahko razlagamo zgolj svoje bolj ali manj utemeljene domneve in predstave. Do dejanskega odgovora pa mora po mojem po izkustveni poti priti samo delavstvo, ne oziraje se na sladke besede strankinega »agitpropa«. In končno je tu tudi vprašanje, ali so slovenski delavci željni predvsem zabave In sarkazma na račun različnih veljakov, za kar skuša vztrajno skrbeti eden od »sotrud-nlkov«. Odgovor je vsekakor da, vendar tudi In takšnega humorja, ki Jim bo razumljiv In ki ne bo ustvarjal videza, da težave same po sebi niso pomembne, če se le znamo In hočemo Iz vsega skupaj lahkotno norčevati.
Verjamem pa, da obstaja »teren«, kjer Ironiziranje vsaj v stališča sindikalnega časopisa (slovenskih delavcev) predstavlja občutljivo, tvegano početje. V mislih Imam razmerje med razhčnlml sindikati, ki v večji ali manjši meri vsi predstavljajo slovenske delavce. (Slovenski tukaj, razumljivo, ne pomeni narodnosti). Po mojem prepričanju prihaja pogosto do površnega enačenja posameznih sindikatov (skupin delavcev) z njihovimi vodstvi In voditelji. Eno od poglavitnih načel delovanja vodstev In voditeljev Je snubljenje, vendar snubljenje predvsem z metodo očrnjevanja konkurenčnih vodstev In voditeljev. V tem seveda ni nobene bistvene razlike s strankami In gi-
banji, ki delujejo v razmerah konkurenčne mobilizacije.
Tisto, kar človeka preseneča, Je pomanjkljivo poznavanje »psihologije« tovrstnih organizacij. Kolikor bolj Je članstvo določene združbe neemanclplrano, toliko boU potrebuje »karizmatične« voditelje m toliko bolj se z njimi Istoveti. Žal Je to tudi posledica dejansko primitivnih metod delovanja, ki izhajajo Iz tega, da konkurenta »zatolčeš«, namesto da bi ponudil boljši program In ga ma-tlral z njim. Zato je (kljub menda Izkustvenemu pravilu, da se klin Izbija s klinom) najslabša pot mobilizacije prav uporaba konkurentove metodologije. Ob običajnem enačenju organizacije In njenega vodstva je npr. kritika Tomšiča in njegovih mobilizacijskih postopkov v očeh »njegovega« članstva pravzaprav kritika članstva samega. Kaj naj v takem primeru stori Tomšič? Tudi jaz bi se najprej zatekel k demagogiji: Vidite, vodstvo Svobodnih sindikatov napada delavce (v Neodvisnosti namreč!), kdor pa napada delavce, je proti njim, In kdor Je proti delavcem, Je na strani njihovih »naravnih sovražnikov«. Pa da ne bi kdo mislil, da s tem del slovenskih delavcev razglašam za primitivne! Problem identifikacije z voditeljem, z »našim Izbrancem«, se je prav drastično pokazal, ko se Je ves svet spravil na avstrijskega predsedniškega kandidata K. Waldhe-Ima; tvegal bi trditev, da so ga Avstrijci Izvolili celo Iz kljubovanja, saj so stvar razumeli kot lastno nezaupnico.
Kaj naj bi bil nauk tega mojega »moraliziranja«, ki bi ga vrli Kull zlahka označil kot skrb za malega človeka? Vsekakor to, da vprašanja sindikalne »akcijske« enotnosti (spet čutim potrebo, da ponovim: ne Ideološke, politične in organizacijske!) m moč reševati s pavšalnimi kritikami njihovih vodstev, marveč z argumentiranim razčlenjevanjem posledic medsebojnega obračunavanja med sindikalnimi vodstvi In njihovih »samoohranitvenih« metod za položaj, moč in zlasti sindikalno uspešnost samega delavstva. Vsa zgodovina (ki se menda res ponavlja predvsem kot farsa) Je polna očitnih primerov nadvse žalostnih posledic prepirov sindikalnih vodstev In posledične sindikalne neenotnosti. Dokler smo slepi za tako očitna svarila, se res nikomur ni treba čuditi, da dr-
Sedaj smo kar bombardirani s pozivi, saj podpišemo pobudo za referendum o dodatnih cirtifikatih. Dobili naj bi jih še eno porcijo, čeprav še sploh ni jasno, koliko bo veljala prva. Razne družbe se za certifikate še kar naprej pulijo, ena pa nas je te dni osrečila tudi s podatkom, da bo pripravljena izplačati v gotovini tridesetodstotno vrednost našega certifikata. Ali so gospodje pri tej družbi dobro preračunali, bo seveda pokazal čas. V vsakem primeru pa njihova ponudba pove, da naš certifikat ni niti približno toliko vreden, kot je to določila država, marveč, za primer, le slabo tretjino tega.
Da nas je država osrečila z vrednostnimi papirji, če s tem nazivom stvar poenostavimo, ki imajo majhno vrednost, smo sumili, ugibali in trdili že lep čas. Seveda to ne bi smelo veljati za vse cer- ? tifikate. Tisti, s katerimi se ši bomo dokopali do delnic dobrih in dobičkonostnih podjetij, bodo kar o. k. Za usodo preostalih pa najbrž niti sv.
Peter ne ve.	IpISf
Ker nas Ljudska stranka z g.
[•'	I
Iluzije
Marjanom Podobnikom na čelu želi osrečiti z novim paketom certifikatov, bi mu seveda morali biti nadvse hvaležni, saj bo družabno premoženje, še posebej tisto, ki je medtem postalo državno, še dodatno razdeljeno med državljane. Z dodatnimi certifikati naj bi postali nekoliko manj majčkeni kapitalisti.
Zgodba pa se zdi bolj smrdljiva. Če nam za certifikat ponujajo sedaj le 30 odstotkov gotovine, bi bilo z dodatnim paketom še slabše. In za to pravzaprav gre. Zbiti »ceno« certifikatom. Kalkulacija je zvito preprosta: ko ljudem vsak tolar pride prav, bodo posegli tudi po prodaji svojega certifikata. Raje kot da bi kakšno reč nesli v zastavljalnico ali na boljši trg. Brez skrbi, da se bodo tedaj našli ljudje z denarjem, organizirani v razne družbe, ki bodo odkupovali poceni certifikate. To bo šele prava prerazdelitev sedanjega družbenega kapitala, in še predno bodo lahko kihnili, bodo mnogi delavci ostali brez svojega deleža, pa naj bo še tako skromen, v družbenem premoženju, njihovi otroci pa se bodo čez čas čudili, kako je na Slovenskem zrasel nov trop kapitalistov, ki so se znali iti igre s fiktivnim kapitalom.
Zato sedanja referendumska ponudba smrdi, pa čeprav piha na dušo delavstvu in mu obljublja novo solastništvo pri družbenodržavnem koritu. Saj še slepec vidi, kako sedaj z reklamami certifikate kujejo v nebo. Naslednja etapa te igre bo ustvarjanje panike o njihovi brezvrednosti, ko bodo delnice kotirale po smešno nizkih cenah s parolo, znebite se jih čimprej. Čim večja bo ponudba certifikatov, tem nižja bo njihova cena in tem večja bo priložnost za bogatenje nekaterih, seveda tistih, ki imajo ali bodo imeli denar za dolgotrajne igre z delavskim premoženjem.
žava In delodajalci sicer še nekako podpišejo,^ sindikalne pogodbe, vendar se jih ne držijo. Popolnoma jasno in popolnoma naravno je, da so oni tisti naravni sovražnik delavstva, zato Je po mojem neprevidno slabljenje ali celo zagrizeno razbijanje sindikalne enotnosti s strani katerega koli sindikata - če sl lahko sposodim frazo — navadna kolaboracija. Prldlgarstvo je zares neprijetna In upravičeno zasmehovana vloga. A kljub temu verjamem, da Je utemeljevanje te Izkušnje slovenskim delavcem eno od pomembnih poslanstev njihovega časopisa.
časopis slovenskih delavcev
Nanj se resda lahko naročite tudi pisno, toda zakaj bi se trudili: pokličite
(061)321-255
Tečaj in
prestrukturiranje
gospodarstva
Za razliko od lanskega drugega polletja, ko je kazalo, da je obnovitev gospodarske rasti na Slovenskem dokončna in da je samo še vprašanje časa, kdaj bomo odpravili krizo brezposelnosti delavcev in prezadolženosti podjetij, postajajo na začetku druge polovice letošnjega leta razmere vedno bolj zapletene. Zaostajanje rasti tolarskega tečaja deviz za inflacijo že opazno zavira gospodarsko dejavnost t.i. mejnih izvoznikov in pa tistih podjetij, ki na domačem trgu tekmujejo s konkurenco iz tujine. Zaenkrat so pod največjim pritiskom proizvodnja konfekcije, obutve in raznovrstnih izdelkov. Postopoma pa jim bodo sledile tudi druge pretežno v izvoz usmerjene panoge.
Če se bodo takšne razmere nadaljevale in še poslabševale, bomo priča preusmeritvi slovenske gospodarske dejavnosti iz menjalnega v nemenjalni sektor. Temu tujina, zaradi visokih transportnih stroškov ali administrativnih ovir, ne more konkurirati. Nemenjalni sektor lahko zato postavlja
Piše: Franci Križanič
bistveno višje cene od konkurenci izpostavljenega menjalnega sektorja. Ena od posledic bo in verjetno že je pospešitev inflacije oziroma prekinitev njenega umirjanja. Na drugi strani bo večja možnost podražitev vodila v manjši vpliv rastočega povpraševanja na povečevanje gospodarske dejavnosti in zaposlenosti. Na tretji strani pa bo usmerjanje gospodarske dejavnosti v nemenjalni sektor ustvarilo tipično avtarkično (samozadostno in zaprto) gospodarstvo, ki ne bo moglo zaposliti vse delovne sile (zaradi zakona padajočih donosov, značilnega za producente, ki nimajo potrebe in možnosti uvajati tehnološkega napredka). Sedanja brezposelnost bo postala kronična.
Med preusmerjanjem gospodarske dejavnosti od menjalnega v nemenjalni sektor, zaradi rastoče cene domače valute (torej tolarja) na deviznem trgu, se lahko produkcija nekaj časa še krepi. Vzrok je rast dohodka tistih, ki dobivajo plače ali druge prejemke v tolarjih. Zanje se namreč uvoz ceni in del sredstev lahko preusmerijo v povečano porabo, ki jo vsaj deloma pokriva domači nemenjalni sektor. Ta bo sicer zlasti povečal cene, deloma pa tudi dejavnost. Že samo zato se utegne rast slovenske produkcije (sicer upočasnjena) nadaljevati še nekaj časa. Na koncu jo bo »zadušila« veriga stečajev podjetij, ki ne bodo mogla preživeti ob konkurenci vedno cenejšega blaga na svetovnem trgu (merjeno v tolarjih).
Krizo, do katere brez dvoma vodi rast tečaja tolarja, bo blažila tudi rastoča konjunktura v državah najpomembnejših slovenskih gospodarskih partnericah -v Nemčiji, Franciji, Avstriji in Italiji. Po podatkih revije »The Economist« je v letošnjem prvem četrtletju industrijska proizvodnja v vseh omenjenih državah naraščala (v Nemčiji od februarja do aprila celo po 9% letno).
Vsaj v letošnjem drugem polletju utegne sorazmerno velikemu obsegu proizvodnje botrovati še spreminjanje sezone zaradi zamenjave praznikov, saj je sedaj več dela prostih dni v prvi in manj v drugi polovici leta kot prej.
Da bodo certifikati ničvredni, je dr. Jože Mencinger opozarjal že takrat, ko je bil še podpredsednik Peterletove vlade, in tudi še potem, ko je propadel njegov model lastninjenja. Tudi sedaj dr. Mencinger opozarja, da je privatizacija sama sebi namen, ker ne povečuje gospodarske učinkovitosti. Investicijske družbe v podjetja ne bodo prinesla nič, samo iz njih bodo vlekla. Mencinger tudi ne verjame v njihovo koristnost pri upravljanju podjetij. Narodnogospodarsko bo privatizacija morda prinesla le vero v zasebno lastnino. Imeli
Opozorila
smo že vero v plansko gospodarstvo, pa v samoupravljanje itd. Mencinger pravi, da ne nasprotuje privatni lastnini, pač pa načinu, kako hočemo do nje.
Mencingerja moti tudi govorjenje o tem, da ljudje vlagajo certifikate, in pojasnjuje, da prav nič ne vlagajo, poleg tega pa gre tudi za zavajanje ljudi, ki mislijo, da bodo iz te razdelitve kaj dobili. Donosi bodo zelo nizki. Seveda, saj v tem grmu tiči zajec. Sedaj investicijske družbe obljubljajo, kako bodo delile dobičke in izplačevale dividende. In ko neka družba zapiše, da bo izplačala lastnikom certifikatov oz. delnic kar 90 odstotkov dobička in da bodo dividende desetodstotne, seveda vsi prično računati s tistim zneskom, ki je napisan na certifikatu in nekdo z »najdražjim« certifikatom celo poreče, no ja, saj deset odstotkov na leto od 400.000 niti ni tako slabo. Pa seveda sploh ne gre za to, marveč za prazne obljube. Delnice bodo morda že donosne, toda koliko pod nominalo bo njihova vrednost, pa se večina preprosto pozabi vprašati. Kako tudi ne, ko pa je ustvarjeno vzdušje o bogastvu, ki da ga nosijo v sebi certifikati.
Tudi iz vladnih krogov je, hvala Bogu, glede certifikatov kdaj pa kdaj slišati kakšno trezno. Nobene podlage ni več za novo emisijo certifikatov, saj je razdeljenih nekaj več kot 60 odstotkov družbenega premoženja. Za dodatno emisijo bi resnično veljalo tisto, kar trdi dr. Mencinger, namreč, da so certifikati vredni nič. Povzročili bi inflacijo certifikatov, inflacijsko prerazdeljevanje delnic in splošno zmedo.
Zmeda je seveda že sedaj. Zanimivo pa je, da tudi iz vladnih krogov uide taka o inflacijskem prerazdeljevanju delnic, čeprav pri tem ni niti besede, da bo do takega prerazdeljevanja prišlo že s sedanjimi certifikati. Kaj pa je ponujanje samo tretjine vrednosti glede na nominalno drugega kot inflacija? To pomeni, da vlada točno ve, kaj se bo zgodilo s certifikati oz. delnicami sedanjega družbenega kapitala, in prava katastrofa je, da vse skupaj mirno gleda. Sicer pa, kaj bi drugega. Kakršen zakon je skupaj s parlamentom skuhala, takega imamo. Velik del delavstva lahko pri sedanjih certifikatih računa na kakšno drobtino, pri novem paketu pa še na to ne.
Boža Gloda
Užaljeno mašništvo
Piše: Drago Kuhar
Pred vrati je »dolga vroča šolska jesen«, ki jo kuha katoliška Cerkev kot verska institucija ene same absolutne resnice, katera je na žalost daleč od nazorske svobode, človečnosti in razsvetljenstva, sploh pa »nedolžnosti« v etičnem pomenu besede. Vražje slabo se piše narodu, kateremu samo-pokhcani v vsakodnevje vcepljajo eksistencialne približke, ki nimajo nič skupnega z živim zgodovinskim spominom, ker ta se pač ne da spreminjati glede na razpoloženje in trenutne po-trebe, ampak je že od vekomaj aksiomatično opozorilo, ki ga vsak svoboden in avtonomen ter ustvarjalen posameznik sprejema kot vodilo; in celo napotek za jutri, vendar tako, da preteklost artikulira za danes in sprenevedanje, ali celo lažiranje, nepreklicno zavrača.
Da je življenje večno ponavljanje v prirodi in se ga ne da preprosto naslikati kot bivanje »čarodejnih svetnikov« ali pa kot poslušno romanje k nekaternikom, ki so se sami oklicali za poklicane, je tista resničnost, ki nas prepričuje, daje spoznavanje samega sebe prijemališče za verovanje; vendar tako, da se sami kot individuumi odločamo in opredelujemo za prepričanje, ali če hočete, za vero.
Grdo manipuliranje papinističnih glasno govornikov in bledoličnih »nedolžnikov« ni samo zavajanje slovenske javnosti, ampak je popuhstična agitacija, ki nosi v sebi dolgoročne koreninice, katere nas bodo kot koprive ožgale po telesu, še bolj pa po duši, sploh pa bodo zradirale živi narodov spomin, saj nas želijo zazibati v enoumje, ki ni zgolj klerikahzem najslabše sorte, ampak je pravzaprav fevdalizacija vsega drugačnega, bolj življenjskega in svetovljanskega, zato je absurdno obnašanje katoliške Cerkve, ki resnici na ljubo ni slovenska v pravem pomenu besede, ampak je rimska, saj je edina slovenska cerkev pač protestantska; zakaj je tako, ve na srečo vsako dete, ki prestopi šolski prag javne - državne šole. Polatinjenci pač še zmerom bežijo svoj mrtvi tek, saj je za vsem nestrpnim prizadevanjem ena sama želja: Slovenski narod naredimo katoliški v »papeški« državi! Ljubi bog, pa taka morala.
Gotovo je potrebno slovensko šolo programsko - vsebinsko spremeniti — dopolniti, vendar ne na račun svetosedežne ide-ologizacije, ampak s posvetnim premislekom o religiologiji, o etiki kot delu kulturologije, namreč katoliška božjost in svetost sta nam naredili že toliko krivic v davnini, da si takega ljudskega hlapčevstva res ni potrebno ponovno želeti, sploh pa ga ne spravljati v življenje v javni - posvetni šoli.
Hudič je, če so si nekateri sami največji sovražniki, še bolj vražje pa je, če v to godljo zapeljujejo množico, ki je slepo zaverovana v odpustek, ne pa da bi s spoznanjem verovala v svetost in v besedo knjige knjig, predvsem pa v ustvarjalnost posameznika.
Dl Vekoslav Grmič, naslovni škof, ki živi v Mariboru, za Panoramo podaja svoje mnenje o pouku o verstvih v javnih šolah
DRŽAVA BO TISTA.
KI BO
POUK FINANCIRALA IN
SKRBELA ZATO.
DA NE BO IDEOLOŠKO ANGAŽIRAN
Pripadamo zahodnoevropskemu kulturnemu krogu, kije prežet s krščanstvom. Imamo pa opraviti tudi z drugimi verstvi, saj je vzadnjem času čutiti močan rplir vzhodnih verstev-budizma in hinduizma. Šola mora nuditi vsaj osnovna spoznanja tudi o teh verstvih. Če bi prodnem katoliška cerkev hotela odločati o tem, kdo bo poučeval o verstvih, bo morala skladno s slovensko ustavo tudi drugim verskim skupnostim priznati pravico soodločapja.
V zadnjem času je pri nas, še zlasti v mešani komisiji rimskokatoliške cerkve in vlade Republike Slovenije ter v njeni podkomisiji za področje šolstva veliko razprav in polemik o uvajanju verskega pouka v šole. O tem, kaj meni o verskem pouku v šolah in kako bi ga bilo pametno urediti, smo se pogovarjali z naslovnim škofom dr. Vekoslavom Grmičem.
»V zadnjem času se res veliko govori o verski vzgoji v šoli, in sicer posebej glede na to, da ima naša ustava v 7. členu določilo, da so cerkve ločene od države. V ustavi piše: 'Država in verske skupnosti so ločene; verske skupnosti so enakopravne; njihovo delovanje je svobodno,« pravi dr. Grmič.
»Glede na to določilo so nekateri mnenja, da verski pouk sploh ne spada v šolo, razen če je šola konfesionalna. Vendar se moramo zavedati, da pripadamo zapadnoevrop-skemu kulturnemu krogu, ki je ves prežet s krščanstvom. Zato je gotovo primerno in potrebno, da šola nudi tudi čim popolnejše znanje o krščanstvu. Res pa je, da imamo danes v Evropi in pri nas opraviti ne samo s krščanstvom, temveč tudi z drugimi verstvi. Poleg tega jev novejšem času pri nas mogoče čutiti tudi močan vpliv vzhodnih verstev - budizma in hinduizma. Tako je v resnici potrebno, da šola nudi vsaj osnovna spoznanja tudi o teh verstvih, ki takorekoč predstavljajo delovno vsebino duhovnosti v Evropi.«
In kako naj poteka pouk o verstvih v šolah? O tem dr. Grmič meni: »Pri tem ne gre za formiranje v duhu omenjenih nazorov, temveč za čimbolj popolno informiranje mladih ljudi. Vsekakor bo glavni poudarek na krščanstvu, in to zopet na treh njegovih najpomembnejših oblikah: rimokatoliški, evangeličanski in pravoslavni. Res pa je, da vera ni samo spoznanje,
ampak tudi ustrezen način vrednotenja stvari in življenja. Se pravi, da spada k pouku o verstvih tudi pouk o etičnih načelih, ki jih verstva zagovarjajo.«
Te stvari pa so, kakor poudarja dr. Grmič, zapletene: »Tukaj pa je treba zopet povedati, da etična načela izhajajo tudi iz življenjskih nazorov, ki nimajo nič ali zelo malo opraviti z vero. Sicer pa denimo božje zapovedi, kakršne pozna krščanstvo, v glavnem zagovarjajo splošno človeška moralna načela — razen morda prvih treh, ki govorijo o Bogu. To je ugotovil pri nas izrecno in ponovno tudi marksist dr. Jože Potrč.«
Tako torej razmišlja o verskem pouku v šolah dr. Grmič. In kaj meni o njegovi praktični izpeljavi? »Iz tega sledi, da pouk o verstvih in še posebej o krščanstvu in etiki spada v šolo. Večinoma govorijo, da naj bi bil to izbirni predmet, in gotovo naj bi imel posebno mesto predvsem v višjih razredih osnovne šole .in v srednji šoli. Sam pa sem mnenja, da naj bi bil to le morda obvezni predmet v rednem šolskem programu,« pravi naslovni škof Vekoslav Grmič.
Vprašanje pa je, kdo naj bi poučeval tak predmet. »Če bi bil takšen predmet obvezen, bi res morali tisti, ki bi ga poučevali, paziti na določilo, da ne gre za formiranje ali pridobivanje mladih ljudi za takšen ali drugačen nazor, temveč za informiranje, čeprav se bo težko vedno popolnoma izogniti formiranju, kajti človek, ki neko stvar zagovarja, nujno tudi formira — tako ali drugače. To še posebej velja zato, ker smo s poukom o verstvih povezali tudi pouk o etiki. Etika pa se mora nujno dotakniti tudi motivacije za etično ravnanje.«
Kdo bi torej lahko poučeval o verstvih? »Tisti, ki bi poučevali ta predmet, bi vsekakor morali imeti tudi poglobljeno teološko znanje, seveda poleg
filozofije, sociologije in zgodovine. Verjetno bi trenutno za poučevanje tega predmeta najbolj ustrezali tisti profili profesorjev, ki so poleg filozofske fakultete ali pedagoške fakultete končali tudi teološko fakulteto.
Polemike pa se vrtijo tudi o vprašanju, kdo naj bi imel največji vpliv na imenovanje profesorjev za verski pouk. »Katoliška cerkev bi hotela soodločati o tem, kdo naj poučuje ta predmet. Prav tako pa je razumljivo, da bo tudi država hotela imeti nadzor nad poučevanjem tega predmeta,« pravi dr. Grmič. »Torej bo najbrž treba najti neki sporazum med obema partnerjema - med državo in cerkvijo. Država bo namreč tista, ki bo pouk financirala in hkrati skrbela za to, da ne bo kakorkoli ideološko angažiran. Če bi bil to res obvezen predmet, je seveda razumljivo, da bo glavno besedo pri nastavljanju ustreznih profesorjev imela država. Če bi predvsem Katoliška cerkev hotela odločati, kdo bo poučeval takšen obvezen predmet, bi morali dejansko tudi drugim verskim skupnostim priznati nekakšno pravico soodločanja - to izhaja iz določil slovenske ustave. Verski pouk v ožjem pomenu besede ali verouk pa bodo tako in tako tudi v prihodnje obiskovali tisti, ki se bodo za to odločili oziroma tisti, ki jih bodo k takšnemu pouku poslali starši. Ta pouk ali verska vzgoja naj bi tudi v prihodnje potekala v veroučnih učilnicah, v cerkvah ali tudi v šolskih prostorih, če kje ni ustreznega prostora za takšen verouk.«
In zakaj naj bi bil verski pouk v šolah obvezen? Ka ta način bi po mnenju dr. Grmiča v naši družbi poskrbeli za dialog, razumevanje in strpnost med ljudmi z različnimi pogledi na svet in življenje. »Vse to je mogoče samo, če se ljudje med seboj dobro poznajo.«	Tomaž Kšela
Polemike o verouku v šolah in cerkveni lastnini se bodo najbrž še razvnele, sodbe ljudi pa bržkone ne bodo posebno upoštevane. Kdo je močnejši, ali država, ki hoče biti evropska, ali cerkev, ki zahteva nemogoče, da bi dobila mogoče?
MONOPOLISTIČNI APETITI KATOLIŠKE CERKVE
Alije Katoliška cerker \ Sloveniji tako okrepila svoj \pli\ in svojo politično moč, da lahko postane državna cerkev, vera pa držama vera? Da je verske svobode za osebno izpovedonuije rere pri nas »dovolj« je menilo leta 1990 88 odstotkov anketiranih in 3,9 odstotka anketiranih, da je je premalo. Navdušenje dela javnosti za verouk kot obvezni ali izbirni predmet se je s 56£ odstotka leta 1991 v lanskem letu zmanjšalo na 47J odstotka.
Javna razprava o morebitni uvedbi pouka o verstvih ali celo verouka v vse slovenske javne osnovne in srednje šole je razgalila dejstvo, da gre dejansko za naslednje vprašanje: Ali je rimskokatoliška cerkev na Slovenskem toliko okrepila svoj vpliv na verne ljudi in svojo politično moč, da se lahko znova vzpostavi kot državna cerkev in katoliško vero vsili za državno vero?
Polemika, v kateri so se že začeli oglašati tudi čustveno razgreti razpravljale!, se bo najbrž šele prav razvnela, saj gre za vprašanje, ki zadeva tako rekoč vsakogar izmed nas. Večer, Republika in Delo so objavili zanimive rezultate svojih javnomnenjskih telefonskih proizvedb. Zaskomlnalo meje vprašanje, koliko bi bili monopolitični apetiti Cerkve lahko oprti na izsledke Javnomnenjskih raziskav.
Vprašanja, ki pravkar dvigajo politično temperaturo na Slovenskem, niso nova in v podatkih »Slovenskega javnega mnenja«, ki so jih raziskovalci nekdanje FSPN m sedanje FDV zbirali vse od leta 1968, so ohranjena, prav tako pa tudi odgovori, ki pričajo, kako se je v slovenski družbi postopoma izoblikovala njena sedanja javnomnenjska podoba. Na nekem posvetu teologov in marksistov sredi osemdesetih let se je pokazalo, da se ključni podatki teh raziskav, ki se tičejo vere in cerkve, skoraj do decimalke natančno ujemajo s podatki teoloških raziskovalcev. Njihovo verodostojnost pa dokazuje tudi odgovor na vprašanje, ki so ga anketirancem postavili v javnomnenjski anketi leta 1990. Vprašali so Jih namreč, ali bi pred deset ali več leti v podobni anketi iskreno odgovorili na vprašanje o svoji vernosti. 11,1% jih je bilo takrat še premladih, da bi lahko sodelovali v taki anketi, 71,6% jih je trdilo, da bi odgovorili iskreno, 11,1% jih ni vedelo, kako bi ravnali takrat, samo 6,2 pa jih Je trdilo, da pred deset ali več leti »ne bi mogli zaupati«.
Katoliška vera Je na Slovenskem nedvomno globoko zakoreninjena in na ravni osebnega izpovedovanja vere J]u<ye že zelo dolgo niso čutili pomanjkanja verske svobode. To dokazujejo naslednji odgovori: da pripada katoliški veri, se je leta 1994 opredelilo 76,2% vprašanih. Vsaj nekaj verouka, več kot polovica pa do birme Je bilo še leta 76/76 deležnih
skoraj 90% vseh vprašanih, leta 1981/92 pa najmanj 87%. Da svoje otroke pošiljajo k verouku, je v teh dveh obdobjih izjavilo 59,4 oz. 58,3% vseh vprašanih in hkrati je nekaj več kot 80% vprašanih izjavilo, daje dovolj svobode za osebno izpovedovanje vere.
Serija podatkov, ki se nanašajo na to vprašanje - še zlasti, če hkrati pregledamo tudi, koliko so bili ljudje zadovoljni z ureditvijo odnosov med cerkvijo in državo v nekdanji Jugoslaviji, v primerjavi z ureditvijo teh odnosov drugod, pa vendarle Izriše, da v družbi upada t.i. »rdeči klerikalizem«, narašča odprt in neobremenjen odnos ljudi do osebne vernosti, narašča kritičnost do pomanjkljivosti političnega sistema na tem področju, hkrati pa prihaja na plan osrednje vprašanje - vprašanje odnosa med cerkvijo in državo. Število tistih, ki ocenjujejo, daje verske svobode za osebno izpovedovanje vere pri nas »dovolj«, z več kot 80% v prejšnjih merjenjih leta 1988 upada na 72,4% in leta 1990 zraste na 88%; ocena »premalo« se s skoraj 5% leta 1975/76 povzpne na skoraj 16% v letu 1988 in nato v letu 1990 pade na 3,9%, obenem pa odstotek tistih, ki menijo, da je- take svobode celo preveč, upade s 7,6 leta 1975/76 na 2,3% leta 1988. Hkrati se prepričanost ljudi, da so odnosi med državo in cerkvijo najbolj urejeni prav pri nas, s 47,5% v letu 1975/76 zniža na 28%, daje drugod bolje, pa namesto nekdanjih 19,5% anketiranih v letu 1988 misli 29,6%.
»Pozorno branje podatkov bi moralo slovensko rimskokatoliško cerkev siliti k veliki previdnosti.«
Podatki raziskav Slovenskega javnega mnenja tudi nedvomno dokazujejo, da se je ob koncu sedemdesetih let ustavila t.i. sekularizacija slovenske družbe. Da vera človeku danes ni potrebna, je leta 1969 menilo 22% vprašanih, leta 1990 pa je tako mislilo le še 4,4% - in obratno: leta 1969 je menilo, da »sta vera in povezanost človeka s cerkvijo za današnjega človeka potrebni«, 28,7% vprašanih, leta 1990 pa jih Je bilo tega mnenja 48,4%. Da ne verujejo in ne obiskujejo verskih obredov, je leta 1978 izjavilo 40,1% vprašanih, leta 1994 pa le še 19,9%. Da so verni, redno ali pogosto obiskujejo verske obrede, je trdilo leta 1978 19,5% ljudi, danes je takih 26,9%. Odstotek tistih, ki verujejo in verske obrede obiskujejo vsaj ob velikih verskih praznikih, pa se je z 20,1 % v letu 1978 povzpel na 30,4% v letu 1994.
Iz omenjenih dolgoletnih raziskav Slovenskega javnega mnenja se da tudi razbrati, kako seje spreminjal odnos Javnega mnenja do vprašanja, s čim naj bi se sploh ukvarjale cerkve.
Leta 1982Je menilo, naj cerkev uči verski nauk in skrbi za verske obrede, 83% vprašanih, leta 1990 pa 87%. Naj skrbi za moralno obnašanje vernikov, je leta 1982 soglašalo 77%, leta 1990 pa 74% vprašanih, naj deluje na socialno humanitarnem področju, je v nekoliko drugače zastavljenem vprašanju leta 1975/76 terjalo samo 12,7% vprašanih, leta 1982 53% in leta 1990 že 84% vprašanih.
Apetite rimskokatoliške cerkve so prav gotovo lahko opogumili tudi splošna naklonjenost javnosti do vračanja krivično odvzetega premoženja, odgovori v anketi Javnega mnenja leta 1990, ko se je za zagotavljanje državnega denarja za delovanje cerkve opredelilo z »da, v celoti« 7,8%, z »deloma« 50,4% in s »sploh ne« le 31,8% vprašanih, leta 1992 pa je glede vprašanja, ali naj država daje tudi denar
za privatne, tudi cerkvene vrtce, šole, gimnazije, soglašalo 49,6% vprašanih, temu pa nasprotovalo le 34,5%.
Toda pozorno branje drugih podatkov istih Javnomnenjskih raziskav bi moralo slovensko rimskokatoliško cerkev siliti tudi k veliki previdnosti:
Leta 1982 Je opredelitvi, naj bi cerkev oblikovala politična stališča in spodbujala politično delovanje vernikov, popolnoma ali v glavnem nasprotovalo 66% vprašanih, leta 1990 pa že 79%. Leta 1990 je na vprašanje »Tudi nova Ustava, tako kot prejšnja, predvideva ločitev cerkve od države. Ali to odobravate, ali ne?« izrecno podprlo ločitev 70,6% vprašanih. Leta 1991 je v anketi slovenskega javnega mnenja ocenilo, da imajo cerkve in druge religijske organizacije v naši državi mnogo preveč moči, 22,5% vprašanih, leta 1993 pa že 31,1 %, ocena o »približno pravi moči« pa je s 55% zdrsnila na 40,9%.
Tudi navdušenje dela javnosti za verouk kot obvezni ali izbirni predmet se je od leta 1991, ko Je to želelo 56,5% vprašanih, v letu 1993 znižalo na 47,3%.
Resnih raziskovalcev in pozornih opazovalcev družbenega dogajanja ne bi smeli presenetiti zadnji javnomnenjski rezultati v dnevnem tisku. Ti kažejo, da je naša družba presegla versko netoleranco, da kaže nagnjenost k razumnemu kompromisu glede pouka o verstvih v javnih šolah, da prevladuje nasprotovanje vračanju premoženja cerkvi in odklonilno osebno stališče do plačevanja cerkvenega davka.
Iz tega seveda ne sledi kak podcenjujoč in zmagoslaven sklep, da rimskokatoliška cerkev pač ne premore takšnih raziskovalcev in opazovalcev. Nasprotno. Dejstvo, da je pogajanja z vlado vrnila na izhodišče in Jih poskušala spremeniti v pogajanja nad državo Slovenijo in Svetim sedežem v Vatikanu, celo v zadevah, ki so naj očitnejša slovenska notranjepolitična stvar (lastnina cerkve, programi v javnih šolah), prej kaže, da jih ima še preveč in predobre. Alije izbrala dobro strategijo, ki naj bi Ji omogočila, da si pridobi več, kot ji dopuščajo zgolj domače razmere, pa je že drugo vprašanje in k sreči ni odvisno samo od nje.
S. L.
Naša sodelavka je obiskala Moskvo in Sankt Petersburg in tako na kraju samem doživela trpek ruski vsakdanjik
V KOMUNIZMU .TE BILO NEVARNO GOVORITI O DENARJU. miMFS VFI.IAS /A ČUDAKA. ČE TEGA NE POČNEŠ
Solženicin, ruski nobelovec je med svojim križmjeiijem po domovini ugotovil, da ga mladim ne pozna. Sredi bizarnega prepleta komunistične in nove kapitalistične simbolike se Rusi seznanjajo k s tretjo, carsko dimenzijo svoje zgodovine. Mafija obvladuje številne pore življenja. Plačani morilec stane 800 ameriških dolarjev. Zloglasna investicijska družba MMMje eden izmed primerov, kako si Rusi predstavljajo poslovni uspeh. Prihod kapitalizma v Rusijo je marsikomu zbudil upanje, da je življenje lahko takšno kot v ameriški nadaljemnki Santa Barbara, ki jo sedaj \rtijo na ruskih televizijskih kanalih.
»Nismo pričakovali, da bo slovo od komunizma neboleče, toda verjetno nihče ni niti pomislil, da bi bilo lahko tako zelo boleče,« je dejal ruski disidentski pisatelj Aleksander Solženicin, ko je po dvajsetih letih pregnanstva prispel na moskovsko železniško postajo Jaroslav. Raziskave javnega mnenja so pokazale, da le malokdo razmišlja o njegovi vrnitvi, medtem ko je sam pisatelj moral med svojim dvomesečnim križarjenjem po stari domovini ugotoviti, da ga mladina pravzaprav sploh ne pozna. Marsikaj se je spremenilo od leta 1974, ko so ga sovjetske oblasti z enosmerno vozovnico vkrcale na letalo za Frankfurt.
Prvo, kar je Aleksander Solže-nlcin po začetnem navalu novinarjev in fotografov opazil ob prihodu v Moskvo, so bile verjetno dolge vrste kioskov s cenenim zahodnim blagom ter sem in tja kaka babuška, ki je prodajala vroče piroge, poleg boršča verjetno najbolj znano jed ruske tradicionalne kuhinje. Mešanico starega in novega se da v Rusiji opa-zitina na vsakem koraku. Poleg trgovin' s staromodnimi imeni Produkti, Buločnaja, Malako ali Konditor, stojijo elegantno opremljene prodajalne Benet-tona, Yves Saint Laurena, menjalnice in pivnice Tuborg ali Hol-stein. Res, cene so zelo visoke. Rusija ne proizvaja praktično ničesar, zato je večina izdelkov uvoženih. Mnogo ruskih ljudi je premožnih, tisti pa, ki denarja nimajo, vseeno raje opazujejo, kaj bi lahko kupili, kot pa da bi strmeli v prazne police.
Komunistično ikonografijo medtem načenja zob časa. Kipi sovjetskih voditeljev, petero-kratke zvezde, srpi in kladiva, so zdaj le še posmehljiva kulisa za vrstami prezaposlenih Moskovčanov, ki čakajo na nakup ameriških dolarjev, Mc Donaldsovih hamburgejrev ali delnic investicijskih družb, kot je MMM. Pravijo, »ni slabo, če primeijamo s časi pred letom 1992, ko smo v brezkončnih vrstah stali pred polpraznimi državnimi prodajalnami in se veselili, če nam je uspelo kupiti napol gnilo zelje ali usmrajene kosti«. Police državnih prodajaln se tudi danes šibijo zlasti pod konzervami, zato mnogo Moskovčanov kupuje hrano preprosto na ulici. Ukrajinski, beloruski in severnokav-kaški kmetje se vsak dan zgodaj zjutraj pripeljejo v Moskvo in ploščadi pred postajami podzemnih železnic v hipu spremenijo v živilske trge. Delovanje teh trgov je nezakonito, zato nihče ne uveljavlja niti najbolj osnovnih higienskih predpisov. Kot na kakem srednjeveškem bazarju se v gajbicah na vročem soncu valjajo kosi svežega mesa, neredko skupaj z uvoženimi šamponi in Južnim sadjem. Za trgovci, ki se pod noč razidejo, ostaja gora odpadkov. Znano je, da moskovski župan Jurij Luškov sovraži umazanijo, zato si prizadeva, da bi trgovino spravil za vitrine. Policija večkrat izvede racijo in prodajalce razžene, vendar se ti po nekaj dneh zatišja ponovno vrnejo na ulice. Hkrati z novimi trgovt-hami, opremljenimi z najnovejšimi elektronskimi sistemi (namesto lesenih računal, ki so tudi še zelo pogosta), si župan Luškov želi spremeniti tudi odnos prodajalcev do strank. Pred kratkim je izdal dokument, v katerem je zapisano, da morajo biti prodajalci prijazni: Če si gospodinja na primer zaželi narezane salame, mora prodajalec to napraviti z nasmehom, in če je kaka stranka tik pred odmorom za kosilo že izbrala kak izdelek, ni pa ga uspela plačati, mora prodajalka izpeljati finančno transakcijo, še predno izobesi napis »Zaprto« in si prične lakirati nohte. V moskovskih hotelih, zlasti tistih zahodnega tipa, kjer za nočitev z zajtrkom lahko plačate tudi tristo dolarjev, so se ljudje že naučili smehljati zahodnoevropsko.
Razstavljena zapuščina carske dinastije
Sredi bizarnega prepleta komunistične in nove kapitalistične simbolike se Rusi zdaj seznanjajo še s tretjo, carsko dimenzijo svoje zgodovine. V Zimskem dvorcu v Sankt Petersburgu je te dni na ogled razstava »Nikolaj in Alek-
sandra - dvor zadnjih ruskih imperatorjev«. Razstavljena je zapuščina carske dinastije Romanovih, skupaj s 600 slikami, stilnim pohištvom, nakitom in drugimi predmeti, ki pričajo o brezskrbnem življenju privilegiranega plemiškega sloja v obdobju pred oktobrsko revolucijo. Otvoritve razstave so se udeležili kar štirje pretendenti na rusko krono, ki so novinarje razveselili tudi z nekaj namigi o carski prihodnosti Rusije. Kot tolikokrat v burni zgodovini ruske krone se tudi zdaj postavlja vprašanje
-	kdo si najbolj zasluži nasledstvo, saj so princi, domala vsi sedemdesetletniki, že pravnuki ali pa pranečaki zadnjega carja. Cela zadeva je pravzaprav smešna. »Princi brez prestola, uporniki brez razloga« je boj za ruski prestol komentiral eden izmed tamkaj šnih časnikov. Toda v Sankt Petersburgu so se že začeli pojavljati praporji in plemiški grbi
—	poleg ali pa namesto ikonografije Lenina, po katerem se je mesto imenovalo 76 let. Do Petra Velikega je bilo to pravzaprav krivično, saj je to elegantno mesto ob hladni Nevi pravi spomenik obsesiji enega človeka. Mesto zahodnega tipa oziroma rusko okno v svet sta lahko na močvarah ob Baltiškem morju zgradila samo vizionar ali avtokrat. Peter Veliki je bil oboje in dediščina enega redkih ruskih carjev, ki ni le rušil, ampak tudi gradil, je vidna vsepovsod. Kaže se v razkošnosti in monolitnosti baročne in neo-klasicistične arhitekture ter številnih raziskovalnih središčih. Sankt Petersburg tudi danes mnogi imenujejo kar Leningrad, medtem ko se. upravna enota celo uradno še vedno imenuje »Lenin-gradska oblast«. Delno zato, ker uradno ime za ruska ušesa zveni preveč nemško, pa tudi zato, ker je to njihov mali upor.
Kriminal je na pohodu
Kljub domnevni raflnlranosti Sanktpetersburžanov pa se je število kriminalnih dejanj močno povečalo v obeh mestih. Za sovjetsko Rusijo so bili značilni predvsem tako imenovani umori iz strasti ter nasilje kot posledica pijanskih sporov in družinskih nesoglasij, danes pa je ta slika precej drugačna. V prvi polovici letošnjega leta je v Rusiji nasilne smrti umrlo več kot 16.000 ljudi in po besedah namestnika državnega tožilca Olega Gajdanova je za večino zločinov odgovorna mafija. Mafijski umori so zelo dobro organizirani, plačani morilec pa nemalokrat ne zahteva več kot 800 ameriških dolarjev. V Moskvi se je število umorov v letošnjem letu povečalo za 9.5 odstotka, v Sankt Petersburgu pa kar za 26 odstotkov. Številke so grozljive, toda tveganje turista v moskovskem ali samktpetersburškem mestnem jedru ni dosti večje kot v zahodnih velemestih, časi, ko so bili tujci v Rusiji prava redkost, so minili. Danes imajo največ denarja v žepu domači podjetniki in mafijski šefi. Na splošno so ljudje prepričani, da je kriminal predvsem domena tistih, ki imajo nekaj pod palcem, in da do nasilnih obračunavanj prihaja zlasti v teh krogih.
Glede na to, da spada k uradu moskovskega javnega tožilca le 215 preiskovalcev, se zdi izkoreninjanje organiziranega kriminala v tem trenutku praktično nemogoča naloga. Toda še vedno uresničljiva v primerjavi s poskusi, da bi v Rusiji odpravili brezzakonje, predvsem pa splošno nezaupanje do vsakršne oblasti in države. To je verjetno tudi eden izmed razlogov za po-
pularnost t.i. kriminalnega žanra ruske poezije in glasbe, ki se je izoblikoval v stalinističnih taboriščih, med političnimi zaporniki in malimi tatovi. Vladimir Visot-ski, pesnik, gledališki igralec, predvsem pa prvi bard ruske glasbe dvajsetega stoletja je kriminalni žanr povzdignil na raven umetnosti. Visotski je pel za male preproste ljudi o njihovih vsakdanjih težavah in radostih. Njegova popularnost je bila tolikšna, da mu sovjetske oblasti kljub družbenokritični osti niso upale blizu. Danes je pokopan na moskovskem pokopališču Vagan-kovskoje in več kot deset let po njegovi smrti je rož na njegovem grobu toliko, da prostora za šopek skoraj ni mogoče najti. V ulici Mala Gruzinskaja, kjer je Visotski živel, si že od njegove smrti dalje prizadevajo poslopje obnoviti in odpreti muzej. V današnji Rusiji takšne ideje ni lahko izpeljati, saj celo prenova Tretjakovske galerije, ki hrani najpomembnejša dela ruske likovne umetnosti, zaradi finančnih težav trajala kar dvanajst let. Nasploh je v Moskvi vse polno napol zgrajenih ali prenovljenih objektov. Gradbišče je skoraj v vsaki ulici, toda nihče natanko ne ve, kdaj bodo spet prišli delavci in vključili stroje, ki zgolj nemo pričajo o dobrem namenu.
Denarja za umetnost danes v Rusiji ni. Založniški projekti so omejeni na izdajo najrazličnejših priročnikov in cenene šund lite-
0 agresiji, ki je očitna, ni treba izgubljati besed. O prikritih apetitih hrvaških oblastnih sestavov po delih BiH dovolj pove dvojnost oblasti: še vedno deluje predsedstvo BiH, ki ima tudi vse pristojnosti parlamenta kot naj višjega državnega organa, deluje pa tudi predsedstvo federacije BiH, ki ga vodi Krešimir Zubak s sedežem v Mostarju. Še sreča, da Zubak med člani Hrvaške demokratske skupnosti (HDZ) v BiH sodi k manj militantnim ljudem, kar je očitno posledica njegovega do-bojskega porekla. Toda med vodilnimi politiki je tudi Dario Kordič, predsednik HDS BiH, ki so ga pravosodni organi BiH razglasili za vojnega zločinca zaradi storjenih zločinov v osrednji Bosni. Predstavniki Stranke demokratične akcije (SDA - večinska muslimanska stranka) se dogovarjajo s Kordičem o konstituiranju in začetkih delovanja federacije BiH, kar samo dokazuje, kakšno veljavo ima pravosodje, in potrjuje, da o organizaciji in delovanju države ne odloča parlament, pač pa politične stranke, ki so na oblasti. Prav boj za oblast pa je trenutno v ospredju strankarskih prizadevanj, medtem ko je boj proti agresorju, ki je okupiral dve tretjini države, drugotnega pomena, prepuščen pobudam komandantov in vojakov na terenu ter političnim pozivom mednarodni javnosti.
Paradržavne paradržave
V razmerah odkritega sovraštva v čudnih, če že ne sumljivih zavezništev postaneta fenomen Abdič in njegova paradržavna avtonomija v Zahodni Bosni jasnejša. Vse manj jasni pa so pojmi, kot so: država BiH, federacija BiH in konfederacija federacije BiH in Hrvaške, kar so tako rekoč zadeve na papirju.
rature. Dobre knjige, rabljene sicer, se v Rusiji kupujejo na ulici. Lepe, še sovjetske izdaje Anne Ahmatove, Bulgakova ali Mandel-štama mnogokrat pred moskovskim prahom varuje le na tla pogrnjen časopis. Toda prodajalci so prijazni in o knjigah, ki jih prodajajo, vedo zelo veliko. Toda tudi v Rusiji so cene rabljenih knjig veliko prenizke, da bi se z njimi dalo dobro zaslužiti.
Drugače je z avdio in video kasetami. Ne le na ulici, ampak tudi v trgovinah je izbira piratskih verzij zahodne glasbe in filmov odlična. Gre preprosto za doma prepisan material, vsebina kasete pa je mnogokrat razložena na zaščitnem ovitku le z okorno pisavo.
Religija je denar
Stari sistem je v Rusiji padel zelo radikalno in za mnogo ljudi veliko prehitro. Kar naenkrat so se odprla vsa boleča vprašanja nacionalne in individualne identitete. Zaradi kaotičnosti vseh teh sprememb se mnogi vračajo k oživljanju tistega, kar so komunisti v osmih desetletjih sekularizacije poskusili popolnoma izkoreniniti. K religiji. Ruska pravoslavna cerkev se sooča z dvema trendoma: množičnim vračanjem k tradiciji ruskega pravoslavja, hkrati pa tudi že s težnjami po modernizaciji. Vrata cerkva, ki so jih komunisti spreminjali v muzeje in galerije, se zdaj počasi od-
Abdič je svojo avtonomno pokrajino Zahodna Bosna oblikoval po podpisu ženevskih in londonskih dogovorov o »kantonizaciji«. To so etnično čiste regije BiH. Ob razglasitvi AP Zahodna Bosna je Abdič ostro kritiziral centralno oblast v Sarajevu, ki mu je očitala separatizem, vendar že sam naziv AP Zahodna Bosna dokazuje, da Abdič ni hotel svoje države. To je institucionaliziral šele po obsodbi o njegovem separatizmu, ki je prišla iz Sarajeva. Šele takrat je oblikoval organe oblasti, značilne za državo, od polic(je do vojske, sodstva in državnih organov. Kot na dlani je, daje centralna oblast v Sarajevu želela amortizirati svoje neuspehe drugod z veliko zmago. Zakaj? Vložila je mnogo truda v organizacijo države in vojske, njena avtoriteta pa je bila nevarno ogrožena, ker ni imela večjih vojnih uspehov. V vojnem pogledu so v BiH v pat poziciji. Tehnično opremljena, vendar številčno šibka in na robu demorali-ziramosti, lahko srbska vojska režima na Palah s podporo jugoslovanske vojske samo obdrži okupirana ozemlja in od daleč z granatami zasipa mesta, kijih ne more zavzeti, ker nima pehote. Armada BiH, ki na svojevrsten način dobiva orožje, ki ji ga primanjkuje, je številčno močnejša, vendar tehnično daleč pod ravnijo opremljenosti Mladičeve vojske, ki se lahko vojskuje najmanj poldrugo leto samo s tistim, kar ji je ostalo po navideznem in previdnem odhodu tedanje JLA iz BiH, in s tistim orožjem, ki je v največjih skladiščih vojaških rezerv v Han Pijesku in pod Igmanom. Armada BiH je potrebovala veliko zmago, da bi se izognila ali pa odgovorila na ostre kritike, ki so prihajale iz vrst vladajočih strank. Strateško bi vsekakor bilo
pirajo. Pripravljajo se načrti za ponovno obnovitev Vasilij ev-skega sabora ob moskovskem Rdečem trgu, medtem ko v sankt-petersburškem Isakijevskem saboru poleg muzejske dejavnosti poluradno že poteka tudi versko obredje. Vprašanje pa je, kakšen bo v prihodnosti uradni cerkveni jezik. Desetletja sekularizacije so namreč preprečila tudi normalen potek reform v ruski pravoslavni cerkvi, katere liturgija se že prej stoletja ni spreminjala. Cerkev zdaj pridobiva samozavest, toda glede reform so se že ustvarile različne frakcije. Med tistimi, ki se spremembam upirajo, je tudi sanktpetersburški metropolit lo-ann, ki je v začetku leta Ruse razburil z besedami, da bi bila zamenjava cerkvene slovanščine z ruščino bogokletna. »Kajti,« je dejal, »ruščina je jezik prostitutk in kriminalcev.« Vprašanje je zelo sporno. Patriarh Aleksej se tega zaveda in poudarja, da bo nepotrebni razkol poskušal preprečiti z vsemi svojimi močmi. V Rusiji so pričele delovati tudi različne neformalne verske sekte. Mnoge evropske in ameriške verske organizacije so v Rusijo poslale celo nekakšno predhodnico, ki naj bi raziskala teren in pridobila članstvo. Kot v vseh evropskih mestih tudi na moskovskih in sanktpetersburških ulicah razdeljujejo lepake, brošure in prepevajo kultne pesmi.
Toda prava religija v današnji
najbolje (medijsko pa mnogo bolj odmevno), če bi armada BiH osvobodila Doboj, največje in najpomembnejše železniško in cestno križišče, ali pa Brčko, kjer je srbski koridor najožji, vendar močno varovan. Ker pa za to ni bilo možnosti, je bila za dosego ustreznega medijskega učinka izbrana Velika Kladuša in vojaški poraz Abdiča. Ta je zadnjo karto zaigralvpartlji,kijoje sam začel že pred letom 1992, trgujoč z JLA, ki je okupirala dele Hrvaške, s kninskim režimom, z banj aluškim režimom, s hrvaškimi enotami, ki so se borile proti kninskim in slavonskim srbskim krajinam, ter na ta način kupoval mir. V tej zadnji partiji je Abdič izgubil, armada BiH pa je dobila tisto, kar ni mogla doseči na drugem mestu - veliko ali »veliko vojaško zmago proti secesi-onizmu namesto zmage na veliko pomembnejši fronti — proti agresorju in proti secesionistom v podobi ekstremistov, kot so Radovan Karadžič, Biljana Plavšič, Momčilo Krajišnik...
Abdiču nihče ni mogel oprostiti (pa čeprav je to delal v funkciji in kot član predsedstva BiH), da je skupaj z Biljano Plavšič, tedaj tudi članica predsedstva BiH, odšel v porušeno Bljeljino, se pozdravil z generalom tedanje JLA Praščevičem, kije Bljeljino »osvobodil«, in z Arkanom, ki je Bije-Ijino oropal. Njegov padec je kot kazen za vse, kar je do tedaj delal.
Abdičevemu porazu so mediji namenili več pozornosti, kot če bi bila prebita blokada Sarajeva, kar samo potrjuje vtis, da sta vojska in oblast v BiH potrebovala medijski dogodek, ki bi potisnil v ozadje tisto dogajanje, ki je usodno za državo in mnogo bolj pomembno kot osvajanje strateško nepomembne Velike Kladuše.
Rusiji je denar. V obdobju komunizma je bilo nevarno govoriti o denarju, danes veljaš za čudaka, če tega ne počneš. Zloglasna investicijska družba MMM je samo eden izmed primerov, ki dokazuje, kako lahkomiselno si Rusi predstavljajo poslovni uspeh. Prihod kapitalističnega sistema je marsikomu vzbudil upanje, da je življenje lahko tudi drugačno. Tako kot v ameriški nadaljevanki Santa Barbara ali pa kateri od brazilskih limonad, ki se zdaj vrtijo tudi na ekranih ruskih televizijskih kanalov. Mnogim je dejansko uspelo in se po uničenih moskovskih ulicah vozijo v naj dražjih avtomobilih, ob večerih pa se zabavajo v katerem od zahodnih barov ali kazinojev z vrtoglavimi cenami vstopnic ali pijače. Najpogostejša oblika družabnega dogodka se še vedno imenuje »priti v goste« in v krogu prijateljev ob vodki premlevati vsakdanje dogodke. Ljudje so prijetno neposredni in zelo gostoljubni.
Dnevno časopisje nam vsak dan prinaša povodenj poročil o materialnem in duhovnem uboštvu nekdanje velesile. Popularna je celo trditev, da je o današnjem ruskem državljanju treba razmišljati ne kot o homo sapiensu, temveč kot o homo sovjetikusu. Najmanj, kar si Rusi zaslužijo v tem trenutku, je zloba in privoščljivost do obubožane sosede, ki je še pred kratkim vzbujala strah in spoštovanje.
Ksenija. Horvat
Privid svobode
Poraz secesionista, kar je Abdič nedvomno postal, zasenčuje vse drugo dogajanje v mozaiku, v katerem se da razbrati veliko nevarnejše težnje, kot so bile Abdičeve. Sarajevski nadškof Vinko Puljič, eden izmed največjih zagovornikov enotne BiH in oster kritik hrvaškega ravnanja, je nekajkrat kritiziral »perfidno islamizacijo«, ki se uveljavlja v organih bosanske oblasti, v gospodarstvu, v medijih in v armadi BiH, iz katere odpuščajo in v kateri razorožu-jejo pripadnike srbske nacionalnosti, medtem ko Hrvate usmerjajo v HVO.
»Ljiljan«, list ki ima v svojem podnaslovu oznako »nacionalni list«, je objavil vest, daje dr. Enes Karič, minister za prosveto, kulturo in šport v vladi BiH, na Islamski fakulteti v Sarajevu predstavil knjigo o islamski tradiciji v BiH. Knjiga je, tako je zapisano, namenjena pripadnikom armade BiH. Ali vse to, kar se dogaja, ne potrjuje, da se armada BiH pretvarja v enonacionalno, versko formacijo, kije dobila zdaj tudi svoj učbenik za politično izobraževanje?
O državi BiH, ki bo zgrajena na islamskih temeljih, je govoril v intervjuju za »ljiljan« tudi Alija Izetbegovič.
V bosansko-hercegovskem političnem življenju je ta čas v ospredju vprašanje, kako obdržati in učvrstiti oblast, ne pa kako osvoboditi okupirana območja BiH. Zato lahko pregovorno misel »j... državu, koja Bosne nema« spremenimo v novo: »j... Bosnu, koja zemlje nema«.
Zoraji Odič (bilje dolgoletni dopisnik Oslobodženja iz Ljubljane)
VBiHjeAbdičeva AP Zahodna Bosna morala pasti, kajti bosanska oblast je potrebovala veliko ali »veliko« zmago zaradi notranjega nezadovoljstva
BABO JE ODIGRAL ZADNJO KARTO -MIRU VIČ NI MOGEL KUPITI
Sarajevski nadškof Vinko Puljič, velik zagovornik enotne BiH in oster kritik hrvaške politike do BiH opozarja na »perfidno islamizacijo« vsega življenja v tej nesrečni deželi
Lado Ambrožič - Novljan, nekdanji partizanski komandant ocenjuje družbene razmere in se zavzema m oblikovanje nestrankarskega političnega gibanja na Slovenskem
m SODELUJEM PRI USTANAVLJANJU NEKAKŠNE KOMUNISTIČNE PARTIJE. KAR NAM PODTIKAJO
Napaka pri pohodu 14. divizije na Štajersko je bila ta, da sta hotela CK in glavni štab imeti nadzorstvo nad dimijo. Takih enot pa se na daleč ne da roditi. Danes je v Sloveniji r polnem razmahu družbena prekucjja prek zakona o denacionalizaciji in lastnipjepju. Sodelujem pri ustanavljanju gibanja, ki naj bi poskušalo z demokratičnimi, ljudskimi in nestrankarskimi prijemi reševati globoko družbeno krizo pri nas.
V partizanih, ste opravljali zelo različne naloge, komisarske, poveljniške in načelni-ške. Katere so vam najbolj ležale, če zanemarimo dejstvo, da niste mogli izbirati?
Najprej sem bil med vojno več kot leto dni politični delavec na terenu, član okrožnega odbora OP za Novo mesto. To je bila zanimiva in bogata življenjska izkušnja. Potem sem bil poveljnik različnih enot. Najbolj mi je pri srcu in v spominu ostalo poveljevanje slavni Gubčevi brigadi in Devetemu korpusu na operativnem področju Zahodne Slovenije. Ta slednja zadolžitev je bila pomembna zato, ker je pod to poveljstvo spadalo tudi Slovensko primorje, ki je tedaj bilo še del italijanskega kraljestva. Boriti se je bilo treba in dokazovati, daje ta dežela del slovenskega etničnega ozemlja in da torej pripada Združeni Sloveniji. Edina moja načel-niška dolžnost je bila funkcija načelnika glavnega štaba Slovenije, ko je bil komandant general Franc Rozman-Stane. Omenjeni dve poveljniški funkciji sta mi najbolj ležali glede na moj značaj in sposobnosti. Seveda se v partizanih nikoli ni nihče potegoval za mesta v poveljniški sestavi slovenske osvobodilne armade, ker bi to bil po našem mnenju hud moralni prekršek, ki smo ga imenovali karierizem.
Dne 7. novembra 1944 sem bil hudo ranjen, zdravil sem se v partizanskih bolnišnicah, v začetku februarja 1945 pa sem bil odpeljan v Beograd na zdravljenje. Šele aprila 1945 sem se ponovno vključil v boj za osvoboditev Slovenije. Bil sem namreč v Prekmurju kot član posebne delegacije SNOS-a. Med prvimi partizani sem prišel v Maribor.
Po končani vojni ste bili postavljeni v vojaško letalstvo in ste bili zelo dejavni na po-
dročju Letalske zveze Jugoslavije ter ljudske tehnike Jugoslavije. Ali je bilo to povezano z osebno nagnjenostjo iz predvojnih dni, ko ste bili jadralni letalec in športni pilot?
Da, to je bilo zelo povezano s predvojno dejavnostjo, ker sem se spoznal na to tematiko, ki je bila po vojni v Jugoslaviji deležna velikanske pozornosti, saj je bilo treba podpreti vojno letalstvo s civilno organizacijo, na področju tehniške kulture pa smo bili tedaj nerazviti, zato smo skušali z Ljudsko tehniko vzbuditi pri naših narodih zanjo zanimanje in spodbuditi aktivno seznanjanje z njo.
Zakaj ste zapustili službo v JLA? Ali je pri tem šlo za politične ali morda za osebne stvari?
Zaradi mojega kritičnega odnosa do ocenjevanja političnega delovanja Partije, ker je ubirala pota, ki niso obetala uspeha, in ker se ni prilagajala zahtevam novega časa, so me odstranili iz vojske, izključili iz Partije in mi onemogočili vsakršno družbeno in društveno delovanje, pa tudi zaposlitve skoraj dve leti nisem dobil.
Konec 50. let ste se upokojili kot sodelavec znamenitega Industrijskega biroja v Ljubljani. Odločili ste se za pisanje zgodovine enot HOV in FOS. Zakaj in kdo vas je morda pritegnil k temu?
Ko gre človek v pokoj, zapusti delovanje, ki mu je pomenilo preživetje. Toda delati je treba še naprej. To je del naravne kulturne potrebe. Po vojni sem se še vedno zanimal za vojaške zadeve. Radoveden sem bil, kakšno realno težo je imel osvobodilni boj slovenskega naroda. Zato sem.se odločil za raziskovanje zgodovine NOB. Tako so nastajala nekatera dela
kot vojnozgodovinske študije ali pa kot monografije enot slovenske osvobodilne armade.
Nekateri štejejo, da je bil pohod 14. divizije na Štajersko napačna in zgolj politična odločitev. Kot daje bila elitna enota slovenske partizanske vojske nekako žrtvovana. Kako ste to dejanje ocenili v knjigi »Pohod štirinajste« in ali se vaše ocene danes morda v čem razlikujejo?
Seveda Pohod Štirinajste ni bil posledica napačne ocene. Pri načrtovanju pohoda in pri njegovi izvedbi so namreč bile napravljene nekatere napake, med katerimi je bila odločilna ta, da sta glavni štab in CK KPS hotela imeti nadzorstvo nad divizijo ves čas njenega pohoda. Takih enot pa se na daleč ne da voditi. Bojno enoto mora po vseh vojaških pravilih voditi poveljnik, ki ima vsa pooblastila, da odloča po svoji vesti in na svojo odgovornost. Zaradi vmešavanja glavnega štaba in cekaja je divizija zašla v izredne težave in je imela velike izgube. Toda svojo nalogo je kljub temu izvrstno opravila, se hitro opomogla s pomočjo organizacij osvobodilnega gibanja na Štajerskem in ponesla v to našo severno pokrajino duha odločnosti, borbenosti, poguma in utrdila je vero v zmago. Razume se, da danes še vedno zagovarjam v tej študiji izražene in utemeljene ocene.
Zadnje čase ste zelo pogosto na raznih proslavah dogodkov iz NOB. Kdo vas povabi, ali partizanski soborci ali pa morda novi politični funkcionarji?
Zdi se mi, da se nekateri novi politični funkcionarji nič kaj posebno ne zanimajo za dogodke iz NOB. Če pa se, potem iščejo najrajši stvari, ki bi jih lahko uporabili za negiranje pomembnosti
enobeja. Res je sicer, da se v tem oziru stvari obračajo na bolje in da zgodovinska dejstva z neizprosno logiko in resničnostjo počasi postavljajo stvari na svoja prava mesta. Največ me torej vabijo partizanski soborci, ki so razočarani nad blatenjem osvobodilnega boja in želijo slišati blažilno besedo, včasih pa skupaj z njimi tudi naprednejši novi politiki.
Besede na obletnicah partizanskih dogodkov Vam privrejo na dan in ne potrebujete pisanih govorov. Poudarjate zlasti dvoje: veličino partizanskega boja in pomen gospodarstva za samostojno Slovenijo.
O veličini osvobodilnega boja slovenskega naroda govorim najrajši zato, ker je prav ta boj eden največjih dogodkov v zgodovini našega naroda. Odprto smo se uprli največji svetovni armadi in s tem izkazali pogum in moralno moč našega naroda, čemu bi pred svetom skrivali to nacionalno dragocenost? Ljudje po svetu še vedno cenijo pogum, ne pa hlapčevstvo in kolaboracijo.
Gospodarski problematiki se intenzivno posvečam zato, ker sodim, da pota in smeri, ki jih ubiramo, niso najboljša, saj nas ovirajo v razvoju in krnijo našo samostojnost. To me spodbuja, da se z vso intenzivnostjo posvečam tem vprašanjem in jih kot problematiko razkrivam pred slovenskim narodom.
Kako ocenjujete razmere v Sloveniji danes?
Danes je v Sloveniji v polnem razmahu (proti) revolucija. Stranke so se složno odločile za družbeno prekucijo in jo izvajajo
z zakonom o denacionalizaciji in lastninjenju gospodarskih organizacij v družbeni lasti. Velika družbena akcija poteka s polno paro in velikim elanom zainteresiranih družbenih slojev in skupin, ki upajo na lahko in mogočno obogatitev. Na drugi strani pa se vedno bolj odpirajo oči slovenskemu narodu in državljanom Republike Slovenije, ki spoznavajo, kako so jih potegnili za nos. Brezposelnost, delitev med bogate in revne, brezpraven roparski poseg po lastnini naših državljanov spodbujajo oster odpor. Ni razumno igrati se z ognjem.
Vaše ime omenjajo v povezavi s pripravami na ustanovitev nekakšne nove komunistične patrtije. Seveda naj bi se vključila v parlamentarne oblike boja in ne bi izvajada revolucije. Ali je kaj resnice na tem?
Nekakšne komunistične partije dandanes ni mogoče ustanoviti, ker za to ni pogojev. Zato v zvezi z okoliščinami, ki jih postavlja vaše vprašanje, ne sodelujem v nobenih pripravah na ustanovitev nove komunistične partije.
Res pa je, da sodelujem pri ustanavljanju političnega gibanja, ki naj bi poskušalo z demokratičnimi, ljudskimi in nestrankarskimi prijemi reševati globoko družbeno krizo na Slovenskem. Skupina državljanov, ki se je v ta namen sestavila, sodi, da strankarski sistem v razmerah, ki ga določa sodoben razvoj gospodarstva in odnosi v družbi, ne more biti niti ustrezen pobudnik niti ustvarjalec bogatega razvoja, ker so stranke tako naravnane, da se potegujejo za oblast v ne-
prestanem medsebojnem boju, družbenih in ideoloških konfliktih.
Gibanje, ki ga v tem razgovoru predstavljam, je seveda nekaj novega in še nepreizkušenega. Toda ali ni na primer Osvobodilna fronta slovenskega naroda dosegla v organizaciji vojaškega odpora proti okupatorju in poenotenju volje našega naroda za preživetje velikanske uspehe? In ali ni na primer tudi društvo slovenskih pisateljev odigralo takore-koč odločilno vlogo pri vzpostavljanju takoimenovane nove demokracije!
Novo gibanje, ki torej ni stranka in se ne bori za oblast, bi moralo sodelovati pri reševanju številnih perečih vprašanj. V prvi vrsti se bo moralo posvetiti nalogi za razostritev ideoloških in religijskih sporov. Priznavati in gojiti bo treba zgodovinsko pomembnost enobeja. Kolaboracije nikakor ni mogoče opravičevati, zato jo je treba osvoboditi. Mnogi družbeni sloji dandanes nimajo svoje politične organizacije. To so zlasti delavci in zaposleni, deloma upokojenci in vodniška tehniška in druga inteligenca. Tem slojem stranke ne ustrezajo, zato bi njihove potrebe lepo zastopalo gibanje. Vprašanje pridružitve Evropski uniji je zelo problematično. Glede na pogoje, kijih taka priključitev zahteva, se lahko zakopljemo v pogubne povezave, ker v vseh pogledih za to odločitev še nismo zreli. Nima smisla, da se ji priključujemo kot peto kolo ali kot nekak politični nebodigatreba. Lastninjenje, kije v začetku ohrabrilo ljudi, ki so si želeli prigrabiti brez dela in truda družbeno bogastvo, se ne razvija po želji takih pridobitnikov. Slovenski narod želi še nadalje biti lastnik družbenega premoženja in v tem duhu bo treba nadaljevati lastninjenje. Gospodarskega programa naša država kot vodilo za daljše obdobje nima. Odpraviti se moramo v širni svet, da bi poiskali delo in zaslužek v sodelovanju z gospodarstvi tujih držav. Vzhod nam ponuja velike možnosti, Zahod pa nas bo prisilil v kvaliteto. Na Zahodu bomo našli tudi več podjetništva, ki ga pri nas šele razvijamo. V naši zavesti bo treba utrditi načelo, da se bomo morali opirati zlasti na lastne sile in sposobnosti. Še mnogo perečih vprašanj je treba rešiti.
Gospodarsko-politični program novega gibanja naj bi začrtal moderne gospodarske in politične smeri, naravnane na zadovoljevanje interesov večine slovenskega prebivalstva. Poleg institucionalnega prava naj bi zagotavljal veljavo pravičnosti in morale. Njegova politična orodja bodo sporazumevanje, prepričevanje, volitve, referendumi in razne vrste glasovanj, povezovanja in sodelovanje s strankami, društvenimi in družbenimi organizacijami, dobra organizacija, temelječa na prizadevanjih uglednih in poštenih aktivistov, na njihovi požrtvovalnosti in dobri volji.
Pavle Čelik
Prvo in pravzaprav edino načelo kvalitete je preizkušanje. Puding preizkušamo tako, da ga jemo.
Kako naj preizkusimo, ali je svet urejen ali neurejen? Kako naj zvemo, ali bi bilo zares po-
Franček Rudolfi
delata vlada in državni zbor, je, da sprejemata proračun, se pravi, da
Praktični fundamentalizem
KVALITETA
Nasveti.
Načela.
Dogme.
Zapovedi.
Ukazi,
Predlogi zakonov. Amandmaji na obstoječe zakone. Predlogi predpisov.
ali pa bi lahko bil tudi enostavno neurejen?
Zastonj se dan na dan vprašujemo, kaj delamo Slovenci. Še bolj zastonj se je vpraševati, kaj bi radi delali. Edino, kar je dosegljivo človeškemu umu, je ugotavljanje, kakšna je kvaliteta izdelkov, ki nam jih ponujajo za določeno ceno. Samo kvaliteta izdelkov in morda še kvaliteta storitev je pomembna.
Pomagamo si lahko samo tako, da razglabljamo o kvaliteti. Povsem nesmiselno se je ukvarjati s kvaliteto tistega, česar se ne da kritično oceniti.
Časopisje izdelek. Članek je izdelek. Ocenimo lahko, ali je izdelek kritično in natančno ocenil kakšen zanimiv izdelek ali zanimivo uslugo.
Kaj pa delajo časopisi? Ocenjujejo vlado. Je vlada izdelek? Tudi če je, je nezanimiv izdelek. Je vlada storitev oziroma usluga?
Ste že držali v rokah časopis, ki bi se ukvarjal s končnim vladinim izdelkom? Z zakonom in s podzakonskimi akti in s predpisi?
Ne, ko pride tako daleč, da bi zakon, to je končni izdelek nekakšnega orodja, ki naj ureja svet, prišel do porabnika, novinarjev že dolgo več ne zanima.
Velikanska usluga, ki namn jo
J.	UtOJ-J-OiJ. ZjOj U.LO UO U.OJ.lkgCi, -TVJ.
nam najbolj koristijo. Tako vsaj zvemo, kaj nam koristi in kaj ne. Knjižnice ne, pač pa verouk.
Če bereš pisma bralcev, ugotoviš, da Slovenci od ministrov pričakujejo predvsem, da ob prvi priliki spektakularno odstopijo.
Pa tudi še Slovenci nadvse želijo, da bi politične stranke bile prijazne in vljudne in bi govorile tisto, kar bi bilo vsem všeč.
Stranke so za to, da jezijo druga drugo: če se da koga prepričljivo razjeziti, to pač pomeni, da njegovi izdelki ali njegove storitve niso na višini. Ker pa same po sebi niso ne izdelek ne storitev, se ni potrebno truditi s kritiko političnih strank in tega, kaj mislijo in kaj nameravajo in kako naj bi se združile ali razdružile. Ni važno, da so popolne, in ni važno, da zbirajo ljudi, ki kaj misijo, važno je, da odpirajo razprave. No, razprave o kvaliteti izdelkov in storitev seveda.
V pismih bralcev vedno kdo razlaga, kdo ima bolj prav, kdo manj. Kdo da je primernejši za kakšno funkcijo in kdo neprimeren. Toliko ljudi v Sloveniji ima svoje mnenje. Ampak zakaj bi nas zanimala mnenja? Toliko ljudi v Sloveniji globoko čustvuje. ljudje odločno kritizirajo fašiste, ko-RTV-ja... upokojenci kritizirajo članek gospoda Štrousa, gospod
Štrous kritizira članke, ki jih pišejo upokojenci. Nihče pa ne piše člankov o tem, kaj smo Slovenci naredili v preteklem tednu in kako dobro smo to naredili.
Pač. Ob nesrečah na cesti in ob raznih ubojih zvemo natančno, česa ne bi smeli narediti. Zvemo, da z avtom ne kaže vijugati po cesti. Prav tako, da ne kaže voziti v škarje. Prav tako, da ni pametno
tolči ljudi z vrčkom za pivo po glavi. Ali tebi nič, meni nič uporabiti nož ali revolver. Zakaj bi razmišljali o kvaliteti nesreč in kvaliteti kriminala in o kvaliteti afer in sploh o kvaliteti urejenosti sveta? Da bi pa našteli, kaj vse bi morali že zdavnaj narediti, pa še nismo, pa tudi ne vemo, kdaj bomo pa tudi ne, koliko bo stalo, nam pa zmanjka časa?
Samo ena stvar pomaga, da so izdelki boljši in storitve boljše: to, da ljudje vejo, kaj hočejo, in da odločno zahtevajo boljše izdelke in boljše storitve. Vendar, če nikomur niti na kraj pameti ne pride, da bi hotel in pričakoval kaj boljšega - kvečjemu cenejšega... potem pač smo Slovenci komplicirana bitja, vendar odločno nezahtevna. Živimo v kompliciranem svetu, trgujemo z razvitimi in bogatimi, radi pa smo preprosti in vdani smo preprostim rešitvam.
Zakaj potrebujemo nove avtoceste? Da se bodo Čehi in Madžari vozili na morje, za nas pa ne bo več prostora?
Nam bodo ceste nekoliko ceneje, gradili tujci, sami jih bomo pa pri tem opazovali?
Privatiziramo zato, da bi končno ljučje vedeli, v kaj vlagajo: certifikati pa nas vodijo v pooblaščene družbe za upravljanje, tako bomo vlagali v spretno upravljanje, ne pa v kvalitetno proizvodnjo. Prej smo imeli samoupravljanje, zdaj bomo imeli pač upravljanje, oboje pa urejeno tako, da se rezultat ne bo prehitro poznal.
Učitelji naj bodo poceni in razpon med njimi naj bo skromen. Pa tudi za zdravnike in sestre naj bi šli tisti, ki so pripravljeni čimbolj požrtvovalno delati poceni. Še poceni novinarji in še poceni ministri, pa bomo na pravi poti. Potem lahko razmišljamo samo še, kako priti do poceni menedžerjev... ki bodo s poceni delovno silo organizirali cenene stori-
tve... Nič ni tako poceni, da ne bi zaradi nizke cene bilo mogoče narediti še večje škode.
Odločanje v demokraciji je hitro in učinkovito. V jeseni se vrne državni zbor s počitnic in že do zdaj je urejal državo s polno paro, zdaj jo bo uredil še nekoliko bolj. Še kakšen referendum in še kakšna revalvacija tolarja.
Italijani bi radi imeli več Italijanov in kar štiri tisoč Slovencev hoče postati italjanskih državljanov. Zakaj ne? Kar lepo je potrebno razdeliti Slovence, vsaj pol naj si jih preskrbi še kakšno državljanstvo, četudi rusko ali kitajsko. Da o ameriškem ne govorimo. Čimprej spremeniti zakon: vsak Slovenec naj ima vsaj dve ali tri državljanstva: da se ne bo počutil kot redkost ali celo dragocena redkost, ampak bo vsak mnogodržavljanski državljan doživljal samega sebe kot uporaben del človeštva.
Namen državljana je polniti državno blagajno in vzdrževati oblast in brezposelne in upokojence. Kako naj državljan to v redu izpelje, če mu sistem ukazuje, da naj bo skromen in plačan kar povprek in z malim zadovoljen? In ne dovoli, da bi pri tem pomagal še kakšni večji sosednji državi?
Nekega dne se vprašaš, ali si si res vse življenje želel popolno državo in množico zakonov z izvedbenimi akti, in razveseliš se, da imajo Slovenci vsaj razstavo in tekmovanje najboljših vin. Ampak vino in žgane pjače - to je tudi edino področje, na katerem smo se naučili ceniti kvaliteto.
DAVČNI SISTEM PO ZGLEDU EVROPSKE UNIJE
(eden izmed pogojev za pridružitev razvitim)
Predlagatelji novega zakona o trošarinah ugotavljajo, da je sistem trošarin v razvitih državah ločen od splošnega prometnega davka, to je davka na dodano vrednost. Za izdelke, ki so obdavčeni s trošarino, se uporabljajo zelo natančni predpisi o prometu in razpolaganju, saj je zanje značilno, da jih načeloma ni mogoče nadomestiti z drugimi podobnimi izdelki. Zato je povpraševanje po teh izdelkih relativno togo. Prav tako je značilno, da so finančni učinki teh davkov od večine teh skupin izdelkov relativno večji kot pri ostalih izdelkih, stopnja obdavčitve po novem zakonu o trošarinah pa naj bi bila tudi poslej pri omenjenih dobrinah enaka, kot je po sedanjem obdavčevanju s prometnim davkom.
Zakon o trošarinah za Slovenijo ni novost, saj že imamo uzakonjen poseben davek oziroma trošarino na cigarete, alkohol in alkoholne pijače, pa zdaj veljavni sistem vendarle odstopa od sistema, kakršnega uzakonjajo trošarine v državah Evropske unije. Cilj zakona o trošarinah pa je pogojen z vključevanjem Slovenije v svetovne, še zlasti pa evropske gospodarske tokove.
In ker trošarine pomenijo pomembno postavko za državni proračun, so praviloma povezane s sistemom splošnega prometnega davka.
Predlog zakona o davku na dodano vrednost - gre pravzaprav za splošni prometni davek - je pripravljen po zgledu zakonskih rešitev v državah Evropske unije. Ko je Slovenija pričela svoje davčne reforme, je davek na dodano vrednost že uveljavljalo 51 držav. Sedaj je teh držav že 80. To pomeni, da postaja davek na dodano vrednost prevladujoča oblika prometnega davka. V Evropski uniji je davek na dodano vrednost dogovorjena davčna oblika in tudi pogoj za članstvo v integraciji.
Pri določanju davčnih stopenj igra pomembno vlogo konkurenčnost med državami. Medtem ko ima Danska samo eno davčno stopnjo (25 %), ima Nemčija znižano davčno stopnjo določeno pri 7 % in drugo davčno stopnjo pri 15%, povišana davčna stopnja pa je 17,5-odstotna.
Slovenija ima po sedanji ureditvi prometnih davkov sedem tarifnih skupin, od katerih veljajo tri za takoimeno-vane monopolne izdelke, ve-
čina izdelkov pa je obdavčena po 20-odstotni davčni stopnji, medtem ko je nižja, 10-od-stotna stopnja predpisana za izdelke, ki imajo socialni, ekološki in energetsko varčevalni pomen. Najnižja 5-odstotna davčna stopnja je predpisana za prehrambene izdelke, izdelke kmetijstva in ribištva, otroška oblačila in obutev, šolske potrebščine in knjige, časopise, umetniška dela, drva, zemeljski plin, vodo in podobno. Na drugi strani pa so po najvišjem 32-odstotnem prometnem davku obdavčeni zlatnina, dragi kamni, kozmetika in osebni avtomobili z večjo delovno prostornino motorja. Za takoimenovane monopolne izdelke (naftni derivati, tobačni izdelki, alkoholne pijače) pa so predpisane posebne, višje stopnje davka.
Dejansko neobdavčen je v sistemu davka na dodatno vrednost samo izvoz, saj za izvoz država vrača izvoznikom vse že prej plačane davke. In prav tu je sistemska prednost v primerjavi s sedanjim sistemom prometnih davkov, ko imamo izvoz posredno obdavčen. Mi namreč s sedanjim prometnim davkom obdavčujemo opremo s 5 odstotki, kar pomeni, da imamo v vsakem izdelku, ki ga izvozimo, dejansko skrit davek.
Z uveljavitvijo zakona o davku na dodatno vrednost naj bi zamenjali zdaj veljavni zakon o prometnem davku. Zaradi zahtevnosti uvajanja novega zakona je predvideno, da bi od sprejetja zakona do njegove uveljavitve potrebovali vsaj devet mesecev, da bi lahko organizirali prehod na novi sistem obdavčevanja.
A. U.
BREZPOSELNOST ŠE VEDNO 14-0DST0TNA
Po podatkih Zavoda Republike Slovenije za statistiko je bilo letošnjega junija v podjetjih in drugih organizacijah zaposlenih 606.925 oseb. Med dejavnostmi je bilo junija največ sprememb v stanovanjsko-komunalni dejavnosti, kjer se je število zaposlenih povečalo za 2,5 odstotka. V gostinstvu in turizmu pa se je v istem mesecu število zaposlenih oseb povečalo za 1,9 odstotka. Največji padec števila zaposlenih smo letošnjega junija zabeležili v prometu in zvezah - 1,1-odstoten.
Na republiškem zavodu za zaposlovanje je bilo junija 1994 registriranih 122.713 iskalcev zaposlitve. To je za 1,9 odstotka manj kot mesec poprej in za 2,2 odstotka manj kot junija lansko leto. Med brezposelnimi je bilo junija 1994 kar 55.222 oziroma 45 odstotkov žensk. Preko zavoda se je junija zaposlilo 6.345 ljudi, od tega petina prvič.
Pregled registriranih brezposelnih oseb po
občinah za junij 1994 pokaže, da je glede na maj 1994 število brezposelnih padlo v več kot polovici občin. Največ v občini Ljubljana Šiška (za 8,9 odstotka), v občini Tr 'ič (za 8 odstotkov) in v občini Sežana (za 6,1 odstotka).
Število brezposelnih po občinah pa se je letošnjega junija " orimerjavi z lanskim junijem najbolj zmanjšalo v občini Izola (za 30,4 odstotka), v občini Ljubljana Center (za 29,1 odstotka) in v občini Piran (za 25,7 odstotka). Močno pa se je povečala brezposelnost v Mozirju (za 36,6 odstotka), v občini Ribnica (za 20,6 odstotka) in na področju Lenarta (za 19,6 odstotka).
Brezposelnost je bila letošnjega junija 14-odstotna. Glede na lanski junij je bila za 0,3 odstotne točke nižja. Več kot žensk (13,2 odstotka) je bilo brezposelnih moških (14,6 odstotka).
A. U.
Spomenka Hribar:
KNJIGA ESEJEV,
KI SO RAZBURJALI...
SVITANJA
Spomenka Hribar v zbirki esejev Svitanja, nastalih v razponu od leta 1979 do danes, odpira nov dvogovor z bralci, tvega nove nesporazume, se spušča v svojevrstno avanturo. Boj za vrednote, Avantgardno sovraštvo in sprava, Nujnost razglasitve konca državljanske vojne, Preteklost v parlamentu, Zausta-viti desnico, Čas za politično spravo, Zakaj me sovražite, tovariši, Živa legenda so med eseji, ki ponovno razburjajo slovensko politično in kulturno srenjo
Knjigo Svitanja lahko naročite na naslov: ČZP ENOTNOST, Dalmatinova 4, Ljubljana, ali po telefonu 321-255, 1310-033, ali po faksu 311-956.
Cena: 1900 SIT, s 5-odstotnim prometnim davkom 1995 SIT.
NAROČILNICA ......................................................
............/L
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o)_izvod(ov) knjige SVITANJA.
Naročeno pošljite na naslov: __________________________
Ulica, poštna št., kraj:_____________________________________________________________________
Ime in priimek naročnika:____________________________________________________________________
1. Račun bomo poravnali v zakonitem roku	2. Kot ind. naročniku mi pošljite po povzetju
Naročeno dne:________________ ________
Žig	Podpis naročnika
IN VINO VERITAS
Na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču imamo spet eno najživahnejših prireditev v naši državi - tradicionalni vinogradniško-vinarski sejem. Za priljubljeni sejem sta značilni predvsem dve stvari: na stotine izvirov najžlahtnejše kapljice in toliko resnice na borih 7.000 kvadratnih metrov kot daleč naokoli ne. Če je v vinu resnica, kot pravi pregovor, bo to, kar smo zapisali, kar držalo.
No, na letošnjem že 40. mednarodnem vinskem sejmu se je zbralo kar 164 razstav-Ijalcev iz 12 držav. Na ogled in pokušnjo so postavili 1298 vinskih vzorcev. Od tega jih je 597 plod znoja, izkušenj, predvsem pa garanja slovenskih vinarjev. Naj-naj oceno med številnimi domačimi žlahtnimi kapljicami si je prislužil Vinagov laški rizling, in
sicer suhi jagodni izbor 1992. Upajmo, da ga bomo lahko kdaj dali na zob! Vsaj kapljico, če že ne kozarček ali dva.
Ni kaj, ljubljanski vinski sejem je praznik. Pa že davno ne le za tiste, ki so zadovoljni edino takrat, ko so v rožicah. To je čas veselja in ponosa za vse tiste vinarje, ki lahko kaj postavijo na ogled in pokušino, praznik za vinogradnike in kletarje, ki se jim je naporno in zahtevno delo obrestovalo. Za obiskovalce pa je sejem priložnost, da spet nekaj pridobe na področju vinske kulture, ki pri nas še ni na zavidljivi ravni. Dobro je, denimo, če vemo, da se resnica ne skriva v sleherni vinski brozgi. V zares dobri kapljici pa jo je na pretek. Vsaj tako pravijo, mar ne?
Malo Slovencev letuje
na Hrvaškem
Rezultati ankete, izvedene med tridesetimi največjimi turističnimi podjetji na Hrvaškem, kažejo, da je bilo julija 5,1 milijona prenočitev, kar je za 50 odstotkov več kot lansko leto, in 37 odstotkov ustvarjenega prometa julija zadnje leto pred vojno.
Po podatkih hrvaškega statističnega zavoda je Hrvaško v prvih šestih mesecih obiskalo 601.016 turistov. Med tujimi turisti so bili najštevilnejši gosti iz Avstrije, Italije, Nemčije in Češke. Gosti iz Slovenije, ki jih je bilo v tem obdobju 69.326, pa so bili šele na petem mestu.
(sta)
IZVOZNIKI SE NE DAJO
Na Zavodu Republike Slovenije za statistiko ugotavljajo, da smo v prvi polovici letošnjega leta kar uspešno gospodarili. Krivulja se dviguje tako na področju proizvodnje kot pri izvozu. Od januarja do konca junija smo izvozili za 7,2 odstotka več kot lani v enakem obdobju. Najbolj je porasel izvoz opreme (indeks 118,9), sledita pa mu izvoz blaga za široko porabo (indeks 107,4) in izvoz reprodukcijskega materiala (indeks
104.6)	.
Podrobnejši pregled izvoznih rezultatov pa kaže, da dosegajo izvozne uspehe v primerjavi z enakim obdobjem lani predvsem naslednje panoge: črna metalurgija (indeks 155,2), proizvodnja bazičnih kemičnih izdelkov (indeks 140,5), proizvodnja prometnih sredstev (indeks
124.7)	, strojegradnja (indeks
118.8)	, proizvodnja končnih lesnih izdelkov (indeks 117,4), proizvodnja električnih strojev in aparatov (indeks 112,5), proizvodnja usna in krzna (in-
Letošnji izvoz po mesecih
(tisoč USD)
Januar
Februar
Marec
April
Maj
Junij
450.838
474.098
606.971
526.704
568.359
611.913
Skupaj	3.237.883
(Vir: Zavod Republike Slovenije za statistiko)
(Vir: Zavod Republike Slovenije za statistiko)
nih izdelkov (indeks 114,0 proizvodnja barvastih kovi (indeks 111,9), itd. Izve končnih tekstilnih izdelko (indeks 93,8), ne dosega ravr lanskega izvoza, kar je posle dica tega, da letošnji izvozr in uvozni podatki za posl oplemenitenja zaostajajo z lanskimi. Ravno v tej panog pa so posli oplemenitenja pre cejšnjega pomena.
Za prvo polovico letošnjeg leta je značilen porast izvoz; v vse ekonomske podskupin v okviru razvitih držav. Taki
IZVOZ IN UVOZ, REPUBLIKA SLOVENIJA, JANUAR-JUNIJ 1994
(predhodni podatki)	tisoč USD, tekoči tečaji
	VI 1993	VI 1994	Indeks VI 1994 VI 1993	l-VI 1993	l-VI 1994	Indeks l-VI 1994 l-VI 1993
Skupaj						
Izvoz	541057	611913	113,1	3020165	3237883	107,2
Uvoz	554718	613887	110,7	3244398	3313036	102,1
Saldo menjave	-13661	-1974		-224233	-75153	
Pokritost uvoza %	98	100		93	98	
Z državami nekdanje Jugoslavije						
Izvoz	84915	93932	110,6	480130	472143	98,3
Uvoz	58176	39745	68,3	375854	260592	69,3
Saldo menjave	26739	54187		104276	211551	
Pokritost uvoza %	146	236		128	181	
Z drugimi državami						
Izvoz	456142	517981	113,6	2540035	2765740	108,9
Uvoz	496542	574142	115,6	2868544	3052444	106,4
Saldo menjave	-40400	-56161		-328509	-286704	
Pokritost uvoza %	92	90		89	91	
smo v primerjavi z enakim obdobjem lanskega leta več izvažali v države EU (indeks
112.8)	, precej pa je porasel tudi uvoz iz teh držav (indeks 107,0). Kljub temu v menjavi s temi državami, ki so tudi z vidika regionalne usmerjenosti blagovne menjave za našo državo najpomembnejše, še vedno dosegamo presežek v vrednosti 70,2 milijona dolarjev.
V	prvem polletju letošnjega leta se je povečal tudi izvoz v države EFTE (indeks 107,2), še bolj pa uvoz iz teh držav (indeks 126,4), zato se je deficit v menjavi s temi državami še povečal. Porasel je tudi izvoz v države neevropskih članic OECD (indeks 101,5), prav tako uvoz iz teh držav (indeks
103.8)	.
V	druge razvite države smo izvozili za 30,4 odstotka več kot v enakem obdobju lani, uvozili pa za 4 odstotke več. Od držav v razvoju so za Slovenijo še najbolj zanimive države na ozemlju nekdanje Jugoslavije in države razpadle SZ. Izvoz in uvoz v države nekdanje Jugoslavije ne dosegata ravni izvoza in uvoza v enakem obdobju lani. Pri državah nekdanje SZ pa zavod za statistiko ugotavlja velik porast izvoza v te države (indeks 118,2), medtem ko je uvoz občutno padel (indeks 76,7).
Najpomembnejše zunanjetrgovinske partnerice naše države vsekakor ostajajo Nemčija, Italija, Hrvaška, Francija in Avstrija. Pri vsem tem pa je pomembno, da izvažamo vse več. V primerjavi s prvim polletjem lani smo v letošnjih prvih šestih mesecih izvoz povečali za 2,1 odstotka.
A. U.
		KAŽIPOT				-V	 ...		—
	1. septembra 1994		POCENIMO ŽIVLJENJE
Certifikatni vrtiljak
Zadnjih nekaj tednov me slovenska certifikatna zgodba spominja na vrtiljak, ki se predolgo vrti. Vznemirljivi občutek neznanega, ki se nas poloti, ko varno poletimo nad množico pod nami, počasi mine in okusa po letenju je kmalu dovolj. Vrtoglavica nas slejkoprej prisili, da si spet zaželimo le trdnih tal pod nogami. Zdi se mi, da prav to velja tudi za naše certifikatne dogodivščine. Pričakovanja, povezana z nakupom delnic za certifikate, so bila velika, a dogodki so se zavrteli na nepravi višini in z nepravo hitrostjo. Prav zato se je navdušenje Slovencev nad dejstvom, da bodo postali delničarji, hitro poleglo, celo tako hitro, da se je v celotni proces lastninskega preoblikovanja podjetij kar prehitro vrinil nedobrodošel virus ravnodušnosti.
Skorajda ni dneva, ko bi lahko zaobšli certifikatno dogajanje. V jutranjem časopisu beremo o zapletih, povezanih z zbiranjem certifikatov, o protestih enih investicijskih družb in pojasnilih drugih, pa o tem, kaj o lastninjenju s certifikati menijo priznani ekonomski strokovnjaki. Čez dan z znanci izmenjujemo mnenja o našem videnju stvari in razpravljamo o kakovosti posameznih naložb, zvečer pa nas pooblaščene investicijske družbe preko nacionalne televizije prijazno vabijo, naj jim zaupamo svoj certifikat. Komu je bolj všeč ena reklama in komu druga, je seveda stvar okusa. Dejstvo pa je, da so prav ta reklamna sporočila nekaterim uglednim komentatorjem aktualnih dogajanj izhodišče za parodijo na temo lastninskega preoblikovanja podjetij. In prav teksti izpod peres ekonomistov, ki jim ljudje zaupajo, vnašajo v posameznikovo poslovanje s certifikati dodatno negotovost in povečujejo ravnodušnost. Menim, da to ni potrebno.
Ne glede na ugajanje posameznih reklamnih sporočil so pooblaščene
Piše: Metka Tekavčič
investicijske družbe, ki organizirajo in vodijo zbiranje lastninskih certifikatov za posamezne investicijske sklade, danost, s katero se moramo soočiti. Prenekateremu državljanu, ki bo želel svoj certifikat zamenjati za delnice, ne bo preostalo drugega, kot da se bo odločil za enega od pooblaščenih skladov. Verjetno bo glava še najmanj bolela tiste lastnike certifikatov, ki so zaposleni v podjetjih, ki se lastninijo po načelih notranjega odkupa, saj bodo certifikatni vozel zase in za družinske člane lahko razvozljali kar z naložbo v lastno podjetje. Večji problem pa bo za zaposlene v javnih službah, zlasti še, če so bili tudi njihovi očetje, dedki in babice uradniki, učitelji, zdravniki, policaji in podobno. Ti državljani nimajo »lastnega« podjetja, v katerega bi lahko vložili svoj^ certifikat, zato se postavlja vprašanje, kaj naj storijo, če bi ga radi vložili v prav določeno podjetje.
Denimo, da si npr. Janez, ki je zaposlen v šoli, želi zamenjati svoj certifikat za delnice podjetja »X«. Če se bo podjetje »X« odločilo za lastninjenje z javno prodajo delnic, Janez ne bo imel problemov in bo lahko ravnal po svojih željah. Če pa se bo podjetje »X« lastninsko preoblikovalo po načelih notranjega odkupa in če Janez nima bližnjega sorodnika, zaposlenega v tem podjetju, pa za pridobitev delnic podjetja »X« v tej fazi nima neposredne možnosti. Zato se lahko odloči, da bo svoj certifikat vložil v kako drugo podjetje, ki se bo lastninilo z javno prodajo delnic, druga možnost, ki jo ima, pa so investicijski skladi. S tem ko bo certifikat zamenjal za delnice sklada, bo posredno dobil možnost dostopa do upravljanja vseh tistih podjetij, katerih delnice bo kupil sklad, ki mu je zaupal svoj certifikat. Možno je, da bodo med njimi tudi delnice podjetja »X«. Poudariti namreč velja, da morajo vsa podjetja - ne glede na metodo lastninjenja - 20 odstotkov svojih delnic prenesti na Sklad Republike Slovenije za razvoj, od tega sklada pa bodo potem odkupovali delnice pooblaščeni investicijski skladi. Zato ne drži trditev, ki se je enemu od ekonomistov zapisala v strokovnem časopisu s področja financ, da skladi ne bodo mogli kupovati delnic tistih dobrih podjetij, ki se lastninijo po načelih notranjega odkupa. S tem pa dobi državljan, ki se odloči za »pravi« sklad, možnost dostopa do delnic, ki jih želi.
(Konec prihodnjič)
Izjava za javnost
IGRA ZA 9.000 DELOVNIH MEST
V Svobodnih sindikatih Slovenije smo seznanjeni, da se pojavlja kot domnevno najboljši ponudnik za izgradnjo avtocestnega odseka Arja vas-Vransko (20,9 km) neko italijansko podjetje.
Zavedamo se, da je konkurenca izvajalcev potrebna; vemo, da pretirana zaščita domačih izvajalcev utegne biti palica z dvema koncema, toda pri gradnji avtocest, ki je slovenski gospodarski projekt zadnjih desetletij, s katerim naj bi spodbudili nov naložbeni ciklus v naši državi, upravičeno pričakujemo in zahtevamo, da imajo ob relativno podobnih pogojih absolutno prednost slovenska gradbena podjetja. Če bi lahkomiselno dopustili, da bodo ta odsek gradili tujci, bi ta odločitev prizadela 7-9000 zaposlenih delavcev. Izguba tega posla bi zlasti prizadela gospodarstvo celjske regije, ki je že v izjemno težkih razmerah.
Izgradnja avtocest je velika priložnost vsega slovenskega gospo- ' darstva in ne bi je smeli zapraviti s sicer nujnimi licitacijami - kjer se pa ne licitira samo o kilometrih cest, pač pa tudi o usodi slovenskega gospodarstva.
Svobodni sindikati Slovenije in še zlasti Sindikat delavcev gradbenih dejavnosti Slovenije pričakujemo, da bo DARS pred sprejemom dokončne izbire vendarle upošteval tudi vse omenjene posledice.	mag. Dušan Semolič,
predsednik ZSSS
Dušan Radovič:
Najbolj vas sovražijo tisti, ki vam največ dolgujejo.
Lopovi so nam ukradli prihodnost.
Živeti bomo morali od preteklosti, vsaj tisti, ki jo imamo.
Prihajajo resni časi.
Nam, ki se bomo ponovno mučili, bo lažje kot tistim, ki se jim bo to zgodilo prvič.
m
Ne govorite tega, kar mislite, če živite od tega, govorite.

kar
Nekateri znajo imeti težave, drugi ne.
Tisti, ki jih znajo imeti, jih delajo še tistim, ki jih sicer ne bi nikoli imeli.

Borza sindikalnega turizma
BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 35
ATRIS - BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA, Ljubljana, Dalmatinova 4, sprejema ponudbe prostih počitniških možnosti, posreduje proste zmogljivosti, organizira zamenjavo, nakup ali prodajo počitniških objektov, stanovanj, bungalovov, prikolic in drugih možnosti.
Pišite nam ali telefonirajte na 061 131 0033, int. 384385 061/326982 ali 322975; naš telefaks je 061/326982 ali 317298, žiro račun 50101-610-92077 - Atris.
Poslovni čas za stranke vsak delovnik od 9. do 15.30 ure.
A. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI VAM JIH NUDIMO
1.	PENZIONI V FIESI - sobe za 3 do 4 osebe s kopalnico, predprostorom in teraso, penzion ali polpenzion do 2. septembra. Cena penziona za odrasle 49 DEM, za otroke do 10. let 37 DEM v tolarski protivrednosti. Cena polpenziona za 4 DEM nižja. Posamezni termini po sedem dni, prosto po 2. septembru.
2.	POČITNIŠKI APARTMAJI V PIRANU - sodobno opremljeni za dve ali štiri osebe, 85. oz 100 DEM dnevno. Termini po 2. septembru.
4.	POČITNICE NA POKLJUKI v dvo- ali štiriposteljnih apartmajih od 2. septembra do 1. oktobra. Cene: veliki ap. 56 DEM, mali ap. 37 DEM v tolarski protivrednosti. Termini vsako soboto. Turistična taksa ni vključena.
5.	POČITNIŠKI DOM V BOHINJU. Šest ap. za štiri in dva za osem oseb, cena 60 oz. 120 DEM za večjo enoto. Termini od 30. 8. dalje. Mansardni apartma 50 DEM.
6. APARTMAJI V NASELJU PICAL, APARTMAJI LUNA
PO 2. 9.	Ap. za 3 osebe		za 4 osebe	za 6 oseb
PICAL	CENE	59 DEM	66 DEM	79 DEM
LUNA	CENE	42 DEM	49 DEM	
POLPENZION				
Hotel Kristal	PO 2. 9.		45 DEM	v 1 /2 sobah
Hotel Diamant	PO 2. 9.		47 DEM	v 1/2 sobah
Hotel Neptun	PO 2. 9. Hotelsko naselje SPLENDID			39 DEM	v 1/2 sobah
	PO 2. 9. DO 18. 8.		36 DEM	
7 GARSONJERE V ČERVARJU za štiri osebe, opremljena kuhinja. CENA 48 DEM- Posamezni termini v septembru.
8.	HIŠICE NA ROGLI za štiri osebe, termini 7 ali 10 dni, cena dnevnega najema 58 DEM. Prosto od 25. 9. dalje.
9.	KOPE garsonjere za 4 osebe, termini od 12. 9. dalje. Cena 35 DEM.
10.	Postavitev prikolic na VRANSKEM, brezplačna uporaba bazena. Celoletna najemnina prostora 500 DEM.
11.	Prikolica v Martuljku za štiri osebe. Prosti termini v septembru, cena 32 DEM na dan.
12.	POČITNIŠKI DOM V KRANJSKI GORI tri- ali štiriposteljne sobe, polpenzion, sedemdnevni paketi, zamenjave vsako soboto, 245 DEM. TO PONUDBO PRIPOROČAMO.
13.	POČITNIŠKE HIŠICE V ZAMBRATIJI SAVUDRIJA penzion hišice za 4 ali 5 oseb, spalnica, otroška soba, predprostor, kopalnica. Cena polnega penziona 39 DEM, otroci do 10. let 31 DEM. Termini po 2. septembru.
14.	POČITNIŠKI PAVILJONI V BAŠANIJI, SAVUDRIJA tri- in štiriposteljne sobe, penzion. Cena za odrasle 39 DEM, otroci do 10. leta 32 DEM.
15. POČITNIŠKI DOM SAVUDRIJA tri- ali štiriposteljne sobe, penzion. Cena 43 DEM. Prosti termini v septembru.
Na ponudbi vabimo tudi lastnike vikendov ali počitniških stanovanj v ANKARANU, Izoli, LUCIJI, Piranu in v ISTRI OD KANEGRE do ROVINJA.
ŠOLA V NARAVI
Organizatorje šole v naravi obveščamo, da imamo v mesecu septembru prosta dva počitniška doma z do 100 ležišči. Cena za polni penzion je 35 DEM.
POSAMEZNI TERMINI ZA ODDIH
ČERVAR GARSONJERA	OD 2. 9. dalje
BARBARIČA	OD 2. 9. DALJE
MAREDA, dvosobno stanovanje za pet oseb najem
OD 2. 9. do 9. 9.
OD 9. 9. DO 19. 9.
TERME ZREČE
PETDNEVNI POČITNIŠKI PAKET DESETDNEVNI POČITNIŠKI PAKET
CENA 46 DEM CENA 48 DEM
CENA 42 DEM CENA 42 DEM
300 DEM POLNI PEN. 530 DEM POLNI PEN.
Pokličite po telefonu 063 762451
RATEČE PLANICA, PRIVATNI PENZIONI DO 15. 9. 1994
CENE:APARTMA ZA2OSEBI	SODEM
ZA 4 OSEBE	70 DEM
ZA 6 oseb	100 DEM
BLED turistični apartmaji 1. kategorije za 4 ali 8 oseb, cena 70 oz. 130 DEM. Nočitev z zajtrkom 35 DEM.
KMEČKI TURIZEM »Pri Marti«, Drbetinc - kmetija, 15 km oddaljena od Ptuja. Gostišče ima 60 sedežev, primerno za slavja, sindikalne izlete, individualne obiske.
PONUDBA V MESECU SEPTEMBRU
Prikolice v Luciji, Belvederju, Ankaranu, Plesi, Koversadi, cena 45 DEM
STANOVANJA v Novigradu, Dajli, Barbarigi, Maredi.
B SEJEMSKA PONUDBA
1.	PARIZ, mednarodni sejmi mode PAPF in SEHM, sejem ženske konfekcije od 2. do 5. septembra in moške ter deške mode od 3. do 5. septembra.
2.	Mednarodna razstava vozil IAA Hannover, 3. do 11. 9. odhod aviona
6.	9. Cena tridnevnega potovanja 990 DEM.
3.	AVTOMEHANIKA FRANKFURT, sejem opreme avtomobilskih delavnic in bencinskih črpalk, od 13. do 18. 9. Tridnevni obisk sejma z letalskim prevozom 1090 DEM. ZA SEJEM JE IZREDNO ZANIMANJE.
4.	MILANO MODIT, tridnevni ogled mednarodnih sejmov MODE od 30. 9. do 4. 10. CENA 360 DEM.
5.	PHOTOKINA KČLN OD 22 DO 29. SEPTEMBRA, sejem fotoaparatov, video, hifi, tehnike za film, radio, TV. Štiridnevno potovanje z avtionom 1295 DEM.
6.	IMEGA MUNCHEN, prehrambeni sejem z obiskom OKTOBERFESTA od 18. do 22. 9. Dvodnevni avtobusni ogled 210 DEM.
7.	BUREAU 94 BRUSELJ, sejem pisarniške opreme, pisarniških strojev računalnikov od 21. do 28. 9. Štiridnevni obisk z avionskim prevozom 1390 DEM.
8.	MILANO, sejem orodjarskih strojev, tridnevni ogled od 29. 9. do 4. 10. CENA 360 DEM.
9.	PARIZ EUROPLAST, sejem plastike, izdelkov iz gume, surovine, stroji in obdelave. Štiridnevni ogled od 2. do 6. 10. CENA 664 USD.
10.	HOGATEC 94 DUSSELDORF, sejem hotelirstva in gastronomije od
10.	do 14. oktobra. Štiridnevno potovanje z letalom 1340 DEM.
11.	CODEX LAS VEGAS, največji računalniški sejem, od 14. do 18. novembra. Cena osemdnevnega potovanja 2395 USD.
IZLET PO LJUBLJANICI
Vsakodnevni izlet z rečno ladjo po Ljubljanici. Sprejme do 40 gostov, možen piknik na njej in ob pristanku v vasi Vrba. Dnevni najem barke za 6 ur 24000 tolarjev, preostale ure po 2000 tolarjev.
POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI JIH POTREBUJEMO
1. Počitniške hišice v ČATEŽU, ATOMSKIH TOPLICAH ali MORAVSKIH TOPLICAH.
Informacija gostom Atrisa
PLAČILNI POGOJI: Ob potrditvi rezervacije zahtevamo plačilo 40% celotnega zneska. Pri odpovedi nad 20 dni pred odhodom za že rezerviran termin zaračunamo stroške poslovanja in nastale stroške; najmanjši znesek stroškov odpovedi je 4000 tolarjev pri krajši odpovedi zaračunamo stroške in 30 % celotnega zneska. Cene veljajo le za že v celoti plačane aranžmaje, če se te ne spremenijo za več kot 7%. Po vplačilu gostje prejmejo našo napotnico. V primeru, da naše napotnice ne prejmete sedem dni pred odhodom nas nujno pokličite. Reklamacije v skladu s turističnimi uzancami rešujemo sporazumno.
ARTIS je povsod, kjerkoli ste.	direktor borze
Metod Talar
ROKOVNIK-PRIROČNIK'9$
V NOVO LETO Z NOVIM ROKOVNIKOM - PRIROČNIKOM 95
- ZAJETNEJŠI, BOGATEJŠI, UPORABNEJŠI
Sestavljajo ga koledarski del, zajeten blok za zapiske in priročnik v obliki brošure z naslednjo vsebino:
-	abeceda delničarstva
-	kako brati finančna poročila
-	pridobivanje lastninske kulture
-	izvajanje zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju
-	sindikati in soodločanje delavcev pri upravljanju.
Priročnik-rokovnik je nepogrešljiv pripomoček za vsakega sindikalnega zaupnika in člana sveta delavcev v podjetju in ustanovi.
Cena 2.500 SIT, V PREDPLAČILU PA 1500 SIT!
CENA V PREDPLAČILU VELJA DO 31. OKTOBRA.
MOŽNOST NAPISA NA OVITKU (ZA DODATNO PLAČILO), NAD 100 IZVODOV NAPIS BREZPLAČEN.
Vsa naročila in morebitne informacije dobite pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon (061) 321-255, fax 311-956.
; - NAROČILNICA............................................
! Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o) j .............. izvod(ov) ROKOVNIK 95. Naročeno pošljite na naslov:
Ulica, poštna št., kraj:
Ime in priimek podpisnika:................................
1.	Račun bomo plačali v zakonitem roku po prednaroč. ceni
2.	Želimo napis na ovitku - prilagamo tekst napisa
Naročeno, dne
Žig	Podpis naročnika
TEŽKO BREME SOLSKIH TORB
Letošnji september je za mnoge delavske družine še posebej težak mesec. Začela se je šola, ko je treba otrokom nakupiti ne samo šolske potrebščine, ampak jih tudi obleči od nog do glave. Pri tem pa je treba upoštevati, da mnogim zaposlenim grozi, da jih bodo poslali na cesto kot tehnološki presežek, drugi pa imajo tako nizke dohodke, da njihov družinski proračun ne prenese kakšnih dodatnih obremenitev, saj že tako živijo iz rok v usta. Najtežje je po velikih mestnih središčih, kjer mnogi delavci živijo le od plače.
Na vrata svobodnih sindikatov zato v zadnjem času še pogosteje trkajo delavci s prošnjami za enkratno sindikalno pomoč, še posebej v Ljubljani in v Mariboru, kjer grozi stečaj kopici podjetjem. Pričakujejo, da se bo število prosilcev pomoči še povečalo.
Do kdaj bo moral delavec trkati na vrata sindikata za socialno pomoč, da bi lahko preživel svojo družino sprašujejo v svobodnih sindikatih, kjer del članarine namenjajo za pomoč svojim delavcem. V Sloveniji je približno tri tisoč delavcev, katerih plače so nižje od zajamčenega osebnega dohodka, to je manj kot 18 tisočakov. Manjšo plačo od povprečne, torej manj kot 48.000 tolarjev, pa prejema okrog 60 odstotkov zaposlenih
v gospodarstvu, povprečno plačo pa le 9,6 odstotka zaposlenih v gospodarstvu. In potem je tu še kopica brezposelnih delavcev, ki se bolj ali manj uspešno trudijo, da se njihovi otroci v šoli ne bi razlikovali od drugih.
Žal jim to zmeraj ne uspeva. Tudi po šolah je čedalje bolj vidno socialno razlikovanje - otroci se vse opazneje delijo na tiste, ki imajo, in tiste, ki nimajo, kar otroke najbolj boli. Omogočiti enake startne možnosti za vse otroke, kar je bil slogan predvolilne politike, se z vsakim dnevom bolj spreminja v pravljico. Znani so podatki, da se šola čedalje manj otrok iz delavskih in kmečkih družin, zmeraj bolj prevladujejo otroci iz meščanskih družin. Pri vsem tem izobraževanja ni preveč, nasprotno, zmeraj bolj se na tem področju siromašimo.
Nekatere raziskave namreč trdijo, da tretjina ljudi pri nas nima več kot osnovnošolsko izobrazbo in nobenih kvalifikacij. Korenine takšnega stanja so že na prehodu iz osnovne šole v srednjo. Tretjina generacije »izpade« nato že po prvem letniku, v visokošolsko izobraževanje pa je vključenih za pol manj ljudi kot v nekaterih sosednjih državah. Na trgu delovne sile pa bodo imeli priložnost predvsem ljudje z več znanja in sposobnosti.
Morda vsi ti podatki za velik narod ne bi bili tako zelo alarmantni, kot so za dvomilijonski slovenski narod, saj bomo čez nekaj desetletij zaradi nizke rodnosti potrebovali vsako sposobno delovno roko. A kot vemo, za sodobni svet žulji že dolgo niso dovolj, ampak tisto, kar je - svežega in ustvarjalnega - v glavah.
Če seveda hočemo enakopravno tekmovati z razvitim svetom in preživeti kot narod. V nasprotnem primeru se bomo spremenili, kar se nam že dogaja, v dodelavno provinco, ki bo za razviti svet opravljala »Ion« posle in počasi izgubila svojo identiteto. Pri tako majhnem narodu je treba vlagati v ljudi povsod tam, kjer je mogoče.
Zato bi moral biti letošnji začetek novega šolskega leta priložnost za tehten razmislek o tem, kako bi čim več znanja enakopravno omogočili čim več mladim. Ne samo z enkratno socialno pomočjo, ampak tudi v ustrezno štipendijsko politiko, ki bi učinkoviteje razbremenila naraščajočo množico ubobožanih staršev. Morda z ustanovitvijo posebnega sklada za štipendiranje delavskih otrok. Dosedanja štipendijska politika ni zadosti upoštevala naraščajočega socialnega razlikovanja v družbi, katerega žrtve postajajo tudi nič krivi in nemočni mali ljudje s torbami.	Marija Frančeškin
»ZGODBA 0 USPEHU«
V FRANCOSKEM OGLEDALU
Ko si ministri in drugi slovenski politiki v svetovnih metropolah na vse mogoče načine prizadevajo vsem, ki so jih pripravljeni poslušati, razložiti, da Slovenija ne spada ne na podivjani Balkan in ne med obubožane vzhodnoevropske države v prehodnem obdobju, je francoska vlada najbolj zgovorno pokazala, kaj si misli in kam uvršča slovensko različico »zgodbe o uspehu«.
Preko veleposlanika Republike Francije v Sloveniji Bernarda Ponceta je francoska vlada poslala v Slovenijo prvo pošiljko paketov, s katerim namerava pomagati 70 tisoč socialno ogroženim družinam v Sloveniji. Prve so bile deležne francoske pomoči socialno ogrožene družine iz najmanj razvite slovenske občine - iz Lenarta v Slovenskih goricah. Mednje je Rdeči križ razdelil 300 francoskih paketov.
Že to, da so Francozi začeli deliti pomoč socialno ogroženim družinam v Sloveniji prav v Lenartu, dokazuje, da so odlično seznanjeni z razmerami in gospodarskimi problemi pri nas. V Lenartu je od 2063 zaposlenih 1940 nezaposlenih delavcev, brezposelnost pa že presega 27 odstotkov. V zadnjih letih je šla v Lenartu v stečaj večina podjetij, letos pa je morala tudi tovarna konfekcije Caprice, ki je bila s 360 zaposlenimi največja v občini.
Delavke in delavci Capricea so pred stečajem preživljali pravo agonijo, saj šest mesecev niso dobili niti tolarja plače. Na probleme, ki pestijo lenarško gospodarstvo, so vodilni možje v občini že dalj časa opozarjali pristojne republiške organe in jih prosili za pomoč, vendar so se v Ljubljani vsi po vrsti vztrajno delali Francoze.
Očitno so politiki v prestolnici tako zaposleni z medsebojnim intrigiranjem in razpihovanjem afer ter seveda z vključevanjem v prizadeva-
nja za promocijo Slovenije v Evropi in svetu, da nimajo časa in se jim tudi ne splača prisluhniti, kaj se dogaja v Lenartu in drugih zakotnih krajih Slovenije. Glas o tem, da so Lenarčani, ki jih je letos za nameček prizadela še naravna ujma s točo, potrebni pomoči, je očitno prej segel do Pariza kakor do ušes domačih oblastnikov. Ali zares Lenarčanom ne bi mogla že doslej več pomagati tudi slovenska država?
Prav zato francoski paketi niso in ne bodo v pomoč samo socialno ogroženim družinam v Sloveniji, ampak tudi oblastnikom v tej državi, ki bodo morda tako končno le spoznali, da se bo mlada slovenska država v Evropi in svetu toliko bolje promovirala, kolikor bolj uspešno bo reševala svoje gospodarske, socialne in politične probleme.
Z reševanjem najbolj banalnih vsakodnevnih gospodarskih in socialnih problemov v Lenartu in drugih zakotnih mestih, krajih in vaseh širom po Sloveniji bi oblastniki več storili za približevanje Slovenije Evropi kakor z množico (dragih) obiskov v tujini, kjer s svojimi zgodbami o uspehu najbolj »farbajo« sami sebe.
Zaenkrat je v razvitem in normalnem svetu na srečo pač še tako, da dejanja veljajo več kot besede.
Tomaž Kšela
VEC ALKOHOU MED MLADIMI
Mlada generacija je tista, pri kateri se v kratkem času dogodi veliko fizičnih, psihičnih in socialnih sprememb, ki jim posameznik in družba večkrat niso kos. Analize, narejene iz poročil in posebnih študij ob sistematskih pregledih, kažejo, da se splošno zdravstveno stanje mladih slabša.
V preteklosti smo premagali bolezni, kot so aktivna tuberkuloza, razne infekcijske bolezni, zdaj pa je več psihosomatskih bolezni, razvad in slabih navad - skratka psihosocialnih bolezni, ugotavlja dr. Božena Kuhelj Skalicky iz Zdravstvenega doma za študente v Ljubljani. V previsokem odstotku se pojavljajo pri študentih bolezni oči in slabovidnost, bolezni okostja in sklepov, kože, srca in ožilja, prebavil, zob in obzobnih tkiv.
Razveseljiv je podatek, da med visokošolsko mladino upada kajenje. Manj razveseljiv pa je podatek, da narašča uživanje alkohola. O uži-
vanju drog ni na voljo točnih podatkov, ocenjujejo pa, da raste, vendar je rizičnost pri študentih zaradi večje osveščenosti manjša kot pri srednješolcih. S stalno rastjo zasvojenosti z drogami med mladino se veča tudi rizičnost za okužbo s HIV pri študentski mladini, čeprav o tem ni zanesljivih podatkov.
Psihosomatske motnje pri študentih, kot so glavobol, vrtoglavica, razne bolečine notranjih organov, gibal, nespečnost, motnje koncentracije, se pojavljajo pri študentih vseh letnikov v izredno visokem odstotku, povprečno v 80 odstotkih. Skratka, socialne stiske in drugi pritiski v šoli in družbi so na mladino izredno veliki, v času visokošolskega študija jim ne ubeži skoraj nihče. Velike razlike v zdravju med skupinami mladih izhajajo iz njihove socialne neenakosti. Mladi potrebujejo topel dom, prijazno šolo, zdravo okolje in kakovostno zdravstveno varstvo.	M p
OBRATNA
AMBULANTA
Piše: prim. doc. dr. Anton Prijatelj
Ponovno o klopih
Da so klopi lahko nevarni, so kmalu po letu 1950 vedeli gozdarji. Prof. Bedjanič iz infekcijske klinike v Ljubljani je ugotovil povezavo med pikom klopov in meningitisom. Vedeli smo tudi, da so le posamezni kraji v Sloveniji nevarni za okužbo s klopnim meningitisom. Drugod pa te nevarnosti ni bilo.
Danes pa mnogi vemo, da obstaja še ena nevarnost in še ena bolezen, ki je posledica klopovega pika. Četudi uporabljamo tujko, jo poznajo mnogi. To je borelioza ali lymska bolezen.
Bolezen povzroča borrelia burgdorferi. Sodi med zoonoze, to so bolezni, ki jih prenašajo živali. Prenašajo jih klopi in tudi nekateri insekti. Okuženost klopov v Sloveniji je po podatkih iz knjige Infekcijske bolezni (Anica Marolt-Gomišček in Alenka Radšel-Medvešček) 22-odstotna, medtem ko je v nekaterih krajih Amerike kar 50-od-stotna. Obolevajo ljudje vseh starosti, tako moški kot ženske. Največ obolenj je od maja do novembra. Od leta 1986 jo moramo prijavljati. Prvo leto je bilo prijavljenih 29 obolenj, leta 1991 pa kar 1551 primerov eritema migrans, 29 obolenj sklepov in 44 meningitisov. Največ primerov so prijavili v ljubljanski, mariborski in celjski regiji.
Bolezen ima tri obdobja. Po piku klopa se lahko nekaj dni do nekaj tednov pojavi eritema migrans (rdeč obroč). Nekaj tednov ali mesecev po okužbi se lahko pojavijo nevrološki, očesni znaki ali znaki na srcu. Več mesecev ali let po okužbi pa se lahko pojavijo ponavljajoči se napadi bolečin v sklepih ali pa celo napredujoč encefalomelitis (vnetje možganov).
Danes ne bom pisal o drugem in tretjem obdobju, pač pa o najnujnejšem, kar moramo vedeti o preprečevanju in zdravljenju, da ne pride do posledic. Po vsakem izletu po gozdu, med grmovjem se moramo pregledati, če nas ni morda pičil klop. Če ga najdemo, ga moramo odstraniti. Vendar ne s silo vleči za telo. Telo klopa se lahko odtrga in glavica ostane v koži. O tem, kako dobimo celega klopa iz kože, sem slišal in izvedel celo vrsto načinov. Kapljica olja, alkohol, eter, razni spreji, celo z lakom za nohte so ga ženske spravljale na dan. Vedeti moramo tudi, da se klop zažre v najbolj nežne dele kože. Podpazduha, pregibi na nogi, popek, celo ob spolovilu sem ga našel. Probleme pa sem imel, ko sem odstranjeval klopa iz obrvi! Vedeti moramo, kje nas je klop pičil. Če se pojavi na mestu pika rdeč obroč, ki se širi, je velika verjetnost, da je bil okužen. Ta rdeč obroč ima lahko na sredini bledico, ni pa nujno. Opisujejo premer obroča tudi do 70 cm. Spremembe na koži izginejo po 3 do 4 tednih. Če bolnik opazi tak obroč, mora takoj k zdravniku. Ta mu bo predpisal močne doze antibiotikov. Le bolnik mora vedeti, če je morda na kakšen antibiotik preobčutljiv.
Včasih spremljajo rdeč obroč povečane bezgavke. Izjemoma pa lahko bolnik nima rdečega obroča, pač pa druge težave, kot so glavobol, vročina, utrujenost, bolečine v sklepih. Diagnozo morda razjasni klopov pik.
Krvne preiskave v začetku niso potrebne, pač pa lahko opravijo preiskave po treh ali šestih tednih.
Sedaj pa k preprečevanju. Dvomim, da bo navdušenega gobarja strah pred klopom odvrnil od izletov v gozd in na travnike. Pokriti deli telesa zmanjšajo nevarnost klopovih vbodov. Torej je pametno imeti dolge hlače, zvezane hlačnice ali zatlačene v škornje. Tudi dolge rokave priporočamo. Nekateri prisegajo na mazanje z anianom.
1. septembra 1994
RAVBARKOMANDA

Nekdanji novomeški hotel Kandija v primežu denacionalizacijskih norosti
BARBARSKI GRABEŽ
(DRUŽBENE) LASTNINE
Med tistimi slovenskimi podjetji in delavci, ki na lastni koži občutijo norosti zakona o denacionalizaciji, so tudi v novomeški Krki. V premoženjski bilanci tega podjetja denacionalizacija sicer ne dosega pomembnejšega dela, je pa to, kar se z njim dogaja, zelo pomenljivo. Ugotovitev se zlasti velja za nekdanji novomeški hotel Kandija, pri katerem z vso silovitostjo^ sili v ospredje paradoks tako imenovanega Paretovega optimuma, pravnega načela, ki dopušča samo taksne spremembe, s katerimi se povečuje koristnost, ki jo uživajo eni osebki, ne da bi se pri tem zmanjšala koristnost, ki jo uživajo drugi. Paradoks se nam kaže v zakonskem poseganju v premoženjske pravice iz naslova družbene lastnine, ki gre izključno v korist denacionalizacijskemu upravičencu Vindišarju. Poglejmo, za kaj gre.
Primer se začne s tistim zakonskim anahronizmom, ki forsira vračanje v naravi ne glede na škodo, ki jo pri tem utrpijo družbena podjetja in delavci. O njem smo se menili s Slavkom Plavcem, namestnikom generalnega direktorja v Krki in vodjo njene pravne službe Dušanom Jenkom.
V	Krki sicer še lahko razumejo kapitalistično-konzer-vativno doktrino, iz katere izhaja zakon o denacionalizaciji, nikakor pa se ne morejo pomiriti z omenjenim paradoksom. Tako jim ne gre v glavo, da niti denacionalizacijski upravičenec niti država nista dolžna poravnati tolarja denacionalizacijskemu zavezancu, če je le-ta vložil v predmet denacionalizacije manj kot 30 odstotkov njegove vrednosti. Po domače povedano: če je podjetje vložilo v obnovo objekta, ki je predmet denacionalizacije, manj kot 30 odstotkov njegove vrednosti, se za ta denar v postopku denacionalizacije lahko obriše pod nosom.
V	tem primeru se torej denacionalizacija izvede v neposredno škodo podjetja in delavcev, ki so se v preteklosti vedli kot dobri gospodarji. Če k temu dodamo še znane pripombe profesorja Bajta, ki opozarja, da zakon o denacionalizaciji za upravičence priznava le nekdanje formalne lastnike, ne pa tudi ekonomskih (množice vlagateljev v predvojna podjetja), je jasno, da imamo opravka s povsem revanšističnim za-
konskim zmazkom, ki nima nobene zveze z načeli civilizacijskega prava.
Odločitev v rokah sodišča
Seveda v konkretnem primeru ljudi v Krki ta del zakona ne zanima, še kako pa jih zanima tisti, ki jim krade njihovo investirano akumulacijo. In v primeru, da bi sodišče na podlagi takšnih ali drugačnih cenitev presodilo, da je bil Krkin vložek v hotel Kandijo manjši od 30 odstotkov, lahko povsem mimo zapišemo, da bo Krka okradena za vse, kar je vložila v ta objekt. Le upamo lahko, da se to ne bo zgodilo, ker v Krki vztrajajo, da znaša njihov delež v Kan-diji najmanj 35 odstotkov. Če bodo pri tem uspeli, se zgodba
obme. Pomeni, da bo v tem primem moral denacionalizacijski upravičenec Krki poravnavati njen delež. To pa je pravzaprav jabolko spora med Krko in Vindišarjem, zaradi katerega se ta denacionalizacijski zahtevek vleče že kar nekaj časa in zaradi katerega ostajata nekdanji hotel Kandija in najlepši novomeški poletni vrt zaprta.
Na tej točki naša zgodba prehaja v nove, bolj dramatične razsežnosti, ki daleč presegajo omenjeni denacionalizacijski spor. Kot je namreč lepo razvidno iz naših posnetkov, objekt pospešeno propada, kar že sodi v domeno narodnogospodarske škode. Vendar to še zdaleč ni vse. Ko smo že pri tej škodi, velja omeniti, da zaprti hotel se-
Nekoč hotel, danes samo še propadajoča Kandija.
Odpadajoči omet na fasadi kot nemi dokaz nekih čudnih časov.
veda ne ustvarja nove vrednosti, da od njega nimata nič niti Krka niti Vindišar. Pač, Krka je z zaprtjem tega hotela in opisano inačico reševanja tega zahtevka izgubila 40 delovnih mest. Delavci sicer v podjetju niso izgubili služb, na dlani pa je, da je imelo podjetje z njihovim prezaposlovanjem dokajšnje probleme. Tembolj, če vemo, da je podjetje samo zaradi denacionalizacijskih zahtevkov v gostinstvu izgubilo kakih 80 delovnih mest. To pa tudi v takšnem podjetju, kot je Krka, ni več mačji kašelj in prav gotovo kaže svoje sledi v poslovni bilanci podjetja.
Zgodba se s tem seveda še zdaleč ne konča. Njeno nadaljevanje sega v čas, ko bo treba zaradi sedanjega propadanja objektov vanje vložiti
neprimerno več kot v normalnih razmerah. Zgolj za ilustracijo: ker je v primežu denacionalizacije tudi del hotela Metropol. Krka ne dobi dovoljenja za potrebno fasado na tem objektu. Kaj to pomeni v poslovnem pogledu, najbrž ni treba posebej razlagati. Poleg škode, ki smo jo omenili, poleg izgubljenih delovnih mest nastaja velika škoda tudi na blagovnih znamkah oziroma poslovnem imidžu posameznih podjetij ali njenih dejavnosti. Kajti ne glede na to, kako se bo na koncu razpletla nit tega denacionalizacijskega kandijskega vozla, bo moral tisti, ki bo na njem pridobil lastninske pravice, veliko vložiti, da bo omejeni gostinski objekt funkcioniral vsaj tako, kot je nekoč.
Pilatovsko pranje rok
V tem našem kratkem sprehodu mimo nekdanjega hotela ,, Kandija v Novem mestu smo torej lahko hitro ugotovili, da zakon o denacionalizaciji kljub povsem pravnim, moralnim in etičnim vzgibom za njegov sprejem ni dosegel dveh temeljnih ciljev, zaradi katerih naj bi bil sploh spre-jet. Najprej je povsem zgrešil načela pravičnosti, prav tako pa ni upravičil pričakovanj po večji učinkovitosti denacionalizirane lastnine. Celo nasprotno:	s primera hotela
Kandija je na dlani, da zakon * v njegovi sedanji različici povzroča velikansko gospodarsko škodo. To pa kar samo od sebe kliče po nujnih spremembah zakona o denacionalizaciji, katerih prva nosilka * bi morala biti stranka, ki se ponaša z liberalnim značajem v svojem naslovu, da o tistih, ki se imajo na socialdemokratske, niti ne govorimo. Ker pa pri nas iz razumljivih vzrokov prav nič ni takšno, kot se , predstavlja, delavcem in prizadetim podjetjem preprosto ne preostane drugega, kot da podprejo civilno pobudo državljana Jožeta Šketa, s katero bodo državni zbor kot » najvišje zakonodajno telo prisilili, da začne postopek spreminjanja . povsem zgrešenega in družbeno škodljivega zakona o denacionalizaciji. Pri tem ni treba posebej razlagati, da je vsestranska podpora ^ omenjeni pobudi predvsem ena prvih nalog sindikatov, katerih člani so zaradi zakona o denacionalizaciji neposredno oškodovani. Tembolj, ker si je nova »demokratična« oblast z zakonom o denacionalizaciji po pilatovsko^. oprala roke, se s tem kot pravna naslednica svoje totalitarne predhodnice znebila zgodovinskega bremena, prav vse posledice pa prevalila na najmanj krive delavce. S tem pa je ponovno poteptala civilizacijsko načelo, ki velja od starih Grkov naprej in po katerem se lastnina v civiliziranih družbah pridela, v barbarskih pa prigrabi. In kaj je to drugega, če ne čista lopovščina, če država z zakonom podjetjem in delavcem ne prizna do 30 odstotkov njihovega ___ vložka v predmetu denacionalizacije?!	Ivo Kuljaj
Nova knjiga
Avtor, magister sociologije in miličnik, je policiji bil in je še zapisan z dušo in telesom; bil je komandir policijske postaje, ravnatelj kadetske policijske šole, načelnik slovenske policije. V knjigi Policija, demonstracije, oblast opisuje svoja opažanja in ocene, kako je policija ravnala v minulih 30 letih, predvsem v Ljubljani, ob demonstracijah, zborovanjih, ustanavljanju strank, še posebej v prelomnih časih slovenske republike in države.
V tej knjigi riše portrete posameznikov, opisuje dogodke in njihova ozadja. Kot rdeča nit se v 30-letnem loku njegovega angažiranja v policiji nehote izpisuje zgodba o policistu, ki ne sme zbujati strahu, ampak mora biti tudi in predvsem človek.
Cena knjige je 2.600 SIT, 5-odstotni prometni davek je vključen v ceno.
Knjigo lahko naročite na naslov: ČZP ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon: 061-321-255, 1310-033, faks 311-956.
NAROČILNICA
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o)-izvod(ov) knjige POLICIJA,
DEMONSTRACIJE, OBLAST.
Naročeno pošljite na naslov: ---------------—----------------—--------------------------
Ulica, poštna št., kraj: ---------------------------------—-----------------------------
Ime in priimek podpisnika: -----—-------------------------------------------------------
Naročeno dne: ------------------------------
1.	Račun bomo plačali v zakonitem roku
2.	Kot ind. naročniku
mi pošljite po povzetju '	--------Podpis naro^
POLICIJA1
Pavle Čelik
Kdo nadzira policijo
ROKA ROKO UMIJE. ALI NE?
Vsa Slovenija ve za nedavni primer v Kranju, ko je bil poškodovan mladenič. Ta je po postopku s policisti in zdravstvenim osebjem izgubil zavest in umrl. Javnost se je zgrozila in obe ministrstvi sta pohiteli oblikovati posebne skupine, ki naj bi raziskale morebitno odgovornost delavcev za dijakovo smrt. Vse razjasnjevalne ekipe so bile sestavljene le iz kolegov obeh služb. V Delu sem v sredo prebral zanimivo razmišljanje časnikarice o morebitnih pasteh, ki grozijo nepristranosti zdravniških preiskovalnih komisij. Zato naj še jaz poskusim nekaj podobnega za policijo.
Prva leta obstoja in delovanja milice so pri nas obravnavo ugovorov občanov na postopke mož postave urejali zgolj notranji akti. Zakoni o notranjih zadevah, zvezni in republiški, so sčasoma določili obvaznost državnih organov v primerih, ko so davkoplačevalci izrazili pomisleke na ravnanje mož v modrem. Področje je bilo urejeno pač v skladu z družbenimi razmerami in stopnjo zavesti o človekovih pravicah in svoboščinah. Pred 22 leti sta se skoraj hkrati oglasila pisca, ki sta obravnavala razreševanje sporov med občani in miličniki. Med drugim sta predlagala, da bi bilo to razjasnjevanje 'pritožb mogoče demokratizirati. Enostavno povedano, miličniškim starešinam bi lahko koristno pomagali predstavniki javnosti. Za vsak primer sproti ali za daljši čas bi jih izbrala ali krajevna skupnost ali občinska skupščina. Nekako tako, kot je bilo s sodniki porotniki. Tako bi spornih posegov delavcev organov za notranje zadeve ne obravnavali samo njihovi kolegi, marveč tudi nepristranske osebe. Ugotovitve bi tako imele večjo težo in veljavo v javnosti. Na razmišljanje obeh piscev ni bilo nobene strokovne razprave pa tudi spremenilo se ni nič. Pač pa je kmalu potem sam partijski vrh javno poudaril stališče, da je milica avtonomna in naj tudi sama raziskuje svoje razmere.
Res je, da še velja slovenski zakon, ki ne ureja podrobneje tega področja razmerij med policijo in javnostjo, razen obveznosti, da občanovo pritožbo preučijo in mu posredujejo svoje ugotovitve, če to zahteva. To pa ni ovira, da v praksi ne bi bilo drugače in da »grehov« policistov vseh vrst ne bi ocenjevali tudi nepristranski zunanji strokovnjaki. To bi bilo mogoče začasno rešiti z ministrovim navodilom, dokler ne bi našli ustrezne rešitve v zakonu o javni
varnosti, ki je menda v pripravi. Da je to možno, bom navedel primer z začetka leta 1991. Tedaj je šef ministrovega kabineta enostavno z dopisom spremenil prakso, določeno v Pravilih postaje milice, in prišlo je do stroge centralizacije pri obravnavi pritožb državljanov na delavce v organih za notranje zadeve.	>
Upravičeno je mogoče domnevati, da javnost ne bo (v celoti) zadovoljna z ugotovitvami notranjega nadzora o tako imenovanem kranjskem primeru. Ne bodo vsi verjeli javno povedanim besedam na tiskovni konferenci, ki jo je v petek imel notranji minister. Ostal bo dvom in grenak občutek nemoči. ' Ministrstvo je zamudilo priložnost za podporo strokovne javnosti in verjetno storilo največjo napako te vrste v zadnjih treh desetletjih.
Kodeks policijske etike govori o moralni odgovornosti za njegove kršitve. Pobudo za tako ugotavljanje te vrste odgovornosti lahko da tudi vsak državljan. Vendar pa o tej pravici verjetno ve malo ljudi, saj je bil doslej kodeks objavljen le v rubirki Pisma bralcev v Sobotni prilogi Dela. Zdi se, kot da notranje ministrstvo ni posebej zainteresirano, da bi se ta zapisana možnost razširila med Slovenci in bi jo vzeli resno.
Se motim? Stališča častnega razsodišča bi bila hvaležno vzgojno gradivo za policiste, najbrž pa si ^ z njimi prizadeti državljani ne bi mogli kaj dosti pomagati.
Ni pa še vse zamujeno. Tragični dogodek lahko navedeno ministrstvo izkoristi za temeljit razmislek o novih načinih obravnave pritožb davkoplačevalcev zoper ravnanja vseh vrst uradnikov v notranjem re-
soriu-	Pavle Čelik m
20
1. septembra 1994
NAJPOMEMBNEJŠA STRAN
Horoskop
Ljubi otroci
Angleški kralj Henry Vlil. si je obupno želel sina, ki naj bi podedoval njegov prestol. Ker mu ga prva žena ni mogla dati, dala mu je le hčerko, se je želel ločiti in poizkusiti s kako drugo. Obstajal je le en problem, papež ni želel »požegnati« ločitve zakona. Zato je prišlo do razkola med kraljem in papežem. Pod vplivom svoje ljubice in kasnejše druge žene Ane Boleyn se je Henry oklenil protestantizma, se razglasil za vodjo »svoje« cerkve in tako legalno ločil svoj zakon. To dejanje je prineslo veliko politično krizo. Henry je dal celo obglaviti svojega prvega ministra Thomasa Mora, ki se je razkolu s katoliško cerkvijo upiral. A tudi v drugo ni imel sreče. Z Ano Boleyn je imel le hčer Elizabeto (rojena 7. septembra 1533). Ana je padla v nemilost in končno zaradi domnevnega prešuštva izgubila glavo. V tretje gre rado in končno je Henry dobil sina, vendar je mati na porodni postelji umrla. Imel je še tri žene, zadnja ga je celo preživela, in nobenega otroka več. Nasledil ga je edinec, bolehen fant, ki je umrl že v najstniških letih brez potomcev. Hči iz prvega zakona »krvava« Marija, fanatična katoličanka, tudi ni vladala dolgo, čeprav si je z divjim preganjanjem protestantov prislužila mesto v zgodovini. Po njeni smrti je kot edina dedinja prestola ostala
Elizabeta in kot Elizabeta I. postala ena največjih angleških vladarjev. Seveda je imela velike probleme, saj je katoliški vladarji niso želeli priznati za vladarico, ker je bila »pankrta«, pa tudi del njenih podložnikov, zlasti katoliških, je ni maral. Vendar je le uspela utrditi svojo vlado, nato pa se je posvetila zunanjepolitičnim problemom. Podpirala je angleške gusarje, ki so pili kri španskemu imperiju (in jasno delila z njimi plen v zameno za naklonjenost in plemiške naslove), podpirala je francoske protestante in protestantske upornike na Nizozemskem, ki so se upirali Španiji, svoji okupatorki, pripravljala je okupacijo Škotske in Irske ter podpirala odkritja in kolonizacijo novih ozemelj. Končno je španski kralj poslal ladjevje, ki naj bi zavzelo Anglijo. Elizabeta pa je nad mogočno, a okorno špansko armado poslala svoje »morske pse«, gusarja Draka, Frobisherja in njima podobne, ter s pomočjo viharja razbila špansko ladjevje. S tem se je Anglija povzdignila v razred pomorskih velesil in napovedala svoj boj za svetovna morja. Elizabeta je vladala 45 let in umrla brez potomcev, kajti čeprav je imela več ljubimcev (marsikdo je po izgubi naklonjenosti izgubil tudi glavo), se ni nikoli poročila. Z njeno smrtjo je izumrla dinastija Tudor in na prestolu so jo zamenjali škotski bratranci iz dinastije Stuart.
V starih časih je veljalo prepričanje, da ženska na ladji nima kaj iskati, pa tudi po pristanišču se spodobne ženske ne sprehajajo. Prostitutke v pristanišču pa so »pozdravljali« z vzkliki »vlačuga« ali »kurba«. Tako se je (navada je pač železna srajca, zlasti med pomorščaki) zgodilo tudi kraljici, ki je v pristanišču pregledovala svoje ladjevje. Na takšne vzklike je Elizabeta z nasmehom odgovorila:
»No, no, saj ste vsi naši ljubljeni otroci.«	Deni

Peterletova
šmarnica
Lojze Peterle, zunanji minister, je v nagovoru na otvoritvi letošnjega vinskega sejma dejal, da gre za enega najpomembnejših in v svetu zanesljivo najbolj uveljavljenih sejmov v naši državi. Hkrati je Lojze pribil, da je sejem veliko prispeval k spoznavanju in prepoznavanju slovenskega vina v tujini. Pozabil pa je povedati, kaj je on sam kot minister storil za prepoznavanje tega vina v svetu. Kot pribito drži, da so bile njegove številne poti po svetu v tem pogledu vedno neizkoriščene, ker Lojzku ni kapnilo, da bi moral tudi kot prvi ambasador slovenskih vin vedno na pot s kovčkom izbranih steklenic vrhunske domače kapljice. Odveč je poudarjati, da bi zunanje ministrstvo tako lahko prispevalo svoj prepotreben delež k ustvarjanju ustrezne blagovne znamke slovenskih vin in da šele takšen prispevek daje Lojzku legitimacijo za nastop na vinskem sejmu. Ker ni bilo slišati, da bi se zunanje ministrstvo zanimalo za nakup večine količin letošnjega šampiona (Laški rizling 93, suhi jagodni izbor iz Vinaga), je jasno, da se Lojzek te svoje ambasadorske vloge niti slučajno ne zaveda. Težko državi z ministrom, ki je odrasel ob šmarnici!
Drnovškov kolegij
Dr. Janez Drnovšek, šef nekakšnega političnega kolegija, je skupaj s političnimi modreci ugotovil, da Italija krši mirovno pogodbo in osimske sporazume, ki jih je sklenila z nekdanjo Jugoslavijo. Drnovšek je potem, ko je že več kot 4000 slovenskih državljanov vložilo prošnje za pridobitev italijanskega državljanstva, naročil ustreznim vladnim resorjem, naj proučijo »morebitne bilate-
ralne in multirateralne mednarodne dejavnosti ter predlagajo morebitne zakonske ukrepe, če bo Italija podaljšala rok pojiujanja svojega državljanstva Slovencem«. Se pravi, da premier in slovenska vlada glede izraženega italijanskega ekspanzionizma^ nista storila še nič, temveč o možnih
ukrepih tuhta le neki organ, ki ga slovenska ustava ne pozna. To pa je jasno sporočilo Italiji, da lahko mimo nadaljuje svoje početje. In to vse dotlej, dokler bo Drnovšek cincal z nekakšnimi političnimi kolegiji, namesto da bi sklical sejo vlade in na njej predlagal spremembo zakona o državljanstvu, ki bi slovenskim državljanom prepovedovala dvojno slovensko-itali-jansko državljanstvo. No, za kaj takšnega pa je že treba imeti tudi (ne)kaj v hlačah. Si zamišljate dr. Janeza v vlogi Tita leta 1944 na pogovorih s Churchilom? Težko njemu, še bolj pa nam!
Martin Ivanič, kolumnist DE in varuh malega človeka, je od direktorja DE Marjana Horvata pri priči zahteval tistih »300 udbo-mafijskih mark«, ki mu jih je očital Mladen A. Švare. Tembolj, ker že kar nekaj časa za svoje delo ni prejel nobenega honorarja. K... pa taka udbomafija!
Koširjev
beg
Dr. Borut Košir, sodnik na cerkvenem sodišču in profesor cerkvenega prava na Teološki fakulteti, je v pogovoru za Delo na novinarjevo vprašanje, ali morebiti občasno uživanje mamil človeku ne more odstreti neke nove dimenzije bivanja, odgovoril, da ne. To pa zato, ker naj bi bil to »beg v svet, ki ga ni, in človek se vedno zateka v neka fantazijska stanja takrat, ko ni več zmožen obvladati življenja, ki ga živi«. Novinar ga je pozabil vprašati, kaj bi se potemtakem zgodilo s katoliško cerkvijo, če bi človek zmogel obvladati življenje, ki ga živi!!!	Kuli
Kisel konec tedna
Poletje je za nami In upamo, da prav tako nevihte in strele. Pred strelo smo še bolj ali manj nemočni, čeprav napeljujemo strelovode. Zgodilo se je, da je treščilo povsem v njegovo bližino! V nevihtnem oblaku nastanejo močna električna polja. Zrak je dober električni izolator. Če hočemo, da električna iskra preskoči vsaj centimeter zraka, je potrebnih 30.000 voltov napetosti, in če upoštevamo, da je povprečna razdalja med nevihtnim oblakom in tlemi približno
kilometer, pridemo hitro do več milijard voltov! In jakosti tokov, ki stečejo pi blisku, je do 100.000 amperov! In od kod črpa nevihtni oblak vso to energijo? Či izparevate lonec vode na štedilniku, boste porabili kar precej energije, elektrike, plina ali drv, da bo izhlapel en liter. Pri nastajanju oblakov gre postopek v obratni smeri. V ozračju je že vodna para, ki se kondenzira. Iz plina nastane tekočina. In pri tem se sprošča toplota, ki je v povprečno velikem nevihtnem oblaku enakovredna približno petnajstim klasičnim atomskim bombam. Na srečo se vsa ta energija počasi sprošča povprečno uro, kolikor trajajo nevihte. Toda ob frontah, ko nastane kar veriga kumulonimbusov, ki so takrat običajno tudi večji, je energije res ogromno. Je odgovor, kaj nam ruši domove, lomi drevje in zažiga, malce bolj jasen?
Pred nami je jesen. Pregovori pravijo: »Če jeseni grmi, se leto rado ponovi.« »Kakršen kimavec, takšen sušeč!« »Tilen (1. september) oblačen, meglen - grda, deževna jesen.« Za konec tedna se res obeta bolj deževno in oblačno vreme, zlasti v soboto.

Humoreska
Pozabljena
mina
»Zdaj bi bil pa že res pravi čas, da vlada odstopi. Pa ne samo vlada, vsa oblast z oblastnimi strukturami vred,« je nekam sam zase dejal tovariš Neposredni proizvajalec raznih strok in svojo ugotovitev poplaknil z globokim požirkom piva, ki ga je, kot ponavadi, nagnil za šankom bifeja Bližnja srečanja posebne sorte.
-	Zakaj pa!? smo takoj zgrabili navrženo kost.
»Ker nihče ne zna planirati, ker vsakdo dela po svoje, sosledja vladnih akcij nihče ne koordinira, skratka, ker so vsi skupaj nesposobni.«
-	In kaj vas je napeljalo na takšnole razmišljanje?
»Zaplemba Iskrinih optičnih naprav za iranske tanke na dunajskem letališču.«
-	Že res, da je to zoprna stvar, ampak samo na tej osnovi naši oblasti sploh ne bi mogel kaj ugovarjati. Kaj pa ima pri tem vlada. To je čisti posel Iskre in iranskega naročnika. Vi pa mešate vmes vlado in še celo slovensko izvoljeno in imenovano oblast.
»Zakaj pa je potem Kučan zardeval, ko so mu o zaplembi povedali na obisku v Avstriji. Kaj ne vidite, da je v to stvar vmešana glava in da vse skupaj smrdi.«
-	Ampak saj vendar še vedno ni razjasnjeno, ali je to vojaška oprema ali zgolj pripomoček za gledanje. Podobno kot dober daljnogled.
»Madonca, vi pa čisto nič ne razumete. Če bi bili vi proizvajalec vročega blaga, kot so optične priprave za tanke, in če bi to pošiljali iz dežele, ki jo nadzorujejo zaradi morebitnega prepovedanega uvoza orožja, in če bi to vroče blago pošiljali v Iran, ki je tudi pod nadzorom zaradi polvojnega stanja, ki tam vlada, potem bi najbrž poprosili domačo Adrio Airways, naj pošiljko odpelje z domačega Brnika naravnost v Iran. Saj menda imamo takšna letala, ki ki zmogla direkten polet do Teherana. Morda bi šlo celo z manjšim letalom, saj je bilo opreme le za nekaj kubikov. In če so hoteli doseči še ugodnejšo ceno, bi zadevo natovorili na kakšno ladjo Splošne plovbe. In optične naprave bi se med obilico drugega tovora takore-koč izgubile. Ampak naša poslovna Iskra je poslala optične naprave na Schvvechat, v Avstrijo, ki je vsa na trnih zaradi terorizma in kjer policija še posebej budno pazi na vse, kar je sumljivega. Ampak jaz sumim, da so ta tovor po nalogu naših oblasti prav zato poslali na Dunaj. Še več, prepričan sem, da je naša vrhuška sama opozorila Avstrijce na sumljivi tovor.«
-	Ja, zakaj za božjo voljo pa bi kdo to storil?
»Zato, da bi lahko odžagali obrambnega ministra.«
-	Zakaj pa bi kdo hotel odžagati Kacina? Saj je komaj dobro nastopil službo.
»Ne Kacina, Janšo.«
-	Ampak Janšo so že odžagali. Že marca.
»Seveda. Zato pa pravim, da je ta naša vlada zanič. Pa ne samo vlada, cela oblast, skratka vsi, ki planirajo takšne igrice. Očitno so eno mino Janši nastavili v Depali vasi, drugo na dunajskem letališču, če prva ne bi uspela. A ker je prva, v Depali vasi, uspela, so zaradi nekoordinacije pozabili demontirati mino na Schvvechatu. In ta je zdaj počila. Ali vam je zdaj jasno, da pri nas ne le desnica ne ve, kaj počne levica, ampak celo glava ne ve, kaj počno udje, in udje ne, kaj genialnega naklepa glava...«	Bogo Sajovic
Nagradna križanka št. 39
RALO, OKORN, STA, AELITA, KR, TIT, TON, KOVINAR, ALE, LEVI, VŠ, OTIATER, ILIN, TRENTA, LETALNICA, COKLAR, S KI, AKTER
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 36
Rešeno križanko nam pošljite do 13. septembra 1994 na naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, p.p. 479 na dopisnici ali v pismu s pripisom Nagradna križanka št. 39.
Nagrade so: 1.000, 700 in 500 tolarjev.
Rešitev nagradne križanke št. 36
ENES, SAK, OMO, LALO, TROMBON, EGER, ASTAIRE, SKLADATELJ, SG, JATA, IRINA, IKA, STROGOST, ZVERINE, KRIŽAR, AREA, NOEL, AIKEN, ARON, KANSAS, SLOP, PRATIKA, SL, KČ,
1.	Franc Kegu, Levec 76, 63301 Petrovče
2.	Karli Privšek, Jenkova 15,
63320 Velenje
3.	Jan Čejvan, Novi trg 1, 61000 Ljubljana
Križanko pripravil
SALOMONOV
Nagrade bomo poslali po pošti
UGANKAR