55
Rimski Cesarčik.
Rimsko   mesto,  slavno  že od  nekdaj,   ima  toliko imenitnih  in  posebnih reci in naprav, de ptujec ne ve,
56
kam bi pred šel, kaj bi pred ogledal. Veliko lepih naprav in še^ tega mesta je še clo neznanih po svetu, ker domači jih ne porajtajo , popotni pa tudi za-nje ne zvedo, zato, ker jim domači nič od njih ne povejo. Taka je tudi ta naprava, ktero tukaj bravcam Novic podamo, in ktero je v nemškim časopisu (Politische Blat-ter) neki popotnik takole popisal:
jjpermeri se, de grem osmi dan po beli nedelji (to je drugo nedeljo po veliki noči) popoldan memo cerkve, ki jo imenujejo „Santa Maria dei fiori'^, ter vidim kardinaljsko kočijo pred njo stati. Misleč, de se tu kakošno posebno opravilo opravlja, stopim v cerkev in zagledam okoli 50 fantičev z nekimi duhovnimi zbranih. Ko bliže stopim, jih zaslišim se pogovarjati od znanskih in djanskih resnic naše svete vere. Perčakujem, kako se bo to izšlo, kar zaslišim de eniga zmed fantičev pre-magavca imenujejo ter ga cesarja izvolijo.^^
„Ker se v vsim tem djanji ne znajdem, poprašam okoli stoječe, kaj de to pomeni? in tale odgovor dobim: Po dokončanim postnim podučenji zbere na belo nedeljo slednji fajmošter fantiče svoje okolice (fare), ki so se v postu poduka vdeležili, v farni cerkvi, ter jim za-pove pogovarjati se čez resnice, kterih so se naučili. Tisti, ki vse prekosi, bo med svojimi součenci knez imenovan."
„Drugo nedeljo po veliki noči popoldan pa pridejo vsi, ki so bili knezi spoznani, v cerkev „Santa Maria dei fiori" skupej in tu se knezi začnejo med sabo prepirati. Tisti, ki tukej vse prekosi, bo cesar izvoljen; štirje bližnji za njim so njegovi knezi in šestiga imenujejo po svojim jeziku gonfaloniere, po naše: za-stavnik ali banderovic."
^,Ko so ti naznanjeni, se vsede vsih šest: cesar, štirje knezi in pabanderovic v perpravljeno kočijo Kardinal-Vikarja, ktera je pred vratmi čakala in mene v cerkev spravila.'^
„Pelje se zdaj vsih šest v stanovanje cesarja. Tje pridši, dobe vsi svoji časti primerjene oblačila in sicer cesar dobi pisano obleko z višnjevim plajšem, bele svilne nogovice in čevlje z zaponi; knezi pa prejmejo černe oblačila; vsi pa dobijo velike sreberne križe na višnjevim traku obešene , samo de cesar dobi večiga in zraven še česlo (^vajvodsko palico}. Oče papež mu pošlejo 100 škudov (čez 200 gold. v srebru} in tudi drugi ljudje mu marsiktere darove podele, ker sim, ko sim ga tudi jez obiskal, na mizi pred cesarjem mnogo sre-bernih križev, bukvic, podobšin i. t. d. ležati vidil. Tri dni zapored imajo granatirji stražo pred hišo njegoviga stanovanja in pred njegovo stanico. Med tem časam je obdan s svojimi knezi, in ljudje ga hodijo obiskovat; na večer postavijo bandero na razsvitljeno hišo in muzika razveseluje serce mladiga premagavca."
„V sredo se pelje s svojimi dvorniki v kočii Kardinal-Vikarja k svetimu Očetu papežu in od ondot k vsakimu Kardinalu posebej. In tako so pervi dnevi njegoviga povikšanja končani."
jjNjegovo kraljestvo pa še nima konca; v taki časti sicer več ni, kakor perve tri dni; razloči se pa zmed vsih po svojim lepo okinčanim oblačilu per procesijah, per kterih pervi gre pred vso mladostjo. Tako sim ga vidil o sv. rešnjim telesu v cerkvi „Maria della Vlttoria."
Radi bi morebiti tudi slišali, kdo je bil ta fantič, od kteriga nam popotnik piše. To le nam pove od njega.
„Imenovini cesarčik je bil sin nekiga krajača iz mesta Perugie. Ljudje, per kterih stanuje, so ga k sebi vzeli kakor vžlahtniki. Stanujejo v prav voskih ulicah. Ko feim svečer po svojih opravilih šel, kar zaslišim od deleč muzlko in ko v ulice stopim, zagledam vso razsvit-
ljeno hišo, pred ktero je bilo toliko ljudi zbranih, de se je vse terlo. Tudi jez sim sklenil, mladiga cesarčka po dokončanih opravilih počastiti. Ker sim se pa čez dve uri pri svojih opravilih zamudil, pridem prepozno; vsi ljudje so se skorej razšli, in ko hočem v hišo stopitif perstopi straža k meni in mi posmehovaje pravi, de tako pozno ne sme nobenimu dovoliti, noter iti, in de naj pridem drugi dan."
„Ko drugi dan z dvema duhovnama tje pridem, je bilo zopet vse natlačeno z ljudmi tako, de smo le teško blizo hiše priti zamegli; komej smo se k stanici zbasali. Ko v stanico stopimo, se vzdigne cesarčik iz svojiga sedeža in tudi njegovi knezi ter se globoko perklonijo mojim tovaršam. Duhovna poprašata cesarja veliko reči; pa na vse jima odgovori jako dobro in priljudno. Resnično povem, de take obnaše pri fantiču 14 let nisim pričakoval!"
„Ko smo se že nekoliko časa pogovarjali, stopi v stanico ženska, ktero smo vsi cesarjevo mater mislili in jo tako tudi nagovorili; tode kar naravnost nam pove, de ni mati, ampak de je le iz rodu fantieevih staršev in od veselja se milo zjoka. Pri tem stopi, tudi njeni mož k nam in tudi njemu so solze veselja v oči stopile. — Kakošno veselje bi še le starši občutiti mogli, ko bi bili priče bili vse te časti svojiga sina! kdo ga more popisati? kdo drugi tako občutiti? Tode tudi za ta dva je bilo veliko veselje, če ne veselje staršev, pa vender veselje rednikov. »Spolnila sta dolžnosti rednikov, ktere jima naša vera naloži, prav po očetovsko, in sta lepo skerbela za svojiga izrejenčka. Povem vam, de nobedin bi se ne bil mogel ločiti od te tako rekoč svete fa-milije, de bi ne bil globoko v sercu ginjen."
„Iz tega se vidi, de Rimsko mesto ni poglavitno mesto kristjanstva samo po imenu, ampak tudi v djanji. Vidimo pa tudi, kako nam mora dobro podučenje otrok precej v mladosti na sercu ležati. Ne ena beseda ne ho brez sadil ostala, ktero mlado serce vse vzame. Pač je posnemanja vredno to djanje Rimskiga mesta!"
„Re's je, de se tako ne more povsod zgoditi, pa v vsakim kraji po svoje. — Rimsko mesto nam tedej pokaže, ktero prašanje naj bo pervo mladosti postavljeno? namreč: Kaj veš od tega, kar je nar bolj potrebno vediti?"
Starši! Perva vaša skerb tedaj naj bo, de dobro vkoreninite resnice naše presvetc vere v mladih sercih svojih otrok, — resnice, ktere, akoravno nebo in zemlja preidete, vunder prešle nikoli ne bodo.          ****r.