športna terminologija 47 Highlights from the terminology notes When I – as a sign of protest – almost gave up on publishing my views in the leading Slovenian professional magazine, I found myself facing a challenge that was impossible to resist. Silence is golden, indeed, but it is also true that “whoever remains silent is assumed to agree”. As I do not agree with what was written, I will not remain. Possibly, I am exposing myself to a bitter ideologi- cal response (which I have already received for having mentioned the tendentious ‘half-truth’ about the erased Sokoli), but I will survive it with pleasure, because I will simply not remain silent. “Staying silent” is not a virtue after all. I will also make an effort and shorten my notes as much as possible, while also “polishing the rough edges” for public use. The authors of the book Physical Edu- cation Terminology (Izrazoslovje pri telovadbi; Faculty of Sport, Ljubljana, 2018) ask the readers some terminological questions on page 10, about which they themselves have not reached a consensus and are now calling for an “in-depth expert analysis”. A good place for such an “expert analysis” is undoubtedly a professional magazine. Ko sem že naredil protestni križ čez oglašanje v osrednji slovenski strokovni reviji, me je dosegel izziv, ki se mu ni mogoče upreti. Molk je resda zlato, a hkrati velja pregovor ‚‘kdor molči, se zdi da se strinja‘‘. In ker se z zapisanim in prebranim ne strinjam, ne molčim. S tem resda tvegam jeznorit ideološki odgovor (ki mi je bil namenjen že ob komentiranju tendenciozne ‚polresnice‘ o izbrisanih sokolih), a tudi to bom z zadovoljstvom preživel, ker pač ne molčim. ‚Biti tiho‘ vendarle ni vrlina. Hkrati se bom potrudil, da svoje osebne zapiske kar najbolj skrajšam in jim za javno rabo pristrižem bodice. Pisci knjige Izrazoslovje pri telovadbi (Fakulteta za šport, Ljubljana, 2018) na strani 10 postavljajo bralcem nekaj terminoloških vprašanj, o katerih se tudi sami niso poenotili, zato kličejo k ‘‘poglobljeni strokovni razčlembi‘‘. Mesto za takšno‚ ‘strokovno razčlembo‘‘ je zagotovo strokovno glasilo. Silvo Kristan Paberki iz terminološke beležnice „ 1 Pisci omenjene knjige se sprašujejo ‘‘al‘ prav se piše telovadba al‘ gimnastika‘‘. Vprašanje skriva v sebi dvom o ustreznosti izraza gimnastika. Kratek odgovor: prav je oboje, ker gre za sopomenki. In še ‚poglo- bljena strokovna razčlemba‘: Znano je, da predvsem eden od telovadnih/gimnastičnih strokovnjakov nasprotuje rabi izraza gimna- stika, ker se zavzema za ‚lep slovenski izraz‘ telovadba, čeprav je izraz gimnastika tako v poljudnem kot strokovnem govoru že dlje časa uveljavljen. Beseda gimnastika je na- šla svoje mesto tudi v imenu Mednarodne gimnastične zveze in v imenu nacionalne strokovne panožne zveze – Gimnastični zvezi Slovenije. Pisec še meni, da ‘‘bi bilo potrebno povsod spremeniti izraz gi- mnastika v slovenski izraz telovadba‘‘. Menda ne tudi v Gimnastični zvezi Slovenije in Mednarodni gimnastični zvezi (FIG)??? Zdi se, da gre pri preganjanju mednarodnega izraza gimnastika, ki je, mimogrede, tudi del slovenskega knjižnega jezika (glej SSKJ), po nepotrebnem za zapoznelo čistunsko pri- zadevanje za ‚lep slovenski izraz‘. Pisci omenjene knjige tudi sporočajo, da ‘‘namerno in dosledno pojem gimna- stika zamenjujejo s telovadbo‘‘. Glede na to, da gre za sopomenki, bi pričakovali opombo, da se v knjigi pojavljata oba iz- raza, ki imata isti pomen. Pa tudi s ‚‘čišče- njem‘‘ strokovnega besedja ni nič narobe, če izbris uveljavljenega strokovnega pojma ne bi bil utemeljen s tezama, da si je izraz gimnastika‚ ‘izmislil socializem‘‘, in da je be- sedna zveza športna gimnastika ‚‘komuni- stično vsiljen izraz‘‘. Obe trditvi sta zmotni zavajajoči politikantski izjavi, če vemo, da je beseda gimnastika antičnega grškega izvo- ra (gymnos, gymnasion, gymnasei, gymna- stike). Zlasti se zdi nesmiselna misel, da je ‚socialistični/komunistični izraz‘ gimnastika sprejela v svoj naziv mednarodna športna organizacija z imenom Federation Interna- tionale de Gymnastique (FIG) in po njej še 48 Gimnastična zveza Slovenije. Očitno neka- teri želijo ‚črkarski pravdi‘ pritakniti politični oziroma ideološki pomen. Izraz gimnastika tudi ni tujka, ampak je kot prevzeta beseda iz tujega jezika del slovenskega knjižnega jezika. Zato jo najdemo v geslovniku slo- venskega knjižnega jezika brez kvalifikator- ja, ki bi opozarjal na dvomljivo rabo. Prega- njanje besede gimnastika je podobno, kot če bi preganjali izraze gimnazija, akademija, epidemija, pandemija, ambulanta, ordinaci- ja, amputacija, dehidracija, semester, komu- nikacija, ambicija, digitalizacija, birokracija, demokracija, tradicija, kompozicija in še vr- sto drugih. Mogoče je tudi ugotoviti, da borec za ‚lep slovenski izraz‘ nima enakih meril za vse primere. Zdi se, da je lustracija (odstranitev, izgon) zgolj besede gimnastika nerazumno in nenačelno prizadevanje za čistost špor- tnega strokovnega besedja. Vnet zagovor- nik ‚lepega slovenskega izrazja‘ je namreč spregledal, da v slovenskem športnem strokovnem besedišču uporabljamo še celo vrsto uveljavljenih in priznanih izrazov, ki se zgledujejo po antičnem (grškem in/ ali latinskem) besedju. Naj jih naštejem le nekaj: akrobatika (gr. akros, akro + bainen), atletika (gr. athlos, athletes), biatlon, težko- atletski triatlon, triatlon jeklenih (gr. bi, treis + athlos), ritmika (gr. rhytmos), spirometer (lat. spirare + meter), definicija (lat. definitio), tehnologija (gr. techne + logos), taktika (iz gr. taktikos), paraski (gr. para-, poleg, pri) in še vrsta drugih. Domala vsa imena športo- slovnih disciplin ali njihovih pomožnih ved (fiziologija športa, psihologija š., sociologija š., filozofija š.) so antičnega izvora. Dodaj- mo še didaktiko (gr. didaktikos), logiko (lat. logica), etiko (gr. ethos), matematiko (gr. mathematikos) z aritmetiko (gr. arithmos, arithmetikos), informatiko (lat. informatio, informatus) in anatomijo (gr. anatome). Uveljavljeni visokošolski nazivi asistent (lat. assistere), docent (lat. docere), profesor (lat. professor), doktor (lat. doctor, docere) in mentor (gr. mentor) so antičnega izvora. Tudi besedi matura in maturant prihajata iz latinščine (maturus, zrel). Še širši izbor besed z antičnim poreklom bi presegel ob- seg in namen tega zapisa. Čeprav ima vrsta ‚mednarodnih‘ izrazov s področja znanosti tudi domače ustreznice (npr. psihologija – dušeslovje, filozofija – modroslovje, soci- ologija – družboslovje, etika – nravoslovje ipd.), še nikomur ni prišlo na misel, da bi mednarodno uveljavljene strokovne izraze izganjal in zamenjaval z ‚lepim slovenskim izrazom‘. Preganjanje zgolj izraza gimna- stika kaže, da gre ali za kaprico (nenačelno trmoglavost) ali za širšo terminološko ne- razgledanost. Strokovni izraz (termin) telovadba je spomin na edinstveno sokolsko telovadno tradici- jo, sopomenka gimnastika pa spominja na edinstveno antično vzgojo, ki je med prvi- mi poudarjala pomen telesnega gibanja za vsestranski razvoj mladega človeka. Zakaj ne bi oba izraza enakovredno uporabljali v športnem strokovnem jeziku? Čistunsko preganjanje uveljavljene besede antične- ga izvora preveč spominja na vandalsko početje (Glej SSKJ, vandalizem). Načelno je seveda prav, da področno strokovno in znanstveno izrazje bogatimo z domačimi izrazi, vendar je to treba početi po latin- skem izreku cum grano salis (z zrnom soli). Pretirano jezikovno čistunstvo je za domač strokovni in znanstveni jezik lahko bolj ško- dljivo kot koristno. V nekaterih telovadnih/gimnastičnih zapi- skih je zaslediti tudi nestrpnost do pojma šport. Posamezniki se zavzemajo za to, da bi se šolski predmet spet (kot nekoč) imenoval ‚telovadba‘, ne pa šport oziro- ma športna vzgoja. V nesmiselnem termi- nološkem (ideološkem?) ‚dvoboju‘ med izrazoma šport in telovadba je najti tudi naslednjo trditev: ‘‘Telovadba je lep slo- venski izraz za dejavnost, ki razvija telo in duha‘‘. Izjava implicira (prikrito namigu- je), da je ‚šport‘ grd izraz, ‚telovadba‘ pa lep (slovenski), čeprav estetika v terminologiji ne igra nikakršne vloge. Sploh pa izraza telovadba in šport nista sopomenki in ju ni dopustno vsebinsko enačiti. O sklicevanju na ‚lep slovenski izraz‘ pa je treba zapisa- ti tudi tole. Pobrskal sem po pristojnem jezikovnem slovstvu (Marko Stabej, Naj gre za jezik, 2017, str. 53) in ugotovil, kar v nadaljnjem prosto povzemam: V termino- logiji ni lepih in grdih besed. Jezikoslovci, ne glede na to, kateri šoli pripadajo, se na široko izogibajo oceni, kateri jezik je lep in kateri grd … kateri izraz je lepši in kateri je grši. Lepota je stvar osebnega okusa, ta pa v znanosti (terminologija je namreč znan- stvena disciplina posamezne vede) nima nobene posebne teže. Grših in lepših jezi- kov ni. Glede lepote jezikov načelno velja, da so vsi jeziki enako dobri oziroma lepi. Enako velja za strokovno izrazje, če so le izrazi pojmovno in logično utemeljeni (de- finirani). ‚Lep slovenski izraz‘ torej še ni že v naprej (a priori) v prednosti pri oblikovanju področne terminološke mreže zgolj zato, ker je slovenski. Zato tudi v vseh vedah naj- demo vrsto strokovnih izrazov, ki koreninijo v tujih jezikih. Iz nerazumnega besednega (ideološkega?) dvoboja je mogoče povzeti še očitek, da je beseda šport tuj izraz. Ta trditev seveda ni resnična! Beseda šport je resda tujega izvo- ra (lat. disportare, stfr. desport, angl. sport), obenem pa je ta izraz splošno uveljavljen mednarodni izraz, ki je prevzet tudi v slo- venski knjižni jezik (glej SSKJ in Slovenski pravopis). V besednjaku slovenskega be- sedja je izraz šport brez kvalifikatorske oznake, ki bi ta izraz izganjala ali priporočala zamenjavo z drugim (bolj pravovernim). Še več: čedalje bolj se za ukvarjanje s športom tako v govorni kot pisni rabi uveljavljata iz- raza športanje in športati (Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, 2012). „ 2 Avtorji Izrazoslovja pri telovadbi se tudi niso poenotili glede naziva šolskega predme- ta, čeprav to vprašanje že ureja šolski za- kon. Kljub temu sprašujejo ‘‘Kakšno naj bo imenovanje šolskega predmeta?‘‘, čeprav to sploh ni vprašanje telovadne- ga izrazoslovja, ampak širše terminološko vprašanje športoslovja oziroma njegove znanstvene discipline, ki se ukvarja z vzgo- jo in izobraževanjem v šoli. Ob tem je treba povedati, da se je nekoč ta predmet ime- noval telovadba, pozneje je bil na pobudo področnih strokovnjakov Zavoda za šolstvo SR Slovenije preimenovan v telesno vzgojo in leta 1996 (spet na pobudo takratnih pe- dagoških svetovalcev za telesno vzgojo pri Zavodu za šolstvo SR Slovenije) v športno vzgojo. Argumentov za takšno preime- novanje je bilo takrat toliko, da se šolski zakonodajalec ni mogel izogniti stališču pedagoške in športne stroke in je novo ime predmeta zapisal v šolski zakon. Hera- klitovemu izreku ‚panta rhei‘ (vse teče) se očitno tudi starodobna šolska ‚telovadba‘ ni mogla izogniti. Nekateri pisci Izrazoslovja pri telovadbi z na- zivom šolskega predmeta športna vzgoja niso zadovoljni, zato za preimenovanje predmeta ponujajo naslednje predloge: ‘‘telesna/športna vzgoja, šport, gibanje in šport, telesna vadba in šport in še nekatere.‘‘ Logično in vsebinsko zmeden nabor pre- dlogov ni vzdržen. Ker je strokovni jezik živ organizem, so pomisleki in predlogi telova- dnih izrazoslovcev po dvajsetih letih lahko legitimni, vendar morajo temeljiti na veljav- nih vsebinskih (strokovnih, terminoloških) iztočnicah, česar v navedenih primerih ni mogoče zaslediti. športna terminologija 49 Pojdimo po vrsti. Izraz s poševnico (/) tele- sna/športna vzgoja ne po formalni, ne po vsebinski, ne po pravopisni plati ne sodi v naziv učnega predmeta. Pomen poševni- ce (/ = ‚oziroma‘) najdemo v slovenskem pravopisu. V predlaganem primeru nam poševnica (ki pomeni ‚oziroma‘) sporoča, da telesni vzgoji lahko rečemo tudi športna vzgoja. Besedno zvezo s poševnico be- remo kot ‚telesna oziroma športna vzgoja‘. Zmedeno! Pomen predlagane besedne zveze s poševnico se torej ne sklada z na- sprotovanjem izrazu šport(na vzgoja). Pa tudi noben drug predmet v predmetniku ni zapisan s poševnico. Besedni zvezi gi- banje in šport ter telesna vadba in šport ne vzdržita logične presoje. Gre pravzaprav za pleonazem, logični nesmisel. Veznik ‚in‘ med obema pojmoma je nedopusten, ker je ‚šport‘ po svojem bistvu že sam po sebi gibanje/gibalna dejavnost/telesna vadba. Brez gibanja ni športa. Predvsem pa tudi enobesedni izraz šport za šolo ni primeren. Šport je namreč neenovit svetovni kultur- ni pojav, ki ga glede na namen delimo na več podpodročij, izsekov, pojavnih oblik (zaradi krajšega prispevka omenimo le tri najpomembnejše: športna vzgoja – eduka- cija, športno razvedrilo – športna rekreacija in selekcijski tekmovalni šport – agonistika). Enobesedni pojem šport je rodni pojem, ki vsebuje vse navedene tri izseke ali pojavne oblike. Toda šola je le mesto za edukacijo (vzgojo), ne pa tudi za razvedrilno ukvar- janje s športom in še manj za selekcijsko (vrhunsko) tekmovalno dejavnost. Uteme- ljeno (strokovno, logično neoporečno in v skladu s temeljnim terminotvornim na- čelom nomen est omen) lahko torej v šoli govorimo le o športni vzgoji (edukaciji), ne pa o celotnem sklopu različnih podpodro- čij športa. Na podlagi navedene razlage je mogoče tudi zavrniti nasilno preimeno- vanje dvobesednega predmeta športna vzgoja v enobesedni predmet šport, ki si ga je pred nekaj leti brez posvetovanja s športno in pedagoško stroko dovolilo mi- nistrstvo za znanost, izobraževanje in šport. Terminološko je neprimeren tudi izraz tele- sna vzgoja, ker se vse vrste vzgoj pravilo- ma imenujejo po dejavnosti, področju ali pojavu (prometna vzgoja, plesna vzgoja, tehnična vzgoja, glasbena vzgoja, filmska vzgoja, spolna vzgoja, gorniška vzgoja, po- litična vzgoja itn.), ne pa po ‚organu‘ (telo, telesna), ki je ‚izvajalec‘ te ali one dejavno- sti. Šport je ‚dejavnost‘ (področje, pojav), zato je tudi s tega zornega kota termino- loško utemeljen naziv predmeta športna vzgoja. In če smo zelo natančni, telesa tudi ne vzgajamo, lahko pa ga urimo, krepimo ipd. Čeprav pisci navedene publikacije za šolski predmet ne predlagajo izraza telovadba, je znano, da bi nekateri (predvsem eden ali dva, op. S. K.) vendarle radi, da se šolski predmet spet imenuje telovadba. Gre za anahronizem (pojav ali dejstvo, ki ni v skla- du s časom ali razmerami, v katerih nasto- pa). Več razlogov je, ki temu ne pritrjujejo. Eden temeljnih je seveda pomen pojma telovadba. Pojem telovadba razumemo na tri načine: kot poljudni žargonski izraz in kot strokovni izraz z dvema pomeno- ma. V pogovornem vsakodnevnem po- ljudnem žargonu pojem telovadba lahko pomeni marsikaj (od prekopavanja vrta, plesa na veselici, do ‚telovadbe‘ pod rju- ho, besedotvorne telovadbe ter miselne in računske telovadbe in še kaj), ne pa tudi v strokovnem govoru, kjer je pojmovna ja- snost (eksaktnost) uporabljenih têrminov ena temeljnih odlik javnega sporočanja. Žargonski izraz seveda ne sodi v naziv šol- skega predmeta. Ni mogoče zanikati, da je strokovni pojem telovadba sčasoma postal dvopomenski izraz (terminus technicus), ki ga dandanašnji večinsko razumemo bodisi kot telovadne/gimnastične vaje (npr. splošni sklop gimnastičnih vaj, jutranja telovadba, korektivna telovadba/gimnastika, popo- rodna telovadba, smučarska gimnastika itn.) bodisi kot telovadbo na orodju/športno gimnastiko. In če se opremo na strokovni pomen pojma telovadba, tega izraza ni mogoče sprejeti za ime predmeta v šol- skem vzgojno-izobraževalnem besednjaku. Šolska športna vzgoja je namreč veliko več kot telovadba. Dokler je ‚šolska telovadba‘ vsebinsko temeljila večinoma na tako ime- novani ‚sokolski telovadbi‘, je bil naziv telo- vadba še utemeljen. Dandanašnji ta šolski predmet ne vsebuje zgolj vsebin, ki pome- nijo telovadbo (gimnastične vaje, orodna telovadba/športna gimnastika), zato se po terminotvornem načelu nomen est omen ne more več imenovati ‚telovadba‘. Pred- met je posodobljen s teoretičnimi in gibal- nimi osnovami različnih športnih panog/ disciplin. Gre torej za ‚športni pouk‘ (nem. Sportuntericht), za vzgojo za tako imenova- ni ‚športni življenjski slog‘. S spremembo vzgojno-izobraževalnih vsebin in njihovim premikom v polje ‚športa‘ se predmet terminološko utemeljeno (po načelu no- men est omen) imenuje športna vzgoja. Na predšolski stopnji bi pogojno (s posebno utemeljitvijo) ustrezal tudi dvobesedni iz- raz gibalna vzgoja. „ 3 V polemiki, v kateri pisec poskuša ‚ureja- ti‘ in ‚preurejati‘ nekatere že uveljavljene športne pojme, med drugim preberemo tudi tole nenavadno posplošeno(!) misel: ‘‘In namesto svojega slovenskega iz- raza telovadba uporabljamo za našo dejavnost nekritično izraze šport, fitnes, rekreacija ipd.‘‘ (Revija ŠPORT, 2014, št. 3-4, str. 64). Navedek si je vredno natančneje ogledati predvsem z dveh zornih kotov: prvič, z verodostojnostnega, in drugič, s terminološkega. Prvič, sploh ni res, da NAMESTO izraza te- lovadba uporabljamo druge tri omenjene izraze. Navedena trditev je neresnična. Iz- raz telovadba tako v strokovnem kot polju- dnem slovstvu ‚živi‘ še naprej, morda le v nekoliko bolj izostrenem pomenu kot pred več desetletji. Poleg žargonske rabe izraza v vsakdanjem življenju je izraz telovadba tudi dvopomenski strokovni izraz (termi- nus technicus), ki ga dandanašnji večinsko razumemo bodisi kot telovadne/gimnastič- ne vaje (npr. splošni sklop gimnastičnih vaj, jutranja telovadba, korektivna telovadba/ gimnastika, poporodna telovadba, smu- čarska gimnastika itn.) bodisi kot telovadbo na orodju/športno gimnastiko. Neutemelje- no kategorično posploševanje posameznih primerov pa je sploh še posebno vprašanje pomanjkljive filozofske/logiške izobraz- be. Posploševanje je namreč eno od orodij logičnega mišljenja in ga ne gre enačiti z branjevsko govorico. In drugič, v gornjem navedku z debelim tiskom vzbuja posebno pozornost nena- vadna pojmovna zmeda. Pisec preprosto pomensko izenačuje têrmine (strokovne izraze) telovadba, šport, fitnes, rekreacija, zato bi vse poimenoval z enotnim izrazom telovadba. Error fundamentalis! Po tej logiki bi fakulteto za šport lahko preimenovali v fakulteto za telovadbo. Kakšen nesmisel! Sokolske mokre sanje! Izrazi šport, fitnes, rekreacija so namreč uveljavljeni sodobni samostojni (avtonomni) strokovni pojmi s svojo vsebino in jih zato v strokovnem go- voru ni dopustno enačiti ali zamenjavati s strokovnim pojmom telovadba. Zato v pri- stojnih strokovnih virih tega tudi ne najde- mo. V žargonskem (nestrokovnem) govoru pri vseh treh res tudi vadimo telo/telo-va- dimo, vendar področja ohranjajo svoj po- seben terminološki znak z lastno pojmov- no vsebino. Tudi v baletu telo-vadimo, pa kljub temu balet ostaja balet. Postavlja se vprašanje, ali gre v zapisanem navedku res 50 le za terminološko ohlapnost ali za poskus ‚telovadne‘ prilastitve (uzurpacije) vseh dru- gih treh omenjenih strokovnih področij (šport, fitnes, rekreacija), ki imajo svoje po- sebne in avtonomne terminološke znake. Terminološki ohlapnosti oziroma pomenski neobčutljivosti za uveljavljene strokovne pojme je še mogoče pogledati skozi prste, ne pa tudi poskusu prilastitve avtonomnih strokovnih pojmov in njihovih vsebin, kar je mogoče šteti za ideološko bojevanje. Ideo- logija v znanosti (terminologija je namreč znanstvena disciplina neke vede) nima kaj iskati. V obravnavanem navedku je mogoče ugo- toviti tudi popolno nerazumevanje poj- movne hierarhije, ki v neoporečni strokovni klasifikaciji loči nadrejene in podrejene poj- me. V logiškem smislu je pojem šport ro- dni ali nadrejeni pojem (genus proximum), vse besede, ki označujejo druge pojavne oblike športa ali druge športne zvrsti (med njimi tudi telovadba), so podpomenke. V pojmovni hierarhiji pojem šport pomeni ‚več‘ kot pojem telovadba. Telovadba je le ena od športnih dejavnosti. Izraza šport in telovadba torej nista sopomenki, zato v urejenem in razumnem strokovnem govoru namesto izraza šport ne moremo preprosto govoriti in pisati o telovadbi. Za- menjava ali enačenje vrstnega ali delnega pojma z rodnim pojmom (ali nadpomenke s podpomenko) je hud logični (in strokov- ni) spodrsljaj. Vsiljuje se misel, da je termi- nološki (ideološki?) boj med telovadbo in športom, znan iz obdobja med obema voj- nama, spet oživel, čeprav gre očitno bolj za osamljeno obrobno preganjavico kot za razumen terminološki razmislek. Pisec obravnavanega navedka bi tudi rekre- acijo preprosto preimenoval v telovadbo(!?). Večjo terminološko godljo si je težko zami- sliti. Že raba enobesednega izraza rekreaci- ja je v strokovnih krogih skrajno laični zma- zek. Pojem rekreacija namreč pomeni vsako dejavnost, s katero se človek razvedri in sprosti. Zato v neoporečnem strokovnem govoru po načelu nomen est omen piše- mo o športni rekreaciji. Še večji spodrsljaj je v vsebinskem smislu. K športni rekreaciji pogosto štejemo tudi balinanje, kegljanje, namizni tenis, gorništvo in druge športne dejavnosti. In pisec obravnavanega naved- ka bi vse te rekreativne športne zvrsti štel za telovadbo. Ali res? V poljudnem žargonu dá, saj vendar pri vseh navedenih dejavnostih udeleženci tudi vadijo telo/telo-vadijo, ne pa tudi v strokovnem govoru, kjer je izraz telovadba dvopomenka z natančno opredeljenima vsebinama. Navedena poj- movna zmeda najbrž res ni primerna za ugledno strokovno revijo. Strokovna revija je namreč tudi glede strokovnega izrazja referenčno mesto, po katerem se zgledu- jejo bralci. In ni dobro, če se zgledujejo po pojmovni zmedi. „ 4 V Športnem terminološkem slovarju naj- demo geslo vijak (s sopomenko vijačni skok), ki gre tudi ‚na živce‘ gimnastičnim besedotvorcem. Izraza vijak si ni izmislil pisec slovarja, ampak ga je le zapisal, ker je bil pač zaznan v nekaterih poljudnih in strokovnih virih. V slovarju je geslo vijak je razloženo (opredeljeno, definirano) ta- kole: ‚‘pri različnih skokih po odrivu v fazi leta obrat telesa okoli svoje dolžinske osi (v akrobatiki, v športni gimnastiki pri presko- kih in seskokih z orodja, pri skokih v vodo, pri akrobatskem smučanju in akrobatskem deskanju) …‘‘ Vijak je torej vrsta obrata te- lesa okoli svoje dolžinske osi. Tega nihče ne zanika. Vrsta obrata telesa okoli svoje dolžin- ske osi je pravzaprav definicija (opredelitev) pojma vijak. Če poznamo definicijo nekega krajšega, preprostega in nazornega enobe- sednega ‚gospodarnega‘ izraza, ga lahko uporabljamo namesto večbesednega ‚ne- gospodarnega‘ izraza, ki natančno strokov- no pojasnjuje za kaj gre. Zato na ‚gospodar- ni‘ izraz vijak tudi kdaj pa kdaj naletimo. Skrbnik telovadnega/gimnastičnega izra- zoslovja odločno nasprotuje izrazu vijak predvsem iz dveh razlogov: prvič, ker tega izraza nihče ne uporablja, in drugič, ker gre za metaforo (prispodobo). Ker se zdi, da gre za neutemeljeno preganjavico, je smiselno obe stališči, ki nasprotujeta rabi izraza vijak, osvetliti predvsem z dveh zornih kotov: z verodostojnostnega in je- zikovnega (terminološkega). Za razbistritev ‚umetno‘ ustvarjenega problema je treba v prvi vrsti odgovoriti na dve vprašanji: pr- vič, ali izraza vijak res nihče ne uporablja, in drugič, ali je raba metafore dopustna v ne- oporečnem strokovnem jeziku in jo je tre- ba dobrohotno sprejeti, ker ima tudi svoje dobre lastnosti, ali jo je treba čistunsko pre- ganjati zgolj zaradi tega, ker je metafora. Prvič, trditev, da izraza vijak nihče ne upora- blja, ni resnična. Zaradi omejenega prosto- ra le nekaj primerov: Geslo vijak najdemo v SSKJ1 in SSKJ2, kjer je izraz pojasnjen z opi- som ‘‘vijak pri skoku v vodo, seskoku z orodja obrat okoli dolžinske osi‘‘. Če so uredniki SS- KJ-a geslo vijak uvrstili v slovar kot športni izraz, so omenjeno geslo zagotovo našli v ustreznih pisnih virih in s primerno pogo- stostjo rabe, ki odloča o uvrstitvi gesla v slovar. Besedo vijak najdemo s podobno razlago kot v SSKJ tudi v hrvaškem špor- tnem leksikonu. Tudi v nemško-slovenskem slovarju je beseda Die Schraube pojasnjena kot športni termin vijak oziroma vijačni skok. Izraz vijak je namesto večbesednega opisa prvine uveljavljen pri skokih v vodo tako v strokovni kot poljudni rabi. V referenčnem jezikovnem korpusu Gigafida na primer be- remo, da je tekmovalec ‚‘… za trojni salto s tremi vijaki dobil visoke ocene‘‘. Tudi špor- tna novinarka Dela poroča, da je akrobatski smučar Čeh A. V. na olimpijskih igrah ‚‘troj- nemu saltu s štirimi vijaki dodal še en vr- tljaj‘‘. Naš tekmovalec M. G. je novinarki tudi povedal, da ‚‘nekateri tekmovalci pri prvem saltu namesto dvojnega vijaka izvedejo le enega‘‘. Izraz vijak torej v javni rabi živi. Pa tudi če ga štejemo za žargonski izraz, je ne glede na pogostost pojavljanja utemeljeno zapisan v ustreznem razlagalnem slovarju. Še toliko bolj je to utemeljeno, če je izraz ustrezno strokovno pojasnjen (definiran) tudi v opisni obliki, za kar je bilo v špor- tnem terminološkem slovarju tudi poskr- bljeno. In drugič, kako je z metaforami (prispodo- bami) v področnih terminologijah? Beseda vijak je namreč res metafora, ki v knjižnem jeziku pomeni ‚‘valjast predmet z navoji‘‘ (‚šrauf‘). Načelno seveda velja pravilo, da v strokovnem izrazju naj ne bi bilo metafor, a hkrati se tudi postavlja vprašanje, kdaj metaforo v neoporečnem strokovnem izrazju vendarle dobrohotno sprejmemo, ker ima tudi svoje dobre lastnosti. Čistun- sko preganjanje metafore zgolj zaradi tega, ker je metafora, ni vedno najbolj razumno ravnanje. Zdi se, da je ne-naklonjenost iz- razu vijak bolj stvar osebnega okusa kot logičnega (razumnega) terminološkega premisleka. Osebni okusi pa, kot že rečeno, v znanosti nimajo nikakršne veljave. Proučevanje metafor v strokovnem in znanstvenem jeziku je pomembno po- dročje kognitivne lingvistike. Zato je vlogo metafore v strokovnem jeziku obravnavala vrsta jezikoslovcev. Njihovo splošno mne- nje je, da metaforo, ki je zgledno strokovno in logično opredeljena, lahko sprejmemo v strokovni besednjak. Menijo celo, da je včasih metafora ustreznejša in nazornejša od večbesednega opisa nekega pojava. Zato v lingvističnih razpravah najdemo iz- raz terminološka metafora. In telovadni/ gimnastični pojem vijak je mogoče šteti za športna terminologija 51 terminološko metaforo. (O vlogi metafo- re v strokovnem besedišču je mogoče več prebrati v prispevku I. Stramljič Breznik Me- tafora v slovenskem besedotvornem izrazju, Zbornik Terminologija v času globalizacije, SAZU, 2004). Stališča, ki so naklonjena me- tafori v strokovnem in znanstvenem jeziku je mogoče na kratko povzeti: • Metafora je orodje jezika, ki povečuje iz- razno ustreznost in razumevanje nekega predmeta ali pojava; največkrat metafora več pove kot besedni opis nekega pojava; zaradi slikovitosti metafore je izraz lažje za- pomnljiv, zaradi kratkosti pa gospodarnejši za govorno in pisno izražanje. • Metafora je nepogrešljivo besedno orod- je pri poimenovanju novih spoznanj. (Op. S. K.: Očitno se je to nekoč zgodilo z našim vijakom, ko se je prvič pojavilo obračanje telesa okoli svoje vzdolžne osi). • Metafora upošteva tako imenovani za- kon zgoščenosti (koncentracije) izražanja: z eno besedo nazorno pove vse tisto, kar lahko pove večbesedni opis istega pojava; metafora z eno besedo pojasni bistveno lastnost konkretnega pojava. Terminološka metafora vijak, ustreza vsem navedenim pozitivnim lastnostim, ki jih pristojni jezikovni strokovnjaki pripisuje- jo metaforam. Zato najbrž ni razloga, da bi besedo vijak čistunsko preganjali zgolj zato, ker je metafora. Mimogrede, da meta- for vendarle ne gre kapriciozno preganjati, kaže izraz Sokol. Sokol je naziv spoštovane in cenjene telovadne in narodnobuditelj- ske organizacije izpred Druge svetovne vojne. Beseda sokol je seveda metafora ali prispodoba za vrsto ujede, ki je spreten letalec z dolgimi koničastimi perutmi in ostrim vidom. Kolikor vem, še nobenemu ‚besednemu čistunu‘ ni padlo na pamet, da bi izraz sokol preganjal, ker je metafora. Očitno smo priča dvojnim merilom. Dvojna merila v družbenem življenju, v šolstvu, v stroki, znanosti, umetnosti in sploh pa so prej zavržno dejanje kot načelnost in (aka- demska) vrlina. Pa še tole. Izraz vijak je mogoče obravna- vati tudi z orodjem, ki ga uporablja logika – z neoporečno definicijo. Definicija izraza vijak je znana: ‘‘obrat telesa v skoku (po od- rivu v fazi leta) okoli vzdolžne osi‘‘. Definicija popolnoma ustreza formalni shemi, ki jo obravnava (in uči) logika. Pojem vijak je de- finiend (jezikovni izraz, ki ga je treba defi- nirati, razložiti, pojasniti), ‘‘obrat telesa okoli vzdolžne osi‘‘ pa je dvodelni definiens (be- sedna zveza, ki pojasnjuje definiend vijak). Tudi dvodelni definiens ustreza predpisani logiški strukturi: besedna zveza ‚obrat tele- sa‘ je rodni pojem (genus proximum), be- sedna zveza ‚okoli vzdolžne osi‘ pa je vrstna razlika (differentia specifica), ki natančno določa ‚vrsto (telesnega) obrata‘. Definicija terminološke metafore vijak je z logiške- ga zornega kota neoporečna in natančno navaja vsebino pojma vijak. (Glej M. Uršič, O. Markič: Osnove logike, str. 36, Filozofska fakulteta Ljubljana, 1997). V nekaterih virih najdemo pojem ‚terminološka enačba‘, ki pomeni, da leva stran ‚enačbe‘ (definiend) pomeni isto kot desna stran (definiens). Izkaže se torej, da terminološka metafora vijak in opisna oblika iste besede (defini- ens) pravzaprav pomenita isto – sta torej sopomenki. Zlasti pri pisnem sporočanju in vsakdanji ‚praktični‘ govorici krajši (go- spodarni) izraz velikokrat pride prav. Zato je tudi zaznan v različnih virih. Od ‚okusa‘ pisca ali govorca je odvisno, ali bo upo- rabil ‚gospodarni‘ enobesedni izraz vijak ali ‚negospodarni‘ večbesedni opis (defi- niens), ki pojasnjuje pomen enobesedne terminološke metafore. Postavlja se le še vprašanje, ali terminološko metaforo, ki je zgledno strokovno (vsebinsko) in logično opredeljena, lahko sprejmemo v strokovni besednjak. Stališča pristojnih jezikoslovcev temu pritrjujejo. Zdi se, da je ne-naklonje- nost izrazu vijak bolj stvar osebnega okusa kot logičnega (razumnega) terminološke- ga premisleka. Osebni okusi pa, kot že re- čeno, v znanosti nimajo nikakršne veljave. In še nekaj. Terminološko metaforo vijak je mogoče primerjati z izrazom salto. Prevzet strokovni izraz italijanskega izvora salto ima, seveda, tudi neoporečno slovensko stro- kovno definicijo. Ta glasi: ‚‘obrat telesa okoli prečne osi po odrivu brez vmesne opore‘‘ (SSKJ). Kljub temu je v javni strokovni in po- ljudni rabi največkrat slišati izraz salto, ker v krajši obliki pove isto kot ‚negospodarna‘ (pre)dolga definicija. Prevzeta beseda salto ima tudi slovensko sopomenko: prevrat prosto (SSKJ), pa kljub temu v poljudni in strokovni rabi večkrat slišimo izraz salto. Zakaj različno vrednotenje obeh prevzetih izrazov (vijaka in salte)? Kaprica? dr. Silvo Kristan silvo.kristan@guest.arnes.si