n Tn 1KV
 11 j&i)
. 2 C *  ______________________________________  .____IsEsSZ
S E: I
ifr
DRUGI TEČAJ.
II. ZVEZEK.
VREJUJE IN IZDAJA
dr. ANTON MAHNIČ,
profesor bogoslovja.
m
M
i i
V GORICI.
HILAUIJASSKA TISKARNA.
1890.
5 Izhaja vsake tri mesece po enkrat. Velja cel tečaj B gol.
 111111.....‘'»^»^^^a11111"1111...1,1,1.mlinu
/n
(JI
Obseg;
Katoliški škofje pa politika. A ali škofje o ljudski loti pred — dva in štiridesetimi leti. Katoliška cerkev pa polifiško strankarstvo Vera in ljubezen. Prihod na cerkev ljubezni. Krščanstvo masonsko, Ni mogoča edinost v hotenji in delovanji brez edinosti v nazorih. Kako je tudi vernim Slovencem nemogoče skupno za narod delovati z brezverci — tudi slovenskimi. Ne ostaja nam tedaj drugega nego ločiti se od liberalcev čer postaviti se na čisto katoliško stališče l Slovenski katoliški shod: Ljudska šola pa ljudski učitelji. /' katerem duhu se izpbralajo ljudski učitelji .....
Pisma brezvercu o najvainiŠih Jilozojijskih in verskih vprašanjih. — III. Večnost. Bivanje nadsvetnega, osobnega Boga. Atomi Goethe-j e v ,,Faust“ in Dante-jeva ,, Divina Commediau Črtice o ruski cerkvi: Misijonska delavnost ruske cerkve Jezuiti — latinizatorji ? !	......
. Mdstr Jan Hus. — Češti bratvi — Njih novodobni častivci Prvi kristijani v Rusiji	.....
,yNarodni divadlo“ v Pragi — in bodoče gledališče v Ljubljani . Listek:
Ahasverus, večni Jud: JI. Ahasverus pride drugič na Slovensko. Slovenci so sicer napredoz^ali v marsičem, najde pa, da ne znajo še špekulirati .	,	.	.	.	.	.	.
Metamorfoze Mateja Krtšpina iz pruskega kraljestva Slovstvo:
Nekaj o najnovejšem «realizmu» v slovenskem slovstvu ali A. Aškerc: a Balade in romanca* ......
Se en vzgled mlado slovenskega «realizma*	.	.	.	.
Raznoterosti: Monatsschrift Jur christliche Socialreform. — Liberalizem pripravlja pot socijalizmu — v šoli. — Jezuitska odgoja. — Fra-masonski recept. — Izhodna in zapadna cerkez\ — Knjilica: «Kto pravi» — Opšti Imovinski Zakonik za knjaievinu Crnu Goni. — Profesor leidenske univerze b sv. Tomaiu Akvinskem. — Amara Pel-legrina, rimska dopisovalka dr. Beyschlaga v Hali. — Naše telo
vgfe«'
\A '
; t *7 w. jL&jip.j	- * / V*/	•■£	,	•
.*	-. J •,	•	‘	.	•
I- ■> /1 *.. >.'ML	c■	t *'**
V'-	•	•	•/,,	/	'	•'	*	•	:.
t. - ■
/.	...	1	.	■	■
/f :>t \- •-•••c'.•>-. >*, / <:.y‘	:	w	r	*/■
Katoliški škofje pa politika.
Pričujoča razprava bodi nadaljevanje članka, ki smo ga prinesli zadnji pot o politikovanji duhovnov. Postavili smo jo pa na prvo mesto radi prevelike važnosti, ki jo ravno zdaj dobiva pri nas to vprašanje. Priznava se vse-obče, da izjava avstrijskih škofov o verski šoli je epohalna za notranjo avstrijsko politiko, čudno in nerazumljivo bi se sicer zdelo na prvi pogled, kako more ljudska šola biti v tako ozki zvezi z državno politiko in njenimi strankami. In vender je tako.
To vidijo in priznavajo tudi liberalci slovenski. Ne da bi se bili izrekli kakerkoli o stvarni vsebini izjave same, so pred vsem v nji staknili politiško stran. Prvo se je njim, kot zrelim politikom, izjava zdela „neumestna". To je sploh znana fraza, s katero imajo liberalci navado zabilježevati javno postopanje cerkvenih dostojanstvenikov. Papež, škofje -— so v politiki še otroci, mi liberalci edini poznamo znamenja časov ! Trše je vže, kar je škofom v obraz zabrusila tržaška „Edinost", češ, škofovska izjava bo povspešila razpad sedanje desnice ! Še več : isti list se je predrznil škofom očitati — nestrpnost!
Najhujše pa, kar so po navdihnjenji starega očeta »Naroda" slovenski liberalci namislili škofom, je pač očitanje : njih nizjava je Taaifejevo maslo." Škotje „so se le zato oglasili, da store vslugo gospodu minister-s k e m u predsedniku."
Dalje se pač ne more v sedanjih razmerah na Slovenskem. Pa dalje tudi ni treba. Bilo je vselej in je še dandanes najbolj strupeno orožje, katero vihtijo liberalci v boji proti cerkvi:	papeža in škofe sumničiti, da podrejujejo
svoje višepastirsko delovanje težnjam politiškili strank. Ako se ta sumnja polasti duhov, je avktoriteta naših škofov pokopana, ker potem ne bo ljudstvo pozdravljalo in častilo v škofovski besedi glasu katoliške cerkve, glasu Božjega, ampak glas ministrov; in ker v sedanji parlamentarični dobi
minister zastopa eno ali drugo politično stranko, katera začasno vlada, bo beseda škofovska le odmev politiškega strankarstva !
Dostojnost katoliških škofov se s tein globoko potlači, celo pod veljavo ruskih razkolnih episkopov, kateri se brezvoljno vklanjajo absolutni volji vsemogočnega carja-pa-peža; ker politika carska se vsaj dosledno in vstrajno drži katerih načel, tako da je mogoče tudi škofom na podlagi teh načel vernike dosledno vladati ter tako v njih ohraniti vero v objektivno veljavnost škofovske besede. A v vstav-nih državah se vladna načela preminjajo po ministrih, ti pa po državnozborski večini. Ako tedaj škofovska beseda ni nič več kaser ,,maslo,“ s katerim si ininisterski predsednik beli svoje žgance, ako škofje le zato in tako govore, da vslužijo njemu, potem se mora tudi njih nauk preminjati leto za letom ter prelevljati zdaj v zmislu desnice, zdaj v zmislu levice, kaker se posreči zdaj ti, zdaj oni povspeti se do vladanja. Ako pa premislimo, kako naglo se dandanes preminjajo ministerstva, katera si neredkokrat skrajnostno nasprotujejo v načelnem naziranji, lehko vidimo, kako nestanovitna, preminljiva in nedosledna bi morala biti vsled tega beseda škofov, povoljnih ministerskih slug. Nič pa bolj ne zaduši v ljudstvu vere v objektivnost resnice in prava, kaker vedno omahovanje in nedoslednost tistih, ki so postavljeni človeštvu za učitelje in voditelje.
Seveda liberalci sodijo katoliške škofe se svojega stališča. Liberalcu so tako zvane „ideje“ zračne puhlice, v katere sam ne veruje. Zatorej se ne bo nikdar ogrel zanje, ako ga ne bo nekaj drugega ogrelo, bodisi denar, ali slava ali kaj enakega. Liberalec igrači z „idejami" in „prepričanjem," kaker mu bolje kaže.
Liberalec r.ima še od daleč pojma, kaj je katoliška ideja. Povemo mu mi. Ona je isto, kar katoliška vera. In ta vera ni katoličanu puhlica, ampak najrealniša resnica, katera verujočega ne le razsvitli ter vtrdi v njem neomahljivo prepričanje, ampak tudi voljo vkrepi s čeznaravno močjo, tako da je pripravljen žrtovati vse za eno samo versko resnico. V katoliški ideji po poklici in po milosti Božji najbolj vtrjeni so pa tisti, ki stoje vernemu ljudstvu na čelu, so škofje.
Ne le zase, ampak za svoje vernike so dolžni katoliško vero čisto ohraniti, in jo kot vodilo vvesti v zasebno in javno življenje sebi izročenega ljudstva. Škofje vedo, da je vera neobhodni pogoj in podlaga krščanskega življenja; in bar piše apostelj, da pravični živi iz vere, ne velja le za posamezne ljudi, ampak tudi za cele narode, katerih življenje se dejstvuje v javnih napravah. In ker so škofje postavljeni za pastirje ne le posameznim vernikom, ampak tudi celim narodom in državam, je njih dolžnost skrbeti za to, da se načela iste svete vere vresničijo tudi v javnem življenji narodov in držav. Ker je pa šola dandanes državna naprava, imajo tudi škofje pravico in dolžnost tirjati, naj se šola za katoličane tako vreai na podlagi vere, da jih ne ho zavirala na poti h konečnemu smotru, za kateri smo stvarjeni, katerega pa ne moremo doseči, ako ne podstavimo sedanjemu življenju vere za temelj.
I11 škofje sami so v svoji izjavi tudi povdarili, da ne-čejo šolskega vprašanja pretehtovati s politiškega motrišča ; omejili so se le na tiste zahteve, katere so morali staviti za katoliško prebivalstvo kot tako: katoličanom daj država katoliško šolo! Kar se pa tiče šolstva nelta-toliških državljanov, kaker kar zadeva posvetno stran šolske vzgoje, na to se niso ozirali. Škofje niso tedaj govorili kot politiki, niti kot politiški strankarji, ampak kot katoliški škofje. Ako bi pa ta korak škofov kakerkoli vplival na politiške razmere, ne smemo za to škofov delati odgovornih ni ti dolžiti jih politiških namer ; za to odgovorna bi bila	le	država, ki si je	vsvojila	tako
oblast nad šolo, kakeršna ji	n j gre niti po naravnem	niti
po krščanskem pravu.	Razumemo dobro, da	se je šola s
telesom moderne države	tako	zrastla, da mora	zaboleti	celo
telo, ako jo hočemo odtrgati in jo postaviti spet na njem pravi kraj. Toda bi li morali katoličani radi tega odpovedati se svojega najsvetejšega prava ter izdajati časno in večno srečo svojih otrok in prihodnih rodov?!
Naši škofje o ljudski šoli — pred dva in štiridesetimi leti.
Ne ministerski duh, ampak duh Božji, ki jih je postavil, da vladajo cerkev Kristusovo, je naše škofe navdihoval, ko so pisali izjavo o ljudski šoli. Škofje se ne nagibljejo po vetru, ki veje od politiških strank, oni ne preminjajo svojih nazorov po tem, kaker se poljubi državnim mogotcem. Ko gre za vero, ko gre za krščansko življenje njim izročenega ljudstva, ne poznajo ozirov, ampak zahtevajo, kar morajo zahtevati kot učitelji nepremenljivih krščanskih načel, kot zagovorniki svetih, neizgubnih pravic katoliškega ljudstva.
Naj ne mislijo liberalci, da so škofje o ljudski šoli šele zdaj, na ljubo ministerskemu predsedniku, začeli tako misliti. Katoliška načela, so na veke edna in ista, in tako je tudi beseda katoliške cerkve, ki se oglaša po ustih papeža in škofov, vedno in vselej, kar se tiče bistva, ena in ista ; ker nje ne določuje večina glasov, ampak jo škofom narekuje sveti Duh. Nazori, katere so v izjavi na kratko razvili, sledijo nujno, neposredno iz krščanskih resnic. Ti nazori niso nič, prav nič novega. In da bodo liberalci videli, kako strogo dosledni, o ljudski vzgoji vedno enako misleči so naši škofje, jim podajemo v naslednjem izjavo o ljudskem šolstvu, katero so poslali državnemu zboru v Kromeriži 1. 1848, ko se nikomur še sanjati ni moglo o ministerstvu Taaifejevem, niti sploh ni še mogel nihče slutiti, kak sad bo kasneje v Avstriji obrodila liberalna ljudska šola. Takrat se je prvo v Avstriji začelo resno razpravljati ločenje šole od cerkve t. j. namerjavalo se je ljudsko šolo odvzeti cerkvi in jo postaviti na podlago brezversko, kjer jo nahajamo dandanes. To izjavo so tedaj škofje izvedli ne toliko iz dejanstveno vže obstoječih faktov ali iz izkustva, ampak bolj iz razlogov, katere jim je podajala teoretična vporaba verskih načel za ljudsko vzgojo. Ta izjava je za nas Slovence tem pomenljivejša, ker izhaja od petero škofov Goriške metropolije, tedaj od škofov, katerih
pastirstvu je bila izročena večina slovenskega ljudstva. Pišejo pa mej drugim tako-le:
»Nihče, komur je ljudski blagor pri srci, ne bo mogel odobravati ločitve šole od cerkve, kaker kaže v glavnih potezah načrt za javno šolstvo v Avstriji. Cerkev je in o-stane prava odgojiteljica ljudstva, zatorej mora pred vsem varovati svojo sveto pravico do vzgoje in poduka, nikdar ne more prepustiti, da se nji, osnovateljici ljudske šole, ta odvzame; tudi se ne more cerkev dati omejiti v ljudskih šolah na poduk v krščanskem nauku, ker s tem samim se še ne dovršuje krščanska Vzgoja, in bi tudi verski poduk sam po drugem vplivanji znal ostati brezvspešen, ko bi se šola odtegnila neposrednemu nadzorstvu krajnega duhovnega pastirja, ko bi se škofovski vradi odstranili od i zorni kanja učiteljskih pripravnikov in od nameščanja šolskih u-oi tel j e v. V tem oziru morati država in cerkev združeni skupno delovati, ker se prava omika da misliti le na podlagi verski, in le verska vzgoja se more smatrati kot temelj in poroštvo miru, reda in Posta v n osti v državnem društvu.... Država sama bi morala v ne daljni prihodnosti gotovo prav živo obžalovati, ko bi si morala očitati, da je z ločenjem šole od cerkve pospeševala v ljudsko nesrečo težnje časa, ki dela nevmorno, da bi izneveril mladino krščanstvu in ljudstvo nravstveno °kužil, mesto da bi se tem težnjam krepko postavljala v bran.u
Zdi se nam skoraj odveč glavne točke navedene izjave primerjati s točkami letošnje škofovske izjave. Vender pa storimo še to !
Škofje leta
Prava omika se da misliti Da (katoliška cerkev) njih Jona verski podlagi in v e r s ki z n a 6 a j vsestransko m verska vzgoja se more sma- in zdatno varuje... trati kot temelj in poro- ..To je podlaga za o d-štvo miru, reda inpostav- gojo v resnici poštenih ttostiv državnem društ- ljudi in članov držav-vu.	n e g a o b č e s t v a.
Cerkev se ne more dati o- Krščanski nauk naj se v mejiti v ljudskih šolali samo teh šolah razširi, d r u g i poduk na poduk v krščanskem pa, kaker tudi učni načrti nauku, ker s tem se ne do- in pripomočki naj se, t a-vršuje krščanska vzgoja in bi ko vravnajo, da je vse v verski poduk sam po lepem soglasji s katoliš-d r u z e m v pl i v a 11 j i znal ki m z n a čaj em š ole. o st ati b r e z v s p e š e n.	Učitelji morajo se izobra-
Šola se n e sme o d t e g- žati na katoliških učitelj-n i t i neposrednemu nadzor- s kili pripravnicah.. Pri s t v u duhovnega pastirja . nameščanji učiteljev je or-Škofovski vradi se nimajo ganom kat. cerkve dovoliti to-odstraniti od iz o mikan ja liko vpliva, da se zagotovijo., učiteljskih pripravni- Glede nadzorstva ljudskih kov in od nameščanja šol in učiteljskih pripravnic šolskih učiteljev.	treba	je katoliški cerkvi
dati priliko.
Prosimo tedaj: kaj zahtevajo naši škofje glede šole 1890, česar niso zahtevali škofje vže leta 1848? In ako hočejo zdaj vslugo delati ministerstvu. komu so pa hoteli vslužiti leta 1848 ? Morda spet ministerstvu? Toda ravno v navedeni izjavi se izrecno obračajo proti ministerski izjavi glede namerjavane šolske preosnove v liberalnem smislu, katero je tiste čase prinesla vradna „Wiener - Zeitung.“ Čudno res, vslugo delati ministerstvu s tem, da se pro-tivi istemu ministerstvu!! Pa se ni tudi lelos zgodilo nekaj takega ? Da bi zaprečila glasoviti Liechtensteinov predlog, je Taaffejeva vlada prinesla lani v gospojsko zbornico lasten načrt, o katerem se je imela posvetovati v to izbrana komisija. In v isti komisiji se oglasijo trije škofje v imenu celega avstrijskega škotijstva z izjavo, ki še strože in odločniše od Lieehtensteinovega načrta povdarja verski značaj šole, z izjavo, ki je z eno potezo prečrtala namere Taalfejeve vlade in postavila pred njo samo veliko vpraša-zje — in s to izjavo so hoteli škofje Taiffeju skuhati maslo, narediti mu vslugo ! ? Tako vodijo liberalci za nos svoje brezmiselno občinstvo.... Meutita est iniquitas sibi....
Katoliška cerkev pa politiško strankarstvo.
Sploh sodijo liberalci popolnoma napačno o denašnjem Razmerji mej katoliško cerkvijo pa državo in njeno politiko, ^nane so besede ^Slovanskega Sveta", katere smo vže lani v svojem listu navedli : „Le o n XIII stoji pod vplivom Pruskega protesta n ske g a Bero) in a." — „Rim, P°godivši se z Nemčijo „po nemških nadpastirjih, deluje za nemško kulturo." — »Rim, kateiemu so bili Poljaki vedno zvesti, se je pomiril z neprijatelji Poljakov."
Bodisi da izhajajo take trditve iz nevednosti ali iz zlob-uosti, krive so popolnoma. Cerkev Kristusova ni kraljestvo tega sveta, ampak kraljestvo iz nebes, ki ima nalogo človeštvo privesti nazaj k nebesom, katera je izgubilo.
Ta nebesa imajo papež in škofje vedno in vselej pred °čtni kot konečni smoter, za katerim obračajo svoje korake, ^jih dolžnost je skrbeti, da morejo verniki prosto in brez vsakih ovir težiti proti nebesom. Take ovire pa more sta-Vlti in jih prcrada stavi tista oblast, katera ima po poklici skrbeti za časni blagor človeštva, državna oblast. V srednjem Veku ste bili država in cerkev zaročeni v ljubezni, in država Se je radovoljno pokorila čeznaravnemu smotru sv. cerkve. A kasneje se je to razmerje rušilo, država se je začela ločevati od cerkve, ter hoditi lastna pota. Pridružil se je verski razkol. Vse to je državo kot tako cerkvi odtujilo. Ne j® le, ampak država, kateri je reformacija in še bolj filozo-uja osemnajstega stoletja prisodila absolutno oblast ne le do telesa, temuč tudi do duše državljanov ter ji prisvojila pravo, uu določuje vero narodov, ta država je z vsemi svojimi napravami katoličanom preprečevala pot do nebes.
Toda ako sije država vlastila. kar ni in ne bo njeno na vse Veke, ampak je sveta, nedotakljiva last Kristusove cerkve, bi jttorali vslcd tega katoličani sami trpeti večno škodo na duši? 11 eerkev bi morala radi faktičnega posilstva državi-liega, odpovedati se za vselej svojih pravic? Tega ni mo-£'a> in ni smela; ker s tem, da se je država polastila tega,
kar ni njeno, ni nehala za cerkev dolžnost, katero ji je naložil Bog, da skrbi za dušni blagor ljudi. Pa tudi narodi niso radi države, ampak država radi narodov: tein mora služiti. Državniki seveda preradi pozabijo to načelo, a cerkev nikdar. In ako je absolutistična država podrejevaia vest, prepričanje in večni blagor državljanov sebi in svojim časnim težnjam, so rimski papeži vedno povzdigovali glas v imenu katoliških narodov tirjaje od države svobodo vesti ter prosto izvrševanje krščanskih dolžnosti. Sledila je v zgodovini za dobo srednjeveškega miru in složnosti doba konkordatov ali pogodeb mej cerkvijo in državo v imenu katoliških državljanov.
Povdarjamo pa še enkrat:	v	im emu	katoliških
državljanov se cerkev pogaja z vladarji; ker cerkev služi vernikom, in povspešuje blagor katoličanov. Zatorej pa ne more cerkev nič za to, v katerem političnem položaji se nahajajo katoliški narodi, za koje se pogaja, niti kdo je tisti, s katerim se mora pogajati in k a k o je prišel do vladanja, ali kako vlada: ona gre le s tega stališča, da faktični vladar, ki ima sedaj v rokah oblast in moč, je dolžan katoličanom dati tisto prostost, ki jim je neobhodno potrebna, da morejo	težiti k	čeznaravnemu
koncu, v nebesa.
Ta je pač lepa ! Vzemimo vzgled : A je močan, zatorej vgrabi šibkemu B vse premoženje. B ne more več živeti, ker pa ne more vkrotiti silovitega A, gre k njemu in ga skuša pregovoriti, naj mu daje vsaj toliko, da bo mogel živeti. In res, obljubi mu A. Toda bomo rekli, da je B vže	s tem priznal krivico, ki jo	je	storil A?	Ali je morda
vže	odobril način, po katerem je	A	prišel do	tolikega pre-
moženja, odobril vse, kar A slabega včinja ? Kaj mu mar za vse drugo: da dobi le vsaj en kos tistega prava, katero mu liče brezdvomno. Za vse drugo bodi odgovoren A sam. In dasi je A vseskozi zloben, pravo, ki je ima B, ostane vedno pravo, on pa ima pravico tirjati je od kateregakoli, ki se ga je polastil po krivici.
Da pridemo k predmetu, ki smo ga hoteli v tem poglavji razpravljati: ako se rimski papež ali katoliški škofje pogajajo in sklepajo pogodbe s posvetno vlado v rečeh, ki
zadevajo sveto vero ali pravice katoliškega ljudstva, nimajo P>'i tem namena kakerkoli se vtikati v čisto državne in po-litiške zadeve, oziroma odobravati in potrjevati ali kakerkoli s pravnega stališča soditi faktično obstoječe razmere, ampak edino le priboriti katoliškemu ljudstvu tiste pravice, ki mu pristojajo po Božjem pravu. Zatorej dela cerkvi veliko krivico, kdor ji v takib slučajih podtika kakeršnokoli politiško strankarstvo.
In koliko zla bi trpelo katoliško ljudstvo, ko bi ne smela cerkev veljavnih pogodeb sklepati nego z vladami, ki so se osnovale veljavno po Božjem pravu ; posebno dandanes, ko je v politiki obveljalo načelo „dovršenih činov“ ! hoteni takem bi morala cerkev čakati, dokler bi sc državne razmere ne vredile postavno, kar se pa zgodi neredkokrat za petdeset, sto in še več let, ali pa nikdar. In tako bi morali tudi katoličani toliko let ali celo za vselej ostati brezpravni !
Sveta Stolica se je proti takemu sumničenju večkrat zavarovala. Velevažno v tej zadevi je pismo Gregorija XVI »Sollicitudo.“ V tem piše papež: „Ako je bila vedno navada 111 načelo apostolske Stolice, da je povsod skrbela za. pridno vpravo verskih zadev, ne da bi se iz tega izvajalo Katero od nje postavljeno vodilo, da se po njem preiskujejo ln določujejo pravice vladajočih, moramo tem bolj pri toliki Pomenljivosti in tako gostih državnih preosnovah skrbeti Za to, da se ne bo zdelo, kaker da žrtvujemo cerkveno stvar.u Zahteva, naj se vselej v enakih slučajih v prihodnje dostavlja pogoj, da ostanejo nedotaknjena prava prepirajočih se strank. Izrecno povdarja papež, da apostolska Stolica j®če tu le, kar je Kristusovega, kar lože pelje k duševnemu 111 večnemu blagru ljudstev.
Zraven tega potrjuje in obnavlja Gregorij XVI več odlokov svojih prednikov, za katere so rimski Stolici dali Povod razni slučaji in zgodovinski dogodki.
Se bolj pa pojasnjuje in določuje papež to vprašanje z Naslednjimi besedami: „ Če mi ali naši nasledniki koga aazivljemo ali počastimo z naslovom kateregakoli dostojan-stva, tudi kraljevskega, ko gre za vravnanje duhovnih zadev... s čemer se dejanstveno priznava v njem tako do-
stojanstvo, ali pa ako se zgodi, da se radi istih vzrokov pogajamo s tistimi, kateri stoje na čelu države s kakeršnokoli viadbo, jim nima biti še s takimi čini, določbami in pogodbami priznano in potrjeno nobeno pravo, niti se ima misliti, da bi se s tem kakerkoli kratila prava in predpravice druzib."
Tak govor je vender jasen vsakemu, ki še vidi. Zato ker nemška vlada tlači Poljake in jim krati narodne pravice, bi ne smela sv. Stolica ž njo se pogoditi, da zagotovi nemškim katoličanom pravice, ki jim tičejo?! S tem je o-dobril Rim krivično ravnanje Bismarckovo s Poljaki, zavrgel zahteve Poljakov?!!
Kar smo rekli o papeži, velja več ali manj tudi o škofih. Tudi oni iščejo pred vsem dušni blagor vernega ljudstva. Kot taki stoje n a d politiškimi strankami; in ako so prisiljeni pogajati se sto ali ono stranko, s tem ali onim mini-sterstvoin, ki ima zdaj v rokah vladno krmilo, ne sme nihče iz tega sklepati, da namerjajo s tem skazati se kot pristaše one stranke ali ministerstva ali odobriti vse, kar taka vlada politiško včinja. Nič ne de tudi, da se oglašajo škofje v politiški skupščini n. pr. v gospojski zbornici; ker govoriti morajo tam, kjer se posvetujejo in sklepajo postave zadevajoče cerkev in vero. Ako si je moderna politika vsvo-jila pravico vtikati se v cerkvene zadeve ter določevati vprašanja, ki segajo globoko v verstvo, bomo mogli zameriti škofom, da sledijo politikom na mesta, kjer se razpravljajo in rešujejo polit iška vprašanja, da tu zagovarjajo prava katoličanov? Ne vse, kar govore škofje v politiški zbornici, je vže zarad tega politiško, kaker ni vse, o čemer sklepajo politiški zastopniki ljudstva, državno. Pravico pa, katero imajo škofje, da se vdeležujejo posvetovanj v gosposki zbornici, so dobili kot cerkveni knezi; to pravico so jim podelili krščanski vladarji iz prepričanja, da je katoliška cerkev državi v podporo, in z namenom, da bo škofom mogoče tem potom braniti in zagovarjati pravice iste cerkve in njenih vernikov.
Ravno tako zgodi se neredkokrat, da škof posredno ali neposredno pohvali ali priporoči jiolitičen list. Iz tega bi se znalo sklepati, in liberalci resnično tudi prav radi skle-
pajo, da s tein namerjava škof odobriti vse, kar piše tak Bst, in posebno njegovo p o 1 i t i š k e nazore in težnje ; in tako poenačijo škofovo ime s to ali ono politiško stranko tei' je ravno tako pristudijo pri nasprotnih strankah. Nič ne mere biti pogubniše za škofovsko avktoriteto. Toda tako Daziranje je popolnoma napačno. Poslušajmo, kaj pravi o tem cerkveni zbor Baltimorski (v Ameriki) 1.	1866:	„Da se
Prjiv m jasno spozna, kako je razmerje škofovo do cerkve-n>h listov ali katoliških časnikov, in da ne bo mogel nihče Več o tem dvomiti ali izgovarjati se, izrečejo očetje tega zbora: potrjenje, ki je da škof katoliškim listom, ne pomerja nič drugega, kaker da po sodbi škofovi ne učijo ničesar proti proti veri in nravi, ter da je upati, da ne bodo učili n|č takega tudi vprihodjne, in da so vredniki taki, da morejo njih spisi koristiti; ne da bi pa škof mogel ali moral odgovoren biti v obče za vse, kar prinašajo taki listi, ampak za to, kar prijavi vsled svoje (škofovske) službe, bodisi da uči, opomina, vkazuje ali prepoveda, in kar je podpisal sc svojo lastno roko.“
S tega stališča se ima soditi javno delovanje cerkvenih dostojanstvenikov. Listov pa, katerim niso vstani škofje nikdar govoriti umestno, ki vsak korak njihov sumničijo kot vladen, protinaroden, nepolitišk, takih listov ogibajmo se — °ni so dandanes najnevarniši za edinost katoliško - liberalni **sti so: „Slovenski Narod,“ „Kdinost“, »Slovanski Svet“, nBrus“ !
Dr. MalmiČ.
VERA IN LJUBEZEN.
JPrihodna cerkev ljubezni. Krščanstvo masonsko.
So pa tudi taki, ki stavijo ljubezen nad vero.
Mej temi so spet nekateri, ki hočejo, da bi ljubezen spodrinila vero ter jo popolnoma nadomeščala. Slovencem je ta nauk priporočal Stritar, ki piše: „Vera ljubezni! Kaj nam je potreba druge vere! Oj rasi, rasi, sveta vera, širi se po vsem svetu, da bode slednjič samo en pastir, ena čeda.“ ‘)
V to vrsto spadajo sploh vsi tisti, ki stavijo vero ne v razum, ampak v srce. To je vera čustva, katere apostelj je Schleiermaeher. Javlja se posebno v panteistični sentimentalnosti in brezsmotrenosti. Beri Stritarjevega »Zorina.* So pa tudi drugi, katerim »vera* še nekaj pomeuja, in bi jo hoteli tudi ohraniti, vender jo ljubezni tako podre-jujejo, da jo po ti določujejo in preoblikujejo; določitev verskih dogem se mora vsak čas ravnati po zahtevah ljubezni. Ta nazor je o svojem času zagovarjal Dollinger: težil je po tem, da bi katolicizem, protestantizem in razkol, navzlic dogmatični različnosti, spojil v eno samo cerkev — ljubezni in strpljivosti.
Nič novega sicer. Znana je vžc Seheilmgova teorija o »treh cerkvah* : Petrovi, Pavlovi in Janezovi. Tretja, cerkev Janezova, je »velika prihodna cerkev* die grosse Zukunftskirche — ki ima objeti in spojiti obe prvi — v ljubezni ; ne dogma, ampak ljubezen bo določivna.
Sploh smemo trditi, da izraža vse nemško klasično slovstvo, ako izvzamemo pisatelje katoliške, več ali manj ta nazor. Saj to ni prav za prav nič drugega nego evangelij čiste človečnosti, evangelij humanizma. Lessing, Schiller, Goethe so v klasičnem leposlovji njegovi glavni zastopniki;
l)	Zbrani n|>isi VI. 807.
vteir.eljitelj njegov je pa sanjavi Ilerder: vera je iz čustva, je ljubezen brez resnic !
Teorije o čustveni veri se je koj od začetkajpoprijela loža. Bodoče kraljestvo, katero snujejo masoni, nima biti drugo kaker zgorej omenjena cerkev ljubezni. Zatorej masoni posebno častijo sv. Janeza ter krstijo prav radi svoje lože na njegovo ime. Češčenje Kristusovega aposteljna ima biti seveda le slepilo kristijanom ; masoni namerjajo s tem vse kaj drugega. Janez je učenec ljubezni ; pri njem se nahaja določitev Božjega bitja, katero masoni enostransko sebi vko-riščajo : Bog je ljubezen. Te besede si razlagajo v smislu panteistiškem, po katerem skopni nadsveten Bog, ž njim večna, nepremenljiva resnica, v vesoljnosti.
Zatorej kaže masonstvo nasproti verskemu naziranju največo strpljivost; beseda „bog“ zaznamuje katerikoli pojem. Brat Trentowski je pisal 1805 : „Masonstvo česti po vseh svojih svetiščih boga . . prepušča pa vsakateremu p o-j e m o njem. Njegov svetovni zidar je in ostane najviše nitje, katero si vsak misli, kaker hoče, katero mora priznati ravno tako kristijan, jud, mohamedan, ajd, kaker monoteist, deist, panteist, da celo ateist, kateri mora vender navesti kateri pravzrok reči." ')
Masonstvo hoče spojiti najskrajniša nasprotstva, vzdiga Se nad vse verske in pojmovne določbe in različnosti. Zatorej se ne izogiblje ničesar bolj kaker načel in vsake trditve, kateri bi pripisovali objektivno veljavnost. Nedoločlji-v°st pojmov je bistven znak masonstva in njegovega kristi-janstva. Mac-Benac piše: „Občno kristijanstvo, katero zastopa loža, mora privesti združenje vseh cerkva v nedoločljiv unitarizem — in einen unbestimmbaren Unitarismus.")“
In ravno to kristijansko lice, katero daje loža svojim naukom, je najbolj slepilno in zapeljivo. Saj umejo masoni celo sv. Pismo iu Jezusa Kristusa samega izvrstno porabiti v svoje Svrhe, tako da se zdi njih nauk čisto evangeljski. Seveda obirajo iz evangelija le to, kar vgaja njim, si tolmačijo le tako, kaker vslužuje njim. Ne da bi se tajil zgodovinski
') Progrumm zur Reform.
2)	Pachtler S. J.: dur GdUo der Hunmnititt. 1*7.
Kristus, da celo občudujejo se njegovi nauki in čini, vender proslavlja se navadno le kot „ modri" iz Nazareta, kot nekak judovski Sokrates, mož po vsem nenavaden, kot človekoljub. Iz njegove učne delavnosti povdarja se kaj rado pobijanje farizejev, češ, s tem je obsojal Jezus Kristus vsak dogmatizem in obrednost, vsako pozitivno verstvo, ter tako bistvo krščanstva stavil v ljubezen do bližnjega, v strpnost, prizanesljivost, vsmiljenje. ‘) Tako znajo.
Pa čemu bi še o tem govorili ? Znane reči so to. Saj v framasonski rog ljubezni, strpnosti itd. trobijo dandanes vsi liberalci po svetu, hoteč s tem katoličane oplašiti, da bi, ako ne več, vsaj javno molčali o veri in njenih resnicah. Kdor bi se le z besedico potegnil za te, nima več Kristusovega duha, ni kristijan !
Prerok tega evangelija mej Slovenci pa je in ostane ---Stritar. Po njem je zagovornik verskih resnic „brezčutni farizej, ki v sveti jezi preklinja na dno pekla vsakega, kdor si nekoliko drugače misli najviše bitje." Vzor kristijana nam je naslikal v junaku „Zorinu“, kateri — kaker nam zagotavlja — „ni pisan ne za farizeja, ne za levita, njega bo umel le — Samarijan.... Kaj pa je Samarijan vsemu omikanemu svetu? Kaj ga loči od brezsrčnega duhovna in levita? On je imel srce . . . Zveličar nam ga stavi v zgled prave bratovske — kristijanske ljubezni."
Tudi v vezani besedi so je poveličevalo Slovencem krščanstvo ljubezni, krščanstvo —• samarijansko. Ko bi bili hudobni, govorili bi o tem še dosti. Pa dovolj.
Reči smo hoteli le: tako krščanstvo je — framasonsko, dasi, kaker menimo, niso framasoni tisti, ki so je oznanjali Slovencem.
JSTi mogoča edinost v hotenji in delovanji brez edinosti v nazorih.
1
Vprašanje o veri in ljubezni in njuni sporednosti ima dandanes večo pomenljivost, kaker se misli navadno. Pomenljivost tudi za Slovence.
‘) Paehtler itd. 148.
Oživela je v našem veku narodnostna ideja. Narodi se zavedajo jezikovne in duševne sorodnosti ; vsled tega so začeli težiti po združenji. To teženje ni slabo, ker je naravno, da se le ne žali ž njim više, bodi si božje ali zgodovinsko pravo.
Kot živa celota se zavedajo narodi ; zatorej se hočejo, vkoliker so raztreseni, združiti, skupiti hočejo svoje duševne in gmotne sile, da tako vsak vse svoje moči vporabi v proslavo svojega imena.
V edinosti iščejo moči, slave. Da rečemo še enkrat: to teženje je dobro, naravno. Bog sam je različil človeštvo po jeziku, po narodnosti. Iu dasi je celo človeštvo skupna družina, vender so posamezni narodi vsak za se družina v veliki družini, družina, katere ude veže ožiša vez govora in drugih posebnosti. Božje razodenje samo priznava narode kot posebne, naravno obstoječe skupine ter daje posamnim narodom in kraljestvom celo nebeške angelje za varuhe. M hael je bil varuh Judov ; pa tudi Perzi so imeli svojega angel ja.
Gotovo ni in ne more biti torej proti Božji volji, da se narodi zavedajo svoje narodnosti, da se družijo, skupijo, ediuijo. V edinosti je moč, je napredek. Sv. Tomaž uči, da je edinost oblika vsake popolnosti. In res. Vse, kar biva, biva le kot eno. In čim veča je ta enotnost, tem popolniša je stvar. Zatorej je Bog najviša, absolutna popolnost, ker je absolutno enojno bitje.
Ravno tako mora biti tudi narod kot tak tem popol-niši, tem napredniši, čim veča je njegova edinost, čim ožiše so vezi, ki spajajo njegove ude v skupnost; ker le po edinosti se združijo vse narodne sile, da težijo k enemu in istemu konečnemu smotru, katerega ima vsak narod, kaker vsak človek posebej ; v katerega dosegi obstoja veličina, slava, zgodovina narodova.
Teženje po napredku se pa v razumnem bitji, kakeršno je človek, dejstvuje kot hotenje proste volje. Da more tedaj tudi narod kot tak edinostim težiti po svojem smotru, se morajo njegovi člani združiti v hotenji skupnih smotrov, ki merijo konečno na en zadnji smoter. Krepostna, vstrajna volja, ki je spojba posameznih volj, ta združena narodova volja, pelje edino narod h konečnemu smotru, k slavi.
Toda prezreti ne smemo tu velevažne resnice. Volja ni slepa zmožnost, in hotenju, da je prosto, mora svetiti luč spoznanja. Po spoznanji se ravna hotenje. Kjer ni spoznanje isto, ne more tudi hotenje hiti isto. Po spoznanji se tudi hotenje razlikuje, se razceplja. Predmet spoznanja je resnica ; resnica pa je ena, nedeljiva. Zatorej ne more tudi pravo spoznanje biti nego le eno. Da morejo tedaj razne volje edine biti v hotenji, se morajo še prej in pred vsem razumi zlagati v spoznanji. Nasprotstvo v naziranji pelje naravno, neobhodno do nasprotstva v hotenji. Skupnega teženja po enem smotru ne zavira, ne onemogočuje nič bolj, kaker nasprotujoči, mej seboj izključujoči se nazori.
Tudi Jezus Kristus je molil pred svojim trpljenjem za učence in vernike : da bi bili popolni. To popolnost pa je stavil v edinost: ut sint consummati in unum. Krščanske edinosti vzor ima biti tista edinost, ki je mej Očetom in Sinom : ut sint unum, sicut et nos unum šurnus. Toda v to edinost jih more spojiti le resnica ; zatorej je prosil Očeta : Posveti jih v resnici.
Te resnice se držimo katoličani, ona nas nerazrušljivo združuje v čeznaravnem spoznanji, ki se vrši po veri; to spoznanje pa nam določuje in vodi nezmotljiva beseda sv. Cerkve. Kadi tega je bila in je katoliška cerkev vedno ena, nedeljiva. znak, po katerem se odlikuje pred vsemi drugimi. Vzroka razcepljivosti, kakeršno zapazujemo v herezijah, moramo pred vsem iskati v tem, da heretiki nimajo najviše, privaten razum vezajoče učne avktoritete, ki bi jih edinila v verskem spoznanji.
In ravno ta enotnost verskega prepričanja podeljuje katoliški cerkvi nevpogljivo moč, s katero vklubuje vže 18 vekov vsem nasprotnim silam in časovnim spremembam. Edinost v veri je izvršila najsijajniše čine ; ona je združila evropske narode v najidealniše, a ob enem najsilovitiše podjetje srednjega veka: v križarske vojske; ona je dala katoličanom vstrajnost in pogum, da so krepko zavrnili od Evrope vse preplavljajoči islam.
Edinost verskega prepričanja združuje razcepljene sile, spaja volje ; ona premaguje vse ovire, pretvarja zemlji obli-
čje: ona je najviša velemoč izvirajoča iz samega Boga in njegove vsemogočne Besede.
Opoininajoč k edinosti in složnosti zarotuje apostelj Ko-rinčane, „da vsi eno govorijo in da ne bodo mej njimi razdori, nego da bodo vtrjeni venem umu in eni m i-s 1 i. “') Prvi kristijani so vzor vsem poznejšim vernikom, ker „množica teli, kateri so verovali, bila je enega srca in enega duha“. 2)
In kaj je delalo naše pradede nevpogljive, da so stali kaker nerazrušljiv zid, ob kateri so sc razbijali turški navali ? Bili so enega duha v veri, katera jih je edinila, jih vkrep-ljala. Nji, edino nji se imamo zahvaliti, da ima slovensko ime v zgodovini svoje častno mesto, svojo neizbrisljivo slavo. Ko bi se bila polovica Slovencev vdala muhamedanstvu, bi bila ostala polovica podlegla v boji; z verskim razcepljenjem bi bilo zatemnelo ime slovensko. Zatajivši katoliško vero bi se bili vdali z dušo in srcem muhamedanstvu, a z vero bi izdali tudi narodnost; priča naj muhamedanski Bošnjak, ki se sramuje svojega srbstva.
Kako je tudi vernim Slovencem nemogoče skupno za narod delovati z brezverci — tudi slovenskimi.
Za nas Slovence in za bodočnost naše domovine imajo ti nauki največo važnost. Slovenci smo prestali veliko. Malokateri narod je bil izpostavljen tolikim viharjem. In ven-der smo vstrajali: ohranili smo slovensko ime, slovensko materinščino. Še bivamo kot narod. In tisti narodnostni duh, ki dandanes budi, ki oživlja narode, je privel tudi k nam : vzdigamo se, zavedamo se. A ko se oziramo, da bi spet v celoto zbrali razpadajoče ude, vidimo, kako smo razdeljeni, razkosani. Kako težko je pač te ude sceliti, sestaviti iz njih organično celoto slovenskega telesa! In vender, ako se hočemo ohraniti, nam ne ostaja drugega, nego tesno se združiti ; tem tesniš«*, čim manjši smo.
') I. Kor. 1.10.
*) Dej. np. IV. 112.
Naše gaslo v boji za narodni obstoj je in mora biti ; združimo se ! V slogi je moč! — Kdo nam bo zameril ?
Ni pa združenja, ni edinosti brez vezi. Tudi nas mora nekaj vezati. In kaj bi bilo to ? Povdarjalo se je, ter ne neha se povdarjati v raznih oblikah : Veži nas ljubezen do domovine, do naroda, saj v tej ljubezni smo vsi edini ! To načelo bi imelo biti več ali manj snujoče v naših društvih in narodnih podjetjih.
Mi bi se s tem načelom zlagali popolnoma, ako bi bili Slovenci, kaker nekdaj, edini tudi v načelnem naziranji, ako bi bili enega duha v veri ; ker potem bi tudi ljubezen do domovine poganjala iz ene in iste korenike, in vravnali bi jo tako, da ne bi nasprotovala niti ljubezni, ki smo jo dolžni Bogu in bližnjemu.
A žalibog, da to ni več tako. Sovražnik je zasejal mej Slovence ljubko liberalnega brez verstva. Kdor neče še priznati, da res biva na Slovenskem liberalna stranka, liberalna ne le po življenji, ampak tudi po mišljenji, po načelih, s tem ne moremo govoriti. Ta stranka je tudi vže dobro or-ganizovana : ima svojo tiskarno, svoj političen dnevnik, svoj leposloven, svoj humorističen list, svoja slovstvena podjetja, ima svoje može in zastopnike po deželnih zborih (vkljub kompromisu), po društvih, o volitvah svoje kandidate, svoje somišelnike ue le po mestih, ampak tudi po trgih, po vaseh, neredkokrat do zadnjih gorskih kotov.
Različnost in načelnostno nasprotstvo v verskem naziranji pa seže globoko tudi v življenje, naredi nezaceljiv poraz v ljubezen do naroda in domovine. Ni mogoče, da bi bili v krščanski ljubezni vstrajno edini taki, kateri verujejo, in taki, kateri ne verujejo.
Da se boljše razumemo, govorimo bolj konkretno. Pov-datja se: združimo se v ljubezni do naroda, vsako drugo različje in prepiri naj se skrijejo pred to ljubeznijo. Prav ! Kdo je pa ta narod ? Slovenski. Iz česa obstoja slovenski narod? Iz Slovencev. Ljubiti moramo tedaj Slovence ; in če hočemo še konkretniše: ljubiti moramo tega in onega Slovenca, kateremu skazujmo v dejanji svojo ljubezen. Kdo je pa Slovenec? Človek. Kaj je pa človek? O tem vprašanji niso dandanes več edini vsi Slovenci. Eni odgovarjajo: človek je stvar
Božja, stvarjen po Božji podobi, stvarjen za Boga. A drugi — res sicer, da jili ni posebno veliko, a nahajajo se ravno mej tako zvanimi omikanci, kateri z besedo in pismom veliko vplivajo na ljudstvo — drugi tedaj trdijo, da človek se po bistvu ne loči od živali, da nima nevmrljive duše, niti proste volje.
Prvi in drugi tedaj — katoličan in materijalist — naj se združita v ljubezni do Slovenca t. j. vsaki skušaj, kar je v njegovi moči, povspeševati njegov blagor. Ne bo li po različnosti naziranja, katero ima vsak o čoveku, narazen šla tudi njuna ljubezen ali način, kako bo vsak dejstvoval svojo ljubezen do Slovenca Prvi bo imel poleg časnega vedno pred očmi večni blagor, ter bo temu vse drugo pod-rejeval, vzgojeval bo Slovenca za krepost, navduševal za nadzemeljske ideale. Materijalist pa bo kouečno težil po časnem, telesnem blagru; o čednosti ne govori, ker ni prostosti, najvišo omiko bo stavil v zunanjo olikanost, najvišo modrost v olepšanje zemeljskega bivanja.
Ne tajimo, do neke meje je pač mogoče, da v ljubezni do naroda skupaj hodijo ljudje tudi najskrajoiše si nasprotujočih nazorov, bodi tudi goreč katoličan pa materijalist ali panteist; kajti navzlic vsemu nasprotstvu se vender nahaja še mej obema ena ali druga vezna točka. Tudi materijalist, dasi zatajuje v teoriji vsak nadčuten, nravstven princip, priznava vender v dejanji hote ali nehote nekatera načela. In prav ta praktičen čut omogočuje, da se more tudi katoličan združiti ž njim v en ali drug smoter. Tak smoter seveda mora težiti le po časnih, večinoma gmotnih dobrotah, ker večnih ali celo čeznaravnih brezverec niti ne pozna niti ne poželi. V denarstvenih podjetjih, pri hranilnicah, v poljedelskih ali vinorejskih društvih moreta pač katoličan in materijalist skupno in složno delovati, ker v realnost denarja, vina, poljskih pridelkov veruje ravno tako prvi, lcaker drugi. Ravno tako se dajo določiti skupna pravila, katerih se sme držati i materijalist, ne da bi zatajil svojih načel, i katoličan, ne da bi si obtežil vesti.
Ko pa gre za svrhe, ki zadevajo duševne ali celo čez-naravne dobrote, ne moreta katoličan in liberalec postopati več skupno. Taka zveza je nenaravna, nezmiselna.
Vzemimo n. pr. naše društvo sv. Cirila in Metoda. Načrt njegov in smoter je brezdvomno lep, vzoren. To društvo ima pa v programu pred vsem versko vzgojo; je tedaj društvo v prvi vrsti versko. Zatorej bi morali biti možje, ki se zavežejo v izvršitev tega programa, pred vsem verni katoličani iz prepričanja. Liberalci ne spadajo v tako društvo. Ako vstopijo, bi morali, da so dosledni, delovati proti krščanski vzgoji t. j. proti glavnemu smotru društva; ali največ, kar bi smeli zahtevati od njih, bi bilo, da bi ostali popolnoma pasivni in nebrižni za glavni smoter društva, kar je pa spet nezmiselno, ker potem takem bi bil njih vstop brezsmotren. Vsekaker morejo liberalci razvoj takih društev le zavirati, ker ne le oni ničesar ne storijo v njih prospeh, ampak tudi na dobre katoličane pritiskajo, da z ozirom na nje ali vsaj iz nekake oportunitete manj goreče ali nemarno težijo po katoliškem smotru. Katoličan vleče voz naprej, liberalec nazaj ali pa meta polena pod kolesa, da ne more nikdar prav z mesta.
Vzemimo drug primer iz slovenskega narodnega življenja. Na podlagi narodnostnega principa je osnovana večina naših bralnih društev ali čitavme. Vez, ki ima tu družiti člane, je ljubezen do naroda, posebej: gojitev slovenskega jezika. Vera — ne da bi se kakorkoli izključevala, ampak le molči se o nji. Narodnim bralnim društvom velja podpirati, brati vse, karkoli pride na svitlo v narodnem jeziku. A jezik je žalibog posoda, s katero se da zajemati bodra studenčnica, pa tudi smradljiva lužnica, jezik je sredstvo v izraženjc misli, idej. Tako tudi jezik slovenski. Naroden, slovenski ostane jezik vedno še, ako se ga tudi brezverec poslužuje, da ž njim izraža svojo brezverske nazore. Ako se tedaj katoličan z liberalcem zveže v bralno društvo, ki je osnovano na čisto narodni podlagi, ne da bi se narodnost pokorila veri, se izpostavlja nevarnosti, da pospešuje, podpira brezverstvo, kar je po krščanski morali pregrešno. Ne malo, recimo večina liberalnih in židovskih listov, se zdržuje le zato, ker jih podpirajo verni katoličani, kateri v svoji kratkovidnosti ne morejo ali nočejo spoznati, da brezverstvo pisano ali tiskano ni nič manj brezverstvo kakor govorjeno, llazun tega se po takih društvih daje neomikan-
cem, kateri nimajo toliko razsodnosti, da bi ločili dobro od slabega, priložnost, da se jim obujajo z branjem liberalnih listov dvomi o verskih resnicah. Ravno po čisto narodnih čitavnicah se je v prosto slovensko ljudstvo zasejalo največ liberalne ljulike. Rečemo tedaj in trdimo, da nikjer dandanes toliko ne trpi katoliška vest, kaker z na-ročevanjem, z branjem, sploh s podpiranjem vsega, kar je narodno, kar je slovensko, edino zato, ker je slovensko; kaker da bi nad slovenskim ne bilo še nekaj višega. Ne le noben katoliški duhoven, ampak tudi noben pravi katoličan sploh bi ne smel biti ud kateregakoli bralnega društva, ki si naroča liberalno časopisje ali kakerkoli pospešuje brezversko slovstvo.
JNTe ostaja nam tedaj drugega nego ločiti se od liberalcev ter postaviti se na čisto katoliško stališče !
Hoteli smo le razložiti, kako težko, kako nemogoče je skupno z liberalci pod zastavo „ljubezni“ — brez vere delovati za blagor in prosveto slovenskega naroda. Res, lepo se sliši: sveto služimo sveti domovini, ljubimo narod, — toda ta ljubezen mora, da ne ostane prazna puhlica, sprejeti konkretno obliko. Pred vsem si moramo odgovoriti na vprašanje : kdo je ta, na katerem se mora dejanski skazovati Baša ljubezen. To vprašanje z odgovorom je pa t e o r e-t i č n o, ne praktično, recimo : je n a č e 1 n o s t n o. In le l>o tem, kaker odgovorimo na nje, se določuje tudi naša ljubezen, se določuje način ljubezni in sredstva, katera *mamo izbrati, da jo izvršimo. Po načelih se spre-Bi i n j a 1 j n b e z e n. Zatorej ji' pa no vsem nemogoče, da bi združeno ljubili narod in mu služili tisti, katerih nazori 0 Bogu, o človeku, katerih verska načela si nasprotujejo illi se celo izključujejo. Nemogoče, da bi verni katoličani z liberalci svet o služili sveti domovini.
Kaj tedaj ostane katoličanom? Ločiti se od liberalcev! to i/, ljubezni do tiste domovine, kateri ne morejo v zvezi 2 liberalci služiti. Narod, da ostane, da se zaveda in na-
preduje kot narod t. j. kot celotna, organična skupina, mora imeti skupno duševno podlago ; tako podlago mu pa daje le resnica ; le ako je edin v nje spoznanji, ima v tem poroštvo najvišega napredka in slave. Različnost v načelih cepi in gubi narodne sile.
Spoznanje resnice pa veže in edini narod slovenski vže tisoč let. Sije mu v krščanstvu luč absolutne resnice. V svojem jedru, v svoji ogromni večini izpoveda in hoče izpovedati narod slovenski večno veljavna načela krščanska. Ako je tedaj tako, in ako je nas vsfdi — tudi liberalcev — nedotakljivo geslo: služiti narodu, je naša prva, najsvetejša dolžnost narodu slovenskemu edinostim, od krščanstva položeno podlago obraniti, braniti, in le na tej podlagi zidati dom narodne slave slovenske.
Ker pa liberalci ostanejo liberalci, nasprotniki krščanskih načel, dokler jih ne spreobrne Božja milost, tedaj niso oni poklicani, da vzgoj ujej o narod slovenski. In'ako se za to vsiljujejo, je naša dolžnost verno ljudstvo opozarjati, svariti pred njimi. Ako bi se pa ž njimi zavezovali, tedaj bi morali krščanska načela ali popolnoma prezirati ter zatajevati v slovstvu, v politiki in v vsem javnem delovanji, ali pa liberalcem priznati, da sinejo tudi oni z isto pravico širiti svoje protiverske nazore. Toda eno kaker drugo bi bilo za narod enako pogubno ; prvo bi poplitvilo njegovo mišljenje, ker obveljala bi v javnosti breznačelnost; drugo bi pa v duhovih zaplodilo dvom o objektivnosti vsake resnice. Eno in drugo bi tedaj narod tiralo v breznačelnost, dosledno v brez-značajnost, bi mu vzelo vero v resnico in pravo, zadušilo mu teženje po idealih, pahnilo ga v popolni duševni nihilizem !
Ako pa pravimo, da se je treba ločiti od liberalcev, ne učimo s tem, da jih moramo sovražiti. Mi hočemo le varovati svoje in naroda sveto pravo, do česar ima vsakdo pravico. In liberalci, ravno zato, ker so liberalci, nam morejo najmanj zameriti, da hočemo od nadaljnega okuženja rešiti, čisto ohraniti narodu slovenskemu sveto vero in edino zveličavna krščanska načela. Liberalce same pa bomo vedno znali spoštovati in ljubiti kot ljudi, kot brate po krvi in jeziku. Ni se treba bati ! Katoliška odločnost in verska go-
rečnost ne izključuje ljubezni; marveč ravno katoliška vera je, kaker priča dovolj zgodovina, doprinesla najsi j aj niše čine bratovske ljubezni.
Skrajni čas je, da se vsi razumniki, kateri smo prepričani o absolutnosti krščanskih načel, sporazumemo; določiti nam je treba, kako moramo v slovstvu, v vzgoji, v politiki, sploh v javnosti postopati, da ne pridemo v javnem delovanji niti za en las navskriž z načeli tiste vere, katero izpovedamo v srci, po kateri živimo doma mej štirimi zidovi. Vsaka popustljivost, omahljivost ali neodločnost, ko gre za princip, mora nehati. Popuščali smo zadosti, zatorej nam dandanes žalibog vse pušča — zdaj treba vzdigniti zastavo vere, načela : tako in ne drugače ! Kdor hoče, naj nam pristopi, kdor noče, tedaj na javno velja za našega nasprotnika, a ob enem za nasprotnika krščanskih načel!
Nimamo se pa nikaker bati, češ, taka odločnost bo naredila poraz mej nami ; poraz je vže v našem telesu, odkar se je v nje zaril liberalizem. Treba zdaj oči odpreti ter raka na telesu videti — čemu ga vedno zakrivati, kaker delajo nekateri spravljivi politiki — potem ga moramo izrezati, izločiti, da nam ne bo razjedel še tega, kar je zdravega v nas. Nič ne de, ako bo bolelo; kričanja, sumničenja ne bo manjkalo, a zmaga bo naša, kaker je gotovo, kar stoji zapisano : to je zmaga naša — vera naša ! Načelo, resnica bo rešila narod, ga vkrepila, ga proslavila na veke !
Dr. Mahnič
Slovenski katoliški shod.
Ljudska šola pa ljudski učitelji.
Še se moramo pomuditi pri šoli.
V prvi vrsti stoji ljudska šola. Ona je posebne važnosti, ker v nji se vzgaja ogromna večina državljanov. «Velika množica« je dandanes velemoč, s katero žugajo socijalistični prekucuhi pre-vreči obstoječi državni in cerkveni red; zatorej morajo državniki tem bolj paziti, v kakem duhu se vzgaja ljudstvo. Vprašanje o ljudski šoli je del socijaluega vprašanja.
Naravno tedaj, da se je tudi v Avstriji boj za šolstvo pričel pri ljudski šoli. Nazorom in željam avstrijskih katoličanov je dal izraz Liechtensteinov predlog. Potisnil ga je na stran znani načrt, ki ga je prinesel lani meseca maja v gospojsko zbornico naučni minister. Toda le začasno. Izjava avstrijskih škpfov, katero so izročili vladi trije viši pastirji v šolski komisiji gospojske zbornice, je vso reč naenkrat zasukala. S to izjavo se bo moralo odslej računiti.
Kratka je sicer izjava, a izraža bistveno vse, kar je v srcih in željah avstrijskih katoličanov: država daj nam versko šolo!
Nimamo pa namena posamnih točk te izjave na drobno razpravljati; le eno tu omenimo, katera se nam zdi najvažniša, odlo-čivna v boji, ki ga bijemo za ljudsko vzgojo z liberalizmom. Škofje ne zahtevajo le katoliških šol za ljudstvo, ampak tudi katoliške pripravnice za ljudske učitelje.
To je vse. Kaj bi pač zdalo vvesti v šolo vsak dan po dve uri verstva, vvesti knjige čisto verskega značaja, dokler bi imeli učitelje ali brezverske ali versko indiferentne ? Dece ne vzgaja mrtva črka, niti knjiga, ampak učitelj. Učitelj je šola, je vzgoja, on vtisne učencem svojo podobo, jih navdihne sč svojim duhom. Ne kakeršne knjige, kakeršne postave, ampak kakeršno učiteljstvo, takošna vzgoja, takošna deca, tak prihodnji rod. In da bi tudi drugega ne bilo, dovolj nekrščanski vzgled brezverskega učitelja; ta podere trikrat vse, kar bi knjiga in beseda sezidala.
Učitelj se pa izobrazi na pripravnici. Kamer se ga je nagnilo tukaj, na tisto stran teži; in to tem gotoviše, ako premislimo, da pripravnice obiskujejo mladiči, stari še le petnajst, šestnajst let, ki so mehki in gibki ko vosek, ki nimajo še lastnih nazorov, niti prepričanja, ter se dajo radi tega popolnoma tako izobličiti, kaker se vpliva na-nje. Ni — seveda izjeme so povsod — ni mogoče, da bi nam pripravnice, ki niso osnovane na verski podlagi, poda-
jale verskih učiteljev. S katoliško ljudsko šolo tedaj in še pred njo — dobiti moramo katoliške pripravnice. Škofje so prijeli reč za koreniko.
Z versko šolo je škofovska beseda staknila tudi učiteljsko vprašanje, katero se bo in se mora potem takem javno razpravljati. Tudi mi mu hočemo posvetiti nekoliko strani. Pokazali bi radi, kako opravičena je tirjatev škofovska, naj se pripravnice za ljudske učitelje preosnujejo in postavijo na versko katoliško podlago . . .
# *
*
Nočemo pa, da bi nas kdo sodil krivo ali sumničil kakerkoli. Tudi učitelji ne.
Bog nam je priča, da ne črtimo ljudskih učiteljev, marveč vsega dobrega jim želimo, iz srca želimo. Vender radi tega ne moremo in nočemo se odpovedati pravici, katero imamo, da javno govorimo in razpravljamo o šoli in učiteljstvu. To pravico nam daje vstavna država, katere zvesti podložniki smo. Javna šola v Avstriji je državna vstanova, in učitelji so državni vradniki; državne naprave pa sme v vstavni državi vsak državljan svobodno ocenjati ter javno izreči svojo sodbo o njih In to tem bolj o šoli in učiteljstvu, katero zdržujemo z lastnim denarjem. Ravno zavest, kaker pravi škofovska izjava, da pošteno nosimo breme vseh šolskih in javnih stroškov in zvesto izpolnjujemo vse državljanske dolžnosti, daje našemu glasu tem višo veljavo. In prav ta točka — o davkih ali o naidadah za ljudsko šolo m dandanes zadnja, ampak rekli bi, prva in odločivna. Ona zadeva namreč pred vsem našega kmeta ■n posestnika, kateri peša in se gubi od dne do dne, tako da ne kaže nikaker več državi breme še dalje mu obtežati, marveč mu je koliker moč olajšati, ako si hoče ž njim ohraniti svoj glavni steber. Ne toliko v našem imenu tedaj, marveč bolj v imenu giuečega srednjega stanu govorimo, ako javno zahtevamo, naj se šola koliker mogoče vprosti, naj se da cerkvi več vpliva v nji, dobro prepričani, da čim veči delež ima cerkev pri ljudskem poduku, tem manj ljudstvo trpi tudi gmotno. Ne pa da bi s tem uamerjali učiteljem kratiti njih plač, marveč bi jim jih hoteli le še Povišati, vender pa tako, da ne bi naraslo iz tega kmetu novo breme.
Tudi učiteljev samih ali njih življenja se nočemo nikar dotakniti — Bog varuj ! Mi imamo pred očmi le šolsko postavo, katero so sklenili naši in našega ljudstva poslanci v državnem zboru. Res sicer, kar se nam je očitalo v nekem slovenskem učiteljskem listu, res, da v državnih zbornicah ne sede revčki po duhu, ampak možje, katere smemo prištevati v naši rž-avi cvetu bistroumnosti človeške; a res je tudi, da ti možje so vedno le naši poslanci, in da morajo sklepati, kaker hočemo
m i, ako ne, imamo pravico (po vstavi) voliti druge, ki bodo na naše zahtevanje sklenili drugačno postavo. Res tudi, kaker se nam vgovarja v omenjenem listu, da je naš presvitli cesar sam potrdil šolsko postavo, toda mi „mo prepričani, da je isti presvitli cesar pripravljen potrditi (in morda še raji) tudi drugačno, dosedanji nasprotno šolsko postavo, ako mu jo predložijo naši poslanci iz državnega zbora. In ravno to nam daje pogum, nas spodbuja, da povzdigujemo svoj glas, da razkrivamo slabe strani dosedanje postave, da zahtevamo novo, boljšo. Upamo, da bomo zmagali, in ako bomo, zmaga ta bo postavna, poštena, kaker je pošten, postaven tudi boj !
Sveta, nedotakljiva ni nobena postava, katera se je sklenila v državnem zboru. Tudi šolska ne.
oe nekaj pa — v pojasnilo. Posebno tedaj, ko se duhovni predrznejo javno razpravljati šolsko ali učiteljsko vprašanje, se javlja na učiteljski strani nevolja, ki neredkokrat prikipi do nekakega žuganja, češ, kaker vi pišete o šoli in učiteljstvu, tako imamo tudi mi pravico javno soditi o cerkvenih in duhovenskih zadevah. To je po našem muenji po vsem napačno stališče Šola pač je državen zavod, in učitelji — državni vradniki; zato spada v vstavni državi oboje mej tiste zadeve, o katerih imamo pravico javno soditi, oziroma obsojati. Ne pa tako cerkev niti duhovščina; cerkev ni državni zavod, niti duhovni državni vradniki; potemtakem obojih zadeve ne spadajo uikaker uiti pred državni zbor, niti v politiške liste, ker vstavne svoboščine, katere je podelila ljudstvu moderna država, se ne raztezajo na cerkev. Tudi duhoveuska kongrua nima nič skupnega z učiteljsko plačo in njenim povišanjem. Učiteljem določuje in povišuje država plače kot svojim vradnikom, ne pa tako duhovnom; in če je tudi država dopolnila duhovnom letno plačo, vetider niso vsled tega še državni vradniki. To niso bili in ne bodo nikdar. Država je marveč duhovnom kon-gruo dovolila iz drugega, pravnega razloga, kot dolžnica cerkve; kongrua je odškodnina za cerkveno premoženje, katero si je država vlastila. Potem takem imajo tedaj duhovni kot državljani vso pravico govoriti in se javno posvetovati o plači učiteljski, nikar pa učitelji o kongrui duhoveuski.
V katerem duhu se izobražajo ljudski učitelji.
Ako je tedaj res, da je Šola taka, kakeršen je učitelj, moramo si pred vsem uatančniše ogledati državna vzgojevališča za učitelje, pripravnice. Nimamo pa in ne moremo imeti namena govoriti o vseh predmetih, ki se tu predavajo, izbrali smo si le glavni predmet, ki določuje in oblikuje naziranje bodočih učiteljev in daje mer njih duševnemu teženju; ta predmet je — filo-
zofija, katera se glede učiteljskih pripravnikov ože določi kot »načelni nauk o vzgojiš, kar navadno zovemo «pedagogika.« Kaker je filozofija sploh kraljica vseh ved, tako je tudi pedagogika pri učiteljih srce, ki goni in oživlja vse drugo Od nazorov, ki se jim vcepijo tu, je odvisno vse vzgojstvo, je odvisen značaj ljudske šole.
Za vzgojo svojih učiteljev ima država svoje knjige, ki so potrjene od najviše šolske oblasti. Tako tudi za pedagogiko. Najbolj razširjena je pa po avstrijskih pripravnicah knjiga, kateri je naslov : «Allgemeine Erziehuugslehre. Lehrtext zum Gebrauche an den Bildungsanstalten fiir Lehrer und Lehrerinnen.» Spisal dr. G. A. Linduer.
Pisatelj sam izpoveda izrecno vže v predgovoru k svoji knjigi, da zavzema Herbartovo stališče. Bilo je skoraj odveč to povedati. Državna obligatna filozofija v Avstriji je — to ve vže cel svet — Herbartova. «Die Herbart’sche Schule hat durch ein fast maure-risches Zusammenhalten ihrer Glieder eine Macht erlangt, von der, in Osterreich namentlich, Manche zu erzahlen \vissen.» >) Herbart je — kaker nas prepričuje uaš pedagog — «stvarnik novejše znanstvene pedagogike, katera se naslanja na dušeslovje in nravoslovje.» Ni ga čez Herbarta ; le on «obdelava vzgojstvo na strogo znanstven način kot vpotrebljeno psihologijo — als angewandte Psy-chologie.»
In to ne pomeni malo — Herbarta izbrati si za voditelja ! Herbart je eden izmej mnogih učencev Kantovih. Razume se tedaj vže samo ob sebi, da je racijonalist. Racijonalizem pa taji načelno vsakatero pozitivno verstvo, /.atorej proč z vero iz vzgoje! s Vzgojo po pred določenih nazorih — nach vorgefassten Ideen.» — obsoja odločno naš pisatelj. One «vorgefasste Ideen» je pač jasno, da niso nič drugega, nego kar imenujemo verske resnice. Pred vsem mu — seveda — preseda vera krščanska pa katoliška cerkev. Po njem namreč ne smemo vzgajati dece za posebne namere — fth' Souderiuteressen katere fizične ali moralične osebe, katere stranke ali kaste. Ta omoralična oseba« je pač pred vsem katoliška cerkev, katera nosi na sebi najbolj očitno znak pozitivnosti.
Proti katoliški cerkvi kaže naš pisatelj posebno zagrizenost; izključil bi jo popolnoma iz šole. Čas je vže, «dass die moderne Volksschule breche» s preteklimi časi; obrniti moramo hrbet «jener ^eit des mittelalterlichen Bacchantenvvesens« ; recimo z drugimi besedami: čas je, da pokažemo hrbet katoliški cerkvi, katera edina Jo vstanovljala šole v srednjem veku ter imela vso vzgojo v svoji Skrbi. In nič boljše se ne zna izraziti o kulturi srednjega veka, v aterem je bila katoliška cerkev vse. kaker z naslednjimi besedi :	Mi	gledamo	se	svojega	naprednega	stališča	kulturo	sred-
') Erdraann, Grundriss der Geschichte der Philos.
njega veka «mit ihrer Feudalherrschaf in ihren Ketzergeschich-ten» kot nekaj premaganega — als etwas Uberwundenes.»
Kaki nazori o cerkvi se morajo pač zaploditi v mladičih, kateri nimajo o pravi zgodovini ne duha ne sluha, ako se jim tako blago zabiva v glavo! Cerkev, ki kmalu dva tisoč let odgojuje človeštvo, se lik obrabljeno orožje kar vrže s par frazami mej staro šaro! Od druge strani se pa prepričuje, da bo odslej človeštvu zadoščevala šola — cerkev je brezpotrebna. Resno! Beremo takole : «V cerkvi biva mir in red, mirujejo človeške strasti, in celo hudobnež se da vkrotiti. Da ne bi mogel nravstveni duh — der sittliche Geist — enakega včiniti tudi v šoli ?»
Kot racijonalist skoz in skoz je Lindner po nazirauji progre-sist. verujoč v brezkončni napredek človeštva, napredek brez smotra, katerega kali in pogoje nosi človeštvo v sebi brez čeznaravne pomoči Božje: «Der Culturprocess ist ein stetiger Fortschritt von Stufe zu Stufe.» In da bomo vedeli, v kakem zmislu jemlje pisatelj ta »napredek», poslušajmo n. pr.: «oe pred malo desetletji so bile svoboda vesti, obrt, tisk idealne dobrote, dandanes spadajo v kulturnih državah k realizmu.« «Sedanja kulturna doba je zekS napredovala, in sicer tako v gmotnem, kaker v duševnem in so-cijalnem oziru.» se le dandanes se je omogočilo, da «more vsak človek živeti, kaker je dostojno človeškemu bitju » Nič ne more pač praznih mladih glav bolj napihniti, kaker take in enake fraze, pa tudi nič jih bolj napolniti s pomilovanjem krščanske preteklosti.
Temeljni stavek Kantovega nravoslavja je vsestranska neodvisnost človekova in autonomija njegove volje. Poslušajmo Lind-nerja: «Učenec je pred vsem oseba, in se ga torej ne sme žrtvovati smotru, ki bi bil zunaj njega — darf einem ausser ihm gelegenen Zrvecke nicht geopfert werden.»
Iz Lindnerjeve morale je izključen vsak ozir na Boga. Morala ta je čisto stoična, po kateri se ima dobro delati radi dobrega — «das G ute um des Guten w i 11 e n — diese Devise muss der Leitstern der Padagogik sein und bleiben.a Temeljni pogoj dobrohotnosti —» die Grundbedingung des Wohlwollens» — katera pomeni Liudnerju vse, kar obsega krščanska ljubezen, obstoja v tem, «dass es unmotiviert ist.» To je absolutna brezsmotrenost v delovanji — čisto panteistično načelo v morali!
In res, kaker vsi novejši racijonalisti, tako se tudi Lindner vedč ali nevede nagiblje k panteizmu. Po tem diši brezdvomno nazor, da je znanje čednost, ueveduost pa greh. «Nravstvenost in nenravstvenost ste konečno odvisni od pravega ali krivega poznanja človeških reči in razmer, «tako da se vse nravstvene zmote stekajo prav za prav na napačno sodbo » Zadostovalo bi zločinca podučiti in mu pokazati, «da to, kar stoji na gornjem mestu v njegovi volji, ne zasluži tega mesta — in bil bi ozdravljen« ! To dokazovati in tako prepričevati mlade duhove — je naloga šole. Zatorej dovolj, da izvrši šola teoretičen poduk, da izobrazi um —•
ljudje bodo potem tudi nravstveno dobri, pošteni. Se bomo tedaj čudili, ako imajo učitelji neredkokrat o misiji šole višo misel nego o cerkvi, ter smatrajo sebe za potrebniše nego duhovne ? Vemo, odkod zajemajo tak ponos.
Razume se tedaj samo ob sebi, da vere v pravem pomenu ue smemo iskati pri Lindnerji. Da bi morala vzgoja biti verska, ° tem se mu še ne sanja. Poduk javlja po njegovem mnenji vzgojivno moč, ker razširja z obujanjem mnogovrstnega zanimanja (interesa) duševno obzorje. To zanimanje je pa Šestero: empirično, špekulativno, estetično, simpatetično, družbeno, slednjič verstveno. Poslednje določuje : «tisto, katero vpoznava razmerje posameznika k vesolnosti in se zaveda človekove odvisnosti od pravzroka svetovnega. To zanimanje izvira iz splošnega opazovanja svetovnega teka in človeške vsode.»
Tako definicijo verstva podpiše z lehko vestjo vsak materialist ali panteist. Boga zdrave filozofije ali celo Boga krščanskega ue pozna naš pedagog. Eden ali drug pravzrok — «Urgrund» pa vesolnost — «Gesammtheit» sveta priznavata materijalist in ateist ravno tako, kaker verni katoličan, seveda gredo navskriž, kaker brž se povpraša, kak je ta pravzrok. Da se pa naš vzgojitelj bolj nagiblje k naziranju prvih, je razvidno vže iz tega, da Bogu krščanskemu, recimo Bogu nadsvetnemu, osebnemu ne daje nikjer prostora v svoji vzgoji, pač pa našteva pod naslovom: «Miterzie-hende Bildungsmomeute» mej drugim vso d o — das Schicksal, ki jo imenuje «den unbevvussten Erzieher.» Slepi vsodi pripisuje moč, katero priznavamo Bogu «oua provčini, kaker iz niča, na en mah novo stvarstvo.®
Sploh najdemo v Lindnerji marsikaj, kar je zelo sorodno ma-terijalistiškim in pauteistiškim nazorom ali vsaj on govori tako, da pridejo učenci prav lehko in kar sami ob sebi, do takih nazorov. Po tem diši njegov nauk o prostosti človeške volje. Lindner uči namreč v svoji psihologiji, ki se rabi v osmem razredu naših gimnazijev: «Zdi se sicer, ako prevdarjaje pregledamo, kaj nam Je možno hoteti mej raznimi rečmi, da je v naši oblasti (dass es bei utis stehe), odločiti se za eno ravno taKO kaker za drugo; a |° se le zdi tako, ker se ne zavedamo notranje nujnosti* (Nothigung). Jasno, da tu se taji prostost volje. Res sicer, da tega oauka ne podaje v svoji pedagogiki, toda naloga in dolžnost profesorjeva je učiteljskim pripravnikom ga pojasniti in razložiti. To bo moral storiti profesor posebno na strani 59. Lindnerjeve «Er-zieluingslehre* k paragrafu, ki govori o finnere Freiheit.* Saj pa Se bistveno vže tu predava isti nazor o prostosti; beremo namreč naslednjo določbo : «Ideja notranje prostosti je zlaganje hotenja Sf <sP®ZQanjem.» In spet: «Tisto hoteti iu delati, kar v katerem slličaji spoznamo za nravstveno najboljše, je znak notranje prostosti.* Volja je le tedaj prosta, ko se neizogibno nagne za tem, ar je spoznala za najboljše. Zatorej trdi naš pisatelj, da človek
le zarad tega dobrega ne dela, ker je prepričanje njegovo še preslabo. Nevednost mu je isto, kar nenravstvenost.
Se več. Lindner je večkrat — da sodimo milo — zelo nepreviden ter malo premisli, kako pogubne nazore za vero in nrav more mladina izvajati iz njegove filozofije. Stran 32 piše: »Vzemimo človeku jezik, in poniža se hitro do živali — er sinkt sofort zum Thiere herab.» To bi se dalo sicer še nekako razlagati, ne da bi vže podtikali pisatelju darvvinizma. A bolj sumljivo je vže, ako nam na vprašanje«Zakaj nimajo živali glasovnega jezika (Lautsprache), kaker ljudje, odgovarja tako-le: »Vzrok temu je njih telesna organizacija, vsled katere močno prevagujejo pri njih telesni občuti, tako da jim je težko svojo pozornost obračati na zunanje predmete.« Da bi tedaj živali prišle do človeškega govora, bi ne trebalo potem takem drugega, kaker da bi njih telesna organizacija bila drugačna. Človeški govor se pa sestavlja iz dveh bistvenih delov: iz misli in glasu. Ako tedaj naš pisatelj prisoja živali zmožnost za človeški govor, ko bi le telesna organizacija bila drugačna, ji priznava samo ob sebi tudi zmožnost vspeti se do mišljenja in spoznanja, tedaj miselno zmožnost, katera zahteva duhovni princip v živali. S tem pa stavi žival v isto vrsto s človekom, ali človeka bistveno v isto vrsto z živaljo. To bi bil nekak monizem, krstimo ga za materijalizem ali /a idealizem. Vse to in še drugo se zna neprisiljeno izvajati iz pisateljevih besed. In Bog ve, koliko mladeničev je vže izvajalo v tem zmislu ter prišlo do nazora, da ni bistvene razlike mej človekom in živaljo ?! No pa, da Herbartovec zabrede v monizem, ni se pač čuditi, saj k temu pelje neizogibno filozofija, ki se je izneverila edino pravim nazorom peripatetične šole.
Ako povzamemo glavne stavke Lindnerjevega naziranja, ni pač težko vganiti, v kaj stavi glavni smoter vzgoje. Človek se nima vzgojevati za čeznaravno življenje, niti kakerkoli za Boga, ampak šola mora težiti po tem, da odgoji mladino za «čisto človečnost.« To je vzor Rousseau-ove vzgoje, katere glavni smoter je izrazil Schiller v besedah, da «iz kristijauov dela ljudi — aus Christen Menschen wirbt.» Izraža nam to Lindner brezdvojbeno prvič s tem, da sploh noče poznati v učeucih višega, čeznaravnega poklica, h kateremu bi jih morala napeljevati šola:	dhre Aufgabe
kann vielmehr n u r darin besteheu, den Zogliug fiir die dereiustige Erreichung s e i n e r B e s t i m m u 11 g a 1 s M e n s c h u n d Mitglied der biirgerlicheu Gesellschaft mbg-lichst tiichtig zn macheu.« In ker velja tudi v Lindnerjevi šoli, da učenec ni nad učitelja, ter je gotovo tudi njen vzor v tem, da učenec doseže popolnost učiteljevo, moramo pred vsem pogledati, v čem obstoja popolnost poslednjega. Vzorni učitelj ni pa našemu pedagogu tisti, ki se odlikuje po življenji iz vere in po krščanskih čednostih, ni dober kristijan, ampak «wer es dahin gebracht hat, durch die Wurde seines eigenen sittlichen Charakters, gepaart mit
d e r vollendetsten H u m a n i t a t gegen seine Zoglinge, einen solchen Eindruck auf sie zu machen, dass A c h t u n g und Liebe die Seele aller ihrer H a n d 1 u n g e n w i r d.»
Cista človečnost — ta je vzor ljudske vzgoje v liberalni šoli. tem se pa sedanja šolska postava popolnoma zlaga s težnjami masonstva, kateremu velja za temeljno postavo : zatreti v narodih vsako pozitivno verstvo ter odrediti jih za čisto človečnost. Liberalna šola služi svrham masonstva. Kdor ne verjame, pa poslušaj- Leta 1877 je rekel mason Hoblet d’ Avielba v neki bruseljski loži : »Ravno liberalna stranka je najboljša zaveznica frama-soustva.» — .Meni, framasouu, tiče vprašanje o poduku, meni se ima prepustiti izpit, jaz moram rešiti to vprašanje » Mason van Humbek je govoril 1. 1879: -Katoliške dogme vničijo vest, moramo jih pobijati ter izključiti iz ljudskega poduka.»
In ker vže o tem govorimo, mikalo bi morda še natančniše pogledati, kako čudovito se naš Lindner v posameznih stavkih in aazorih zlaga z — ložo.
Po evangeliji ložinem je vera zadeva srca ter kot taka ne Pozna dogem : «prvotno, pravo krščanstvo ni poznalo nikakih verskih resnic« — tako piše framason Herder. Marveč bistvo krščanstva in vse vere je ljubezen do bližnjega. Masonski Bahrdt trdi namreč: «Unter Religiou ist nichts auderes zu verstehen, als jene gevvissenhafte Menschenliebe, vvorauf die Lehre Jesu vom Gotte _ er Liebe hinau-lauft.» Lindner pa tirja, da se otroci nimajo vzgo-jevati «nach vorgefassten Ideeu« t. j po verskih resnicah. O bistvu 'rsčanstva pa piše :	Uuter dem bekaunteu Namen der N a c h-
® t e n 1 i e b e bildet das \VohIwollen den Ilauptgedanken es Christenthums und den grossten W e n d e-P u 11 k t in der bisherigen Menschengeschichte, indem es der Menschheit das Evangelium der E r 1 o s u n g von der elbtsucht verkiindet.« Po nauku framasonov je edino e niavstvena resnost — sittlicher Ernst — katero imamo Pn vzgoji uamerjavati; po tej se mora šola človeštva organizovati "zu einem Reiche der F r e i h e i t unter dem Vernunftge-otze.» Isto tako stavi Lindner koaečni smoter vzgoje v »Ver-jmuftigkeit — Sittlichkeit — Freiheit — Charakterfestigkeit.« V ^°nrer se nahaja to — «er hat seine Bestimmung erreicht.» Ma-°nstvo zida svojo vzgojo človeštva na podlagi absolutne človeške osebnosti — «auf der absoluten menschlichen Personlichkeit.« In •elite je masouom vtepel kot glavno nravstveno pravilo: «Bodi fnmemu sebi vse. ali pa nisi nič!« To vodilo pa izhaja po Fichte-Jevi filozofiji iz tega, da je človek osebnost — »Personlichkeit.« st° uči, kaker smo vže slišali, Lindner ■ der Zbgling ist P e r s o n l|ud darf daher einem ausser ihm gelegeneu Zrvecke nicht geopfert V'erden.» Po nauku Linduerjevem se mora nadalje dobro delati radi dobrega, vse delovanje mora biti brez vsakega zunanjega Dagibka — «unmotivirt.» Tudi ta nauk podpišejo vsi masoni, v
katerih smislu opomina brat Ronnerfahrt: «Kar sena dnu človeškega srca javlja kot čisto človeško, mora določiti kandidata (loži-nega.) Le prosta samoodločba, na katero ni vplivala zunanjost« opravičuje upanje, da bo vspešuo sodeloval pri zidanji svetišča (seveda—ložinega). No, toliko vže razumejo masoni, da nič bolj v duhovih ne izpodkopuje in zadušuje spoštovanja avktoritete ter jih bolj radikalno ne vsposablja za socijalistično revolucijo, kaker princip Kantove avtonomnosti in absolutne neodvisnosti človeške osobnosti od katerekoli više postave.
Vede ali nevede govori naš pedagog iz srca ložinim bratom; njegova načela so sposobna, ako se dosledno izvedejo ter vpotre-bijo na vzgojo, duhove dozarjati za iste namere, katere imajo pred očmi masoni.
V Lindnerjevi pedagogiki ne najdemo tedaj malo ali nič krščanskega, a dosti takega, kar krščanskim načelom jasno in naravnost nasprotuje ; večina njegovih naukov so pa nedoločni in nejasni l), tako da morejo v učiteljskih pripravnikih obuditi vsakaterih dvomov o resnicah i katoliške vere i naravnega spoznanja. Gotovo je, da jih ne vtrdi niti v enem krščanskem nazoru, marveč jim spodkopuje in omaja še to, kar so prinesli iz krščanske družine. In tega se moramo bati tem bolj, ako pomislimo, da se ravno v tistih letih, ko se šolajo mladeniči na pripravnicah, začne dramiti speča strast, katera zatemujuje razum in ga nagiblje vedno bolj k tistim nazorom, ki načelno opravičujejo nravstvene prestopke.
Ako pa očitamo Lindnerjevi pedagogiki in liberalni šoli ma-sonstvo, nočemo s tem vže trditi, da je bil Lindner sam resnično mason ali pa da so masoni vsi tisti, ki so nas osrečili z liberalno šolsko postavo ali jo zagovarjajo. Z ložo soroden je ne le, kdor se je v njo vpisal, ampak še bolj tisti, ki izpozuava njena načela. Duh je, ki velja, ki oživlja tudi tukaj, črka je mrtva. Evangelij masonstva je pa naturalizem v najširšem pomenu, ki se javlja kot negacija pozitivnega krščanstva In ker je Lindnerjeva pedagogika osnovana na podlagi naturalizma, je tudi on zaveznik masonstva, in v zmislu in po namenih masonstva se vrši tudi vzgoja, pri kateri so vodilna Lindnerjeva načela.
Tudi nočemo trditi, da so ljudski učitelji, ki so se vzgojili po navodilu take pedagogike, masoni ali bi morali, tako vzgojeni, izpoznavati masonstvo. Učiteljev-masonov, upamo, da v učiteljskem stanu nimamo; isto tako se nadejamo, da večina njih ni tudi po duhu ali načelih masonska, ampak je še zvesta krščanstvu. Toda
I)	Res, čudovita kolobocija se nahaja tu pa tara, nenaravna zmes fraz znesenih od vseh vetrov, tako da se bravcu vže meša v glavi; n. pr.: «Tugend, Sittlichkeit, Humani tat, Gottahnlichkeit, Verniinftigkeit, Gliickseligkeit, Selbtthathig-keit im Dienste des Wahren und Guten, christliche Civilisation, harmonische Ent-wicklung der menschlichen Anlage und Krafte, sittliche Gestaltung des Lebens, Charakterstarke der Sittlichkeit sind nur verschiedene Seiten, von denen wir das sittliche Ideal als die eigentliche Bestimmung des Menschen auf Erden auffassen* ?!
za to se nimamo zahvaliti Lindnerjevi ali katerega drugega naturalista pedagogiki, ampak bolj nekaki srečni nedoslednosti, da se namreč zdravi čut profesorjev in dijakov vstavlja izvajati iz naturalističnih načel, ki jih predava knjiga, posledice do skrajne meje ter jih vpotrebljati na ljudsko šolo in vzgojo. Drug faktor, ki zavira, da ne more popolnoma prodreti brezverski naturalistični duh v učiteljstvu in v šoli, je moč verske vzgoje, katero so vživali učitelji za otroške dobe v domači hiši, pa nravno življenje, ki se pri marsikaterem ohrani nepokvarjeno v poznejša leta navzlic tolikim nevarnostim in zapeljevanju. Drugje zadržuje pojav brezverskega duha v učiteljstvu tudi krščansko prepričanje in strogost Šolskih nadzornikov.
Zasluga tedaj, da brezverska postava in racijonalistična vzgoja učiteljstva ne prinaša še vsega žalostnega sadu, ki bi ga mogla sama na sebi obroditi, ne gre postavi sami, ampak drugim faktorjem.
Toda na te faktorje se moremo malo zanašati, ker se pre-minjajo in lehko tudi popolnoma izginejo, mej tem ko postava ostane postava, v svoji popolni moči in veljavi. Zatorej pa katoličani ne moremo, ne smemo mirovati, dasi bi imeli za učitelje in nadzornike same krščanske, vzgledne može; mirovati ne smemo, dokler velja dosedanja šolska postava, dokler se pri vzgoji učiteljev javno priznavajo brezverska načela. Kdo nam more zagotoviti, da se čez noč ne nagne večina državnega zbora na liberalno levico, da ne dobimo z njo odločno liberalnega ministerstva z radikalno liberalnim ministrom ? In tak minister bi imel i voljo i moč zapovedati svojim vraduikom v šoli — učiteljem, da podučujejo tako in ne drugače. In ako bi hotel tak minister biti skrajnostno dosleden, bi potem tudi masoni z mirnim srcem smeli zapreti svoje lože, ker imeli bi koliker šol, toliko lož, in društvo naše bilo bi v kratkem velika masonska družina.
Kako potrebno, skrajno potrebno je bilo tedaj, da so voditelji katoliškega ljudstva, da so škofje povzdignili svoj glas po postavni prenaredbi i ljudske šole i učiteljskih pripravnic!
Katoličani nočemo biti brezpostavui, le postava nas more ■rešiti, vmiriti nas.
PISMA BREZVERCU
o najvažniših filozofijskih in verskih vprašanjih.
m.
Večnost. Bivanje nadsvetnega, osobnega Boga. Atomi.
V zadnjem pismu ste staknili toliko vprašanj, da mi je zopet nemogoče o vseli odgovarjati. Omejiti se hočem samo na nekatera, ostala prihranim za pozneje. Jaz nočem odnehati in ni-kaker popustiti znanstvene razprave, dokler Vi sami ne pre-tržete nadaljnega dopisovanja. To pa smete vsak čas. Ne bojte se, da bi se s tem ohladilo najino prijateljstvo.
Ni li narava sama vrodila nam nepremagljivega nagona za resnico? Vi pa pravite, da se ta nagon ne more nikdar vpo-kojiti v svojem smotru — v resnici! Ali bi ne bilo to absurdno ? Potem takem bi bila narava sama sebi nasprotna, na- ' rava in protinarava ob enem !
Vender ne menim jaz, da je človeku prisojeno vže v tem minljivem življenji popolnoma spoznati resnico. To se ima, po mojem prepričanji, zgoditi še le v prihodnjem življenji. Na tem svetu pa je vse naše spoznavanje — kaker pravi sv. Pavel — „ex parte“, delnostno t. j. dasi mnogo spoznavamo, je vender vse to spoznavanje nepopolno, ostaja nam mnogo resnic skritih. Ali i to nedovršeno spoznavanje je dovoljno vpokojiti nas vže na tem svetu. Kaker pa nas, dasi nepopolno in nedovršeno spoznavanje, rešuje absolutnega skepticizma ter nam povzdiguje duha, pobuja nas ista nepopolnost spoznavanja, da vstrajamo v borbi, dokler dosežemo popolno resnico, po kateri teži razum.
Ali pristopimo k večnosti Saj je vprašanje o osobnem Bogu s vprašanjem o večnosti tesno združeno, okolu njega vrti se na zadnje ves naš spor.
Priznavam sicer, da je večnost nerazumljiva. Ali jo pa smemo radi tega tajiti ? Nikaker. Dasi prav ne razumemo, kaj je večnost, vender dobro poznamo nujnost njenega bivanja. Zatorej pravim: Spoznavanje naše o večnosti je sicer resnično, toda nepopolno, deloma.
To hočem dokazati.
Kaj je večno ? Kar nima začetka. Je li sploh mogoče biti komu brez začetka? Odgovarjam: ne le to, ampak nekaj mora biti brez začetka. Zakaj ? Nihče ne more dvomiti, da biva djan-stveno svet. Ako nočemo torej sveta smatrati za večnega, vdati ae moramo, da je nastal, in sicer ali sam po sebi, ali ga je
vstvarila druga sila. Toda prvo ni mogoče. Kako bi se svet mogel vstvarjati, predno je bival ? Ostane nam le, da je svet proiz-velo drugo bitje. Drugo bitje pa, ker ni moglo nastati samo po sebi, ima svoj vzrok v tretjem bitjitretje v četrtem itd. Ne moremo pa nikaker nadaljevati vrste v neskončnost, kajti vrsta z neskončnimi členi je djanstveno nemogoča. Mora imeti svoj konec t. j. končati mora, neobhodno z bitjem, ki ie nevstvarjeno, brez začetka, večno, ker se iz niča samo po sebi ni moglo proizvesti.
Kaker resnično biva svet, biva tudi resnično bitje od vekomaj, biva večnost. Vidite, kako nas razum nujno vede k večnosti.
Ako bi me pa kdo vprašal, naj mu opredelim večnost, ne znal bi mu prida povedati. Zakaj ? Ker je večnost neskončna, razum naš pa je končen in ne more pojmiti neskončnosti. Obliki, v katerih se sučejo vse naše predočbe, sta prostor in čas. V našem primeru je čas, s katerim merimo večnost. Toda, ako bi tudi pomnožili največo časno enoto jezerokrat, ter bi si zmislili velikansko število let, tako da bi številke zemljo napolnile, čas bi bil vender le končen, nikdar večen. Večnost se odteguje časnemu merilu, je nezmerljiva, nerazumljiva. Ali kljubu temu smo prisiljeni jo priznavati!
Večnost je torej djanstvena resnica. Vprašamo dalje: Katero bitje biva od vekomaj ? Tu si nazori nasprotujejo. Drugi pravijo, da je svet sam večen, drugi pa, da biva nadsveten Bog, ki je svet iz niča vstvaril. Ni Vam treba še posebe omeniti, da jaz se odločno oklepam drugega nazora. Ali pred vsem moram zavrniti očitanje, katero izražate v cenjenem svojem listu : „Ker se večnosti sveta ne da misliti, verujejo verni, da gaje moralo vstvariti drugo, v iše bitje, ter navajajo to kot dokaz Božjega bivanja.“ D a s 1 je bivanje Boga verski člen, da se vender ob jednem neodvisno od vere razumeti ter dokazati tudi tistemu, ki bi ne hotel verovati.
Kateri so pa vzroki, ki me nagibljajo kot razumno mislečega človeka odrekovati svetu večnost ter pripoznavati bivanje večnega osobnega Boga ?
I.	— Izkušnja uči, da se stvari v vesmiru neprenehoma gibljejo, in sicer opazujemo, da so telesa v gibanji drugo od drugega odvisna. Prvo telo giblje drugo, drugo giblje tretje, tretje četrto itd. Isto opazujemo tudi pri vstrojnem (organičnem) življenji. Saj je tudi prav ta glavna zasluga Danvinova, da je namreč opozoril naravoslovce na vzročnost v razvoji naravinem. Tega mu ne morejo odrekati niti najstrastniši nasprotniki.
Vprašamo: je li bivalo vzročno gibanje v naravi od vekomaj, ali se kdaj začelo ?
d) Prvo je absolutno nemogoče. V tem slučaji bili bi primorani pripoznati neskončno vrsto vzajemno odvisnih vzrokov, kar je pa nezmisel. Kajti iz česa bi bila sestavljena takošna
vzročna vrsta ? Iz samih vzajemno pogojnih, torej končnih bitij! To znači vže pojem vzročnosti sam. Pa ako tudi neizmerno pomnožimo vrstne člene, ki so ilrug od drugega odvisni, končni, ter je potem seštejemo, ostane vrsta vedno končna. Tudi neizmerno veliko končnih bitij, ne napravi kaj neskončnega. Neskončna vzročna vrsta je torej nezmisel, ki ne more bivati!
b) Pomislimo še nekaj. Pri vzrokih, ki so drug od drugega odvisni, pomenja „processus in infinitum11 isto kar nedoločena vzročnost. Mislimo si, da v resnici biva „processus in iniini-tum“ v omenjeni vzročni odvisnosti. Vprašamo, ali je mogoče, da začne kateri vzrok z nova dejstvovati? Nobeden. Kajti označimo katerikoli vzrok, in videli bomo, da ima pred seboj drug vzrok, kateri bi bili morali vže pred označiti, ker se je oni v tem začel. Isto velja o vseh vzrokih. Neskončnost v odvisnosti ali subordinaciji je naravnost nasprotna determinaciji (določitvi): ta ali oni vzrok začne z nova dejstvovati.
Dejstvovanje ali gibanje torej, katero smo smatrali določeno. rekoč, da začne z nova, terja v odvisnem vzroku vže drugo pred seboj. Drugo terja tretje, tretje četrto itd. v neskončnost.
Ker pa neskončna vrsta nima termina, je očitno, da ne more označeni vzrok nikdar zagibati se, ker se, njega „conditio-nes sine qua non“ nikdar ne končajo in ker se na drugi strani brez vseh rekvizitov ne more zagibati.
Pojasnimo z vzgledom. V vrsti stoji sto ljudi, ki se drže drug drugega za roko. Prvi potegne drugega in ga povleče za seboj; drugi povleče tretjega, tretji četrtega itd. Zadnji se bo še le zganil, ko ga bo devetindevetdeseteri povlekel. Vsekaker pa bo preteklo nekoliko časa, preden pride povlek do zadnjega, denimo eno minuto. Vzemimo vrsto dvesto ljudi, bomo morali čakati dve minuti; ako jih bo tisoč, deset minut itd. Če si mislimo število pomnoženo na bilijone, tirjati bi morali vže cela stoletja. Vzamemo pa vrsto brez začetka, tedaj ne bomo tudi nikdar dočakali, da bi se zadnji v vrsti zagibal. Ravno tako bi ne bilo moglo nikdar priti do sedanjega gibanja v vesolstvu, ako vzamemo brezkončno vrsto vzajemno odvisnih vzrokov.
Tudi ako bi začeli vzroki vsi o b j e d n e m dejstvovati, bi bilo vender nemogoče, ker tirja bistvena odvisnost v subordinaciji kljubu temu dejstvovanje vseh, v katerih začne označeni vzrok stoprav dejstvovati Da povem na kratko:
V celi vrsti ne najdemo niti jednega vzroka, kateri bi zahteval končne kondicije ali celo nobene kondicije „sine qua non“ za svoje dejstvovanje, ampak sleherni vzrok tirja pred seboj n« s končno vrsto kondicij. Ker pa ni nobenega konca kondicij, ni tudi začetka dejstvovanja. Kajti dejstvovanje se ne more začeti, ako se prej ne vresniči brezkončna vrsta „kondicij sine qua non.“
Razvidno je iz vsega, da je neskončen vzročni neksus stvari
ali večno vzročno gibanje nemogoče. Vstaviti se moramo na zadnje, ako si hočemo razlagati dejanstveno vzročno gibanje pri vzroku, kateri je nepremaknen in brezpogojen sam in giblje vse nasledne vrstne člene.
II.	— Meni je absolutna trajavost materije neovrgljiva resnica. To sem vže pred dokazal. Dosledno trdim, da ne more biti po nobenem načinu materija prvi gibajoči vzrok. Prvo gibanje moralo je provzročiti izven materije bivajoče nemateri-jalno bitje. Imenujem je Bog.
Vi pa ne tako. Marveč zavrgši moje dokaze za absolutno trajavost materije, pripisujete materiji sami bistveno jej osobljeno pradejstvo Na podlagi te trditve mogli bi mojim vže navedenim dokazom vgovarjati: „čemu zatekati se k večnosti vzročnega gibanja ? Morda so bili praatomi sveta od vekomaj nepremični in mirni in so se pred mnogimi, recimo, mirijadami let na enkrat zagibali.“
a) Denimo, da je to resnica. Dosledno moramo reči, da se je to slučajno zgodilo. Pravi vzrok celega sedanjega, vzornega in d i v n e g a svetovnega reda bi bil j e d i n i slučaj.
To pa je po moji misli nemogoče. Kajti slučaj je, kaker pravijo, slep t. j. od slučaja ne moremo pričakovati po določenem merilu vstvarjenega in k določenemu smotru vstanovljenega reda. Zato se čudimo, ako kje zapazimo v naravi ponaredbe človeške umeteljnosti, ki so se slučajno napravile. Toda meja prirodnih tvorb je prav ozka. Tudi kjer se nahajajo, so prav nepopolne. Slučaj je slep. Navesti hočem znano priliko. Kdo bi mogel nadejati se, da bi se nastavila iz milijona v posodo skopljenih grških črk slučajno Hom e rova 11 i j a d a ? ! Vprašamo, kaj je Homerova Ilijada v primeru s svetovnim redom ? Ali kljubu temu hočejo nekateri, da je nastal slučajno ‘? Čudovito! Kako je mogoče trditi, da je prekrasni in divni svetovni red, ki nepremenljiv traja vsaj vže mnogo stotisoč let., proizvod stotisočletnega na-veda, slepega kaosa ? Kje bi bilo tu razmerje mej vzrokom in včinkom ? Ali je tudi vekovita nepremenljivost naravinih zakonov, čudovita točnost, katero opazujemo povsod v naravi, delo slučaja? Gotovo, ako ni osebnega Boga! In vender verujejo bo-gotajci, da je isti slučaj, ki je provzročil neredno in kaotično gibanje, proizvel najtočniši, vže cele veke trajajoči svetovni red! Pač mnogo morajo verovati bogotajci!
h) Pa vrnimo se k jedru dokaza. Da bi razveljavili moje dokaze za absolutno trajavost materije, kličete na pomoč pod-nieno (hipotezo) o dušah atomnih, katero je izmislil nedavno Hackel in drugi. Res, ako bi se obistinila ta podmena, izpodmak-nila, bi brez dvojbe braniteljem trajavosti vsakošno stališče. Tudi bi se dalo iz tega nauka izvajati ne samo vse organsko in živalsko življenje, ampak tudi ves sedanji svet in svetovni red.
Takošni atomi, bi lie bili samo zmožni spontannega dejstvovanja, ampak bi bili tudi prava razumna bitja.
Toda temu nasproti trdim, da Hackelova izmišljotina čisto nič ne zaslužuje častnega naslova podmene. Kajti vsaka prava podmena mora imeti pozitivnih razlogov za svojo verjetnost. Drugače bi se mogla vsaka brezmisel imenovati znanstveno podmeno.
Ali navzoča podmena nima za svojo verjetnost nobenega, niti najmanjšega razloga. Le premotrimo stvar. Pravemu izsledo-vatelju velja v pristen dokaz jedino, kar se da istinito in naravnost izvajati iz stroge izkušnje. Tudi Hackel noče prav radi tega nič vedeti o duši izven atomov!
Toda dvojim — in mislim, da je moja dvojba opravičena — ali je Hackel kljubu vsem znanostim v zoologiji in eksperimentalni biologiji, toliko napredoval v kemiji, da bi z gotovostjo mogel izvesti nauk o atomih iz izkušnje. Atomi se odtegujejo vsakošnim naočnicam, ter so nevidljivi. Sicer imamo celo vrsto veljavnih kemikov in lizikov, ki so se še v poslednjem času izrekli, da ie nauk o atomih vedno še gola podmena, n. pr.: Bro-die, Frankland, Odling, Tvudall, \Vurtz, Lothar Meyer in drugi.
Recimo pa, da so atomi resnični. Ali je s tem vže dokazano, da so atomi misleča bitja'? Morda radi tega, ker je človek zmožen misliti'? To bi jedino veljalo, ako bi bilo dognano, da ni človek v resnici nič drugega nego kup atomov. No. postavljati vprašanja, katera se morejo stoprav vtemeljiti, kot samo o sebi razumljive aksijome. pravi se. biti logiki v obraz.
Dalje. Ako bi imeli atomi kot duše zmožnost mišljenja, morali bi isto imeti tudi zavedanje. Kajti mišljenje brez navedanja ni mogoče. Ker smo pa mi sami iz atomov sestavljeni, morali bi atomi v nas vsak za se misliti ter se zavedati Tudi bi se moralo to mnogovrstno mišljenje in zavedanje v nas javljati. Toda mi čutimo v sebi samo jedno mišljenje m jedno zavedanje Kako je mogoče, da se mnogovrstne misli in zavedanja jedinijo v nas v jedno prosto mišljenje in zavedanje'? In vprašam dalje, kako je mogoče, da so se milijarde atomnih duš, iz katerih se je po mnenji fizičnih materijalistov porodil divni vesmir, vse ob enem vspele do ideje jedinstvenega svetovnega črtežaV Ali je ta črtež, ki živo priča o vrejajočem razumu, izdelek skupnega posvetovanja atomov ?!
Ali vrnimo se k izkušnji, s katero se materijalisti preradi bahajo! Ali se je posrečilo vže kdaj fizičnim materijalistom iztakniti v atomih življenje ali katerokoli duševno znamenje ? Gotovo so se vže s pomočjo mikroskopa z atomi menili! — Dalje. Kjer nahajamo v materiji življenje, nahajamo tudi nadmaterijalno samovoljnost, rast, popolnje vanje, presnavljanje. Ali so mateiija-listi zapazili, da se atomi hranijo, rastejo, popolnjujejo ? Kaj ni kemija temu naravnost nasprotna ? Ali ne dokazujejo soglasno
vsi vspehi pozitivnega izsledovanja, da so atomi v svojem dej-stvovanji v diametralnem nasprotji z vsemi specifičnimi življen-skimi pojavi, bodisi vegetacijo, čutnim in duševnim delovanjem?
Vzrok, na kateri se jedino oslanjajo v svojem nauku, je negativen. Nočejo namreč drugega pripoznati nego materijo, rekoč, da se da vse življenje razlagati iz materije, ki je naravnost dostopna eksperimentom. Ker pa ne morejo kljubu vsem poskusom iztakniti življenja, izgovarjajo se pa. rekoč: V vidnih snovnih agregatih se pač še ne more opaziti življenja, življenje tiči v najmanjših delcih, v atomih. Njihov dokaz je volja: Stat pro ra-tione voluntas! 1)
III.	—- Omeniti hočem še drug	dokaz, ki tudi prav	močno
omajuje večnost sveta. Dognano je,	kaker gotovo	veste,	da	od-
daja solnce svetu silno kvantiteto gorkote, ter da ponehuje vsled tega njena temperatura. Tudi ni absolutno najti drugega vira za gorkoto, katero solnce oddaja, da bi	jo popolnoma	in trajno	na-
domestoval. Ako pa je to dokazano,	sklepamo, da	solnce	ni	ni-
kaker od vekomaj, ampak da je začelo stoprav pred dol o če-n i m številom let greti in svetiti, ter da bode zopet p o določenem številu let omrzelo in potemnelo. Kar je dokazano o solnci, velja tudi o zvezdah nepremičnicah. Dasi daleč presegajo solnce v velikosti in gorkoti. tudi njih gorkota, katero isto razpuščajo v svet, je odmerjena in omejena. Tudi pri njih je pričakovati omrzenja. Ker so torej solnce in zvezde nepremičnine v gorkoti in luči časno omejene, sklepamo dosledno, da je bil določen čas, ko se je začel naš sedanji svet z nova razvijati. S tem pa se zruši materijalistična trditev, daje materija s svojimi silami večna. —
Toda vže sem Vas preveč zamudil. Moje pismo je zopet eez mero narastlo. Odložim za drug pot mnogo važnih vprašanj.
I) Glej: L. Dressel : Der belebte u. unbelebte Stoft'.
Goethe-jev „Faust“ in Dante-jeva „DiYina Commedia.“
Donesek o označitev naturalistične in kristijanske poezije.
Toda pustimo „Fausta“ in njegovo nizko svetovno nazi-ranje ter preidimo k novemu čudovitemu delu, k sveti epopeji, pri kateri „je sodelovalo nebo in zemlja11, k velikanskemu umotvoru, ki navzlic občudovanja šest stoletij ni še bil ocenjen, kaker zasluži: ,Divina Commedia" bodi predmet naslednjim vrstam.
Kdor se m še sam seznanil s tem (livnim proizvodom, bode dobil le mrklo idejo o njega visoki vrednosti, ker nam ni namen govoriti obširno, kaker bi zahtevalo tako velikansko delo; tudi se ne čutimo sposobnih, da bi dostojno pokazali ves čar in skrivnosti nevmrljivega umotvora, v katerem obhaja človeški genij svoje najveličastniše zmagoslavje. Da bi italijanski narod imel le knjigo svete komedije, bi se po pravici smel — in to trdimo, ne da bi se bali najmanjšega pretiranja — staviti v slovstvenem oziru nad vse narode. Kako srečen bi bil pisatelj teh bornih vrst, da bi navdušil slovensko občinstvo za ta čudovit umotvor! To bi nam bilo porok srečnih časov za naše slovstvo, ki jedva se je rodilo in razcvelo in vže nosi v sebi, vsled žalostnih vplivov našega časa kal — smrti. V takih razmerah si zasluži v resnici božje plačilo za kulturni razvoj svojega naroda, kdor ga s prepričevalno besedo podučuje o značaji in smotru pristnega slovstva ter ga seznani z vzornimi proizvodi drugih narodov — tej želji so se rodile naslednje skromne vrste.
V I)ante-jevi „I)ivina Commedia" se v pristno pesniški obliki javlja vrhunec srednjeveške omike; v nji je na mističen, a ob enem najnaravniši način izraženo kristijansko svetovno naziranje, ki se je več ali manj dejstvovalo v vseh napravah srednjeveških : k njim se je začela v največi sili in nevarnosti zatekati naša atomizirana družba — Bog daj. da ne prepozno! A „Divina Commedia" ni samo srednjevešk, nego ona je proizvod vseli časov, proizvod, (lasi star, vedno živ in nov kaker Bog in narava : to je tudi umotvor za slovenski narod, posebno, ker je popolno ka-tolišk tei mu je le v katoličanstvu pričakovati prihodnosti. Hočemo tedaj, kar bode kaker upamo, kaj ljubo nepoznatelju ovega dela, razložiti glavne ideje in razvitek „božje komedije'1 ; a še prej moramo opomniti, da kdor hoče razumeti temeljito to delo, mora do dobra poznati politično in socijalno zgodovino tedanjih časov, posebno pa tomistično filozofijo.
„I)ivina Commedia" je v celoti čudovita vizija, v katero je bil neki zamaknjen pesnik. V srednji starosti, katero po Dantejevem nazoru človek doseže s petintridesetim letom, se Dante
znajde v grozni, temni goščavi, po kateri gazi celo noč. Nakrat zagleda visoko goro, razsvetljeno od prvih solnčnih žarkov. Z veseljem se napoti navkreber. A zdajci se mu prikažejo tri zveri, ni e j njimi strašno izstradan volk, ter mu zavirajo pot, tako da se Dante slednjič zdrsne po gori navzdol. Tu v nižavi vzre v največo radost pesnika Vergilija, katerega prosi, da bi ga rešil iz trpkega položaja. To mu tudi Vergilij obljubi, a v to ga mora peljati v trojni kraj, prvič tja „ov’ udirai le dispevate strida,“ potem k njim, „clie son contenti nel fuoco“, in slednjič ga bode Beatrice dovela „k blaženemu ljudstvu.“ Po nekaterih pomislekih, katerih ga Vergilij iznebi, se Dante vda ponudbi. Evo, s tem je razložen ves načrt divne epopeje, kateri so predmet skrivni svetovi onstran groba, in katera je vsled tega razdeljena v tri dele : „Inferno“, „Purgatorio“ in „Paradiso“.
Toda ovo delo moramo razumeti i v drugem, alegoričnem pomenu, kaker nas opomina pesnik sam na več mestih. Tako n. p. pravi v devetem spevu „Pekla“:
„0 voi, che avete gl’ inteletti sani,
Mirate la dottrina, che s’ asconde Sotto il velame delli versi strani.“
O vi, katerim Inč razuma sija,
Čudite navku se, ki tu ga skriva Po stihih svojih čudna poezija!
Pekel, IX, 61—03.
V tem zmislu se odsvita v tajnih svetovih le čioveško življenje ali človeštvo v svojih zmotah in spačenosti, v svoji skesanosti in poboljšanji in slednjič v svoji nravstveni popolnosti; ovo različno nravstveno stanje je pa vzrok različnih položajev človeške družbe: nesreče in l uge. simbolizirane v peklenskih bolečinah, socijalnega reda, ki ga predstavljajo vice, in slednjič dovršene sreče, katero vpodabljajo nebesa. Potem takem je „Di-yina Commedia“ vpodobljenje celega kristijanstva in ob enem čiste človečnosti, teologije in filozofije, naravnih in čeznaravnih kreposti, zemeljske in nebeške blaženosti, kratko vpodobljenje čeznaravnega in vidnega sveta. V tem divnem proizvodu je vres-ničena zveza človeštva z razodetim, nadnaravnim redom, kateri edini more poravnati nebrojna nasprotja ter stvariti ravnotežje v moralnem in fizičnem svetu.
Dante-jev „Inferno“ obstoji iz devet okrogov, ki se vedno Bolj zožijo proti središču naše zemlje, kjer tiči v strašni ledenici kralj tmine — Lucifer. Dokaj zanimiv in dokaz pesnikove domišljije je način, kako si Dante misli postanek pekla in vic. Ko Je Lucifer padel iz nebes na zemljo, se je poslednja splašena vmaknila ter tako provzrcčila peklo; pri tem seje prestrašil tudi tisti del zemlje, ki je bil v osrečji, zbežal proti nasprotni strani ter napravil goro „Purgatorija.“ Kako lepo je tu — naj še to-
liko majeino	glavo ob toliki	drznosti —	poosobljena mrtva snov,
da jo groza	obide pred ono	spako!
V omenjenih devetih okrogih se pokore grešniki primerno svojim grehom : pohotneže drvi silen vihar nevsmiljeno po grozno temnem kraji; nezmerne pretepa neprestano mrzel in težak dež z debelo točo vmes ter smrdeča voda trpinči njih duh. privajen sicer le dišečim vonjavam; nasilniki so potopljeni v potoku krvi; preklinjavci	so raztegnjeni	po razbeljenem pesku,	kamer padajo
ognjeni zublji; izdajice so	pogreznjeni	v ledino ;	licemerce po-
krivajo težki svinčeni plašči, ki so zunaj pozlačeni, i. t. d.
Ko je Dante videl v ..žalostnem kraji-1 božjo pravičnost, ki šiba „zgubljeno ljudstvo”, ter se preveril o zlobi greha, dospe po temni votlini, vodeči od zemeljnega središča do površja onkraj naše hemisfere, do vznožja vže imenovane gore, katera tudi razdeljena v devet okrogov. predstavlja vice. Tu se čistijo duše, ki so sicer vmrle v ljubezni božji, a se niso dovolj pokorile na zemlji za svoje prestopke. Kolik razloček mej njimi in večno obsojenimi! Dasi morajo trpeti, vender hvalijo neprenehoma Boga, po katerem hrepene. Prevzetnost je tu kaznovana z ogromnimi težami; jeza s temno meglo ; skopuhi lazijo po	trebuhu s	privezanimi rokami in	nogami	ter morajo tako zreti	v zemljo,	kamer
so bile sicer obrnjene njih težnje, i. t. d Da pride na vrh gore, kjer je zemeljski raj, mora Dante iti skoz goreč ogenj, a strah ga obide ter se ne more odločiti, le opomin Vergilijev. da ogenj je edino, kar ga	loči od	Beatrice, ga ojunači	za strašno pot.
Zemeljski raj se	pojavi	v najmičniših barvah in čarih,	kot v
istini srečno bivališče naših praroditeljev. Tu se Dante-ju prikaže divna Beatrice, cvetke in petje jo obdajajo : ,, Veni, sponsn de Libano“ in
„Tutti dicean : Benedictus, qui veniš;
E fior gittando di sopra e d’ intorno,
Munihu s o dnte iilia pleniš.“
Vse kliče došlemu : ..češeen mej nami";
In krog in kr g motaj e cvet na njega,
„Motajte lilje 8 polnimi rokami!“
Vice, XXX, 16 . . .
Ona sama pride oblečena	v	alegorične barve, belo, rudečo
in	zeleno, ter venčana	z oljko,	in	Dante :
„D’antico amor senti la gran potenza.“
Ves očarati in —	splašen	v	očigled take n ebeške prikazni,
se	hoče Dante, kaker	zbegano	„dete se zateče k roditeljici1*,
obrniti do Vergilija. svojega voditelja, ter mu razodeti svoje čute, a Vergili j ga je vže ostavil. Žalujočega tolaži Beatrice, ki mu precej potem kaj pikro očita nravstvene zmote, v katere je pesnik zabrel po njeni smrti :
E volse i passi suoi per via non vera,
Imagini di l>en seguendo false Che liulla pi omission rendono intera.
Tanto gin c dde. clie tutti argomenti Alla salute sua eran gia corti,
Fuor che mostrargli le perdute genti “
Zmoten ?aščl je on na pot pogube Verječ željam in laskajočim se podobam,
Ki svojo no spolne nikdar obljube.
Vže bila je o njem nieevna nada,
Da vstal bi še iz grehov globočine,
Ge zrl ne bil ognjenega prepada.
Vice, XXX, 130 .. .
V zadnji tercini se javlja Beatrice kot rešiteljico Dante-jevo, ker mu je pri Bogu izprosila izvanredno milost, da sme v svoje poboljšanje obiskati skrivne svetove. Ona je tudi prišla v pred-pekel ter tu izprosila Vergilija, naj vodi Dante-ja po peklu in vicah.
Toda, da se dalje ne mudimo v zemeljskem raji z njega tajnimi prizori, Dante se skesa prejšnjega življenja, se koplje v veki Lete tei pije čudovito vodo iz reke Ennoe — dobrega mišljenja — in tako je vreden priti v „Paradiso“ na Beatiicini strani. Prizor se tu razširi v celo stvarstvo, kamer nas vodi čudovita pesnikova poezija. Dante nam kaže deset nebes: prvih sedem je na premičnicah ali planetih, osma in deveta so na nepremičnicah, in slednjič so najviša imenovana „empireo‘\ Tu moramo opomniti, da je Dante vporabil v zvezdoslovji Toleme-jevo zistemo, ki je vladala vseskozi v srednjem veku; i njemu je bila zemlja nepremična ter središče vesoljstva.
Na skrivnosten način in z nedoumljivo naglostjo preteče Dante različna nebesa, kjer se vživa plačilo za višo ali nižo popolnost in kjer pesnik občuduje božja čudesa Na Luni bivajo duše onih, ki so storili obljubo devištva, a so bi U prisiljeni odreči se ovemu stanu, v Merkuriji so oni, ki so se na zemlji prizadevali za vsa lepa in plemenita dejanja, a se bolj radi slave, kaker iz božje ljubezni obrnili v Boga. V solnci bivajo cerkveni učitelji. mej njimi sv. Tomaž Akvinski. ki reši pesniku dva pomisleka, v Martu nevstrašeni borivci za vero, v šestih nebesih modri vladarji 111 zakonodajci, v sedmih duše njih. ki so se posvetili samotarstvu in razmotrajočemu življenju.
Dante se dviga više in više, čedalje bolj žareče in lepše obličje Beatricino mu je vselej znamenje, da je dospel v nova nebesa, kjer vvidi vso divno osnovo nebes, občuduje slavo Marijino in angeljev ter mu je dano zreti v božje bistvo. Jezik pes-
nikov je tu, kaker sam priznava, nepopolniši, nego otroško jecljanje, da bi izrazil, kar je Dante posebno tedaj videl:
„0 mai sara piii corta mia favella,
Pure a quel, ch’ io ricordo, clie d’ infante.
Che bagni ancor la lingua alla mammella.fc
O, govor moj sedaj so ve6 ne loči Od onega otroka, ki svoji jezik Na maternem oprsji zdaj še moči!
Nebo. XXXIII. 36.
V ovem slednjem (33.) spevu prosi Dante Boga, naj ga vsposobi naznaniti ljudem božjo slavo, ki se mu je razodela v nebesih.
Slednjič vgleda pesnik skrivnostno zvezo človeške in božje narave v Kristusu : s tem se konča čudovita nebeška epopeja.
Se ve. s tem smo le površno razvili vsebino „komedije“, a nismo se dotaknili z nobeno besedo divnili, človeško svoe pretresajočih prizorov, katere nam pesnik-prerok slika v ovili tajnih svetovih in v katerih se javlja v najvišem blesku čuteča in domiš-ljevavna moč Dante-jevega genija, nismo omenili pesnikove umetnosti, ki ima za iste reči tisoč sredstev in ne pozna dolgočasnih ponavljanj, ki so pa vedno nova, brhka in čvrsta. Mi smo le suhoparno naveli splošni zadržaj, ne da bi bili namignili na krasne prehode, spajajoče posamezne prizore v čudovito celoto. Vse je tu tako živo, tako naravno in lepo vse se razvija tako jasno in psihologično ali vsaj dozdevno, da bravec pozabi celo navzlic boljšemu prepričanju na nekatere ostarele nazore in — vraže ter jim nehote	skoraj	da verjame.
Kaker v	,, Faustu", srečamo	tudi v „komediji“ tri	glavne
osebe, Danteja Vergilija in Beatrice. Dante je človek sploh, ali tipičen človek. Vergilij zastopa naravno filozofijo in nravstvenost, Beatrice pa čeznaravno vedo ali teologijo, vtemeljeno v božjem razodenji vznašajočem človeški razum nad dvom, v katerem prav za prav obtiči Faust — naturalist. Da v Faustu je v vseh barvali vt.elešen dvom, dočim življenje divne ,,komedije" je versko prepričanje — sicer bi bila nemogoča ona jasnost, ona naravnost in slovesnost, ki označuje vsako stran ovega umotvora. Kes, v Dante-jevem delu je obilno zastopan alegorični živelj, ki nam včasih zakriva globok pomen marsikaterih reči; toda kak razloček mej živimi, veličastnimi alegorijami v „Komediji' ter temnimi in bledimi simboli v . Faustu": poslednji so nam lehko zgovoren izraz negotovosti in zmešnjave, kateri vladati v modernem mišljenji posebno ne Nemškem. V „Faustu“ je človek središče vseh	teženj,	v (livni „komediji“ večna ljubezen	in resnica — Bog;	tam je	človek brez	rešilnih obzorji vklenjen na
borno zemljo, tu je dvignjen in poveličan v nebeško slavo, katera obistini njegov pristni smoter in poklic; kajti večno bodo veljale
besede drugega genija — sv. Avguština človeku : „Fecisti nos, Domine, ad te, et inquietum est cor nostrnm, doneč requiescat in te“.
Dante-jeva „Divina Commedia“ je i knjiga vsakovrstnih naravnih resnic, fizičnih, znanstvenih, socijalnih in nravstvenih; a na kako poetičen način nas podučuje pesnik, kako je tu vse na pravem mestu!
On nas uči značajnosti:
„Sta, come torre, fermo, clie non crolla Giammai la cima per soffiar dei venti".
Stoj, kaker stolpa nezmakljiva stena,
Ko v vrh se ji zaganja vetra sila.
Vice V.
Človek je odgovoren za svoje zločine, ker ima razum in prosto voljo:
„Lume v’ č dato a bene ed a malizia,
' E libero voler che, se fatica Nelle prime battaglie col ciel '•) dura,
Poi vince tutto, se ben si notrica.
Perč, se il mondo presente disvia In voi ž la cagione, in voi si chieggia.“
Razum imaš, da ločiš dobro, slabo,
In prosto voljo, ktera, ako tudi Z močmi nebi! težavne bije boje,
Poslednjič vendar zmaga v bitki hudi.
Zato, če svet sedaj vas vleče sabo,
Le v sebi temu iščite povoda!
Vice. XVI.
In dalje na istem mestu, kako lepo nam pesnik razlaga nujnost pravnih razmer, v katerih edino more obstati človeška družba:
„Esce di mano a lili, che la vagheggia,
Prima che sia, a guisa di fanciulla,
Che piangendo e ridendo pargoleggia,
L’ anima semplicetta, che sa nulla,
Salvo che, mossa da lieto fattore,
Volentier torna a cio che la trastulla.
Di picciol bene in pria sante sapore ;
Qu>vi. s’ inganna, e dietro ad esso corre,
Se gnida o fren non torce ’1 suo amore.
On de con venne bgge per fren porre ;
Convenne rege aver, che tliscernesse Della vera cittade almen la torre.“
‘h Dante je imel nazor, ki jo nam otrošk predsodek, da razna nebna telesa vplivujo na človeški značaj.
Kot deklica priproste. a navoda,
Ki v svojem se otroškem smehu joče,
Je duša svojega ljubečega izvoda,
Priprosta, čistosti zveseljujoče Le, kar raduje v njeni jo lepoti,
Kar stvarnik jej veli, storiti hoče.
Po mali prvič hrepeni dobroti In večkrat vara se, pa ne nehuje,
Če vodje ali brzde ni na poti.
Kot brzda torej zakon koristuje,
Koristen tudi kralj, da stolp visoki
Od mesta pravega izrazločuje.	Vice.	XVI.
Dante je globok opazovavec narave in duševnega življenja ; kako lepo nam n. p kaže početek ljubezni, ki ima izvor v duši	rojeni, da ljubi ter se zedini z ljubljenim predmetom!
In	kar	je Simon Jenko spisal se srčno krvjo v svoji	pesmi
„Trojno gorje", kako lepo je vže Dante izrazil:
„Tu proverai si, come sa di sale Lo pane altrui, e com’ e duro calle Lo scendere, e ’1 salir per 1’ altrui scale.“
Spoznal boš kruha tujega grenkobo,
In videl boš, kako je na stopnice,
Kako otožno v tujih iti sobo.
Neb. XVII.
Dalje, kako pozivlje kristijane k opreznosti in stalnosti. 11. p.: „Siate Cristiani, a muovervi piu gravi:
Non siate come penna ad ogni v/n to E non crediate. eh’ ogni acqua vi lavi.
Avete ’1 vecchio a ’1 nuovo Testair.ento,
E ’1 1’astor tlella Cliiesa, che vi gnida:
Questo vi basti a vostro salvauiento.
Se mala cupidiglia altro vi grida,
Uomini siate e non pecore matte,
Sl che 'l Giudeo tra voi di voi non rida.u Kristijani, bodite vzor značaja, tla vir vas spere vsak, ne verjemite,
In glejte, da vas veter vsak ne zmaja!
Po novem, starem zakonu sezite,
Slušajte verno svetega Očeta,
Tako lehko nebo si pridobite !
Ce huda strast ked&j so v vas zaleta,
Ljudi posnemajte, in ne živino,
Da žuljev vuših Zid si ne obeta!
Neb. V.
Kako bridko čutimo posebno dandanes resnico zadnjega stavka! Zdi se, kaker da bi ga napisal pesnik-prerok nav-lašč za nas, za celo Evropo, ko vže v premnogih ozirih nas žuli židovski jarem!
In prizor mej Mantovancema Sordeilom in Yergilij'em — kako je ginljiv! Koliko domoljubje se nam javlja tu:
„Ma di nostro paese e de Ha vita C’ inchiese. E ’1 dolce Duca incominciava:
Mantova .... El’ ombra tutta in se romita,
Surse ver lui del loco ove pria stava,
Dicendo: O Mantovano, i’ son Sordello Della tua terra. E Hun 1’ altro abbracciava.“
Purg. VI.
O domu mes le vpraša in življenji,
A. ko voditelj .Mantova" izreče,
Iz jame svoje spenja se v strmenji,
In proti njemu senca zašepeče:
„Sardello tvoj rojak sem, Mantovanec“!
Na kar oba se skleneta ljubeče.
Vice. VI.
Ta patrijotizem navdihne Dante-ju pikra očitanja nasproti domovini, ki je razkrojena na stranke:
„Ahi serva Italia, di dolore ostello,
Nave senza nocchiero in gran tempesta,
Non donna di provincie, ma bordello !“ i. t. d.
O sužnja Italija, dom bolečine,
V viharji groznem čolen brez krmila,
Zmešnjav izvdr, a ne gospa krajine!
In v sveti jezi sklene z bridko ironijo na pravni in soci-jalni nered Firenc, svojega rojstnega mesta:
»Atene e Lacedemona, che fenno L’ antiche leggi e furon si civili,
Fecero al viver bene un picciol cenno Verso di te, che fai tanto sottili Provvedimenti, eh’ a mezzo novembre Non giunge quel che tu d’ ottobre fili.
Quante volte del tempo, che rimembre,
Legge moneta e uffici e costumi Hai tu mutato e rinnovato membre!
E se ben ti ricorda e vedi lume,
Vedrai te somigliante a quella inferma,
Che non pub trovar posa in su le piume,
Ma con dar volta suo dolore scherma.1*
Atene, Lacedcmon, ki postave Nekdaj sta najkoristnejše dajala.
Sta proti tebi skoraj brez veljave.
Ker ti le krasne si postave dala,
Katerih nit do srede listopad«.
Nikddr od vinotoka ni segala.
Kolikokrat, če spominjaš ra<la,
Postave, novce, službe, ob'čaje In ude preminjala si urada!
In sebe v resnosti premisi,jevnje Zreš lehko se podobno bolni ženi Zaman iščeči bolu olajšaje V obračanji po postelji perneni.
Sploh moramo povdariti, da Dante-jeva „Divina Commedia“ ima najviši humanistični smoter, ker namerja nravstveno popolnost človeštva ter socijalni in politični preporod posebno Italije, pesnikove domovine. In nočemo govoriti o Dante-jevih političnih idealih, ker stvar bi zahtevala dal jšo razpravo, a toliko smemo reči, da pesnik tudi v političnem naziranji, naj je tudi imenujemo pesniške, nepraktične sanje, ostane na genijalui viso-čini, poln prepričanja in navdušenja za svoje vzore.
Dante je videl in globoko čutil tedanje žalostno stanje ljubljene domovine ter spoznal njegov vzrok prvič v materijal-skem naziranji in nemoralnosti, ki sta bila okužila skoro vse tedanje razmere, in drugič v mejsebojni zavisti italijanskih mest in strastnem strankarstvu, ki je ločevalo vbogo Italijo v dva do smrti sovražna tabora — Gvelfe in Gibeline — in ki je doneslo pesniku nedolžnemu dosmrtno prognanstvo. Tedaj se vspne njegov plemeniti in globoko čuteči duh na vzorno visočino, kjer se mu pojavi velikanska ideja divne Komedije, da bi z „uma mečem11 — politično delovanje mu je bilo zaprto — vničil sovrage celega kristijanstva in osobito svoje domovine: smoter svoje epopeje je Dante označil vže s teni, da njeno dejanje začne v velikem tednu leta 1300, ko se je v Rimu praznoval v< liki jubilej.
Edino bitje, katero je po svojih telesnih in duševnih vrlinah tolažilo in vzdržavalo pesnika — Beatrice — je bila vmrla ter s seboj tako rekoč odnesla i pesnikovo srce. Za divno prikaznijo se obrne Dante-jev duh v nebo, tu vzre svoj vzor v božjem svitu ; tedaj se njegova ljubezen do naravne lepote Beatričine poviša v ljubezen do njenih čeznaravnih lepot v blesku božanstva: tako je Beatrice sposobna voditi ljubljenca k prvi, nerojeni lepoti in ljubezni — k Bogu.
„0 donna, in eni la mia speranza vige,
E che soffristi per la mia salute In Inferno lasciar le tue vestige;
Di tante cose, quante io ho vedute Dal tuo podere e dalla tua bontate Riconosco la grazia e la virtute.
Tu m’ liai di servo tratto a libertate Per tutte quelle vie, per tutt’ i modi,
Che di cio fare avei la potestate.
La tua magnificenza in me custodi,
Si che 1’ anima mia, che fatt’ liai sana,
Piacente a te dal corpo si disnodi.“
O deva, vir, življenje nade moje !
Ti v blagor moj si se tako trudila,
Da v peklu slede si pustila svoje.
Spoznavam v tebi milost in krepila Po vsem, kar v svoji možnosti dobroti Opazovati si mi dovolila.
Ti sužnjemu svetila si v temoti Na potali vseh, na one vse načine,
Ki bili dani tvoji so blagoti.
Naj blagodušje tvoje ne izgine,
Da, ktero si rešila, moja duša Bo tebi ljuba šla s sveta širjine !
Nebo. XXXr. 27.
V knjigi „ Vita nuova* — kjer Dante slika svoj duševni preporod vsled nezaslišane ljubezni do Beatrice, ki ga je storila, lehko rečemo, lirika prvaka srednjega veka — pravi, da bode svojo ljubljeno proslavil, kaker nihče pozneje; kajti »Divina Commedia" je prav za prav velika himna v Beatricino slavo; k temu velikanskemu umotvoru ga je sposobila in navdušila čista idealna ljubezen do Beatrice, ki je poblažila in dvignila pesnika v najvzorniše višave, v svetišče božanstva.
Govorili smo do tu o »Komediji11 le kot epopeji, a moramo opomniti, da v nji je na uajviši stopinji zastopana vsaka vrsta Pesništva razun epike, lirika in dramatika: ova univerzalnost je dovršeni izraz vsestranskega pesnikovega genija.
Slednjič nam je še reči nekoliko besed v zunanji obliki Dantejevega umotvora. Kar se tiče jezika, priznamo radi, da »Faust" stoji više nego »Divina Commedia" ; a kdo se bode temu čudil, ako pomisli, da »Divina Commedia“ se je rodila pred šest stoletji, ko še nikjer po celi Evropi ni bilo skoro sledu narodnega slovstva ko je na znanstvenem in slovstvenem polji vladala tzključljivo latinščina, da izvzamemo arabsko literaturo ? Kdo ne kode marveč občudoval Dante-ja. ki je, lehko rečemo, prvi narodni pesnik, jezikoslovec in mislec, ki je začetnik in oče italijanščine, katera se vže v njegovem proizvodu, navzlic nekaterim Uevkretnostim in ostarelim izrazom, glasi tako priprosto in ob enem tako genijalno V Kdo se ne bode čudil Dantejevemu jeziku, ki prihaja, začetkom resen, čedalje veličastuiši, dokler doseže vrhunec v viziji božanstva? In Dantejeve tercine kako so poleg visoke umetnosti naravne, njegove rime kako blagoglasno in milo Se glase!
* *
*
S tem smo koliker toliko premotrili proizvoda »Faust* in »Divina Commedia" ter označili njuno vrednost z estetičnega in
filozofičnega motrišča: sklep si leliko posname vsak iz tega, kar smo vže rekli. Nam Slovencem, ki se naravno ne moremo ponašati z Bog si vedi veliko domačo literaturo — veliko čiulo bi bilo zares, da bi temu bilo drugače — ter vsled tega le preradi segamo po tujem duševnem blagu, Slovencem pravim, prestava „Fausta“, in bodi celo najboljša, bi kaj posebno ne koristila radi omenjenih lastnosti in nedostatnosti; tem bolj nam je želeti dober prevod „božje komedije1'. Kajti iz premnogih ozirov mora nam biti Dante, pesnik — vzor; njegove ideje in lepote nam je posebno dandanes, ko brije po vseh slovstvih več ali manj ledena sapa materijalstva, razkrivati dovzetni mladini, in srečno dobo smemo pričakovati na slovstvenem polji. „Divina Com-media" je bila v zgodovini italijanske literature nekak barometer literarnega stanja: dobe, v katerih se je cenil in učil Dante-jev umotvor, so bile cvetoče ter bogate pravih pesniških del, dočim v tistih časih, ko je Dante bil pozabljen ali zanemarjen, se je italijanska literatura ponižala do bedne mehkužnosti in arkadičnih čenčarij. Tako bode poznanje in učenje Dante-jevega proizvoda tudi slovenskemu slovstvu nevarljivo zagotovilo boljših časov
Kaj ko bi nam kak Slovenec, ki je do dobra zmožen italijanščine ter čuti tudi v sebi iskro pesniškega navdušenja, podaril s časom prevod cele ..božje Komedije" — se ve, ovi prevod bi moral biti nekoliko srečniši nego koseškega prevod prvega dela »Paklo" — in ko bi slovenska „Matica“, katera ima vže tolikih zaslug za slovensko slovstvo, izdala zaporedoma vse tri dele „božje komedije" V Kako bi se človek, ki mu je do pristnega napredka domače literature, radoval ob tako znamenitem slovstvenem dogodku! Vresničenje ovega dogodka bi bil naš in gotovo vseh pametno mislečih ideal najbliže slovenske pridobitve.
J.
Črtice o ruski cerkvi.
Spisuje A. Cerv.
IV.
Misijonska delavnost ruske cerkve.
Neznatne vspelie ruskih misij si nekoliko raztolmačimo, če čitamo v „S v o b r a ž. o s i s t e m 6 o b r a z o v a n i j a inorodcev v predstav. Popečit. Kazan, učebn. Okr. narod, prosv. v dek. 18G9 g. za N.o 379 str. 28 i. pr „Ponj atija „russ-kij“ i „pravoslavny kristjani n4 stali s y n o n i-iii o m .... o b r n s e n i j e i n o v 6 r n y h i n o r o d c e v rus-s k i h nemyslimo bez obrusenija i utverž-d e n i j a j i h v b o ž e s t v e n n y h i s t i n a-h p r a v o s 1 a v n a g o k r i s t j a n s t v a . . . Eto i s t i n a . . priznavajema i Sovre m e n n y m r u s s k i m p r a v i t e 1 j s t v o m : „o b r u-s e n i j e vseh inorodcev i so v er šen noje slija-ttije jih po v č r 6 i jazyku s r u s s k i m i.“ Po etoj to suščestvenno (bistveno) r u s s k o j narod-n o j o s o b e n n o s t i i p r a v o s 1 a v n a j a m i s s i j a po <* t nošeni j u k i n o r o d c a m v R o s s i j i j e s t m i s s i j a }i e t o 1 j k o i n t i m n a g o p r o s v e š č a n i j a, no v m 6 s t 6 i m i s s i j a istinnago obrusenija.1)
„ V s e 1 e n s k o j e p r a v o s 1 a v i j e v R o s s i j i s u š č e-s t v u j e t (obstoji) kak r u s s k a j a v 6 r a (!), i t o 1 j k o (samo) t o t n a z y v a j e t s j a r u s s k i m, k t o p r a v o s 1 a v-n y j. Rimsko,-Katolik o s t a j e t s j a Poljakom (!), U u t e r a n in N 6 m c e m, M a h o m e t a n i n P a t a r i n o m, j a z y č n i k (pagan) v S i b i r i B u r j a t o m d o t o 1 6 (dote-daj), poka (dokler) ne p r a v o s 1 a v n y j e . . . Pravoslavje dolžno vesti b o r j b u ne prosto s č u ž o j u včroju. no i s čužoju (ptujo) n a c i o n a 1 j n o s t i j u, s n r a v a m i, privyčkami (navadami) i vseju obsta-Dovkoju žižni (življenja) inorodcev — nbčždatj J i h (prepričati) o p r e v o s h o d s t v ž r u s s k a g a nacio-
') Pojma ,ruski in pravoslavni kristijan“ postala sta sinonima .... porušenja inovern h inorodcev ni mogoče misliti brez porušenja i vtrdiive niih v božjih resnicah pravoslavnega kristijanstva ... To je rosnica .... katoro Pnsnava i sovremenna ruska vlada: porušenje vseh inorodcev in popolno ?litjo njih po veri in jeziku z Iiusi." Po tej bist eno ruski narodni posebnosti jo pravoslavna misija intimne prosvete, ampak ob jednem tudi misija resničnega Porušenja.
n a 1 j n a g a byta, č t o b y (da bi) sdčlatsja jim ne po v 6 r č t o 1 j k o n o i po nacijo n a lj n osti russkim... O b r a š č e n i j e k r n s s k o j v č r č d S 1 o ne cer kov n oje toljko, no i g o s u d ar s t ve n n o j e (vladino)... M i s-sija pravoslavja... jest v m e s t č misija obruš-j e n i j a (H) P o 1 j z a (korist) takoj d v o j n o j misiji ideja (za) cerkvi i dlja gosudaretva očevidna... Onibudutdržatsja pravoslavija ne toljko po u b 6 ž d e n i j u (prepričanja) vjego istinnosti, no i kak russkiji russkoj very. (!)“ ‘)
Zraven misijonarskega društva so po večjih mestih tudi „m issionerskija bratstva.11 V zapadnih gubernijih i-majo namen pobijati unijo n. pr. bratstvo sv. Vladimira v Kijevu, Sv. Duhovskoje v Vilni. sv. Kirill-Metoda na Volinji i. t. d. Samo v Varšavski eparhiji obstoji 33 takih bratovščin.
Najimenitniše je bratstvo sv. G-urija v Kazanji, ki je je vsta-novil škof Antonij 1. 1867 za Povolžje, kjer bivajo paganski in mohamedanski Čuvaši, Čereinisi, Tatarji. To bratstvo vzdržuje več krščansko-tatarskih šol, mej katerimi ono centralno v Kazanu, ki pripravlja učitelje za manjše šole; tam je tudi centralno čuvaško-čeremisko odgojevališče za čuvaške in čeremiske šole. Podučuje se v teh šolah s prva v domačem jeziku, potem pa po ruski. Izdaje bratstvo v teh jezikih tudi knjige, brošure, zaklada duhovne knjižnice. Nekaj takih bratstev je tudi v Sibiriji.
P o v o 1 ž k a misija2) oskrbuje okoli 1.875.000 duš. Hudo se jej je boriti z muselmanstvom; najljutiši so musel-manski P a tar ji, ki spreobrnienee na vse mogoče načine zapeljujejo in tudi mej pagani za islam propagando delajo. Čuvaši (570.000), Ceremisi (290.000), Mor d vini (775.000). V o t-j a k i (240.000) so pagani; toda njih paganstvo je nedoločno, brez zisteme. skoraj brez vseh obredov in ceremonij. Sposobni so za evangelij bolj kaker mohamedani; toda slaboumni so, težko jim je resnice sv. vere umevno razkladati, navadno ostajajo le pol tič pol miš: pagani v srci, pravoslavni po zunanjem. Žnabiti
O Vesoljno pravoslavje biva v Rusi ji kot ruska vera (!), in samo tega nazivljemo Rusa, kdor je pravoslaven. Rimsko-Katolik ostune Poljak, luteran Nemec, mokametnn Tatarin, pagan v Sibiriji Burjut, dokler ni pravoslaven. Pravoslavje mora vesti borbo ne samo s tujo vero, no i s tujo narodnostjo, z nravi, navadami in z vsemi okoliščinami ž vljenja inorodcev — prepričevati jih o prednosti ruskega narodnega življenja, da bi ne bili samo po veri, ampak tudi po narodnosti Rusi . . . Obrat k ruski veri ni samo cerkveno, no i vladno delo .... Misija pravoslavja je zajedno misija pnruSenja (! !), korist take dvojne misije za cerkev in vlado je ožividna .... Držali se bodo pravoslavja ne samo po prepričanji o njega istinitosti, no i kot Rusi ruske vere (!).
2)	Ctenija i. t. d. zal. 1880: Missionerskaja dčjateljnost cerkve po otčet. oberprok.
je pa tudi temu razkolniška misijonska delavnost kaj kriva. Zategadelj je Vjatkski škof ostro zapovedal misijonskim in tudi duhovnom, ki imajo mej svojo pravoslavno pastvo kaj paganov, da se jezikov inorodcev naučijo Razen tatarskega so vsi ti jeziki P(av lahki; nekateri teh paganov so deloma vže pol porušeni. Sinod je dovolil mnogim škofijam (Ufa), da smejo tudi božjo službo deloma in tudi celoma v narodnih jezikih opravljati, v ta namen so morali tudi obredne knjige v te jezike prestaviti; ta težaven posel oskrbuje večinoma komisija prestavljavcev pri lazanski akademiji.
Te misijonske šole so velike važnosti, kajti okoščenelim, starim paganom je le težko do živega priti; otroke pa še precej foljno v šolo pošiljajo in polagoma se stari uče od mlajših.
Naslednje misijonske šole so v Povoljžskem mis. okraji:
1) K a z a n s k a krščansko-tatarska šola, od-P*ta 1. 1865 za krščene Tatare (Votjaki so redki). Sprejemajo SQ tudi nekrščeni Tatari kot neofiti za pripravljenje. Ta zavod Je prava obrazeeva šola. Ima dva oddelka, možkega in ženskega z oddelnimi poslopji. Glavni vodja je načelnik duhovnega semenišča, neposredni načelnik pa katehet krščenih Tatarjev; zraven šole je tudi cerkev. L. 1885 bilo je v možkem oddelku 91 učencev, v ženskem 90 učenk, mej temi je enajst napravilo iz-Pit za ljudske učiteljice. Ta šola ima biti razsadnik ljudskih učiteljev in učiteljic ter tudi duhovnov mej raznimi drugople-mennimi narodi. Tesna je zveza med šolo in cerkev-J °, v cerkvi pojejo v deloma ruski, deloma tatarski.
2) K a z a n s k a j a učiteljska s e m i n a r i j a je pri-pTavljavnica za inorodne učitelje; v to se sprejemajo samo kr-seeni Tatarji in pravoslavni; nekateri izmej njih postanejo tudi duhovni.
3) Simbirskaja c e n t r a 1 j n a j a čuvaškaja y k o 1 a. Čuvaši so večinoma vže krščeni. Šola je za možke in ženske; sprejemajo se tudi nekrščeni. Odličnejše pošiljajo k ljudskim solarn mej Čuvaše. L. 1841 bilo je 76 gojencev in 20 gojenk. Do 1. 1884 je dal ta zavod vže 71 učiteljskih moči.
4) U f i m skaja d v u h k 1 a s s n a j a č e r e m i s s k a j a ? k o 1 a i b i r s k a j a i n o r o d. učit š k o 1 a. Cilj te šole Je misijonsk. Obiskujejo jo večinoma pagani (6 kršč., 34 nekršč); lz nje izhajajo dobri učitelji za Čeremise.
Vsi ti našteti zavodi pripravljajo učitelje na drugorode, h o p o s r e d ji o pa delujejo *s e 1 s k i j a n a r o d n y j a š k o-* y “ Te šole so v rokah mestnih bratovščin, ali pa oddelka misijonskega občestva, ki jih popolnem zdržujejo, ali pa zdatno Podpirajo. Uči se v njih nauk, citati, računiti in pa cerkveno Petje šolska poslojjja se rabijo včasih tudi za nekatere cerkvene službe, kakor n. pr. za vsenoščnoje (vigilije), molebstvo (Tedeum, nekako naše večernice), govčnije (pripravljanje za spoved
in sv. obhajilo s postom), sobesedovanija (razni podučni verski (colloquium) pogovori); tudi odraščeni prihajajo k tem duhovnim vajam v šolo. Liturgija in vsi drugi važnejši cerkveni obredi opravljajo se seveda v cerkvi.
Največ takih misijonskih šol je v Kazanski eparhiji, kjer cvete bratovščina sv. G-urija. L. 1885 se je štelo v Kazanski eparhiji takili šol 99 z 2873 učenci; vse vzdržuje ali pa podpira omenjena bratovščina. Ta bratovščina prevaja tudi duhovne knjige napraveja misijonska „sobesedovanija“ po vaseh, založila je „pri-jut“ (asyl) za pripravljanje oseb, sposobnih za misijonsko službo. L. 1885 izdala je 17 novih knjig; razpošilja jih brezplačno mej pagane evropejske Rusije in Sibirije. ..Sobesedovanija" drže po vaseh ne le duhovni, ampak tudi učitelji; en sam je obiskal 30 vasi. Sobesedovanje začne se z božjo službo Molia-medani so največi sovražniki teh misijonov, grozili so vže večkrat s smrtjo sobesedovavcem; najhujši so mohamedanski renegati. Mogoče, da so nekoliko renegatstvo prejšnji ruski misijonarji zakrivili, ki so se le prepogosto z zunanjim sprejetjem pravoslavja zadovoljevali, katero so neredko provzročevali nečisti motivi in so ,,fides ex auditir, živo besedo božjov prenizko cenili; vsaj v tem zmislu piše pravoslavni Rus sam : Č t o j e s 1 i (č e) bi i prežde i čašče s njimi ta k že besčdovali i učili jih k r i s t j a n s t v u, to m o ž e t bit, oni i ne sovratilisby (povrnili) v m o h a m e t a n s t v o.“ ’) Episkop Kazanski je vstanovil tudi zavod s sedmimi misijonarji, katerih naloga je z vporniini mohamedani sobesedovati. O „pri-jutu“ (azylu) bratovščine sv. Gurija za misijonarje smo vže govorili; v njem podučujeta profesor duhovne akademije in pod-vodja duhovnega učilišča in vadita gojence posebno v polemiki proti islamu. Obiskovati morajo ta predavanja tudi bogoslotci treh višjih razredov seminarija in nekateri akademiki, pa tudi duhovni z dežele in učitelji, kedar v mesto prihajajo, ker živijo mej mnogoštevilnim mohamedanskim prebivavstvom.
V S i m b i r s k i epa r h i j i je bila vstanovljena 1. 1877 ,,Srednje algašinskaja inorod. škola" v Bujinskem ujezdu. Zdržuje jo mestni komitat misijonskega društva s pomočjo mini-st.erst.va narodnega prosvbšč. L 1885 bilo je v tej šoli za Čuvaše 41 učencev (29 pravosl., 12 pag.); šteje dva oddelka, za mlajše in starše. Pri šoli opravlja božjo službo duhoven, rojen Čuvaš. Veliko pomaga temu zavodu tudi bratovščina „treh Svjatiteljej.*
Sya m a r a ima ..inorodčeskuju školu“ v selu Tuarem, središči Čuvašev; vzdržuje jo mestni mis. koniitet. Učitelj je rojen Čuvaš. Učencev je štela 1. 1885 38 (1 pagan); ima tri razrede.
') Ako bi jim bili prej in bolj pcgostoma tako propovedovali in učili jih kristijanstvu, morda da bi so ue bili povrnili v mohamtanstvo.
Podpore ima le malo, 400 rubljev na leto ; pogreša se posebno misijonskega osebja
Orenburžki misijonski k o m i t e t vzdržuje tri čuvaške misijonske šole vže od 1. 1876. Opravlja se božja služba v čuvaškem in ruskem jeziku. Učitelji so vsi Čuvaši; vspelii prav dobri. Pri šolali so vstanovljene tudi knjižnice; Čuvaši radi pošiljajo otroke v šolo, še stariši hodijo včasih poduk poslušat. V vseh treh učilnicah bilo je 1. 1885 68 učencev. Na-darjenejše pošiljajo v simbirsko centralno čuvaško šolo za na-daljno izobraženje.
U f a (eparhija) vzdržuje na sredstva mestnega inis. komi-teta 15 šol, katere je obiskovalo 1. 1885 407 učencev in 45 učenk. Sredstva so nepovoljna; ljudsl-vo hrepeni po šolah, pa mu ni moči vstreči po pičlih dohodkih.
V j a t k a (eparhija) vzdržuje na stroške mestnega mis. komiteta 18 inorodnih šol: 9 tatarskih, 5 čeremiskili. 3 votjaške, 1 bessermjansko; v vseli je bilo 1 1885 451 učencev (ruskih 27, tatar. 214, čeremis. 105, votjak 27, besserm 33). Učitelje dobivajo iz tatarsko krščanske šole v Kazanji
Kalmi ki (10.000), Kočevski rod, prebivajo na desnem bregu spodnje Volge v Avstrahanski, Stavropoljskin Orenbarški škofiji; štejejo jih k buddhistom, pa so zelo pomešali buddhizem z raznoterim praznoverjem. Mej temi kočevniki ima pravoslavna misija malo vspeha, ker tja poslani blagovestniki ne umejo kal-miškega jezika, s tolmači je pa silno težavno ljudstvo spreobračati ; velik zadržek je tudi hočevniško življenje tega ljudstva; kake težave za redni poduk, opravljanje božje službe t. 1. d. ! Vže 15 let biva v astrahanski eparhiji kalmiška misija, ne da bi bila količkaj opravila. „V o t č e t 6 a s t r a h a n s k a g o m 6 s t n	a g o k o m i t e t a u k a z y	v	a j	e t s j a na p r i-
s k o r b	n o j e (žalostno) o h 1 a ž d e n	i	j e	m č	s t n i h mis-
s i o n e r o v k svojemu d 6 1 u ;	v s	j e	oni v y r a-
z a j u t	(objavljajo) ž e 1 a n i j e p e	r	e i	t i	na prihod
(župnijo), s s i 1 a j a s (opiraje se) na trudnost mis-s>onerskago s 1 u ž e n i j a'1 ') pravi „oberprokurorov °tčet“ za 1885. Posamezne spreobrnjence sobratje po r->du bud-dhisti zaničujejo in jih pri pašnikih, dajilih i. t. d. pritiskajo V Astrahanski eparhiji bilo je krščenih 1. 1885 samo 37 Kalmikov. V donski eparhiji obstoji „prijut“ (azyl) s peterimi kalmiškimi °troci in to je vse.
Gruzinski e k s a r h a t za celi Kavkaz. jam niso vstanevljeni posebni misijonski stani, ampak župnijski duhovni so ob enem misijonarji. Tukaj bi se goreč misijonski
() V poročilu astrahanskega krajnega komiteta omenja se žalostno ?hlajenje krajnih misijonarjev k svojemu delu : vsi objavljajo željo preiti v zUpnijo, opiraje se na trudnost misijonarskega službovanja.
trud kaj dobro splačal; kavkažki „gorec“ je sicer divje narave, toda v celem še nepokvarjen; to velja posebno o tistih krajih, kjer je bilo vpeljano krščanstvo vže koj v prvih stoletjih, ki je bilo pa potem zatrto ; še sedaj se nahajajo podrtine krščanskih cerkva ob gorskih obronkih in po ozkih dolinah; tradicije krščanstva so se še mej njimi ohranile, nazori, obredi krščanski niso še izginili. Gorečnosti pa manjka tem prisiljenim ruskim blagovestnikom. Kako toži sam oberprokuror v „otčetu“ za 1885 : „K sožaljeniju u m s t v e n n y j a in nravstven-n y j a s i 1 y boljši n stva (večine) d u h o v e n s t v a n e s v o t v 6 t s t v u j u t (ne odgovarjajo) z a d a č a m (nalogam) m i s s i o n e r s k o j d č j a t e 1 j n o s t i.“ >) Posamezni se tudi tukaj hvale vrednoodlikujejo; veliko se jim je boriti z vkoreninjenimi vražami. Mej Oseti je bilo 1 1885 spreobrnjenih 120 mohamedanov. Župnijska duhovščina ima prevelike župnije in opravlja ob enem še službo katehetov pri mestnih šolah, za misijonsko delovanje ostaja le malo časa. Sploh je status više in niže hierarhije vse premajhen. Ogromno cesarstvo z nad (50.000.000 pravoslavnih vernih šteje samo blizo 60 eparhij in okoli 30.000. župnij; vlada je bila 1. 1865 celo 5000 župnij odpravila, ki jih je pa morala 1. 1882 obnoviti, ker so se zanemarjeni verni preveč pritoževali. Eksarh Pavel je sklenil sposobne župnike začasno v misijone pošiljati in mej tem na izpraznjene župnije začasne administratorje postavljati. Mohamedani so naj-veči nasprotniki apostoljskemu delu; spreobrnjenci so prisiljeni svoje rodovine in rojsten kraj zapustiti in beračiti, da se ognejo preganjanju in zasmehovanju svojih. Vlada očitno božca moha-medane, za krščanstvo jej ni veliko mar. Kjer je „načalstvo“ mohamedansko, tam je spreobračanje vradno zabranjeno. Vseh spreobrnjenih bilo je 1. 1885 po vsem Kavkazu 752 (mej temi 200 moliam)
Turkestanska e p a r h i j a za c e n t r a 1 n o A z i j o. V tej eparhiji ni še rednih misijonskih štacij. Sklenili so izročiti redovnikom ta misijonski okraj Kraj je bil vže izbran ob severnem bregu jezera Isyk-Kulja. Stavljenje je bilo začeto 1. 1881, pa s slabim vspehom: manjkalo je zidarjev, ni bilo „bratij“ (redovnikov) Se le 18S5 prišli so trije redovniki, potem je sv. sinod poslal igumena (guanlijana) s 7 redovniki. Eparhi-jalni sedež je v mestu Včrnyj.
Altajska misija Ta misijonski okraj šteje dva okroga: Bijski in Kuznecki. V prvem je z načelnikom misije deset misijonskih stanov, v drugem dva. V obeh 95 mis. „selenij, ulusov, jurt“ in 13 „derevenj“ (malih vasij), kamer naseljujejo
*) Žal, da umstvene i nravstvene sile večine duhovstva ne odgovarjajo-nalogam misijonarske delavnosti.
kočevne krščene in nekrščene. Vsako oddeljenje ima nekaj cerkva in molitvenih domov.
To misijo oskrbujejo: protojerej, namestnik načelnika misije, trije jeromonahi (redovniški duh.), 10 „svjaščnikov“ (svetni duh), dva dijakona, nekaj „pričetnikov“ (nižih klerikov), učiteljev, 24 tolmačev, 6 učiteljic in 1 ,.feldšer“ (zdravnik). Nahajata se dva samostana:	možki	in ženski. Ženski samostan
ima načelnico, štiri „monahije“ (mater) in 9S ..poslušnic4 (nune 2 malimi obljubami); mej njimi so ena monahinja in 18 poslušne, domačinke. V tem okrogli je še 17.830 paganov; ruskih in spreobrnjenih paganov pa 18.970 (4.574 rus , 14.396 inorod.). Načelnik misije je episkop Tomski. Na Altaju ni več kraja, kjer ki ne bil vsaj oznanjevali Kristus. L 1885 bilo je spreobrnjenih 728 (paganov in moham.). Božja služba s podukom se je opravljala v 32 cerkvah v domačih in ruskem jeziku. Šol je 25 z 595 učenci (419 učencev, 176 učenk). „Pansionerov“ (gojencev) vzdržuje misija na lastne stroške 52. Za više mis. izobraženje skrbi »katehizatorskoje učilišče" pri Bijskem arhijerejskem domu, učen-Cev šteje 33.
V Ulali vodijo žensko učilišče redovnice ter podučujejo tudi y ženskih ročnih delih. Značaj vseh šol in o d g o-•] e v a 1 i š č je i z k 1 j u č 1 j i v o čisto cerkven 1 n n a m e n jim je bolj o d g o j e v a n j e krščansko k a k e r podu k. V Ululskem stanu je bolnišnica s >)feldšerjem“, kjer je 1. 1885 pomoči iskalo 578 nadložnih; dajajo Jun tudi zdravila zastonj. Za vboge imajo v vsakem stanu izbe 111 trdne „jurte“ (šotor); drugim pošiljajo na dom: denarja, kruha, semena, gospodarsko orodje, delalno in mlečno živino i. t. d. " Ulali je tudi sirotišnica s 7 dečki in 21 deklicami; vodijo jo redovnice. Izdajajo se tudi knjige razne vsebine na altajskem Uarečji. Iz vsega je razvidno, da je ta misija še precej dobro Vrejena.
K i r g i z k a misija je bila vstanovljena 1. 1882 ; Krščenih je bilo 1. 1885: 11 moham. Prevedenih je bilo več knjig 'X ''^'"^ki jezik. Stepni general-gubernator odkazal je novokr-Suenim Kirgizom 600 desetin zemlje (desetina = 1 % orala).
Za vse altajske misije bilo je 1. 1885 izdanih 30.082 rubljev.
T o b o 1 s k a e p a r h i j a. V tej eparhiji bivajo Ostjaki Samojedi. Vstanovljeni so trije mali misijonski stani, delovanje ie. skromno, ker manjka vsega, posebno pa misijonskega osebja. PRurgijo jn druge bogoslužne knjige prestavili so na ostjaški jezik. °Ja je bila odprta še le 1. 1885, šteje 30 učencev, V južnem *Telu eparhije prebiva nekaj Tatarjev in Kirgizov, te oskrbuje uPUijska duhovščina.
Irkutska in Zabajkalska misija. V Irkutski Parhiji ste dve misiji: Irkutska in Zabajkalčka; prva obsega PP>stora severozapadne Bajkalskega jezera, druga jugo izhodne.
Prebivadci so v večini Burjati, manjšina je Tunguzov. Začetek misije v Irkutsku ') je položil Tobolski metropolit 1. 1681 po-slavši tja 12 monahov pod vodstvom igumena Teodozija z dovoljenjem patrijarha Joakima. \ stanovili so v Seleginu Trojicki monastir in ob istem času monastir Posolski. Drugi predstojnik arhimandrit Mizajil je že zamogel sporočiti v Tobolsk, da je krščenih „mnogo Mungalov11 (Burjatov). V tem vdobil je Irkutsk lastno škofijo in 1. 1720 je škof Inokentij prav goreče misijo-naril; spreobrnjenje je bilo pa tačas tudi obrušenje. Selengiski in Posolski monastir sta vladala prostranim zemljiščem, na katerih so spreobrnjence naseljevali, ki so se vsi porušili. Irkutska škofija se je tačas raztezala po vsej izhodni Sibiriji, sedaj ima kamčatka lastnega škofa in Irkutski arhiepiskop dva škofa-vi-karija. Potem, ko je Katarina 1764 na prigovarjanje zloglasnih framasonskih svetovavcev monastirjem vse premoženje pobrala, vstavilo se je misijonsko delo v Sibiriji, skoraj popolnoma. Misijo-narili so župnijski duhovni, ki so pa le malo podelali, ker jim težavni apostolski posel ni šel v slast. Krščeni pripuščeni so bili samim sebi in bili so duhovno mrtvi, če se tudi niso zopet popaga-nili. Veča nagnjenost k krščanstvu se je zbudila 1. 1840 in 1850 mej Bunjati; 1848 je bilo na stoiine Balaganskih Bunjatov krščenih; 1850 so se pa Tunkinski pokristjanili. To vgodno stanje pa ni pripisovati toliko misijonskim trudom, kaker slučajnim okoliščinam, ki so rodonačelnike nagnile k krščanstvu. L. 1862 si je postavil Irkutski škof Benjamin v Selenginu onega vikarijainje vstanovil posebno zabajkalsko misijo. Vlada podpira samo tri misijonarje. V šestih letih je bilo v Zabajkalji vstanovljenih 11 mis. stanov s cerkvami, fafovži, centralno šolo v Posolskem monastirju, bolnišnico, slikarsko šolo za ikonostase in metahromotypijo.
To stran Bajkala je vzdrževala do 1. 1865 en sam mis. stan cerkev in dva vlada (od 1. 1862). Ves misijonski trud je bil na ramenih arhiepiskopa. Izbral sije 1. 1866 posebnega načelnika misije, kteremu so bili poslej nakazani dohodki Nilove pustinje. Manjkale* je sprva vseh, sredstev in sposobnih oseb; potem, ko so se misijonarjem dohodki zvišali, začelo se jih je več v misije oglašati Sedaj je okoli 17 mis. stanov takraj, Bajkala, pri vsakem je tudi šola, izdajajo se tudi knjige v burjatskem jeziku. Od 1. 1883 je načelnik te misije II. vikar Irkutskega nadškofa, ki stanuje v Voznesenskem monastirju. Vsako leto štejejo spreobrnjencev okoli 2000. ')
V vsem Zabajkalji bilo je 1. 1882: Kristijanov 20.000, pa* ganov še 145.000. Velike zapreke stavi okoliščina, da misijonarji ne morejo pogosto ulusov (naselbin) obiskovati, ker so daljave
') Trudy pravosl. mit. vep. Irkutskoj, Irkutsk 1886, T. IV. 658.
neizmerne, poti slabe, neprehodne, vreme več mesecev prav sibirsko.
Bur j ati (200.000), mongolsko pleme, so nadepolni: pri-prosti, dobrodušni, potrpežljivi, možki; vender so večinoma pa-gani, kočevniki, poldivji. čeravno je bil vže 1. 1661 poslan prvi ndsijonar v daljno Sibirijo. Popred so bili Šamanci, iz Mongolije m Tibeta zatrosili so mej nje lamaizem in postali so od kraja fanatični lamajiti. Leta 1741 je vlada vprvič začela gibanje mla-stva mej Burjati opazovati, bilo je tedaj mej njimi že 11 dacanov (nekakih samostanov) in 150 lam. Zabranjeno je sicer bilo nada-ijno razširjevanje, toda v r a d n o je bil priznan mongolskemu Lacanu naslov „širetuja.;< L. 1750 je bilo tam vže 012 lam; 1822 vže 2.500; 1840 vže 4.546, 1885 celo 15.000, tedaj 10 % vse Poganske naselbine Zabajkaske oblasti (nad 120 000); mej tem a° pride na vsak izmej 22 Zabajkalskih mis. stanov 6.909 pa-ganov.
Lame so prava kuga za izhodno Sibirijo ; ljudstvo odvračajo z največo zagrizenostjo in vstrajnostjo ne le od krščanstva, ^aipak tudi od vsega ruskega: vedno škilijo čez mejo v Tibet 111 so s tamošnjim višini lamo v vedni dotiki. Reveže Burjate strašijo z večimi davki, z vojaško dolžnostjo, če bi krščanstvo 111 rusko kulturo sprejeli in kočevniško življenje z naselnim zame« 'uli; žito sejati opisujejo kot neznansko veliko pregreho. Spreobrnjence preganjajo in na vse mogoče načine zapeljujejo, vse "l,rjate izžemajo izganjajoč s svojimi pokuspokusi slabe duhove iz čolnih ljudi in živali, pri čemer izpraznujejo jurte revežev kočevni-*°v. Leto za letom shajajo se ruski lame pri višem lami „hutuhti“ ^ Crginu v Mongoliji in -dalaj lami-1 v Tibetu ; to so pravi bud-|)lski sibirski irredentovci; nek fanatik je celo resno navduševal Kpčevnike, naj vstajo napravijo in obnovijo Džingiskanovo državo. *čaj de pa Rusija k temu ? Do novejšega časa je molčala, prejšnjo čase lamaizem celo podpirala. Še le v najnovejšem času za 'elo je imeti ministerstvo notranjih zadev zaradi širjenja lamaizma y°je pomisleke, vkrenilo ni pa ničesar. Pri takih razmerah mi-''Jonsko delovanja ne more imeti velikih vspehov.
Zabajkalska misija je pod načelništvom episkopa Selengin-0ega- prvega vikarija arhiepiskopa Irkutskega. Misijonskega J. ja šteje 56 (1 igumen. 5 jeromovnahov, 25 svjaščenikov, eJ temi trije Burjati, 4 dijakone. mej temi dva Burjata, 17 hsalomščikov, med temi 8 Burjatov. 14 prestavljavcev, ki so vsi rečeni lame. Najslabše za apostolsko delovanje je tam. kjer so Za načelništva paganska in kjer vse mrgoli lam. i Irkutska misija je štela 1.1885. 1444 spreobrnjenih, zabaj-gj. Saa pa le 380. Irkutska misija je imela 1. 1862 17 misijonskih Lailov z enim načelnikom, 18 svjaščeniki, 17 psalomščiki in 3 ig^f^ljavci, 1. pa 1885 13 šol z 230 učenci; zabajkalska misija: S°1 z 237 učenci. Tri šole so za izučenje psalmoščikov. Zraven
misijonskih šol obstojijo tudi državne šole ministerstva „narodnago proveščenija-1, katere obiskuje v irkutskej oblasti 290 učencev. Arhiepiskop irkutski vstanovil je 1. 1885 za misijonske namene bratovščino sv. Cirila in Metoda. Za obe misiji izdalo se je 1. 1885 49.755 rub.
J e n i z e j s k a eparhija nima posebnih misijonskih stanov, ampak le 12 misijonskih župnij v treh okrogih, katerih dva sta vže pokristijanjena, pa s paganstvom zelo pomešana; tretji je do tretjine čisto pagansk. Misijonske župnije vdobivajo le 180 rub. na leto, druge župnije pa več. zategadelj se vse brani iti na misijonske medle župnije. Veliko reveže stane pogosto popotovanje po brezmejnih tundrah. Biskup Jenizejski je nasvetoval in prosil vsaj 600 rub. za mis. župnije in še kaj priklade za popotovanja ter pomnoženje cerkva, ker so preoddaljene druga od druge, pomnoženje števila duhovščine slednjič organizovano misijo. Kako je sv. sinod predlog rešil, mi ni znano.
J a k u t s k a eparhija šteje tri misijonske stane, delujejo trije „pohodni“ (popotovalni) duhovni. Paganski prebivavci so Čukči, Lamuti in Tunguzi. Vspehi prav so slabi.
Kamčatska eparhija ima 14 misijonskih stanov s 14 misijonarji. V teli prostorih prebivajo : Korejci (osedli), Goljdi, Giljaki (polosedli), Tunguzi. Jakuti, Oročeni, Čukči, Korjaki, Oljuterci, Samagirci (Kočevniki). Misija lepo napreduje, v kratkem bodo vsi spreobrnjeni. Laže jih je pa pokristijaniti, kaker stare paganske navade koreninoma odpraviti. Šol je bilo 1. 1885 : 9 z 211 učenci.
Vsi ti sibirski narodiči vidno ginejo, odkar so v dotiko prišli z evropsko kulturo (?); v nedolgem času bomo od mnogih le še njih imena v zemljepisnih in zgodovinskih knjigah brali; godi se jim kaker rudečekožeem v Ameriki Neznanske bolezni (celo syphilis) trebijo včasih cele redove, „vodka“ tudi ne vpliva blagodejno ; pred nedavnim je potisnila živinska kuga mej severnimi jeleni veliko število kočevnikov v strašansko revščino.
Japonska m i s i j a. Tudi čez meje ruskega carstva začelo je pravoslavje, ali prav za prav vpliv ruske vlade segati. Mej tem ko je vlada za mnoge ruske misije v državi hladna) drugim neposredno celo nasprotna, povspešuje japonsko misijo velikodušno. V Japonijo je prvi prišel 1. 1870 arhimandrit Nikolaj (sedaj vže episkop v Japoniji); spreobrnil je nekoliko Japoncev, ki so mu služili za katehiste.
V Hokodate je vstanovil šolo in postavil cerkev, tam biva tudi ruski konzul. Začel je razširjati mej Japonce litografovan® knjige in razprave. L. 1873 bila so vže tri središča: Hokodate, Edo, Sendaj V Hokodate je tudi šola za deklice; Edo ima dve šoli, eno za katehizatorje in drugo za japonske prestavljavce, k1 se v ta namen uče ruskega. Vstanovljeno je župnijsko svetovav-stvo in „obšČestvo vzaimnago vspomoženija.11 Bogoslužba vrši s®
na japonskem jeziku. L. 1875 je bil vže pri misiji en načelnik, trije misijonarji redovniki, en psalomščik in 80 katehizatorjev. Enega japonskega katehizatorja so v svjaščenika posvetili, ki po notranjih krajih Japonije sv. krst deli. 1878 bilo je spreobrnjenih 4115; na 150 krajih so se vže nahajali pravoslavni in se je Pridigalo ; japonskih duhovnov bilo je šest, katehizatorjev 27, pomočnikov 51 ; vstanovilo se je tudi duhovno semenišče.
L. 1885 je bilo v Japonski ep a r hi j i vseh občin 184 ; zraven eparha je še en arhimandrit z 15 svjaščeniki (mej temi;
Japoncev). Krščenih je bilo to leto 1467 ; vseh vernih 11.275; v vseh šolah 350 včencev. V Tokio je katehezitorško učilišče z 22 učenci; v duhovnem semenišču se odgojuje 72 učencev, v pri-četniški (za niži kler) 12. v ženskem učilišču biva 34 gojenk. Za cerkev v Tokio dal je ,.sovčt mis. obščestva“ 19.000 rub. Vlada japonska in bonzi, ki so sprva nasprotovali, so se pomirili.
Kitajska misija. Na Kitajsko so šli prvi misijonarji 1- 1690. in od tačas do 1. 1780 je bilo tje poslanih sedem ekspedicij. Vspehi so bili neznatni; vlada kitajska jim je hudo nasprotovala, odvzeti so jim hoteli celo pridobljena zemljišča. L. 1795. Je bilo pravoslavnih 25, imeli so dve cerkvi. Vlada jih ni več Preganjala, ker je hotela mir imeti z Rusi. Sprva so bili odvisni °d katoliških misijonarjev, ki so jim potrebne knjige izposojali. E- 1807 prišel je v Peking o. Jakinth Bičurin, izvrsten sinolog, ki je mis. rešil odvisnosti od katoličanov. Kmalu so pa nastali fmj pravoslavnimi veliki neredi. 1. 1812 zastavili in prodali so cerkveno premoženje in misijonski stan dali v najem, kjer so se zbirali strastni kitajski igralci, tedaj je postal prava „Spielhohle.“ Klicali so jih pred sodbo v Peterburg, kjer sta bila dva misijonarja z očetom Jakinthom suspendirana in o. Jakinth zapert. Potem so ga rabili kot izvrstnega sinologa v ministerstvu zunanjih del. Tudi dandanes misija v Kitaju nič kaj ne napreduje, 1. ^83 bilo je vseh skupaj na Kitajskem 413 kitajskih pravoslavnih. V Pekingu živijo celo pokitajčeni Rusi od starih časov, ki So narodnost in vero izgubili, pravijo jim Albazinci. Ta misija P°greša duševne in materijalne pomoči.
K i r g i z k a misija v srednji Aziji. Kirgizov stanuje v Semipalatinski oblasti 500.000, v Akmolinski 350.000 in v?e sto tisoč v Semirečenski in Turkestanski; veliko bolj so ei-rilizovani kaker zverinski Kalmiki. Mnogi vže dobro govorijo b° ruski. Bili so šamanci, pa so prošlega stoletja, posebno pa od nvajsetih let tekočega od Paturjev mnogo mohamedanske primesi rilobili. Pokristijanjenje ne bode delalo težav, ker muke (turški nnh.) so neizobraženi in ljudstvo ni fanatično. Na prošnjo altajske njhsije dovolil je sv. synod za to misijo enega duhovna, enega Psalomičeka in enega tolmača. Duhovnu je nakazanih 500 rub. n 2oo rub.
za razjezde, 10« rub. pa za novokrščene. Sedež ima Semipalatinsku. Administrativna ruska oblast se je vstavljala,
ker se je bala Kirgiza dražiti. V celi Rusiji bilo je spreobrnjenih 1. i880: 400 moham. in 5396 paganov; 1. 1881: 410 moham. 4796 pag. ; 1- 1882: 254 moham., 4151 pag. Podatki vzeti iz vsakoletnih „otčetov“ oberproknrora sv. sjnoda. Oberprokuror skoraj vsako leto toži, da misijonska delavnost peša, tako n. pr.
1. 1883 : „P r a v d a n d j z j a (ni mogoče) s k a z a t. č t o b y (da) missionerskaja d č j a t e 1 j n o s t Russkago d n h o v e n s t v a o s o b e n n o (posebno) p r o c v 6 t a 1 a za 1 8 8 3 g. n a p r o t i v iz o t č e t a vidno, č t o ona god s godom s 1 a b 6 j e t, i 1 i po k r a j n e j m 6 r 6 (vsaj) ne o b n a r u ž i v a j e t (pokaže) d o 1 ž n y h u s p 6 h o v.“ Čtenija ljubitelje) duh. prosvčšč. III, 1634 sodijo:
„M i s s i o n e r s k a j a d č j a t e 1 j n o s t n a š e j cerkvi v s r a v n e n j i s d č j a t e 1 j n o s t i j u n a p r. cerkvi rimsko j j a v 1 j a j e t s j a ne z n a č i t e 1 j n o j u. ‘ll)
Kdo bi se n. pr. čudil, da po nekaterih krajih ruskega carstva, posebno pa na Kavkazu in v Zabajkalji pravoslavije tako počasno napreduje, če čita v ,,Moskovskih cerkv. včdomostih* (1885, štv. 6) naslednje o vladnem pokroviteljstvu lamaizma v Zabajkalji: „ Privilegiji lam so postavno vtrjeni. Hambo-lama (lamajitski višji dostojanstvenik) vživa od vlade odkazanih 500 desetin (des. = '3/4 orala) zemlje, deseti del vseh 34 dacanov (nekaki samostani). Širetuj (vodja enega dacana) 200 desetin in peti del vseh dohodkov svojega dacana. Vsaki lama (in teh je nad 15.000) 60 desetin in del dohodov. Bandij (nižji služabnik)
30 desetin in del dohodov; Havaraki (dijak) po 15 desetin zem- 1 Ije. Opomniti treba, da tudi v Sibiriji ima zemlja svojo ceno. Ka-ko pa vlada za pravoslavne skrbi? Dvehklasni monastirji ne-majo nad 60 desetin zemlje, pričti (duhovni pri eni cerkvi; najmanj en duhoven, dijakon, dva klerika) so z velikim trudom dosegli 55 desetin. Lame imajo pa še ogromne postranske zaslužke od sleparskega predajanja burhauov (amuletov) obrazov, molitev, pasov, čarodejstij i. t. d. Po njih zakonu bi morali po samostanski v njih dacanih skupno živeti, pa v enomer okoli krožijo in ljudstvo sleparijo. Vlada prav pogostoma veljavniše mej njimi odlikuje z zlatimi in srebrnimi svetinjami in kako si poredneži to odlikovanje razlagajo? Car odlikuje nas „z a v e r d u ju včru“ ! Krščanska vlada skrbi za vzdrževanje kopišč (lamajitskih tempeljnov), žrtev (!) i. t. d. Gubernator zabajkalski mora o tem vsako leto natanjčen račun položiti. Vladno priznanje in imenovanje Hambolame dala jim je edinost in moč, ki je še v Tibetu in Mongoliji nemajo. Hambolama mora prisedi, da bo v ruski državi lamajizem razširjal. Ravno v teh pokrajinah, kjer sedaj la"
*) Res je, no more se vedi, tla bi bila misijonarska delavnost rnBkeg* duhovstva kaj posebno procvetala za lotom 1883, nasproti iz porodila je razvidno, da ona leto za letom slabi ali vsaj ne kaže dolžnih vspehov.
majizem cvete je bila Katarina II. starim, silno bogatim samostanom ob Bajkalskem jezeru vse premoženje pobrala (1764).
Vlada obsiplje s privilegiji drugoverce. Krščeni in osedli Sibirjak mora plačati davek od zemlje, Kočevnik pa nič; krščeni mora ostati pod oblastjo paganskega, načelnika, t) Postava od 1. 1861 stavi pri spreobračanji v krščanstvo toliko omejitev, kaker da bi se bala zgubiti svoje pagane, kaker, da bi le prisiljena dovoljevala pokiistijanjevanje in vender bi vlada tudi pozitivno morala podpirati krščanstvo. 2)
E e v n o s t (gorečnost) duhovenstva i c e r k o v n y h m i s s i j razbybavajetsja ob nesoučestvije i v s-j a k i j a p r e p j a t s t v i j a (zadržke) so storony gosu-d a r s t v e n n y h d 6 j a t e 1 j e j s o v r e m e n n a g a (sočasneg a) Kusskago carstva.., potomu (zato) ne i m e j e t r e z u 1 j t a t o v s v o t v č t s t v e n n y h (odgovarjajočih) z a-trašivajemym c e r k o v n y m s r e d s tv a m i s p o s o b-nostjam.3) — Čten. 1888 VI, 213.
Temno razlaganje ruskega kriminalnega zakona o aposta-ziji od krščanske vere in primerjanje tega zakona po liberalnih sodnikih v škodo Rusije in v prid inorodcev, je krivo, da jih na tisoče odpada.
Vlada podpira posebno mohamedanstvo ; vstanovlja mohamedanske šole, jim zida mečete, plačuje mulle. razširja koranove eksemplare. Ob 1. 1853 — 1859 je bilo razdanih 82.300 eksem-Plarov korana. 165.900 hafijekta (posnetek korana), 77 000 še-i'an-el-imana (moliam. katekizem), slednjega po dve kopjejki za mtis. Ta religjozno-literaturna propaganda je toliko škodljiviša, ker se godi mej nevednim ruskim ljudstvom. Ni še oslabel ta mili do dandanes. L. 1869 je bilo samo od januarja do septem-mm eftiaka oddanih 40.000 iztisov. (Cf. Pravosl. protivomusulj-jjmnsk. miss. v Kazanskom kraje i. t. d. E. Malov, str. 1, 33 m'-_ — O tatar. mečet. v Rossiji. E. Malov.) Ravno to sprimke slavni direktor Kazansk. inorod. semin. N. J. Jljminskij: »S i 1 j n o j e r a z v i t i j e i r a z p r o s t ra n j e n i j e m o h a-®) e t a n s k o j g r a m o t n o s t i m e ž d u n e k r e š č e n y m i tat arami malo-po-malu zahvatyvajet svojim TJ i j a n j e m i Tatar, k r e š č e n y h. (kazan. centr. kreš-Sceno-tatarskaja škola. N. Jljminskij, 1887, str. 313 i nasl.) —•
’)	Trudy i.	t. <1. T. IV. 653.
-)	Trudy i.	t. d. T. IV, 655.
in	Goročest,	duhovstva in cerkvenih	misij razbija se ob nevdeleževanje
r. VRakovrstne zapreke s strani vladnih oseb sovremonnega ruskega carstva.......
Sio!° n’ina vspehov odgovarjajočih zatrosenim cerkvenim sredstvom in spolnostim.
Velika j a g o s u d a r s t v e n n a j a v last r o s s i j s k o j imperij otoždestvila (zenačila) s e b j a s m o h a m e-(l a 11 s t v o m i prinesla k njemu svoja sila. Kak 11 a zapadnyh o k r a j i n a li imperij R u s s k o j e p ra-v i t e 1 j s t v o p r i n i m a 1 o obraz n e m e e k a g o i p o 1 j-s k a g o (!), tak v v o s t o č n y h oblast j ah o n o u s v o-j i 1 o sebe karakter t a t a r - m o h a m. i dejstvo-valo v p o dr y v i svojej nacionaljnosti i svojemu g o s u d a r s t v u, kak mogli b y d č j s t v o v a t liš (samo) j e go zljejšije protivniki. Pod pravo s1. r u s s k. d e r ž a v o j u o b r a z o v a 1 s j a p 1 a m e n j e-jušči očag (ognjišče) m o h a m e t a n s t v a. (Mosk. Včd. .1867. stv. 101, Katkov.) — U s m o t r e v takoj e (siljnoje) p o k r o v i t e 1 j s t v o j i b v e r č ... v s v r e d kristjan-s t v a, m o h a m e t a n i s d 81 a 1 i s s m 6 1 j e j e. (A. Rittich, Materjaly dlja etnograf. Ross.) U t v r d i 1 o i r a s p r o s t r a-n i 1 o s m o h a m e d a n s t v o boljše, n e ž e 1 i kak e t o vozmožno bylo vo vremena k a z a n s k o -1 a t a r-skago carstva. (Materialy etc. II, 14.) — Or ga n a mi pravosl. - hrist. r u s s k a g a praviteljstva prja-m o (naravnost) podderživajetsja (podpira) n y n 6 i-dolopoklonstvo i vol h o vanje (vraža) , r a s p r o-s t r a n j e n i j e že hrist, v 6 r y, j e s 1 i (če) gdč ne p r e-s 1 j e d u j e t e j a (preganja), t a m p r e d o s t a v 1 j e n o v p o 1-n e p r o i z v o 1 u s 1 n č a j n y h o b s t o j a t e l j s t v i m a 1 o-s i 1 j n o j revnosti (gorečnosti) o d i n o k i h blagovestnikov. (Materialj. 1870, II, 14). — U p o t r e b 1 j a j e m y b y 1 i C a r j e m r u s s k i m V1 a d i m i r jem e n e r g i č n y j a m ž r y, d o h o d i v š y j a do ognja i meča... pravi-teljstvenyja dejstvi j a (današnja namreč) sove r-š e n n o p r o t i v o p o 1 o ž n y j a V 1 a d a m i r s k i m. ... S o vremeni a u t i c e r k v e n y h v o 11 e r o e n c i k 1 o p e-d i s t s k i h z a p a d n y h v 6 j a n i j na R u s j i v XVIII. v. p r a v i t e 1 j s t v o r u s s k o j e v p o 1 n e v s t r a n i 1 o s o t s o d 6 j s t v i j a r a s p r o s t r a n j e n i j a hrist-j a n s t v a ... . a b o 1 j š i n s t v o (večina) organov p r o v i t e 1 j s t v e n n o j r u s s k o j v 1 a s t i d a ž e (celo) p r a t i v u d č j s t v u j n t jih (nevercev) h r i s t j a n s k o-mu prosvčščeniju. ')
*) Silno razvitje in razproStronjenje mohametanske ljudske izobraženosti mej nekrščenitui Tatari ma'o po malem prijema s svojim vplivom tudi krščene Tatare. — Velika vladna oblast ruskega cesarstva zenačila je sebe z molia-metanstvom ter prinesla k njemu svojo silo. Kaker je na zapadnih pokrajinah cesarstva rusko pravitoljstvo dobilo obraz nemški in poljski t!), vsvojilo si je na vstočnih pokrajinah značaj tataro-moliametanski, ter delovalo v izpodriv
i svoje narodnosti i svojega carstva, kaker bi mogli dolovati samo njega naj-
Kjerkoli so se divji pagani misijonarjem po robu postavili, je vlada takoj misijo vstavila in misijonarja domov poklicala. Jekaterininski senat je n. pr. 1. 1764 kategorično odločil: „N o-v o k r e š č e n o j m i s s. K o n t o r č „n e b y t “ Ta kontora je bila edini misijonski zavod. Arbijerejem bilo je 1. 1799 prepove-vedano tudi posamezne osebe v misijone pošiljati brez dovoljenja gubernatorjev, ti pa so bili liberalci, in tako se je vse misijonsko delovanje vstavilo. Senat je 1. 1799 še tiste štiri misijonarje odpravil, ki so bili še v Sibiriji ostali," in tako so ostale misijonske cerkve in šole prazne. Krščenih je bilo v Evropi Kalmykov vže 10.000; liberalni činovniki so jili tako dolgo stiskali, da so jih za Ural potisnili, kjer so se vsi polamajitili. V Ufi (1788), v Krimu (1794) je vlada muftije organizovala in jim velike privilegije podelila, kar trumoma so se spreobrnjenci k prejšnjej veri povračevali. ‘)
Nekateri rodovi na Kavkazu so indiferentni za vsako vero n. pr. Abhazi. Platz, die Volker der Erde str. 254, pripoveduje, da je dajala ruska vlada vsakemu novokrščenemu po en srebern križec in srebern rubelj; tedaj so se pa Abhazi dajali po večkrat krstiti. Nekje je Abhazu krščen sosed očital, da je nekrščenec; kaj ? zavzame se ta, jaz sem celo petkrat krščen. Včasih se dajo krstiti, če se jim kaj davka odpiše.
„Nesrečne posledice Petrove reforme za pravoslavje so, da je priprosti narod nagnjen k razkolu; višje, izobražene vrste pa še pojma nimajo o pravoslavji in se jim tudi ne zdi vredno poznati vere „prostonarodija“. Tega omami filozofija enciklopedistov, drugega masonski misticizem, tretji postane prozelit je-zuitizma (!). Mi sami smo vže občili z izobraženimi ljudmi, ki se niso dali prepričati, da bi bila vera izobraženih Francozov slabša od ruske (!). „P o d o b n y j e ljudi sami nuždajas (potrebujejo) v obraščenij k p r a v o s 1 a v i j u vredno (škodljivo) d č j s t v u j u t na o b r a š č e n i j e k njemu i
drugih i n o v č r c e v Oni g o t o v y uvažat, v z j a-
k u j u č u ž u j u v 6 r u, toliko (samo) ne s v o j u rus s-
hujši protivniki. Pod pravoslavno rusko državo izobrazilo se je plameneče ognjišče mohamotanstva. — Vsmotrivši silno pokroviteljstvo svoje vere na škodo kristijaustva, postali so pogumnimi mohametani. Vtrdilo in razprostranilo se je mohametanstvo bolje nego je bilo mogoče za časa kazansko-tatar-skega carstva. — Člani pravoslavno-kristijanskega ruskega praviteljstva naravnost podpirajo sedaj malikovanje in vraže, razprostranjevanje pa kristijanske vere, ako je kje ne preganjajo, pripuščajo slučajnim okoliščinam in malosilni gorečesti nekaterih blagovestnikov. — Vladimir, car ruski, vpotrebljal je energična sredstva, do ognja i meča .... dejanja vladna sedaj so popolnoma nasprotna Vladimirskim. S časa proticerkvenega voltoro-onciklopedijskega za-padnega vpliva na Rusijo v XVIII v. odstranilo se je praviteljstvo rusko popolnoma od sodelovanja pri razprostranjevanji kristijanstva .... a večina članov vladne rusko oblasti dola celo proti kristijanski prosveti inovercev.
») Čt. 1888 IV. 198.	i
k u j u: stojat gorjačo za n e p rikos ve n u ost (nedotakljivost) ž i d o v s t v a, mahometanstva i (laže (celo) idolopoklonstva i v to že vre m ja ne p r o-puskajut slučaja o s k o r b i t (žaliti) s v o j u pravo-slavnuju v er u. Je sli (če) by ne eto nčžnoje sočuvstvijeobrazovannago klassako vsemu
č u ž o m-u  m y u v č r e n y, davno boljšinstvo
(večina) naših inorodcev------------ s	d 61	a 1 i s	by	pravo-
s 1 av n y m i i v m č s 16 s 16 m	r u	s s k	i m i.“	‘)
Izobražen mohamedan in pagan ostajata pri svojej veri, ker se tako nadejata večega spoštovanja od ruskih, kaker po sprejetji pravoslavja. Dokler je bil imenitni pravoslavni govornik duhoven Pavel Savabe še japonski bonz, sprejemal ga je ruski konzul, po spreobrnjenji odpovedal mu je sprejem. Enake reči smo slišali o mestnih načelnikih na Kavkazu in v Krimu oziroma od spreobrnjenih mohamedanov. ,Ni v o d n o m (v nobenem) j e v r o p e j s k o m g o s u d a r s t v č	n e	1 j z j a	v	s	t r č t	i t
p o d o b n a g o j a v 1 j e n j a.“ 2)
Vzor vseh ruskih misijonarjev pa je bil Ivan Popov Benjaminov, pozneje škof Innokentij, rojen 1797. v Anginsku Irkutske eparhije, sin bornega ponomarja (nižjega klerika); z velikim trudom se je šolal v tedaj nevrejenem semenišču Irkutskem ; zraven bogoslovja pečal se je kot samouk z najmnogo-vrstnišimi mehaničnimi umetnostmi, bil je zveden v vseh strokah rokodelstva. L. 1817 se je poročil in bil potem posvečen v dija-kona, 1. 1821 postal je svjaščenijik. Dve leti služboval je v Irkutsku, zraven pastirskega delovanja izdelaval je ure, male orgije i. t. d. Tačas je imela Rusija nekaj zemlje v najskrajnejšem oglu severozapadne Amerike. Irkutski škof bi bil rad tj e kakega misijonarja poslal, toda nobeden se ni oglasil. Tedaj sklene iti Popov v odljudne kraje.
Poda se z družino po reki Leni v Ohock in odtod na otok Unalaska. Otočani govorijo jezik aleutski; reveži vidno hirajo in pojemajo ; syphilis, vremenske nezgode, domači prepiri in ruski pritisk so jih skoraj popolnem vgonobili. Pred je bilo na otoku 24 naselbin, sedaj le še 10 s 470 prebivavci. Njegovemu pastir-
‘) P dobni ljudje, ki sami potrebujejo spreobrnjenja k pravoslavju, delujejo škodljivo na spreobrnjenje i drugih inovercev .... Pripravni so vva-žati vsako tujo vero, samo ne svoje ruske : stoje goreče za nedotakljivost ži-dovstva, mahometanstva in celo malikovavstva, a ob jednem ne izpuste slučaja žaliti svojo pravoslavno vero. Ako bi ne bilo tega nežnega sočutja izobraženih stanov k vsemu tujemu . . . smo vverjeni, da bi se bila vže davno večina naših inorodeev popravoslavila in ob jednem tudi porusi'a. — A v h i e p. Benjamin, Trudy pravosl. mis. v Irkutskoj epast. Irkutsk 1886, T. III, 646, 647.
2)	V nobenem evropejskem cesarstvu ni zlepa dobiti podobnega slučaja.
stvu, aleutskemu „prihodu“, pripadal je*še otok Lisičji, otok Ory-bilov in še pet drugih otokov.
Kapitan Bering, odkrivši aleutske otoke sredi XVIII. stol. je bil prvi Rusom pokazal pot v Ameriko. Ruski Sibirjaki so prvi začeli tje zahajati po kupčijah. Prvi je krščeval po teh otokih kozak (!) Andrejan Tolstyh 1. 1743; njegov zgled posnemali so tudi drugi kupci. Vero so širili ti kupci seveda bolj zato, da bi si zvetejših podanikov pridobili. Šelikov osnoval je v teli pokrajinah na svoje stroške rusko-amerikansko kompanijo ; sprosil si je v Peterburgu osem misijonarjev redovnikov l. 1793. Veliko množico so	okrstili po otokih,	enega so	divjaki vbili. Učili	so jih
tudi rokodelstvo in	gospodarstvo. Na	otoku Kadjaku bilo	je do
50.0H0 prebivavcev, zato je bila 1. 1799 za te kraje vstanovljena eparhija Kadjakska (Kamčatska) in amerikanska. Prvi eparh Josif je na poti iz Irkutska v svojo eparhijo v morji vtonil. Kmalu potem je še Šelhov, in konec je bilo misije in eparhije. Do 1. 1815 ni bilo več tam misijonarja. Za celo rusko Ameriko stanoval je samo en duhoven v Kadjaku. L. 181(1 poslali so enega duhovna v Sito, kjer so tudi provizorično cerkev postavili. Misija, je štela pet oddelov. Glavni vpravitelj in načelnik kompanije moral je biti potrjen od vlade in kompanija se je morala zavezati, da bode vsaki oddel z duhovni preskrbovala. V vsakem oddelil je morala biti vsaj po ena cerkev; vsi so bili podložni episkopu Irkutskemu, toda vsak zase. brez zveze mej seboj. Pet let je moral vsak duhoven, ki je bil tje poslan, vstrajati, plačevala jih je kompanija.
V	Unalaško je	prišel	o. Ivan I.	1824. Brž je počel	zidati
cerkev	in se učiti	jezika	aleutskega	in drugih. Aleuti	so bili
prav dobri, krotki, Kološi pa neznansko divji, vporni. Dober mehanik in zveden v vsakem rokodelstvu, učil je o. Joan A-leute tudi raznovrstnih rokodelstev. On je sostavil prvo slovnico aleutskega, dotedaj jezikoslovcem nepoznanega jezika, in je s tem filologiji veliko vslugo storil. Spisal je tudi knjigo : „Zapiski ob ostrovah Unalaškiskago otdčla.“ v kateri opisuje klimo, narode, naravoslovje teh otokov. Krstil je vse otočane, povsodi sam zidal kapele in bil pravi oče otočanom. Za deset let poslal mu je car križec za zasluge.
Premeščen bil je iz Unalaške v Sito. kjer bivajo divji Kološi, kjer je ostal pet let in je povsodi ljudske šole vstanovljal in skušal edinost vpeljati v misijonsko delo. L. 1840 bilo je vže 10.000 paganov pokristjanjenih Istega leta vstanovili so eparhijo za Kamčatko; mej tem je bila o. Joanu žena vmrla in kot vdovec dal se je postriči v monalia in bil je zbran v prvega Kam-čatskega škofa in je sprejel ime Innokentij. Vseh cerkva je bilo 1. 1850 v Kamčatski eparhiji ‘24 in nekaj kapel: 8 v Ameriki in 16 v Aziji; molitvenih domov bilo je 56.
Kamčatska eparhija imela je 1. 1850. 5 protojerejev, 22
svjaščenikov, 15 dijakonov, 55 pričetnikov, v seminarji le sedem bogoslovcev.
O velikih trudili Innokontijevih v odljudnih krajih mej bar-baričnimi ljudstvi v širjenji sv. vere in civilizacije zvedel je tudi car. zato ga je vkazal po sv. sinodu imenovati mitropolita Moskovskega 1. 1868.
Tudi kot metropolitu Moskovskemu bili so mu misijoni vedno pri srci. Po njegovih naporih vstanovilo se je „občestvo missio-nerskoje“ v Moskvi z oddelnimi komitati po eparhijah; sam je izdelal pravila občestva in se trudil, da so bila na višjem mestu potrjena, in daje sama carica prevzela pokroviteljstvo občestva, ki je bilo potem 25. januvarja (6. febr.) 1870 z velikimi slavnostmi odprto v pričujočnosti najodličnejših članov duhovske in svetne oblasti. Le škoda, da je prvotno navdušenje po smrti Innokentijevi (31. marca, 12. aprila 1879) začelo pojemati.
Svojih nekdanjih spreobrnjencev v ruski Ameriki, kjer je najboljša leta prebil, ni pozabil tudi potem ne, ko je Rusija 1. 1867 svoja posestva v Ameriki Zedinjenim državam prodala. Prizadeval si je na vso inoč, da bi se v onih krajih tudi pod ame-rikansko vlado pravoslavna nasadba ohranila, toda zdi se, da pravoslavje sedaj tam že vmira, če ni vže vmrlo. Veliko se je tudi trudil, pravega moža spraviti na eparhijalni sedež v San Francisco v Kaliforniji, kjer je precejšnja naselbina ruskih izseljencev.
Obširni životopis tega zares apostolskega moža, čeravno razkolnika, pa ne fanatičnega, izdal je Ivan Barsukov pod naslovom „Innokentij mitropolit moskovskij i Kolomejskij,“ Moskva, 1883, po katerem so tudi ti podatki posneti.
Iz vsega, kar smo dosedaj o ruskih misijah pozvedeli, je razvidno, da je misijonsko delovanje razkolnikov mej pagani sicer prav zelo nepopolno, slabo organizovano, brez pravega navdušenja ; božja previdnost se ga pa morda venderle poslužuje, da pripravlja pot pravim apostolskim možem, ki bodo začeto delo spopolnjevali tedaj, ko se ruski narod zopet oklene svoje Matere rimsko-katoliške cerkve, od katere ga je razkol odtrgal. Nadejamo se, da se bode za ne dolgo koval člen, ki poknjeno verigo edinosti zopet sceli; toda v močnem ognji se bode še moral ta člen pred variti. Za greh pokora, po pokori sprava.
JEZDITI — LATINIZATORJI?!
Pred nekoliko meseci je pisal naš »Slovanski Svet-* pod naslovom : „ Petdesetletnica zedinjenja unijatov s pravoslavno cerkvijo'1 mej drugim tudi to : »Pred 50 leti se je povrnilo skupno okoli dva milijona unijatov v pravoslavno cerkev. Bila je doba, ko so predniki istih unijatov bili pravoslavni kristijani, pa se jim je zdelo primerno stopiti v unijo z Rimom. Bili so takrat pod poljskim vladarstvom; a poljski kralji so dovolili, da so se prava in zunanja znamenja unijatov vedno bolj rušila. Naposled so vvajali v cerkev s eirilometodijskim obredom še latinski jezik. Jezuitski misijonarji bili so neizmerni, bilo je mej njimi fanatikov, kateri cerkvi vedno več škodujejo nego koristijo; začeli so se naposled u n i j a t i n e v s m i 1 j e n o proganjati in kaznovati. Konec je bil, da so sklenili vrniti se v pravoslavno cerkev, in 1. 1839 se je to završilo. Ta zgodovinski dogodek je opomin vsem gorečnjakom ali fanatikom, ki hočejo biti bolj pa-pežki nego papež sam.“
Ne dolgo potem beremo v istem »Slov. Svetu11 naslednje: »Rusko duhovno semenišče v Levovu, v katerem se odgojujejo svečeniki za gališke unijate, hočejo izročiti čč. očetom jezuitom, in kaker se čita, je unijatski stanislavovski škof dr. Julijan Pe-leš vže priglasil v to. Rnski narod gališki pa se taki nameri silno protivi, ker vidi, da mu zadnja leta še posebe jemljejo svetinjo za svetinjo slovanskega obreda. Za vsem tem tiči poljsko plemstvo, kot sredstvo politiških spletek, katere ne koristijo ne državnim, ne katoliškim, seveda najmanj pa narodnim interesom. Vse sedanje početje spominja na prejšnja stoletja, a iz zgodovine se nočejo učiti....!11
Isto tako toži »Slov. Svet“ : »Stari, častitljivi Velegrad, kjer sta delovala sveta apostola Ciril in Metod, izroči se, kaker poročajo čehoslovanski listi in »Parlamentaru, očetom jezuitom. Prvotno se delovali na tem posvečenem mestu slovanski črni duhovniki... Sedaj bodo gospodovali tukaj jezuiti... Kake spomine vzbuja v narodu moravskem ta novi čin naše hierarhije!... Sveti Velegrad se ima iztrgati iz rok domoljubnega duhovenstva moravskega in izročiti se jezuitom !“
Mi bi vse to posneli v kratkem tako-le: Jezuiti so zakrivili, da je pred petdesetimi leti dva milijona unijatov prestopilo v ruski razkol; od jezuitov prihaja tudi zdaj nevarnost rusin-skim unijatom, oni pripravljajo se svojim latinizujočim fanatizmom
pot novemu razkolu mej Rusini. Jezuiti so zagrizeni latinizatorji, sovragi slovanstva!
Ni naš namen na vsa ta očitanja in sumničenja odgovarjati, zlasti pa nočemo razjasnjevati vprašanja, kdo je odtrgal dva milijona ruskih Rusinov od rimske unije; marveč za zdaj bomo le v kratkem pokazali, ali in v koliko je opravičeno dolžiti jezuite latinizujočih teženj, posebno kar se tiče rusinskih unijatov in njihove cerkve.
Družba Jezusova je vže nad tri sto let tako ozko sklenjena s katoliško cerkvijo, in posebe še z rimsko stolico, da vsako sumničenje proti nji, vsako dolženje škoduje konečno več ali manj cerkvi sami. Zatorej mora človek z neko nezaupnostjo, in pomislekom sprejeti vse, kar pišejo o jezuitih nasprotniki sv. cerkve in papeštva. Tudi Slovenci ne smemo „S1. Svetu1* kar slepo verjeti. Poglejmo.
Jezuiti so imeli vže iz početka pri rusinski uniji največih zaslug. Oni so prav za prav Rusine privedli nazaj k cerkvi. Storil je to pred vsem jezuit Anton Posevin, katerega je bil papež Gregor XIII. leta 1581 poslal v Moskvo. Ko ni mogel tu nič opraviti, je prišel na Poljsko. Še iz Moskve je pisal papežu, kako bi se dali Rusini v poljskem kraljestvu privesti k uniji: več njih da je vže sprejelo latinski obred, a njemu se je zdelo, da tega ni bilo treba, marveč dovolj, da se jih privede k uniji. Zatorej je on, jezuit Posevin. svetoval papežu ta-le sredstva: tisti, katere bi papež poslal, ~ naj bi bili jezuiti ali drugi — da bi skusili Rusine privesti k uniji, imajo čestiti svetnike in podobe rusinske cerkve, držati njih poste in obrede; papež naj bi poslal do nadškofa in škofov list, s katerim bi jih povabil k uniji, ter jim obljubil varstvo in druge pravice. Tako piše M. Harasiervicz. ')
Isti pisatelj nadaljuje — v čast Jezusovi družbi: „Kaker je združenje svetih cerkva Božjih na sebi dobra reč, ker je zahteva vera krščanska, tako zaslužijo tudi sredstva, katera je predložil Anton Posevin v dosego združenja hierarhije rusinske z rimsko stolico, vso hvalo. V naslednjem bomo navedli tudi druge zgodovinske listine, katere delajo čast Jezusovi družbi v tem oziru, da bi se združenje Rusinov dogotovilo s p r i m e r n i m i sredstvi. Ko je Posevin bival na Poljskem, se je posvetoval z rusinskimi cerkvenimi in svetnimi veljaki, posebno pa z vojvodo Otrovskim Konstantinom, da bi jih pregovoril za združenje z rimsko cerkvijo. Ta pogajanja niso bila brezvspešna . . . Vže od leta 1590 so se začeli razgovarjati rusinski škofje mej sabo ter pogajati se z duhovščino poljsko latinskega obreda, z veljaki rusinskimi, posebno s Konstantinom, vojvodo Ostrovskim; vspeh tega razgo-
V Annales eccl. Ruthonao.
varjanja se je naznanil kralju Sigismundu III., nunciju apostolskemu, rimski stolici: da bi se namreč unija cerkvena poljskih Kosinov, kaker jo je sklenil florentinski koncilj, sklenila, ne da b i se priklatil g r š k o - s 1 o v a n s k i obred — salvo ritu G r a e c o - S1 a v i c o.“
Jezuit ima torej glavno zaslugo za to, da se je pri pogajanji z Rusini sprejela kot temeljni pogoj za unijo neprikra-čena ohranitev slovanskega bogoslužnega obreda.
Unija se je tudi zvršila 1. 1595 v sinodi brestenski. Kmalu potem pa so se začeli Poljaki in Rusini hudo prepirati radi preboda od enega obreda k drugemu, namreč od rusinskega k latinskemu in narobe. Rusinski škofje so tožili, da Poljaki priganjajo Rusine k latinskemu obredu; pa tudi Poljaki so isto tako dolžili Rusine, da speljujejo njih ljudi k svojemu obredu. Nočemo tu preiskovati, ali in koliko so bile opravičene tožbe od oboje strani. Rimski papeži so si prizadevali vže v 15. veku enake prepire zabraniti ter postavno določiti prehajanje od enega obreda k drugemu. Ako premotrimo te določbe, moramo sicer priznati, da je rimska Stolica leže dovoljevala prehod od grškega k latinskemu obredu, kaker od poslednjega h grškemu, in sicer iz tehtnih razlogov; vender pa smemo trditi, da se je sv. Stolice želja vedno le nagibala k temu, naj bi vsakdo ostal pri svojem obredu. Tu pa vže spet naletimo na jezuita, ki je eden mej prvimi unijo razlagal v tem Rusinom vgodnem zmislu ter ne malo pripomogel, je tudi pri rimski Stolici obveljal omenjeni nazor ; ta je jezuitski general Klavdij Aquaviva, ki je vže 1. 1608 pisal svojim Podložnikom na Poljsko: „Naši ne morejo takih, ki niso bili nikdar latinskega obreda, v ta obred sprejeti po uniji, ker cerkev zapoveduje in je določeno posebno v linijskem listu Klementa Vlil, da vsakdo ostane pri obredu svoje cerkve. In ker more biti potreba sprejeti jih, se mora torej prositi privoljenja od al>ostolske Stolice. “ ‘)
Kaker KI. Aquaviva, tako so se za njim potegovali tudi drugi generali jezuitski, da bi se pravice rusinske cerkve ohranile neprikračene. Mucij Vitelleschi, general jezuitov, je dvakrat: 2U okt. 1624 in 12. sept. 1629. pisal poljskim jezuitom v istem smislu ter opominal jih, naj bi nikar ne skušali zedinjenih Ru-sinov vabiti k latinskemn obredu, marveč naj bi jim prigovarjali, da ostanejo pri svojem obredu, s) Nič drugače se ne bere v listu 14. febr. 1704, ki se je po povelji jezuitskega generala poslal d° jezuitskih konventov na Poljskem. 3) Ne dolgo potem je spisal Jezuit P. de la Marehe komentar „o prepovedi prehoda Rusinov
*) Mihael v. Malinovvaki: Die Kirehenaatzungen der Ruthenen.
2) Malinowski . . .
3) Hara8iewic/..
k latinskemu obredu11, ki ga je poslal Barnabi Swidnickemu, v-pravitelju kongregacije za Rusine, redovniku sv. Bazilija, 17. okt. 1721. V arhivu levovskega grško-rusinskega kapitei.jna se nahaja iztis omenjenega komentarja, v katerem se berejo naslednje besede: „Da vedo Rusini. da imajo p r e m o d r i d r u ž-b i Jezusovi na veke hvaležni biti za n e p r i k r a-č e n o ohranitev svetih u n i j a t s k i h pravic in vseh o b 1 a s ti svoje hierarhije, ki so zavarovane po tolikih papežkih bulah, kraljevih privilegijih in državnih pismih“ - -„Ut Rutheni sciant, quod sapientissimae societati lesu integri-tatem iurium s. unionis omniumque facultatum suae hierarcliiae, bullis Pontificum, privilegiis Regum et constitut.ionibus reipublicae cautam, immortalibus in gratiis referendam habeant11 ‘)
V omenjenem komentarji zatrjuje P. de la Marehe, da se po odloku sv. kongregacije 7. febr. 1624 prepoveduje Rusinom tudi lajikom prehod; nadalje navaja vsa pisma jezuitskih generalov, v katerih se zažuga očetom jezuitom, da nimajo nobenega unijata vabiti k latinskemu obredu.
Pa tudi da bi ne imeli zapovedi jezuitskih generalov, prepričali bi se dovolj iz raznih del, katera so jezuiti prevzeli, da bi izvršili unijo; nikdar niso popustili ali zruševali združenja, katero je pričel jezuit Posevin, kaker so si prizadevali, in sicer ne brezvspešno, tudi ogerske Rusine in gališke Armence k uniji privesti. Zatorej se po vsem krivično dolžijo jezuiti, češ, oni so Poljake navdihnoli se sovraštvom do Rusinov; in — poslušaj, „S1. Svet“ — niso naše besede: ,opiraje se na še ohranjene listine, katere spričujejo nasprotno, zagovarjamo proti temu obrekovanju Jezusovo družbo, ako morda izvzamemo nekatere njene ude“ — „existentibus documentis, quae contraria probant, defendimus societatem adversus liane calunmiam, exceptis nefors quibusdam eius membris." 2)
No, kdo bi se pa čudil, ako nahajamo mej tisoči jezuitov, ki so delovali na Poljskem, tu pa tam katerega posameznega, da je rusinske unijate neprevidno ali recimo pregoreče pregovarjal in vabil k latinskemu obredu ? Smemo li pa za to, kar so p o* s a m e z n i k i svojevoljno počenjali, odgovorno delati celo družbo; smemo, kar je t a ali o n i jezuit pregrešil proti izrečni prepovedi generalov samih, zvračati na jezuite ? Najbolj se nasprotniki hudujejo nad jezuiti, da so posebno po svojih šolah sinove ru-sinskih plemenitašev zvabljali k latinskemu obredu. A vedeti moramo, da se je posebno v prvih časih unije po jezuitskih šolah nahajalo ne malo razkolnih plemičev, kateri so se od za' čet.ka mnogo protivili uniji; take so jezuiti skušali privesti v
’) Malinovvski.
*) Haragjevncz
unijo, kar se jim je večinoma tudi posrečilo. Kar se pa tiče teh spreobrnjencev, priznava rusinski nadškof Anton Angeloivicz, da se smejo po pravici sprejeti v latinski obred, česar ni nikaker prepovedal Urban VIII.; pa tudi so znali biti tehtni razlogi za to, dasi so očetje jezuiti po vzgledu Posevinovem po vsem si prizadevali izhodne razkolnike rajši privesti k uniji nego k latinskemu obredu.
Nasproti podatkom, ki govorijo tako jasno, je pač razvidno, kako neopravičeno, kako zlobno je jezuite sumničiti latinizujočih rusinski cerkvi pogubljivih teženj. Poleg „S1. Sveta" imamo tu pred očmi posebno še knjižico, ki je kaker „zur Steuer der Wahrheit“ razkolniškim propagatorjem v Avstriji nekako podstavila v napadih na katoliško hierarhijo: ,,Material zur Uenk-schrift der galizischen Russen“ itd., knjižico ponatisnjeno iz „Parlamentarja,“ v kateri se rišejo nevarnosti preteče iz reforme rusinskih redovnikov, katero izvršit so poklicani — jezuiti. Hinc irae! Jezuiti vže strašijo na ruski meji! V to črno pošast se zaganja pisatelj knjižice z vso silo. Ne da se z lepa našteti, kar jim izreče: „Die durch ihre Abneigung gegen alle Institu-tionen der griechischen Kirche bekannten und fur die ihnen zugedachte Rolle gehorig eingesclmlten Jesuiten.“ Jezuitska družba je ,,den polnisch-natimialen Tendenzen seit jeher dienst-bar“ ; ona hoče „die Vernichtung des griechischen Ritus.“ Jezuiti so rimski stolici vporni „latinisirungssiichtige'‘ ; uamerjajo nič manj nego „die Latinisirung, zugleich Polonisirung der Urbevbl-kerung G-aliziens“ (Rusinov.) Itd.
Seveda znajo jezuitožrci mojstersko po svoje zavijati be sede papežkih listin, da bi pokazali jezuite nad vse črne. Tako n. pr. piše knjižica, da se papež Benedikt XIV. v buli ..Deman-datam coelitus“ 1. 1743 izreka sicer „gegen die Latinisirungs-sucht aller Missionšire der verschiedenen Mbnchsorden, jedoch speciell nur der J e s u i t e n enviihnt, weil er ihre Hals-starrigkeit in diesem Punkte offenbar zumeist zu scheu-en liatte.“ Po teh besedah bi človek mislil, da Benedikt XIV. fes jezuite ožigoša kot najstrastniše latinizatorje mej vsemi redovniki. Toda v nekoliko drugačni luči se pokaže reč, ako pogledamo tekst omenjene bule. Tu beremo v §. 10. od besede do besede: „expresse praecipimus misssionariis cuiuscunque ordinis et instituti, etiarn S. /., ut solliciti sint super his omnibus ser-Vare unitatem spiritus et doctrinae, quod quidem, Nostris hisce decretis aliisque de ritibus Graecorum in partibus orientalibus ebservandis alias a Sede apostolica editis tideliter obtemperaiUes. facile consequentur.“ Iz teh besed se razvidi ravno nasprotno : beseda „etiam“ izraža, da so t u d i mej jezuiti — seveda le P o s a m e z n i, proti prepovedi svojih višiii — taki, kateri se be pokorijo določbam sv. Stolice; „tudi“ postavlja tedaj mej.
redovniškimi latinizatorji jezuite ne na prvo, ampak na zadnje mesto.
Pisatelj očita jezuitom „Halsstarrigkeit“ — vpornost proti sv. Stolici, ki se javlja v njih latinizujočih težnjah — Latinisi-rungssucht. Kako slabo pozna jezuite in njih zgodovino! Do takih gorostasnih trditev ga ni mogla zapeljati nego slepa strast proti katoliški cerkvi, češ, od nje preti narodnosti pogin ! Po našem mnenji bi se dala jezuitom veliko prej očitati prevelika popustljivost, in če hočemo trdovratnost ravno na nasprotno stran.
Dovolj brati zgodovino orijentalskih misijonov, posebno na Kitajskem in v Indiji. Nedosegljivi, občudovanja vredni so bili jezuiti v zatajevanji evropskih njim prirojenih navad. Kako so se znali vpriličevati vsem stanovom in njih običajem, da bi vse pridobili za Kristusa, za katoliško resnico! Najdemo, da so se eni oblekli in vedli kot brahmini, mej tem ko so se drugi prostovoljno ponižali do stanu zaničevanih „parias.“ In kaka strpljivost v prenašanji orijentalskih narodnih, in celo paganskih obredov in običajev! Kako so se izogibali žaliti v najmanjši reči ljudski čut z odpravljanjem vkoreninjenih šeg, z vvajanjem novih, dasi dobrih, dasi krščanskih! S koliko vstrajnostjo so jezuiti zagovarjali, strastno branili proti dominikancem in drugim redovniškim misijonarjem tako zvane malabarske obrede! Vstal je hud boj o tem vprašanji po celi učeni Evropi; a jezuiti so do skrajne meje branili svoje stališče ne le proti napadom janzenistov in drugih zagrizenih nasprotnikov, ampak tudi proti sv. Stolici; vklonila jih je le odločna prepoved papeževa, da so vmolknili in se podvrgli. In tak fanatizem imenuje se latinizujoči!
Poglejmo dalje v južno Ameriko, posebno v Paragvaj. Kako so se znali jezuiti vpriličiti barbarskim rodovom, njih mišljenju, njih jeziku in navadam! Zatorej so se jim tako prikupili, da so jih ljubili kaker očete. „Crnosukneži“ so prišli pri amerikanskih divjakih v pregovor; roke so stegavali po njih in sledili jim krotko kaker ovce. In pred temi črnosukneži se križajo naši „Slovani“ kaker pred peklensko spako! Ti da bodo vbogim Rubinom zatrli njih jezik, njih slovanstvo!?
Sicer pa čemu se tudi bati od jezuitov nevarnosti za pravice rusinske cerkve, katere je rimska Stolica tolikokrat in tako slovesno potrdila ? Pravice, katerih gotovo noče niti Rusinom niti drugim Slovanom kratiti tudi sedanji papež Leon NITI, katerega naklonjenost do Slovanov je znana vsemu svetu in jo priznava tudi „S1. Svet“ ?
Pravice in obred rusinske cerkve je potrdil tudi Leon XIII. ter obljubil nikaker se jih dotakniti. In dovoljuje celo, da se smejo tudi katoličani latinskega obreda sprejemati v bazilijanski red, kateri imajo pravico prestopiti k rUsimkemu obredu, in Sicer tako, da se ne smejo več povrniti k latinskemu, kaker hitro
so položili slovesne obljube ali profes. Tako papež. Jezuiti se pa posebno sv. Stolici zaobljubijo v slepo pokorščino, katero so jej vselej točno skazovali in jo skazujejo tudi dandanes. Ako jih tedaj ista sv. Stolica pošilja mej Rusine, čemu toliko bojazni, čemu toliko sumničenja, češ.' jezuiti bodo polatinizovali Kusi ne V !
Pustimo jih li! Oni bodo gotovo znali zvršiti delo, katero jim nalaga sv. Stolica, izvršiti v njenem smislu, po njeni želji; vdihnili bodo v odrevenelo telo rusinske cerkve novega duha ter potegnivši Rusine od razkolniškega brezna, v katero so Rusi pahnili vže toliko njihovih bratov, bodo le še bolj vtrdili in zožili vez sv. rusinske unije z Rimom.
I)r. M.
Mistr Jan Hus - Češti bratri ■■ Njih novodobni častivci.*)
Nechme mrtve v pokoji! Hus ne nominetur q uide m aut denuo uratur.	„
Protestant Pavel Josip Safafik.
Bilo je leta 1857, ko se je uamerjavalo Husove spise znova izdati. Tedaj je pisal protestant Pavel Josip Safafik Pogotinu znamenite preroške besede:»  K čemu bi se imeli tiskati (Huso-
vi spisi)? kam bi nas to privedlo? V nove težave in nesreče! Pu • stimo mrtve v miru! Hus ne nominetur quidem aut denuo uratur.»
Ali bodo te besede našim liberalcem po volji — se ne brigamo, a mi, ki živimo nad 30 let po tej izjavi, vemo, da so bile globoko premišljene in da bi češki narod ne bil zopet razklan, ako bi Mladočehi ne bili Husa, Husitov in njihovih uačel privlekli zopet na dan.
Radi ali neradi — Hus iu Husitje so se zopet vrinili v glave ne le Uehov, ampak tudi drugih Slovanov iu Neslovanov. Zaščitniki Husa iu Husitov so liberalci češki, ruski razkolniki, in čujte, tudi liberalni — Nemci, dasi je bil Hus fanatik naroden prvega reda; kjerkoli je mogel, je škodil Nemcem in povsod naganjal
Primerjaj: 1) Škripec na češke nevčree — Votkn. Praha 1887.
2)	USje a osu(ly mistra Jana Husi — Štulo. V P raz e 1880. ■*) Bludv Iži v (ižjinach — IUavinka. V BniS 1888. h Sedmeri proutkuv ze spisftv M. Jana Husi. V Praze i870 ’’) Učeni M. Jana Husi — Ur. Ant. Lenz. V Praze 1875.
ljudstvo, da jih iztira iz Češke. V svoji slepi ljubezui do «svateho sveho naroda« je videl na češkem ljudstvu vse — le dobro in se vspel do predrzne trditve : »Pravy Čech ani (niti) nemuže byti ka-drem (heretik)«, kaker tudi mej nami nekoji ne morejo poj-miti, da bi mogel tudi Slovenec biti — liberalec, «in če je kdo v Čehih heretik — je gotovo Nemec ali odpadnik naroda.« Vender ga
liberalni Nemci proslavljajo Liberalec liberalcu odpusti tudi
narodno prenapetost, da li vero in cerkev z njim vred črti.
Liberalci so častitelji in občudovalci Husa in Husitov, a dokažemo jim iz pristnih virov, da za take kot so — bi niti Hus niti Husiti ne marali — in da proslavljajoč husitsko dobo, se ska-žejo za prave varalice naroda svojega.
Husovci hočejo veljati za narodne, brezverstvo pa ni pognalo niti iz čeških niti slovenskih tal, ampak presejano je bilo k nam z Nemškega. Torej brezverstvo je neuarodno in nenarodni so tudi brezverski Husovi častivci.
A brezverske častivce svoje obsoja tudi Hus — bil je heretik, a brezverec ne. Piše v zbranih delih svojih I. st. i : »Vsak kristijan, ki ima razum in hoče biti zveličan, mora verovati, spolnjevati Božje zapovedi in Boga molit'. O prvem de Zveličar: »Kdor bode veroval, bode rešen, a kdor ne bode veroval, bode pogubljen. ')
Po Husovem torej njegovi brezverski liberalci nimajo razu ■ ma in zato pojdejo v pekel.
Beseda vera Husu ni prazna. Na str. 6 iste knjige piše »Po
veri je vsak dolžan vse verovati, kar Kristus hoče, da bi
se verovalo. To je dolžna vsa kršč. občina — pod kaznijo pogubljenja. 2)
Hus tirja. da je ta vera živa. da jo tudi v dejanji kažemo. Piše: «Božji učenec je, kdor besedo Božjo posluša in jo dejanski izvršuje, a hudičev učenec je, kdor besede Božje ne posluša ali, če jo posluša, ne izpolnjuje.« 3)
Res, lepe priimke daje Hus svojim brezverskim častivcem : da so norci, da so učenci hudičevi! In vender ga časte ! Kolika ponižnost!
Brezverski častivci Husovi ne upajo več v Kristusa, v njegovo odrešenje. Kar so znali njegovega učenja od mladih nog, so pozabili, tem bolj pa vdrihajo po krščanstvu, ki ga ne poznajo niti v teoriji, iu tem manj v praksi!.... Molče o Kristusu, tem bolj proslavljajo Goetheja, Schillerja, Lessinga, Hegela, Schopenhauerja.
'l„Každy kFesfan, jenž m it rozura, chce-li byti spasen, musi vEf iti, prikazani Boži piniti a Bohu se modliti. 0 prvnfm df Spasftel: Kdož uvffi, spasen hude ; a kdož nenvefi, hude stracen.“
‘h „Virou  každy jest zaviizan aby všeehno v6ril což Kristus elice,
aby vSreno bylo ; k ni zav&zilna jest viecka oboe kFesfansku pod zatracemm."
:f) ,,Ten jest žak Boži, kteryž slyšf slovo Boži a skutkem pint; a ton jest žak d’a b 1 ft v, ktory z neslyšf slova Božiho, pakli slyži, alo skutkem ne — plni a tuk neveri,“
Hus pa ni tega učil. Pisal je leta 1413.» Milostni Jezus trpel je za nas in odvzel naše grehe...... Te moči ne more nihče imeti razen
Kristusa, ki je pravi Bog in pravi človek.» 1)
Ali bi jim dal vetra Hus takim častivcem, ki taje božanstvo J. Kristusa, ki njegov nauk prezirajo, preganjajo ?!
Brezverski častivci Husovi se radi izogibajo bogoslužbi o nedeljah in praznikih. In sicer ali plešejo sobotno noč, da drugi dan prespe mašo, ali pa radi izletajo na vse zgodaj ob nedeljah iz mesta in trgov na lov ali k slavnostim v okolici, samo da zamude predpoldan in jim ni treba hoditi v cerkev. A poglejmo, kaj pravi k temu njih ;mistr» : «Hodimo ne kaker blazni, ampak mcdri vedoč, da je volja Božja, da bi na svetek ne grešili, ampak molili » 2) Tako piše v kujigi o deseterih Božjih zapovedih. Hus imenuje svoje brezverske častivce blazne. Prosit!
Častivci Husovi — zasmehujejo zapoved posta  A Hus :
«Milostni Zveličar se je postil 40 dni, da bi se tudi mi postili...........
postimo se z milim Kristom, da premagamo hudiča.«
Častivci Husovi nečejo hoditi k spovedi niti k sv. obhajilu. A Hus: «Grešnik mora zastran pokore iti k modremu duhovniku in povedati svoje grehe in prositi ga za dober nauk in prijeti od njega pokoro za grehe, da bi se potem grehov zdržaval in se vanje ne povrnil.« 3)
Se v zaporu Kostničkem je želel spovedati se. «Hotel sem se — tako piše v svojem 50. pismu — spovedati... in spovedal sem se nekemu menihu, doktorju, ki je pobožno poslušal mojo spoved in lepo in mi dal odvezo » 4)
In o sv. obhajilu pravi Hus (I. str. 331 in 121):» Strašno je nevredno prejemati sveto obhajilo, a tudi zelo slabo je, dolgo je
odlašati radi greha ali iz nemarnosti  ne gledč, da duša od glada
in slabosti vmira. 5)
Častivci Husovi, a k o ste res, hodite k spovedi in prejemajte sveto obhajilo, da vam ne vmre duša od lakoti!
«Veruješ — piše Hus (d. I. str. 20 in 21) — da Kristus pride in bode sodil zveličane in pogubljene.... In poreče hudobnim: Idite,
1) „Milo8tivy Ježiš trpSl za nas a Biial naše h?ichy ... tč moči tak ne-mfižo nižadny miti mimo Krista, jenž jest pravy Bfih a pravy človčk.11
2)	„Chod’me no jako bldzni ale jako moudfi, vedouce, že vfile Boži jest, abychom ve svtltek nehrešili, ale modlih se.“ Sedmero proutkftv 24.
3)	„Hfisny z pokory ma jiti ke kn5zi moudromu a jemu hricliy ozndmiti a zidati od nžho dobrčho naučeni a prijmovti od nžho hodno za hfichy pokh-ni, jimž by se držel napotom od hfichfiv a nenavraeel se zase v hfichy.“ II. 45.
4)	„Jat’, chtol se zpovidati  Zpovidal jsoin se pak jistčmu doktoru
mnicliovi, kteryž mne vysly5el pobožnS a volmi krasno i dal mi rozhreseni.“ ?
•>) „Zle jest velice prijimati nedftstojnž a tako volice zle neprijimati pro hffch dloulio aneb pro nedbalost’.... neglede da bi lahko dušalačnosti hladem i modlobou nezemfela.1'
prokleti, v večni ogenj, kateri je pripravljen hudiču in njegovim angeljem.. . nad nami bode grozni sodnik, razjarjen na hudobne,
a pod nami bode grozno peklo in večen ogenj v njem  Grozna
obsodba, ki konca nimaš !» *)
Husovi častivci pa v pekel ne verujejo! Vender je Hus komaj živejše katero drugo resnico branil in oznanjeval.... in vender liberalci, njegovi častivci, mu ne verujejo! Iz teh kratkih citatov lahko sodijo liberalci, kako se kompromitujejo braneč Husa, ki jih sam imenuje norce, pogubljene, blazne, zlodejeve učence! Seveda oni nikaker ne slavijo Husa nego vkolikerje bil resnico katoliško skvaril ali jo zavrgel, vkoliker pa si je je še pridržal, sovražijo ga kaker katoliško cerkev samo. V dokaz malo historijo.
«Leta 1869, malo pred slavnostjo v Husinci, bil sem na Karlovem Tejnu. Vrnivši se iz starodavnega grada sem šel v gostilno obedovat. Dan je bil lep, nebo se je smejalo, zrak hladen, legak, vse me je vabilo v vrt pod drevje. Tam se je bilo vže posedlo veliko društvo. Živi češki govori in pesni domorodne so se vrstile.... obleka, vedenje, vse je kazalo, da to društvo niso vsakdanji izletniki. Prišla je tudi na vrsto «Husitska,» zagrmela je po vzdušji glasovita pe..en iz časov Žižkovih; «Kdo jste boži bojovnici». Navdušeni, razgreti pevci peli so le tri sloke, a najsumneje to le:
«A s tim veseie zknknčte, fkouc «Na nč — hrr na ne!» bran svou ritkama chutnejte «Buh naš Pan !» — zkiuknčte :
Bijte — zabijte, —
Žadneho neživte !»
Ni mi treba opisovati, kako so se vedli pevci pri zadnjih besedah te sloke. Bili so, kaker bi res imeli pred seboj sovražnika in bi vihteli nad njim kose in cepce. Ko je pa sprhnel zadnji glas: «žadneho ne živte!» zgrabili so kozarce in drug drugem napivali in klicali: «Na zdar!»
Nastal je molk. In vstal je gospod in govoril: «Ne vem, kaj je to, da me ta pesem vsigdar jako prime. Od začetka do konca v njej ni govora kaker: o Bogu, o božji postavi, o pomoči božji, o upanji v Boga, o Bogu — našem gospodarji. Nočem se hliniti. Po tej pesmi bi jaz moral biti «božji bojevnik,» bi moral v Boga upati, od njega pomoči prositi, a povem, da je nekaj let preteklo od mojega zadnjega «očenaša.» Moja pomoč, moj gospod,
*) ,Veliš, že Kristus v den soudny poslodni pfijde tžlesnč, jako vstou-pil jest na nebe. A pfijde a bude souditi i spasece i zatracence.... a na zid vydu soud, fka: Iddte zlofečem de ohne vžSndho, jenž jest pfipravon d’ablu a
andVdfim jeho  nad ndmi bude soudce hrozny, hnžvrv zlym ; pod n d mi hrozne
peklo, lioffci, ohneni vženym ... d prehrozne odsouzenu, konce neniaš.“
moj up je ta le; razum in napredek omike in obrtnije. Besede «Bog» — ne pojmem, tudi rad ne poslušam, ko hočejo ti duhovniki vedno imeti Boga in povsod ga nahajati. Kako morem torej biti jaz — «božji bojevnik,« bojevnik njih zakona? Ti naši pradedje so se vbogi tepli — za «kelih,» za obhajilo pod obema. Za tako stvar — take vojske l1) Bil sem zadnjikral pri obhajilu
1.	I850, od tedaj ni mi padlo v glavo, da bi bil šel po ta «kruh življenja« — tudi če bi mi tam vKlementski ulici kelih ponujali. Sploh ne pojmem, da Žižka, Hus meni toliko veljajo. Vsa čast njunim zaslugam, a konečno prvi in drugi sta bila vender le fanatika— verska... le za Husa bi rad skočil v ogenj In za Žižko bi si želel smrti — se vsemi «črnimi......
Po tej izjavi se je razpredla živahna	govorica. Konečno	so
se vsi vjemali, da po čutu so vsi	brezmejni	častivci Husovi.	2)
Kaj takega se ne dogaja le pri Cehih..........
Brezverci časte Husa. a — kaker smo videli — takih Hus ne mara. Brezverci pa časte tudi	Husite. Teh pa brezverci	bi	ne
smeli marati. Kako to ? Moderni	brezverci	pravijo, da jim	je	li-
teratura, umetnost, znanost najsvetejša — absolutne veljave. Torej bi morali biti smrtni sovražniki tistim, ki znanosti, umetnosti zametajo. A zametajo jih Husiti. Cujte. Drugi članek mej 14, katere so Taboriti leta 1420 vstanovili, se glasi: «Vsak človek, kateri študuje svobodne umetnosti in prijema v njih odlikovanja, je nečimernin pop aganjen ingreši proti evangeliju našega Gospoda Jezusa Krist us a. »3) In v šestem članku so proglasili, da se morajo vsi misali, vse pesmarice cerkvene, vse naprave in obleke cerkvene spaliti in vničiti.
O teh vandalskih nazorih pravi Vavfinec z Brezove, utrakvist in profesor na tedanjem praškem vseučilišči : da so se ti članki «pohoršlivS a na pot upu c e 1 e h o kralovstvf« proglasili na sramoto celega kraljestva. Zatrli so tedaj Taboriti — kaker priča isti utrakvist — v sebi vsako vsmiljenje, vsak čut in strpljivost in ne kaker razumni ljudje, ampak kaker divja zver in stekli psi in razljučeni levi so se vrgli na vse, ki se niso hoteli vjemati z dotičnimi nazori, kaznjujoč je z ognjem, zasramovanjem. In tako je nekdaj slavno češko kraljestvo postalo pozorišče vsem narodom in je na veke prešlo v pregovor.« 4)
t) Naš kršf, Stritar bi rekel: „Smejal bi se nespameti taki.“
2) Sedmero proutkou 39.
3) „Každy človžk, tim že studuje svobodna urnimi a stupnč v nich pfi-jitnil, jest marny a spohanstčly a iirosi proti evangeliu Pdna našdho Ježise Krista.11
*) „A tak stalo se, že slavnS drulidy, kralovstvi šeske za divadlo dano oylo všem nurodfim a že na v6ky v pofekadlo pfišlo.“
In vender narodni liberalci — proslavljajo v romanih in novelah take vandale v večno sramoto celemu slovanstvu. Taki romani in novele so tudi po Slovenskem raztreseni. Dasl bi morali moderni brezverci biti proti takim kulturonoscem vže radi svojih nazorov o absolutnosti umetnosti, vender jim radi odpustijo, ker so bili kot so oni sedaj proti cerkvi in so imeli za dogmo: paliti misale, obleke cerkvene, in moriti duhovnike.
Poglejmo na kratko, ka^a sreča so bili v resnici Hus in Hu-siti svoji domovini. I) Po celi zemlji je zavladal nemir in spor, vse je bilo deljeno na stranke. Po vaseh in mestih povsod prepir, raztrgana je bila družina, sin je stal proti očetu in brat proti bratu, prijatelj se je ločil od prijatelja. Zmešnjava povsod: v družini, v občini, v cerkvi. 2) Sam Hus je pisal iz Kostnice Plznjanom : «Kam je prišlo vaše dobro ime? Popred ste vaše mesto dobro vladali, besedo Božjo ljubili, izganjali ste nečistnice. A sedaj! Sama razbrzdanost, igra in druge grdobe so se vgnjezdile v vas, od kar ste besedo Božjo pahnili od sebe » 3)
Nezaupnost do duhovstva in sovraštvo, katero je Hus tako strastno v ljudstvu vzbujal in gojil, je vsplemenelo kmalu po njegovi smrti. Ta vihar je bil uaperjeu posebno proti duhovnom in menihom. Podirali so hiše župnikom in nekatere so celo vbili in v Vltavo vrgli. 4)
Po husitskem gibanji je tudi znanost otrpnela. Duh oni napredka in iuicijative v obče otrpnel je v duševnem osam-ljen.ji u t r a k v i s t o v, a stranka, ki je ostala verna Rimu in duševno spojena z drugim kristijanskim svetom, je tudi ž njim napredovala. Humanistične študije, za katere so se katoličani tako gorko zanimali, tiskarstvo.... so širila duševno obzorje, česar so se pa utrakvisti izogibali..... Nagib k r a z m i š 1 j a v a n j u je izšel vedno bolj od rimske stranke...,, mej tem ko je utrakviste ovladala duševna lenost in so korakali nazaj v barbarstvo.
In na drugem mestu svoje zgodovine de Palacky:	„Ni se
čuditi, da je pesniška umetnost otrpnela in zginila popolnoma v nekončnih teh prepirih za vero. V resnici, v celi zgodovini češkega slovstva ni dobe jalovejše« — od husistske. 5)
*) Primerjaj : Hlavinka, Bludy.
2) Helfert: Mistr Jan Hus: Praga 1857. 24-1..........
3) „Kamž se deje dobra povest’ vaše V Dfiv jste mčsto svd fddne spra-vovali, slovo Beži milovali, kubeny... jste ven pudili . . . Alo nym'! Již frejno-sti, již liry, již jine nešlechetnosti vyrazivše z var slovo Boži ve vas se nav-rdtily !“
t) Palacky D. n. i. d. III. d. 1- kn. XI. ('1. 5.
5)	,.Neni se čemu diviti, že i basniokd umfini zakrsalo a zahynulo dokon-oe v no,.onočnych tžch hddkdoh oviru; opravdu neni v celo historii literutury eeskd doby ja!ovejši.“ P. d. IV. d. 1. kn. XIV. Č:1 7.
Na istem navedenem mestu pravi Palacky : «Zanimivo je tudi, da se je tiskarstvo pojavilo najpopred ne mej utrakvisti, ampak mej katoličani. Ne smemo li iz tega sklepati; da je duševni napredek zginil iz večine naroda ? (In večina je bila utrakvistična, husitska.) zavoljo tega pa je tudi prvi in jedini ueh tega veka, ki se je dal prešiniti od humanizma in ga je skušal tudi posnemati v svojih spisih, bil gojenec — rimski, gospod Jan mlajši z Rabenšteina, brat Prokopov; kateri prebivši nekoliko let na dvoru papeževem je bil izvoljen za prošta višehradskega 1457. Njegov dijalog «0 včcech roku 1467» je imeniten in mil spominek. Da bi se bilo več takih plodov ohranilo!» Isti Palacky govoreč o Ctiboru Tovačevskem, ki je pripadal mej najimenitnejše sinove svojega naroda, pravi, da mu je vender bilo mnogo na kvar, ker preenostransko husitsko vzgojen — latinskega jezika ni znal, tedaj zaprt mu je bil nezmeren zaklad misli.
Proslavlja se toliko utrakvistvo res slavnega Komenskega. A če bi si ne bil prisvojil latinskega jezika, nikdar bi ne bil, kar je. Opiral se je veliki pedagog pri spisovanji svojega dela «Orbis pic-tus», kaker nam priča v svojem predgovoru z dne 4. marcija 1631, na delo «Ianua linguarum*, katero je spisal član jezuitskega kolegija v Salamanki in sicer latinsko in španjsko. x)
Umetnosti, piše Hlaviuka	v svoji knjigi str. 371, so se	širile
po	lcristijanskem svetu iz	dveh	središč, iz Carjigrada in Rima.	Oba
toka sta se srečala v Cehih. Čehi so kmalu dosegli v stavbarstvu, slikarstvu, kiparstvu, rezbi in zlatarstvu ne le individualno samostojnost, ampak cerkev katoliška je vse umetnije povspeševala posvečujoč je v bogoslužne namene. A konec je bilo razvoju, ko je vihar husitovski prihrul. Strla, vničila je nebrojue dragocene spominke husitska strast. Češki bratje razbivši altarje in kipe ter slike	raztrgši in odpravivši	izpodrezaii so žilo — umetnijam.»
<Mej grozami, koje	so se	zopet začele po premerji goditi, se
mora najbolj obžalovati zlobno podiranje in rušenje samostanov in cerkva, posvečenih orodij in lepotičij umetnih. To so bili zakladi, s katerimi glede velikosti, sijaja in bogastva se je češka dežela ponašala pred vsemi deželami.» Je bilo li čudo, ako so se v takih razmerah katoličaui — branili ?!
Kdo je bil toliko toleranten, kdo je podiral, mari katoličani ?.. Ne, Husiti. In take vandale in njihove cepe in kose se ni sramoval opevati tudi nekdo izmej nas!
O tolerantnosti Husitov poslušajmo Palackega:
«Stari letopisci ne vedo drugega o Žižki, nego o ranah, katere je svojemu narodu zadajal, okrutnost in divjost je samega njega nadkriljevala.... najbolj je divjal nasproti duhovnikom in menihom.... Toleranca, strpljivost je bila njemu krepost neznana.«
i) Bludy. 370
A čujmo, kaj pravi sam starosta čeških bratov, Jan Černy: «Take reči so vganjali ti nesramni kališni popi... brezsramni so, brezčastni potepi, požrešni, lažniki brez dna  noben gotovo niti hejtmani kraljevski niti duhovniki rimski niso tako tiransko z lažmi, z grozo, z mukami, proklinjanjem trpinčili bratrsko ljudstvo« (= husite) kaker to «brezstidno utrakvistično duhovstvo.«
Praško vseučilišče je bilo za dobe utrakvistične zaprto katoliškim učenjakom, a dijaki katoliški niso smeli svoje vere kazati. Zavoljo tega so morali hoditi mnogi v tujino hoteč se više izobraziti ')
«Husitstvo je škodilo tudi češkemu spevu. Iz pesmi bratrskih — sodi L. Zvouafi — je bil zključen nalašč vsak jasnejši ton, tako da to petje vpliva na nas kaker obličje, kojega smeh nikdar ne prešine, ali kaker vasica zagrnjena v mrak, katere nobeden prijazen solnčni zrak ne doseže.*.... Ako pa je res, pravi nadalje Hlavinka, da se iz petja in godbe odseva posebnost in značaj naroda, se mora priznati, da so češki bratje v nenaravne obroče vkovali češki narod, kajti otožeu, temen spev ni plod vesele in jiskre čudi naroda češkega.... Torej če so češki bratje imeli vender le tak spev, je jasno, da je bila doba bratov v življenji češkega naroda — doba mrzlične razburjenosti.
Češke brate slavijo brezverci radi kot mučenike domovine. A bili niso. Niso trpeli niti za svojo narodnost niti za svojo vero, ampak bojevali so se jedino iz političnih vzrokov, k o-j i h pa so sami bili krivi. Posamezni, kaker mogoče Komenski, so bili res prešinjeni od ljubezni do domovine češke; piše se, da so šli jokajoč in tla poljubujoč iz rodne zemlje, a za nedolgo so se vračali z tolpami švedskimi, in mnogi na čelu tem bojnim trumam. Sam Komensky — kaker piše Giudely — je dolgo vsega upal od zmage — Švedov. Gotovo globokeje kot rodoljubje jim je tičalo sovraštvo do cerkve, tako da so se radi spaiali z glavnimi sovražniki češkega naroda, da bi le cerkev kat. potlačili, v kateri je češki narod dospel doma do največega blagostanja, a do največe oblasti za granicami. Narod češki gotovo ni bil nikdar tako uedomoljuben, nečeski, nebratov-ski in podjarmljen tuji sili in tujemu duhu. kaker za dobe čeških bratov. 2)
Liberalci, le slavite Husa, le slavite Husite, slavite jih... Imela je Češka Husa, imela Husite, a kri je tekla, bratovska kri, in misel češka je otemnela, blagostanje in sreča sta pobegnila iz lepe češke dežele!	V.	K.
i) Bludy. 295
Bludy. 973 in 374.
Prvi kristijani v Rusiji.
Radi se oziramo v blažene čase, ko je našemu ljubljenemu rodu slovanskemu v prvo zasijala nebeška Inč kristijanske vere. V Rusiji zasvetili so prvi žarki okolu srede 9. stoletja, nad 100 let pred velikim knezom Vladimirom, za katerega se je cela Rusija pokristijauila. Kaker so Rusi prazuovali leta 1888 devetsto-letnico, od kar se je cela Rusija pokristijanila, mogli so 1. 1866 praznovati tisočletnico, od kar je prvič zasvetila luč kristijanske vere v Rusiji.
Povedati hočemo najprvo, kako so prišli Rusi do kristijan-stva, po poročilih raznih ruskih in grških kronistov ter dalje dokazati, da so bili prvi kristijani v Rusiji katoliški ali vesoljni kristijani.
Pripovedujejo kronisti'): Brata Askold in Dir, zavladavša nad Kijevom, se dvigneta proti Carjigradu, ploveč po Dnjepru nad 200 oboroženih brodov. Strah in trepet zavlada v Carjemgradu. Cesar Mihajil III bojeval se je ob istem času na tujem. Vrnivši se naglo domov, obupa v svojo moč in pričakuje rešitve jedino od neba. »Stolica Vostočnoj Imperiji v pervyj raz .... s užasom proiznesla imja Rossijan«. — 2) čudesa pričakuje Mihajil III od Boga — in čudo se je tudi izvršilo ! V veliki stiski zateko se k Materi Božji. S slovesnimi obredi nese patrijarh Fotij (?) obleko zvano Bogomatere, h kateri je narod v stiskah pribežal, na breg Črnega morja ter jo pogrezne v vodo. Morje, pred tiho in pokojno — razburi se silno, raztrese in iztrebi neprijateljsko bro-dovje! Le malo brodov reši se v domovino. Prestrašeni Rusi odpravijo poslance v Carjigrad po kristijanske misijonarje. Patrijarh (?) jim pošlje misijonarje in tudi škofa.
Drugi kronisti dostavljajo še to dogodbo 3): Ko je škof z evangelijem v roki razkladal narodu božja čuda, so vskliknili: Ako tudi mi kaj takega ne vidimo, posebno kaker je čudo o treh mladeničih v ognjeni peči, ne verujemo in ne poslušamo dalje tvojih besedi! Na njih želje vrže škof evangelijsko knjigo v ogenj. Čudo. knjiga v ognji ni zgorela ! Na to se dado Rusi krstiti.
Kristijanstvo je vže takrat pognalo v Rusiji globoke korenike. Bizantinska izvestja pišejo, da je bila Rusija okolu 1. 900
1)	Kuramziu : Istorija gos. rosa. I. str. 117.
Stolica vstočnega cesarstva jo prvikrat s strahom izgovorila iine
Kusi.
PRVI KRISTIJANI V RUSIJI
šestdeseti arhiepiskopat, ki je pripadal carjegrajskemu patrijarhatu i) Za časa Igorja (912-945; vladala je vže skoro popolna enakopranost paganstva in kristijanstva, kaker je razvidno iz pogodbe, katero je sklenil Igor z Grki. 2) Tudi je znano, da se je dala Oljga, kneginja ruska, 1. 955 3) krstiti. Kristijanstvo ni bilo več samo vera prostega naroda, ampak je seglo vže tudi v knežko hišo, katera pa tudi sicer ni nikdar zavirala kristijanstva.
Važno vprašanje je, ali so bili prvi kristijani t. j. kristijani pred knezom Vladimirom, c katerih izključno tukaj govorimo, katoliški ali vesoljni kristijani. S tem pade nevte-meljena in neresnična misel, da je razkol prvotna ruska vera. P r-votna vera v Rusiji je katoliška. To hočemo dokazati.
1. Prilika prvega pokristjanjenja v Rusiji je bil napad na Carjigrad, o katerem smo govorili. Ta napad in njega posledica sta zgodovinska. Kronologija pa je tu pomanjkljiva. Mnogi kronisti stavijo ga v 1. 861. Ako je to resnica, so Rusi zajeli kristijanstvo iz vira katoliškega. Saj je takrat ves spor mej Fotijem in papežem Nikolajem komaj začel. Fotija ni bila še pri-vela strast do skrajnosti. Priznaval je rimskega papeža, drugače bi ne bil iskal pri njem odobrenja svojega patrijarhata proti zakonitemu Ignaciju, niti opravičeval se pred rimskim papežem. Razmerje mej Fotijem in papežem Nikolajem je bilo tačas vsaj na videz prijateljsko, kaker se razvipi iz Fotijevega pisma papežu leta 861. 4)
2. Ako pa postavimo napad ruski na Carjigrad s Karamzi-nom v leto 866, je gotovo, da je bil Fotij takrat vže izobčen. Papež je odločno zahteval, naj se vrne patrijarhatski prestol zakonitemu škofu Ignaciju. Razmerje se je v letu 867 še bolj poostrilo. Fotij se je predrznil izreči anatemo nad rimskim papežem. Tudi cesar Mihajil III zagrozil je rimskim poslancem, da ne smejo v Carjigrad. °) Iz tega bi bilo razvidno, da so Rusi zajeli kristijanstvo iz kalnega vira.
Toda ločenje mej Rimom in Carjimgradom je bilo le prehodno 1 Lahko rečemo, da ni imelo vsaj za Ruse nikakeršnih posledic. Saj je morala biti prva skrb ruskih misijonarjev vtrditi narod v glavnih resnicah kristijanskih in podreti malikovavstvo. Prepir mej Fotijem in rimskim papežem jih je prav malo ali nič motil.
Vže istega leta 867. prežene cesar Bazilij Macedonski Fotija v prognanstvo ter posadi Ignacija na prestol, kaker je Rim zah-
1) Karamzin, I. str. 130.
2) Ibiileni, str. 151.
3) Ibidom, str. 107.
'b Pliotius, I. str. 407.
teval. Vzajemnost mej Carjimgradom in Rimom je zopet začela. Na želje papeža Hadrijana II sešel se je osmi cerkveni zbor. Tu so očetje zopet zacelili rane in potrdili pismo Hadrijanovo, v katerem se jasno trdi primat rimskega papeža. Določila tega koncilja podpisali so — kar je nam poglavitno — tudi poslanci aleksandrijskega, jeruzalemskega in antijohijskega patriarha, torej vsi patrijarhi ali cerkvene glave. I)
Po smrti Ignacijevi (879) zasede po zvijači zopet Fotij prestol. Začele so nove spletke. Cesar Bazilij je sedaj Fotija podpiral. Papež Ivan VIII, ki je bil pred Fotija vže potrdil, izobči ga z nova. Zveza z Rimom se je pretrgala. Toda naslednik cesarja Bazilija, Lev IV, prežene vže leta 885 Fotija v prognanstvo, kjer je potem tudi vmrl. Rana se je za patrijarha Stefana zacelila, dopisovanje z Rimom z nova začelo. Za Stefanom je pastiroval Anton Cauleas (893-95), katerega je celo latinska cerkev prištela mej svetnike. 2j Isto kaker Cauleas prizadeval si je zaceliti rane njegov naslednik Nikolaj Mistik. Tudi naslednji patrijarhi, ki spadajo v našo dobo, niso delovali temu nasproti. 3)
Kar smo hoteli dokazati, je: A k o j e tudi Fotij poslal prve misijonarje na Rusko, ne moti to prav nič, ker so bili ruski misijonarji s carjegrajskimi patrijarhi vedno v ozki zvezi. Carjegrajski patrijarhi pa so bili za te dobe v zvezi z Rimom.
3.	Konštantin Bagrenorodni (915-959) in drugi grški historiki pišejo, da so R u s i s e k r s t i 1 i z a č a s a Bazilija M a c e-donskega in patrijarha Ignacija: «Imperator, ne i-meja vozmožnosti pobeditj Rossov, sklouil jih k miru bogatymi da-rami, sostojavšimi v zolotč, serebrč i šelkovyh odeždah. On p r i-slal k njim E p i s k o p a, posvjašcennago lgnatijem, kotoryj o bratil jih v H r i s t i j a n s t v 0.» 4) Ali so bili morda Ignacijevi kristijani, pravoslavni kristijani v denašnjem zmislu ?!
4 Bo smrti Fotija skušalo se je povsod zakriti njegov spomin, ter pbzabiti njegova dela. Toliko je bilo občno obsojanje Fotija, da se ni niti C e r u 1 a r i j 200 let kasneje upal sklicevati sc nanj! 5)
1)	Photius, II.	str. 78	in daljo
2)	Ibidcm str.	<>97
3) Photius, III. str. t>48 in dalje.
4)	Karamzin: Istorija	I,	str. 119:	Imperator	ne	imaje	moči premagati
Ruse, pridobil jih je	za mir	z	bogatimi	darili,	a	zlatom,	srebrom in svilnimi
oblačili. Poslal jim je epislcopa, katerega je posvetil Ignacij, ki jih je obrnil h kristijanstvu.
5. Patrijarh Ignacij je prištet v ruski cerkvi svetnikom. Vprašamo, zakaj ni ruska cerkev proglasila «velikega, moža cerkve* Fotija svetnikom, kaker je storila grška cerkev? l) To jasno priča, da ruska cerkev ni imela nikdar nobene zveze s Fotijem in njega početjem. Koliko pojasnjuje ta fakt!
6. Se nekaj. Kronisti in historiki raznih časov so se mnogo trudili, da bi zvrgli vse misijonarsko delo v Rusiji na Fotija. Toda pri tem so se vže mnogokrat hudo zarekli in osmešili. Navedem samo jeden primer iz Karamziuove zgodovine. (I. str. 235) Biva namreč neki ustav (carski razglas) kneza Vladimira. Začenja se omenjeni razglas tako le: V imja Otca i Sina i Sv. Duha. Se jaz Kujazj Vasilij naricajemyj V o 1 o d i m i r, syn Svjatoslavlj. vnuk Igorjev i blažennyja knjaginy 01gy, v sp r ij a 1 j e s m j s v-jatoje kreščeuije ot Grecjskago Carja i ot Fotija Patriarha Carjegorodskago itd. 2)
Čitatelj ve, da sta si Fotij in Vladimir kronologično nad 100 let narazen! Karamzin smeši te pseudokroniste, ki pač niso imeli drugega namena nego zakrivati resnico!
Razvidi se iz vsega, da je bila doba prvega kristijanstva v Rusiji doba katoliška. Motijo se temeljito, misleči, da je bila Rusija od prvega začetka razkolua. Zemlja ruska posvečena je s katoliškimi stopinjami. Da bi krv prvih mučenikov katoliških v Rusiji pospešila kmalu, kmalu zaželeno dobo največe religijozue epohe v zgodovini, čudesnega obnovljenja elementarnih sil kristijanstva, o kateri je proprokoval papež Pij IX.: «Da! izvršil se bo-ta triumf! Ne znam, ali se bo izvršil pri življenji mene starca, Namestnika Kristusovega, toda znam, da se bo brez dvojbe izvršil. Pride na konec dan vstajenja, in skr u šili se bodo vspe-h i hud o b n ih.» a)
1) Brošura: Kto prav? B. S  koga, str. 63.
2) Karamzin : Istorija, Primeščanija k I. tomu, str. 235 : V imenu tičeta in Sina in Sv. Duha. Jaz Knez Vazilij, imenovani Vladimir, sin Sveto-slavov, vnuk Igorjev in blaženo kneginje Oljge, v sprejel sem sveti krst od grškega carja in od Fotija, patrijarlia Cnrjegrajskeg itd.
3) Ishoždenije Sv, Duha str. 132.
»Narodni divadlo“ y Pragi -■ in bodoče gledališče y Ljubljani.
Razum in občečloveško čustvo priča, da človek v sedanjem stanji ni tako popolen, kaker bi moral biti po svojih vrojenih sposobnostih. Te nepopolnosti je krivo mnogo razglasje mej razumom in čustvom njegovim. Naloga vsakega človeka je podrediti niže višemu, čustva in strasti razumu in vesti. V dosego te svrhe pa ni v vsem stvarstvu sposobnejšega sredstva kaker so umetnosti, mej temi pa posebno umetnost dramatična.
Ako se opira ta umetnost na prava načela, more najlaže in najvspešniše krotiti strasti in srce navduševati za dobro celo takim ljudem, ki niso navajeni resnemu razmišljevanju. Le-poslovstvo dejstvuje bolj na samo domišljijo, godba bolj na sam sluh, kiparstvo boij na vir, a gledališčina umetnost vpliva na celega človeka : vid. sluh, domišljijo, razum; v tej umetnosti ne sliši človek le gole besede, ne vidi le mrtve snovi, ampak zre samo življenje pred seboj se razvijajoče : tu vzbuja v njem veselje nad zmagajočo krepostjo, tam žalost in jezo nad tlačeno pravico, tu ljubezen do resnice, tam mu vzbuja sovraštvo in stud nad lažjo in nesramnostjo, tu ga, naganja k dobremu, tam odganja od podlega.
A gorje, ako se ta umetnost zlorabi: kaker more najlaže človeka oplemeniti, tako ga tudi najlaže skvari, ako mu ne oziraje se na večna načela resnice in nravstvenosti predstavlja laž mesto resnice, ako mu strasti draži mesto jih krotiti, ako nesramnost proslavlja mesto stud vzbujati do nje, kratko, ako dobro grdi in slabo poveličuje. Corruptio optimi pessima. Jedno samo slabo gledališče skvarja več, kaker se v dvajsetih cerkvah more popraviti.
Tudi nam Slovencem se obeta v Ljubljani gledališče. Prav. Kako bode to gledališče ? Bode navduševalo za dobro in lepo, ali bode grdilo vero, nravstvenost in proslavljalo nesramnost, poltenost, nagoto? Ne vemo. Ato vemo, da b o d e t a k o-š n o, k a k e r š n i bodo voditelji njegovi.
Gledališče bode moral posebno plačati kranjski kmet. Ta kmet pa je katoličan. Tedaj ima pravico, da se ne bode v zavodu z lastnimi žulji postavljenem smešila vera katoliška in se mu trgala z obraza sramožljivost. K a k e r š n o bode gledališče, taka bode kmalu Ljubljana, okolica in društva po deželi.
Preimenitne važnosti je začetek gledališča ljubljanskega. To si bode še le moralo vzgojiti svoje občinstvo. Ako se občinstvo koj od začetka privadi idealni moralni hrani in si tako zdrav
okus umetniški vtrdi, si bode tudi kasneje takih predstav želelo in rado obiskovalo. V nasprotnem slučaji, če gdedališčino vodstvo vže v začetku otvorjenja skazi občinstvu okus z igrami, katerim je snov proslavljanje prešestva, nesramnosti, nagote, tedaj bode gledališče vsigdar prazno, ko se bode predstavljalo kaj resnega, idealnega. Principiis obsta !
Kako nevarno je v gledališči popolnoma prosto roko pustiti ljudem, ki nimajo ne pojma več o veri in čuta za sramežljivost, nam jasno svedoči tudi češko ,,Narodni divadlo.“ Vemo, da se je tudi v tem gledališči mnogokaj idealnega predstavljalo, a to je v razmerji s spodtakljivimi predstavami le — pesek v oči prespravljivim katoličanom, da molče, mej tem ko liberalci nenadlegovani oplenjajo občinstvo vere, nravstvenosti in je vzgajajo za revolucijo in ložo „In kmalu pride čas, — besede
lib. češkega lista — ko bode moglo gledališče nadomestiti — cerkev: tedaj bodo gledališča polna, a cerkve prazne. “ Take nakane imajo tudi liberalci slovanske krvi. — Kompromis z njimi! ?
* *
*
Sedaj pa malo sliko o češkem gledališči, da bodo kat. Slovenci slutili, kako bi vtegnilo biti tudi slovensko gledališče v Ljubljani, ako je prepustijo liberalcem in mu vže naprej ne zagotovijo nravstvenega smotra. Ta poročila smo zajeli iz raznih letnikov praškega leposlovnega lista „Vlast.“ Poročevalec je Jos. Flekaček, naroden učitelj.
V „narodnem divadlu1' se dajejo brezverske igre. Taka je tudi igra „K životu“ znanega Jar. Vrchlickega, katerega imenuje poročevalec: »Jest to basnik nahotv par excelence“. V tej igri hoče mladič sam sebe vsmrtiti; šel je »poiskat pripravnega mesta v gore, kjer bi si mogel — pri lepi sceneriji prirodni, tako le: pri vshodu ali zahodu solnca — mirno pognati kroglo skoz črepinjo". . . . Ta podučuje devico, ki hoče vstopiti v samostan: Kaj je samostan V Drugi način samovmora, s tem razločkom, da ta samovmor duhovnik posveti, a mojega prekolne — Bog gotovo ni zadovoljen ne z jednim ne z drugim.41 — Ne-bot co je to klašter? Jiny zpusob samocraždy, s tim rozdilem, že tuto samovraždu knčz posveti, a moji prokleje — Buh neni zajiste spokojen ani sjednov ani s druhov.11 (Vlast 11. ‘173. 1. 1885/1-886.)
Vodstvo češkega gledališča ne pozna sramožljivosti. Nekaj tednov kasneje predstavljala se je francoska drama „Antony“. Ta drama slika z največo nesramnostjo, drznostjo, se vsemi poltenimi podrobnostmi zakonsko nezvestobo, da je človeka kar sram ponavljati. Flekaček pravi o tej igri: „Samo tako dalje, gospodje, le slačimo z občinstva obleko sramožljivosti in napolnjujmo je s zverinsko poltenostjo, izpostavljajmo nesramno nagoto na pozorišče in povzdignimo njem kult v našem hramu
umetnosti — dospemo vže do tega. Pride čas, ko bode gledališče prazno, ako ne bode enakih »pikantnih baletov in scen.“ (VI. II 505) Koncem leta 1889 se je predstavljal »Damski krojač" Jurija Feydeau. O tej igri pravi Flekaček : »Jest komedie pro publikum z bordelu, a ne pro slušneho čbiveka" (VI. 1889 1890, 09.) »Ta komedija je za občinstvo iz bordela, a ne za spodobnega človeka.11 In nekateri dijalogi, vtipi, prizori so tako nesramni, da so iz gledališča ljudje kupoma odhajali mej igro in po posameznih dejanjih, sikajoč kazaje svoj stud, kar ni bilo vže davno zapaziti v »narodnim divadle.11 In vender so to prepadlo komedijo vklubu nevolji občinstva še nekolikokrat predstavljali ! Liberalska predrznost!
»Narodni divadlo" tudi ni toliko slovansko, kaker se baha. (VI. IV. 1SS7/1880 str. 66): »Gledališče jele v t o 1 i k o
narodno, v k o 1 i k e r j e narod plača 1.“ Ti češki
narodnjaki, ne dobivši mej Slovani dosti vmazanih »pikantnih1* iger, najrajši zahajajo v Francoze. (VI. 1888 str. 260.) : »Celo leto je bilo igranih le ose m oper izvirnih, a cela vrsta del zelo dobrih se je zopet prezrla. Tako ne pomoremo, da se razcvete češka opera. Tujih oper je bilo danih trideset! Isto tako toži Fl., da se prezira cela vrsta dramatičnih del novejših in starejših domačih pisateljev." »Sliši se (Vlast IV. 121....), da je občinstvo mlačno nasproti domačim proizvodom — ni čuda, ako se mu
s takimi predstavami pokvari vkus in zatre vzlet idealni..........
Kar (str. 128) je gotovo na kvar domačim pisateljem odjemajoč jim veselje do resnega nadaljnega tvorjenja". Videč to krivico pravi Fi. (VI 1886. 207): »Neni dobre byti nevdfičnym a hazeti do hlubin zapomenuti zaslužile našince pro lecjakou, často mi-zernou nenravnou francousskou komedii** — »Ni lepo biti nehvaležnim in metati v globočino pozabnosti zaslužene naše pisatelje za vsako dostikrat bedno, nenravstveno francosko komedijo." Taki so liberalci.... Če jim se obeta polno gledališče, bogat dobiček, pozabijo ne le božje zakone nravstvenosti. ampak tudi na — narodnost.
Poglejmo, kako češki gledališčen list vabi k takim igram ali kako poroča o predstavah v drugih gledališčih: »List diva-
delni" je pisal 1886 25/9: Ta rusa hlavička nejak taline!.........
Proud zlatych vlasii pravft se jih prehodil pfes razkošna hadra. Isou to vlasy! — Je skoro polonaha ale odpusfte na mou čest’, jako svetice. Vidi nas, jak hofime . . . . i t. d. In isti list, z dne 4/10 16/10 1886 vse mrgoli • od ,krasnih plesalk," »vabljivih plesalk" »razkošnih plesalk". Dne 18/10 1886 poročilo o neki pariški opereti: »Tak decentne byla svlečena — či lepe tak za-halena — či lepe tak zahaleha — až smysly byly znameny.“ In nebroj enakih in hujših vinazanosti, da mora vsakemu človeku rndečica vdariti v lice.......
Zakaj navajam te vmazanosti! ? Da spoznamo, kaj bi so
tudi pri nas polagoma vtegnilo goditi, ako bi tudi naše gledališče vdobili absolutno v svojo oblast — liberalci.
Kak sad mora obroditi tako gledališče v mladini ? Govori Čeli: „Že se mlada generace podobnimi vyjevy demoralizuje, jest na biledni: bleda v divadle pastvu pro oči, smyslne razči-
loviini, stava se pomalu blaseovanou, odnaučuje se mysliti...............
Budeli podobny smer zavladati, pak nepujde lidstvo „vyš a vyš“
 budeme miti mlade starce, generacu vyžilou. shančjici se
po požitcich smyslnych. lidi, kteri budou ve dvacatem roce včku svelio pomalu již se životem hotovi (VI. II 121. 1885.) A da taki prizori mladino demoralizujejo je jasno: iščejo v gledališču paše očem, čutne razbupjenosti postaja blazovana, odnavaja se misliti  Ako bode ta smoter vladal v gledališči, ne pojde ljudstvo vedno više in više, dobimo mlade starčke, zarod izsesan, hlepeč po slasteh, ki bode vže v 20. letu sit življenja11. Isto tožbo ponavlja leta 1888 (VI. IV. str. 501) glede poltenih predstav : A vidčli jsme mladych divek pri tomto predstaven! dosti. Žadame na naši eh divkach. ženach, aby by]y vlasteneckjmi, de-klamujeme o velikem jejich p o volani jako budoucich matek a vychovatelek naroda, vkladame do l-uhon jejich osud celych ge-neraci našeho naroda, okazujeme jim vznesene vzory žen pol-skych a rimskych — ale so činime pro jejich vychovani ? Go v te pričine učinilo a čini divadlo ? Vice než polovice ker jest o-kofenčna kluzkostmi a frivolnostmi, a temi se vlastenecka ge-gerace nevychova. „Mi želimo da bi bila naša dekleta in žene domoljubkinje. deklamujemo o vzvišenem njihovem poklici kaker bodočih mater in vzgojevalk naroda, pokladamo v njih roke v-sodo celih generacij našega naroda, kažemo jim vzvišenem njihovem poklici kaker bodočih mater in vzgojevalk naroda, pokladamo v njih roke vsodo celih generacij našega naroda, kažemo jim vzvišene vzore poljskih žen in rimskih — a kaj delamo v njih korist?. . . . Kaj je storilo v tem oziru in kaj dela narodno gledališče ? Polovica iger napolnjena od samih frivolnosti nesramnosti — in tako se domoljubna generacija ne vzgaja.
Tudi ko so gledališčni vlaki v Prago prihajali (tudi Slovenci so „ romali “ v češko narodno „ svetiš če “) ni bilo v „narodnem divadlu* nič bolje: Dajali so se nesramne baleti in druge nesnage ala: Ecelsior,. . Tega opredeljuje Flekaček (VI. II. 111») „Excelsior — sit venia verbo — je velika razstava polonagega mesa“. Neki kmet, ko je to nesnago videl in slišal toliko ploskanja v gledališči je rekel „Tot’ je nluku (šuma) pro nekoliko polonachyeh, jsem molil tež videti doma.“ (VI. II 775) a zopet drugi kmet VI. III. str. 640: „Dal sem za narodno gledališče čez 200 forintov, ako bi pa oil vedel, da zagledam tukaj.... ne moremo ponoviti besede  bi ne bil dal niti pol krajcarja.1*
Premotrujoč tako pohujševanje v hramu — muz (!?’) de Fl: „P & n o v 6 znaji v y b o r n 6 venkov. Nedfive dekla-
m u j 1 o v y 1) o r n o s t i, bodrosti a t d. 11 a š e h o 1 i <1 u, a p a k m u u v e d o n f a d u s p r o s t o t y, n a d n i ž se pravem p o z a s t a v u j e k a ž d y v e n kovan, t a k j a k o b y o c 11 se v b r u d e 1 u a ne ve v v h 1 a š o v a n e m c h r a m n umfen, jak mubvlo hlasano k(lysi, když se apelovalo na j e h o — v 1 a ste n e c k o u k a p s n.“ — „ Gospodje poznajo, izborno deželane. Najpopred deklamujejo o izbornosti in bodrosti našega ljudstva — mu zvelečejo pred oči samo nesramnost, katera osupne vsakega deželana kakor bi bil zašel v bordel, a ne v toliko slavljen hram umetnosti, kakor se mu je naglašalo,
ko se je apelovalo na njegov domoljuben žep.“ Der Moor
bat seine Scliuldigkeit, getlian — der Moor kann gehen. Ni tako vi liberalci !?v
Toliko so Čehi žrtvovali, koprneli po svojem gledališči a kakošno jim delajo — liberalci!
Pazimo komu pride ljubljansko gledališče v roke. Od tega je odvisna moralnost mladine in odraslih, okolice ljubljanske dežele. Bodimo oprezni. Začetek je važen. Ne tirjamo, da bi se samo legende predstavljale in življenje svetnikov ....dasi življenje nebrojnih svetnikov je v resnici velika igra polna viharjev, nevarnosti, trplenja, in zanimivih epizov a tirjamo da se v gledališči z denarjem kat. ljudstva sezidanem navdušuje za resnico in krepost, da se predstavlja dobro kot posnemanja vredno, in slabo kot ostudno, a ne dobro kot slabo, in slabo kot dobro. S kratka da se niti neposredno ne žali vera katoliška in nravstve-nost, a tudi da se plašno ne izogiblje vsake kat. ideje v predstavah. Kakor bi a priori take bile prenizke, nesposobne za — oder gledališčin!
V K.
AHASVERUS, VEČNI JUD.
Stara povest v novi obliki.
T. Simonov.
II. Poglavje. — Aliasverus pride drugič na Slovensko. Slovenci so sicer napredovali v marsičem, najde pa, da ne znajo še špekulirati.
Bilo je dolgo potem. Vender ne dosti čez trideset let. In spet je sklenil Aliasverus obiskati slovensko zemljo. Od zadnjič je obhodil vže cel svet. Mislil si je: tisti, ki so me poznali s Triglava, so pač večinoma vže pomrli, druge zapušča spomin: ne bodo me več poznali. On sam, Aliasverus, se je tudi močno, močno postaral, da si komaj še izsledil glavne poteze nekdanjega.
Bila je pa tiste čase vže železnica skoz Ljubljano na Trst. In tako je tudi Aliasverus tam gor nekje na severji sedel v že-leznični voz. Po poti pa se je zamislil globoko Aliasverus blizo tako, kakor vedeži v Indiji, brahmini, kader vpro oko v eno pičico, da gledajo iz nje nadsvetne skrivnosti. In bil je zamaknjen štirdeset ur, sveto število starega zakona, in ni jedel nič, in tudi pil ne. Potem pa, ko se je bližal slovenski zemlji, se je zdramil, in jel sam se seboj govoriti tako le :
„Bram, bram. brani.... vohu tabohu.... vaarez .. Elohim ... ze-dikim... No, Ahasvere, zberi moči svojega duha, in sile tvoje duše naj stopijo vkup. Pa poslušaj, kaj govori Gospod tvoj Bog, in ušesa tvoja naj vlečejo ndse, kar pride iz ust Jehove. In govoril je tisti, ki je stvaril vse. in vsemogočni je dal od sebe glas : Prej ko si se rodil, sem te izbral za slugo sebi, in nisi še gledal luči sveta, ko sem te vže pomazilil za svojega preroka; da pojdeš mej krivoverce oznanjevat moje kraljestvo, pa širit meje moje slave mej „gojim“.
Kdo si pa ti, ki me pošiljaš, v čegar imenu grem, kako ti je ime ? Da bom vedel odgovoriti tistim, ki me bodo vprašali, in da bo pripravljena beseda na jeziku tistim, ki me bodo obdajali: Kdo te je poslal ? — Jaz sem, ki sem sezidal nebo in zemljo, naj-viši zidar je moje ime. — Tako bom tedaj govoril, in prisežem, da ne bo šla z mojega jezika druga beseda: Slovenci, če hočete zidati, tukaj sem; rekel mi je najviši zidar: Zidaj jim li, stene iz samega marmorja, strehe pa naj se blišče v čistem zlatu, ka-ker ga je dobival kralj Salomon iz Ofira.
Slovenci, glejte zadnjič prekoračim vašo mejo, in moje noge ne bodo na veke več stopile na tla, ki so pod varstvom očeta Triglava: me hočete poslušati, in mi porečete: blagoslovljen tvoj prihod — glejte, ostanem pri vas, da vas napolnim z vsemi bla-godari, in vaše srce ne bo poželelo ničesar več, ker imeli boste vsega v obilnosti. Ako pa nočete, otresel bom celo vaš prah s čevljev, in vas popustim; vaši žepi pa bodo prazni, in vaši hlač-niki bodo brez vsake vsebine, votli na veke.“
Tako je pred se v zrak blobotal Ahasverus. Vse so pa zapisali tisti, ki so ga slišali. Ko se je pa pripeljal v Ljubljano, je bilo na postaji zbranega silno dosti občinstva, ker vsi so mislili, da danes ima priti nekdo. Ahasverus pa se je izkobacal iz voza tretjega razreda, in poznala ga ni živa duša.
In imel je pisano priporočilo na gospoda Šišmana v Ljubljani, katero mu je dal tam gor v nekem severnem mestu dober prijatelj Šišmanov. Ahasverus je stopil s pismom k možem, ki so stali na postaji: ,, Gospoda, prihajam od daleč, bi mi znali povedati, kje dobim gospoda Šišmana ?“
Gospod Šišman pa ni bil daleč. Blizo so ga našli pa pokazali ga Ahasveru.
Ahasverus: „Ste tedaj Vi gospod Šišman ?“
Šišman: „Sem.u
Ahasverus : „Tisoč pozdravov od gospodov Vanka in Hanka.“ ,.Ju poznate ?“
„Sklenili smo vže prijateljstvo. To novico Vam naznanjam. Želita pa vže dolgo tudi sama priti k vam na Slovensko.u
Povabil je tedaj in spremil na svoje stanovanje gospod Šišman došlega tujca rekši mu: „Moj gost ste, dokler Vam bo ljubo bivati v Ljubljani/' Ni mu pa padlo v glavo, da bi ga vprašal po imenu. Ahasverus je pa tudi molčal, ker spominjal se je dobro, kaj se mu je pripetilo, ko je bil prvikrat na Slovenskem. Ni še zaupal Slovencem.
Pripomniti moramo, da je bil gospod Šišman eden mladih, ne da bi natančniše določevali pojma te besede. In imel je doma precej obsežno biblijoteko, v katero je priromalo vse, kar je v slovenski črki srečno prišlo izpod tiskovnega stroja. Smatral je namreč za svojo narodno dolžnost podpirati slovstvo.
Prigodilo se je pa — nesreča je donesla tako — daje moral gospod Šišman vže drug dan nekam po opravkih. Dva dni je imel ostati z doma. Ker se ni spodobilo gosta radi tega odsloviti, mu je govoril drugo jutro pred odhodom tako-le:
Vi [»a ostanite v moji hiši, dokler se ne vrnem. Gospodar ste kaker na lastnem domu. Morda bi vas zanimala moja bibli-j,oteka. Semkaj potrudite se skoz ta vrata. Glejte, po teh policah najdete vsakovrstne robe."
Ahasverus pa se je zahvaljeval: „Ničesar bolj ne pogrešam
kaker berila, da si spet zberem misli. Rad sprejmem Vašo ponudbo. “
In premetaval in prebiral je knjige od ranega jutra do večera in pozno v noč.
Bil je pa tako zamišljen v slovensko berilo, da je vže prvi dan zabil na kosilo. Gospoda Šišmana kuharica je bila vže za poldne zgotovila dobro kosilo Pa čakala je zastonj celo uro, da bi prišel Ahasverus iz biblijoteke. Slednjič se vsrči do vrat ter povabi Ahasvera : „Gospod, kosilo Vas vže čaka.“
Ahasverus sede za mizo. Ko so pa prišle prednj »kranjske klobase11 odgovarja: »Svinjine ne jem.“
Gospoda Šišmana kuharica ga pogleda ne prav ljubko na te besede. Prišlo ji je pri tem v spomin, kar je nekje slišala, da Judje ne jedo klobas.
Bila je pa Sišmanova kuharica ena prvih ljubljanskih Špev, ki znajo izvohati vse skrivnosti. In začela je kar praviti pri sebi: Jud je! Vže tisti večer so šepetale vse ljubljanske kuharice, da v gospoda Šišmana hiši imajo Juda. Drugo jutro so pa prihajale pred hišo, da bi ga videle, ko bi se prikazal. A on je spet bral celi dan.
Pripetilo se je pa, ko je Ahasverus začel stikati po Šišma-novi biblijoteki, da je najprej naletel na Slomšekove »Drobtinice11 pa na »Zgodnjo Danico." In našel je tu veliko lepega o katoliških misijonih, pa tudi koliko Kranjcev gre v misijone v Afriko in Ameriko. Vidi zapisane lepe darove, ki se nabirajo po Slovenskem za sv. Očeta papeža in za podporo katoliških misijonarjev. In zabolelo gaje v srce vse to in je vzdihnil: »Jerum, jierum, Slovenci, ad quid perditio ista? Toiiko studencev napeljanih čez mejo na tuje ! Čuda potem, da je Slovenija tako suha ?!“ In šel je dalje in v roko so mu prišle »Novice11 pa par drugih kmetijskih listov. Ko je pa videl na prvi strani narisane grablje in mlatilnico, in bral na tretji in četrti strani tožbe, kako propada slovenski posestnik, in pouk, kako sejati krompir in fižol, se je kar stogotil: »Slovenci — kmetavzarji!'1
Zraven raznih tednikov naleti slednjič tudi na dnevnik, ki ga je nekje zbodel z vvodnim člankom o antisemitizmu. V vseh listih slovenskih je pa nečesa pogrešal nad vse drugo: natančnih poročil z borze. Videl je koj, da Slovenci niso poznali višili de-narstvenih špekulacij nego loterijsko srečkanje na Dunaji, v Gradci in Trstu. Oznanila na zadnji strani so se mu zdela nedolžna in deviška, kaker Adam pred grehom: »Išče se v službo pošten mladenič.... V najem se odda hiša.... Prodaja se vino....“ itd. Še celo parfumerij ne špugajo Slovenci. O menjavnicah in vrednostnih papirjih ni sledu!
Še le »Slovenski Narod" ga nekoliko potolaži. Če vže drugo ne, je vsaj katera ženitvena ponudba na zadnji strani. In pa »nedeljska pisma1'! To ti je vsaj nekaj za Ahasverov želodec.
Pa najbrže bi kdo mislil, da starokopitnež Ahasverus ni vedel, kaj je lepo? Ni pa tako. *Zvon“ v biblijoteki gospoda Sišmana je bil zanj prava dušna paša. Ni se ga mogel nabrati. Le žal mu je bilo, da je prišel tako kesno do njega, še le potem, ko je prebral vse slovensko lepo slovstvo.
In ko ga je tretji dan po zajutrku gospod Šišman pozdravil, je bila njegova domišljija še vsa prevzeta od podob, s katerimi jo je bil obložil iz novoslovenskih novel in romanov.
O tej točki pa se je mej njim in Šišmanom pričel znamenit pogovor:
„Kake nazore imam jaz o nalogi lepega slovstva? Glejte, povem Vam, gospod Šišman, Vi pa poslušajte. Lepo slovstvo je zato, da zaziblje človeka v sanje. Umetnik nas mora od časa do časa potegniti iz vsakdanjih morečih skrbi ter vnesti nas v vi-sočino, kamer ne sega zemeljska realnost. Premamiti, obraditi nam mora čute. da izgubimo zavest in splavamo v morje vesol-nega bistva. Poezija naj loči človeka od življenja, v katerem vže tako ni drugega kaker slepilen blesk in varanje. Omnia vanitas, gospod Šišmane. Ravno v tem obstoja odrešenje človekovo : umetniki so naši odrešeniki, naša nebesa pa nezavednost in brezsmo-trenost. v katero nas morajo zavesti. Tako zvana verska vzgoja ne obstoja v drugem nego v tem, da vzgojujemo mladino lepo-čustveno ali estetiško. Umetnost je prava, je edino prava vera. Tako zvani grški politeizem je bil le kultus umetnosti. Grki niso nikdar molili bogov, njih kipi so jim le vpodobljali ideje-rešite-ljice, ki so ljudi-trpine izvažale iz zemeljskega pekla omejene individualnosti v brezzavestni, brezčutni stan vseobčnosti. Zatorej le beri mladina romane, pesnikuj, toži svoje bolečine mesecu in zvezdam, sanjaj, če hočemo: nori! Fantastična, sentimentalna mladina — ta je blaga, ta je verska! Pri vas Slovencih se je le en pisatelj povspel do teh nazorov. Nisem se nadejal kaj takega dobiti v vašem slovstvu. Poglejte tu, gospod Šišmane.“ In poda mu „Zvon.“
Gospod Šišman pa ni znal Ahasveru ničesar odgovoriti. Zdelo se mu je vse preučeno.
Popoldne pa je bilo krasno vreme. In šla sta se sprehajat. Ko pa sta prišla do neke hiše, ki je imela visoka okna z železnim okrižjem, se je vstopil Ahasverus na prste, povspel se do okna in pomolil glavo skoz. Pa kako se je zavzel!
„Aj, aj, gospod Šišmane, kaj pa vidim tu ? Od kdaj imate v Ljubljani železne, pred ognjem varne blagajnice, po najnovej-šein zistemu ? Povejte 110, kaj pa hranite v njih ?“
„Vrednostne papirje vseh baž“.
„Da slišim še enkrat — vrednostne pa — papirje? Vi Slovenci ! Od kdaj pa znate kaj takega ? Aj, aj!“
Potem pa pelje gospod Šišman svojega gosta kar pred vhodna vrata, kjer je stalo zapisano : „banka Slovenija11.
„Banka, banka" ponavlja Aliasverus. „Imenujte mi
pa: kdo so tisti, ki vkažejo tu notri ?
Gospod Šišman pa mu našteva po vrsti imena raznih mož, kateri so se takrat podpisovali pri „Sloveniji".
„Hm, hm," pomaja Aliasverus z glavo, »sama slovenska imena, nedolžna imena, kaker otroška po krstu. Hm, hm, gospod Sišmane, meni pa se zdi, da tu ne pojde. Povejte mi odkritosrčno : imate besedo „Schwindel“ v Wolfovem slovarji ?"
„Imamo jo“.
„Besedo mogoče, da imate; a vpraša se, ali poznate njen pravi pomen? Kako jo prelagate?
»Omotica".
„0 moj Bog'P
„Ali pa „vrtoglavica“, „vrtoglavje“.
„0 Jehova !“
»Nekateri pravijo tudi: vrtoglavno podjetje".
„Molčite, prihaja mi slabo. O Slovenci, Slovenci, še najmanjše slutnje nimate o zveličavni skrivnosti te besede. Morda pa veste, kaj je „G’schaft“ ? Vsaj to, a ?“
„ Opravil o1-, „opravek“.
»O jej, jej!"
»Tudi: »kupčija".
»Jej, jej, jej! Kako primitivni ste Slovenci, kako deviški! No, boste pa znali vsaj povedati, kaj pomeni „verdienen“.
»Zaslužiti".
»Pojasnite mi s zgledom".
„N. pr. čevljar mi je naredil nove čevlje, in jaz mu plačam, kar je zaslužil".
„No, no — potrpljenja treba z vami! Še kaj?“
„Verdienen — pravimo tudi: si kaj pridelati, n. pr. kmet si je z delom, s potom svojega obraza, s kopanjem pridelal lepo premoženjce; ravno tako pravimo o hlapcu, da si je s pridnostjo in varčnostjo prihlapčeval, o dekli pa — prideklovala itd."
»Tedaj pri vas Slovencih ni zaslužka brez pota, brez kopanja, brez hlapčevanja!"
„Po naših pojmih nikaker".
„Joj. joj, moram vas le pomilovati. Kako nepopolno je vaše znanje. Nimate niti osnovnih pojmov o višem racijonalnem gospodarstvu. Še celo iz abecednika ne znate brati. In vi se pre-drznete osnuti tako podjetje! Banko, Slovenci, banko ? ! Povejte mi odkritosrčno, kaker pri spovedi — saj ne bo slišal nihče — vam nese kaj ta banka?"
„Saj plačujemo obresti."
»Visoke ?“
»Po sedem, osem od sto; če treba tudi več."
„0d kod pa jemljete?
»No, iz blagajne!“
„0d kod pa v blagajno dokladate?44
»Pristopajo nam vedno novi zavarovanci.44
»Ko pa bodo nehali pristopati ?“
„Potem bo romal denar iz blagajne v podjetja in kupčijo.“
»In če se vam vže prej posuši blagajna'?“
„Mi zaupamo na našo poštenost, z oderuštvom pa z nerealnimi in nepoštenimi špekulacijami nočemo množiti kapitala/
»Poštenost?! Jaz sem star, veste, sem vže nekaj videl in doživel. Pravo poštenost so vže davno pokopali. Od tedaj je poštenost le relativen pojem t.j. ravnaj se potem, kaker ti koristi. Slovenci ne veste, da se staro poštenostjo se ne izhaja več. Pravega omikanca je vže sram le govoriti o nji. Druge sile vladajo sedaj svet. Nerealne špekulacije ?! — ste rekli. Najbrže mislite tu špekulacije na borzi? Te imenujete nerealne?! Ojojmene — ubi pamet? Jaz menim, da vsaka reč je tem realniša, čim več gotovine prinese v krajšem času. En sam srečen potegljej borzne špekulacije o pravem času je vstani v par urah napolniti žep s pol milijončkom ali še več. To, to je realitas, gospod Sišmane! Meni se zdi, da niste slišali še besedice o novejši filozofiji. Slovenci ste še v Aristotelu in v srednjeveškem realizmu, po katerem so občni pojmi — votli: voces sine fiatu. Hegelna, Hegelna poslušajte. Ta je dokazal, da je reč ravno narobe. Občni pojmi, ti so realni, vse drugo je nerealno. Pojmoviti treba tedaj, špekulirati, tudi brez gotovine — dovolj papir — ta špekulacija je edino realna, ta velja dandanes, vse drugo je nič!“
In čudil se je gospod Šišman Ahasveru, da je govoril s takim prepričanjem, s takim ognjem.
»Sploh, kaker sem rekel, Slovenci imate pred vsem drugim še potrebo poduka. Drugače ne bo z vami nič.44
Še tisti večer pa je moral gospod Šišman na zahtevanje Ahasverovo sklicati nekoliko mož na posvetovanje, kako in kaj.
»Povabite pa le take,44 zažugal mu je bil Ahasverus, »kateri zastopajovinteligencijo slovensko.44
Gospod Šišman je pa naredil po svoje t. j. poslal je le po nekatere svojih, s kojimi je imel navado popivati in igrati. Vsaj ko so bili skupaj, so vedno povdarjali, da oni so edini Slovenci, da vse drugo je nič.
»Tu je cvet ljubljanskega razumništva14, govori gospod Šišman Ahasveru, ko ga vpelje v zbor.
In vsi so se postavili, češ, mi smo res mi.
Ahasverus pa:
»Tukaj pri vas ni še nič. Danes sem se prepričal, da se še petdeset let ne bo moglo govoriti o pravem nacijonalnem pro-cvitu na Slovenskem. Slovenci, vaše roke so še žuljave od kopanja, vi ste zemljaki, kaker Adam. In moj Bog, kako nizke so še vaše hiše, brez modernega lika! Deset vaših trgov spravim v dunajsko mestno hišo. Slovenci, peruti vam manjkajo, da se
ne morete više dvigniti; v oblasti ste še zastarelih, zakajenih idej srednjega veka, okornih idej. Špekulirati ne znate.
Ne bom pa govoril na dolgo in široko. Moj predlog bodi kratek, in beseda moja do vas jasna, precizna: Hočete priti me poslušat, da vam bom razlagal višo špekulativno modrost, in da vas moj jezik poduči, katero je pravo realstvo?“
hPridno te bomo poslušali11, odgovorili so vsi, in Ahasverus je bil vesel, da vže dvajset let ne tako.
Sklenil je pa dan z naslednjo zahvalno molitvijo: „ Bar uk Elohim! Bog naših očakov, Ahasverus te poveličuje, in večni Jud ti poje slavo in hvalo, da si milostno pogledal na svojega hlapca, in se je tvoje oko ozrlo na sina tvoje dekle. Naj te hvalijo vsi narodi in družine, in karkoli je jezikov od vzhoda do zapada, pojo naj tvojo ime. Amen, amen!11
Metamorfoze Mateja Krišpina iz pruskega kraljestva.
Dočakal je visoko starost: devet in osemdeset let. Izmej teh je preživel v državni službi — ne čudite se — celih šestdeset. Na ženitev ni mislil nikdar. Le eno željo je imel .• hotel je biti po nauku aposteljnovem — vsem vse. Iz dolgega življenja podajemo tu nekaj točk.
Rodil se je — da ga imenujemo s polnim imenom: Matej Krišpin — tam nekje v nemški Šleziji, kot podložnik avstrijski. Ko je pa morala Marija Terezija po vojskah s Friderikom Velikim odstopiti Prusiji Šlezko, je tudi njegov dom stal v pruskem kraljestvu
Učil se je Krišpin v mladih letih po raznih mestih, poto-vaje od kraja do kraja, kaker večni študentje, katerih ni posebno obdarila mati narava. Pa čeravno trde glave, je vender čutil skrivno nagnenje do špekulacije v vzvišenem pomenu, katero zovejo od nekdaj filozofijo. Tam nekje na Nemškem je poslušal Wolfovo filozofično številjenje ; znal je vsako reč natančno opredeliti, razdeliti in podrediti, vse strogo matematično dokazati, da je nasprotnika zvezal kaker z vrvmi, da ni mogel še ziniti. Nikdar ni ničesar dokazoval, da bi ne štel, in sicer na prste; začenši z mezincem na levici je navajal svoje razloge: prvič, drugič itd. dokler ni prešel na desnico, s katere palcem je v-selej končal, potem pa sklenil : iz tega sledi, da je reč tako in tako, kar mi je bilo dokazati. Tako sklepaje je naočnike ponosno pognal z nosa na obrvi in srpo oči vprl v človeka, kaker da bi ga hotel prebosti.
Ne le o slovesnih priložnostih, ampak tudi drugače večkrat je nosil Krišpin vradniško uniformo. Vsakrat pa, ko se je to zgodilo, je lasi na glavi skrivil v podobo pisanega paragrafa, iz oči mu je švigal plamen brezobzirnosti in doslednosti; sploJi pa se je zdel ves popisan od zunaj in od znotraj, kaker da bi se vse njegovo bistvo prevpodobilo po državnem zakoniku. Najbolj zanimivo je pa, kar so nam sporočili o njegovem obličji tisti, ki znajo opazovati človeško naravo. Z njegovega obličja se ni moglo posneti nobene misli ne čuta, sploh nič človeškega: ni bil vesel in ne žalosten, ne zadovoljen, ne nepotrpežljiv, a tudi pohleven ne, se ni smejal in vender tudi ne jokal, ob enem je mislil in ne- mislil, hotel in ne hotel, sploh bil je sama indiferentnost brez vsake pozitivnosti....
Slednjič, po dolgem šolanji je sklenil Krišpin posvetiti svoje moči šoli. Začel je na najniži stopinji, pri vaški šoli. Ako-ravno pruski državljan, je vender hotel služiti v Avstriji. Zakaj pa tako, posnamemo iz govora, ki ga je imel v družbi prijateljev, s katerimi se je bil ravno najužinal. Po navadi tistih časov sklepali so se obedi in južine z napitnicami. Krišpin tedaj je napil tako:
„Moja zibel je tekla pod peruti habsburškega orla. Žalostna vsoda je zadela milo domovino ; valovi pruski so pripluli in odnesli zibelko mojih otroških let. A srce je zvesto ostalo Avstriji in cesarju, kateri je vedno moj postavni gospod. Ljubezni, zvestobe ne more zatreti nobena vojna sila. Nevtešljiva želja me je prignala sem, v deželo mojih idealov: v staro, slavno, katoliško Avstrijo, da ji žrtvujem svoje življenje do zadnjega dihljeja. O ljuba moja Avstrija! (O du mein liebes Osterreich! — Pri tem ga zalijejo solze.) Pozivljem vas, prijatelji, vzdignimo kozarec in izpraznimo ga (bil je star „estrajher“ iz buteljk) na slavo Avstrije in cesarja Franca : živio“ !
Bilo je štiri leta potem. Na Pruskem so prišli do spoznanja, da je njih šolstvo slabo vrejeno, učitelji — slabo plačani. Skušali so šolstvo zboljšati, oziroma priboljšati, namreč plače u-čiteljske. To je zvedel tudi Krišpin čez mejo. Kmalu potem je učil tam v nekem trgu v Kladskem (Glatzer) pogorji na Pruskem. Ne pri vinu, ampak trezne glave je Krišpin nekega dne, ko se je nekaj učiteljev zbralo na posvetovanje, razodeval svoje najnovejše prepričanje rekoč:
»Človek se mora res šteti srečnega, da mu je Božja previdnost podarila tako domovino. Naš milostljivi kralj Friderik Viljem je z redko bistroumnostjo spoznal, da dobro vravnano šolstvo, katerega si ne moremo misliti brez dobro plačanih učiteljev, je glavni, neopustljivi pogoj omike in napredka. Koliko razliko mej Prusko, katero zovemo z vsem ponosom svojo, in nazadujočo Avstrijo. Stokrat srečni mi, da nas je previdnost božja postavila pod žezlo našega Viljema, nad katerega glavo
plava duh velikega Friderika. Bog ohrani, Bog okrepi Prusijo in njenega kralja!“
Leta, 1801 je pruska vlada znova vredila niže šolstvo v katoliški Sleziji. Povdarjal se je verski značaj učitelja in šole ; za šole se nimajo predlagati nego le tisti učitelji, ki so se izobrazili v učiteljskih seminarjih. Šolo ima vrhovno voditi škof. Krišpin sam je menil, da se bliža čas, ko bo tudi on nekaj več kaker priprost učitelj. Zato se je ves vnel za — versko šolo. Tisti čas je čutil prvikrat potrebo, da se celo kot pisatelj oglasi v zagovor dobre stvari. Pisal je pa v neki list članek, ki je začenjal tako-le:
,,Revolucija je vsekala ne le Francoski, ampak tudi drugi Evropi globoke rane. Najhujša rana je brezverstvo. Mislili so sicer na Francoskem živeti brez strahu Božjega in brez edino zveličavne katoliške cerkve. Pa kako so se varali! Tudi pri nas na Nemškem se je zasejalo seme nevere. Kako žali globoko v srce vsakega zvestega katoličana tolika mlačnost naših srednjih stanov, ne da bi izvzeli učiteljev samih! In deca naša ali ne prihaja čedalje bolj nevbogljiva, poredna ? Ali se ne množi od dne do dne število mladih hudodelcev ? Bože, kam pridemo brez vere ? Vpijoča je potreba, kateri moramo zadostiti, ako nočemo domovine spraviti na rob prepada, potreba verske šole. Učimo katekizem, govorimo deci o Bogu, naj spoštuje Božje namestnike — duhovne — in imeli bomo v kratkem boljše čase. Zatorej radi odstopimo prečastiti duhovščini vodstvo v šoli. Mi, katoliški učitelji, si bomo vselej šteli v čast, da smemo duhovščini na strani kot zvesti sotrudniki delovati za versko izomiko katoliške dece. Prva je cerkev, potem smo mi, vedno zvesti sinovi njeni. Praecedat Ecclesia 1“
Sicer je pruska vlada leta 1811 spet katoliški cerkvi vzela vodstvo ljudske šole in je izročila provincijalnemu vradu. Krišpin pa je tiste čase pri nekej učiteljski konferenci kot namestnik šolskega okrajnega nadzornika poveličeval novo naredbo z nasledilo ekspektoracijo:
„Začelo se je daniti. Črni oblaki hierarhije so začasno zavlekli obzorje; duhovski vpliv je kaker mora tlačil našo šolo in zadržaval, da se ni mogla povspeti prosto do tiste visokosti, h kateri jo vabi spomin Friderika Velikega. Mi sicer hočemo v miru živeti z duhovščino. Toda vsak drži se svojega delokroga. Naš vek je oklical delitev dela kot princip, kateri se mora postaviti za vodilo javnemu delovanju. Duhoven bodi prost v cerkvi, na prižnici, v spovednici, a šolo pusti naj nam, ki nas kliče genij devetnajstega veka, genij napredka in svobode, da vpeljemo ljudstvo v svetišče divnih ved. Neodvisna od verskih dogem, neodvisna od vsakega veroizpovedanja je vednost; in neodvisen, prost od duhovniškega vpliva mora biti učitelj. Mi se zavedamo svojega poklica in tirjatev, katere stavi na nas na-
preduj oči vek. Preponosni smo, nego da bi še dalje brisali prah z duhovniških škornjev ali da bi pometali zakristije. Gotovo vam govorim iz srca, predragi tovariši, ako izrazim tu svoje po večletnem učenji in skušnji vtrjeno prepričanje, katerega ne bo omagala nobena sila, da je uajnovejša naredba visoke kraljeve vlade popolnoma v duhu odrešivnih idej 1. 1789, vredna nemškega imena. In gotovo pritrjujete tudi vi moji srčni želji: da bi šolsko postavodajstvo na Nemškem dalje napredovalo po poti, na katero jo je vkrenila slavna vlada!“
Nastopilo je ministerstvo Altenstein 1817-1838. Indiferenti-zem, racijonalizem in brezverstvo se je razširjalo na vse strani in zakužilo tudi učiteljstvo. Vlada sama se je pokorila temu duhu. Diesterweg in drugi pedagogi so takrat prodajali svojo modrost. Naš Krišpin, ki se je mej tem povspel do okrajnega nadzorništva, je v zboru mej svojimi podložnimi govoril, kaker sledi:
„Vsaka reč ima svoj čas; tako tudi katoliška cerkev. Bila je doba, ko je podeljevala kraljevsko čast, ko je odstavljala kneze, odvezala podložnike od pokorščine do kraljev. Papež je bil kralj vseh kraljev, brez dovoljenja iz Rima ni smel nihče še noge prestaviti. A ta doba je prešla, in hvala Bogu, da je prešla! Prvi vdarec je prizadel cerkvi Luter, kar je ostalo, strla je revolucija. In dandanes gledamo le še razvaline nekdanjega poslopja. Na mesto, katero je nekdaj zavzemala cerkev, stopa šola. Vi, predragi kolegi, ste aposteljni novega kraljestva, katero si zida naš vek. Veselja vtriplje srce videčemu, kako črne in razpadajo cerkve, in po občinah nasproti cerkvi iz tal poganjajo šolska poslopja. Prva hvala pa gre tistim razsvitljenim možem, ki stoje na čelu naše vlade. Doba Altensteinova je epohalna, ona stavi temelj zlatemu veku in napredku, katerega si niso mogla pretekla stoletja še domišljati. Da, verujmo v modrost in v moč naših ministrov; borimo se vstrajno in nevstrašno: Skoz temo naprej do luči, do polne luči!“
Leta 1848 je Krišpin z drugimi somišljeniki osnoval učiteljsko napredovalno društvo — „Lehrer-Fortschrittsverein“. Program društvu je imel biti po njegovem predlogu v kratkem: „Popolna neodvisnost šole od cerkve in od ministra, kateri ni nezmotljiv. Dalje: učitelji imajo dobiti svoje zastopnike v provincijalnem svetu. Plača se jim poviša vsaj za dvoje. Učitelji si bodo osnovali liste, ki bodo zagovarjali svobodnostna načela pa koristi učiteljstva. Kdor bi jih ne podpiral, bo izdajica lastnega stanu.11
Leto 1848 je pa podučilo tudi pruske državnike, da kaker-šna je setev, mora biti tudi žetev: nekrščanska, racionalistična vzgoja je pognala bridkega sadu ne le za cerkev, ampak tudi za državo. Vkreniti se je moralo na staro pot. S tem prepričanjem je prevzel leta 1850 šolstvo minister Raumer. Povdarjati je začel odločno krščansko vzgojo; učiteljem pa je omejil prostost
določivši, kaj imajo učiti. Ne veliko, ampak d o b r o, razumno se imajo otroci učiti. (Jule so se tožbe, kako težak je ministrov jarem.
Krišpin pa se je bil vže postaral. Vender ne da bi bil opešal; celo pomladil se je, ko so mu zadnja leta pripeli na prsa srebrno znamenje za zasluge. Prvo, kar je naredil pod novim ministrom, je pismo, katero je poslal kot predsednik odboru „Leh-rer-Fortschrittsverein-a“, s katerim oznanja, da odloži predsedni-štvo in ob enem izstopi iz društva; češ, starost in drugi opravki mu ne dajo več žrtovati se za namene še pred kratkim tako potrebnega društva. Učiteljem svojega okraja pa je razposlal sledeče pismo, oziroma opomin:
„Hvala Bogu; česar smo tako dolgo pogrešali, nam je milo nebo vender poslalo: moža-ministra po Božji volji, kateri ima srce za edino zveličavna krščanska načela. Več desetletij smo tavali po gosti temi, indiferentizem in brezverstvo sta žugala vse preplaviti; nenravstvenost je rastla v ljudstvu, množila so se hudodelstva od dne do dne. Mislilo se je, da leto 48 izkoplje grob veri in cerkvi. Nesrečni novotarji! Mej tem, ko so Boga izganjali iz šole in javnega življenja, se je začel majati prestol kraljev, in čim bolj so izganjali ljudi iz cerkve, tem bolj je rast-lo število prekucuhov. Kolegi! vže več časa sem opazoval, da smo na krivi poti; skušnja, ki sem si jo nabral v dolgem življenji, posvečenem šoli in vzgoji, mi je dala slutiti nevihto, ki smo jo doživeli, nevihto, kakeršne si ne želi nihče več. Katoliška cerkev ima od Boga poklic, da vzgojuje vse ljudi, nji tiče tudi vzgoja dece, tiče šola. Njih ekscelencija minister želi in zapoveda, da vtrdimo mladi rod v krščanskem naziranji, da mu vcepimo v srce strah Božji, ki je začetek modrosti. Vsega tega pa ne moremo izvrševati, ako ne bomo živeli v ozki dotiki in prijateljstvu z duhovščino. Pa tudi z lepim krščanskim vzgledom morate spodbujati mladino: hodite k Božji službi, prejemajte svete zakramente in opravljajte vestno vse krščanske dolžnosti. Opustite dopisovanje v liste, kar vas le odteguje od vestnega spol-njevanja vaših dolžnosti. Bodite pa tudi zadovoljni s plačami; veste pač, da država mora zajemati iz žepa kmetovega, da vas plačuje. Vsak po svojem stanu bodi zadovoljen s tem, kar mu da vlada. Bodite prepričani, da minister ima najboljšo voljo vsem pomagati, koliker dopuščajo državne finance. “
Bil je Krišpin vže v dobro zasluženem pokoji, in spomin ga je vže močno zapuščal, ko je iz nekega učiteljskega tednika zvedel, da je liberalni minister Holhveg prevzel šolstvo. Pisati ni mogel več Krišpin, tudi v zboru ne govoriti, zato se je nekemu staremu kameradu, ko mu je po kosilu buteljka šampanjeva porudečila bledo lice in razvozlala jezik, razodel v prijateljskem pogovoru:
„Vmrl bom z mirnim srcem. Izkušen šolnik sem. Služil
sem vže devetim ministrom. Moje zasluge so se priznale javno. Pa prave zvezde vender nisem videl na šolskem polji. Ako ne motijo vsa znamenja, zasijala je še le zdaj na obnebji nemškega šolstva. Ime ministrovo mi je porok, da je napočila naši šoli nova doba. S cerkvijo in z duhovni se ne more dolgo shajati. Najboljše, da prevzame država vzgojo popolnoma v svoje i'oke, cerkvi pa prepusti krščanski nauk. Tako bo mir v državi. Vsakemu svoje — in nikomur se ne bo godila krivica!“
Vmrl je Matej Krišpin še pred, ko so pruskega kralja kronali za nemškega cesarja. O njegovem pogrebu je pa vse s kraja jokalo.
Slovstvo.
I.
Nekaj o najnovejšem „realizmu(( v slovenskem slovstvu
ali
A. Aškerc.
Balade in romance.
V Ljubljani. Jg. pl. Kleinmayr in Fer. Bamberg 1890.
Nismo pač mislili, da se tako hitro vresničijo naše slutnje! Lani smo namreč v svojem listu ocenjali „Zvonovega“ pesnika Gor&zda. Tedaj smo pisali mej drugim tudi to-le: „Vsekaker se zna zgoditi, da čez leto in dan bomo naenkrat brali: V Ljubljani, v tej in tej tiskarni, se tiskajo pesni Gorazdove! Čakali bomo potem še nekaj — in glej. zagledali bomo kako jutro po knjigarniških oknih krasen, nad vse ličen in morda ne prav droben zvezek z naslovom : Poezije. Zložil Gorazd.*
In res, prešlo je leto in (lan in — kaj beremo ? ljubljanski Zvon“ nam je naznanil pred mesecem črno na belem: ..Pesnik Gorazd je narodu svojemu za Veliko noč podaril p r e-krasne p i r u h e “ ! Te piruhe je pesnik povil v knjižico, kateri je dal gorenji naslov.
Ne več Gorazd, ampak A. Aškerc. Tako je prav. Čemu li
skrivati se radovednežem, kaker smo tudi mi, v mistično meglo staroslovenskega imena? Bodimo odkriti in pogumni! Lani namreč nismo še hoteli verjeti nekaterim jezikom, ki so trdili, da pod Gorazdom se skriva — duhoven. Nam se je zdelo to neverjetno. In da bi bil duhoven — rekli smo — vender katolišk ne more biti. A žal! varali smo se. Gorazd je res duhoven, slovenski duhoven, katoliški duhoven: ime mu je — Aškerc.
Ne vemo sicer, ali je gospod Aškerc bral, kar smo pisali o njegovih „poezijah“, vender slišal je gotovo kaj; saj naš »Katolik11 je — hvala Bogu — zbudil tak krik po Slovenskem, da se je odmevalo v tretje nebo. Vender — je slišal ali ni slišal — g. Aškerc se je zmenil za našo kritiko, koliker za piedlanski sneg. Ravno tiste proizvode, katere smo najodločniše grajali, nam je zdaj, skoro brez izjeme in nespremenjene, podaril v ličnem zvezku, da si jih ogledamo še enkrat.
Tega si ne moremo drugače razlagati, kaker da je g. Aškerc prepričan o resnici svojih nazorov; prepričan pa tudi, da ti nazori ne nasprotujejo tistim načelom, katera mora izpozna-vati in zagovarjati katoliški duhoven. In ker je stopil g. Aškerc ž njimi tako očitno pred svet, nam hoče reči, da je pripravljen jih tudi zagovarjati. — Pripravljeni smo tudi mi.
Pa kaker se zdi, pripravljen je še nekdo drug — iti vv boj za svojega pesnika-mojstra, namreč »Ljubljanski Zvon“. Če se ne motimo, hvalil je vže „Zvon“ Gorazdov »realizem1*. Isto ponavlja tudi zdaj. Sicer nam pa obeta, da v prihodnje kaj več spregovori. No. vender enkrat! Željno pričakujemo. Le vrežite globoko v načelo, pa povejte nam vender vže kaj o svojem realizmu. Pri ti priložnosti pa tudi upamo, da pridejo naši leposlovci na dan z večkrat naznanjeno, a še zdaj zastonj željno pričakovano razpravo o »lepem**, ki je baje tako temeljita in izvirna, da enake nimajo celo Nemci. Tu velja tedaj ! Kortes fortuna...
Pa kaj hočemo prav za prav? Gotovo najmanj prepričevati ali celo podučevati g Aškerca, ki je sam vže po poklici učitelj katoliške resnice. Kaj pa ? Morda na drobno presojati njegove balade in romance ter iz njih kazati nazore, katere izraža Aškerčeva poezija? Pa to* smo vže storili lani; kogar zanimlje, vzemi II., III. in IV. številko »Rimskega Katolika** pa beri pazljivo. Dodati bi imeli malo. odvzeti pa ničesar, preklicavati še manj.
*
* *
Mi bi se pomišljali g. Aškerca imenovati pesnika; pesnika namreč v pravem pomenu. Ne govorimo tu o jeziku, o dikciji, o verzih, sploh o obliki; strokovnjaki bodo gotovo dokazali, da v tem je Aškerc mojster, ki mu ga ni para, in mi jim bomo verjeli.
A mi sodimo pravega pesnika po idealih, katere nam vpo-dablja. Umetnost brez idealov ni umetnost, pesnik brez idealov ni pesnik. Ideal je pa, da govorimo s Ciceronom, tisto, od kate-
rega ne more biti nič popolniše. ‘) Za idealom se mora pesnik povspenjati; čim više se dvigne in čim bolj se mu približa, tem popolniši je. Ker so pa vse reci konečne, ni nobena taka, da bi ne mogla biti popolniša, boljša. Zatorej ne more in ne sme pesnik ostati pri goli realnosti dejanstveno bivajočih reči; to pa tem manj. ako premislimo, kar nas uči razodenje, da je narava popačena po izvirnem madeži. Umetnik ne sme biti kopist, ampak tvaritelj; zatorej so Grki pesniku rekali jtoirjTijs — tvarnik. Od pesnika pričakujemo vsi nekaj novega, izvirnega, višega nego je to, kar gledamo in izkusimo v vsakdanjem življenji. „Kaj hočemo z realnim samim ? -- vpraša Goethe. Občutimo veselje, ako se nam kaj predstavlja resnično kaker je, da celo nam more dati jasniše spoznanje o nekaterih rečeh; pravi dobiček pa za našo višo naravo je vender le v idealnem, katero je pognalo iz srca pesnikovega.“2) Nobeno „idealno“ se pa ne da misliti brez ideje. Da more tedaj pesnik idealno tvarjati, mora zajemati ideje iz višega sveta, da ž njimi pretvarja in 0-življa zemeljsko snov. Brez teh idej umotvor ni lep, ni umetniški, dasi je oblika nad vse dovršena. Pesnikom, kaker Aškercu, kateri znajo tako gladko in mično zglašati verze, tako ljubko božati uho, bi povedali, kar je Platon zaklical svoje dni enakim umetnikom : Kdor lepo poje in pleše, mora tudi peti in plesati, k a r j e lepo.3) Gospod Aškerc poje sicer 1 e p o, a lepega ne poje. zatorej ni pravi umetnik.
Pogrešamo tedaj pri njem prvič idealne lepote, ki je. kaker smo rekli, neobhoden pogoj za pravo umetnost. Idealna lepota je odsvit idealnega sveta. Ta svet nima za nekatere nobene realnosti, zatorej jim je vsa idealnost v umetnosti igrača pesnikove domišljije; smoter umetnosti je pa. da človeka izpelje iz realnega življenja, polnega težav, ter ga zaziblje v prijetne sanje, v katerih pozabi na zemeljsko gorje. Za nas pa ima idealni svet realnost, in sicer višo, nego sedanji, naravni svet, v katerem živimo; ker idealni svet je za nas isto, kar čeznaravni. Kaker tedaj verujemo v osebnega, večnega Boga, tako tudi verujemo v višo. nadsvetno realnost; ta realnost je. ako jo primerjamo z nižo, končno realnostjo, idealnost Seveda ima ta idealnost le tedaj pomen prave realnosti, ako biva Bog. Kaker brž pa tajimo Boga, spuhti tudi vsaka nadsvetna realnost, in vzdi -gati se nad zemeljsko realnost je isto. kar sanjati. S tem izgubi poezija vsak viši pomen, ona ni potem nič več nego igranje s podobami, katere si je stvarila pesnikova domišljija
>) .lllud. quo niliil possit esse praeatantiua.* Or. c. 2. n. 7.
-) Eckermann. Gespraehe mit Goethe.
i)	Kuhaj uiti, xu/.aj oQ%tZrai' TtoTtpor ti xcu xakd udti xul xahu 0QittTai, Ttpoa&iofitr r; fitj; — 7tQoa9i3^tv ! (Legg. II.)
Kdor pa veruje v Boga in v nadsvetno realnost, bo dal tudi poeziji ves drug smoter. On bo zahteval, da se pesnik vzdigne nad zemeljsko realnost do nadsvetne, da nam — potem, ko je sam zrl v lice večnim idejam in si duha ožaril v njih svitu — njili svit, njih lepoto vpodobi v svoji pesni, iz katere bomo mogli tudi mi vpoznavati idealni svet ter se ogrevati za njegovo lepoto. Pesnik nam nima le risati, kak je sedanji svet, ampak pred vsem, kak bi moral biti t. j. ožarjati mora naravo se svitom čeznaravnim. Pesnik stoji tedaj nad naravno realnostjo, mej njo in čeznaravnim svetom, on posrejuje mej obema svetoma z namenom, da nas zemljane povzdigne iz nižine zemeljske v višine nebeške. Zato se pesnik tudi obleče v praznično obleko t. j. popustivši obliko vsakdanjega govora, vlije svoje misli v umetnostno vezano besedo. Zato so vže stari govorili o pesnikih, da so navdihnjeni od božanstva; zato obdaja vže občečloveški čut pesnikovo glavo z nebeškim, božjim žarom.
Da more tedaj pesnik zadostiti svoji vzvišeni nalogi, mora zemeljsko življenje osvitljevati z nadzemeljsko lučjo, kazati nam mora, da biva nad človeštvom in časovnimi spremembami više bitje, viša volja, katera človeške razmere tako vodi, da privede vse k dobremu koncu. Ne slep slučaj, ampak vseveden, vsemogočen Bog je vladar vesoljstva, Bog, brez katerega volje se ne zgodi nič, Bog, ki je ljubezen, ker tudi se slabim, katero zadene človeka, konečno ne namerja nego više dobro človekovo. Kdor v njega zaupa, pride do zmage, ako ne tu, pa v večnosti. Tem nazorom se mora pokoriti poezija.
A z druge strani mora pesnik v človeku priznati tudi moč, po kateri se more nad dejanstveno življenje vzdigniti do višega ter vso vršiti se po idealih. To pa more človek le po prosti volji. Prostost volje je tedaj drugi neobhodni pogoj, da izvrši pesnik svojo nalogo. Umetnost, katera predstavlja človeka kot igračo tajnih naravnih sil ali strasti, zadušuje vže v koreniki vsak i-dealen vznos, izpodkopuje človeku vero v krepost in v nravstven o st.
Kake nazore izraža g. Aškerc o Bogu in božji previdnosti?
Sirota Anka išče tolažbe. Vpraša rože poljske, naj ji razodenejo, kaj sirote delajo na svetu. A neme so cvetice, neme tudi ptice:
„Anki mladi ne odgovorijo,"
Slednjič ji odgovori potok, ki teče šumno po livadi:
„Daleč mene pot po svetu vodi,
Dosti potok vidi, koder hodi,
T 6 -1 e ve ti, dekle, razodeti:
Prva nisi — zadnja ne na svetil"
O Bogu tedaj, ljubem očetu zapuščenih sirot v nebesih, ne ve g. Aškerc, katoliški duhoven, ničesar!
Kaj pa da! Le čujmo še več. Gospoda zatira kmete, spun-tali so se in
„Upornikov dvadeset tisoč Za pravdo pripravlja se v boj."
Zbrani se grejejo v zimski noči. Mej njimi
„Na puško kremenko naslonjen Kmet P a s a v e c pravi, veli:
„Car daleč, a Bogje visoko!
Odkod pomoči in svetli?—
Y pest svojo odslej le verujem,
Zaveznik moj — p u š k a j e	t a!“
Mislim,	da ne najdemo še tako rudečega	soeijalista,	ki bi
veselo ne podpisal nauka, ki ga tu izraža — katoliški duhoven, gospod Aškerc.
Še hujše! Berimo „balado o potresu."
„Prap6ri vihrajo, zvonovi pojo,
Procesija dolga se vije,
Pevaje, moleč litanije;
In peva in moli in prosi tako:
„0 čuj nas, Bog, v sveta nebesa,
Obvhruj nas potresa. !“....
Na pomoč kličejo svetnike, svetnice, in prijatelje vse nad zvezdami, vpijejo h kraljici svetnikov; slednjič	pridejo	v cerkev,
kjer	mašnik	v ornatu daruje presveto daritev..	Ne sliši	se	dru-
gega nego:
»Obvaruj nas potresa!“
Toda, ko prikipi pobožnost do vrhunca, čuj:
„Podzemeljski grom se začuje!...
Madona v oltarji se zmaje močno...
Zamolkel krik čuješ v nebesa:
»Obvaruj nas potresa!“
Vse tiho? — Kje cerkev?... Glej, zemlja zija!
Iz brezdna štrle podrtine...
Vse tiho na dnu globočine?
Ne! — Glasno mrliči vpijo do Boga,
Tisoči kričijo v nebesa:
»Obvaruj nas potresa!“
To je konec »balade".
Gotovo nas ne bo g. Aškerc preverjal, da nam je hotel v tej „baladi“ naslikati resničen dogodek. Pa tudi ko bi v resnici bilo kaj takega, bi to bistveno ne spremenilo njenega pomena. Res sicer, da ima epična poezija, kakeršni prištevamo tudi balado, navadno kako zgodovinsko podlago, vender njen smoter ni v prvi vrsti predočevati nam zgodovine v njeni objektivni resničnosti, ampak ona zgodovinsko snov povzarja ali idealizuje, ne toliko kažoč nam junaka, kakeršnega pozna zgodovina, ampak idejo, ki je junaka prevzela in se po njem poveličala. V umotvoru stopi pred nas ideja v konkretni prikazni tega ali onega junaka, tega ali onega dogodka Potem takem tedaj izgubijo zgodovinske osebe ali dogodki svojo posameznostno slučajnost, recimo svoj zgodovinski značaj, kaker brž jih je pesnik umetnostno preobličil in povzoril: v njih gledamo odslej na prvem mestu idejo. Slučajnost se nanaša na poedinke in izven teh ne pomenja nič, ideja je pa neodvisna od slučajnosti in ima objektivno veljavo zunaj poedink. Zatorej nam izraža epiška poezija ravno tako kaker vsaka druga občno veljavne ideje, le da jih tu gledamo v konkrektni obliki zgodovinskih prikazni.
Denimo tedaj, da bi nam pesnik v gorenji — „baladi“ pripovedoval, kar se je resnično zgodilo, vender zadostuje vže pesniška oblika, da vzamemo to, kar se je v enem slučaji pripetilo za načelno naziranje pesnikovo, katero hoče v pesni izraziti kot objektivno resnično in splošno veljavno.
Mi pa tudi tajimo, da ima ta balada zgodovinsko zrno; ampak pesnik si je, kaker v veliko drugih, njeno snov izmislil, da izrazi v nji svoje nazore. Gotovo, kaker nam plodi pesniške domišljije n. p. basen, porabola itd. vpodabljajo nekatere resnice ali nazore, isto tako tudi balada“ našega pesnika. Kakih resnic nas tedaj uči g. Aškerc v svoji „baladi“ ? Strašno ! Ako hočemo pomen njegovih nazorov izraziti v prozi, bi morali govoriti: Molitev ne zda nič. Kliči na pomoč svetnike in Mater Božjo, kliči Boga — vse zaman! Cim več kličeš, tem manj dosežeš ; in celo ravno nasprotno se ti zgodi od tega, česar si prosil. Prosil si rešenja — doletelo te je pogubljenje. Nevsmiljeno nebo ! Taki previdnosti, takemu Bogu se pesen pikro-ironično roga se zadnjo kitico :
.....Glasno mrliči vpijo do Boga,
Tisoči kričijo v nebesa :
„Obvaruj nas potresa !“
Tedaj mrliči (pripomnimo, da je besedo podčrtal pesnik sam, ne mi) vpijo, kričijo k Bogu. naj jih obvaruje potresa, pote m ko jih je potres vže pokopal v grob!? Blasfemija!............
Tako razumemo mi Aškerčevo „balado o potresu.“ Ako ni naša razlaga prava, naj nas drugače poduči „Lj. Zvon.“
Pa tudi prostost volje, katera je drugi'pogoj za idealno teženje človekovo, je v Aškerčevi poeziji dvomljiva.
Menih se je Bogu zaobljubil; po naših pojmih je to storil v zavesti, da je v njegovi moči držati to, kar je obljubil. Toda kasneje priklijejo menihu iz srca čuti in želje, katerili ne more vkrotiti. In te želje — kake so? Sili ga zapeti pesem,
„Ki s&m je pred brati zapeti ne sme.	./
In vender jo mora zapeti —
Ni moči je v srci imeti !"
Te čute. te želje določuje nadalje pesnik, da so
..O nadeji pač pokopani,
O zlati svobodi prodani."
Po našem mnenji pomenja to : Nihče bi se ne smel zavezati z redovniškimi obljubami, ker mu tičijo v srci lajne sile, katerih nima v oblasti; ako se mu te obude, ga ženejo in tirajo neodoljivo za seboj : tedaj prosta samoodločba, prosta volja — je prazen san.
Pa tudi drugod se vrača isto naziranje: človek je igrača strasti in trmastega slučaja. Od tod slepa moč čutnosti in niže narave, od tod vsodna ljubezen se znanimi nesrečnimi nasledki, od tod prešestvanje, zakonska nezvestoba, vmor in samovmor ! Ne prosta volja, ki bi se krepostno vspenjala k blagim, nravstvenim činom, ampak nizka, podla strast — ta prevladuje in določuje čine človeške.
Sicer pa se nočemo spuščati v nadaljno presojevanje g. Aškerčevih „balad“ in „romanc", da ne bi morali ponavljati, kar smo pisali vže lani. Naše in njegovo, oziroma „Lj Zvona" naziranje o poeziji in njenem smotru je načelno različno. Mi iščemo v poeziji in zahtevamo od pesnikov idealov; to smo tudi lani povdarjali ocenjevaje Gorazdove še raztresene poezije, a ko smo pri podli romanci patra Urha pesniku očitali, da s takimi proizvodi črni in po blatu valja katoliško redovništvo, nam je potem odgovoril, da on piše ,,kroniko, kar se je res zgodilo." Potem takem hoče biti g. Aškerc kronist, zgodovinar; ali da govorimo bolj v leposlovnem smislu : biti hoče realist; in to je, česar ne neha g. Aškerčev prijatelj „Zvon“ v njegovo hvalo povdarjati, češ, pesnik naš je zdrav r e a 1 i s t, ker riše nam življenje zvesto tako, kakeršno je.
Pa tudi to mi tajimo : da je g Aškerc kronist ali zgodovinopisec. Zgodovina nam pripoveduje objektivno vse, kar se je godilo, dobro in slabo. Naš „pesnik“ pa ne nahaja na svetu in v življenji nego le slabo, dobrega malo ali nič. Denimo, da bi ne imeli nobenega poznanja človeških razmer in življenja in o-gledali bi si je vprvič na baladah in romancah, v katerih nam je vpodablja g. Aškerc, kako naziranje bi dobili o njem ?
V panorami Aškerčevi se nam kaže Bog kot neskrben za zapuščene in tlačene, tako da človeku, ako si hoče opomoči, ne
ostaja drugo kaker pest. („Anka,“ „Tabor.“) Previdnosti Božje ni, v njo veruje le še vražati kmet, ki zna prerokovati vojsko iz oblakov. (,,Znamenja na nebu.“) Bog in svetniki so glulii za naše prošnje, nebo nam pošlje zlo in smrt, ko prosimo življenja. („Balada o potresu"). Kreposti se ne najde na svetu, ker vsodna sila si pokori voljo. „Črnošolca“ poganja po svetu osodepolni pogled v „obrazek nje“ ; dekle se da zaplesti v zanjke, a ko jo on zapusti, si konča življenje v valovji. („Tri ptice11.) Živinska poliotnost prevladuje človeka, ki je brezvoljna igrača v nje oblasti. Ako ji ni dal zadostila, razriva mu v srci in dela ga nesrečnega. Tudi redovnikom ne smemo verjeti, da so zdržni, v njih srci bluje strast, kateri morajo dati oduška, ako ne, jih pa vmori. Mej redovniki g. Aškerc ne pozna poštenjaka, ampak le prešestnike, pijance, hinavce. Strasti ne more vkrotiti niti volja niti celo milost Božja. Ta strast prisili zakonsko, da vmori moža in se zaveže z drugim ; giblje roko meniha — slikarja, da naslika v samostanski cerkvi podobo nekdanje „svoje,“ ter pred njo moli in jo poljublja, dokler mu srce ne premine ; ona žene graščaka, da se zaljubi v dekle, in ko se oče njen roti, mu mora krvnik odsekati glavo ter jo prinesti v grad pred šumečo družbo. Gospoda in plemenitaši nimajo na sebi pridne ene same dlake: krvoločni so vsi, brezsrčni, prešestniki — zatorej najbolje, da jih kmetje — puntarji podavijo ter pošljejo v dno pekla.
Pač črne so slike Aškerčeve, tako da se človeku kar zgrozi, ko postoja pred njimi. In čeravno posije tu pa tam kateri jas-niši žarek, vender je ozadje le temno, in noč zagrne kmalu zvezdice, ki so začele ravno migljati na nebu.
Junaki Aškerčevih romanc in balad so prešestniki, morilci, tatje, krvoločniki. Od povsod plaši človeka strah, pred oči stopa življenje in človeštvo kažoč mu le rane, le gnjilobo. In človek bi res mislil, da je vse na svetu hinavščina, nezvestoba, nevsmiljenost, podlost. Ne kar resnično biva, kar je pozitivno, po čemer se moramo vspenjati, ampak kar je negacija, kar se studi nepokvarjenemu čutu, to je predmet poezije Aškerčeve. Tako poezijo imenujemo mi ne realizem, najmanj pa zdravi realizem, ampak nihilizem; Aškerc je pesnik ne realist, ampak pesnik — nihilist.
In res, denimo, da bi slikar spravil na platno, kako n pr. ona podaja možu kupo se strupom, da se ga izneoi, ker je star in bled, in se potem zaroči z drugim, mladim, lepim — ali pa, da bi nam kdo naslikal s čopičem Aškerčevega patra Urha, »redovnika, živega svetnika41, (recimo: živega hinavca) kako se potika v temni noči, da zapeljuje slovenska dekleta, kako se pogaja v Celjani, da si pridobi „lepo Margareto1' — da bi nam narisal Zajčke patre kartuzijance, kako pijani pevajo in se valjajo po kleti okol „sodov velikanskih", kjer imajo svojo „bi-blijoteko44, in da bi slikar enake slike javno razstavil občin-
stvu na ogled, kaj ne, kdor ima le še kaj sramežljivosti v očeh, bi se se studom obrnil od takih vmazanosti: pfui! Da, klicali bi na pomoč policijo naj zabrani tako javno sramočenje katoliškega redovništva  In vender, česar bi se ne upal noben pošten slikar, take podobe, risane ne z mrtvo barvo, ampak z živo besedo, se je predrznil javno izpostaviti na ogled katoliškim Slovencem g. Aškerc katoličan, ne le to — katoliški d lili o v e n! In predrznil se je, potem ko smo njegove 'poezije — še pod skritim imenom — javno grajali!
Še stari pagani so imeli bolj estetičen vkus. Slikarju Pav-zonu je posebno dopadlo risati, kar je pomanjkljivo in grdo na človeku in v človeški omiki, a zarad tega so ga stari prezirali, živeti je moral v največi revščini. Pireiku pa, ki je slikal brivnice, vmazane delavnice, osle in kuhinjsko zelenjad z nedosežno natančnostjo, češ, enaki predmeti toliko mikajo in se vidijo tako redko, izrekli so „vmazanec“ — rhyparographus.
Blato se zakrije se zemljo ali z listjem, da ne smrdi. Vže zadnji pot smo obžalovali, da je nekdo sprejel v svojo zbirko dosti smrdljivega iz narodne poezije koroških Slovencev. A zdaj moramo še bolj obžalovati, da je g. Aškerc tako blato ne pobral, ampak sam je zmesel ter nam je povil v ličen zvezek. Beroči take poezije se nehotoma spominjamo, kar je neki epigramist rekel grdemu človeku: »Kdo te bo slikal, ker te nihče noče videti !“ G. Aškerc pa in njegove vrste „realisti“ bi rekli: „Bodi še tako grd, hočem te vender naslikati. Dasi tebe nihče rad ne gleda, naj se pa občuduje moja slika; ne vkoliker predstavlja tebe, marveč vkoliker priča o moji umetnosti, ki zna tako spako tako zvesto posneti. “
Stoje pred slikami Aškerčevimi občudujemo tudi mi njegovo jezikovno umetnost, čistoto govora, živost barv in podob — a gnjusijo se nam v njegovih glavnih slikah predmeti, katere si je izbral, obsojamo nazore, katere izraža.
Pa še vse bi g. pesniku spregledali, vse prej mu odpustili, a da je v svojo zbirko spet sprejel „Celjsko romanco11 pa »kroniko Zajčko“ — to ostane neizbrisljiv madež na imenu pesnika slovenskega, duhovnika katoliškega.
Slovenci, ne dajmo pač v roke takih zbirk nežni mladini, da bere take »poezije* ali jih celo predava (po čitavnicah ali celo šolah!). Vže tako je iz javne vzgoje kmalu da ne izginil ves idealizem, in materijalizem zataplja v mladih duhovih vse vzore, vdušuje vsak idealen vznos. Ako se bo pa mladina naša vrhu tega redila s tako »poezijo,“ izgubi še tisto malo vere v ideale, katero si je morda rešila iz vesoljnega potopa; obupa nad mogočostjo kreposti in vda se duhomornemu fatalističnemu naziranju. Rod pa brez idealov, rod brez vere v krepost, rod vzgojen v pesimizmu — tak rod pomenja pogin naroda, pome-nja — narodno smrt!
II.
Se en vzgled mlado slovenskega „realizma(i.
Smet ni sicer vredna, da bi jo pobrali. Vender ker vže govorimo o »zdravem realizmu" naših leposlovcev, dodajmo še to.
Taka smet je Jurčičeva povest: „B e 1 a ruta, bel d e-nar“, katero je sprejel g. Fr. Levec, c. kr. profesor in vzgojitelj s 1 o v e 11 s k e mladine, v VIII. zvezek »zbranih spisov" Jurčičevih.
Če se ne motimo, se je izdajatelje Jurčičevih spisov nekje vže opominalo, naj bi Jurčiča toliko ne zbirali, ampak bolj iz njega izbirali. Veliko dobrega in lepega se nahaja v njegovih delili, a marsikaj tudi, kar ni tako in kar bi bil Jurčič sam kasneje prenaredil ali celo vničil.
Toda »realisti," ki bi mladini pokazali svet. »kakeršen je v resnici," (da bi se tudi oni kdaj pokazali, kakeršni so v resnici !), ne ločijo radi mej dobrini in slabim, posebno pa ko gre za to, da se katoliški cerkvi ali duhovnom da krepka zaušnica.
In za kaj takega je povest »Bela i uta“ prav kaker navlašč stvarjena, da si boljše ne morejo želeti. Ker leposlovne vrednosti nima nikake »Bela ruta." Toda skrit je v nji ocvirk za liberalne zobe — non plus ultra. In ker je povest kratka — ne obsega celih osem strani — stane radovednega bravca pač malo truda, najti ta ocvirk.
Kaj je tedaj ? Poslušaj!
»Umevno je torej, da smo — bilo je veče slovensko društvo zbrano — tudi na politiko prišli in privrženci liberalno-na-rodne stranke ne posebno ljubo in respektno obdelovali ono naše duhovenstvo, kateremu je svoja Črna suknja in kar k nji spada, prva, a narodna politika druga, če ne zadnja stvar. Mlajši mej nami sojih obirali, morda še preveč, ne ločivši poštenjakov mej duhovenstvom in fanatikov."
Potem takem so tedaj duhovni, ki stavijo vero nad narodnost, Boga nad človeka — fanatiki; poštenjaki mej njimi so pa le tisti, ki zatajivši večno veljavna katoliška načela z liberalci na kolenih molijo narodnostnega malika.
Pa še nekaj drugega. V »povesti" se govori o vraži, »da se ne sme nobena deklica, ki se je z duhovnikom spečala v stvareh, katerih celibat ne odobrava, po Blejskem jezeru voziti".
In v potrjenje tega pripoveduje se nam dogodek, ki je, kaker nas zagotavlja pisatelj, »prozaičen, resničen, ali žalosten." (Vže lehko verjamemo, kako »žalostni" so za liberalce enaki
dogodki). Dogodek je pa ta-le: »Ljubil je deklico, kije bila pripravljena njega vzeti, ki mu je ljubezen govorila in pisala, a imela tako veliko in prostorno srce, da je složno mogel notri biti tudi lep kapelan, kateri ji je dopisoval in li kateremu je skrivaj tudi hodila."
Ste slišali, slovenski duhovni, s takim blatom ometajo vas in vaš celibat! In te lepe „povesti“ bere pred vsem — kar skušamo sami — učeča se slovenska mladina. In kaj bi jih ne brala!! Saj jih dobiva le ona po znižani ceni, saj se ji priporočajo po šolali od lastnih profesorjev, in zanjo jih izbirajo in izdajajo postavno nameščeni odgojitelji mladine, kakeršen je g. Levec. Ko bo prebral gimnazijalec tako lepo historijo, ne bo li odložil knjige misleč si pri sebi: A, taki so farji! Potem pa pojdite, slovenski duhovni, pa držite vernemu ljudstvu šmarnice ter govorite o devištvu Matere Božje, slikajte mladini angeljsko čistost sv. Alojzija!
Menimo, da se naši konservativni listi sploh premalo ozirajo na vse, kar prihaja iz „Narodne tiskarne" na gladkem papirji mej slovenski svet. Epiteton „naroden“, ki ga stavijo naši liberalci na čelo skoro vsem svojim podjetjem (n. pr, narodna tiskarna, n a r o d n i dom, narodna biblijoteka, narodna čitavnica, 11 a r o d n o gledališče, Slovenski 11 a r o d itd.), da se s tem skažejo nedotakljive in tako vganjajo, kar hote, ta epiteton ima za slovenske konservativce še zdaj nekak nimbus, kateri jih zadržuje, da ne rečejo liberalcem povsod in vselej, kar in kaker jim gre. Kaj pa! Celo nasprotno znaš doživeti! On-dan, ko smo imeli še besedo pri „Soči,“ smo se tudi predrznih povedati češkim in drugim Sokolom, kar jim tiče; ker se je pa dalo iz naših besed sklepati, da nismo tudi slovenskim Sokolom brezpogojno naklonjeni, glej, vzdignili so se nad nas — konservativci; in v svoji preveliki gorečnosti za čisto narodno stvar, v kateri ni še sence katoliške, podtikali so našim besedam desetkrat več, nego so pomenjale! Ako bi imel sloviti „Ho-tebor" (Bog mu greh odpusti) vsaj toliko ognja katoliškega, kaker narodnega, bi bil moral pač še prej iztakniti lepo „po-vest" iz Jurčičeve zbirke ter posvetiti ji vvoden članek, v katerem bi bil pokazal, kako se blati od naših verskih nasprotnikov ne Sokol ali narodna društva, ampak katoliška duhovščina. Ne, katoliškim načelom, katoliškim duhovnom, redovnikom se pljuva v obraz vže leta in leta, in prenaša se večinoma vse potrpežljivo iz »ljubezni do miru"; ako se pa od časa do časa katera zine proti nesramnim napadom, se hitro potem poklekne pred razžaljenim, naj odpusti in — molči se spet eno leto ! Saj še bi Slovenci skoraj ne vedeli, da imajo liberalizem v domači hiši, ko bi jim ga ne bili pokazali mi.
Mi ne poznamo take politike! Liberalcem bomo v obraz očitali, karkoli včinjajo v pogubo katoliških načel in nravnosti.
Komur ljubo, poslušaj »as, beri nas, komur ne, pa pusti nas. Tako smo pisali svoj list do zdaj, tako in ne drugače ga bomo pisali tudi za naprej, dokler bode izhajal! In upamo, da ga ne bo še konec!
Dr. M.
Raznoterosti.
„Monatsschrift fiir christliche Socialreform.u
Pri katoliškem shodu na Dunaji videl sem v prvi vrsti na skrajni levici odra skromnega moža, sedečega poleg cerkvenih dostojanstvenikov, poleg odličnih prvoboriteljev krščanske misli. Skoraj da je bil preskromen na toli častnem mestu. Poleg njega na levi sedel je nemirni «tribunus plebiss dr. Lueger, a še bolj na levi stali so sami mladi fantje, vseučiliščniki v prekrasni praznični odeji!
Na obrazih vseh navzočih svetila se je radost zmage gotove, navdušenje za boljšo bodočnost. Neznanec naš pa je resno gledal po govornikih in poslušavcih in tiho molčal. Tudi ko smo se vsi smejali, ni smejal se on. «Ali mu ni do stvari? Ali ne veruje z nami v boljšo bodočnost?« menil sem sam pri sebi. Ali kdo je ta mož ?
Ravno ko sem ponovil vprašanje, obme se mlad govornik •— ki je črez mero navdušeno govoril — obrne se pravim na oder in klanjaje se izgovori: «Trudoljubi in izborni pisatelj — Vogel-sang.“ Oni tihi gospod pa je vstajal in lahno poklanjal se občinstvu.
Tako sem prvič osebno spoznal Vogelsanga! Bilo mi je tem draže, ker sem ga po glasu in spisih vže davno poznal. In kdo čitateljev »Rimskega Katolika^ ga ne pozna? Kdo ni čital njega temeljitih člankov v «Vaterlandu,» čegar glavni vrednik je Vogel-sang ? Komu je ta prvi avstrijski socijolog neznan ? Marsikomu pa vtegne celo neznan 'biti drug časopis mesečnik, kateremu je tudi Vogelsang vrednik. Ta list hočem danes priporočati čitateljem. oMonatsschrift fiir christliche Social-Reform. Gesellschafts-Wissen-schaft, volksvvirthschaftliche uud vervvandte Fragen.s Ako rečem, da je v listu v resnici to, kar je na čelu zapisano — povedal seip vso hvalo tega odličnega lista !
Potrebo tega lista ni povdarjati. Malo je izobražencev, ki
s temi vprašanji ne bavijo se. Socijalno vprašanje daje misliti cerkvi in državi, državnikom in učenjakom, gospodarjem in delavcem ! Menim pa, da imamo mi duhovniki posebno dolžnost in priliko zanimati se s temi vprašanji, ki segajo globoko v časne in večne koristi narodov krščanskih ! Pozabiti bi morali zva-nje in namen svoj, ako bi hoteli mimo vboštva in moralnega zla, ki tare narode skoro vesoljnega sveta. Naša naloga je oznanjati blagovestje vbožcem ! Še v nobenem stoletji — odkar so robstvo odpravili —- niso imeli čuvaji sijonski toliko dela, ko baš današnje dni Pozivljemo torej osobito vse mlajše d u h o v s t v o, da se resno loti učiti in misliti o teh vprašanjih. Ni dovolj či-tati ta vprašanja v časopisih dnevnikih, uiti sarnih teorij v apologijah in drugih debelih knjigah, treba je čitati stvarno vrejevana poročila dnevnih sobitij in njih ocenitev po večnih krščanskih načelih. Časopisi kaker «Vaterland» čitajo se prav prijetno. Toda časniki pišejo v naglici, površno in razdelno o teh pojavih niti so vedno po ceni dovolj. Knjige držijo se premalo podrobnih podatkov razpravljajoč gola načela.
Omne tulit punctum, qui miscuit utile dulci.
Kdor hoče sobitjim pazljivo slediti, bistvo ločiti od nevažnih okoliščin v socijalnem življenji, kdor hoče o teh sobitjih imeti pregled in trezno, zrelo razsodbo — ne pozabljaj naročiti napo-minani list.
V dokaz postavimo semkaj naslove nekaterih člankov v lanskem in letošnjem letniku : Zur ge\verblichen Bevveguug in Oe-sterreich. — Zum Ceutenarium der Revolution voli 1789. — Zur Ar-menpflege. — Die Arbeiterverhaltuisse in Nordamerica. — Russ-land und sein Einflus ; auf die Zukunft Europas. — Frauenarbeit. — Manchester antimanchesterlich. — Konnen Griindungen von socialen Corporationen die heutige Gesellschaft retten? — Criminal-padagogik. — Ueber das Pferdefleisch. — Philosophie des Docken-strikes.
Poleg obširnih člankov raznih pisateljev donaša list redno rubriko : «Sociale Chronik», in pa književno poročilo. Za temeljitost in krščanska načela porok sme biti ime — Vogelsang!
Čujmo, kako piše Vogelsang o početku tekočega leta: «S tem zvezkom začenja «Monatsschrift» 12. leto. Mnogokatere nevarnosti, mnogokatero nemilost in napadanje je list prebil s pomočjo Njega, čegar ima zagovarjati najviše pravo črez zemljo, črez ljudi, črez socijalno življenje ljudi mej seboj. Na tem sloni njega nada, da ne zgreši pravega smotra črez ono mero, do katere mora vsako človeško delo zmoti in slabosti plačevati davek. Kajti tu nam je na roko ko zlato včiščena modrost, katero je vže dve tisočletji zbrala cerkev v neštetih delih svojih sv. očetov, bogoslovcev, moralistov in filozofov. V priklad so nam rušine prarazo-detja, katere vničiti m mogla pregreha in zmota propalega človeštva. In pa — skoraj še več nego vse to — imamo za učiteljico
- nastavnico prekrasno zgradbo socijalnega reda, koji so vsta-novili plemeniti zapadni narodje pod materinim nadzorstvom sv. cerkve: v nravi, zakonih, institucijah, pravnih pojmih svitlo žareč majak brodarju, ki dandanes jadra na razburjeno morje socijalnih vprašanj, v zavesti, da mu je nepremično gledati luč, ne katerikoli novi svet naj vesla. Nikdo ne more do obljubljenih bregov, kdor gre le za domišljijami samovolje, lakomnosti in oblastnosti. Mila volja in modrost božja nam je naznačila deželo naše bodočnosti, toda naša svobodna volja in stroga odgovornost odloči, ali dospemo do trdnega brega ljubezni in pravice, ali pa radovoljno zablodimo v propad, kaker vže zdavna propali drugi narodje in države.
Blagočesteč prošlost smemo skoz meglo sedanjosti gledati z jasnim in nevstrašenim okom v bodočnost in delati za njo !«
Taka načela in take razprave menim, da smemo priporočati čč. duhovstvu. Vredništvo in založništvo obrača se v resnici v prvi vrsti do njih, katerim je druge učiti, do čč. duhovstva, do društvenih predsednikov in zavodov, da naj ta list zdatno podpirajo.
List izhaja letos vže 12. leto vsak mesec na 3-4 polah v osmerki in stane na leto 6 for. Iranco. Stari letniki po 3 for.
Marsikomu bo list predrag. Kdor pa toliko vterpi, prepričan sem, da mu ne bo žal denarja. Pač pa nam mora biti žal, da ima ta list po dvanajstih trudapolnih letih še vse premalo naročnikov in čitateljev.
Dr. J. Pavlica.
Liberalizem pripravlja pot socijalizmu — v šoli.
Kaj namerja liberalizem iz ljudske šole? Znani so smotri, katere hoče doseči s šolo. S svojim vplivom hoče v šoli odpraviti veroizpovedanje, in da je pri svojem delu gotov, povspešuje mešane, komunalne in vkupne šole (Simultanschule), katere so po njegovem mnenji nekaj najpopolnišega, kar je človek izumel. Dobro v,e, da brezverska vzgoja je tudi vzgoja brez pozitivne vere. Povsod, kjer le more, podpira indiferentizem in hoče na tak način povsod škodovati kristijanstvu in njegovi nositeljici katoliški cerkvi in sicer tako dolgo, da jo konča. Liberalizem hoče odpraviti iz šole vsak cerkven in versk vpliv in se poteza za nadzorovanje posvetnjakov. On hoče na razvalinah veroizpo-vedanj postaviti čisto človeštvo. Da pa vresniči liberalizem svoj žalostni smoter, ni niti misliti, kajti človeška družba je dandanes žrtev socijalističnega prevrata; revolucija bode tudi liberalizem pokopala. Moderna šola pravi: „Mi hočemo iz kristijanov ljudi.“ Kaker da bi ne bil kristijan najpopolniši človek! V samem tem stavku izraža se namen, katerega ima liberalizem pri državni
šoli. Neverska državna šola bodi pomoček, s katerim naj se konča kristijanstvo. To je novodobna vzgojevalna modrost.
Isto, kar liberalizem od državne šole, zahteva zase tudi socijalizem. Liberalizem vzgaja popolnoma v duhu in po želji socijalizma. Le hoče socijalizem svoje namere izvršiti hitro in brezobzirno, liberalizem pa gre počasi, z vso opreznostjo na delo, da prizanese vsaj nekoliko časa postavnim pravicam, da ne nastane mej vernim ljudstvom kak krik proti njemu in da ne pride pri ljudstvu v nemilost. Liberalizem deluje le krotko, a njegovi nazori so enaki nazorom socialističnim. Moderna pedagogika ima namen vgnjezditi se, kjer je le kaj upanja, da obveljajo socialistične ideje. Da. liberalizem pripravlja pot socijalizmu. Tudi v nemškem cesarstvu, v središči tako zvane inteligence in izobraženosti, je mnogo šol, v katerih se javlja socijalizem. Vprašalo se je po vzrokih, a odgovor bodi jim: Kjer ni pravega kristi-janskega strahu in kjer začne poljubno filozofično naziranje, tam se začne javljati teženje po socijalističnem naziranji, in ako se tu pa tam močno javlja, kdo bi se temu čudil! Kjer pride socijalizem v šolo, se mora kristijanstvo vmakniti. Se stališča te skušnje moramo soditi tudi one, ki hočejo državne šole spremeniti v neverske. Nevarno je spremeniti šolo v neversko „Drillanstalt,“ kajti to je proti njenemu bistvu in proti njeni nalogi. Ako hoče nemški liberalizem poskusiti, zgodilo se mu bode kaker njegovemu bratu na Francoskem in v Ameriki Na Francoskem so bile državne šole izvir „komune“, kar priznavajo tam vsi, katerim je nekaj do blagra domovine. Državna moderna šola na Nemškem se bode gotovo ravno tako razvijala. Vse ideje imajo svoje neizogibljive posledice, ako se vresuičijo v življenji. Kar je pa na Francoskem in v Ameriki škodovalo, ne bode pri nas gotovo koristilo. Logika dogodkov bi sicer prvič lagala, kar pa ne stori nikdar. — („Kanisiusvereins-Korrespondenz.“)
"fe besede vpotrebimo lahko tudi na naše šolstvo, saj naša šolska postava je prepisana iz nemške.
Jezuitska odgoja.
Protestantski rektor Korner v Hali, praktičen odgojitelj, piše v svoji zgodovini pedagogike o jezuitih naslednje: „Se le-jezuiti so vstanovili šolstvo, katero je bilo najboljše organizovaho za tiste dobe, in katero si je tedaj pridobilo zaslužene slave po celem svetu. Navada je, da se nam slikajo jezuiti kot nečloveške hudobe, polni zvijače, izdajice, dasi bi moralo biti znano, da so zločinstva, katera jim očitajo, historično nedokazana in da je bila odprava jezuitskega reda v preteč, stoletji nasilstvo biro-kratičnih ministrov. Pravična dolžnost je delati na to, da obmolknejo oni hudobneži, kateri hočejo videti v vzgojevalnem zistemu
jezuitov „die raffinirteste Bosheit zurh Verderben der Jugendgei-ster“. Jezuiti stoje na vrhuncu svojega časa. Tudi imajo najve-čih zaslug v tem — kar mora tudi vsak protestant priznati — da so podučevali stare klasike tudi s praktičnega stališča in so tudi vzgojo v svojih šolah enako cenili. Oni so prvi pedagogi, kateri se drže psihologičnega takta, kateri ne izobražajo po šabloni, ampak vzgajajo individuelno, za praktično življenje in zagotavljajo tako celemu šolstvu v privatnem in državnem življenji dostojno mesto. Od tega časa začenja doba znanstvene pedagogike. Jezuiti so dosegli v svojih šolah tako moralno čistost, kaker je ni bilo v nobeni šoli šestnajstega in sedemnajstega stoletja11.
Framasonski recept.
Žalostna resnica je, da se javljajo v slovstvu in v umetnosti, v odgoji in v poduku vedno strastnejši napadi na vero in nravnost. Odkod to izhaja, pove nam masonska knjiga: „Amico del Popolo“, katera priporočuje svojim bratom :
„Masonstvo mora v prvi vrsti na to delati, da pripravi duhovščino na slab glas, in da zabranjuje občevanje ljudstva z duhovščino bodisi v verskih družbah, bodisi v družinah. Ženo moramo odtujiti cerkvi in jo živiti s čitanjem časnikov in romanov, katerih glavni smoter je dokazati, da je vera velika nesreča. Po občinah naj bodo opazovalna središča, katera naj bodo v tesni zvezi z vradniki, učitelji in trgovci, a v vednein nasprotji z duhovščino; ta središča zbirajo naj novice in jih pošiljajo časnikom, da se vniči brezmiselno češčenje duhovščine. Družine, katere čitajo katoliške liste, moramo zasmehovati in v vsako družino vriniti liberalen list; ako se upa kedo zagovarjati duhovščino, moramo ga pobijati. Proti duhovščini poslužujmo se liberalnih delavskih društev, šole, otroških vrtov, podpirajmo delo ob nedeljah, priredujmo za ljudstvo s potujočimi gledališčinimi
igralci razne predstave   kajti strasti ako jih zdramimo,
odtegujejo mladino od duhovščine. Ne bodimo izbirčni pri sredstvih, da le izpodrinemo veljavo vere in duhovščine; vsako sredstvo je dobro, da oprostimo človeštvo duhovniških verig.“
Tej izjavi ni treba pojasnila!
Izhodna in zapadna cerkev.
Učeni ruski filozof Solorvieff je kaj karakteristično označil z malimi besedami delovanje izhodne-razkolniške in zapadne-ka-toliške cerkve. On pravi:
Po ruski ljudski pravljici, je poslalo nebo sv. Nikolaja in sv. Ivasijana, da bi opazovala zemljo. Tu zagledata vbogega kmeta
ki se je zaman trudil, da bi voz sena potegnil iz blata, v katero je bil zavozil.
,,Pomagajmo možu potegniti voz iz blata“, pravi sv. Nikolaj.
„Bog varuj", odvrne sv. Kasijan, „laliko bi si onesnažil svoj roket!“
»Torej pa počakaj malo ali pa hodi sam dalje11, pravi sv. Nikolaj, stopi srčno v blato in pomaga kmetu potegniti voz.
Z vmazanim in raztrganim roketom vrne se sv.	Nikolaj	v
nebo.	Začudeno ga pogleda sv. Peter, ki se pa vender	vmiri, ko
mu	pove Nikolaj, zakaj je tako vmazan in raztrgan.
„In ti“, vpraša sv. Kasijana, »ali nisi bil zraven	tudi ti“	?
»Bil sem, pa nimam navade, da bi se mešal v stvari, kine zadevajo mene in posebno nisem hotel omadeževati brezmadežne čistosti svoje' duhovniške obleke“.
V svetnikih naše legende vidi Solo\vieff podobo izhodne in zapadne-katoliške cerkve. »Izhodna cerkev želi, kaker sv. Kasijan, priti v nebo brez madeža na svoji obleki, zato povspešuje povsod svoje pusto samotarjenje, svoj premišljajoči misticizem, zato se zdržuje vsake politike, da, vseh socijalnih vprašanj, ki zadevajo celo človeštvo."
»Zapadna cerkev — kaker imenuje ruski bogoslovec katoliško cerkev — ni se bala stopiti v blato zgodovinskega življenja. Skozi mnogo stoletij bila je edina voditeljica nravstvenega življenja in duševne omike mej barbarskimi evropejskimi narodi, prevzela je nalogo za telesno in duševno potrebo onih ljudstev, ki hočejo prosto vaditi svoj duh in svoje divje nagone. In ko je prevzemala težavno delo, mislila je stolica rimskega papeža, kaker sv. Nikolaj, le na resnične potrebe človeštva, in ne na svojo čisto zunanjost.
V zapadni cerkvi združile so se božje in človeške moči v dosego enega namena, — v izhodni so hoteli obvarovati le čistost. V delovanji vidimo glavni razloček in glavni vzrok ločenja obeh cerkva.
Vsaka cerkev razločuje se po svojem vzoru verskega življenja. Verski vzor ločenega kristijanskega izhoda ni napačen, a je nepopolen.
Izhodna cerkev moli, zapadna cerkev moli in dela.*
Tako sodi ruski bogoslovec in filozof o katoliški cerkvi, naši liberalci pa bi hoteli privesti Slovence v razkol, in take ljudi imenujejo — domoljube!
Kjižica : „Kto prav?"
V knjižici: „Kto prav?11 ali »o sojedineniji vostočnoj Cerkvi s zapadnoj" B. S kega, (Leipzig, Wolfgang Gerhard,
1861) ki je pisana proti znanemu ruskemu učenjaku bogoslovcu
A. N. Muravjevu v obrambo neke druge knjige: „0 vozmožnom sojedinjeniji Rossijskoj Cerkvi s Zapadnoju bez izmšnenija obrja-dov Pravoslavnago Bogosluženija,u katero je spisal neki ruski knjez, čitamo mej drugimi zanimivostmi vest, da niso Rusi do najnovejšega časa nikdar tajili dogme katoliške o izhodu sv.jDuha od S i n a. Za nas je to velike važnosti, ker se navadno prišteva Ruse Grkom ter z njimi zamenjuje. Avtor omenjene knjižice silno biča ruskega bogoslovca A. N. Mu-ravjeva, ker se je drznil trditi, da ruska cerkev priznava j e d-n a k o z grško cerkvijo ,,ishoždenije Duha svjatago ot jedinago Otca.“
V dokaz svoje trditve pravi str. 13: „...Ruska cerkev sprejela je to dogmo v lici svojega metropolita Efreraa, kateri je bil 1098 1. na cerkvenem zboru v mestu Bari, kjer se je določevalo o tej veliki skrivnosti po željah Grkov. Po prenesenji namreč relikvij Čudotvorca Nikolaja iz Mire v Liciji v mesto Bari, ki je v Kalabriji, želeli so Grki. videč toliko čudes godečih se z relikvijami svetnika, kateri je bil v prvem vesoljnem zboru najbolj goreč zagovornik skrivnosti sv. Trojice, da bi se zbor sklical na mestu, kjer se hranijo njega rebkvije, da bi bilo s pomočjo svetnika razjasnjeno, kako treba razumeti izhod sv. Duha. Papež Urban II. soglasil se je z njih željami in oktobra 1098 1. je odprl zborovanje v mestu Bari s 183 škofi, mej koji-mi je bil i r n s k i metropolit E fr e m in po zreli pre-sodbi, dokazal je sv. Anzelm, nadškof Kandorberijski tako jasno izhod Duha od Očeta in Sina, da je zbor izrekel anatemo proti vsakemu, kateri b i s e drznil tajiti o dogmo. Da p a j e metropolit Efrem, kot predstav-1 j a t e 1 j ruske cerkve, vsprejelto dogmo, dokazuje s te m, daje po vrnitvi iz mesta Bari, v s t a-n o v i 1 praznik p r e n e s e n j a relikvij sv. Nikolaja 9. maja, (z a p a d n a r i m s k o - k a t o 1 i š k a Cerkev praznuje praznik sv. Nikolaja 6. dec) Grki p a, k a t e )■ i niso v s p r i j e 1 i zborne določitve, ne pražil u jejo d o d e n a š n j e g a d n e prenesenja relikvij tega svetnik a“.
Na strani 9. pravi pisatelj omenjene knjižice: „Sam metropolit F i 1 a r e t ne rešuje v svojih razgovorih mej „uvSr-jenym“ „i ispytajuščim“ tega vprašanja v tem smisli, kaker je rešuje g. Muravjev. Glej, kako se izraža. Na vprašanje rispyta-juščago“: „Kaj praviš ti na konec o izhodu Sv. Duha od Sina?“ „UySrenyj“: ,,Točno to, kar stara Vstočna in Vesoljna cerkev v svojem simbolu, to je uič!“
Na strani 12. navaja besede iz neke knjige, natiskane v Petrogradu 1721: „Da bi dokazal g. Muravjevu, da je ruska cerkev soglasna v tej dogmi s zapadno, in da sti oni'razdeljeni samo radi neporazumljenja, izpisati hočem tu nekoliko vrstic
iz nekega dela natiskanega v S. Peterburgu 1821 1. „Kaker ne more Bog Oče ne ljubiti sebe, ker je brezkončno blag, isto ne more ne ljubiti i svojega jedinorojenega Sina, isto popolnega in blazega; s prav tega vzroka ne more Sin ne ljubiti Očeta, kateri je njemu dal sobstveno bitje in popolnost. — Iz te nerazumljive ljubezni, družeče Očeta s Sinom, izhaja s v. Duh, kateri je istega bistva, k a k e r Oče in Sin: ti t r i j e s o j e d n o, po besedah Ivana Bogoslovca." Prav ta na nauk pa izraža katoliški katekizem..."
Dostavljamo da je pisatelj imenovane knjižice poraščen Poljak pravoslavne ver e. ki je celo svoje življenje iskal sredstva, v katerem bi se dali zjediniti cerkvi zapadnain ruska.
Opšti Imovinski Zakonik za knjaževinu Crnu Goru.
Na Cetinju u državnoj štampariji 1888.
O tem zakoniku pisali so o svojem času mnogo. Po pravici. Ta imovinski zakonik ima biti neizmerne važnosti Črnogorcem, a za tega del ne bode brez vpliva na razvoj drugih Slovanov na jugu. Mi nočemo o njem obširno razpravljati, ker so to vže drugi storili na Slovenskem, niti bi razprava zanimala čitatelje — nestrokovnjake. Dovoljujemo si pa navesti določbe imenovanega zakonika o cerkvenem blagu v V. dela 8. razdelil: „0 cr-kvama, manastirima in drugim njima sličnim uredbama vjere.“ §§ 716-719.
Članek 716. se glasi: “Imabnici su: pravoslavne crkve, ma-nastiri i druge crkvene ustanove, kojima tu osobitnost priznaju črkovna pravila (canones) ili črkovna Vlast, a to priznanje nije u oprjeci sa državnim zakonom.
To isto budi rečeno i o crkvama in črkovnimi uredbama drugih hriščanskih ispovijedi, koje država priznaje."
Katoliška cerkev pa je v Črni Gori polno priznana. Modri knjez je sklenil dogovor se sveto Stolico. Iz ust samega nad-biskupa črnogorskega slišali smo, da junaški knjez ta dogovor točno vrši, koliker mu sredstva dado. Za tega del pa velja isti zakon o blagu katoliške in pravoslavne cerkve. Navedeni članek stavi sicer granice imovinski pravici sv. cerkve. Ne priznava namreč cerkvi imovinske pravice, ko bi bila v nasprotji z državnim zakonom. Gotovo nima noben posvetni zakonodajatelj prava omejati imovinsko pravico sv. cerkvi. Ali kako hočemo, da naj stavi pravoslavni vladar bolje pogoje rimsko-katoliški cerkvi nego li pravoslavni cerkvi ? In vender velja ista omejitev tudi za pravoslavno cerkev. Kako naj zahtevamo od pravoslavne države neomejeno svobodo, ko je cerkev niti v katoliških državah nima! Mnogo strože glasi se naš zakonik, članek 6. R. G. B. N. 142. 21. dec. 1887., ki krati cerkvi imovinsko pravico samooblastno, samovoljno, tudi če ni v nasprotji z obstoječimi državnimi zakoni
Nadalje določuje hvaljeni zakonik o vpravi cerkvenega, blaga, članek 718: „Uprava dobara cerkovnih, i drugih imaonika vjerskog značaja, kao i njihovo zastupništvo naprama ostalome svijeta, biva po ustavu njihovu, po drugim priznanim pravilima i po naredbama zakonike jim Vlasti, u koliko nijesu u oprjeci sa državnim zakonima.“
Pri nas veljajo §§ 38-60 od 7. maja 1874, katere bi za navedeni članek radi dali v zameno!
Članek 719. glasi se nam prijetniše morda nego li pravoslavnim : „Nepokretna (nepremična) dobra pravoslavnih cerkva i manastira, ne mogu se nikako prodavati ili inače ustupati, bez naročila dopuštenja državne Vlasti.“
Ta članek torej ne teži katoliške cerkve, ker govori samo o pravoslavni. Cerkev je gotovo vesela, ako sme prodajati, kar ji drago i kader ji drago!
Žal, da veljajo ti cerkvi katoliški dosta mili zakoni samo za knježevino Črno Goro, kjer imajo gotovo samo neznatno porabo. Toda s Črne Gore vidi se dandanes daleč po slovanskem
svetu  Naj ta duh sprave in bratstva, ki veje zdaj na toplem
jugu zaveje črez vse slovanske pokrajine do — do ledovitago morja!
Pravoznanci čestitali so izbornemu Dobrovničanu prof. Bo-gišiču — stvoritelju hvaljenega zakona — na temeljitem poznanji občnega prava; domoljubi hvalili so črez vse, da se je v mnogih stvareh držal narodnih običajev in nazorov, mi pa dostavimo še hvalo prekrasnega jezika! Tako lepo ni pisan noben zakonik v Slovanih. Ta gladkost in čistost govora tako dobro de, osobito nam Slovencem vajenim taki vradni slovenščini, da je človeka strah, ko se davi ž njo. Od mladih nog učeni v pravu vedno samo nemščini in latinščini, ne bi ni mislili, da je čista slovenščina toli pristna pravnim pojmom.
Čitatelji spominajo se gotovo še znanih “regulae iuris“ t. j. kratkih, zrnatih pravnih izrek. Podajamo njim nekoliko takih „pravničkih izrek in postavaka.“
§§. 987. Zakon je za svakoga zakon. 990. Zao (zli) običaj, nikad tvrd, nikad zakonit. 997. Tvoje sveto, a i moje sveto ; čuvaj svoje, u moje ne diraj. 999. I što nije zabranjeno, može da ne bude pošteno. 1002. Što ti zakon dadne, niko ti ne ote. 1004. Tudja ruka ničije pravo ne skračuje. 1016. Svaka stvar svoga gospodara traži. 1020. Razgovor je razgovor, a ugovor stranama zakon. 1024. Što dvojica uglave, ta dvojica i raz vrči mogu. 1028. Največa je nepravda, kad ko od zla dela svog, još i korist ka-kvu ima. 1031. Ko pravo svoje zapušta, nek sebe krivi ako ga izgubi.
O tem zakoniku izišla je posebna razprava v nemškem jeziku: Dickel Dr. Karl. Uber das neue burgerlicho Gesetzbuch fiir Mon-tenegro und die Bedeutung seiner Grundsatze fiir die Kodifikation
in Allgemeinen, mit Bemerkungen liber den neuen Entivurf eines deutsclien biirgerlichen Gesetzbuches Marburg 1889.
Manje važnosti je ocena Matvjejeva v ruskem jeziku.
Dr. J. P.
Profesor leidenske univerze o sv. Tomažu Akvinskem ‘)
\V. van der Vlugt priobčil je v pravoslovnem listu „Gids“ članek o boji za pravico“ ter razlagaje pravoslovje angeljskega učitelja omenja tudi njegove vrline. Nekje piše: „Vze več nego 600 let je poteklo, odkar so se zaprla ona usta, iz katerih je izvirala angeljska učenost, Akvinec bil je kmalu definitor pariž-kega vseučilišča. Cerkev ga je proglasila za svetega in papež ga je pred nekimi leti priporočil vsem cerkvenim knezom in dostojnikom“.
„Ni bil sofist oni mislitelj, ki je najviše pojme povijal ne v puhle fraze, temveč v najpriprostejše stavke, ki je zavračaje svoje nasprotnike njihovim naukom odgovarjal stvarno, brez strasti, brez zavijanja. Slava, komur pristoja slava!“
»Njegovo predavanje se nam zdi kaker glas iz onega sveta in vender nas ne iznenadi. Prebirali ga bodo vsi veki in narodi. Kajti velik duh nikdar ne koristi le svojemu veku,“
Slava njegovemu delu! A tudi slava učenjakom, ki neustrašeno prisojajo vrline vsakemu, komur pristojajo! —
Amara Pellegrina, rimska dopisovalka dr. Beyschla-ga v Hali. 2)
Ker se ni posrečilo dr. Beyschlagu dosedaj izpodkopati skalo katoliške Cerkve, najel si je v Rimu žensko bitje, neko gospico, ki se zove: Amara Pellegrina. A m ara se zove menimo, ker je noče imeti nikdo za soprogo. Ona tudi črti celibat, ker si ne more dobiti zaželenega „šoceljna“. Zato piše v smislu svojega imena o vsem svetem in katoliškem le grenko in trpko in sarkastično. Kar se ni posrečilo rimskim cesarjem, ni longo-bardskim kraljem, ni Hohenštaufovcem, ni doktorju Martinu Lutru, ni Napoleonu, — hoče gospica Amara zvršiti! O nježno bitje! Odloži svoje prstiče raz skale sv. Petra! Je nekoliko previsoka in prevelika za-te.
Gospica Amara dopisuje iz Rima v Nemčijo, pa ne ume i-talijanščine. Piše n. pr. ,,kardinal Rampollo“ (namestu: Rampol-
’) Raacher-Stimmen 1890 H. I.
2)	Laacher-Stimmen 1890. 2. 11.
la), »kardinal Parroekio (namestu Parochi). Po njeni razlagi je pisal sv. Pavel: „Kdor telo Kristusa „impunamente“ je in pije, je in pije svojo sodbo.“ Kaj ko bi mi njenega ljubljenca Giordana Bruna imenovali Guano Bruno!?“
Y svojih rimskih poročilih izraža svojo nevednost in pravi nekje:
»Papežtvo je bilo, je in hode velikansko poslopje najstrahotnejšega egoizma, katero se gradi na denarji in oblasti ter si podjarmuje č 1 o ve š t v o“.
Zmedena gospica ne ve, da Bog ni mogel hoteti svojih vernikov vklepati v železje egoizma. Takega namena ne moreni o prisojati Bogu najsvetejšemu. Hibe in nedostatnosti duhoven-stva našega ne morejo cerkvi izbrisati in ovreči znaka božjega in nadnaravnega.
Gospica Amara („grenka“) je imela vender tri „sladkosti“ v Rimu. Prva radost jej je bila Brunova slavnost. Druga: „Cro-naca nera“, sramilni list, ki je imel smer onečastiti duhovenstvo rimsko. Toda list je zaginil in se zadušil v svojih lastnih hudobijah.
Tretja »sladkost** gospice Amare bil je jubilej Valdenzov septembra pret. leta. Po slavnosti, „katere se je vdeležil celo kralj in senatorji1*, izrazila se je naposled želja: „Bog daj Val-denzom obilnega vspeha pri njihovem delovanji in pomagaj, da kedaj srečno spreobrnejo Italijo k evangeliju (!)“
Kaka radost bode zavladala, kadar bodo vse hčere in sinovi in vdove evangeljskih pastorjev romale v rimski Vatikan prepevaje Lutrovo: „Feste Burg“. 1) ter premenile sv. Petra cerkev v evangeljsko zbiralnico! Od same radosti se bodo potoki solza pretakali v Tibero. Vsi kipi Matere Božje se bodo pre-menili v kipe Lutrove Katice. Confessio s. Petri pa v Lutrove svetovalce iz Wittenberga. Tudi gospica Amara bode pri skupni ženitvi duhovenstva našla svojega ženina. O Amara! Glej, kaj te čaka!
Naše telo in mi.
{Modrovanje gorskega samouka.)
Kako čudovito je sestavljena ona polovica našega bistva, katero imenujemo: telo! Koliko so se vže trudili fizijologi, zdravniki, fiziki, kemiki, koliko poskušenj so vže priredili, z mikroskopi (prav slovensko bi se reklo: z drobnogledi) so si ogledali vsako lakence naših živcev in mišic, in vender koliko je še ne-
‘) Krasen ipev protestantskega korala.
jasnega, nepoznatega! Koliko bolezni še neraztolmaČenih, koliko prikazni nerazložljivih!
Zdravnik, dober znanec, mi je rekel: „Človeško telo je čudež stvarjenja. (V državnem zboru bi se bil slišal „na levici11 glasen vgovor). Za vse je tako čudovito lepo in dobro priskrbljeno, da si zbolelega človeka skoro misliti ne morem — ako pa zboli, bi tudi moral skoro reči, da ni mogoče ozdraviti se.“
Vže to mora človeka osupniti, kako je mogoče, da se kri po našem truplu pretaka V kako drobne vejice cepijo se žile in žilice, kolika mora biti moč, da potiska kri skoz tako drobne cevi toliko let! In ni ga prostora v človeku, da bi le z iglico vbodel in bi ne ranil katere žilice, tako je vse prepredeno! Ako se zbodemo bodemo čutili znamenje, da smo ranili tudi živec, in ti so zopet tako napredeni po vsem truplu, da tudi ni mogoče iglice vbosti in bi ne čutili. Ob enem se tudi zganemo, če se zbodemo, znamenje, da so ravno tam tudi mišice — torej na prostoru drobne iglice nahajamo krvne žilice, živce in mišice!
Živci, dasi jih je brez števila, vender pride do možganov samo nekaj drobnih vrvic, po katerih se pretaka neprenehoma toliko samostojnih (izoliranih) električnih tokov, koliker živcev je združenih!
Ono malo hrane, ki je vžijemo, prekuha se v želodcu, male gobice, ki so ob črevesu, posrkajo nase, kar je rabljivega, in ta bel sok priplavi kri v pljuča, kjer se spremeni v pravo, rudečo kri — ta se pretaka po celem životu ter pusti povsod, koder teče, kar rabijo naši organi, skrbi, bi rekel, za „sarta tecta". Tu odloži, kar rabijo lasje, tam nekaj za kosti, tam popravi živce, tu zakrpa kožo — hodi kaker mojster zidar po obrabljeni hiši, kjer je potreba, pa zamavta. Vemo, kaj se godi, kako pa, to nam ni dano.
Ravnokar se spominjam nove sekte v Angliji — ta uči, da je človeško telo vže po svojem stvarjenji — nevmrljivo! Nekaj sličnega nam je pred desetimi leti profesor psihologije na gimnaziji dokazoval — in meni gre to prav dobro v glavo. Nič se ne bojte, ne mislim učiti krive vere. Mislimo si popolnoma zdravega človeka. Majhen je še, nerazvit — ali organizem njegov spreminja hrano v kri in meso — raste. Hodi, dela, s tem obrabi svoje mišice, živce, kožo i. dr. — vtrudi se, toda hrana in spanje mu zopet povrnejo, kar se je obrabilo — še več, ne le zgubljeno se nadomesti, temuč deček postaja vedno močnejši, krepkejši. Po 50. letu pa začne pešati, oči niso več tako bistre, noge, le prašaj ga, kako ga kmalu bolijo, zlasti, če mu je iti pod se, odkod to ? Pride 80. leto, morda 90, morda še črez in zdravnik pošlje župniku „spričevalo“, da je Janez vmrl (dandanes brez ^pričevala* še pokopljejo nobenega ne, še tega ne verjamejo !) in sicer zapiše vzrok smrti: Marasmus senilis. Odkod to, saj je jedel, želodec mu je bil zdrav, nekdaj, v mladih
letih kuhal mu je tako dobro, da ni le nadomestil, kar se je z delom obrabilo, še preostajalo je kaj, sicer bi ne bil rastel, kako, da ne more sedaj še nadomestiti ne, kar se obrabi — saj ga ni nikoli pokvaril, vsega škodljivega se je varoval, hrano je vžival popolnem naravno in zadostno, spal je tudi, kako, da se sedaj ne more več vzdrževati, in vender so v s i pogoji življenja, kaker v mladosti! Omenjeni gimnazijski profesor nam ni hotel naravnost povedati, kje tiči vzrok, saj tudi ni smel! Šole so „confessionslos“ — mogoče, da je bil kedo mej nami, ki je bil tudi „confessionslos“, tega bi bil razžalil in profesor prišel bi bil celo na sodnijsko klop. če bi se bil predrznil žaliti „verski čut“ „brezverskega" slušatelja — mi pa vemo, odkod to prihaja, smrt se nam res zdi protinaravna, naš čut se jej protivi, ali vteči jej nihče ne more: „Če boš jedel od tega drevesa, boš vmrl“. „Po grehu prišla je smrt na svet“. Morda pride tudi ona sekta do tega sklepa, škodilo bi jej gotovo ne!
Čudovito umetno narejena je naša slabša polovica. Par žarkov v oči, v to čudno „camero obscuro“ in človek vidi, nekaj zračnih tresljajev do našega „bobenčka“, pa slišimo! Koliko živcev, mišic mora delati samo zato, da zapišem eno besedico! in vender gre vse tako gladko. Neki francozki učenjak je zračunil, koliko moči človek na dan porabi — popisuje človeka kot „stroj“ — škoda, da ne vem, kam sem oni spis založil — čudili bi se, v koliko „konjskih sil“ se spremeni oni košček mesa, katerega smo opoludne na krožniku rezali.
Sicer pa ni moj namen človeka pred vašimi očmi anato-mično razkazovati. Paragrafskih kljuk je dandanes toliko, prav kmalu bi se na katero obesil in bi imel še sitnosti „\vegen Kurpfuscherei“. Toliko sem pa menda še smel povedati, zlasti ker nisem nobenega ,zdravila“ še nasvetoval. Konstatujem samo, da je človeško telo res čudež stvarjenja, pred katerim se nam je globoko vkloniti in občudovati Božjo mogočnost.
In vender nismo ž njim zadovoljni!! Samo pik z iglico v srce — amen — oko ne vidi več, uho ne sliši, srce ne občuti več — pa ne misli, da pišem o nebesih — ne! smrti veljajo te besedo. Vdarec po senčili, najmanjša ranica v male možgane, človeka ni več — in vender človek tako rad živi! Koliko bolezni nas tare! Zdravniki pravijo, da je relativno zelo zelo malo ljudi popolnoma zdravih.
Kedo je zdrav ? Vže gori omenjeni zdravnik označil mi je zdravega človeka tako le: „ Zdrav je oni, ki nič drugega ne čuti, kaker če je lačen!“ Pa bojim se, da tudi ta definicija ne bo vgajala, mi bi radi kaj čutili in sicer kaj prijetnega. Znan je oni rek: „Mir ist so kannibalisch wohl“....
Ali ni čudno ? Vsi vemo, da je delo, zmernost in redno življenje prvi pogoj zdravju, in kako neradi in težko se sprijaznimo s temi besedami ? O kuharice ! več ljudi ste vže pokončale,
še več — ko zdravniki! „Dolce far niente", ali se čudimo, če se kedo »usmradi" in se prehitro črvi v njem zarede, saj se v stoječi vodi tudi! in vender bi bil človek rad zdrav ! Prašaj le-karničarje, čemu vsi oni lončki in papirčki, prašaj vse zdravnike, klinike, specijaliste, kirurge, profesorje medicinskih fakultet in njih učence: čemu vsa ta potrata ? »Ljudje bi radi dolgo živeli — bolnike hočemo zdraviti, da bi ne vmrli" — toda vsi zdravniki, tudi najbolj učeni ne morejo še enega nemškega cesarja smrti obvarovati!
Glej jetkovega bolnika. Kako hlastno prebira popularno knjigo o plučnih boleznih, kako zvesto se ravna po vodilih svojega zdravnika — in, če mu ta pove: »ni ti mogoče več pomagati" — vsake babice svet bode dober, vse leke bode poskušal,' da bi le mogel dušo privezati na pol strohnelo truplo — živel bi rad, zdrav bi bil rad!
Mornarji pomečejo v sili vse svoje imetje v morje, bolnik si pusti raji noge ali roko odžagati, nobeno zdravilo ni pregrenko. da bi mu le bilo mogoče smrti uiti.
Tudi zdrav človek ni popolnoma zadovoljen sč svojim telesom — ne le zdrav, tudi „lep“ bi bil rad ! Stopimo v štacuno, kjer dekleta ravno rute izbirajo. Naj poprej jo ogleda od obeh strani, pomeri jo na glavo, pogleda v zrcalo in, ako ga ni, po-prašuje tovaršico, kako jej stoji, pomeri celo njej na glavo, da bi lehko sama videla, kako se jej poda in ali se vidi cela tista lepa roža na zadnjem voglu — ta je vže na kmetih — o mestu molčim. In kaj za glavo, saj še za noge skrbijo, da so čevljarji pravi reveži: le take naredi, da bodo lepi in majhni videti! Kaj, če je prav v žepu »kača," nič ne dč, če je prav doma okno s papirjem prevlečeno, da se je le v nedeljo mogoče nališpati, pa je dobro! — Da bi pa ženske ne mislile, sovražen nam je, moram še »fante" malo „počesati.“ Komaj ima pob 15 let, vže išče po časnikih naznanjene: »Untriigliche Haanvuchsmittel", da l>i si priredil pod nosom par »kacin," katere še le dajo »fantu" pravo veljavo; lasje morajo stati prav, kaker mačku dlaka. Ta se vedno liže in gladi prav, mladič pa hodi k brivcu, ali pa ima lončke pomade, da bo vse gladko. Obleka mora biti, kaker vlita m gorje krojaču, če je kje preširoko ali prenerodno.
Za lepo, gladko kožo skrbijo kozmetične vode; najbolj slovi »brezovo olje“ — faktično, se ne delam norca. Na zelena lica kar kup barvila, da se »primanjkljej" odpravi — lasje, če *omu ne vgajajo, se »prebelijo" in prebarvajo, zobje se ponaredijo — še starci bi bili radi lepi, bele, ali sive lase počrnijo, orado ravno tako, ako raste kje kaka dlaka preveč, koj v le-Karnico po kak »depilatorium" in živio! zdaj sem pa lep!
Artur gleda malo »križem" (ne bodi grdo rečeno!), koj k pravniku, pa k imenitnemu, če prav je daleč, nič ne de — raji pusti očesne mišice rezati, da bi bil le lep. Ne vem, katera
zgodovinska oseba, menim, da neki nemški general, bil je slep na eno oko — vedno se je dal le od strani slikati, da bi se slepo oko ne videlo. Bradovice-ove ne bodi ga treba — proč z vami, če ravno boli! Smešno je, kaj je na Bledu počel neki zdravnik — imena pozabim tako kmalu — sč svojimi pacijenti — debeluhi — da bi jih oprostil neprijetne doklade. Bose in gologlave podil je po najhujši vročini okoli in radi so vbogali, da bi bili le lepi!
To telo nam vender preveč sitnosti dela. Vedno hoče jesti, piti, vedno naj bi se mu streglo, in vender je tako nerodno !
. Najmanjši ptiček nam ligo kaže. Človek, tako moder in prebrisan. navezan je na prostor. Kako težko je priti vrh hriba, ko-- liko truda, ako se hočemo premakniti na tej obli, ki jej pravimo : zemlja, le par milj daleč! Milja, zares prevelikega pomena za zemljaka, kakei' je malenkostna v „vesminr‘. Tudi to pomanjkljivost občuti človek ter si pomaga, kaker le ve in zna. Da bi hitreje prišel iz kraja v kraj, kupi si konjiča, redi ga — ako noče zadosti brzo leteti, poje bič (— to je svetovni konjski jezik — vsi kenji celega sveta ga razumejo — pravi konjski „volapiik“ —). Toda konj je še le prepočasen in se po morji ne zna voziti. Zaprezimo železnega konja — s tem pa kar švigamo po zemlji, juhe! to ti je vranec, pa ogenj žve in vodo — po suhem in po morji dirja z nami, kaj pa da. da mu moramo nožiče po tem vravnati. Gori po hribu nas nese, čez jarke in prepade, le da mu mora prej kak „moderni“ Janez pot popraviti. Dobro pa vender človeku de videti in občutiti to zmago nad nerodnostjo in okornostjo našega počasnega trupla.
Celo v sinje višave bi se človek rad spustil. Res, da se je vže marsikatero neprostovoljno in nenadovoljno povrnil na to prozaično zemljo, vender še nismo obupali, da se nam posreči iznajti tudi namestnika ptičjih perut.
O ti daljava' Prijatelja imam; kako rad bi se ž njim pogovoril, pa je v Ameriki! Če mu ravno po parniku pismo pošljem, kedaj še le ga dobi ? Nič bati se ! stopimo k telegrafistu, bo malo pobobnal na tisti „knof,“ pa bo prijalelj vže za par minut vedel, kaj mu hočem povedati, in še nocoj dobim odgovor. Ako bi bil malo bliže, stopila bi kar k telefonu, pa bi se pogovarjala kar naravnost brez posrejevavcev.
Pa ti želiš kar svojo pisavo prijatelju poslati s telegrafsko hitrostjo, tudi to se zna zgoditi. Telegrafisti ti da kos papirja — plačaš po velikosti — in napiši nanj kar hočeš in kaker hočeš, prav kongruentni list dobi tvoj prijatelj v roke; celo svojo fotografijo mu lahko pošlješ po telegrafu, kaj hočeš še več?!
{Dalje).
Na znanje.
„Rimski Katolik“ izhaja štirikrat na leto, in sicer: koncem jan ua rij a, aprila, julija in oktobra. Vsak zvezek obsega vsaj 96 strani.
Rokopise sprejema vredmštvo: <lr. Anton Mahnič, profesor bogoslovja v Gorici.
Opravništvo lista: »Katoliška Buk varna" v Ljubljani. Ista bukvama sprejema naročbo in naročnino. Posamezni zvezki se prodajajo po 50 novcev.
L,istnica vredništva.
Odprto pismo. — Čudim se, kako molčiš, Pa zdi se mi, da ste sploh vsi pri vas se zavezali, kaker bi	hoteli se	držati po reku : molčati je zlato	— ali
kaj?.... Jaz pa ne morem. Da	bi ga bil	Ti	poznal mojega ujca. To ti je	bil —
«vere Israelita » Ni je imel skrivnosti, katere bi ne bil razprodal po Gorici. En košček te nravi tedaj sem dobil tudi jaz Kar se je zgotovilo v notranjih prostorih, mi skoči v	vežo in odtod prerado smukne na ulico ...
Bilo	je, če	se ne motim, predzadnjič, ko si	mi	pisal. Zvedel	si bil, da sem
stopil z eno nogo — nekateri	hote reči,	da	je bila levica — na politično	polje.
Podvizal si opominati me, prositi, naj bi	za	voljo Božjo pustil nesrečno, neplodo-
vito politiko češ, ona ima svoja pota, svoje zakone *, nič ne bo zdalo butati ob steno, krvavela mi bo glava! Odkrito ti moram reči, da take besede mi niso vga-jale. Priznavam sicer, da politika prezira dandanes više zakone in teži. trmoglavo za svojimi smotri, ne da bi gledala, kako žali pravo Božje Tudi na Slovenskem se je hotel ta nazor v politiki spet vtrditi. Iz poslednjih pet in dvajset let domače zgodovine bi se dala napisati o tem cela knjiga. .. In vender meni se je zdel od prvega poČetka kriv tak nazor. Da tako zvani «mladi» in «stari» skupno pišejo eden in isti politiški list da se družijo na podlagi enega in istega programa v politiško društvo to ineni ni šlo in ni moglo iti v glavo. Bog odpitsti, da je tako trda! Tako zvana «ljubezen», ki bi imela poravnati načelna različja «mladih» in «starih», bila mi je, dasi na videz tako sladka, vender vselej tako grenka, da je nisem mogel nikdar na dolgo obdržati v želodci...
No,	ko se	mi je pa ponudila priložnost, da	bi	morda v roko vzel	politiško
pero,	zapeljal me	je moj nazor o politiki, da sem	res	se predrznil	nekaj	politiško
pisariti, kar je imelo kmalu razburiti vso Slovenijo Zagotovljam Ti pa slovesno kot prijatelju, pred katerim ne poznam skrivnosti, da je bila edina le ideja, ki me je, kaker sem rekel, ^zapeljala* Za idejo sem pripravljen to uro popustiti vse in jutre gladu vmreti, ako ji morem s tem bolj vslužiti. Mogoče sicer, da je kdo z menoj namerjaval kaj drugega, a motil se je od začetka do konca. To spričevalo mi morajo dati vsi poštenjaki. Dostojnost in poklic katoliškega duhovna sta po mojem mnenji tolika* da ne sme na njegovo ime pasti niti senca katerekoli odvisnosti od golo politiškega strankarstva ali politiških oseb. Da, tudi politika more biti predmet duhovnovega delovanja, a iskati mora v nji to, za kar so ga nebesa poslala človeštvu: katoliško idejo*, ker ta sega globoko tudi v politiko. Za njo mora hoditi in težiti, nikar pa, njo pustivši iz smotra, pokoriti se minljivim politiŠkim mnenjem ali strastem, bodisi lastnim ali drugih politikov, strastem in mnenjem, ki se od dne do dne preminjajo, kakor vse človeško....
To moram pa tem bolj povdarjati, ker se je, kaker sem * slišal, pri vas splošno mislilo da me ni gnalo drugo v boj, kaker gola mržnja do osebe, s ka-
tero bi moral pred vsem živeti v ljubezni in slogi. In hotelo se je nekako širiti I mnenje, kaker da je prepir moj živenjski element, brez katerega ne morem na dolgo bivati, kaker riba brez vode. Nič drugega ni, kar me spodbuja, kaker Črna maščevalnost! Brez šale. Koj od začetka sem dobil od moža, ki sem ga posebno čiskil, .nekaj nad vse pikrih vrst, katere so začehjale: «Studit e se mi, odkar ste..» Taki smo mi, edini, od katerih pričakuje katoliška resnica obrambe. Taki smo:	.
mirni in spravljivi z liberalci do konca, do smrti, naj nas režejo in žagajo noter j do srca, mi niolčimo ; ko se pa kdo ohrabri in povzdigne glas. ne da bi mu krepko 1 pritegnili, ali vsaj molčali— ne. sumničiti ga jamemo. podtikati sebične namene:	j
in kar ni dovolj napadov z nasprotniške strani, prihajajo še se strani bratovske! j Sicer dotični sam najbolje ye, da g? ne Črtim in ga nisem črtil nikdar, kaker j tudi on mene ne ... Pa tako S3. je delalo z mano v dobi kratkega pol it iškega j delovanja. Moj Bog, se li res misli, da smo absolutno nedovzetni za više nagibke. j nego je sebičnost, maščevalnost ? !
Tudi «Rimski Katolik«- je moral trpeti. Ne sicer, da imam'; manj naročili- j kov od lani. njih število je cel'rt narastid. Vemo pa, da bi jih bilo še več. Mar- j sikdo, ki je .še pred kratkim odločno izpožnaval njegova načela, je kar Čez	noč	j
zagledal v ozadji za njim strašilo — veleizdajico slovenske narodnosti ! En	sam	j
glas s te strani. Ljudski učitelj nekje na Slovenskem, ki je dobil vabilo na naroČ- r bo «R. K.», je je vrnil zapisavši na sprednjo stran pisma: »Retbur*. Takošnega j farizeja ! ki seje kaker satan razprtijo mej verni narod ! Svarilo pred njim pri vsaki stezi!»
Tako se nas je počeŠčevalo javno in privatno.	So krogi, ki se	imajo za 'j
narodne, krogi, v. katerih se res še misli, da morejo	lo narodni kričači	narod in
domovino rešiti! Da mi nimamo srca za narodno stvar, za materinščino!?	Pa	j
pridite ter izprašujte mladino', katero nam je Bog izročil v odgojo, ali je ne	zna-	j
mo ogrevati z a. materino besedo, ali ji nevtrtidomn ne-kažemo poti. katere ima hoditi, da bo kdaj koristila domovini k...
Naj.ne misli pa nihče. češ. Bog ve, kaj si domišljamo o sebi. Priča	nam Bog,
ki	vse	ve in vidi. da nanrgre le zn stvar Toda	srvar. ideja stopa	v svet. v
javnost, le vkoTiker jo ztuiop» in nagovarja oseba. Zatorej nam ni vse eno, kako se o nas misij in piše. dobro vede. da z osebo trpi in večkrat pade tudi s var 'Očitala se mi je predrzn st in prevelik ponos, No, jaz pa menim, ravno tega i-mamo avstrijski katoličani premalo; toliko več ga imajo liberalci* zatorej nas tlačijo. Ravno takrat, ko pi trebalo krepko, z odprtim čelom, s podpisanim imenom stopiti v javnost v obrambo resnice in pregnati predrzne, večkrat nesramne nasprotnike, se vse poskrije. da si šr dihati ne upu. Ako smo hrabri vojaki, pokažimo jim kar naravnost, prsa: sein merite, ne bojimo se vos!
Hvala Bogu. ni Še vse izgubljeno. Marsikateri mladenič, vnet za ideale krščanske. gleda na nas Naj nam verjamejo liberalci, da je fes tako. Zatorej pa tudi nočemo, da se..omadežuje naše ime. Naše ime je čisto. Ako bi se vam posrečilo, liberalen, orna za ti jo, pripravili bi nas pri mladini ob zaupanje. No pa, !e na dan, a 7. dokazi, s pozitivnimi dokazi V
Dragi prijatelj, javlja se res v našt-m* mlajšem rodu sve^a navdušenost za vzvišene krščanske ideale. Priporočajmo jim li, mladim duhovom, naj se vglobijo v ideje; katere so prerodile človeštvo: te ideje, krščanske ideje, se niso še postarale, mlude so kaker pred dva tisoč leti. Pač pa se je postaral vže liberalizem, akoravno še od včeraj. Sonstika puhlih fraz izgublja od dne do dne veljavo, Evropa se odvrača od brezumnega racij on alizftm. jutfe bo liberalizem vže anahronizem. Sramovati bi se ga moral vže ysak omikanec. Tudi naši liberalci so se vže preživeli. Doba cvetja je bila kratka. Ostala je brez sadu. Odkar je Stritar vreje-val «Zvon», niso nam povedali niti ene nove. Stare fraze prebavljajo, da se človeku kar gabi. Zatekajo se k zadnjemu pripomočku, k podlostim, k obrekovanju.
Z # Brusom* je prišlo slovensko liberalstvo v zadnji štadijum; to je Štadijum brezsmiselnosti, to je negacija logike, nravi, estetike.
Jaz, prijatelj, pri segam na zastavo katoliškega načela na vse strani, br^z vsake zveze, brez premirja z liberalci!
Sicer ostajam ves Tvoj kaker doslej.	M.