Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbcm. post. • II Grnppo Katoliški Uredništvo in uprava: Cena: Posamezna štev. L 25 Gorica , Riva Piazzutta štev. 18 Naročnina : Mesečno L 110 Poštno ček. račun: štev. 24/12410 Za inozemstvo : Mesečno L 190 L Leto VI. - Štev. 24 Gorica - 17. junija 1954 - Trst Izhaja vsak četrtek Kje je žarišče ka V sodobni vzgoji se odmikamo od prvega cilja, ki ga je vedno imelo veliko vzgojno poslanstvo. Na posameznika praktično pozabljamo, pa naj bo to v katerem koli družbenem sistemu. V eni in drugi skrajnosti sodobnega življenja ga podrejamo skupnosti, socialnemu redu, Molo-hu, ki mu služi vzgojitelj našega časa, hkrati pa pozabljamo na večno dostojanstvo in vrednost človeškega bitja. Katoliška vzgoja mora posvetiti največjo skrb posamezniku. Bistvo katoliške vzgoje je namreč — popolnost njegovega življenja, največja, ki jo je moralno in duhovno zmožen dati, usmerjanje vseh njegovih moči v samoobvladanje in sa-mousmerjenje. Družbeni red in vse, kar ga obkroža, pa naj bo karkoli že, je v blaginjo posameznika. Ni pa morda posameznik zaradi družbenega reda, ne zaradi države, ne zaradi skupnosti. V šolah našega časa so postavili na glavo odnos med sredstvi in ciljem. Človek je cilj, vse ostalo pa je podrejeno njemu, celo delo njegovih rok, ki mora služiti le njegovemu najvišjemu poslanstvu. Samo tako bo človek poslal človeško in ne animalično bitje, ne žival, ne kemična spojina, ampak telo z dušo, ustvarjeno po božji podobi. Katolicizem ni le kult, ampak kultura. Na višku svojega kulturnega poslanstva je bil v srednjem veku, posebno v 13. stoletju. Po 700 letih pa še vedno živimo od tega duhovnega kapitala, tudi tedaj, ko se ne zavedamo več, odkod izhaja. Vera je vedno duhovna dinamična sila kulture, pa naj gre za muslimansko, brahniansko, budistično ali katero koli sedanjo versko ali ne-versko civilizacijo. Vera, ki je lahko dala rtBožjo državo« sv. Avguština, »Summo« sv. Tomaža Akvinskega, »Opus Maiusu. Rogera Bacona, »Božansko komedijo« Danteja, Rafjaelove podobe, Mi- chelangelove kipe, glasbo Palestrine in arhitekturo gotske katedrale, taka vera ima mogočno duhovno dinamiko, iz katere je lahko ustvarila tako kulturo. Iz te zakladnice izhaja sleherna silnica današnjega duhovnega in omikanega življenja človeka, njegova filozofija, znanost, literatura, umetnost, arhitektura in družbene ustanove, 'ki pospešujejo socialno blaginjo. Ta dinamična moč katolicizma se je jasno pokazala v preteklosti, traja še danes in je vidna celo v vzdušju novega poganstva, ki preplavlja svet. Celo v tem negativnem vzdušju je slišati glas okrožnic sv. očeta, — za katerega ima svet danes, žal, gluha ušesa — in svarjenje, naj človeštvo ne pozabi na duhovno stvarnost, kateri je prepuščena usoda naše omike po drugi svetovni vojni. Proti zločinom, nadzorstvom nad rojstvi, proti razporoki, proti pomanjkanju spoštovanju oblasti — Cerkev razglaša večne moralne vrednote, ki bi morale voditi svet, če naj ne utone. V tem evangeliju si stoji Cerkev nasproti z napadalnim nacionalizmom in totalitarizmom. Cerkev ne odstopa od svojega nauka in še dalje proglaša zakramentalnost in nerazvez-Ijivost zakona ter svetost družine. Otroci, nsladke vezi ljubezni« — so še vedno simbol nebes, kajti »njihovo je nebeško kraljestvo«. Posameznik je Cerkvi še vedno osrednja točka družbe, tvorec omike in opravičilo družbenega razvoja proti oboževanju napredka. Tu je katolicizem še vedno na svojem torišču -— ustvarjalec kulture. Če mu ne uspe doseči ono stopnjo preustvarjalnega vpliva, s katero bo mogel prekvasi{i družbo, potem si mora temeljito izprašati vest. Vprašati se mora z istim vprašanjem, ki ga je Kristus povedal v odgovor svojim učencem: »Ali ne veste, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta? a In na to* vprašan je bo moral v prvi vrsti odgovoriti katoliški vzgojitelj. »Življenje damo - Trsta ne davno!" Življenje damo, Trsta ne damo, tako smo nedavno slišali na manifestacijah in demonstracijah po Jugoslaviji. Sedaj pa naenkrat preokret. Od nekdanje zahteve po 7. republiki, po ustvaritvi STO, po koridorju itd. smo prišli naenkrat do ugotovitve, da Jugoslavija Trsta ne rabi. Zadovolji se z malimi popravki mej v coni A v svojo korist pri Hrovatinih, Dolini, Bazovici, Repentabru in Zgoniku. Zavezniki naj gospodarsko podpro Jugoslavijo pri graditvi pristanišča V Kopru in pri ureditvi prometnih žil med novim pristaniščem ali pa poskrbe Jugoslaviji v tržaški luki privilegiran položaj. Dejansko bi sicer na papirju še obstojala cona A in B, da celo STO, a uprava bi dejansko bila v coni A italijanska kot je v coni B jugoslovanska. Po nedavnih izjavah, ki jih je objavil v »The New Yorlc Timesu« C. L. Sulzberger. ki se je udeležil konference v Milanu in obiskal Tita na Bledu, isti Sulzberger pravilno ugotavlja, da tistih, za katerih usodo gre, nihče niti za'mnenje ni vprašal. Tu misli dopisnik na Tržačane in isto velja za Slovence kot prizadeto stranko. Sulzberger piše: »Četrt milijona ljudi, ki žive v Trstu samem in ki bi morali teoretično imeti najodločilnejšo besedo o lastni usodi, nihče niti vprašal ni za mnenje... Večina Tržačanov daje prednost ohranitvi STO... Čeprav je večina italijanska in so po svojem čutenju z Rimom, se bo- je, da bodo životarili in stradali, ko bodo priključeni Italiji... Italijanski Trst pomeni namreč od zaledja odrezano pristanišče, a-nomalijo, obsojeno na počasno umiranje...a Kaj pravijo k temu naši občinski svetovalci, ki so za zadnje volitve napravili volilni sporazum za ohranitev STO, danes pa pristaši OF na to pozabljajo? Ali je geslo za ohranitev STO privlačno samo za volitve, nato pa prepustimo, kaj bo dejal C.KKPJ. Kriza francoske vlade Pretekli teden je francoska narodna zbornica razpravljala ponovno o indokitajskem vprašanju. Razprava se je končala zadnjo soboto z glasovanjem o zaupnici Lanielovi vladi. Laniel zaupnice ni dobil, kajti za zaupnico je glasovalo le 293 poslancev, proti pa 307. Laniel je še isti dan podal ostavko svoje viade. Lanielova vlada se je ves čas, odkar je vodila državne posle, stalno borila z neštetimi težavami in gotovo bi bila že davno padla, ako bi bilo kaj ttpunja, da bi jo bilo mogoče nadomestiti s kako drugo enotnejšo in trdnejšo vlado. Toda tega upanja ni bilo in ga najbrže tudi za naprej ne bo. Francija ima preveč strank, a nobene skupine strank, ki bi bile v stanu dati državni poli- tiki neko enotno smer. Poleg tega so stranke same v sebi razdvojene, tako da nimajo niti v lastnih vrstah enotnih pogledov na najvažnejša politična vprašanja. Edino izjemo tvorita komunistična stranka, ki dobiva navodila od zunaj, in v manjši . meri tudi ljudska republikanska, to je krščansko demokratska stranka, ki ima vsaj o glavnih vprašanjih, ki tarejo Francijo, precej enotne poglede. Vprašanji, ki tareta ter obenem razdvajata francoski narod in posebno njegove parlamentarne zastopnike, sta Indokina in evropska o-brambna skupnost. O stališču Francije do evropske obrambne skupnosti smo že večkrat pisali. V vladi ni bilo glede tega vprašanja enotnosti, saj je znano, da so degolistični ministri, ki so sedeli v Lanielovi vladi, žc večkrat grozili, da bode odstopili, ako bi Laniel predložil evropski obrambni pakt zbornici v potrditev. Ta razdvojenost francoskih odgovornih političnih krogov in sploh vsega naroda se je kazala na podoben način tudi do indokitajskega vprašanja. Francozi so indokitajske vojne do grla siti in nedvomno bi se že bili umaknili iz Indokine, ako bi mogli to častno storiti. Toda trenutno tega ne morejo storiti. Njih čast in prestiž zahtevata, da vztrajata v boju, ki jih stane težkih materialnih in človeških žrtev. In tako sami ne vedo, kaj naj bi storili. Jezili so se nad Lanieluvo vlado, kakor da bi bila ona kriva, ker ženevska pogajanja tako slabo napredujejo in ker se tudi vojaški položaj v Indokini vedno bolj slabša. Vlada zopet je dala odstaviti vrhovnega poveljnika v Indokini generala Navarrea ter ga nadomestila z gen. Elyjem. Seveda nekdo mora biti kriv padca Dien Bien Fuja in četudi bi ne bil nihče kriv, je treba krivca najti. To je že stara pesem, da morajo plačati vojne poraze možje, ki so scer sposobni, a ki imajo to smolo, da jim na bojnem polju ne gre tako po sreči, kot. doma od njih pričakujejo. Gen. Navarre gotovo ni kriv, če so se znašle njegove čete pri Dien Bien Fuju nenadoma obkoljene od urejenih partizanskih divizij, ki so bile opremljene z najmodernejšimi protiletalskimi topovi in drugimi bojnimi sredstvi. Navarre je moral pasti ter zapustiti mesto, ki ga maršal Juin ni hotel sprejeti prav zaradi tega, ker ni maral spraviti v nevarnost svojih dosedanjih vojaških uspehov. Kake uspehe bo dosegel novi indokitajski vojaški poveljnik, nam bo bližnja bodočnost pokazala. In kakor je, padel Navarre, tako je morala pasti tudi Lanielova vlada ne glede na to, ali bo mogla prihodnja vlada doseči kake boljše uspehe. Človek v resnici ne ve, zakaj je moral Laniel pasti. Še tisto noč po razpravi v zbornici je sklenila Lanielova vlada, da bo stavila v zbornici vprašanje zaupnica. Kako je glasovanje o zaupnici izpadlo, smo že v začetku tega članka povedali. Laniel se je podal kmalu nato k predsedniku republike ter mu podal ostavko svoje vlade, akoravno ni bil v temu primoran. Zoper njegovo vlado je glasovala sicer večina prisotnih poslancev, a ne večina vseh poslancev, ki znaša 314 glasov, in le v zadnjem slučaju bi bil Laniel prisiljen odstopiti. To je bil tudi razlog, zakaj ni predsednik republike Lanielove odpovedi takoj sprejel, ampak si pridržal pravico, da bo o tem še razmišljal. Ker so pa radikalni ministri izrazili svojo trdno voljo, da ne mislijo več ostati v vladi,je predsednik C,oty sprejel ostavko ter se začel posvetovati s prvaki parlamentarnih strank. Zastoj ženevske konference Ženevska konferenca se je vrnila po sedmih tednih burnih razprav zopet na svoje izhodišče. Sovjetski zunanji minister Molotov je z enim samim govorom uničil skoro vse to, kar je bila konferenca do tedaj pozitivnega dosegla. Res, da tega ni bilo veliko, a našla se je vsaj pot, ki bi utegnila privesti do rešitve ko-rejskega in indokitajskega vprašanja. Z govorom preteklega tedna pa je Molotov tudi to pot presekal ter potisnil konferenco na mrtvi tir, odkoder je ne bo mogoče tako lahko premakniti. Drugi udarec je zadal ženevski konferenci padec Lanielove vlade, o čimer poročamo na drugem mestu. Govor sovjetskega zunanjega ministra je presenetil vse politične kroge, ne samo zaradi svoje bojevitosti in brezobzirnosti. Glasnik a-meriške delegacije ga je označil za popolnoma negativnega. Angleški glasnik pa se je izjavil, da ne vsebuje ničesar, kar bi dajalo upanje za nadaljevanje pogajanj. Francoski krogi pa so ga označili kot skrajno napadalnega in izzivalnega obenem. Zastopniki devetih držav, ki se u-deležujejo indokitajske konference, so se po večtedenskem trudapolnem delu sporazumeli vsaj o tem, da bodo rešili najprej vprašanje premirja in da bodo šele nato razpravljali o politični ureditvi Indokine. Ustanovili so odbor vojaških izvedencev, ki bi moral določiti področja, na katerih bi se morale zbrati redne vojaške sile obeh bojujočih se strank. Ta odbor je začel že zasedati. Konferenca je začela nadalje že razpravljati o mednarodni komisiji, ki bi morala nadzirati sklepe premirja. Tu so šla mnenja zelo narazen, kajti komunisti so zahtevali, da morata biti zastopani v tej komisiji vsaj dve komunistični državi, česar protikomunistični zastopniki iz razumljivih razlogov niso mogli sprejeli. Tudi glede Laosa in Kambodže ni prišlo do nobenega sporazuma, kajti ti dve deželi zahtevata, da se viet-minške čete, ki so bile vdrle v ti dve deželi, vrnejo brez vsakih pogajanj tja, odkoder so prišle. Sovjetske zahteve Tako nekako so stale stvari pred govorom sovjetskega zunanjega ministra Molotova. Molotov je v svojem govoru, ki ga je bil že nekaj dni prej napovedal in zaradi katerega je iz propagandističnih razlogov zahteval javno sejo, zavrgel nekako vse dosedanje delo konference ter se povrnil k svojim prvotnim zahtevani. Predvsem je zahteval, da morajo dobiti nadzorstvo med premirjem štiri države, od katerih morata biti dve komunistični, to je Češkoslovaška in Poljska. Nato je poudaril, da je tri četrtine Vietnama in polovice Laosa pod oblastjo vietminških čet. Najbolj važne pa so tri zahteve, ki jih je Molotov prinesel na dan in ki so vzbudile pri zastopnikih konference največje presenečenje. Akoravno je bilo že sprejeto, da se bo bavila konferenca najprej z vprašanjem premirja in šele nato o političnih vprašanjih Indokine, je zahteval Molotov, da se je treba povrniti k razpravi o politični ureditvi Indokine. Te razprave naj bi se vršile izmenoma z razpravami o premirju. Razpravljati bi bilo treba nadalje, kako bi se dala popolna neodvisnost trem indokitajskim državam in sicer na podlagi »svobodnih« volitev in po popolnem umiku tujih (to je francoskih) čet iz Indokine. Poleg tega je Molotov zahteval, naj bi o politični ureditvi Indokine razpravljale prizadete stranke same med seboj. Glede »svobodnih« volitev, ki bi se morale vršiti v vseh treh omenjenih državah, je Molotov zahteval, da je treba dati »patriotičnim strankam« in »socialnim organizacijam« že v predvolilni dobi vso prostost delovanja in da morajo tuje čete zapustiti Indokino že pred volitve-nimi pripravami. Z eno besedo, Molotov bi hotel volitve na znani komunistični način, torej volitve v znamenju strahovanja in nasilja. Molotov je nadalje kritiziral hrup, ki ga delajo zapadne velesile s svojim govorjenjem o ustvaritvi vojaškega bloka v jugovzhodni Aziji, z vojaškimi razgovori v Washing-tonu in z znanim prizivom Siama na varnostni svet Združenih narodov. O tem prizivu je dejal Molotov, da nima drugega namena, kot da ustvari pretvezo, da bi Združene države v imenu Združenih narodov mogle nastopiti v Indokini. Molotov je pozval slednjič Francijo, naj se odpove boju v Indokini, ker bo Vietminh, kakor je že obljubil, vstopil tako in tako v Francosko unijo. Te besede so bile namenjene francoski zbornici, ki je ravno tiste dneve razpravljajo o indokitajskem vprašanju in ki je štiri dni pozneje z nezaupnico, ki jo je izglasovala Lanielovi vladi, napravila Molotovu in vsemu komunističnemu -svetu izredno uslugo. Zelo značilno je namreč, da so se padca Lanielove vlade ravno komunisti, in ne samo francoski, najbolj razveselili. Molotov je s svojim govorom zadal ženevski konferenci prvi udarec, drugega pa ji je zadala francoska zbornica. Ali si bo ženevska konferenca od teh dveh udarcev o-pomogla, je težko reči, ker ne vemo, kako se bo končala francoska vladna kriza in kakšno bo bodoče zadržanje komunistov do ženevske konference. Na vsak način se komunistom, kakor vse kaže, nikamor ne mudi. Morda celo nalašč zavlačujejo pogajanja, da bi dosegli medtem ob Rdeči reki novih vojaških uspehov in da bi s svojimi četami še bolj preplavili Laos in Kambodžo, s čimer bi svoje zahteve v Indokini še bolj podprli. Verski prerod ■Mfc ■ ■ ■» v Rusiji Pod naslovom »Verski prerod v Rusiji«, je pariški radio prenašal komentar, v katerem je med drugim trdil: Tisk, ki je posvečen ruski mladini, zlasti Mladinska Pravda in Mladi komunist, zadnje čase zopet p*ogosto poudarjata preživelost verskih predsodkov med člani Komsomola. So številni izmed mladine, ki spoštujejo verske praznike, ki se poroče v Cerkvi, ki dajo krstiti svoje otroke. Niso ohranjeni samo obredi, marveč je opažati tudi povečano gibanje eitanja svetega pisma med mladino; včasih čitajo sveto pismo celo skupno. Poleg sestankov celic se vrše tudi tajna zborovanja. Kako je mogoče razložiti to dejstvo po 37 letih popolnega pomanjkanja verskega pouka? Službeno pripisujejo ta pojav preživclosti verskih predsodkov. Toda to bi se dalo razumeti pri starih ljudeh, ne pa pri mladini, ki je živela in. »zrasla popolnoma v materialističnem ozračju. ,»Katoliški glas" v vsako slovensko družino 1 Druga nedelja po binkoštih Tisti čas je povedal Jezus farizejem to priliko: »Neki človek je pripravljal veliko večerjo in jih je mnogo povabil. Ob času večerje je poslal svojega služabnika povabljenim povedat, da naj pridejo, ker je že vse pripravljeno. In začeli so se vsi hkrati izgovarjati. Prvi mu je rekel: »Pristavo sem kupil in jo moram iti pogledat; prosim te, i-mej me za opravičenega!« Drugi je rekel: »Pet jarmov volov sem ku- pil in jih pojdem preizkusit; prosim te, imej me za opravičenega!k In spet drugi je rekel: »Oženil sem se in zato ne morem priti.k Služabnik se je vrnil in to sporočil svojemu gospodu. Tedaj se je hišni gospodar razsrdil in je rekel svojemu služabniku: »Pojdi brž na ceste in ulice po mestu in pripelji semkaj uboge in pohabljene in slepe in kruljave! a Služabnik je rekel: »Go- spod, zgodilo se je, kar si naročil, pa je še prostor. »In gospod je rekel služabniku: »Pojdi na pota in k ograjam in primoraj jih vstopiti, da se moja hiša napolni. Povem vam pa. nobeden izmed onih mož, ki so bili povabljeni, ne bo okus ji moje večerje.« * NOBEDEN V prirodi se ravna vse po nujnih zakonih, ki jih 'je vanjo položil Stvarnik. Ogenj ne more drugače, kot da greje; zemlja ne drugače, nego da se vrti okrog sonca. Lev se preživlja z ropom, pa zato nima krivde. Drugače je pri človeku. Kako? Ali nima nobenih postav, po katerih naj živi? Pač! Tudi njemu je Bog predpisal zakone, zapisal mu je postavo, po kateri naj se ravna, v sr* ce, v vest. Še bolj natančno mu je to postavo odkril v razodetju po očakih in prerokih, še posebno pa po Jezusu Kristusu. Vse to je Jezu9 izročil Cerkvi, da oznanja ljudem božjo voljo. Rečemo: človeka veže moralni zakon, dočim veže prirodo prirodni zakon. Dočim je prirodni zakon nujen, da se mora brezumno stvarstvo po njem nujno ravnati, je moralni zakon dan človeku na izbiro, to je: človek je svoboden, da se odloči zanj ali proti njemu. V tem je velika odlika, a tudi velika odgovornost človeka. Ker z moralnim zakonom Bog človeka ne sili, ampak vabi, ima človek zaslugo, če se odzove temu klicu, ima krivdo, če ga zavrne. Ker Bog ne sili, ampak le vabi, vidite na svetu ljudi, ki to svobodo strašno zlorabljajo: odločajo se proti Bogu, nočejo živeti po božji volji, ni jim mar božja čast, ni jim mar pošteno življenje, ni jim mar pravica, ampak se predajajo napuhu, skoposti, raznovrstnim strastem. Tako zavračajo skrb za dušo, skrbijo le za telo. Vedo, da mora telo uživati hrano, sicer umrje. Duši, ki mora živeti nadnaravno življenje, da se zveliča, pa ne dajejo ničesar. Posebno malomaren je tisti kristjan, ki se odteguje božji pojedini, svetemu obhajilu. Tu se duša hrani s samim Bogom! Malomarnež se zato ne meni. Kot zgubljeni sin išče hrane v svinjskih koritih. Bogu to seveda ni všeč. Kakor se namreč svet podere, kakor hitro bi se ne ravnal po prirodnili zakonih, tako pride nesreča na onega, ki ne spoštuje moralnih zakonov. Jezusov tozadevni moralni zakon: »Kdor je moje meso ima večno življenje. A-ko ne boste jedli, ne boste imeli življenja v sebi,« velja prav tako kot prirodni zakon, da se n. pr. zemlja vrti okrog sonca, ali da moramo dihati, če hočemo živeti naravno življenje. Vse tiste, ki se svobodno odločajo proti temu moralnemu zakonu, ki predpisuje nadnaravno hrano za naše duše, Jezus v današnji evangeljski priliki silovito obsoja. Nobeden izmed njih ne bo okusil nebeške večerje, nobeden se ne bo zveličal! Proti tej božji obsodbi ni priziva! Romanje višarske Matere božje po Kanalski dolini Pretekli mesec snCn doživljali v naši dolini pravo Marijino z/nagoslavje. Ob izredni udeležbi in požrtvovalnem sodelovanju celotnega tukajšnjega prebivalstva se je na kar najbolj slovesen način vršilo romanje svetovišarske Matere božje po celi naši dolini. Za to priliko so se naše vasice spreminjale v en sam slavolok, v en sam slavospev višarski Kraljici v pozdrav. ! Prinašamo tu kronološki pregled te — kljub nagajivemu vremenu — dobro uspele verske manifestacije ob priliki Marijinega leta. PRIČETEK ROMANJA: ŽABNICE 8. MAJA ZVEČER Čudodelna podoba višarsrke M.B. na lepo okrašeni nosilnici, ki so jo nosila domača dekleta, se je v slavnostnem sprevodu pomikala iz župne cerkve skozi vas proti Trbižu, od koder ji je prihitela naproti velika množica tamkajšnjih vernikov. Po slo-vesnem sprejemu so milostno podobo iz,po-stavili v farni cerkvi, kjer so imeli za to priliko celodnevno češčenje z raznimi nagovori. V ponedeljek 10. maja ob mraku se je romanje nadaljevalo do cerkvice pri glavni postaji (Tarvisio Centrale) in od tu naslednji dan do Kokove, zadnje vasice ob državni meji. V sredo 12. maja je M.B. iz Kokove romala z avtom do Bele Peči. RAJBEL 13. MAJA V četrtek zvečer 13. maja je iz Bele Peči preko Mrzle vode nadaljevala pot do Rajbla. Tu se je ustavila za tri dni. Imeli so tudi polnočnico, med katero je lepo pridigal msgr. Biasutto. Pri vseh pobožnostih pa je lepo ubrano prepeval domači pevski zbor. Na splošno so v tem rudniškem kraju zelo lepo počastili viSarsko Mater božjo. Opaziti je bilo izredno udeležbo pri sv. zakramentih. OVČJA VAS Iz Rajbla se je romanje nadaljevalo v nedeljo 16. maja, ko so na prav posebno slovesen način prepeljali Marijo \ išarsko skozi Trbiž preko Žabnic v Ovčjo vas. Bila je to prava »motorizirana procesija«, celo do 25. maja. Za to priliko so imeli večdnevni misijon. Pridigal je č. g. Jože Jakulin (iz Benečije). V torek 25. maja so bili deležni čudodelne podobe v Lužnicah in nato 26. maja pri sv. Katarini. V četrtek 27. maja so jo slovesno sprejeli v Naborjetu, kjer so1 tudi zelo lepo počastili višarsko M.B. Med drugimi je zelo vneto pridigal č. g. Andersvvald. V soboto zvečer 29. maja se je čudodelna podoba svetovišarske Kraljice v slavnostnem motoriziranem sprevodu pripeljala nazaj do Žabnic. Tu so jo sprejela domača dekleta v belih oblačilih ter jo oh izredno številni procesiji nosila skozi čudovito okrašeno in razsvetljeno vas do farne cerkve. Prav lepo so se izkazali domači ognje-gasci, ki so s svojo slikovito parado in z večdnevno častno stražo ob Marijinem kipu izpričali globoko ljubezen do Marije. V nedeljo 30. maja ob 16h je bila po, poldanska sv. maša ob asistenci prevzv. nadškofa iz Vidma msgr. Nogara, ki je imel tudi kratek nagovor, katerega sta raztolmačila po nemško č. g. dekan Fontana in po slovensko domači g. župnik. Ta je sploh nadvse požrtvovalno sledil vsakemu romanju po dolini ter imel po raznih vaseh pozdravne govore v ital. in slov. jeziku. ŠE NA KOROŠKO Z zahvalno pesmijo »Te Deum« se je slovesno zaključilo to zmagoslavno romanje višarske M.B. po trbiškem dekanatu. Zadnji dan maja zvečer, po zaključku šmarnic, so kip M.B. zopet naložili na avto in ga v spremstvu motorizirane procesije odpeljali preko državne meje na Vrata v Avstrijo. Tu moramo pripomniti, da so Korošci izrabili ta obisk višarske Marije za svoj patriotizem, saj so jo najprej pozdravili s petjem koroške nemške narodne himne. To je gotovo bilo vsaj neokusno. Vendar moramo priznati, da je obisk višarske Kraljice tudi na Koroškem rodil obilo verskih sadov. Večtisočglava množica iz raznih krajev Koroške je prihitela na Vrata naproti Mariji. Njen obisk na koroški zemlji je bil posebno dobrodošel starejšim in bolnikom, ki ne morejo na visoke Viišarje k Mariji. Šele v torek 8. junija so milostni kip M.B. pripeljali zopet v Žahnice v spremstvu obmejnih stražnikov in nekaj duhovnikov. Sedaj čaka v žabniški župni cerkvi, da ga v jutru 24. junija slovesno prenesejo v procesiji v svetišče na Sv. Višarjah, kjer je pravzaprav pravi dom višarske Kraljice. S tem se bo tudi letos otvorila Marijina božja pot na Sv. Višarje. Iz življenja Cerkve NOVA BAZILIKA SV. TEREZIJE D. J. Slovesni posvetitvi nove cerkve sv. Terezije Deteta Jezusa v Lisieuxu, ki bo 11. julija letošnjega leta, bo prisostvovalo 15 kardinalov in 60 škofov iz najrazličnejših delov sveta. Nekaj časa pred 11. julijem bodo relikvije sv. Terezije prenesli iz karmelskega samostana v Lisieuxu v novo cerkev. Prvo mašo v novi baziliki bo daroval papeški legat nadškof v Le Mans-u kardinal Grente. Na vsem svetu je okrog 2000 cerkva posvečenih sv. Tereziji iz Li- TUDI V ZDRUŽENIH DRŽAVAH »MARIJA ROMA« Po Ameriki domači in tuji umetniki neprestano krožijo in gostujejo zdaj v tem mestu zdaj v onem. O teh gostovanjih je veliko pisanja in zanje vlada tudi v svetu veliko zanimanje. To pot pa poročajo iz Združenih držav o nenavadnem (vsaj za Amerikance!) »krožnem potovanju« najstarejšega Marijinega kipa v Združenih državah. Je to kip, ki so ga leta 1629 prinesli v Ameriko frančiškani in ga sedaj hranijo v mestu Santa Fe. V Marijinem letu bo tudi ta kip romal po vseh farah katoliške nadškofije Santa Fe. OBSOJENI ZARADI STIKOV Z VATIKANOM »Stiki z Vatikanom« je eden glavnih komunističnih refrenov, ki se ponavlja na vseh procesih proti katoliškim duhovnikom in laikom za železno zaveso. V preteklem tednu je komunistično sodišče v Pardubieah na Češkem podobno obravnavalo tako »vatikansko zaroto« proti češkoslovaški ljudski republiki. Razprava je bila proti dvema duhovnikoma in enemu laiku, ki so jih obdolžili »zarote« proti državi. Župnika Jožefa Krištofa iz Hrasta so obsodili na osem let ječe, župnika Blah-nika iz Prehrada na devot lef, tajnika okrožnega cerkvenega odbora v Pardubi-cah, Kradla, pa tudi na devet let ječe. V obtožnici je bilo rečeno, da so bili vsi trije člani tajnih cerkvenih organizacij, ki so vzdrževale stike z Vatikanom ter s svojim delovanjem kalile (!) odnošaje med Cerkvijo in češkoslovaškimi oblastmi. ZNANOST V SLUŽBI ČLOVEKA Pred nedavnim je dobila neka mlada katoliška misijonska postaja v Indiji nov kinoprojektor iz Združenih držav. Ob večerih naseljenci sedaj sebi in domačinom vrtijo šaljive filme, ki so po težkem dnevnem delu vsem v prijetno razvedrilo. Izkazalo pa se je, da filmske predstave na prostem istočasno služijo tudi drugemu koristnemu namenu. Plašijo namreč tudi divjačino, da db večerih ne hodi po poljih okoli naselbin. V ta namen bodo odslej včasih v poletnih večerih vrteli filme tudi slonom, hijenam, opicam in drugim gozdnim živalim, ki delajo po njihovih poljih največ škode. NOVI SVETNIKI V soboto 12. junija je 'bil trg sv. Petra v Rimu zopet pozorišče velikih dogodkov. Sv. oče je v navzočnosti 17 kardinalov, o-krog 100 škofov in stotisooglave množice proglasil svetnikom 5 novih blaženih. To je bila druga in tudi zadnja proglasitev svetnikov v tem Marijinem- letu. Novi svetniki so: blaženi Peter Alojzij Maria Chanel, mučenec iz francoske Marijine kongregacije, čigar god se bo praznoval odslej 18. akrila; Gašper Del Bufalo, usta- novitelj kongregacije misijonarjev od presvete Krvi; njegov god se bo praznoval 28. decembra; Jožef Pignatelli, iz dražbe Jezusove; njegov god se bo praznoval 15. novembra; Dominik Savio, don Boscov u-čenec, čigar god se bo praznoval 9'. marca; in končno še Marija di Rosa,, ustanoviteljica reda dobrodelnosti iz Brescie; njen god se bo praznoval 15. decembra. Sv. oče je v svojem govoru prikazal svetle podobe novih svetnikov in poudaril, kako neskončna je božja previdnost, ki v teh težkih časih obuja med' pokvarjenim svetom tako idealne duše, nam vsem v svetal zgled. ki je štela nad 50 motornih vozil in nad 20 avtomobilov, katerih luči so v poznem mraku dale učinkovit, naravnost mističen prizor. Isti večer je v Ovčji vasi zopet lepo prepeval rajbeljski pevski zbor pod vodstvom tamkajšnjega kaplana, ki je tudi zelo vneto in ognjevito pridigal. Tudi domači pevski zbor, pod vodstvom domačinke, je lepo prepeval Marijine pesmi. Edino obžalovanja vredno je bilo to, da oh tej priliki v cerkvi ni bilo slišati božje besede v domačem slovenskem jeziku. UKVE Zmagoslavna pot Marijina je šla od tu naprej proti Ukvam. Višarsko Marijo so nosila ukvanska dekleta v narodni noši. Mo-gočen vtis jc dala procesiji domača ognje-gaška parada, tamkajšnja vojaščina in na-borješka godba ter lepo pelje Marijinih pesmi. Naslednji dan se jc po vasi vršil sv. križev pot. Med drugimi jc pridigal tudi salezijanec Mareola (doma iz Breginja), prišel je slučajno tiste dni iz Niearagua (Srednje Amerike). V Ukvah je bilo zaradi posebno slabega vremena nekaj manj zunanjosti, a zdi sc, da je bilo tem več resničnega verskega doživetja. V sredo 12. maja so slovesno sprejeli višarsko M.B. v Lipabi vasi. Tu jc ostala Naše tržaško romanje — Kdo se b» odločil za romanje, saj je še kar naprej slabo vreme in ni nič pravega veselja »a odhod od doroa?! To je vse res, toda julij je tn» in kakor je določeno, tako ho izvršeno r II. julija gredo slovenski tržaški verniki k Mariji na goro Berieo. Sicer pa se bo do takrat vreme lahko zelo stalno zboljšalo, ti pa boš doma ostal, ker si se vremena zbal. Jaz pa bi šla, toda gore se bojim, čeprav pripelje avtobus do cerkve. Nekoč sem sc peljala na Staro goro, a lake strme poti moja glava več ne prenese, zato na goro Berieo ne. pojdem. — Vidiš ga spaka, to pa je krivda propagande, ki vedno, piše in govori: gora Berieo. Saj to vendar ni no. bena gora, niti hrib; majhen griček je, tako približno kakor svetilnik nad Bar-kovljatni in taka višina nikomur ne škodi. Naš propagandist sicer vedno piše gora Berieo, ker se mu hrib ali griček menda premalo zdi. Tprej nič strahu! — Meni ugaja vsako skupno tržaško romanje in vedno sem bil zraven, toda zakaj ne bi šli zopet na Koroško ali pa na Brezje? — Na Koroško pojdemo drugo leto, če bomo živi in zdravi in če bo se žep pustil. Tak sprehod za dra dni v daljne kraje seveda veliko več- stane. Naš namen pa je, da je romanje ceneno, enodnevno, ker le tako, postane v rcsnici veliko in skupno. — Ce bo tako lepo kakor pri Gospe Sveti seveda moram iti, ampak tam v Padovi ste nas prehitro »šibali« sem vn tja. — Gospa, še lepše bo, verujte mi. Na svetu je malo Marijinih božjih poti s tako lepim razgledom in krasno lego kakor j* prav »gora« Berieo. V Padovi je Ma res sila, ker smo hoteli videti še leva ' Benetkah, toda letos bo drugače. Ves božji dan ostanemo v zelenju in vrtovih »gore« Berieo in nič koliko časa ho za romarske spomine; samo mošnjo natlačite! Ce pa znate še peti, P» vam nikoli ne ho žal, da ste v tem lepem marijanskem letu šla z nami na peto skupno tržaško romanje. Samo ne zamudite vpisa, saj veste, to nedeljo 20. junija sc vpisovanje zaključi. Kakor sem slixKršč. umetnost je umetnost odrešenega človeštva... Raste... na bregovih živih voda...«. Zdi se, da prireditelj ni kar tako izbral ta Maritainov izrek za geslo zbirki religiozne lirike, ki stoji v 'lestvici pesniških •vrednot najviše, pa je hkrati ljudem našega časa najbolj tuja. V tem izreku pa je hkrati nakazano tudi edino merilo, s katerim smemo tehtati zbirko, versko do-živetje pa edina struna, katere zvenu moramo prisluškovati ob slehernem priipev-‘ku. Kot priča ureditev zbirke, je hotel prireditelj poleg zgolj religiozno-estetskega momenta upoštevati še historičnega. Res je, da se je moral zato estet zdaj pa zdaj tudi umakniti zgodovinarju (Stritar), ni pa to zbirki v škodo. Čisto prav je, da imamo drugo ob drugi izbrane pesmi Mariji vse od prvih počotkov slovenske lirike, najprej rian}